JOSIP VANDOT:
Kekec na volčji sledi.
Planinska Pripovedka.                                   :'
i.
Baleč je že  bila doraača vas tain za zeienim gozdom. Videlo se ni niti rjavega zvonika več, in Kekec je postal na beli cesti in se je ozrl nazaj.   Zavihtel jc klobuček, da jc zavihralo dolgo petelinje pero vesclo v zraku, in je zavriskal polglasno. — »Hej, ne vidim te več,  domača vas!« je dejal potem sam pri sebi. »Lepo je bilo, ko sem živei v tebi. A mogoče bo še lepše v Rovtah. Prepeval bom in citral, pa bo čas kaj brzo minil. Kar hiponia bo zima tu in vrnem se do= mov. Nagajal bom zopet Tinki in ji pravil, kako jc bilo pri zmaju, ki sem pri njem služil za kuharja. Hej, pa bo verjela vse — uboga, mala Tinkara...« Kekec se je posmejal in se je okrenil. Stopal je dalje po beli cesti in se je oziral na vse strani. Cesta se je vila kraj zclenega gozdiča', kjer so prepevali glasni ptiči v veselo pomladno jutro. Na desno pa so je širilo polje tja do strmih, s smrekami gosto poraslih gor. Za njimi so se skrivali domači snežniki, in Kekcu je bilo skoro hudo, da jih ne vidi več. Zato je pospešil korake in je pričel glasno  žvižgati,  da bi pregnal svojo žalost.  Že je  dospel iz gozdiča, in tedaj se mu je nasmejala nasproti bela vasica. Male, pri= jaznc hišicc so stale druga pri drugi kakor zvestc sestrice. Krog in krog pa je zelenelo širno polje tja do zelenih gozdov, spenjajočih sc ob strmem pogorju. Kekec je obstal, pa je gledal na tisto pogorje. Oči so se mu čudile vse zamaknjene, ko so strmele na tiste veličastne gore. Oj, strmo so se dvigale nad gozdovi — skala na skali, sklad na skladu. Vse gore so bile preprežene s širnimi snežišči, ki nc skopnijo nifi v toplih poletnih žarkih. SneK se je lesketal tam zgoraj v trebr* nem solncu; skale so se smehljale v tiho dolinico in so bile vse bele. Visoke so bile, tako visoke, da so se dotikale menda samega modrega. jasnega neba.
Kekec je zopet dvignil klobuček. da je zavihralo dolgo petelinje pero. — »Juhuhul« je zavriskal na ves glas, da se je razlegalo širom po zagorski dolini. Nasproti mu je prišel kmetič in se je namuznil,
38
ko je slišal glasni vrisk. — »No, kaj pa se ti dereš že tako rano?« je vprašal Kekca in se je smejal. »Vesel pa si, pobič, vesel — ni ti kaj reči... Pa kam greš s culo na hrbtu? Ha, ti pobič?«
Kekec se je okrenil, pa je odgovnril: »Ej, stric, služit grem Ii Korošcu. Zagledal sem tiste visoke gore, pa sem postal tako vescl. da sem moral zavriskati. Kaj hočetc, stric? Rad vriskam in sem rad vesel... Glejte, stric, vi ste iz Rovt, pa veste gotovo, kje stoji Ko roščeva hiša. I.epo vas prosim, da mi poveste, da ne bom iskal po ncpotrebnem.«
»Ahm,« je dejal kmetič, »h Korošvu greš služit? Glejte si no, glcjte! Pa za pot bi rad vedel, ti pobič? - Glej, ona pot, ki drži preko polja do malega gozdiča, te privede h Korošcu, naravnost h Korošcu. Me moreš zaiti, ker ni druge poti... Glejte si no — pa služit grcš, pa si tako vesel! Ti si pa res čuden pobič ...«
»Kaj hočem, stric?« je odvrnil Kekec. »Ali naj sc cmerim in se ongavim, kcr moram iti služit? Saj mi ne pomaga nič in tudi vredno ni, da bi sc cmeril... Hvala vam, stric, da ste mi pokazali pot. Kar lepo pojdem po njej in ne zaidem nikamor. Hvala vam, stricl«
Kekec je spel dalje in je krenil po kolovozni poti preko polja.
