263332
časopis
za
kritiko
znanosti
Leo Šešerko / Marxova kritika socialističnih iluzij v
Očrtih kritike politične ekonomije
Paul Kellermann / Teze k razmerju med delom in izobra-
ževanjem, zaposlitvijo in kvalifikacijo
Wolfgang Rudig / Levičarsko gibanje za varstvo okolja
v Zahodni Nemčiji
Yvette Lucas / Avtomatizacija in kapitalistični proizvodni
odnosi
Ciril Klajnšček / Institucionalizacija življenja in delo z
ljudmi
73/74 1985
UDK 3
KAZALO LETNIKA 1985
CKZ št. 73/74-1985 Kritika socialističnih iluzij
3 Leo Šešerko / Marxova kritika socialističnih iluzij v Očrtih
kritike politične ekonomije
29 Paul Kellerman / Teze k razmerju med delom in izobraževanjem,
zaposlitvijo in kvalifikacijo
37 Wolfgang Rüdig / Levičarsko gibanje za varstvo okolja v Zahodni
Nemčiji
45 Yvette Lucas / Avtomatizacija in kapitalistični proizvodni odnosi
55 Ciril Klanjšček / Institucionalizacija življenja in delo z ljudmi
65 Matko Meštrovič / Samoupravnost rada i integralnost obrazo-
vanja
75 Lev Kreft / Nova desnica kulturne politike
79 Janez Strehovec / Množična in alternativna umetnost
81 Aleš Erjavec / Zgodovinska zavest in govorica
87 Marin Jurjevič / Suvremenost i revolucija
113 Barbara Ehrenreich, Deidre English / Prisiljene v bolezen
CKZ št. 75/76-1985 Clausewitz
3 Anton Bebler / Carl von Clausewitz in klasična politična teorija
vojne
18 Carl von Clausewitz / O vojni
79 Siniša Zarić / Socializam i mir
83 Intervju sa Kenom Coatesom / Mir — i kako ga steči
ČKZ št. 77/78-1985 Logika in zgodovina
3	Ob izidu simpozija
7	Ivo Fabinc / Pozdravna beseda
9	Božidar Debenjak / Zahvala in uvodna beseda
13	Leo Šešerko / Analiza blaga in Heglova logika
21	Tine Hribar / Znanost logike in Kapital
33	Božidar Debenjak / Zgodovina pri Heglu
41	Razprava
83	Milan Kangrga / Povijesno značenje evropskog duha u Hegla
105	Cene Logar / Aktualnost Heglove filozofije
121	Pavle Zgaga / K Marxovi prvi kritiki Hegla
129	Franc Friškovec / Država — hieroglif uma
143	Cvetka Tóth / Aktualnost Heglove filozofije
147	Borut Pihler / Hermenevtično razumevanje ideje Heglove logike
155	Peter Gruden / Interpretacija ali demontaža Heglove filozofije?
CKZ št. 79/80-1985 Sedanja kriza in prihodnost dela
3 Bogomir Kovač / Načini znanstvenega spoznanja ekonomske
realnosti
29 Hizvi Islami / Zadnja demografska tranzicija v Evropi: Primer
Kosova
47	Milan Balažič / Država, samoupravljanje, razredni boj (v tezah)
65 Ernest Mandel / Marx, sedanja kriza in prihodnost dela
87 Igor Omerza / Marxova pot do sprejema delovne teorije vrednosti
131 Ciril Klanjšček / (De)teologizacija rehabilitacije kot posebne
družbene prakse in (de)profesionalizacija družbene vloge rehabi-
litacijskih delavcev
CKZ št. 81/82-1985 Kritika enodimenzionalnega človeka
3 Paul Mattick / Kritika Marcusejevega enodimenzionalnega člo-
veka
51 Maja Košak / Industrija in ženske v deželah v razvoju
73 Slavko Gaber / Taylorizem in kapital
99 Branko Medojevič / Dvije osnovne zablude u objašnjavanju
ekstraprofita
109 Boško Zivkovič / Dve hipoteze o uzrocima opadanja efikasnosti
strategije ekstenzivnog privrednog razvoja
121 Franček Drenovec / O trgu, kapitalu in utopičnem socializmu
CKZ št. 83/84-1985 Proletkult
3 Lev Kreft / Proletkult
27 Aleksander A. Bogdanov / Kaj je proletarsko pesništvo
40 Gertrud Aleksander / K vprašanju o kritiki meščanske umet-
nosti
42 Richard A. Schaefter / O proletarskem pesništvu
44 Karl August Wittfogel / O proletarski kulturi
48	Karl August Wittfogel / Proletarska bojna kultura
51 Karl August Wittfogel / V boju s katerimi elementi se razvija
proletarska kultura
54 Richard A. Schaefter / O proletarski umetnosti
56	Resolucija proletarskega gledališča
57	Platon m. Keržencev / Mednarodna revolucija in proletarska
kultura
61 Turgut Taylan / Kapital in država v sodobni Turčiji
99 Milovan Pavlovič / Ali se vračamo na sistem plač in dobička?
108 Lucijan Vuga / Einstein — nekoliko drugače
časopis
za
kritiko
znanosti
Vsebina
3 Leo Šešerko / Marxova kritika socialističnih iluzij v
Očrtih kritike politične ekonomije
29 Paul Kellermann / Teze k razmerju med delom in
izobraževanjem, zaposlitvijo in kvalifikacijo
37 Wolfgang Rüdig / Levičarsko gibanje za varstvo okolja
v Zahodni Nemčiji
45 Yvette Lucas / Avtomatizacija in kapitalistični
proizvodni odnosi
55 „ Ciril Klajnšček / Institucionalizacija življenja in delo z ljudmi
65 Matko Meštrović / Samoupravnost rada i integralnost
obrazovanja
75 Lev Kreft / Nova desnica kulturne politike
79 Janez Strehovec / Množična in alternativna umetnost
81 Aleš Erjavec / Zgodovinska zavest in govorica
87 Marin Jurjević / Suvremenost i revolucija
I 13 Barbara Ehrenreich, Deidre English / Prisiljene v
bolezen
73/74 1985
UDK3
Časopis za kritiko znanosti
73/74
marec, april, 1985, letnik
Izdajata
Univerzitetni konferenci Zveze socialistične mladine Slovenije Maribor in Lj
bljana
Revijo sofinancirata Kulturna skupnost Slovenije in Raziskovalna skupnost S!
venije
Izdajateljski svet
dr. Andrej Kirn, Tomaž Krašovec, Zdravko Kravanja, Franci Pivec (predse
nik), Rudi Podgornik, Marjan Pungartnik, Ivo Soče
Uredništvo
Milan Balažic, Igor Bavčar, Peter Gruden, Srečo Kirn (odgovorni uredni
Andrej Klemene, Bojan Korsika, Bogomir Kovač, Lev Kreft, Mitja Maruši
Ranko Novak (grafični urednik), Igor Omerza, Rudi Podgornik, Leo Šešer
(glavni urednik), Nada Špolar-Kirn, Samo Škrbec, Peter Wieser, Siniša Zar
Pavle Zgaga, Janko Zlodre (tehnični urednik)
Lektor
7
Miha Bregant
Naslov uredništva
Kersnikova 4/II, Yu - 61000 Ljubljana, uradne ure (torek, sreda in četrtek i
11. do 13.) tel. 061/319-498
Naročnina
Cena številke 100,00 din, cena dvojne številke 150,00 din, celotna naročnina
700,00 din.
Številka žiro računa: 50100-678-473030, UK ZSMS, Predsedstvo Kersnikova
(za Časopis)
Tisk
Tiskarna Kresija, p. o. Ljubljana, Gosposvetska 13, p. p. 518
Po sklepu Republiškega sekretariata za prosveto in kulturo št. 421-1/74 z d
14. 3. 1974 je revija oproščena temeljnega davka od prometa proizvodov. Ner
ročenih rokopisov ne vračamo.
оши^з?
Marxova kritika socialističnih
iluzij v Očrtih kritike politične
ekonomije
Leo Šešerko
Spoznanje, da kritika politične ekonomije ne zajema le po obsegu prvega mesta
ned Marxovimi in Engelsovimi mnogostranskimi in obsežnimi študijami,1 seje
v zadnjih letih mukoma uveljavilo. Čeprav so si bili o tem na jasnem Engels, ki
ie po Marxovi smrti prevzel kot svojo glavno nalogo pripravo nedokončanih pri-
lateljevih rokopisov za drugo in tretjo knjigo Kapitala za tisk, Lenin v svojih filo-
zofskih zapisih in Rosa Luxemburg v spisih Akumulacija kapitala, antikritiki te
knjige in v Uvodu v nacionalno ekonomijo, pa npr. Lukács v pojasnjevanju mi-
selnih korenin Heglove Fenomenologije duha v Mladem Heglu, je ta okoliščina
vedno znova mimogrede zdrsnila v pozabo kljub temu, da je Marx v znanem pis-
mu Lassallu, ko je govoril o zakasnitvi pri oddajanju spisa H kritiki politične
ekonomije novembra 1858 v tisk, zapisal, daje ta »snov«
»1. rezultat petnajstletnih raziskav, torej najboljšega časa mojega življenja.
2. zastopa prvič pomemben nazor družbenih razmerij znanstveno. Stranki sem
torej dolžan, da stvar ne bo skažena s takšno topo, leseno maniro pisanja, ki je
lastna kakim bolnim jetrom«.2 Marx ima tu v mislih lastno bolezen, ki ga je tr-
pinčila med pisanjem in ki mu ni dala, da bi bil v tistem času zadovoljen s svojo
lastno formulacijo izsledka, do katerega je prišel. Ni mislil na to, da se bo pozne-
je celo v »marksistični politični'ekonomiji«, da ji damo besedo že v njeni lastni
označitvi, uveljavila pri celih generacijah ta ista topa, lesena manira pisanja o
sami Marxovi kritiki politične ¡ekonomije, seveda zdaj ne pod zastrupljajočim
delovanjem jeter, ampak pod »zastrupljajočim^ delovanjem nekih družbenih
razmer.
1	Fred E. Schräder, Restauration und Revolution, Die Vorarbeiten zum »Kapital« von Karl Marx in
seinen Studienheften 1850-1858, Gerstenberg Verlag, 1980.
2	MEW 29, 566.
3
To razgrajevale kritike politične ekonomije je bilo na prvi pogled historično na
glavo obrnjen tisti proces teoretskega oblikovanja, v katerem sta Marx in Engels
opustila ločenost svojih filozofskih in ekonomskih študij oz. razkrila njihovo po-
vezanost. Vendar je tudi to pojmovanje, da sta namreč najprej izoblikovala svoj
filozofski, pa naj bo tako ali drugače idealističen, feuerbachovski itd., nazor, po-
tem pa se obrnila k ekonomskim raziskovanjem, v osnovi napačno. V njem je
namreč predpostavljeno, da so bili njuni filozofski in ekonomski študiji ločeni,
in običajno je dobila ta shematska, abstraktna predstava svojo skrajno obliko v
ugotovitvi, da sta se Marx in Engels v svojih mlacfih letih, še polna posluha za
mnoštvo tem, vsestransko fildzofsko itd. formiralá, v poznejših letih pa bolj in
bolj enostransko zapirala na področje politične ekonomije.
Tej predstavi so bili konkretni podátki o njunem delu le v napoto. Kajti ravno v
času, ko sta najbolj izoblikovala svoj mladostni nazor, torej svojo mladostno »fi-
lozofijo«, je že imela v njej' centralno mesto »politekonomska« problematika,
namreč odtujitev ne kot kakršnakoli odtujitev, temveč obratno kakršnakoli odtu-
jitev v perspektivi neke čisto določene, »koftkretne« odtujitve, odti^itve dela oz.
delovnega procesa. In celo kritika Heglove Fenomenologije duha ter Heglove filo-
zofije sploh, torej par excellence filozofska tema tistega časa, je v svojem jedru
obsegala ravno politekonomske argumente, namkreč razkritje, da je podlaga He-
glovim filozofskim mistifikacijam njegovo enostransko, zgolj pozitivno razume-
vanje in povzdigovanje procesa dela, človeške dejavnosti, Heglov kult dela. Od
tod je izhajalo njegovo identificiranje opredmetovarija in odtujevanja, torej
skrivno jedro njegovega idealizma.
Toda ta periodizacija Marxovega in Engelsovega dela na zgodnjo filozofsko in
pozno ekonomsko fazo je imela jasne korenine v samo(ne)razumevanju razcepa
med marksistično filozofijo in marksistično politično ekonomijo v tem'stoletju.
Na to shematizacijo se je potem v različnih oblikah in tendencah navezovalo
mnogo periodizacij, npr. o mladem in starem Marxu, o revolucionarni teoriji
pred letom 1848 in dolgi puščobni dobi »zavestj poraza«, ko je bilo ukvarjanje s
politekonomskimi študijami kakor zapečkarstvo preživljanje dolgih zimskih ve-
čerov, itn., kar je bilo vse nenadoma mogoče v slutnji že najti pri Marxu in En-
gelsu samem in kar je bilo na poseben način prikazano tudi kot nasprotje med
njima.
Ne samo v detajlih interpretiranja, tudi v prevladujočih interpretacijah, ki so vla-
dale celo dobo, je iz takega ali drugačnega;presojanja Marxa in Engelsa mogoče
zvedeti več o znanstvenem značaju in. miselnih motivih interpretàtoijev, kot o
njunem mišljenju. Dileme o »filozofskih« in od njih različnih in ločenih »eko-
nomskih« vsebinah, problemih, formulacijah itn. Sq napačne, kar pomeni, da jih
ne zmore takšen ali drugačen odgovor, reši jih ;lahko samo drugačno vpraševa-
nje.
Ali, da to doktfinarno dilemo postavim drugače, Marxovi in Engelsovi »polite-
konomski« spisi segajo v leti 1843-44, v čas prvih polit^ekonomskih ekscerptov
in osnutkov, ki so bili posthumno objavljeni kot »pariški rokopisi«. Od tod pa
prek Bede filozofije in člankov v Neue Rheinische-Zeitung, ki so bili posvečeni
»mezdnemu delu in kapitalu«, je bilo mogoče kolikor toliko rekonstruirati tok
Marxovih študij, nasprotno paje za sledečih deset let, vse do izida H kritiki, ve-
ljalo, da so bila Marxova raziskovanja neznana in nedostopna. Toda to je bil
tudi čas, ko je interes celo za objavljena in relativno lahko dostopna dela kritike
politike politične ekonomije, kot tudi lahko imenujemo Kđpital in spise, ki sta
jih v povezavi z njim izdala Marx in Engels sama, v glavnem usahnil, in so jih ti-
skali bolj zaradi kompletiranja njunih del kot pa zaradi teoretskega interesa za-
nje.
