59 Izvestje 20 • 2023 ��� ČLANKI Stara rokodelska in tehnična znanja iz Vipavske doline med pozabo in vnovično uporabo Izvleček: Članek predstavlja glavne izsledke etnografske študije o starih obrtniških in tehnoloških znanjih iz zgornje Vipavske doline, ki je bila opravljena med projektom Medgeneracijski prenos znanja (LAS Vipavske doline, 2022/23). Izpostavljena so spoznanja, kako v dediščini iskati osebno ustvarjalnost, naravne in kulturne posebnosti okolja, historično povezanost z našimi predniki ter nasprotje serijski in množični strojni proizvodnji. Poudarjene so osebne zgodbe nosilcev starih znanj, ki v dediščini iščejo potenciale za reševanje starostnih težav, depresije, stresa, osamljenosti, pa tudi za varovanje naravnih virov, urjenje v vztrajnosti, potrpežljivosti, natančnosti ter spodbujanje sočutnosti do naravnega in socialnega sveta. Ključne besede: Vipavska dolina, rokodelska obrt, stara znanja, tradicija, sodobnost. Arte artigiana e antiche tecniche della Valle del Vipacco tra oblio e riutilizzo Riassunto: L’articolo presenta i principali risultati di uno studio etnografico sulle antiche arti artigiane e sulle tecniche usate nella Valle del Vipacco. Il progetto è stato realizzato nell’ambito del progetto Trasferimento intergenerazionale delle conoscenze (LAS Valle del Vipava, 2022/23). Lo studio era incentrato sulla ricerca della creatività personale nel patrimonio culturale, sulle peculiarità naturali e culturali dell’ambiente, sul legame storico con i nostri antenati e sulla ricerca di alternative alla produzione di massa. Vengono messe in evidenza le storie personali dei portatori di saperi antichi, che cercano nel patrimonio il potenziale per risolvere problemi legati all’età, alla depressione, allo stress, alla solitudine, alla tutela delle risorse naturali, etc. Inoltre, esse incoraggiano la compassione verso il mondo naturale e sociale. Parole chiave: Valle del Vipava, artigianato, antichi saperi, tradizione, modernità »Dokler je glavna vrednota stanje na tekočem računu, bomo težko dopovedali otroku, za- kaj ohranjati stara znanja. Dokler bo najbolj uspešen človek tisti, ki ima največ denarja, in ne ti- sti, ki je nekaj ustvaril s svojimi rokami ali iz glave, bo to težko. Vrednoto je treba videti.« (Matjaž Lučovnik, izdelovalec lesenih desk za sneg in rezbar) Uvod »Dediščina je spomin na moje otroštvo,« je v etnografski raziskavi o tradicionalnih obrteh v zgornji Vipavski dolini (Fakin Bajec 2022, Spletni vir 1) poudaril nosilec znanj o pletenju košev iz bek (posebna vrsta vrbe, ki v mediteranskem svetu raste ob vinogra- dih). Spomini na preteklost so lahko različni. Navadno želimo težke trenutke pozabiti, medtem ko se nostalgično spominjamo do- godkov ali oseb, ki so nam v življenju veliko pomenile. Morda so nam te osebe tudi JASNA FAKIN BAJEC | ZRC SAZU, Inštitut za kulturne in spominske študije Univerza v Novi Gorici, Fakulteta za humanistiko jasna.fakin@zrc-sazu.si Izvestje 20 • 2023 60 ČLANKI ��� predale pomembna znanja, modrosti, zgod- be in nasvete, ki jih velja v sodobnosti ovre- dnotiti in premisliti o njihovi ponovni upora- bi. Dediščina, med katero uvrščamo tudi znanja in veščine izdelave rokodelskih ter tehničnih izdelkov, nam zato daje občutek povezanosti, pristnosti, mnogokrat tudi to- pline in varnosti. Morala bi nam pomeniti ponos in zadovoljstvo nad tem, kar so s svo- jim trudom, ustvarjalnostjo in prilagojeno- stjo naravnemu okolju ustvarili naši predni- ki. Vendar je vrednotenje preteklih dosež- kov večplastno in ni odvisno samo od posa- meznika ter njegove želje po ohranjanju do- mače tradicije, temveč od vrednot, potreb, interesov, znanj itd., ki prevladujejo v širši družbi. Zato se postavlja vprašanje, zakaj sploh ohranjati stare obrti in tehnična zna- nja, ko pa lahko gremo v trgovino ter z malo denarja kupimo plastične košare, industrij- ske tekstilne in lesene izdelke, poceni stroje. Kako ovrednotiti stara obrtna in tehnična znanja, ko živimo v obdobju hitrega tehnolo- škega, digitalnega in ekonomskega razvoja? Se to res splača? S podobnimi vprašanji smo se ukvarjali v okviru projekta Medgeneracijski prenos zna- nja, pri katerem je v letu 2022/23 sodelovala tudi Občina Ajdovščina. 