Ves čas je žvižgal in se je vcdno bolj bližal zelenemu gozdiču onkraj
polja. Velika cula na hrbtu ga ni prav nič težila, še manj pa skrinjica,
ki jo je nosil v desnici in ki so bile v njej spravljene njegove citre.
Dospel je v gazdič in je šel ncutrudno dalje pod visokimi smrekami.
Prišel je do ovinka — in tedaj se je hipoma ustavil. Iz grmovja je
^dkočil deček in je obstal ves zasopel pred njim. Kekec ga je gledal
^in sc je čudil. Dcček jc bil mršav in dolg; oblečen je bil v rasastehlačc
jn v rasast jopič. Bos jc bil; a na gavi mu je tičal zelen, potlačen
klobuček.
Ustavil se je deček pred Kekcem iti ga je meril od nog do glave s sovražnim pogledom. — »Kdo si? Kam hočeš?« je vprašal s hri« pavim glasom. »Kaj nisi ti Kekec? Kekec, ki hoče priti h Korošcu služit? Ha, te vprašam?«
Kekec se je nasmejal in je odgovoril prav prijazno: »], seveda sem Kekec. Pa tudi h Korošcu grem služit. Dej, povej mi, ali imam |_še daleč?«
¦"       Dolgi deček mu ni odgovoril ničesar. Samo zasopel je težko in je
Kpograbil Kekca za rame. Potresel ga je na vso moč in rau je podstavil
Bnogo, da bi ga prevrnil na tla. Kekec se je začudil in je stopil korafc
nazaj. Gledal je dečka in je zmajal z glavo. — »Pa kaj hočeš od mene,
ha?« ga je vprašal in se je še vedno čudil.
.     .                             39
A dolgi dccek se je zaprašil zopct vaiij z vso svojo močjo in bi .^a bil skoro prekotalil na tla. -¦- »Nabijem te, ti Kekec!« jc sopel. »Nabijem tc, da boš ves črn in se ti ne bo ljubilo iti li Korošcu ... Čakaj, čakaj — ¦ nabijem te ...«
»Aha!« je rekel tedaj Kekee zategnjeno. »Nahiti me hočeš, ha. nabiti? Pa če se ti bom pustil? Že koga druge^d scm mikastil, pa bi so
J   . l^rv,           J&~
pustii od tebe nabiti? — I, pnčakaj malo. da vržem culo na  tla in spravim skrinjico na varno. Pa se bova pomcm!;i potem .. .•<
In Kekec je položil culo in skrinjico na tla. Naglo se jc obrnil potem in se je zasmejal. Zakaj dolgi deček je navalil zopet nanj in je poizkušal, da bi mu podstavil nogo. A Kckcc jia je prijcl z obcma. rokama okro.sj pasa. Zasukal ga je na levo in dcsno in kakor bi trenil. je ležal dolgi deček v travi.