4
David Borisovič Rjazanov, ki je postal pozneje ena od ¡mnogih žrtev stalinistič-
nih čistk, ki so bile seveda tudi čistke mnoštva teoretskih tendenc, je v začetku
dvajsetih let opozoril, da so še v strankinem arhivu SPD ohranili mnogi zvezki
zapiskov in izpiskov ter osem zvezkov »ekonomskih spisov«, ki so predstavljali
pripravljalna dela za H kritiki, ki je izšlo 1859. Rjazanov je napovedal skorajš-
njo publiciranje teh osnutkov, ki pa so izšli šele leta 1939-41 kot zakasneli zve-
zek prve celokupne izdaje Marxovih in Engelsovih del, katefe izhàjanje so preki-
nili zmaga nacistov v Nemčiji in pregon Inštituta za družbena raziskovanja v
Frankfurtu ter stalinistične čistke v Sovjetski svezi.
Ko so torej Očrti kritike politične ekonomije v še danes ne povsem pojasnjenih
okoliščinah izšli, niso vzbudili nobenega posebnega zanimanja. Pri tem so jih av-
torji opremili z opombami, ki zaslužijo danes vso pozornost, saj so v njih takore-
koč v šifrah zaklavzurirali neko razumevanje kritike politične ekonomije, ki se
ni skladalo z nazorom Josifa Viserionoviča Džugašvilija, da je nemška klasična
filozofija aristokratska, konservativna reakcija na francosko revolucijo, kar je
pomenilo, daje treba po najkrajši poti likvidirati vsak njen vpliv.
Anonimne komentatorje te prve izdaje Očrtov je mogoče postaviti ob obsežen
spis Georga Lukácsa Mladi Hegel, ki je nastal v približno istem času in v kate-
rem je Lukács tako rekoč ilegalno rehabilitiral Hegla in nemško klasično filozo-
fijo kot tisto zgodovinsko in teoretsko perspektivo, v kateri je šele razumljiv zna-
čaj Marxove in Engelsove kritike politične ekonomije. Kajti Lukács je pojasnil
antinomije Heglove mladostne filozofije, pa tudi njegovo Znanost logike, ki je
njegovo glavno besedilo zrele dobe, v perspektivi Heglovih politekonomskih štu-
dij, zlasti študij angleške politične ekonomije njegovega časa, ki pa sò se v glav-
nem izgubile zaradi nerazumevanja njihovega pomena. Neposredni dediči He-
glovih rokopisov so jih imeli za nevredne zaradi njihove empirične konkretnosti,
interesa za banalne »materialne interese«, ko pa je vendar ravno Hegel po drugi
strani tako povzdignil duha v filozofiji in zgodovini.
S tem, da so anonimni izdajatelji na videz čisto objektivno navajali vire, na kate-
re seje Marx v svojih politekonomskih raziskavah opiral, tudi kojih v svojih os-
nutkih ni izrecno navajal, so po ovinku in ilegalno rehabilitirali Heglov pomen,
tako da so s svojimi opombami opozarjali na mnoštvo referenc iz zgodovine filo-
zofije od Aristotela, biblije, Hobbesa, Rousseauja in zlasti do Hegla, pa seveda
predvsem na klasično angleško politično ekonomijo, Adama Smitha in Davida
Ricarda.
Naj so bile njihove tekstualne reference še tako omejene, ker niso šle čez neko
domnevno znanstveno objektivnost navajanja virov Marxovih študij, so vendar
vsepovsod razbijale v tistem času prevladujočo predstavo o »Marxovem eko-
nomskem nauku«, ki da gaje razvil potem, koje v glavnem izdelal svoj filozofski
nazor, zato da je lahko bil »podlaga« temu ekonomskemu nazoru. Sam Stalin je
na značilen način izrazil to »filozofsko podlago« v podobi nekega domnevnega
»dialektičnega materializma«, ki naj bi bil podlaga podrobnejšega raziskovanja
družbe, historičnega materializma, v katerega seveda spada tudi kritika politične
ekonomije, kajti njen predmet je značilno družben in zgodovinski.
Izid Očrtov kritike politične ekonomije (Osnutek) 1939-^1 najprej ni izzval no-
bene posebne pozornosti. Med tistimi, ki so jih Očrti teoretsko zanimali, je bil
Kari Korsch, vendar se njegov interes ni zaključil s pomembnejšim delom. Ro-
man Rosdolsky je sicer že v tistem času pričel s pripravljanjem obsežne študije o
Osnutku, vendar je njegov tekst izšel šele konec šestdesetih let, takrat kot dela
Walterja Tuohscheererja in Vitalija S. Vygodskija, s katerimi se je uveljavila re-
cepcija Marxove in Engelsove kritike politične ekonomije, tako »Kapitala« v
vseh avtoriziranih izdajah kot pripravljalnih del k njemu.
5
Toda uveljavitev teme kritike politične ekonomije ni vodila k nikakršnemu kon-
senzu o tem, kakšen je značaj in pomen teh teoretskih del, niti se ni uveljavila
neka samoupravna metodologija, kako jih je treba študirati. Najbolj razširjen na-
čin ravnanja z Marxovim Kapitalom in pripravljalnimi deli k njemu je še najbolj
ustrezal tistemu, kar je Marx sam označil za ravnanje s Heglovo filozofijo, na-
mreč da sojo mladoheglovci in staroheglovci uporabljali kot kamnolom idej. To
isto početje je bilo oteženo, koje šlo za Marxov Kapital v toliko, daje bilo težko
ignorirati vsaj slutnjo, da je treba razumeti in pojasniti vsako temeljno kategorijo
v njem iz celotne povezanosti. Drugače je bilo seveda, ko je šlo za pripravljalna
dela.
Ker so bili to deloma izpiski iz klasične in sodobne literature tistega časa, delo-
ma komentarji k njej, deloma lastni osnutki teoretskih rešitev, na katerih seje na
vsakem koraku videl njihov provizorični značaj, so toliko bolj postali idealen
milje za postavljanje množice teoretskih provizorojev, ki so se vsi opirali na legi-
timnost Marxovega teksta. Iz njih je lahko praktično vsak razvil ravno tisto in-
terpretacijo, ki mu je bila pač po volji. To je imelo to dobro lastnost, da so neka-
teri utrinki iz teh ad hoc interpretacij prispevali k pojasnjevanju celotne poveza-
ve ekonomskih kategorij, čeprav so bili izrecno namenjeni njenemu zanikanju.
Tisti pisci pa, ki se niso zadovoljili s tem, da mimogrede potegnejo iz pripravljal-
nih del za Kapital to ali ono misel, so se razdelili na dve zagrizeno nasprotni si
stališči. Že površen pogled v pripravljalna dela h Kapitalu je namreč razodeval,
da se je v dolgih letih študija Marxova kategorialna raba spreminjala, same bese-
de so dobivale drugačne pomene, pa tudi izginjale so, in v središče prikazovanja
so vstopale druge, za katere je Marx odkril, da bolj ustrezno izražajo ključne pre-
hode. To je navedlo mnoge raziskovalce, da so se posvetili predvsem Marxovi ci-
tatologiji, torej primerjanju raznih besednih zvez in njihovemu spreminjanju.
To zoperstavljanje časovno zaporednih Marxovih besedil enega drugemu je pri-
šlo značilno do izraza v znanem sporu o domnevno principielni razliki med prvo
knjigo Kapitala, v kateri da Marx zgolj načelno razpravlja o kapitalističnemu
proizvajalnemu načinu, in o drugi in tretji knjigi, v katerih da obravnava kon-
kretna dejstva tega proizvajalnega načina, oz. v prvi raziskuje njegovo »bistvo«,
v drugi in tretji njegovo »prikazovanje«, pojavno »stran«. To je imelo seveda za
nasledek ali mučno iskanje povezanosti »jedra« in »površine« kapitalističnega
proizvajalnega načina, vrednosti in cen.
Vendar je bilo to načelno razlikovanje Vrednosti in cen proizvedeno šele za na-
zaj, projicirano v Kapital, in vseskozi napačno oz. ideološko, kot se danes ta po-
stopek modno imenuje. Oprto je bilo namreč na zelo nejasno predstavo o tem,
kaj je politična ekonomija oz. kaj je kritika politične ekonomije. Rosa Luxem-
burg je pokazala, da je »nacionalna ekonomija čudna znanost. Težava in spor
mnenj se začenja že pri prvem koraku, ki ga narediš na njeno področje, že pri
najbolj elementarnem vprašanju: Kaj je pravi predmet te znanosti? Enostaven
delavec, ki ima le zelo nejasno predstavo o tem, kaj uči nacionalna ekonomija,
bo svoje nerazumevanje pripisoval lastni pomanjkljivi splošni izobrazbi. Vendar
deli tokrat svojo nezgodo v določenem smislu z mnogimi učenimi doktorji in
profesorji, ki o nacionalni ekonomiji pišejo debele knjige in predavajo študirajo-
či mladini na univerzah. Naj zveni še tako neverjetno, je vendar res, da ima veči-
na strokovnjakov nacionalne ekonomije zelo nejasen pojem o tem, kaj je dejan-
ski predmet njihove učenosti.«3
Rosa Luxemburg je imela v mislih situacijo, ko študija niso bila dostopna prak-
tično nobena Marxova pripravljalna dela za Kapital, zato je bila tudi kritika tega
3 Rosa Luxemburg, Einfuhrung in die Nationalökonomie, Zbrana dela 5, Dietz Verlag, Berlin 1981,
524-525.
6
îla oprta na »filozofska« protislovja, o katerih je govor zgoraj. Postopno izhaja-
e teh pripravljalnih del, ki je omogočilo natančnejše raziskovanje Kapitala v
iloti, pa je navidez paradoksalno prineslo tudi kritikom Marxa »boljše delovne
)goje«. Strokovnjaki za politično ekonomijo, o katerih govori Rosa Luxem-
arg, so v glavnem pustili Marxov Kapital glodajoči kritiki miši, z drugimi bese-
imi, teoretsko so hoteli narediti z njim konec tako, da so o njem molčali. Tako
nenavadno, da je skupaj s pripravljalnimi deli v šestdesetih in sedemdesetih
tih tega stoletja postal odkritje »filozofov« in s tem tudi predmet »filozofskih
ritik«.
aj je v detajlih Althusserjev prikaz Kapitala še tako bernsteinovski po obliki in
¡ebini, se je ravno Althusserju kot filozofskemu kritiku Kapitala zgodilo, da je
a celi vrsti mest takorekoč v nasprotju z lastnimi intencami in v togem, struktu-
ilistično neokretnem načinu izražanja izrekel nekaj misli, ki izražajo »glavne
neri razumevanja« Kapitala v sedemdesetih letih. Zlasti velja to za njegovo
gotovitev, da postavlja Marx v Kapitalu pod vprašaj »samo strukturo objekta
olitične ekonomije«.
a slutnja, da je tu nekaj postavljeno pod vprašaj, je navedla tudi druge kritike
larxa, torej tiste, ki so si postavili za cilj, da Marxa zavrnejo ne glede na to, za
akšen »objekt« ali »strukturo« gre v Kapitalu, saj se niso čutili več vezane no-
snemu objektu in seveda tudi ne »strukturi« politične ekonomije. Dostopnost
larxovih pripravljalnih del v petnajstih letih pripravljanja Kapitala pa je od-
rila udobne poti za »strokovno« izpodbijanje. Tak kritik je moral samo poiska-
Marxov prikaz določene kategorije, recimo blaga, denarja, kapitala, metode
olitične ekonomije itn. v letih 1850/51, 1854/55 in 1857/58, jih primerjati med
;boj in že je lahko zmagoslavno razodel svetu, da si ne le ne ustrezajo, temveč
a so med njimi znatne razlike, ki jih je tudi mogoče imenovati nasprotja. V ra-
iskavah teh »marksologov« je moral Marx začeti oporekati sam sebi, vsako
topnjo, do katere je prišel v svojih raziskovanjih, so postavili nasproti kaki dru-
i in jo z njo izpodbili.
'ri tem jim je prišla prav še okoliščina, da je smrt Marxu preprečila, da bi sam v
eloti pripravil Kapital za tisk, tako da lahko kljub temu, da je Engels pripravil
a tisk drugo in tretjo knjigo, danes velja le za nezaključen tekst, v katerem je
elo v končni redakciji še mogoče opaziti neizenačenosti in omahovanja. Izpod-
ijalci Kapitala so torej hvaležno sprejeli gradivo, ki so jim ga ponujala pripra-
ljalna dela, hkrati pa je bilo zanje značilno, da so ob vsem postavljanju posa-
leznih različnih kategorialnih prikazov iz pripravljalnih del in samega Kapitala
seskozi povsem puščali ob strani »kontekst«, v katerem je Marx študiral posa-
íezna politekonomska vprašanja, torej angleško, francosko in nemško trgovin-
ico in kreditno oz. bančno politiko v letih 1850-65 in glavne teoretske kontra-
erze, ki so bile z njo povezane.
'e za Althusserja je značilno, da opravlja svoj obsežni prikaz Marxovega Kapi-
ala v takem zgodovinskem vakuumu, in mogoče je reči, daje z njim postavil nor-
rio za njegovo nerazumevanje. Še bolj pa so njegove in druge kritike Kapitala
roteskne zaradi svojega ignoriranja današnje svetovne trgovinske oz. ekonom-
ke »izvirne politične in ekonomske situacije«, v kateri je nastal, temveč vsako
azumevanje nosi v sebi hkrati nujno predpostavke razumevanja ali nerazume-
vanja politekonomskih protislovij časa, iz katerégà Kapital razumemo. To pa se-
/eda pomeni, da ga je mogoče razumeti in pojasniti le v zvezi s konkretnimi
/prašanji kritike politične ekonomije sedanjosti in njihove povezanosti v celoto.