1 Želja občine je bila prek različnih raziskovalnih in izobraževalnih aktivnosti identificirati, analizirati ter ovre- dnotiti tradicionalna rokodelska znanja iz Vi- pavske doline, poiskati nosilce, ki se z njimi še ukvarjajo, jih opolnomočiti, da bi znanja prenesli v širšo javnost, in na koncu razmisli- ti, kako ta znanja vpeti v socialne, gospodar- ske, kulturne ter okoljevarstvene izzive lokalnih skupnosti. V nadaljevanju članka predstavljamo glavna spoznanja etnograf- ske študije, izvedene v okviru projekta, ki je pokazala, da je bilo v Vipavski dolini pozna- nih veliko tradicionalnih obrti in tehničnih veščin. Po skednjih (nar. faladurjih), kaščah, delavnicah in sodobnih garažah lahko še ve- dno najdemo številne predmete. Težava pa je, da se mnoga znanja izgubljajo, saj so nji- hovi nosilci večinoma starejši prebivalci, medtem ko pri srednjih in mlajših generaci- jah ni zanimanja oziroma časa, da bi se v ve- černih urah usedli ob kup bek, srobote ali li- čja in iz njih izdelali cajno, plenir ali leso. Pri- znati je treba, da se je nekoliko več znanj ohranilo pri obdelavi lesa, kovine in kamna. Ta znanja obrtnikom prinašajo dodaten vir dohodka. Nekaj žensk sicer vztraja pri šiva- nju, vezenju in kvačkanju, vendar redko kdo v košaro s kruhom ali sadjem položi doma narejen prtiček. Zaradi tega sta v letu 2023 tudi Svet Evrope in Ministrstvo za kulturo v okviru 33. Dnevov evropske kulturne dedišči- ne in 11. Tedna kulturne dediščine namenila posebno pozornost redkim ter dragocenim znanjem, spretnostim in poklicem (ZVKD 2023, Spletni vir 2). Govorimo o vrsti dedišči- ne, ki nam na preprost in poučen način govo- ri o sobivanju človeka z naravnimi danostmi. V nadaljevanju članka izpostavljamo glavne značilnosti rokodelske in domače obrti ter tehničnih znanj na Slovenskem in v Vipavski dolini z večjim poudarkom na nje- nih nosilcih. Ne osredotočamo se na po- drobno predstavitev zgodovine razvoja obr- ti, temveč posebno pozornost namenjamo mislim lokalnih akterjev, ki v nesnovni kul- turni dediščini iščejo oporo za lažji boj s tre- nutnimi gospodarskimi, socialnimi, kulturni- mi, predvsem pa zdravstvenimi izzivi. Kot bodo pokazale njihove izjave, bistvo tehnič- ne in obrtne dediščine ni v končnih izdelkih, ki jih želimo prodati ali darovati, temveč v nastajanju tega izdelka, ki posameznika in 1 Vsebina operacije LAS Medgeneracijski prenos zna- nja je nastajala v tesnem sodelovanju vodilnega par- tnerja LAS Vipavska dolina: RRA ROD Ajdovščina, Ob- čine Vipava in Občine Ajdovščina, na podlagi pristopa »od spodaj navzgor« ter na podlagi analize potreb obeh urbanih središč LAS, Ajdovščine in Vipave (pro- jekt je trajal od 1. 7. 2022 do 30. 8. 2023, več gl. https:/ /las-vipavskadolina.si/2022/07/01/operacija-las-vipa- vska-dolina-medgeneracijski-prenos-znanja/. 61 Izvestje 20 • 2023 ��� ČLANKI skupnost opolnomoči za lažji korak v jutri- šnji dan. Razvoj rokodelske obrti na Slovenskem Pod pojmom domača, rokodelska obrt razumemo celo vrsto opravil in izdelkov, ki jih ljudje izdelujejo na svojih domovih ali v delavnicah za lastno rabo ali za prodajo. Po- jem se je izoblikoval proti koncu 19. stoletja, povečano zanimanje za domače ali rokodel- ske dejavnosti pa se je začelo v drugi polovi- ci 18. in v 19. stoletju (Bogataj 2008: 17). Do- mača obrt je bila znana kot dodatno, obrob- no kmetovo delo izdelovanja najrazličnejših predmetov. Bila je povezana z osnovno de- javnostjo kmetije in je ponujala dodatno de- lo prebivalcem (Bogataj 1989: 3). Nikakor pa obrti ne smemo povezovati zgolj s prežive- tjem na podeželju, saj so številne panoge domače obrti zaživele tudi v mestih (prav tam: 3). Rokodelci na podeželju so do leta 1848 večinoma delali za potrebe zemljiških gospostev, medtem ko so mestni obrtniki proizvajali za trg (Valenčič 1972: 6). Več podatkov o obrteh v mestih beleži- mo od 14. stoletja. Omenjajo se mesarji, če- vljarji, kovači, iglarji, skrinjarji, krznarji in zi- darji, v drugi polovici 14. stoletja krojači, se- dlarji, lončarji in sodarji, do srede 15. stoletja pa še peki, kulnostrižci, nožarji, torbarji, ko- larji in kamnoseki. V drugi polovici 15. stole- tja število omenjenih obrtnikov precej nara- ste (prav tam). V srednjem in novem veku so se obrtniki združevali v cehe, kar je omogo- čilo večjo povezanost znotraj posamezne stroke, pomembni pa so bili tudi pri pregle- du nad kakovostjo izdelkov in strokovnostjo obrtnikov (Bogataj 1989). V cehe so se zdru- ževali tudi najmanjši obrtniki, saj so bili v na- sprotnem primeru obsojeni na propad zara- di konkurence večjih in močnejših obrtnih dejavnosti. Navadno so se obrtniki povezo- vali s trgovci, ki so jim odkupovali izdelke po vnaprej določeni ceni. Številno najmočnejše so bile skupine obrtnikov, ki so izdelovali izdelke, brez katerih se ni dalo živeti (kot so hrana, obleka, obutev). V času Avstro-Ogrske in širše evropskega fiziokratizma ter merkantilizma, ko je tudi država v rokodelskih izdelkih videla možne zaslužke, se je začelo izobraževanje obrtni- kov z razvojem in ustanavljanjem šol ter te- čajev, izdajanjem priročnikov, učbenikov, prodajnih katalogov, organiziranjem razstav in drugih