40
»No, vidiš!« je govoril Kekec prav prijazno. »Ali ti nisem rckcl, da se ne pustim nabiti? I.ahko M jaz tebe, pa te nočem. Saj nimam vzroka, da bi tc nabil. Samo to mi povej, zakaj ti mene nc pustiš v miru? Kaj scm ti storil, da si navalil name kakor razbojnik?«
Dolgi clcček jc pričel pihati kakor mačka. Skočil je zopet na nogt* in je stiskal pcsti. Pa mu ni dalo miru, pa se jc spet zakadil v Kekca. A žc v naslednjcm trenutku je ležal zopet v travi. Zakaj Kekec sc jc samo okrenil, in dolfti deček se je samo zasukal, pa je ležal pre--magan v travi. Zajokal je od same sramote in jeze in je bil z nogami po travi. Kckec se je sklonil nad njeiia in mu je prigovarjal: »Daj, daj nc cmcri se, kakor da bi bil še v zibelki! Saj ti nočcm ničesar hudeaa. Ničesar mi nisi storil — samo v miru mc pusti, pa sva pri= jatelja... Povej. zakaj me ne moreš videtiV Dej, reci, zakaj me hočeš nabiti?«
»Ti ne boš služil pri nas, ti nc buš služil pri nas!« je javkal dolgi deček. »Naka jaz nočcm, da bi ti služil pri nas! Nočcm, da bi šei jnz zaradi tebc od doma ... Rožle sem, Korošcev Kožle... (), ti si inalopridcn, ker mc hoče.š izpodriniti z doma ... A jaz ne pustim tega. nc pustim . ..«
In dcčck je zajokal bridko, da hi se ga usmilil kamcn. Kekcc sc jc čudi! vedno bolj. Scdel je v travo kraj dečka in mu jc govoril prijazno: »Saj ti nočcin ničesar ... Ti si Kcroščev? Pa zakaj se jočeš, če pridem k vam služit? Badi pameten, Kožle! Nihče te ne podi od doma, a še najmanj jaz. K vam jjrem samo zaradi tepa, kcr mi je tako ukazal <>če... Ni se ti trcba jokati, Kožte! Prijatelja bova in se ne bova prav nit kreijala. Lu meni ^erjemi, Rožle! Ti ostaneš lepo doma, lepo, kakor d«xscdaj!i.
Dolgi dcček je nehal joknti. Pojjledal jc Ivekca z nezaupljivim pogledom in je zinajal z glavn. — »Pa čc je rc-.. Kekec?« je gnvoril. »Saj ti nc verjamem ... Naš oče je rckel, da pojdem služit k vam. Še tisti dan pojdem, ko pridcš ti k nam. In danes prihajaS ti in še danes morain jaz k vam. A jaz nočem iti služit, jaz ncčcm iti služit...«
Kekec fia je potrepljal pi) rami in je rekel: »Ne boj se, Kožle. lc uikar sc ne boj! Saj ne pojdeš od doma. Veš. tvoj oče te je samo itrašil. K nam gotovo ne pojdeš. Saj mi je šc davi rekel oče doma: Le •lobro se drži, Kekec, pa bodi prijatelj z Rožletom! Tako mi je irekel oče, in zato vem, da ne pojdcš k nam sluiit.«
Kožle si jc obrisal obraz z rokavom. Poslušal jc Kekčeve besede tu je zdaj verjel. Pa mu je bilo žal, da je tako ^rdo ravnol s Kckcem. X« glavo je povesil; v tla je gledal, pa je mdčal. A tedaj je zaklical
41
Yt grmovja dfoben glas. Rožle se jc zganil in ss je udaril s pestjo po čelu. — »Pa da sem ptfzabil!« je zaklical. »Da sem pozabil nanjo!«
»Kožle, oj, Rožle!« je zaklical zopet tisti glas. »Pa kje si, oj, Rr>ž|e! Pridi, pridi, Rožle!«
Kožlc jc stekel proti grmovju in jc kar hipoma izginil za njim. Kekec sc jc čudil vedno bolj in si ni vedel razjasniti Kožletovega vedenja. Zmajeval je t glavo in je gleda! v grmovje, ^j je za ^jjjj, izginil Rožlu. A naposled je vendar vstal in si je oprtil culo. Pabral je skrinjico in je stopil naprej. A še ni prestopil petdesetkrat, ko jc zopet zagledal Rožleta. Priril se je Rožle iz grmovja, vodeč za roko deklico, ki se je glasno smejala in je z rokami odbijala drobne vejicc. Stopila sta na pot in sta obstala pred Kekcem.