Mi z drugimi besedami, po ekonomski in politični povezanosti in po antinomi-
ah, ki se izražajo v svetovni trgovinski oz. gospodarski krizi osemdesetih let
Ivajsetega stoletja, je naš čas primernejši za eksplikacijo oz. demonstracijo Kapi-
11
tala, kot so bila petdeseta leta devetnajstega stoletja, v katerih je nastajal. Ekspli-
kacija Kapitala je zd^j torej mogoča le kot pojasnitev aktualne svetovne politeko-
nomske krize.
V tej perspektivi se razkrije, da kritika politične ekonomije ni nekaj drugega od
politične ekonomije samo v tem, da njen predmet za razliko od nje same obra-
vnava kritično. Razlika ni v predikatu tega postopka. Sploh je iluzija o kritično-
sti lastnega znanstvenega postopka neki skupni motiv, ki ga je mogoče zaslediti
praktično v vseh znanostih, ki pretendirajo na to, daje podlaga njihove metodo-
logije njihov ideal. Takšen postopek je danes že čista rutina, čeprav je obenem
zelo razširjena znanstvena moda. Postopa v glavnem tako, da si postavi vpraša-
nje o predmetu svojega znanstvenega področja ali o definiciji svoje znanstvenosti
in ugotovi njegovo tavtologičnost. Iz svoje tavtologičnosti izvede svojo lo'giko.
Kako to stori za področje kritike politične ekonomije? Najprej postavi vpraša-
nje, kaj je politična ekonomija. Na to vprašanje odgovori, da je to raziskovanje,
nauk, znanost o razvojnih zakonih, strukturi, pojavih, bistvu, ali kakor že hoče-
te, družbenega gospodarjenja, gospodarjenja celotne družbe. Seveda takoj odkrije
in s poudarkom pouči, da je ta definicija tavtologična, kajti pove le, da je politič-
na ekonomija znanost o politekonomskih pojavih, hkrati pa ne pove dejansko
ničesar, saj je beseda gospodarjenje čisto nedoločna, kajti zaobseže lahko naj-
splošnejše značilnosti ravnanja držav oz. njihovih vlad, pa multinacionalnih
družb, pa tudi krajevnih skupnosti in hišnih svetov, vse do »gospodarjenja« vsa-
kega posameznika s svojim mesečnim dohodkom ali žepnino, (in »vsak otrok naj
dobi žepnino, o kateri bo lahko presojal sam in se osebnostno oblikoval«). Ker
torej beseda gospodarjenje ne izraža nič drugega kot ravnanje, početje, vedenje,
torej obnašanje, je taka definicija razkrita za behaviorizem, torej zgolj opisovanje
zunanjega ravnanja, ki ne razkrije duše tistega, ki tako ali drugače »gospodari«.
Navidez pa se pred to slepo ulico definiranja znanosti ponuja še ena rešitev, na-
mreč definicija njene metode, če že ni uspela definicija nje same. Toda, kako je z
metodo v politični ekonomiji? Je mogoče govoriti o eni sami metodi, enem sa-
mem načinu ravnanja ali napredovanja v tej znanosti. Nikakor ne! Če je že mo-
goče v politični ekonomiji doseči o čem soglasje, potem velja predvsem, da ob-
stoji toliko politekonomskih metod, kot je raziskovalcev, od statističnih metod,
ki so izposojene iz matematike, do fenomenoloških, ki so izposojene iz filozofije,
pa vse do tistih, ki se zdijo izvirno odkritje njihovega avtorja. O kaki metodični
enotnosti politične ekonomije ne more biti govora. Zdaj pa dvigne naš politeko-
nomski teoretik svareče kazalec in ugotovi: »Politične ekonomije torej ne more-
mo določiti niti z njenim predmetom niti z njeno metodo.«
Toda to ne pomeni, daje bil postopek preizkušanja definicij opravljen za prazen
nič. Nasprotno! Ta prazen nič je zdaj postavljen za pravo izhodišče politične
ekonomije in seveda tudi kritike politične ekonomije kot znanosti. Namreč v kri-
tiki politične ekonomije »ne smemo začenjati z nobenimi vnaprej opredeljenimi
pojmi«, predstavami itn., na kratko z nobenimi vnaprejšnjimi sodbami ali pred-
sodki. To pomeni, vse kar smo menili, da že vemo o politiki in o ekonomiji, mo-
ramo zavreči, ne smemo več zaupati lastnemu presojanju, temu »nezadostnemu
vsakdanjemu načinu mišljenja«, zaupati se moramo torej kritiki politične eko-
nomije, ki nas bo edina varno prepeljala do cilja, kjer pa seveda ne bomo odkrili
ničesar drugega kot nje same. Ukvarjala se bo s pojmi, na prvem mestu s poj-
mom sebe same, in jih bo kritizirala. Njena najvišja stopnja bo njena etimologi-
ja, pojasnila bo besedo gospodariti, gospodar, iz tega bo pojasnila zatiranje, raz-
redni boj itn. Mimogrede pa se bo seveda ukvarjala tudi z drugimi pojmi, recimo
s pojmi iz pripravljenih del za Marxov Kapital in iz Kapitala samega, in jih bo
postavila drugega proti drugemu, kot smo videli zgoraj, in neogibno bo prišla do
sklepa, do kakršnega je prišel v raziskovanju Kapitala Althusser, da namreč »ni
8
Marxov objekt realnemu objektu zoperstavljen idealen objekt in v tej zopersta-
vljenosti od realnega objekta ločeni objekt, kot sta recimo lahko zoperstavljena
najstvo bivanju, norma dejanskemu. Objekt njegove teorije je idealen, to pome-
ni, da se določa v terminologiji spoznavanja, v abstrakciji pojma«.
Za ves ta postopek velja, da je njegova izvirnost le v tem, da na to ali ono znan-
stveno področje, tu recimo na kritiko politične ekonomije, aplicira Heglovo do-
kazovanje iz njegove Znanosti logike, da mora znanost, da bi se dejansko vzpo-
stavila kot znanost, začeti brez vseh predpostavk. Tako je Hegel zmogel svoje
znanstveno razmišljanje skleniti kot krožno metodo, v kateri se izkaže za izho-
dišče njen vsakokraten zaključek. Pravi pomen tega razmišljanja pa pri Heglu ni
bil v utemeljitvi idealizma, ki je bil nasprotno le »stranski izsledek«, temveč v
postavitvi povezanosti vseh znanstvenih pojmov v celoti v ospredje. Njihova
»notranja povezanost« je šele zdaj postala glavna tema, in to je tista Heglova de-
diščina, ki je plodna v Marxovem Kapitalu, namreč ne kot kritiki posameznih
politekonomskih pojmov, ne kot zbirki etimologij ali zbirki kritik predstav o po-
sameznih politekonomskih pojmih, temveč njihovem metamorfozičnem značaju.
Šele kot izsledek celotnega postopka se pri Marxu formira kritika, ne piše ji to
vnaprej v prikazu na čelu.
Vendar predstava, da se mora kritika politične ekonomije formirati kot »kritika
politekonomskih predsodkov oz. stereotipov«, bolj ali manj podobno pa seveda
tudi vse druge družboslovne znanosti, pa ni tako sodobna, kot se kaže s po-
mpom, s katerim nastopa. K pojmu kakega »gospodarstva«, vsaj kakor smo si
mi predstavljali narodno gospodarstvo, mora očitno v nekem določenem obsegu
spadati tako proizvajanje življenjskih sredstev kot tudi njihova poraba, tako pro-
dukcija kot tudi njihova poraba, tako produkcija kot tudi k< n mmpcija ... Tako
smo prispeli tudi po tej poti do neke absurdnosti - dokaza, da imajo zgolj na zu-
nanjih značilnostih in besednih cepljenjih zgrajene umetne definicije očiten
vzrok, da se v tem primeru izogibajo resničnemu jedru stvari.«4 Kritika politeko-
nomskih stereotipov je stvarna kritika, kjer in kolikor iz dejanskih razmerij po-
jasni njihova pojmovna protislovja, ne pa obratno iz pojmovnih protislovij de-
janska razmerja.
Trgovinska kriza dobi svoj poseben izraz v ideološkem disputu. Ta ni nikakršen
njegov odraz, temveč je obratno postal njen znanilec. Ta groza sodobnih družb,
kot jo imenuje Rosa Luxemburg, se približuje na zelo značilen način. Po nekem
krajšem ali daljšem obdobju in dobrem teku poslov se tu in tam pojavi v tisku
nejasno mrmranje, z borz prihajajo posamezne vznemirljive novice o bankrotih,
v trgovinah sem in tja zmanjka tega ali onega artikla, nato postanejo namigi tiska
jasnejši, borze vse bolj nemirne, narodne banke zvišujejo diskontne stopnje in s
tem otežijo in omejijo dajanje kreditov, dokler ni tako, da poročila o bankrotih,
»zastojih proizvodnje«, kar dežujejo.
Ko je kriza v polnem zamahu, se razplamti spor o tem, kdo in kaj je njen krivec.
Poslovneži krivijo priškrtnjenost kreditiranja in banke, banke špekulacijski bes
na borzah, celotna tehnokracija vali krivdo na upadanje produktivnosti dela,
borzneži obtožujejo tehnokrate v industriji, ki spet one v vladi, tožijo nad po-
manjkanjem gotovine. V tem splošnem sporu so seveda idealna tla za teoretsko
sintezo tega obtoževanja, ki je zmožna seveda le filozofska refleksija občnega ne-
zadovoljstva, ki se torej ne more zadovoljiti s tem, da bi si preprosto našla svoj
kontradikt, ampak vzdigne princip kotradikcije v nebo in na sploh odkrije kriv-
do v človeku, v tehnologiji, znanosti, pohlepu po oblasti, potrošniškem požele-
nju ali pa kar v poželenju samem. S tem otrese kontradikcije njihovega družbe-
4 Rosa Luxemburg, Zbrana dela 5, Dietz Verlag, Berlin 1981, Einfuhrung in die Nationalökonomie,
534-535.
9
nega ali »ekonomističnega« značaja, da jim ustrezen oz. ustrezno vzvišen teoret-
ski status, hkrati pa edino ustrezno artikulira splošnega duha svojega časa.
»Kar je pri vsem tem nenavadno, je okoliščina, da krizo vsi udeleženi, celotna
družba, opazujejo in obravnavajo kot nekaj, kar stoji zunaj območja človeške vo-
lje in človeške razsodnosti, kot udarec usode neke nevidne moči po nas, kot pre-
izkus nebes, kakor recimo v hudi nevihti, potresu ali poplavi.«* Toda ta neob-
vladljiva narava, ki se zdi tehnokraciji prava podoba ekonomskega gibanja in ki
jo razume kot neko neustavljivo gibanje v »zunanjem svetu«, je lahko filozofsko
razložena tudi kot udarec neke nevidne moči iz same narave človeka, ki je obso-
jen na to, da vselej tava sam, in si le sem in tja za trenutek umišlja, da bo ali da je
vzpostavil stik z drugim. Seveda ni nič bolj priročnega, kot da teorija to slabost
razglasi za krepost, razglasi, da med slabostjo in krepostjo ni nobene razlike, či-
sto tako, kakor je včasih teologija slabe letine, kugo in točo razglašala za preizku-
se bogaboječnosti ljudi. Seveda se v razsvetljenem času, kakršen je naš, lahko
človek tudi v filozofskem povzdignjenju boji le še neobvladljivosti svoje lastne
narave. Zato postane to filozofski kontrapunkt, ki je še toliko udoben, ker omo-
goča najostrejšo kritiko vsakršnih bolj konkretnih lociranj krivcev in krivd za
nastalo situacijo, recimo pozivanja k vrnitvi k izvirni človeški pristnosti, ali v
politični ekonomiji k naturalni menjavi, ki da edina lahko odpomore denarnim
in hujšim kreditnim mahinacijam. Ne da bi vedela zakaj, saj je to tudi ne zani-
ma, lahko filozofska kritika zavrne sebi ustrezne ekonomske nazore, s principiel-
no naravoboječnostjo se otrese vsakršnih iluzij in dokaže, da je najbolj principiel-
no stališče zunaj politične ekonomije tudi v politični ekonomiji teoretsko bolj na
mestu kot ta sama.
Seveda so bile tudi lakote in kuge v zgodovini, čeprav so bile, kot opozarja Rosa
Luxemburg, »v zadnji liniji socialni pojavi«, najprej in neposredno posledice na-
ravnih pojavov: slabe letine, razširjenja bolezni prenašajočih mikroorganizmov
itn.. Ozrimo se v »zunanjo naravo«. Nevihta je elementaren dogodek v naravi,
»fizično razmerje med fizičnimi stvarmi«, ki ga z današnjo tehniko ni mogoče
obvladati. Kako paje s aktualno svetovno trgovinsko krizo?
Nikjer ni mogoče najti na to vprašanje jasnejšega odgovora kot v Marxovem Ka-
pitalu in v pripravljalnih delih zanj. Danes velja za splošno znano, da prihaja v
»gospodarski krizi« do splošne nekonvertibilnosti, kar samo pomeni, da je po
eni strani proizvedenih preveč produktov, za katere ni mogoče najti dovolj tr-
žišč, danes je to v svetu npr. kava in nafta, in torej teh produktov ni mogoče za-
menjati za drugo blago, ali paje treba zniževati njihovo ceno celo pod proizvod-
ne stroške, po drugi strani pa prihaja do pomanjkanja mnogih produktov in do
temu ustreznega zviševanja njihovih cen daleč nad proizvodne stroške. Toda ti
zastoji v gibanju blaga ne izražajo nič drugega kot človeška razmerja, tako v pro-
izvodnji blaga, v potrošnji, v trgovini, v industriji, v prometu. Ljudje sami torej
blaga producirajo, ljudje sami jih porabijo, zato ugotavljajo pisci od Henrija Le-
febvra do Rose Luxemburg, da v okoliščinah, ki tvorijo moderne krize, ni nobe-
nega elementa, ki bi bil zunaj človeške dejavnosti. Samo človeška družba je tista,
ki periodično proizvede krizo. Obenem pa je kriza »pravi bič za moderno druž-
bo, ki ga z grozo pričakuje in z obupom prenaša, ki si ga ni nihče zaželel, po
njem hrepenel.«
Eden najevidentnejših naslednikov trgovinske krize v svetovnih razmerjih je
množična brezposelnost. Sicer obstaja kot vsakodneven spremni pojav »gospo-
darskega življenja«, tudi v deželah »realnega socializma«, kjer hlinijo njeno od-
sotnost v obliki pretirane zaposlenosti oz. navidezne polne zaposlenosti, ki je
samo drug izraz za upadajočo produktivnost dela. Toda upadanje produktivnosti
dela samo spet ni samo nasledek administrativne hinavščine, temveč je splošen
5 Rosa Luxemburg. Einfuhrung in die Nationalökonomie, 572.
10
sraz delavskega protesta proti tej v tehnokratsko prikazani naravni vsiljenosti
osledic krize, ki se kažejo v splošnem in individualnem pomanjkanju, »zmanj-
šanju 'realnih dohodkov'«, »preskrbovalnih ozkih grl« itn.
