103
Petdesetletnica
Pavel  Golia
Pet desetletij sem preletel urno.
Ozračje je bilo lepo viharno,
nebo nad mano redkokdaj ažurno
z nevihtami ves čas preradodarno.
In zmeraj me še vleče, kar je burno,
in dolgočasi, kar je mirno, varno,
in zmeraj še ne vem, kaj prav za prav
po burjah in vrtincih sem iskal.
Preveč sem dirjal in zato mogoče prezrl marsikak zaklad ob cesti, a kot samoten je, kdor s čredo noče, sorodno dušo sreča v vsakem mesti. Ah ljubice, še vedno ljubi vroče vas vitez blodni, a do groba zvesti. Srce nestalno in nemirna kri iz žlahtne, dragocene sta snovi.
Zdaj moj rajon je iz dneva v dan bolj tesen.
Tudi lasje so mi že zasiveli,
reže mi silijo zobje iz dlesen,
brez bleska, dolgi, vsi porumeneli,
zdravniki priporočajo mi česen,
dieto, mir, ogljikove kopeli.
To vem za petdeseti rojstni dan,
da ociganjen sem, ogoljufan.
In kje uspehi so, kje rezultati,
ko zaključuje slavna se epoha?
Če sem kaj znal, sem verze znal kovati,
še pes jih na Slovenskem ne povoha.
Tako ob žetvi tej se nebogati
veseli jubilant za ušesi čoha
in strašno ga skrbi, ko sega v žep:
Bog ve, če bo, ko umrem, še za pogreb.
A konec drugega petdesetletja, ko stanoval v kristalni bom palači spomladi in poleti sredi cvetja, pridre drhal  (častilci in laskači), glasno tihotna moja razodetja hvaleč, da vstop si k meni priberači. Toda komornik moj vse odslovi: „Pst! Ni sprejema. Ekscelenca spi."
104