Kekec je gledal deklico ves začuden. Bila je za glavo vcčja nego njegova sestrica Tinka; a ni bila debelušna kakor Tinka. Imela je kodraste, črne lase, ki pa niso bili spleteni v kito kakor pri Tinki, arapak so padali prosto na rame. Deklica je bila bleda, in v njenih modrih očeh ni bilo nikake živahnosti. Gledala je naravnost ptedse, kakor da bi je nc zanimal ves svet. Oblečena je bila v pisano krilce in v pisano šlabankico.
»To je naša Mojca!« je rekel Rožle, ko je stopil tik do Kekca. »Pridna je, hm, pridna, da nihče tako na svetu. Oj, Kekcc, da bt ti vedel, kako zna lepo peti! Še celo škrjanček se mora skriti pred njo Glej, Mojca, tu je Kekec, ki je prišel k nam služit. A jaz ne Pojdem z doma; veš, oče me je sarao strašil.«
Deklica je tlesknila z rokami in se je zasmejala s srebrniin g(a-som. »Oj, prav, da ne greš, Rožle!« je dejala vsa vesela. »Lepo se bomo igrali s Kekcem in bonio prepevali. Ali ni res, Rožle? B>a j^je je Kekec? Daj, Kekec, daj mi roko, da ti rečera; Bog te sprimi!«
Kekec se je vedno bolj čudil deklici, pa ni izpregovoril besedice. Samo roko ji je podal in je molčal. A Mojca je že klepctala naprej: »Prav, da si prišel, Kekec! Na vrtu bomo scdtli — ti, Rožle in jaz. Mati nas bo pustila, o, prav rada nas bo pustila. Pa bomo prcpevali najlepše pesmi. Ati ni res, Kekec! Saj zhaš tudi ti peti? Ha, Kekec?«
»Znam!« je odvrnil Kekec in je šc vedno motril klepetajoLo de-klico. (":udil sc je venomer, dokler mu ni Rožle pošepetal v uho: »Ne čudi še, Kekec! Mojca je sirota — Mojca jc slepa ...«
In zdaj je spoznal Kekec, zakaj ga deklica ne vidi in zaltaj jo mora Rožle voditi za roko. Sirota — slepa je na obeh očeh, pa ^ vidi božjega sveta, pa ne vidi modrega neba in belih snežnikov nad zeleno dolino! Niti mamice ne vidi, niti očeta, ko jo gledata ljubez^ nivo, ker se jima smili mala  sirotica, ki je  slepa. In Kekcu   ^  jL
4Ž                                   ,''..'
razžalostilo srce pri teh mislih. Se enkrat je prijel deklico za roko, ptt ji jc govoril prijazno; »Da, Mojca, lepo bomo prepevali, lepo, da se nam hodo vsi čudili, o, tudi jaz znam nekoliko peti. Vsako jutro bomo prepevali in vsak večer. Citre imam, lepe citre, da jih pod solncem ni takih. Pa bom brenkal, da bo veseljc. Resnično, Mojca ...«
»K.aj, citre imaš? O, Kekec!« sta se zavzela bratec in sestrica. »Ali imaš res citre?«
»Mhm,« je odvrnil Kekec. »Glejta, v tcj4e skrinjici jih imani spravljenc. S sabo jih nescm, da si zabrenkam vsak dan. Pa mi srce ne bo prav nič žalostno.«
»Daj, pokaži nama citre!« je prosil Rožlc. In Mojca je sklenila ročice, pa je moledovala: »Zaigraj nama, Kekec! Daj, zaigraj nama lepo pescm! Gotovo jih znaš sto, ali pa še več ... Daj, zaigraj, Kekec!«
Kekec ni pustil, da bi ga dolgo prosila. Sedli so na trato, in Kekec jc vzel iz skrmjice svoje zlate citre. Položil jih je na kolena, pa jc pričel brenkati tako lepo kot nihče na svetu. Ptice, ki so še pred trenutkom čebljale po zelenem gozdiču, so hipoma umolknile. Sedele so na drobnih vejicah in so poslušale, poslušaie... Bratec in sestrica pa sta si podprla jjlavo i roko. Strmela sta vsa zamaknjena in skoro dihati se nista upala. Poslušala sta Kckca in iijeaovo krasno bren* kanje, pa se niti ganila nista zaradi velikega začudenja.