>b splošnem pesimizmu v tej situaciji, ki daje potrdilo raznim bolj ali manj pri-
ritim teoremom Spengleijevega tipa, ki pridigajo neogibni propad človeka,
ružbe, morale in s prstom kažejo na njihovo nemoč, na nemočnega posamezni-
a, na nemočne vlade, bančne direkcije in tovarniške uprave, pa seveda na ne-
ioč poštenosti, morale, vzravnane hoje, se dvignejo tudi glasovi o dialektičnem
načaju tega procesa, ki sicer nimajo z dejansko družbeno dialektiko Marxa ali
legla seveda nič opraviti, da bo namreč imelo to splošno ekonomsko in družbe-
o neugodno stanje za posledico ekonomsko, politično, kulturno, moralno itn.
irečiščenje, v katerem bo nujno propadlo in izginilo tisto, kar ni sposobno in ne
asluži svojega mesta v tekmujoči družbi. Toda časi tega nazora v njegovi odkri-
Dsrčni obliki, agresivnega malthusijanstva, da naj propade vse in vsi, ki niso ži-
ljenjsko sposobni za naravni boj, so prav tako mimo, kot časi odkritosrčnega
penglerstva, kajti dejansko gre tu za en sam nazor o »neobvladljivi naravi«. Ker
ia si zdaj vsi ti nazori ne morejo dati prosto duška, ker morajo paziti na časovno
istreznost svojih formulacij, je zdaj formulacija krize tista prava tema razpra-
ljanja. Blaziranje družbenih razmer zato navzema oblike obračanja hrbta svoji
astni tradiciji in dobiva intelektualne poteze, ki še najbolj ustrezajo plesu na po-
apljajoči se ladji. Dajmo si duška ob zadnji šali, naredimo šalo za predmet znan-
tvenega raziskovanja, ampak seveda vselej samo tako dolgo, dokler ob njej od-
nevajo salve smeha, in se ozrimo za naslednjo preden nam bo prešel krohot. V
sh časih splošnega trgovinskega narodnega žalovanja občinstva ne bo manjkalo.
?e posli že na vseh koncih in krajih slabo tečejo, zakaj bi nekdo ne naredil do-
>rega posla z intelektualnim cinizmom.
Co sta Marx in Engels marca 1850 pisala o trgovinski krizi, sta postavila drug
Irugemu nasproti dva prikaza: malo pred obletnico februarske revolucije, ko je
Tarlier dal posekati drevesa svobode, je objavil »Punch, or the London Chariva-
ri«, angleški homuristični tednik, risbo drevesca svobode z listi bajoneti in sadeži
ìombami in nad tem z bajoneti kljubovalnim francoskim drevescem svobode je
opevala lastna pesem drevesce angleške svobode, ki je obloženo zgolj s solidnimi
;adeži: funti, šilingi in peniji. Cinizem je bil pravi odgovor oficialnemu prosla-
vljanju februarske pariške revolucije, toda ta zlovoljna šala je izginila pred
»brezmejnimi izbruhi jeze, v katerih je Times po 10. marcu pljuvala po triumfih
anarhije'. Reakcionarna stranka v Angliji, kot v vseh deželah, občuti v Parizu
zadani udarec, kakor bi jo direktno zadel. Kar pa 'red' v Angliji zaenkrat najbolj
ogroža, niso nevarnosti, ki prihajajo iz Pariza, to je nova, čisto direktna posledi-
:a reda, sadež onega angleškega drevesca svobode: trgovinska kriza«.6
Raziskovanje te krize predstavlja obrat od do tedaj klasičnih filozofskih tem k
»dejanskosti«, k temam, ki do tedaj v filozofiji niso imele domovinskega statusa,
ali pa so različni pisci uvrščali med svoje izdelke drugega ranga, ker na njih ni
bilo dovolj metafizičnega bleska.
Že januaija 1850 sta Marx in Engels opozorila na bližajočo se krizo, v Angliji in
na moderno angleško revolucijo, ki ji bo sledila: »Medtem ko se je kontinent v
zadnjih dveh letih zaposloval v revolucijami, kontrarevolucijami in od tega ne-
ločljivim govoričenjem, je industrijska Anglija naredila v nečem čisto drug arti-
kel: v prosperiteti. Tu je bila trgovinska kriza, ki je izbruhnila ob due course
(pravem času) jeseni 1845, dvakrat prekinjena - v začetku leta 1864 s sklepi par-
lamenta o svobodni trgovini in v začetku leta 1848 s februarsko revolucijo. Mno-
žica blaga, ki je pritiskala na čezmorske trge, je v vmesnem času postopno našla
6 MEW 7, 292.
11
débouchés (izhode). Februarska revolucija je zdaj še opravila prav na teh trgih s
konkurenco kontinentalne industrije, medtem ko angleška industrija na skaže-
nem kontinentalnem trgu ni izgubila veliko več, kot bi v nadaljnjem poteku kri-
ze tako in tako izgubila. Februarska revolucija, ki je trenutno čisto zaustavila
kontinentalno industrijo, je tako pomagala Angležem, da so na čisto znosen na-
čin prišli skozi leto krize, bistveno prispevala k pospravljanju nakopičenih zalog
na čezmorskih trgih in omogočila nov industrijski polet pomladi 1849. Ta polet,
ki je sicer zajel tudi velik del kontinentalne industrije, je v zadnjih treh mesecih
dosegel takšno stopnjo, da so tovarnarji trdili, da še nikoli ni bilo boljšega časa -
trditev, ki je vselej izrečena na predvečer krize. Tovarnarji so zasuti z naročili in
delajo s pospešeno hitrostjo; poiščejo vsako sredstvo, da bi obšli zakon o desetur-
nem delavniku in pridobili nove delovne ure; nove tovarne gradijo množično na
vseh koncih industrijskih okrožij in stare razširjajo. Gotovine se na trgu tre,
nezaposleni kapital želi izrabiti trenutek občega profita; diskont izpolnjuje špe-
kulacijo, vrže se v produkcijo ali v trgovino surovinskih produktov, in cene sko-
raj vseh artiklov rastejo absolutno, vse naraščajo relativno. Kratko, »prosperiteta
v najlepšem razcvetu osreči Anglijo, in vprašanje je le, kako dolgo bo ta omama
trajala. Zelo dolgo vsekakor ne. Več največjih trgov, posebno vzhodna Indija, je
že skoraj prenatrpanih; izvoz je že sedaj manj ugoden za dejansko velike trge kot
pa za entrepots svetovne trgovine, iz katerih je mogoče dirigirati blaga k naju-
godnejšim trgom. Kmalu bodo ob kolosalnih produktivnih silah, ki jih je angle-
ška industrija od 1843 do 1845, v letih 1846 in 1847 in posebno 1849 dodala do-
sedanjim in jih še dnevno dodaja, še preostali, posebno severno in južno ameri-
ški in avstralski trgi prav tako prenatrpani, in s prvimi poročili o tej prenatrpa-
nosti bo nastopila 'panic' v špekulaciji in produkciji istočasno - morebiti že pro-
ti koncu pomladi, najpozneje v juliju ali avgustu. Ta kriza pa bo s tem, ker mora
sovpasti z velikimi kolizijami na kontinentu, obrodila čisto druge sadeže kot vse
dosedanje. Če je bila do sedaj vsaka kriza signal za nov napredek, novo zmago
industrijske buržoazije nad zemljiško posestjo in finančno buržoazijo, potem bo
ta označevala začetek moderne angleške revolucije, revolucije, v kateri bo Cob-
den prevzel vlogo Neckeija.«7
Engels je v članku za čartistični list The democratic review napovedal bližajočo
se krizo angleške presežne produkcije in z njo povezal zahtevo po družbeni revo-
luciji in oblasti proletariata. Vendar sta izostali tako ta kriza kot revolucija. Zato
je Revue v petem in zadnjem zvezku, ki je bil napisan oktobra 1850 za obdobje
od maja do oktobra prinesla »obračun z lastno teoretsko vestjo« Marxa in Engel-
sa in detajlno analizo industrijskega ciklusa v letih 1843—47 v Angčliji, krizo pa
sta napovedala za leto 1852. »Pri tej splošni prosperiteti, v kateri se produktivne
sile meščanske družbe tako bujno razvijajo, kot je to znotraj meščanskih razmerij
sploh mogoče, o kaki dejanski revoluciji ne more biti govora. Neka taka revolu-
cija je mogoče samo v obdobjih, ko zaideta oba ta faktorja, moderne produktivne
sile in meščanske produkcijske forme v medsebojno protislovje. Različni spori, v
katere se sedaj zapletajo reprezentanti posameznih frakcij kontinentalne stranke
reda in se medsebojno kompromitirajo, daleč od tega, da bi dali povod za nove
revolucije, so nasprotno mogoči samo zato, ker je osnova razmerij trenutno tako
zanesljiva in, česar reakcija ne vé, tako meščanska. Od nje se bodo odbili vsi po-
skusi reakcije, da zadrži meščanski razvoj, kakor tudi vse nravno zgražanje in vsi
navdušeni razglasi demokratov. Kakšna nova revolucija je mogoča le kot nasle-
dek neke nove krize. Ta paje prav tako zanesljiva kot ona.«8
To je perspektiva, v kateri je potrebno razumeti celokupna pripravljalna dela za
Kapital in seveda v celoti tudi to delo samo, in sicer ne samo toliko, v kolikor je
7	MEW 7,219-220.
8	MEW 7,440.
12
bilo to stališče pravilno, temveč tudi toliko, kolikor je bilo preuranjeno ali na-
pačno. Dejansko kriza ni nastopila niti leta 1852, tudi ne leta 1853 ali 1855,
temveč šele leta 1857, o kakšni revoluciji pa sploh ni mogoče govoriti. To niti
najmanj ne pomeni, daje bila sama vzpostavitev zveze med trgovinsko krizo in
revolucijo napačna. Nasprotno, potrebna je bila detajlna analiza tako trgovinske
krize oz. blagovnih razmerij, ki se do tod razvijejo, kot tudi neusmiljena kritika
moralne alternative, ki naj bi združevala revolucionarne sile.
Najbolj očitna konsekvenca, ki sta jo Marx in Engels izvedla iz razodetja napač-
nosti neposrednega sklepanja, namreč da je nova revolucija mogoča le kot nasle-
dek nove trgovinske krize, pa se kaže v pripravljalnih delih za Kapital v tem, da
je tema revolucije kot nasledka krize v njih videti kot »transcendentalno vpraša-
nje«, ki kakor da se postavlja šele onstran sfere blagovne menjave in družbenih
metamorfoz, ki iz nje izraščajo. To je mnoge interpretatore pripravljalnih del
navedlo k sklepu, da »logična analiza blagovnih razmerij« nima nič opraviti s hi-
storičnimi analizami razrednih bojev v Franciji, Angliji, Nemčiji itn.
Problem je zahteval praktičnih rešitev, teoretski odgovor sam zase bi bil lahko
samo napačen, zato Marx in Engels tudi nista poskušala po hitrem postopku iz-
vesti zavezujočih sklepov iz analize ekonomskih cikličnih gibanj in Damokleje-
vega meča trgovinske krize, ki visi nad njimi. Teoretski odgovor na to situacijo je
bil mogoč le v negativni formi, namreč kot kritika vsakršnih iluzij o tej poveza-
nosti in o žimi, ki drži ta meč.
V dvajsetih letih naslednjega stoletja se je razkrilo, da je ta zveza tako vsestrans-
ka, da je bila reakcija potrebna »preventivna kontrarevolucija«, kot jo je duhovi-
to imenoval prof. dr. Božidar Debenjak, kajti osnova meščanskih družbenih raz-
merij se je v prvi svetovni vojni temeljito razkrojila. In velika svetovna trgovin-
ska kriza, ki je sledila deset let za prvo svetovno vojno, je pokazala, da poteka
zveza med krizo in revolucijo tudi skozi formo plime kontrarevolucij, do katere
je prišlo z zmagami fašizma. V njih so dobile socialistične iluzije najbolj nepo-
sreden izraz, in nacional-socializem nikakor ni nosil neupravičeno tega svojega
bastardnega imena.
Vendar imajo pripravljalna dela za Kapital posebno vrednost tudi za analizo in
kritiko neke povsem druge »zgodovinske deviacije« socializma, namreč za razu-
mevanje in kritiko tistega uveljavljanja socialističnih iluzij, ki so dobile popular-
no ime stalinizem. Te iluzije so bile povezane s spoznanjem protislovnega znača-
ja blagovnih razmerij že v njihovi klici, da namreč vodijo k množici pervertira-
nih družbenih razmerij in najrazličnejšim formam družbene odtujenosti, in so se
izrazile v preprostem sklepu: blago, blagovna razmerja med ljudmi in vse, kar je
z njimi povezano, se mora tako ali drugače izroditi, zato je ustrezna samo ukini-
tev teh razmerij samih, v katerih blago in še zlasti denar ekspropriira ljudi njiho-
ve družbene moči, treba je brez ostanka likvidirati blagovno menjavo. Najbolj
radikalno je bilo to opravljeno v kampučijski revoluciji, v kateri so tako imeno-
vani »rdeči kmeri« hoteli po najkrajši poti odpraviti vse oblike družbene odtuje-
nosti. Začeli so seveda z najbolj evidentno obliko, zakonsko in praktično ukinili
blago in denar, zatem pa ugotovili, da seje družbena odtujenost ljudi zažrla tudi
globoko v sam produkcijski proces in da je sama tehnologija in njej ustrezna
oblika delitve dela že sama oblika odtujene delitve družbe. Zato so napovedali
brezkompromisen boj tudi vsakršni tehnologiji, izpeljali načelo ludističnega gi-
banja, uničevanja strojev, kot najvišjo državno nalogo, da bi naredili konec »tuji
nadvladi« in vladavini vsega tujega nad ljudmi.
