311
IZ KONRADA VVALLENRODA
Adam Mickiewicz
IZ KONRADA WALENRODA
IV. GOSTIJA
Redovni praznik je, patrona god, v prestolnico komturji že hitijo, bele zastave plapolajo tod, Konrad bo viteze sprejel z gostijo.
Sto belih plaščev vije se za mizo, na njih veliki križi se črne. To so redovniki, za njimi blizu mladi oprode - strežniki stoje.
Konrad na čelu, levo stran zaseda knez Vitold in njegovi hetmani; nekoč sovražnik, danes gost je Reda, z njim zveza zoper Litvo ga krepi.
Zdaj Mojster vstane in da zbranim geslo: »Radujmo se v Gospodu!« - Čase zazvenčijo. »Radujmo se v Gospodu!« - Vse seje zatreslo, srebro žvenklja, potoki vina zakipijo.
VVallenrod sede, na roko oprt, zamišljen, molče posluša nedostojni hrup; potihne šum, le šala, komaj slišna, pretrga lahni zven kristalnih kup.
»Radujmo se,« de, »bratje moji vi, mar taka radost Redu pristoji? Sprva pijan vrišč, zdaj pa ste kar tihi, mar smo razbojniki ali menihi? -
Adam Mickiewicz                                                                                             312
Drugače to bilo je davne dni, kadar smo med mrliči na bojišču v kastiljskih gorah, v finskih gozdih mi proslavljali pri tabornem ognjišču.
Bile so pesmi! Kaj med to skupino nimate barda ali menestrela? -Vsa srca so ob vinu bolj vesela, a pesem je za misli kakor vino.«
Pri priči so različni pevci vstali. Debeli Lah tu ubira slavčje tone, junaštvo in pobožnost Mojstra hvali. Tam trubadur, doma z bregov Garone, opeva zgodbe lepih pastiric in klativitezov, začaranih devic.
Wallenrod dremlje, pesmi so zastale, a prebujen, ker glas več ne tolklja, zažene Lahu v mošnji kup zlata in pravi: »Meni le si pel pohvale, en sam ostaja le pri tej nagradi. Vzemi in pojdi! Trubadur ta mladi, ki za lepoto je, ljubezen vnet, naj odpusti, da v viteški sredini ni deklice, ki bi mu v vsej milini s hvaležnostjo pripela rožni cvet.
Rože so tu ovele, bard bo tu drugačen, redovnik - vitez, rad bi slišal spev, ki bo tako trd, divji in razkačen, kot je žvenket orožja in rogov odmev, in mračen, kot je samostanski zid, in kot pijan samotnik - ognjevit.
Za nas, ki nam svetost in boj pač nista tuja, morilska pesem naj svetost razglaša, naj gane, naj jezi in naj utruja, utrujene pa znova naj prestraši. Takšno življenje je - in pesem naša. Kdo jo zapoje?« - »Jaz,« se oglasi siv starec, ki je od družbe malo preč
IZ KONRADA WALLENRODA
sedel med pazi in oprodami, Litvanec ali Prus, po videzu sodeč. Imel je gosto brado, skoraj belo, glavo obdaja nekaj sivih las, zakriva s senčnikom oči in čelo, na licu mu je gube vrezal čas.
V desnici staro prusko lutnjo nosi,
a levo roko proti mizi dvigne
in goste za posluh s tem gibom prosi.
Vsi utihnejo. - »Jaz vam zapojem,« vzklikne.
»Nekoč sem Prusom in Litvancem bajal,
zdaj eni padli so za domovino,
drugi, obupani po nje poginu,
nad mrtvo bijejo se še do kraja,
kot sluge, v dobrem in zlem zvesti, radi
umirajo na te dobrotnice grmadi;
mnogi sramotno se v gozdovih skrivajo,
drugi, kot Vitold, tu med vami so.
Vprašajte, Nemci, naj vam povedo ti izdajalci rodnega jim kraja, kaj pa na onem svetu z njimi bo, ko bodo se na večnem ognju cvrli, v kakšnem jeziku prednike iz raja pokličejo, da bi jih ti podprli? Kaj, če v barbarskem nemškem govoru ti ne spoznajo več otrok glasu?
O kakšna za Litvance je sramota, da mi nihče, nihče ni stopil v bran, ko od oltarja, stari vajdelota, sem bil od Nemcev v sponah odpeljan. Na tuji zemlji sem v samoti stokal, pevec - a peti, žal, nimam več komu, zroč proti Litvi sem oči izjokal. Ko danes rad bi vzdihnil proti domu, ne vem, kje je moj dom objokovani, je tu, je tam, ali na drugi strani.
Samo tu, v srcu, se je ohranilo, kar se je tam najlepšega zgodilo,
313
Adam Mickievvicz                                                                                             314
in od zaklada nekaj teh drobtin vzemite, Nemci, zdaj si za spomin!
Kot vitez, ki premagan v tekmovanju, ostane živ, a svojo čast zgubi, in životari zdaj v zasmehovanju, a spet se v boj z nasprotnikom spusti, ko zadnjič še napreza svoji rami, prelomi meč pod onega nogami -
tako prevzela mene je samota, da spet po lutnji segel sem z roko, naj se poslednji v Litvi vajdelota predstavi vam s poslednjo pesmijo.«
Končal je, mnenje Mojstra pričakuje, v globokem molku čakajo vsi mirno. Konradovo oko medtem predirno Vitolda lice in gibe opazuje.