Kekec je nehal igrati. Pogledal je Rožleta, ki je strmel vanj, irc pogledal je Mojco, ki se niti ganila ni — pa se je nasmehnil. »No, ali jem dobro zaigral?« je vprašal. »Kaj praviš ti, Rožle?«
Rožle se je premaknil, pa ga je prijel za roko. — >-Kekec, ali me slišiš?« je dejal hipoma. »Ne zameri rai, da setn navaiil natc kakor iazbojnik, nc zameri mi! Oj, bilo mi je hudo, ker sem mislil, da bon* raoral od doma. Pa sem bil jezcn nate ... Ne zameri mi, Kekec! Bo« diva prijatelja, bodiva prijatelja .. «
»I, seveda — bodiva prijatelja!« je odvrnil Kekec in je udaril v njegovo toko. Spravil je citre v skrinjico in je vstal. »Čas je, da gremo!« je nadaljeval potem. »Zadosti dolgo sem se ;:amudil tu v gozdiču. Pa ne vem. če bo to vašemu očetu prav? Pojdimo, Rožle; pojdimo, MojcaJ«
Pa so se res odpravili. Rožle in Kekec sta se pogovarjala vso pot. Mojca pa je bila kar tiho od takrat, ko je čula sladke glasove ubra» nih citer. Glavico je povešala in je stopala molče za bratcem, ki jo ie držal za roko. Le tupatam se je nasmchnila, ko se je oglasila v goščavi drobna ptica. Z roko je zamahnila. kakor bi hotela reči: Tiho bodi, zlata otičica! Saj ne rečem, da ne znaš pcti. Toda, ali si čula Kekca. kako zna citrati? Hm, pa si lahkn tiho m te je lahko sram,
'.'      ¦                                                                                        .                                    ¦                                                         43
da nc znaš tako lupu peti kot K.ekčeve citrc ... Ptičica zlata, ti drobna siromačica!...
Medtem so prišli iz gozdiča, in pot je zavila med njivami do sa^ motne hiše. ki je stala tam sredi lepo obdelanega polja. Rožle je za« mahnil s klobučkom. pa je dejal: »Glej, tam stoji naša hiša. Ali ni
lepo pri nasV Poglej, pojjle) tiste visoke t;orc! O. izpred naše hiše se vidijo tako lepo in blizu so, da bi jih lahko kar z roko dosegel!«
Kekec sc je ozrl na hišo. Bila je velika in napol zidana. napol lesena. Drevje je zelenclo okrojj nje, in iz dimnika se je dvigal bel dim. Nedaleč od hiše se je pričenjat gost smrekov ^ozd, ki se je širiJ in spenjal vedno višc ob strmi gori, dokler ni prenehal visoko tam
m
gori ob belih, v nebo štrlečih pečinah in ob zmrznjenih snežiščih. Na desno pa se je širilo bogato polje. Murni so črlikali vseokrog, in sto škrjančkov je prepevalo nad dehtečim poljcm.