oblik promocije izdelkov. Obrtniki so imeli tudi določene olajšave in druge ugo- dnosti. Izdelovalci so se začeli povezovati v zadruge in podobna združenja. Kriza domače obrti se je pojavila med le- toma 1859 in 1883 zaradi močne industriali- zacije, novih trgovskih obratov, izdelkov iz tujine. Nadalje se je propadanje in zamiranje domačih obrti na Slovenskem hitro poveče- valo po koncu 2. svetovne vojne. Vzrokov je bilo več, eden najbolj bistvenih pa so bile davčne ugodnosti, v katere domače obrti Alojz Vidrih pri pletenju lese za sušenje sadja (foto: J. Fakin Bajec, Ajdovščina, Garaža - ustvarjalni prostor Ajdovščina, maj 2023). Izvestje 20 • 2023 62 ČLANKI ��� niso bile vključene. Večje zavedanje pomena domače obrti je spodbudilo ustanovitev Dr- žavnega prodajnega zavoda za domačo in umetno obrt leta 1946, ki je skrbel za ohra- njanje in pospeševanje domače obrti. Kasne- je se je preimenoval v Trgovsko podjetje za domačo in umetno obrt (DOM). Domačo obrt so začeli razvijati tudi v nekaterih za- drugah in trgovskih podjetjih (Bogataj 1989: 15). Leta 1969 je bila ustanovljena Zveza obr- tnih združenj Slovenije, ki se je kasneje prei- menovala v Obrtno zbornico Slovenije in je danes Obrtna in podjetniška zbornica Slove- nije. Prav Obrtna zbornica vestno skrbi za ra- zvoj rokodelskih dejavnosti. Skupaj s komisi- jo ocenjuje in pregleduje izdelke, vrednoti, selekcionira in izdaja certifikat za izdelek ro- kodelstva Slovenije /Art and Craft Slovenia. Izdelki so v prodaji označeni s posebno na- lepko oz. obešanko, ki jih izdaja OZS. S tem se oblikujejo kakovostna turistična spomin- karska ponudba ter ponudba osebnih, po- slovnih in protokolarnih daril. Po regijah zna- nih po kakovostnem razvoju rokodelstva (Idrija, Škofja Loka, Ribnica, Rogatec, Mo- ravče idr.) se danes rokodelci združujejo v centre in le ti v Konzorcij Rokodelskih cen- trov Slovenije. 2 Zgodovina in tradicija obrtne dejavnosti kažeta številne izkušnje naših prednikov, tehnološka znanja in spoznanja o vzdržnem 2 Rokodelski centri povezujejo več kot 750 rokodel- cev, od katerih je več kot 140 nosilcev certifikata Ro- kodelstvo Art&Craft Slovenija. Rokodelski centri skr- bijo za povezovanje rokodelcev, za prenos rokodel- skih znanj in njihovo promocijo, predvsem pa aktuali- zacijo rokodelskih zanj za sodoben čas. Več gl. Kon- zorcij rokodelskih centrov Slovenije, https://konzor- cijrcs.weebly.com/ in https://konzorcijrcs.weebly.co- m/vlada-republike-slovenije-sprejela-predlog-zako- na-o-ohranjanju-in-razvoju-rokodelstva.html Delavnica medgeneracijskega prenosa znanja v Garaži – ustvarjalni prostor Ajdovščina (foto: J. Fakin Bajec, september 2023). 63 Izvestje 20 • 2023 ��� ČLANKI izkoriščanju naravnih virov (prim. vode, ka- mna, zemlje idr.) ter razmerja med naravnim in kulturnim okoljem. Izdelki domače obrti predstavljajo osebno ustvarjalnost posame- znika s prepoznavnimi lokalnimi posebnost- mi in regionalnimi značilnostmi. Hkrati ročno izdelani izdelki predstavljajo nasprotje mno- žični strojni proizvodnji. Gre za ponovno vre- dnotenje dela rok, ki v sodobnosti nastopa kot prototip robotu ali stroju. To ne pomeni, da sodobni rokodelci ne uporabljajo sodob- nih strojev, vendar pa izdelujejo izdelke, ki so prilagojeni človeku, njegovemu bivanju in kakovosti življenja (Bogataj 2008: 18). Značilne rokodelske obrti v Vipavski dolini Mnogim kmetijam na Vipavskem so do- daten zaslužek prinašale obrti. Po pisanju zgodovinarja Staneta Grande, ki je analiziral franciscejske katastre občin iz zgornje Vipa- vske doline, ki so spadale pod Kranjsko, so v prvi polovici 19. stoletja poznali dve vrsti obrti: policijske, ki so zadovoljevale zgolj lo- kalne potrebe, in industrijske, ki so te potre- be presegale. Med lokalnimi obrtmi omenja žagarje, mlinarje, zidarje, kolarje, sodarje, kovače in druge (Granda 1985: 64). Med in- dustrijskimi obrtmi so izstopale strojarne za izdelovanje usnja in irhovine, topilnice ba- kra, valjarna bakra in kovačije (prav tam: 64). Po ljudskem pripovedovanju so za manjše, lokalne potrebe poznali tudi kroja- štvo, medičarstvo in pletarstvo. V etnografski raziskavi smo identificirali nosilce znanja, ki se še danes ukvarjajo s ple- tarstvom, obdelavo lesa (suhorobarstvom, strugarstvom), kovaštvom, šiviljstvom, ve- zenjem, klekljanjem in kamnoseštvom. Do- ločeni nosilci so samostojni obrtniki, ki jim tradicionalno znanje prinaša glavni doho- dek, večinoma pa se z domačimi, tradicio- nalnimi obrtmi in tehničnim znanjem ukvar- jajo v prostem času. Med obrtmi, ki so se že v 19. stoletju raz- vile v pomembno industrijsko dejavnost, 3 velja izpostaviti krojaštvo in šiviljstvo. Še da- nes po Vipavski dolini najdemo