Ta poskus je bil najbolj brutalen izraz neke preproste socialistične iluzije, ki jo
Marx kritizira v pripravljalnih delih h Kapitalu in katere kritiko je mogoče iz
Kapitala razbrati le po zelo zapleteni poti, tu pa jo je izrazil z največjo jasnostjo
13
in preprostostjo: »To, kar poseduje vsak posamični individuum v denarju,
obča sposobnost menjave, s katero po želji na lastno pest določa svoj delež i
družbenih produktih zase. Vsak individuum poseduje družbeno moč v lastne
žepu v obliki neke stvari. Uropajte stvâri to družbeno moč, in to moč mora
dati neposredno osebi nad osebo. Brez denarja torej ni mogoč nikakršen ind
strijski razvoj.«
V Kampučiji je bilo to banalno dejstvo, da v razmerjih blagovne menjave tudi
v socializmu kot individuum nosiš družbeno moč v lastnem žepu v obliki dena
ja kot neke stvari, tako radikalno odpravljeno, da se je obenem morala vsa dež
la v isti meri spremeniti v koncentracijsko taborišče, v katerem je en del družt
prevzel vso družbeno moč v svoje roke in poskušal zavladati v direktnih razme
jih osebne odvisnosti in nadvlade, obenem pa je to stanje razglasil za dokonči
odpravo vsake človeške odtujenosti. V teh razmerah je edini tehnološki doseže
ki ga rdeči kmeri niso zavrgli, láhko sodobno orožje, ki ga je mogoče nositi
roki, razodeval direktno neodpravljivost sodobne tehnologije in z njo povezai
delitve družbe, kajti zdaj sta šele neposredno sovpadli družbena in tehnološl
nadvlada, mesto v denarju inkorporirane družbene moči je zavzela v brzostrel
inkorporirana družbena moč.
Krvava sled, ki se je vlekla za to socialistično iluzijo o neposredni odpravi blaj
in denarja, ki da sta centralna vira družbenega zla, seveda ni vselej prevzemala
ekstremne oblike. V nekoliko zmernejši obliki, ki pa seveda v zmernosti niti ш
manj ne zadeva napačnega principa družbene spremembe, temveč samo dosle
nost njegovega praktičnega izvajanja, so različne oblike stalinizma uveljavlja
odpravljanje posedovanja družbene moči v obliki stvari. Iz nedvomnega dejstv
da je blagovna proizvodnja tudi v socializmu vir »družbenih deformacij«, da
ta menjava ekvivalentna in neekvivalentna obenem, namreč neekvivalentna, k
dar je menjava blaga zmožnosti dela za denar, oz. drugo blago, je na osnovi
iluzije izvedena kritika blagovne proizvodnje, katere udejanjenje »bi zahteva
njeno administrativno ukinitev, preskakovanje ekonomskih zakonitosti, kar
nujno vodilo h krepitvi administrativne prisile države, k obnavljanju državni
lastninskega monopola, k novemu etatizmu, ki bi bil potreben, da bi odvzem
presežno delo in delil po tej shemi, se pravi k temu, da bi delavski razred prišel
mezdni odnos do države kot monopolističnega upravljalca družbenega kapital
Kaj pa je to drugega kot varianta stalinističnega dogmatizma.«9
Vendar ni toliko bistveno, da opazimo paradoks prosvetljenske socialistične di
tature, ki nima ničesar opraviti z diktaturo proletariata, ampak je lahko naspri
tno le stalinistična, etatistična, birokratska diktatura nad proletariatom, ki ho
neposredno odpraviti protislovja blagovne proizvodnje in jo zato ignorira k
zgodovinsko dejstvo, oz. ignorira, da je blago neko dejstvo, katerega protislo
nost je zgodovinskega značaja. Odločilno je razkritje napačnosti tega poskusa, (
se odpravijo neogibni procesi družbene odtujenosti, ki izvirajo iz blagovne proi
vodnje, že ko se ta postavlja kot alternativa samoregulativnosti blagovne pn
dukcije. Običajno se ta kritika začenja z ugotovitvijo, da zagovorniki blagovi
produkcije predpostavljajo to produkcijo kot navsezadnje harmonično, na kra
ko, da so zagovorniki »ekonomske harmonije« blagovne proizvodnje. Tako
glasniki neposredne odprave odtujenosti blagovne proizvodnje stilizirajo svoje¡
nasprotnika. Toda kakšen je ta nasprotnik dejansko, ne v perspektivi socialisti
ne iluzije o neposredni odpravi blagovne produkcije.
Marx analizira dejanskost »ekonomske harmonije« še zlasti v spisu o Bastiatu i
Careyu, Slednji je bil teoretik harmonične kooperacije mesta in podeželja, indi
9 Edvard Kardelj, Smeri razvoja političnega sistema socialističnega samoupravljanja, Komuni:
1980,93.
18
strije in agrikulture, se pravi različnih produkcijskih vej. Toda, kako je harmo-
nična kooperacija različnih produkcijskih vej mogoča? Prav tako, kot je mogoča
harmonična kooperacija med istimi produkcijskimi vejami v različnih deželah,
npr. angleško in argentinsko agrikulturo. Ker so naravni pogoji za pridelovanje
pšenice v Argentini ugodnejši kot v Angliji, je za angleško agrikulturo vsaka mi-
sel o harmonični kooperaciji z argentinsko agrikulturo groza in nesmisel, lahko
se ji le podredi s svojimi cenami oz. kvaliteto in kvantiteto žitnih pridelkov, oz.
preneha s proizvodnjo. Seveda tega angleška agrikultura ne bo storila, ampak bo
v interesu ljudstva zahtevala varstvo pred naravno privilegirano tujo agrikulturo,
na kratko, zahtevala bo zaščitne carine na argentinska žita. Isto bo seveda veljalo
za argentinsko industrijo, če jo bo kdo hotel prepričati v ekonomsko harmonijo z
angleško industrijo itn. Ekonomska harmonija angleške industrije z angleško
agrikulturo, itn., bo torej mogoča samo, če bo država z zaščitnimi carinami
vzpostavila ravnovesje, v katerem razvitejša industrija ali agrikultura v boljših
naravnih pogojih ne bo mogla uničiti manjTazvite in one v slabših naravnih po-
gojih.
Toda tu gre le navidez za spor med produkcijami različnih dežel. Od tega videza
seveda živijo različni nacionalizmi, ki pa nas tu ne zanimajo. Nasprotno bi bila
kot harmonija za angleško industrijo bolj pravšnja harmonična kooperacija z ar-
gentinsko agrikulturo, kajti vsako privilegiranje angleške agrikulture z zaščitnimi
carinami gre lahko samo na račun prelivanja dobička iz angleške industrije v an-
gleško agrikulturo, kajti cene angleških agrarnih izdelkov so neupravičeno viso-
ke v primerjavi z argentinskimi. To torej pomeni, da gre harmonija angleške in-
dustrije z angleško agrikulturo na račun prve, kar je mogoče izraziti tudi tako, da
argentinska industrija vidi edino možnost ekonomske harmonije v lastni deželi v
zaščitnih carinah pred angleško industrijo. V nasprotnem primeru lahko samo
razvitejša angleška industrija uniči argentinsko ali industrijo, katerekoli manj in-
dustrijsko razvite dežele. Koncentracijo kapitala in revščine v svetovnih razmer-
jih torej ovirajo zaščitne carine, s tem pa garantirajo v blagovni produkciji posa-
meznih dežel ekonomsko harmonijo različnih produkcijskih vej. »Zadnje pribe-
žališče za 'harmonies économique' je torej država, ki je bila prvotno ožigosana
kot edini motilec teh harmonij.«10
To torej pomeni, da se morajo zagovorniki idealnega funkcioniranja trga navse-
zadnje prav tako zateči k državi, da bi udejanjili princip, ki ga zagovarjajo, kot
njihovi zakleti nasprotniki, ki se morajo zateči k tej isti državi, ker so zagovarjali
neposredno ukinitev nepopolnosti blagovne produkcije in z njo povezane odtuje-
nosti družbene moči. Alternativa ali »svobodni trg« ali njegova neposredna uki-
nitev je vseskozi napačna, ker je v njej brezpogojno glorificirana državna biro-
kracija. Skupni notranji princip teh navidez različnih »ekonomskih« oz. neeko-
nomskih koncepcij je fetišizem harmoničnih družbenih razmerij, tako da so nji-
hovi nosilci pripravljeni braniti svojo predstavo, čeprav morajo »začasno sred-
stvo« za njeno udejanjenje, državo in birokracijo intronizirati kot dovršeno obli-
ko stvarnega harmoničnega družbenega razmerja.
Nasprotniki harmonije blagovne proizvodnje fetišizirajo njen lastni princip, s
tem da skušajo na mesto povampirjenih družbenih razmerij, ki izraščajo iz slepe-
ga gibanja denarja in kapitala, torej razmerja med delavcem in kapitalistom,
med delavcem in birokratskim ali tehnokratskim upravjalcem kapitala, med up-
nikom in dolžnikom, kupcem in prodajalcem, načrtovalcem, ali kakor se že pri-
kazujejo ta razmerja, postaviti eno samo družbeno razmerje, namreč medčlove-
ško harmonijo, ki seveda sicer spet navzame formo razmerja med delavcem in
birokratskim ali tehnokratskim upravljalcem kapitala, toda zdaj v harmonični
10 Grundrisse, 846.
15
formi, ker je to birokratsko sankcionirano razmerje, kije dobilo sakralno posve-
tilo nekoga ali nečesa, kar je dvignjeno nad obe strani posvetnega nasprotja. To
za sakralno narejeno harmonično razmerje lahko zdaj prevzema vse mogoče
oblike, ki smo jih poznali že prej, toda zdaj kot harmonično razmerje upnika in
dolžnika, kupca in prodajalca, načrtovalca in izvrševalca ali kakršnih koli že
vlog. Bistveno te operacije je prikazovanje harmoničnosti obstoječe delitve dela
in vsega, kar k njej spada.
Vendar tu ne gre zgolj za preimenovanje, drugačno označevanje vseh obstoječih
družbenih razmerij. To je samo videz spreminjanja, ki pa mu ustrezajo neke
stvarne spremembe. Država in birokracija, ki se s temi spremembami uveljavita,
zdaj nista le sami sakralizirani, temveč tudi privedeni do resnice svojega princi-
pa. Načelo delitve po delu je imanentno načelo blagovne proizvodnje, v kateri je
razglašeno enako plačilo za enako delo, toda za dejansko različne ljudi, talente,
sposobnosti ali kakor se že imenujejo, in to načelo v dejanskosti izraža samo ne-
enak napor in dohodek teh dejansko različnih ljudi. Zdaj pa naj bi na mesto iz
blagovne produkcije izvirajoče iluzorične enakosti blagovnih producentov stopi-
lo udejanjenje tega iluzoričnega principa, torej neka resnična enakost enakega
plačila in dela, namreč enakost nasproti birokraciji, ki je seveda toliko bolj de-
janska, kolikor bolj je birokracija brezdušna. Od tod je razumljivo, da brezduš-
nost, brezbrižnost birokracije do dejanskih potreb ljudi ni nikakršna njena devi-
acija, ampak ravno uveljavitev bistva njenega principa. Nič ni bolj nesmiselnega
kot poziv, naj ima birokracija vendar več posluha za stvarno življenje ljudi. Nas-
protno, šele ko bo popolnoma abstrahirana od njihovega življenja, ko ga bo
samo še ignorirala, ji bo uspelo vzpostaviti to visoko povzdignjeno načelo enako-
sti, v dejanskosti seveda le kot enako ignorance, brezdušnost, brezbrižnost do
stvarnega življenja ljudstva.
V svoji popolnosti so birokratski ukrepi prav tako protislovni kot neizvedljivi,
vsa možnost njihove eksistence je ravno v njihovi nedovršenosti, polovičnosti,
hinavščini itn. Toda neizvedljivost njihove popolnosti je ravno tista oblika nji-
hovega demokratičnega značaja, ki ga birokracija zanika blagovni produkciji.
Blagovna produkcija je carstvo iluzorične enakosti, iz nje izvirajo gesla o enako-
sti, svobodi in bratstvu. Koncentracija denarja in kapitala ta gesla prav tako spet
razveljavi, kot jih je proizvedla, s tem da hkrati koncentrira bedo kot svoje nas-
protje. Birokracija odgovarja na to očividno protislovje s svojimi posegi, ki pa
problemov in »deviacij« blagovne produkcije ne razrešijo, saj so samo iz nje raz-
viti princip. Imajo pa to posebnost, da je za udejanjenje vsakega birokratskega
ukrepa potreben nadaljnji ukrep, pa naj gre za odkritje, da je prvi preveč brezdu-
šen in zato v svoji abstraktni formi neizvedljiv, da ga je torej treba omiliti z izje-
mami, ali pa daje neizvedljiv, ker je premalo brezdušen inzato neučinkovit. Se-
danja svetovna trgovinska kriza je tudi za socialistično samoupravljanje zaostrila
te dileme birokratizacije, ki so bile eksplicirane že v svojih predkriznih formah:
»Danes bi ukinitev načela delitev po delu in uvedba načela uravnilovke v samo-
upravljanje neizogibno vnesli v delavski razred notranje konflikte, ki jih ne bi
mogli reševati z nikakršnimi demokratskimi sredstvi. Potemtakem bi uravnilov-
ka neizbežno zahtevala veliko državne prisile, veliko centraliziranega admini-
strativnega upravljanja pri urejanju delavskih plač in veliko policijskega
pritiska.«11 To paje samo drug izraz uveljavitev policije kot najvišjega pojma in
dovršitve birokracije, ki sta ga kritizirala Marx in Engels v Heglovem glorificira-
nju države.