»Hm, lepo je tu!« je govorll Kekec. »O, veliko lepše nego pri nas. Tu mi bo dobro, in prav nič ne bom žalosten.« — In šli su naiilo preko polja in so se vedno bolj bližali hiši. Veselo sta se pogovarjala Rožle in Kekec; samo mala Mojca je še vedno molčala in jeflc tupatam izpregovorila besedico. Dospeli so do praga in so stopili v vežo. — »Oj, oče! Oj, mati!« je zavpil Rožle na ves glas. »Ali slišiteV Kekec je prišel... Jaz sam sem ga privedel v našo hišo.«
In prišla sta oče in mati. Podala sta Kckcu roko in sta ga potrep« ljala po rami. — »Bog te sprimi, Kekec!« sta mu govorila. »Mislimo, da ti bo dobro pri nas in ti ne bo dolg čas. Kar lepo se boš udomačil, pa boš pozabil na dom. Pa ti ne bo sile!« —
Pa se je Kekec res udomačil že tisti dan pri Koroščevih. Bil je dobre volje in vesel. Pravil je različne zgodbe, da so se mu smejali vsi. A najbolj so se mu smejali, ko je pravil, kako je pri stricu Prisanku pasel divje koze. — »Hm, dvakrat sem ga pošteno zmikastil,« je pris povedoval. »Prekanil sem ga, da je kar debelo gledal. A vse eno mi je podaril lepe citre. Saj ni stric Prisanek hudoben; prav ničesar mu ne aiorem reči; resnično, prav ničesar.«
»»Glej ga no!« je menil Korošec in se je čudil Kekcu. »Ti si pa navihan, da nihče tako. Ti bi mogoče prekanil celo staro Pehto in jo pregnal iz naših krajev. Pa bi ne strašila več otrok in bi jih ne kradla.« »Kaj, Pehta?« je dejal Kekec in je zamahnil z roko. »O, slišal sem doma o Pehti, slišal! Pa pravijo, da domuje tu nekje v vaših gorah. Pravijo, da je strašna in da ukrade vsako leto na vasi deklico, ki je najbolj pridna in najbolj slaba... Huda je, da le kaj! Hm, skoro bi se je bal, in najrajši bi je ne videl nikoli. Ali ni res, stric?«
»Hm, seveda je najbolje, da je ne vidiš nikdar!« je odgovoril Koro«
ščev stric. »Resnično — Pehta je grozna, in najbolje je, da 30 pustimo
v miru. Lahko nas sliši — potem pa gorje tebi. Kekee! Pograbi tc in
I te ponese v gore, kjer stoji nekje njena koča. Pa ti bo predla slaba
F lam gori, slaba, Kekec!«
»No, ne veml« je rekel Kekec. »Ne vem, če bi se je bal. Ustrašil se nisem niti Prisanka in sem ga celo zmikastil. Mogoče bi se pa res ne bal Pehte? Saj ji nisem storil nič hudega, in kaj naj mi hoče? Pustiti me mora v miru, kakor jo jaz puščam v miru ... Veste, izmislil si bom lepo pescm o Pehti, pa jo bom citral in prepeval. SHšala jo bo Eehta; vesela bo in nas bo imela rada. In ničesar žalega nam ne stori in nas pusti v miru!«
45
»O, saj res, Kekec!« se je oglasila mala Mojca, ki je sedela v ka> tičku za mizo in je molčala ves čas. »Daj, Kekec! Izmisli si lepo pesem o Pehti. Ti boš citral, jaz bom pa pela, da naju bodo vsi poslušali. Pa tudi Pehta bo naju poslušala. Kar skakala bo od samega veselja ... Pa kdaj si boš izmislil tisto pesem, ha, Kekec?«
»Ne vem,« je odgovoril Kekec in se je zatnislil. »Mogoče že danes, mogoče že jutri... Ni tako lahko, res, ni lahko. Poskočnico si izmisliš kaj hitro. Hm, o Pehti pa mora biti kaj lepega, da se Pehta ne bo
usajala, češ, tako pesem si si izmislil o meni, ti Kekec! No, če nc znaš kaj boljšega, pa bi bil pustil še to! — Nemara bi se še celo razhudila, pa bi me pograbila. A to bi ne bilo dobro, resnično bi ne bilo dobro!«
In tako so se pogovarjali tisti dan. Solnce se je že bližalo goram, ko so šli Kekec, Rožle in Mojca vun na vrt. — »Zapeli bomo tam lepo pesem,« je rekel Rožlc, in zato je vzel Kekec s seboj citre. Prijel je Mojco za roko in jo je vodil varno preko praga na zeleni vrt. Pod široko hruško je stala tam mizica in dolga klopca. Sedli so tja, pa so pričeli ugibati, katero pesem bi zapeli.