precej samo- stojnih podjetnic, pri naši raziskavi pa je so- delovala Martina Lavrenčič, ki je v Ajdovščini svoj butik odprla leta 1994. Zgodovina šivilj- stva in krojaštva na Vipavskem kaže na to, da so se z veščinami obrtnega šivanja sprva ukvarjali moški, ki so bili krojači (nar. žnidar- ji). Vodili so manjše krojaške obrate, v kate- rih je bilo zaposlenih le po nekaj ljudi, ali pa je delal lastnik sam. Kasneje so se moškim pridružile tudi ženske (nar. žnidarce). Po 2. svetovni vojni pa je šiviljstvo postalo izrazito ženski poklic. Pred vojno so mnogi krojači in šivilje tudi hodili po hišah in v enem tednu celi družini zašili eno pražnjo (nar. mašno) ter eno vsakodnevno (nar. dnevno) obleko. Za vsakodnevne obleke so uporabili blago, ki so mu rekli cajh, pražnje obleke pa so bile narejene iz boljšega materiala. Blago so ku- povali na sejmih v Gorici ali na sejmu v Logu, ki se je odvijal na veliki šmaren (15. avgusta). Dobri krojači in šivilje so se izobraževali v ve- čjih mestih ter krajih (npr. v Trstu, Gorici), po 2. svetovni vojni je bila šola za šivilje v kraju Vrhpolje. Krojaštvo je kot obrtna dejavnost izumrlo po 2. svetovni vojni, ko se je razmah- nila konfekcijska oziroma tekstilna industri- ja. Industrijsko delo za tekočim trakom je bi- lo za marsikatero žensko težko, naporno in neustvarjalno. Podobno velja za Martino La- vrenčič, ki se je naveličala šivanja serijskih majic. V pogovoru nam je zaupala, da želi na- rediti obleko, »ki je kvalitetna, narejena z 3 O razvoju industrije v Ajdovščini je pisala zgodovinar- ka Ines Beguš, ki je v okviru Goriškega muzeja Krom- berk oblikovala zgodovinsko pot Industrijska dedišči- na Ajdovščine (Spletni vir 3). V članku Dolga zgodovi- na industrije v Ajdovščini: osredotočeni obrati ob Hu- blju (oris od 16. do začetka 20. stoletja (2020)) ome- nja, da zgodovina Ajdovske predilnice sega v leto 1826, po 2. svetovni vojni pa so leta 1949 v prostorih prejšnje tovarne ustanovili podjetje Tekstina Ajdo- vščina (Beguš 2020: 175, 178). Izvestje 20 • 2023 64 ČLANKI ��� dušo, da je narejeno za osebo, ki jo spoznam«. Pri šivanju uživa, se sprosti in umiri. »Res de- lam poklic, ki si ga želim delati celo življenje. Ga delam z veseljem.« Svoje znanje je prene- sla tudi na mlajšo hčerko, ki pa šiva »bolj otroške stvari, malo bolj umetniško iz ostan- kov, na blago zašije slike. Vendar nadaljuje stare veščine šivanja.« Poleg šiviljstva, ki večinoma ostaja ženski poklic, velja kot pomembno ročno delo izpo- staviti vezenje, kvačkanje in klekljanje. V štu- diji smo več pozornosti namenili kvačkanju in klekljanju, ki ga v Vipavski dolini ohranjajo tudi članice Univerze za tretje življenjsko ob- dobje Most. Pogovor z njimi je pokazal, da jim ni toliko pomembno, »da imaš doma toli- ko čipk, temveč da vedno nekaj novega nare- diš, ustvarjaš in imaš nov izziv«. Hkrati jim prepletanje niti s posebno tehniko klekljanja in ustvarjanje čipk za krašenje cerkvenega ter tekstilnega tekstila, oblačil ali kot modni dodatek predstavljata pomembno terapev- tsko funkcijo, saj jih zvok klekljev, tj. lesenih paličic, pomirja. Na Vipavskem so prvo klekljarsko šolo ustanovili leta 1885 na Otlici. Njen ustanovi- telj je bil Osrednji čipkarski tečaj z Dunaja (podobno kot za idrijsko šolo, ki je bila usta- novljena leta 1876). Zaradi zaposlovanja žensk in strojne izdelave čipk je začelo zani- manje zanj v 60. letih 20. stoletja upadati, vendar se je klekljanje ob koncu 20. stoletja spet močno razširilo kot prostočasna dejav- nost in redkeje kot vir zaslužka (Spletni vir 4). Članice klekljarske skupine pri Mostu so poudarile, da sta za klekljanje potrebna ve- selje za ročna dela in čas. Po njihovih bese- dah se veščine hitro naučiš, čeprav je morda na začetku težko. Koliko čipk naredijo, jim ni pomembno, saj hitro vse oddajo. To jim pri- naša posebno zadovoljstvo. Nove izzive jim predstavljajo novi materiali, kot je žička, in novi izdelki, kot je nakit. Največ pa jim pome- ni to, da se ob delu sprostijo, v skupini pozabijo na vsakodnevne stvari in starostne zdravstvene težave. Na Univerzi za tretje življenjsko obdobje v Ajdovščini se lahko pohvalijo tudi s skupi- no članic, ki svoj prosti čas namenjajo kvač- kanju. Mnoge so se kvačkanja naučile že kot majhne deklice, ko so imele v šoli ročna dela. Druge so h kvačkanju pritegnile sorodnice. S kvačkanjem rešujejo osamljenost in druge zdravstvene težave. »Meni je pomembno kvačkanje zato, da nekaj lahko naredim, ustvarjam, izdelek podarim za darilo,« izpo- stavi članica. Ker kvačkan izdelek najbolj ce- nijo ljudje, ki imajo spoštljiv odnos do ročne- ga dela, skrbno premislijo, komu bodo izdel- ke dale. Izdelujejo