Trgovinska kriza torej tudi zaostri razpravo med zagovorniki »svobodnega trga«
in zagovorniki birokratskih intervencij najrazličnejših stopenj, kajti šele popolna
11 Edvard Kardelj, Smeri razvoja ..95-96.
16
birokratska razrešitev antinomij je sama razodeta antinomija, toda ta razprava
ima v politični ekonomiji prav takšno mesto, kot razpravljanje o »zadnjih stva-
reh« v filozofiji, namreč razpravljalcem samo omogoči, da resničnemu življenju
obrnejo hrbet in se lahko posvetijo teoretskemu meditiranju, ki ga ne motijo de-
janski problemi življenja ljudi. V poglavju o denaiju raziskuje Marx konkretne
okoliščine različnih oblik krize, ki so se razodevale kot bančne krize oz. bankroti
bank (zlasti v Angliji in na Škotskem), žitne krize oz. pomanjkanje žita, trgovin-
ske krize oz. neskladja med trgovino in konsumpcijo itd. V tej zvezi je danes še
posebno aktualna Marxova kritika Alfreda Darimona o tem, da »vse zlo« oz. tr-
govinska kriza »izvira iz predominacije, ki jo trdovratno prisojajo plemenitim
kovinam v cirkulaciji in menjavi«. Vezana je namreč na socialistično iluzijo, z
zagovarjanjem katere so bili zlasti zaposleni proudhonisti vseh vrst, in med nje ie
spadal Darimon, namreč daje trgovinskim, bančnim, žitnim itd. krizam mogoče
pomagati z bančnimi »preobrazbami« ali z osnovanjem racionalnega »denarne-
ga sistema«12
Takšna bančna »preobrazba« naj bi naredila konec nekemu ekonomskemu pro-
cesu, ki je danes splošno znan kot inflacija, namreč razvrednotenje denarja, ki
ima za nasledek postavljanje pod vprašaj ne le konvertibilnosti oz. zamenljivosti
denarja, ampak sploh konvertibilnosti blaga in s tem blagovne produkcije. »Kar
določa vrednost, ni delovni čas, utelešen v produktih, marveč je to zdaj nujni de-
lovni čas. Vzemimo funt zlata: naj bo produkt 20 ur delovnega časa. Postavimo,
da je zaradi takšnih ali drugačnih okoliščin pozneje potrebnih 10 ur za produkci-
jo enega funta zlata. Funt zlata, čigar naslov pove, da je sam = 20 uram delovne-
ga časa, bi bil samo še = 10 uram delovnega časa. ker 20 ur delovnega časa = 2
funtoma zlata. 10 ur dela se faktično menja za 1 funt zlata; torej se 1 funt zlata
ne more več zamenjavati za 20 delovnih ur. Zlati denar s plebejskim naslovom:
X delovnih ur bi bil izpostavljen večjim nihanjem kot katerikoli drugi denar, še
zlasti pa kot zdajšnji zlati denar; saj zlato nasproti zlatu ne more rasti ali padati
(je enako samemu sebi. toda minuli delovni čas, vsebovan v določenem kvantu-
mu denarja, se mora gotovo nenehno povečevati ali zmanjševati glede na zdajš-
nji živi delovni čas. Da bi ostalo zlato konvertibilno, bi bilo treba ohranjati sta-
cionarno produktivnost delovne ure.«13
To pa bi pomenilo fiksiranje sedanje produktivnosti dela za vse večne čase, kar
bi samo izražalo večnost sedanje delitve dela in družbenih funkcij, ki ji pripada-
jo. To je tista korenina, od katere se nenehno odpenjajo zahteve o neminljivosti
zdajšnjega stanja. Toda blagovni produkciji je imanentno, od nje neločljivo ne-
nehno revolucioniranje samih produkcijskih pogojev, takoj ko se kapital uveljavi
kot dominanten produkcijski odnos. Ker imajo na trgu z bolj produktivnim de-
lom proizvedeni produkti v osnovi prav takšno ceno kot z manj produktivnim
delom proizvedeni, se profit preliva v bolj produktivno proizvodnjo blaga, kar je
samo drug izraz za neogibno stalno revolucioniranje delovnega procesa in rast
produktivnosti dela. Zato je mogoče govoriti o ekonomskem zakonu stalnega ni-
žanja produkcijskih stroškov, kar ima za posledico nenehno razvrednotenje de-
lovnega časa, ki je upredmeten v produktih, s tem pa tudi razvrednotenje neogib-
na usoda vsakršnega zlatega delovnega denarja. Inflacija kot svetovni fenomen,
ki smo ji danes priča, s tem pa seveda neizogibni protiinflacijski programi, ne iz-
haja preprosto le iz zlorab denarja in njegovega ponarejanja, ampak je obratno
njegovo ponarejanje samo izraz neogibne usode stalnega razvrednotenja delov-
nega časa, ki je upredmeten v produktih oz. rasti produktivnosti dela, nečesa
nasprotno zelo čislanega.
12	Grundrisse, 53; MEGA2 II/1.1, 70.
13	Grundrisse, 54; MEG A2 II/1.1, 70-71.
17
Seveda ni bilo nič bolj samoumevnega kot socialistična misel, da bi skušali raz-
kleniti to nasprotje in z ustrezno bančno reformo ohraniti rast produktivnosti
dela ter odpraviti nestabilno konvertibilnost denarja. Rešitev, ki so jo predlagali
mnogi socialisti, Marx omenja najprej Weitlinga, pred njim Angleže, za njim
Francoze, seveda s Proudhonom in njegovo družbo, je bila v tem, da naslova de-
lovnih ur ne prejme zlato, ampak papirni denar, goli znak vrednosti. Zdelo se
jim je, da so v lističu, v katerem je utelešen delovni čas, našli rešitev vsem mogo-
čim antinomijam blagovne produkcije. Listič, papir, bi bil zgolj reprezentant de-
lovnih ur, kot so bankovci reprezentant zlata in srebra. Ko bi postala delovna
ura produktivnejša, bi tudi listič, ki jo reprezentira, povečal svojo kupno moč.
Delavcu bi se produkt njegovega dela ne postavljal nasproti kot od njega neod-
visna, tuja moč, ki mu vlada, ki se mu tako evidentno izvija iz rok z razvrednote-
njem kupne moči denaija, ki ga je prejel za svoje delo. »Po istem zakonu, po ka-
terem bi bil zlati delovni denar podvržen stalni depreciaciji, bi papirnati denar
užival stalno apreciacijo. Toda saj ravno to hočemo; delavec bi se razveselil ve-
čajoče se produktivnosti svojega dela, namesto da zdaj sorazmerno z njo ustvaija
tuje bogastvo, lastno razvrednotenje. Tako socialisti.«14
Toda tu smo v carstvu samih iluzij. Tudi takšni ali drugačni lističi, naj bodo
imenovani »časovni boni«, »delovni denar« ali kako drugače, so samo neka do-
ločena oblika denaija, zlo blagovne produkcije pa ne izvira iz denarja na sebi,
denar sam po sebi ni vir antinomij, ampak je vir antinomij kot posebna vrsta
blaga, kot določena metamorfoza blaga. Marx je zato pokazal, da že samo pred-
postavljanje denaija zaobsega neogibno tudi obstoj akumulacije tega denarja in
pogodbe, obveznice, stalne dajatve itn. Akumulirani lističi bi nenehno apreciira-
li, prav tako kot novo izdani, kar bi pomenilo, da nekdo, ki si je tako ali drugače
nabral teh lističev, zdaj profitira od naraščanja njihove vrednosti, ne da bi karko-
li delal naraščajoča produktivnost bi torej koristila nedelavcem tako kot delav-
cem, obenem pa bi tudi vse v naprej dogovoijene dajatve naraščale ustrezno rasti
produktivnosti dela. Zato bi bilo znižanje ali zvišanje vrednosti zlata ali srebra
povsem irelevantno, prav tako kot znižanje ali zvišanje vrednosti lističev, »de-
lovnega denaija«, »bonov«, ali kakor bi se ta znak vrednosti imenoval, ko bi
sprejete obveznosti za plačilo določenega kvantuma zlata, srebra, »delovnega de-
narja« ne preživele nihanj v njihovi vrednosti. To bi sicer pomenilo, da bi se svet
vsak trenutek začel zno\a, namreč z vsako uvedbo drugačne oblike denaija oz. z
vsako njegovo »odpravo«, toda vse antinomije bi se pojavile znova in bi torej na-
redile za neogibno naslednjo bančno revolucijo in naslednjo socialistično iluzijo.
V teh socialističnih zablodah je šlo za to, da se ohrani blagovna produkcija in
blago, da pa se preprečijo nasledki, ki rezultirajo iz eksistence blaga. Marx je lah-
ko te iluzije pojasnil le z raziskovanjem blaga samega. Pripravljalna dela za Ka-
pital predstavljajo tako kar zadeva raziskovanje blaga in metamorfoz, ki iz nje-
govega gibanja rezultirajo, kot tudi raziskovanje socialističnih iluzij posebno
stopnjo med Marxovo kritiko Proudhona v Bedi filozofije in Kapitalom. Beda fi-
lozofije bi se lahko bolj upravičeno imenovala Beda nekega pojmovanja politične
ekonomije, namreč Proudhonovega, če bi ta naslov obrnjeno ne parafraziral na-
slova Proudhonovega spisa Filozofija bede. Za razumevanje mesta, ki ga v Mar-
xovih pripravah za Kapital zavzemajo pripravljalna dela zanj, je potrebno pri-
tegniti rezultate, do katerih je prišel Marx v Bedi filozofije ravno v kritiki sociali-
stičnih politekonomskih zablod. Ključno mesto, kjer dobijo v Filozofiji bede te
zablode svoj racionalni izraz, je Proudhonovo zoperstavljanje svobodnega kupca
svobodnemu producentu, s katerim je tudi že opredeljeno njegovo razumevanje
14 Grundrisse, 54-55: MEGA2 II/1.1, 71.
18
blaga samega: »Dokazano je, da ustvarja nasprotje med uporabno in menjalno
vrednostjo človekova svobodna volja.«15 Marx, ki je sam v Prispevku k židovske-
mu vprašanju pokazal, in pozneje v prvem poglavju druge nemške izdaje Kapi-
tala ponovno podčrtal, da so gesla francoske revolucije 1789, svoboda, enakost,
bratstvo, imela svoje korenine v emancipaciji privatne lastnine in delitve dela,
da se torej niso preprosto porodila iz človeškega razuma, kakršen je sam zase,
ampak so lahko dobila trdnost družbenih predsodkov šele takrat, ko seje utrdila
samostojnost blagovne produkcije, je najostreje zavrnil razglašanje samih oblik
blagovne menjave in torej tudi blagovne produkcije za akte človeške svobode.
Kajti ali posameznik v družbah, kakršne so sodobne družbe, ki slonijo na delitvi
dela in menjavi produktov, lahko svobodno odloča, če bo menjaval blago ali ne?
Vprašanje je že tako abotno, kot je Proudhonova misel, proti kateri je naravna-
no. Vendar ima svojo »racionalno jedro«, da namreč pokaže, kako je ta metafizi-
ka politične ekonomije pri socialistih, kot je bil Proudhon, namenjena glorifika-
ciji blagovne menjave in blagovne produkcije kot sfere svobode. Iz iluzorične sfe-
re svobode je blagovna menjava in produkcija s temi obrati po ovinku prikazana
kot sfera božanske harmonije v zametku. Marx je nasprotno pokazal, da ne le
menjava tu ni stvar svobodne volje, prav tako tudi produkcijska sredstva niso
odvisna od svobodne volje in tudi potrošnik ni svobodnejši od producenta. Zato
dela prispodobo z delavcem, ki kupuje krompir in priležnico, ki kupuje, čipke.
Vsak od njiju je lahko prepričan, daje to, kar kupuje, samo stvar njegove volje in
da ga nihče ne prisiljuje, ker ne kupuje tistega, kar kupi drugi. Toda stvar volje in
odsotnost prisile je tudi samo izraz različnih položajev v delitvi dela in družbeni
organizaciji, »svobodna potrošnja« je torej samo artikulacija zahtev, ki jih zaob-
sega določen družbeni položaj v delitvi dela. Svoboda je tu jasno začrtano podro-
čje, na katerem se lahko giblješ po svoji volji, dokler ne prekoračiš meja, ki jih
določa tvoj družbeni položaj v delitvi dela.
Vendar se vsa vulgarna ekonomija do danes po različnih poteh vrača k prikazo-
vanju blaga, menjave, denaija, kot razmerju svobodne odločitve, »svobodne vo-
lje«, kar ima v predstavah o socialističnih bančnih revolucijah še ta nasledek, da
je ta razmerja, če so že svobodna, mogoče prav tako svobodno spreminjati, in re-
cimo na mesto devalviranega denarja, naj je zlat ali papirnat, postaviti neki drug
znak, npr. urni listič, delovni denar itn., da bi se razrešila antinomija med upo-
rabno in menjalno vrednostjo in težave z izemnljivostjo oz. konvertibilnostjo, ki
grozijo vselej znova, da bodo zrušile blagovno menjavo in produkcijo v nasled-
njo trgovinsko krizo. Te težave s konvertibilnostjo se na nacionalnoekonomski
ravni izražajo kot nesorazmerja med ponudbo in povpraševanjem. Seveda ima
vsako zbujanje upanja na ponovno vzpostavitev sorazmerja, še posebej če je gar-
nirano s socialistično frazeologijo, svojo privlačnost pri publiki. Vendar »se je
preživelo; bilo je mogoče le v tistih časih, ko so bila produkcijska sredstva ome-
jena, ko se je gibala menjava v izredno ozkih mejah. Z nastankom velike indu-
strije je moralo to pravo sorazmerje izginiti in z neogibno nujnostjo mora iti pro-
dukcija v stalnem zaporedju skozi méne razcveta, depresije, krize, zastoja, nove-
ga razcveta in tako naprej.
Tisti, ki kakor Sismondi hočejo nazaj k pravemu sorazmerju produkcije in hoče-
jo pri tem ohraniti današnje družbene osnove, so reakcionarji, ker morajo, če so
dosledni, hoteti povrniti tudi vse druge pogoje industrije preteklosti.
Kaj je držalo industrijo v pravih ali skoraj pravih sorazmerij? Povpraševanje, ki
je uravnavalo ponudbo in jo prehitevalo; produkcija je sledila korak za korakom
potrošnji. Velika industrija, ki jo sili že orodje, s katerim razpolaga, da producira
v čedalje večjem merilu, ne more čakati na povpraševanje. Produkcija prehiteva
potrošnjo, ponudba izsiljuje povpraševanje.