»Tisto dajmo o pomladi in škrjančku!« je menila Mojca. »Oh, tako jc lepa, da bi jo vedno prepevala! Dajmo tisto o pomladi in škrjančku!«
46
»Saj res — to je krasna pesem,« je rekel Kekec. Tudi jaz jo rad pojem, ker mi je jako všeč. Pa jo dajmo!« — In Kekec je uglasil strune, pa je pričel brenkati. Mojca je zapela s svojim srebrnim, škrjančkovim glasom, in oglasila sta s6 tudi Kekec in Rožle. Ubrani so bili glasovi, pa so tako lepo zveneli med veselitn citranjem v tihi svet, da se je vse čudjjo širom okrog. A najlepši je bil glas male, slepe Mojce. Podoben je bil škrjančkovemu žvrgoljenju v tistem jutru, ko se smeje vse modro nebo in se ziblje škrjanček nad dehtečim poljem ...
Ubrano petje je privabilo iz hiše tudi očeta in mater. Obstala sta srcdi vrta, pa sta poslušala in se čudila. Ko je utihnila pesem, je rekla mati očetu: »Kaj ni dobro, da je prišel Kekec k nam? To ti je dečko! Vesel in pogumen kot nihče. Pa srce ima dobro, resnično — zlato srce... Glej, Rožle je že kar zaverovan v njega, in uboga Mojca kar strmi in ga posluša.«
»Dobro, dobro!« je pritrdil oče. »Veselo bo zdaj pri nas kot nikjer drugje na vasi. Pa ta Kekec ti je navihan in ti ima sto muh v glavi. Kar iz rokava ti jih iztresa in ne pride nikdar v zadrego. Bog mu daj zdravja in sreče!«
Solnce se je nagnilo za gore, in dolga senca je padla čez tiho dolino. Mati je poklicala otroke v hišo k večerji, ki je stala že priprav« Ijena na mizi. Otroci so prišli v izbo in so se smejali veselo. Sedli so k mizi, prekrižali so se, pa so pričeli hlastno jesti. In Kekcu je zopet dobro tekel jezik. Pravil je zgodbo o Kezi in o bedasti miški, ki je pojedla ponoči ubogi Kezi rog. Pa Keza ni bila prav nič žalostna. Pa menda še zapazila ni, da ji je pojedla miška rog, ker ni prav nič meketala in niti enkrat ni zajavkala.
Noč je že bila, ko so se spravili pri Korošcu k počitku. Kekec in Rožle sta spala v podstrešni izbici vsak v svoji postelji. Mesec je gledal skozi lino in skoro svetlo je bilo v izbici. Iz daljave se je čulo pritajeno šumenje smrekovega gozda, in tuintara se je razlegnilo zas teglo lisjakovo lajanje. Kekec še ni spal, ampak je gledal skozi lino v srebrni mesec in je mislil sam pri sebi. O Koroščevih je mislil — o Rožletu in o Mojci. Nazadnje se je domislil tudi hude Pehte in se je posmejal. — »Pesem si izraislim o Pehti, lepo pesem, še lepšo pesem, nego sem si jo bil izmislil o Vili Škrlatici. Pa bo strmela Pehta in mi bo mogoče podarila še celo najlepše ruševčevo pero, da si ga zataknem za klobuk... Hm, pa kaj bi si izmislil? Kaj bi si izmislil? Ncmara...«
A  Kekec  ni  mogel več  premišljati.  Hipoma  so  se  mu  zaprle oči, in spanec ga je premagal, da sam ni vedel kdaj... ——                                                                                                  —                          —¦¦¦
47