prtičke, metuljčke, rožice, sadje, šale, košarice idr. »Včasih so punce de- lale svojo balo za poroko in so s tem urile roč- na dela, danes pa je drugače,« so potarnale, vendar niso bile črnoglede. Vidijo, da tudi mlajše generacije cenijo kvačkane izdelke; kvačkane obleke, krila, torbe in nakit posta- jajo moderni izdelki. Zato jim je pomembno, da stara znanja ohranjamo in iščemo prilo- žnosti, kako jih prilagoditi sodobni rabi. Ob ženskih ročnih delih smo posebno pozornost namenili lesenim izdelkom. Veli- ko prebivalcev iz Vipavske doline se še spo- mni nekdanje Tovarne pohištva Lipa (Spletni vir 3). Vsaka pohištvena industrija se je razvi- la iz številnih domačih in obrtnih mizarskih delavnic, ki so izdelovale potrebne pohištve- ne izdelke za kmečki dom in življenje. Okna, vrata, mize, skrinje, omare, stoli, klopi, zibel- ke, postelje in krste so glavni izdelki, ki so nastajali izpod rok mizarjev. Kot poklicna obrt se je mizarstvo iz domače, ljudske de- javnosti razvilo v poznem srednjem veku. Veljalo je za najbolj razširjeno lesno obrt. V prvi polovici 19. stoletja so se mizarji začeli združevati v zadrugah, nastala pa so tudi ne- katera pomembna mizarska središča. Najpo- membnejše središče razvoja mizarstva na Goriškem je bilo v Solkanu pri Gorici (od dru- ge polovice 19. stoletja). Njihovo dediščino 65 Izvestje 20 • 2023 ��� ČLANKI nadaljujejo nekatere obrtne delavnice, ki so pravzaprav sodobna obrtna podjetja (Boga- taj 1989: 141). Navadno so bile mizarske de- lavnice specializirane in usmerjene v določe- no proizvodnjo. Vsak mojster oziroma tišler, kot se je mizarju reklo v narečju, je izdeloval specializirane izdelke. Nekateri mizarji so bili specializirani za pohištvo, drugi za vrata in okna, spet tretji za popravilo vinskih posod (sodov, lesenih posod za kuhanje in preva- žanje grozdja – worn, wornc in brent), ki se še danes imenujejo sodarji. Nekateri pa za iz- delavo krst (nar. trug). Les za krste se je hra- nil na kmetiji že več časa, ob smrti pokojnika pa so ga odnesli k mizarju. Lahko pa je mizar imel krste tudi na zalogi. Mizarsko delo kaže lepoto lesa, človekovo iznajdljivost in ustvarjalnost. V raziskavi smo se pogovarjali z mladim rezbarjem Matjažem Lučovnikom, ki sicer ne prihaja iz Vipavske doline, temveč iz Trnovega. Z rezbarstvom se ukvarja v pro- stem času. Izdeluje sklede, žlice in lesene de- ske za sneg. Tako kot mnogi starejši mizarji, ki so les večinoma obdelovali v zimskih dne- vih, ko ni bilo dela na kmetiji, se tudi on v de- lavnico odpravi pozimi, ko ima čas. Nad le- som se je začel navduševati v mladostniških letih, ko je skupaj s prijatelji urejal skate park v Novi Gorici. Pomanjkanje potrebne infra- strukture za igro je mlade prisililo, da so se dela lotili sami. Takrat je začel spoznavati in občudovati les. Izdelovanja izdelka se ne loti načrtno, temveč najprej vidi kos in nato iz njega nekaj ustvari. Čudi ga, da se stara zna- nja tako hitro pozabljajo, da lesena žlica še vedno simbolizira nekaj starega, grdega. Po drugi strani pa se zaveda, da za tradicijo ni- mamo časa. Sam ustvarja zaradi veselja ozi- roma »gušta«. To mu predstavlja obliko me- ditacije. Pri tem še pripomni: »Dediščina je to, kar so vedno počeli naši predniki. Znanja, ki so se nabirala skozi generacije. Škoda je, da se to znanje izgubi v eni generaciji.« Obdelava lesa in prinašata pomemben ekonomski prihodek mnogim vipavskim mizarjem. Med njimi se je raziskavi pridružil strugar in mizar Anton Kompara, ki nadaljuje družinsko tradicijo izdelovanja ročajev za poljedelska orodja in pravi naslednje: »Po to- liko letih, ko delam z lesom, mi pomeni že su- rovino. Ni več tisti les, ki bi mi dišal, ki bi bil do njega čustveno navezan. Ko delam z lesom, želim od njega dobiti lepoto. To dobiš, ko ga obdelaš.« Pri tem je pomembno, da struže- nje lesa zahteva veselje in ročne spretnosti. Včasih naredi tudi sklede, vendar bolj »za du- šo«, saj mu zmanjkuje časa. Anton je očeto- vo obrt spremenil v mizarsko industrijo, ki pa zahteva večjo umetnost kot izdelava majhnih lesenih izdelkov. Na vprašanje, kaj mu pomeni nadaljevanje tradicije svojega očeta, poudari: »Ja, tradicija …, vendar ne za ceno tega, da delaš nekaj, kar ti ni v veselje.