15 MEW4,75.
19
V	današnji družbi, v industriji, ki sloni na individualni menjavi, je produkcijske
anarhija, vir tolike bede, hkrati tudi vir vsega napredka.«16
Prodaja in nakup nafte v svetovnih razmeijih je danes lep primer, kako produk
cija prehiteva potrošnjo, in to prav pri tistem blagu, ki je še pred kratkim, pre<
desetimi leti, zrušilo svet v naftno krizo leta 1983, kije bila samo uvod v svetov
no trgovinsko krizo, ki je sledila osem let pozneje in ki bo očiotno zasenčila sve
tovno trgovinsko krizo iz leta 1929. Pred nekaj leti neznansko pomanjkanje na
fte in temu ustrezna rast njenih cen, danes ob zmanjšani porabi nezadržen padei
njenih cen, ki zbuja še večjo mòro, kot jo je zbujala njena rast. Zakaj? Rast cei
nafte je imela za industrijo za nasledek, da so se tudi njeni z nafto na sto načino\
vezani produkti dražili in zašli v nasprotje s potrošnjo, ki seje morala zmanjšati
To je po desetih letih naftne krize povzročilo v svetu neznanske presežke tegt
blaga in seveda tudi ustrezne padce cen. Na prvi pogled, bi se lahko posameznil
zdaj veselil, da bo prišlo do obratnega procesa, da se bodo cene tolikih drugi!
produktov, ki so vsi povezani z nafto, spet ustrezno znižale. Toda to, kar lahke
za krajši čas zaziblje posameznega potrošnika, je za industrijo v celoti lahko naj
večja groza. Kajti nizke cene nafte, v industriji bodo rekli »pretirano nizke cens
nafte«, ker so le trenuten nasledek »pretirano znižane porabe nafte« v svetu
bodo pahnile to industrijo v še hujši precep, kajti ne bo se mogla izmakniti va
bljivim tržiščem, ki hlastjo za z nafto pocenjenimi izdelki, in bo na podlagi spe!
»pretiranih potreb« po teh preveč cenenih produktih še bolj razširila svoje proiz
vodne zmožnosti, in to ravno v času, ko se bo zaradi večjega povpraševanja pc
nafti njena cena ponovno strmo dvignila. Toda, ali se industrija ne more upret
temu, da bi zaradi trenutnih nizkih cen ne povečala svojih proizvodnih zmožno
sti do take mere, da bodo te takoj spet zašle v nasprotje z zmanjšano potrošnje
zaradi ponovne rasti cen z nafto povezanih, se pravi vseh, produktov? Nikakoi
ne.
Kakor je za industrijo v celoti ta situacija moreča, pa predstavlja današnja razši-
ritev potrošnje, ki je nasledek znižanih cen nafte, vendar edino možnost poveča-
nja svojih produkcijskih zmogljivosti, in kdor se odpoveduje razširitvi produkcij-
skih zmožnosti danes, se jim bo moral še bolj odpovedati čez nekaj let, ko bo po
trošnja ponovno usihala zaradi ponovnega zvišanja cen nafte. S stališča posa
meznega producenta je torej današnji trenutek te splošno neugodne situacije edi
ni svetli trenutek, in ne more se mu upreti. To bi lahko storila le država, ki bi 2
birokratskim ukrepom industriji kot celoti v svojih mejah naložila tako omeji
tev. Toda njeno ravnanje bi ne bilo nič manj nerazumno, kot ravnanje posamez
nega producenta, ki bi to storil sam od sebe, kajti nezasićeno tržišče, čeprav le z<
nekaj kratkih let, bi s svojo razširitvijo kapacitet hitro zasedla industrija kak<
druge države, ki bi se sicer čez nekaj let zato znašla v krizi hiperprodukcije, tod<
s prstom bi lahko kazala na ustavljene produkcijske obrate in na bedo svoje hi
perprodukcije, medtem ko bi prvi državi lahko vsak očital samo bedo.
Z industrijo našega časa torej niso mogoča nikakršna sorazmerja med produkciji
in potrošnjo prejšnjih stoletij. Predvsem pa je iluzija vsakršen proudhonističen
ali drugače socialističen napor, ki bi hotel odpomoči tem nesorazmerjem druga
če, kot s spremembo družbenih osnov današnje produkcije drugače kot v svetov
nih razmerjih.
V	poglavju o denarju v pripravljalnih delih za Kapital Marx torej samo nadaljuj)
raziskovanje iluzij o odpravi današnjih nesorazmerij med produkcijo in potroš
njo, ki seveda niso samo nesorazmerja med danes ponujenimi in potrošenimi iz
delki, sploh ne samo nesorazmerja med povpraševanjem in ponujenimi produk
ti, ampak nesorazmerja med produkcijskimi zmožnostmi in delitvijo dela oz
16 MEW 4,97.
2C
družbeno organizacijo v celoti. Glede na predmet raziskovanja je Marxova Beda
filozofije sama pripravljalno delo za pripravljalna dela h Kapitalu.
Tako v Bedi filozofije kot v pripravljalnih delih h Kapitalu raziskuje Marx te-
meljno socialistično iluzijo, da bi pomagali vsem oblikam protislovij individual-
ne blagovne menjave z določanjem vrednosti z delovnim časom. V tem je smisel
uvajanja urnih lističev, ki naj odpravijo nihanja oz. razvrednotenja denarja, ki je
izražen v zlatu. Toda vsako določanje vrednosti z delovnim časom pomeni hkra-
ti, da naj bo odpravljena nominalna različnost med realno vrednostjo in tržno
vrednostjo, med vrednostjo in ceno, ko torej različni socialisti hočejo odstraniti
tudi dejansko razliko in protislovje med ceno in vrednostjo. »Tako se razume
samo po sebi, kako bi gola vpeljava urnih lističev odstranila vse krize, vsa ne-
skladja meščanske produkcije. Denarna cena blaga = njihovi realni vrednosti;
povpraševanje = ponudbi; produkcija = konsumpciji, denar hkrati ukinjen in
ohranjen; zadoščalo bi, da preprosto ugotovimo delovni čas, čigar produkt je
blago, kije materializiran v blagu, in že bi v kakem vrednostnem znaku, denarju,
v urnih lističih ustvarili ustrezno nasprotno podobo. Vsako blago bi bilo tako ne-
posredno preobraženo v denar, zlato in srebro pa bila sama ponižana na raven
vsega drugega blaga.«17
Urni listič naj bi imel to magično zmožnost nad vsem drugim blagom, da bi re-
prezentiral idealen delovni čas, ki bi se zamenjaval enkrat za več, drugič za manj
dejanskega delovnega časa in bi dobil v urnem lističu ločeno, lastno eksistenco,
ki bi ustrezala tej dejanski neenakosti. Toda to vseh problemov neekvivalentno-
sti ne le ne bi razrešilo, ampak bi zmedo teh socialističnih bančnih revolucij
samo prignalo na neprimerno višjo stopnjo. Kajti ti napori so usmerjeni k temu,
da bo družba reformirana s tem, da bodo vsi ljudje spremenjeni v neposredne de-
lavce, ki bodo menjavali enake količine dela. To je tista naivnost, ki jo Marx v
kritiki Proudhona v Bedi filozofije imenuje postavljanje tistega za »revolucionar-
no teorijo bodočnosti«, kar je bilo že predhodno, pri Ricardu, znanstveno razlo-
ženo kot teorija sedanje družbe, meščanske družbe. Ne le Proudhon, ampak vse
socialistične iluzije o revolucioniranem bančnem sistemu jemljejo za razrešitev
antinomije med uporabno in menjalno vrednostjo tisto, kar sta že Ricardo in
njegova šola že zdavnaj predstavila kot znanstveno formulo ene strani antinomi-
je - menjalne vrednosti.18 V aktu blagovne menjave vzpostavljeno razmeije ena-
kosti hočejo zdaj ti socialisti narediti za ideal, ki ga je treba udejaniti. Paradoks
tega poskusa paje v tem, da cena blaga ni in ne more biti enaka vrednosti, niti ne
more biti element, ki določa vrednost, namreč delovni čas, sam obenem tisti ele-
ment, v katerem se izražajo cene, ker bi v takem primeru moral biti izraženo in
izražajoče, določeno in določujoče samega sebe, ali kot tudi pravi Marx v pogla-
vju o denaiju, moral bi biti enako in neenako samega sebe. Delovni čas je klasič-
na teorija vrednosti eksplicirala kot zgolj idealno mero vrednosti, socialistična
kritika blagovne menjave s Proudhonom in njegovimi posnemovalci vred pa je z
urnimi lističi iz njega hotela narediti dejansko, konkretno materijo za primerja-
nje cen.
S tem je Heglova spekulativna konstrukcija zadobila svoj socialistični vrhunec.
Ricardo ni povedal nič posebnega, če je iz posameznih produktov, blag, izluščil
delovni čas kot tisto njihovo substanco, ki določa njihovo vrednost. Odkril je pač
tisto enao v vseh teh produktih. Socialisti pa so zdaj odkrili nekaj neverjetnega,
če so posamezne realne delovne postopke v časovnem poteku razglasili za mate-
rijo, utelešenje vrednosti. Najbolj rigidna miselna operacija je s tem postala te-
melj socialistične revolucije proudhonizma.
17	Grundrisse, 57; MEGA2 II/1.1, 73.
18	MEW 4, 78.
21
Glede na to izčrpno analizo socialističnega utopizma v politični ekonomiji v
Marxovih pripravljalnih delih za Kapital se postavlja vprašanje, zakaj se je Marx
vedno znova vračal k tej temi. Odgovor na to vprašanje je mogoče najti v samih
pripravljalnih delih: potrebno je raziskati nastanek »skritih materialnih produk-
cijskih razmer«, ki nastajajo v nedrih kapitalistične blagovne produkcije in ki sc
pogoj za brezrazredno družbo. Ta utopizem se je hranil z idejo, da bo mogoče 2
bančno revolucijo, s tiho metamorfozo, z borzno reformo, »razstreliti to družbo.
(Masa nasprotnih form družbene enakosti, katere nasprotnega značaja pa vendai
nikoli ne bo mogoče pognati v zrak s tiho metamorfozo. Po drugi strani, ko bi mi
v družbi, kakor je, ne nahajali skritih materialnih produkcijskih razmer in njim
ustreznih občevalnih odnosov, primernih za brezrazredno družbo, bi bili vsi po-
skusi, da jo poženeš v zrak, donkihotstvo.)19Toda ves stari socializem in komu-
nizem sta nosila na sebi ravno to breme, ki se je izražalo v donkihotski akciji
tako takrat, ko je skušal z blankistično akcijo neposredni prevzeti oblast in razbi-
ti vso obstoječo družbeno organizacijo, ne le organizacijo države, kot npr. \
Kampučiji, kot tudi takrat, ko seje koncentriral na »bančno revolucijo in borzno
reformo« ter hotel s tem izpodnesti vso meščansko družbo. Marxu ni šlo za ni-
kakršen idealen prevrat starih družbenih razmer, temveč na v kapitalističnem
produkcijskem načinu razvite materialne sile odprto revolucionarno spremem-
bo.
V tej perspektivi je tudi edino mogoče pojasniti značaj blagovne proizvodnje in
»trga« v samoupravnem socializmu oz. v današnjem politekonomskem sistemu
v Jugoslaviji. Kmalu po izbruhu konflikta z informbirojem in po prelomu s kon-
ceptom idejnega razvoja v socializem, ki naj bi ga inkorponirala Sovjetska zveza,
je blagovna proizvodnja v Jugoslaviji zavzemala «čedalje širši prostor (...) ravno
zato, da bi naredila prostor za hitrejši razvoj samoupravljanja kakor tudi proiz-
vajalnih sil. Zavedali smo se, da to pomeni, kakor je dejal Marx, ,živeti po bur-
žoaznem pravu'. Toda menili smo, da je ta oblika naprednejša in bolj sposobna
za to, da se zagotovi krepitev vodilne družbene vloge delavskega razreda oziroma
ekonomskih in političnih interesov delovnega človeka na njegovem delovnem
mestu, kakor pa tista oblika ,buržoaznega prava', ki jo imenujemo državno-
lastniški in tehnokratski monopol.«20
Na tem mestu pride v analizi nasprotij družbene lastnine do izraza heglovski na-
čin raziskovanja. V zdravorazumskih predstavah o blagovni proizvodnji v soci-
alizmu prihaja na dan dualistično pojmovanje nasprotja, namreč ali »trg ali
plan«, torej ali vsi anahronizmi blagovne proizvodnje, pretvarjanja denaija v ka-
pital, osamosvajanja kredita in rente v formi osamosvojenih produkcijskih pogo-
jev nasproti delavcem oz. delovni sili brc/ vsakršne posesti ali enoten, razviden,
koordiniran sistem socialističnega planiranja, ki sicer zahteva ustrezen državni
oz. tehnokratski aparat, ki pa ga je potrebno podvreči asketizmu delavske obla-
sti, ki naj odpomore vsem zgoraj omenjenim in nadaljnjim ekscesom blagovne
produkcije. To pojmovanje sloni na zoperstavljanju dveh principov, nasprotnih
načel kapitalizma in socializma, in je lahko neogibno za angažiranje širokih
družbenih množic na strani revolucionarnih delavskih strank v deželah z neraz-
vitimi produktivnimi silami predindustrijskih družbenih organizacijah, agrarnih
v tem smislu, da agrarna proizvodnja v njih še ni industrijska agrarna proizvod-
nja; te predstavljala danes večino sveta.