Ko izdajalce je omenil vajdelota, se Vitold v lica naglo je spreminjal, zdaj bleda so, zdaj rdeča in spet sinja, ker hkrati muči srd ga in sramota. Potem si sabljo je pridržal k boku, začudeno skupino mož razrinil, pogledal starca, pa korak ustavil, jezni oblak nad čelom je izginil, razblinil se je v bistrih solz potoku. Vrnil se je in si obraz zaslonil, v skrivnostna je razmišljanja potonil.
A Nemci stiha: »Mar naj na gostijo beraški se prosjaki pripustijo? Le kdo posluša in razume to?« -Take glasove so med množico prekinjali vse bolj pogosto s smehi; pazi so vpili, žvižgali z orehi: »Cujte, to je napev litvanske pesmi!«
V tem Konrad vstane: »Hrabri vitezi! Ta dan naš Red po starem običaju
315
IZ KONRADA VVALLENRODA
dobiva od knezov in od mest dan;
kot z dolžnim darom iz podložnih krajev
prosjak naj s pesmijo vas počasti;
te poklonitve starcu ne branimo,
kot vdovin groš to pesem v dar sprejmimo.
Kneza Litvancev vidimo med nami, njegovi vojvode so gostje Reda, prijetno jim bo slišati, kar hrani dejanj v spominu materna beseda. Kdor ne razume, naj se pa odstrani. Jaz ljubim te glasove presunljive, te zvoke pesmi nam nerazumljive, kot mi je všeč val hrupni, podivjani ali pa šum pomladnega dežja. To me uspava. - Pevec, naj velja!«
VAJDELOTOVA PESEM
Kadar se Litve kuga naj poloti, prihod ugane vidčeva zenica, saj če je prav verjeti vajdeloti, pogosto se prikaže kužna žena na pustih grobnih Žalah in ravnicah, vsa v belem, senca pa so ji ognjena, z glavo presega beloveško drevje, a robec v dlani od krvi pordel je.
Stražarji se pod šlemi skrivajo, psi v vasi z gobci rijejo v zemljo, smrt vohajo, strašno zavijajo, a vas, bogati grad in mesta mnoga, a ko zamahne z rutico krvavo, se že palača spremeni v puščavo in nov grob zrase, kamor stopi noga.
Pogubno znamenje! - A več nesreče naznanjale Litvancem z nemške so strani čelade in perjanice bleščeče in bel plašč, ki na njem se križ črni.
Adam Mickievvicz                                                                                             316
In kamor ta prikazen je stopila, je malo le propad vasi, gradov -vsa krajina se v grob je spremenila. Ah, kdor litvansko dušo je otel, naj pride k meni, na grob narodov, z menoj sanjaril bo, ihtel in pel.
O ljudska pesem, ti si kot nekdanja skrinja zaveze - davnim dnem zavetje! Meč vitezov si ljudstvo vate shranja in prejo svojih misli, čustev cvetje.
Noben udar ne more te zdrobiti, dokler te ne zavrže lastna vas. Arhangelska so krila ti in glas, o ljudska pesem, ko ti je stražiti davne spomine ljudskega svetišča -in tvoj je meč arhangelskega blišča.
Slike preteklih dni požar napade, sovražniki uničijo zaklade -pesem se reši, kroži med ljudmi. Če pa je nizke duše ne začno pojiti z upom, hraniti z boljo, v gore med razvaline poleti, od tam nam o minulih časih poje. Tako se slavček iz goreče hiše reši, na strehi posedi, vse više zleti, ko streha ruši se; po svoje drobi čez grobe in čez razvaline popotnim peto pesem bolečine.
Poslušal pesmi sem - ko kmet, že v letih, z železnim ralom je zadel kosti, obstal je in na vrbovi piščali molitev zaigral, ali pa z rimami častil vas, slavni - brez otrok - očeti. Odmev ga spremlja, slišen mi je v dalji, tem bolj pogled in pesem žalosti, ker je le mene moglo to prevzeti.
317
IZ KONRADA VVALLENRODA
Kot sodni dan prikliče iz grobov mrtvo preteklost tromba angelov, tako so se kosti na pesmi zvok v ogromne like zrasle in sklenile, iz grobelj vstal je steber in obok, z jezera so se vesla oglasila, vidim gradov vso notranjo bleščavo in knežje krone, viteško opravo, vidci pojo, dekleta plešejo -lepo sem sanjal, zbudil se bridko.
Izginili so gaji in domače gore. Misel, utrujenih kril, več ne more leteti, stisne se pod rodni krov; umolkne lutnja mi v otrpli roki, med sorojakov žalostnimi stoki ne slišim več preteklosti glasov! A vse doslej še iskra ideala v globini prsi tli, nov ogenj neti, oživlja dušo in spomin razsveti. Spomin zdaj kot svetilka iz kristala, ki vrsta barvnih jo podob krasi, čeprav na njej so prah in madeži, kadar postaviš svečnik v njeno sredo, s svežino barve še oči primarni, še z grajskih sten razgrne tu pred nami preprogo - pisano, le malo bledo.
O ko bi mogel lastni žar preliti v srca navzočih, obuditi like mrtve preteklosti, ko znal ganiti z zvonko besedo srca bi vrstnikov: mogoče še edinstveni ta hip, ko culi materno bi pesem slavno, zaznali davni bi srca utrip, zaznali duše veličino davno, za hip bi to bilo jim v zadoščenje, kar prednikom bilo je vse življenje.
Uvod in prevod Rozka Štefanova