« Podpira možnost, da se bo na domu nadalje- vala mizarska obrt ali industrija, vendar bo otrokom pustil prosto pot, da si sami izbere- jo svoj željen poklic. Poleg lesa za izdelovanje pohištva in nuj- nih pripomočkov za življenje so naši predniki v naravi poiskali tudi druge lesne surovine, ki so omogočile razvoj pletarstva. Kmetije, kjer ob vinogradih ne bi rasla beka, s katerimi so tudi vezli veje v vinogradih, nekoč skoraj ni bilo. Posebne vrste vrb so rasle tudi ob poto- kih in rekah. S tem, ko so jih porezali, da so dobili potrebno gradivo, so hkrati očistili obrežja in preprečili poplave. Poleg vrbe in srobota pletarji po drugih delih Slovenije uporabljajo še kostanj, smreko, brezo ter slamo in koruzno ličje. Gradivo rabijo v pri- marni ali narezani, tudi razklani in razceplje- ni obliki. Pletarji so poznani po tem, da s pre- pletanjem, zvijanjem in zatikanjem naredijo svoje izdelke, večinoma koše. V Vipavski do- lini se pletarski izdelki večinoma niso proda- jali, temveč so jih izdelovali za domačo rabo. Zato ne bomo srečali pletarjev, ki so si po- trebno strokovno znanje pridobili v šolah ali na tečajih, ki so se organizirali pred 2. sve- tovno vojno ali nekaj let po njej. Pletarsko Izvestje 20 • 2023 66 ČLANKI ��� znanje so večinoma prevzeli od svojih pred- nikov ali se ga sami naučili. V dolgih zimskih večerih so ob odprtem ognjišču ali okoli špargeta iz bek ali viter (obdelane leskove palice) spletali oprtnjake (koše za nošenje na hrbtu), koše za pobiranje krompirja, caj- no za pobiranje češenj, koše za kostanj, koše za sušenje orehov ali lešnikov (nar. bečk), očetje pa so svojim otrokom iz bek naredili koše za dojenčke. Izkušeni mojstri so iz bek spletali tudi koše za prevažanje gnoja (nar. grtune). Med posebnostmi Vipavske doline velja izpostaviti leso – pleten pladenj v obliki solze s povzdignjenim robom za sušenje sadja. Ogrodje so naredili iz leskovih vej, na- to so jih s posebno tehniko in postopkom opletli s šibjem srobote. Srobote niso prej olupili, temveč so jo uporabili v naravnem stanju. Nabiranje materiala za pletenje lese ni bilo omejeno na letni čas, pomembno je bilo le, da je bil les svež. Vipavska dolina na- mreč slovi po raznovrstnem sadju, včasih so na kmetijah gojili jabolka, hruške, fige in vi- nogradniške breskve. V poletnih dnevih so leso s sadjem izpostavili soncu, po peki kru- ha pa so jih postavili tudi v peč, da se je sadje hitreje posušilo. Za namene raziskave nam je novo leso spletel Alojz Vidrih, domačin z Goč, ki ga je znanja pletenja naučil stari oče. Z bratom sta v prostem času spletala tudi koše iz bek in opletla steklenice, v katerih so shranjevali vino. Pletarstvo sodi med starejše domače obrti, saj so prve omembe že v antičnih virih in kasneje na upodobitvah srednjeveških fresk. Znanje se je širilo iz roda v rod, od 19. stoletja tudi s pletarskimi tečaji in šolami. Raznovrstno pletivo zahteva znanje o la- stnostih in pripravi pletarskega materiala, obvladovanje različnih pletarskih tehnik ter proizvodnih postopkov (kot so prepletanje, zvijanje, zatikanje) in potrebna védenja o oblikovanju izdelkov za različne namene uporabe. Med vipavskimi pletarji slovi Jože Krečič iz Podreč, ki se je pletarskih veščin naučil kot otrok, in sicer večinoma sam, so- sed mu je pomagal le pri pridobivanju znanja za pletenje težjih izdelkov (npr. koša za su- šenje orehov). V pogovoru je poudaril, da včasih mojstri niso namenili veliko časa iz- gledu izdelka, temveč je bilo bolj pomemb- no, da je bil uporaben. Danes pa je po mne- nju sogovornika pomemben tudi zunanji vi- dez, kar odraža mojstrovo natančnost, vztrajnost in ljubezen do dela. Znanje plete- nja rad prenaša na mlajše generacije, rad iz- deluje tudi manjše uporabne izdelke, da bi v njih prepoznali sodobnejšo funkcijo (krožnik za suho sadje, spominek ipd.). Zato so koši in lese, ki jih izdeluje v različnih velikostih, narejeni iz očiščene srobote. Nabere jo v za- četku jeseni, po prvi slani oziroma ko listje odpade, da je dovolj zorena in še dovolj soč- na. Pomembno je še, da se nabere ob stari luni. Boljša je tista, ki raste na sončnem kra- ju. Nabrana lahko več let stoji. Pred plete- njem je ključno, da jo čez noč pustimo v vreli vodi. Tudi ogrodje za košare naredi nekaj mesecev pred začetkom pletenja, da se les dobro posuši. Na svoje znanje je izredno po- nosen, zato bi rad, da bi mladi spoznali ple- tarske veščine in se jih naučili. »To je naš na- čin življenja,« še zaključi pogovor. Pri raziskavi smo imeli tudi priložnost, da smo stopili v prostor, kjer se je čas dobese- dno ustavil. V Lokavcu še vedno stoji stara kovačija, kjer lahko spoznavamo, ali je tolče- nje po razbeljenem železu res težko in na- porno. Obiskali smo Kovaški muzej Mihaela Kuša, kjer nam je kovač Stanislav Černigoj pripovedoval o svojih kovaških znanjih. Obrt je začel njegov brat leta 1967, kasneje se mu je pridružil še Stanislav. V začetku so izdelo- vali poljedelsko in gozdno orodje, kot so motike, krampi, sekire, cepini. Sčasoma sta se specializirala za umetno kovaštvo ter iz- delovala dekorativne izdelke in ograje. Izde- lek so naredili iz enega kosa kovine. Bila sta samouka, v družini prej niso imeli tradicije kovaštva, zato sta v začetku delala s prepro- 67 Izvestje 20 • 2023 ��� ČLANKI stimi orodji. Pomembna pridobitev za delo je bilo vzmetno kladivo (nar. norc). Pri tem se je Stanislav pošalil, »da moraš biti res norc, da delaš ob tako težkih pogojih, kot sta vročina in ropot«. Danes ropot iz delavnice zaslišimo le ob posebnih priložnostih, ko muzej obiščejo otroci in spoznavajo delo ko- vačev. Stanislav jim pripoveduje o pomenu tradicije, ki se ga na kmetiji zelo zavedajo in pokažejo tudi s tem, da so muzej poimeno- vali po priznanem vaškem kamnoseku Miha- elu Kušu, ki je živel ob kovačevi domačiji. S tem so združili dve pomembni domači obrti, v katerih bi lahko iskali razlike, a tudi veliko podobnosti. Kovaštvo je bilo desetletja najpogostejša obrt na slovenskem podeželju in tudi v me- stih. Skoraj ni bilo kraja, ki ne bi imel vsaj enega kovača, ki je izdeloval poljedelska in druga orodja, kovane dele vozov, orodja za delo v gozdu in vinogradu, pripomočke za gradnjo hiš in žeblje. Obrtno obdelovanje kovin, zlasti železa in jekla, je bilo na pode- želju poznano od 10., v mestih pa po 12. sto- letju. Ločimo orodne kovače in tiste, ki so iz- delovali podkve (nar. podkovske kovače). V manjših krajih so bili kovači, ki so izdelovali oboje. Znanje se je prenašalo iz roda v rod, saj je bila navada, da je sin prevzel očetovo delavnico. Podkovske kovačije, kjer so naj- prej skovali podkve za vole in konje ter nato podkovali živali, so večinoma stale ob večjih poteh, zlasti furmanskih gostilnah, kjer so se ustavljali nekdanji prevozniki s konji. Kova- štvo je prvotno povezovalo obrtne zvrsti, ki so se sčasoma osamosvojile (žebljarstvo, ključavničarstvo, puškarstvo). V Vipavski do- lini so bakrovo rudo kopali na Ravnah pod Čavnom, železovo rudo pa na Oblem pri Otlici in pri Kovku. V Šturjah so bile topilnice Delavnica medgeneracijskega prenosa znanja v Garaži (foto: J. Fakin Bajec, september 2023). Izvestje 20 • 2023 68 ČLANKI ��� in valjarne bakra, kovačije za izdelovanje po- sode ter orodja. Po kovaštvu pa so bili naj- bolj poznani kovači iz Lokavca, kjer se je lah- ko tudi kupilo kotlovino za izdelovanje ko- tlov (za polento, kuhanje žganja, kuhanje hrane za prašiče idr.). Pregled nosilcev obrtnih in tehničnih znanj zaključujemo pri kamnoseštvu, najsta- rejšem znanju, ki obstaja od kamene dobe, ko je človek začel uporabljati svoj um in ro- ke. Na Slovenskem velik razvoj kamnoseške rokodelske dejavnosti beležimo med 17. in 19. stoletjem, ko so v naše kraje prihajali ka- kovostni rokodelci iz Furlanije in Benečije. Uporabljali so najrazličnejše vrste kamna, ki je bil na voljo na posameznih območjih Slo- venije. Kamnoseški poklic je bil v razcvetu vse do 2. svetovne vojne, kasneje je znanje počasi začelo upadati. Danes kamnoseštvo vnovič pridobiva na pomenu, na Vipavskem pa beležimo več ljubiteljskih skupin in šol, kjer upokojenci ali generacije srednjih let na kamnu puščajo svoje odtise, ustvarjalnost, znanje in pogum. V raziskavo smo vključili kamnoseško šolo iz Vrhpolja, ki jo vodi Dani- lo Rovan, in kamnoseško skupino Manče, ki deluje v okviru Univerze za tretje življenjsko obdobje Most. Umetniška ustvarjalnost in ljubezen do kamna se ne kažeta le na njiho- vih osebnih umetelnih izdelkih, temveč so člani skupine Most svoj pečat pustili tudi na Križevem potu v Vipavskem Križu in farman- ski podobi ob cesti v Beli. Skupino trenutno bogati več žensk kot moških, kar dokazuje, da kamnoseštvo ni samo za moško roko, temveč se lahko z veščinami obdelave ka- mna presegajo tudi spolne neenakosti. Vsak teden se srečujejo v Mančah, kjer jih po nji- hovih besedah združuje, sprošča in nagovar- ja »posebna energija okolice«. V tretjem ži- vljenjskem obdobju polni modrosti in s sku- pnimi močmi premagujejo starostne zdra- vstvene težave in presežejo osamljenost. Za izdelavo izdelkov so na začetku uporabljali zgolj špico in kladivo. Vse so delali ročno. Ker delajo bolj »nežne« stvari, niti ne potre- bujejo večjih strojev. Danes uporabljajo še rezalnike in brusilko za obdelavo surovega kamna. S tem od kamna lažje pridobijo nje- govo lepoto. »Ko vidiš kamen v naravi, na gmajni, ne veš, kakšen bo. Ko se ga spolira, se dobi strukturo. Lepe barve kamna.« Poleg ve- selja do dela in vztrajnosti, da dokončajo svoj izdelek (posode, sklede, korita), jih dru- ži še ponos in zadovoljstvo, da svoj izdelek lahko postavijo na polico ali ga podarijo svo- jim otrokom, vnukom, prijateljem. »En uži- tek je, ko nekaj narediš. Uživaš, ko delaš. Do- ma ga daš na omaro in vsakokrat, ko greš mi- mo, te pogreje po srcu. Kamen je večen.« Na vprašanje, kaj jim pomeni tradicija, saj ohra- njajo stare veščine obdelave kamna in delo starih kamnosekov, pa odgovorijo: »Ko gre- mo h kamnoseku, ne razmišljamo, da nadalju- jemo njihovo tradicijo, ampak da nam bodo dali kakšen kamen, kakšen odpadek.« Nato pa še pripomnijo: »Polovico nam Manče po- menijo to, da ustvarjamo, polovico pa, da se družimo. Velikokrat pridejo posamezniki in so tukaj zgolj v družbi. Nič ne delajo. So samo v prijateljski družbi.« Zato lahko sklenemo, da veščine obdelave kamna članom pomenijo tudi delo v skupini, pomoč, empatijo – tudi to prinašajo znanja starih veščin – poleg te- ga ni pomemben le končni izdelek, ampak tudi pot do njega. Zaključek Stara rokodelska znanja kažejo vpetost človeka v razmerje med naravnim in kultur- nim okoljem, hkrati pa tudi njegovo ustvar- jalnost, estetiko in znanje. Današnji način ži- vljenja je resda postal prehiter za ohranjanje stare tradicije, a rezultati študije so pokazali, da se prav s starimi znanji, kot so kvačkanje, obdelava lesa, kamna in kovine, vezenje, kle- kljanje ter šivanje, ljudje sprostijo, pozabijo na vsakodnevne težave, se urijo v vztrajno- sti, natančnosti, ustvarjalnosti in se imajo le- po. »Kaj ni največje veselje, ko podariš svoj 69 Izvestje 20 • 2023 ��� ČLANKI izdelek, v katerega si dal svojo dušo,« so pou- darili starejši sogovorniki. Ko torej želimo določeno znanje ponovno obuditi, je po- membno, da ga ovrednotimo glede na dana- šnji način življenja in vrednosti. Morda res ne bomo šli s cajno po nakupih oblačil, lahko pa bomo stara znanja uporabili za reševanje so- dobnih socialnih in okoljevarstvenih izzivov. Depresijo, tesnobo med mladimi, pretiran stres med srednjo generacijo, osamljenost med starejšimi, zasvojenost z virtualnim sve- tom in družbeno pasivnost bi lahko reševali tudi z delavnicami starih znanj. Hkrati bi mo- rali večji poudarek nameniti sodelovanju med šolami in univerzami za tretje življenj- sko obdobje, saj šole nimajo mentorjev, ki bi učili rokodelska znanja, na univerzi pa je pol- no nosilcev, ki si želijo ta znanja prenesti na mlade, vendar nimajo stika z njimi. V ta na- men smo v okviru projekta oblikovali upo- rabna gradiva (video filme, zgodbe in didak- tične naloge) o starih znanjih, ki jih je mogo- če dobiti na spletni strani Garaže in Zavoda Beta (Spletni vir 1), z namenom, da pedago- ški delavci, vodje študijskih krožkov ter men- torji različnih delavnic pridobijo ideje za upo- rabo znanj v izobraževalne in zdravstvene namene. Članek zaključujemo z mislijo člani- ce skupine za kvačkanje, ki je na vprašanje, kaj ji pomeni dediščina, odgovorila: »Svet brez dediščine ne bi obstajal več. Zdi se mi ze- lo lepo, da nekomu pokažem svoje znanje. Če daš svoj izdelek, imaš več zadoščenja, kot da nekaj dobiš. Daš nekaj svojega in si ponosen na znanje, ki ga imaš.« VIRI IN LITERATURA Literatura: Bogataj, J. 1989: Domače obrti na Slovenskem. Ljubljana: Državna založba Slovenije. Bogataj, J. 1992: Sto srečanj z dediščino na Slo- venskem. Ljubljana: Prešernova družba. Bogataj, J. 1999: Mojstrovine Slovenije: srečanja s sodobnimi rokodelci. Ljubljana: Rokus. Granda, S. 1984: Kmetijske razmere v Vipavski dolini v prvi polovici 19. stoletja. V: Goriški letnik, št. 11, 55–65. Granda, S. 2012: Uvodnik. V: Zalokar, J. (ur.), Umno kmetovanje in gospodarstvo. Šmarješke Topli- ce: Občina; Šmarjeta: Domoznansko društvo; Novo mesto: Grm – center biotehnike in turizma. Valenčič, V. (ur.). 1972: Ljubljanska obrt od sre- dnjega veka do začetka 18. stoletja. Zbornik razprav. Ljubljana. Fakin Bajec, J. 2022: Analiza stanja in potreb medgeneracijskega prenosa znanja. Etnografska štu- dija opravljena v okviru projekta Medgeneracijski pre- nos znanja. Občina Ajdovščina. Spletni vir: https://ga- razawajdusna.si/wp-content/uploads/2023/06/studi- ja-o-starih-tradicionalnih-znanjih.pdf (ogled: 16. 11. 2023). Beguš, I. 2020: Dolga zgodovina industrije v Aj- dovščini: osredotočeni obrati ob Hublju (oris od 16. do začetka 20. stoletja). V: Mikro in makro. Pristopi in prispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletni- ci UP Fakultete za humanistične študije, 1. knjiga, str. 163–186. Spletni viri: Spletni vir 1: Garaža: Ustvarjalni prostor Ajdo- vščina, videoteka, retroveščine. Https://garazawaj- dusna.si/videoteka-retrovescine/ (dostop: 16. 11. 2023). Spletni vir 2: Zavod za varstvo kulturne dedišči- ne Slovenije, DEKD in TKD 2023 (23. 9.–7. 10. 2023). Https://www.zvkds.si/sl/dekd/dekd-tkd (dostop: 16. 11. 2023). Spletni vir 3: Industrijska dediščina Ajdovščine. Https://ida-ajdovscina.si/ (dostop: 16. 11. 2023). Spletni vir 4: Koordinator varstva nesnovne kul- turne dediščine. Register nesnovne kulturne dedi- ščine. Http://www.nesnovnadediscina.si/sl/register (dostop: 16. 11. 2023).