Toda nasprotje, ki je v tej dualistični koncepciji »ali trg ali plan« dejansko izho-
dišče, ni nikakršno nasprotje načel, ki bi bila osamosvojena vsako zase, in bi to-
rej lahko eksistiralo samo zase skupaj s svojim socialnim nasilcem, temveč je
19	Grundrisse, 77; MEGA2 II/1.1, 92.
20	Edvard Kardelj, Protislovja družbene lastnine v sodobni socialistični praksi, DZS 1976, 64-65.
22
ravno »enotnost nasprotij« tako anahronizmov blagovne proizvodnje kot njiho-
ve birokratske odprave. Dežele »realnega socializma« z vso svojo zgodovino in
sedanjostjo nosijo s seboj ta paradoks v naprej razviti oz. subtilnejši formi, ko v
interesu razvoja produkcijskih sil oz. razmerij deklarativno postavljajo na pedie-
stal planiranje, kakor da bi bilo popolno nasprotje anarhičnega gibanja blagovne
proizvodnje, ki mu je ta lahko le sekundarni korektiv. V osnovi te koncepcije, ki
napačno pojmuje značaj planiranja, v tem da pripisuje obenem birokraciji, ki
planira za vso družbo, najvišjo stopnjo nezmotljivosti, hkrati pa največje samo-
odpovedovanje in skromnost, tako da »planeiji nimajo pred očmi nobenih dru-
gih ciljev kot smotre vse družbe«, leži prav tako enostransko pojmovanje razvoja
produktivnih sil. V to pojmovanje spada, da je napredek materialnih produkcij-
skih razmer zgolj napredek v rezultatih proizvodnje, v produktih, ki lahko gredo
v konsumpcijo, ne pa v produkcijskih silah in produkcijskih razmerjih obenem,
torej tako v delovnih orodjih kot v »subjektivnih potencah dela«.
To zgolj »objektivno« razumevanje razvoja produktivnih sil ima samo svojo
»objektivno osnovo«, ki se izraža prav tako v odtujenosti delavcev oz. delovne
sile od pogojev dela v sistemih planske proizvodnje kot v sistemih blagovne pro-
izvodnje. To je seveda samo nasledek dejstva, daje v deželah »realnega socializ-
ma« planska direkcija prevzela mesto »subjekta proizvodnega procesa«, ki upra-
vlja produkcijski proces kot »obča volja« družbe. Planiranje je s tem povzdignje-
no v krucialno točko zmage socializma nad kapitalizmom, čeprav samo izhaja iz
produkcijskega procesa, in pomeni v družbi, v kateri še niso razvite »skrite mate-
rialne produkcijske razmere«, o katerih govori Marx v pripravljalnih delih h Ka-
pitalu, ravno takšno obliko »buržoaznega prava«, o katerem govori Kardelj, to
pravo daje poln izraz fevdalnemu principu birokracije.
V dualistični perspektivi birokracije sta trg in plan nezgodovinsko zoperstavljena
eden drugemu, s tem pa sta hkrati vzdignjena nad družbene zgodovinske procese,
ravno tako kot v meščanskem pojmovanju trga kot večnega idealnega družbene-
ga regulativa. V birokratskem pojmovanju socializma in planiranja prihaja torej
do svoje najvišje forme samo meščansko pojmovanje trga. To je ključna točka
vseh Marxovih kritik različnih socialističnih predstav v pripravljalnih delih in
Kapitalu.
Oddekretiranje trga, prepoved z državnim dekretom, ima v socializmu prav tak-
šen značaj in pomen kot oddekretiranje religije in cerkve. Kardelj je zato upravi-
čeno opozarjal, da »je trg prisoten tudi v tistih deželah, socialističnih kjer vlada-
joča doktrina njegov vpliv zanika«. Doktrinarno zanikanje trga in njegovo hkrat-
no dejansko uveljavljanje, seveda v ustrezno popačenih oblikah, to nasprotje
med vladajočo doktrino in vladajočo »družbeno prakso«, pa bi bilo napačno raz-
glasiti zgolj za hinavščino, ki da jo je treba obsoditi in po najkrajši poti spraviti s
sveta. Nasprotno. Koje bilo to nasprotje doktrinarnega zanikanja trga in blagov-
ne produkcije radiakalno odpravljeno, in odpravljeno je lahko samo radikalno,
je bilo vzpostavljeno stanje kampučijske revolucije in tehnološkega ničelnega
stanja. To torej pomeni, da ima doktrinarno zanikanje trga in njegovo nasprotje
s praktičnim družbenim življenjem v deželah »realnega socializma« ravno to
funkcijo, da ob njegovi idealni odsotnosti ustvarja pogoje za njegovo realno pri-
sotnost. In še celo več. Omogoča ohranjanje in celo razvoj produktivnih sil teh
družb, čeprav v ozkih mejah nasprotij, kijih izraža. Predstavlja torej doktrinami
temelj produkcije. In to ravno tako kot je klasična politična ekonomija predsta-
vljala doktrinami temelj kapitalističnega produkcijskega načina.
Skupna točka doktrinarnega zanikanja trga in hipostaziranja sistema centralnega
državnega planiranja in klasične politične ekonomije je postavljanje načela o de-
litvi po delu. To klasično meščansko načelo družbene delitve, ki pa vselej izpuš-
23
ča delitev delovnih pogojev samih, je klasična politična ekonomija pred Mar-
xom, zlasti Ricardo, izrazila v transcendentalni formi, namreč kot najbolj te-
meljni princip celotne produkcije, namreč formiranje vrednosti v procesu dela, z
delovnim časom kot mero, ki ga v neposredno obliki prevzema tudi doktrinama
politična ekonomija »realnega socializma«, s tem da mora neogibno apelirati še
na njegovo konkretno, empirično veljavnost, namreč da velja kot vzpodbuda in
doktrinami bič za priganjanje delavcev k delu. Sem spadajo stalne tožbe o neza-
dovoljivi produktivnosti dela v »realnem socializmu«, o potrebnem dvigu zave-
sti odgovornosti pri delu, o ključnem pomenu neposrednega procesa dela npr. v
agrami ali industrijski proizvodnji itn. Toda naj proizvodnja v teh pogojih še
tako navzema fevdalne oblike, doktrinamo priganjanje delavcev k delu ravno v
teh okoliščinah predstavlja »naprednejši«, na »buržoaznem pravu« utemeljeni
družbeni princip, ali natančneje, samo na pervertiran način izraža dejanski druž-
beni značaj celotnega produkcijskega procesa. Postavljanje produktivnosti dela v
središče celotne doktrine razodeva ravno tiste »skrite materialne produkcijske
potence«, ki so skupne še tako nasprotnim doktrinamim politekonomskim sa-
moportretiranjem.
Zato je Edvard Kardelj nastopil proti takšnemu doktrinarnemu značaju polite-
konomskih analiz v samoupravnem socializmu, ki bi imele za namen odkriva-
nje, ali v jugoslovanskem socialističnem samoupravljanju obstojijo takšne kate-
gorije, kot je dobiček, ekstra profit, renta itd., ali ne obstojijo. Čeprav takšnih ra-
ziskav ne manjka, še najbolj spominjajo na brskanje po Aristotelovih knjigah, ko
je bilo treba v sholastiki odgovoriti na vprašanje, koliko zob ima konj. Prav tak-
šen značaj bi imelo utemeljevanje o prisotnosti ali odsotnosti teh kategorij v so-
cializmu in seveda tudi v samoupravnem socializmu v Marxovih delih, v Kapi-
talu in pripravljalnih delih zanj. »Pravzaprav vprašanje pri nas ni v tem, ali ob-
staja dobiček, ekstra profit, renta itd. Vpliv teh in podobnih faktorjev se namreč
v praksi zelo jasno izraža v razlikah med velikostmi dohodka posameznih delov-
nih organizacij in celo - kakor smo že prej ugotovili - tudi v razlikah v osebnem
dohodku delavcev, ki ne temelje na delovnem prispevku ali kvaliteti dela. De-
janski problem torej ni v tem, ali te kategorije priznamo ali ne, temveč kako tudi
v pogojih blagovnem proizvodnje premagati njihov stihijski in negativni učinek
na socialistične družbenoekonomske odnose in samoupravljanje.«21
V tej perspektivi so razumljiva tudi Marxova pripravljalna dela za Kapital in za
Kapital sam. Njihov študij ima lahko neki značaj za doktrinarne odločitve le to-
liko, kolikor so doktrinarne odločitve same vpletene ali »izrazi« protislovij druž-
bene in privatne lastnine. Torej v njih Marx ni podal le anatomije meščanske
družbe, kot se tolikokrat upravičeno ponavlja, ampak tudi anatomijo iluzij o tej
družbi in iluzij o njeni spremembi. Zdaj torej za spremembo teh razmer ne zado-
šča le njihovo znanstveno razumevanje, in pot tega Marxovega razumevanja je
začrtana v pripravljalnih delih, ampak tudi ustrezno razumevanje iluzij o njiho-
vem odpravljanju, od njih neločljivega donkihotstva njihove ukinitve, kajti to
donkihotstvo je čedalje pomembnejši element njihovega preživetja.
Od teoretskih motivov Marxovih pripravljalnih del za Kapital dopušča prostor
tukaj omembo le še enega, ki pa predstavlja povzetek vseh siceršnjih Marxovih
študij politične ekonomije in hkrati tisto ključno mesto, na katerem je naredil
ključni korak naprej od Smitha in Ricarda. Da bi bila Marxova teoretska pot na
tem odseku jasneje zarisana je bil v pričujoči izbor iz »Očrtov ...« vključen kra-
tek rokopis o »spreminjanju denarja v kapital«, iz katerega je mogoče razbrati
teoretsko tematiziranje skritih materialnih razmer oz. razmerij in potenc za od-
pravo, »miniranje« dozdajšnje družbe. To je bila hkrati »pozitivna alternativa« v
Marxovi kritiki socialističnih ricardovcev in drugih oblik socialističnega utopiz-
21 Edvard Kardelj, Protislovja družbene lastnine ... 118.
24
ma, »donkihotovstva«, proudhonizma itn. Zlasti socialistični ricardovci, o kate-
rih govori Marx v Bedi filozofije, ko razpravlja o »egalitarni uporabi Ricardove
teorije«. Thomas Hopkins, Thomas Rowe Edmons, William Thompson in John
Francis Bray, so se zapletali v psevdoprotislovje med menjavo med delom in ka-
pitalom in siceršnjo ekvivalentno menjavo in so zavzemali stališče, da predsta-
vlja menjava med delom in kapitalom kritev ekvivalentne menjave in zakona
vrednosti oz. določanja vrednosti z delovnim časom, ter so zagovarjali stališče,
da se bogastvo kapitalistov ohranja in množi s prevaro in krajo. Na ta način zna-
ni Proudhonov stavek: »lastnina je tatvina« ni bil nerazumljiv, ampak je izražal
ravno nerazumevanje metamorfoze blagovnih form, bolj točno: spreminjanja de-
naija v kapital. Socialistični ricardovci so se seveda ločili od Proudhona po tem,
da niso razglašali lastnine sploh za tatvino, ampak samo neko konkretno lastni-
no, kapital, torej produktivno lastnino vladajočega razreda. Razlika med njimi
in Proudhonom je bistvena; če razglašaš vsakršno lastnino za tatvino, in to v
družbi, ki temelji na privatni lastni produkcijskih sredstev, praviš toliko kot: vsi
člani družbe, kajti v taki ali drugačni obliki so privatni lastniki, so tatovi. Toliko
Proudhon seveda ni bil zvest Heglu, pri katerem je sicer plagiiral, da bi pojasnil,
da ta stavek pove toliko, kot da ni nihče tat. Vsak specifičen družbeni značaj ka-
tegorije lastnine je Proudhon odpravil. Ta je postala občečloveška kategorija, ki
mora potemtakem seveda pripadati že samemu človekovemu bistvu. Njeni na-
daljnji nesmiselnosti tu ni potrebno slediti.
Drugače pri socialističnih ricardovcih! Zanje je, kot rečeno, samo neka določena
lastnina tatvina, namreč kapitalistična lastnina, kapital. Siceršnja lastnina pa je
pridobljena v ekvivalentni menjavi in ne nosi na sebi nobene moralne hipoteke.
Nasledek iz tega izhodišča je bil dvojen: socialistični ricardovci so torej izvedli
»egalitarne konsekvence« iz Ricardove teorije vrednosti, daje vrednost določena
z delovnim časom, in jih postavili proti z lastninskim razmerjem, ki so zašla v
protislovje z njimi; zato so obtičali v antinomiji; hkrati paje bila njihova zahteva
za odpravo teh nesorazmerij utemeljena na moralnem disproporcu, bila je torej
vseskozi utopična. To je mogoče izraziti tudi tako, da so socialistični ricardovci
opazili protislovje med »bistvom« in »površino« blagovne produkcije, med mez-
dnim delom in ekvivalentno menjavo blaga in torej mogli le apelirati, naj se to
nesorazmerje odpravi tako, da se zvede nazaj na njegov idealni moment, torej
nazaj na ekvivalentno menjavo blaga.
Za cilj komunistične družbe so torej ponovno postavljali tisto, kar je njihov uči-
telj Ricardo vzel za izhodišče svoje analize, namreč dejanskost meščanske druž-
be. V toliko tudi nihče od njih ni bil Ricardov učenec v pravem pomenu besede,
pač pa nasprotno Marx, ker je edini vzel za izhodišče ta idealni moment vseh
razmerij meščanske družbe, ekvivalentno menjavo blaga. V tej perspektivi po-
stane razumljivo, zakaj Marx v prvem poglavju druge nemške izdaje Kapitala,
oziroma sploh v Kapitalu tako vztraja pri tem, daje menjava blaga ekvivalentna
menjava, in raziskuje in ovrže vse možne hipoteze in ugovore, v katerih naj bi
bilo dokazano, da je ekvivalentna menjava le ideološka utvara. To mesto dobiva
danes toliko večji pomen zaradi sporov o vprašanju, ali je menjava med razviti-
mi in nerazvitimi deli sveta, pa tudi deželami in pokrajinami, npr. Slovenijo in
Kosovom, ekvivalentna ali neekvivalentna menjava. Paradoks teh diskusij je v
tem, da tako zagovorniki ekvivalentne kot zagovorniki neekvivalentne menjave
predpostavljajo samostojnost vsakega od menjujočih se akterjev, kakor da bi
samo po svoji nebistveni strani vstopal v to razmerje, kakor da bi mogel vstopati
v to razmerje ali se vstopu vanj po svobodni volji odpovedati, kakor da bi sama
njegova »subjektivnost« ali »objektivnost« ne nastajala šele skozi to razmerje
samo. V naprej je mogoče reči zgolj to, da so ta razmeija obenem razmerja ekvi-
valentne in neekvivalentne menjave.
25
Za razumevanje tega dejanskega politekonomskega paradoksa današnjega časa je
potrebno razumeti Marxov korak naprej od Ricarda in njegovo kritiko utopizma
socialističnih ricardovcev. Ti so torej kot ideal družbene spremembe postavili
ekvivalentno menjavo. Marx jo zdaj nasprotno vzame za izhodišče raziskovanja,
za dejstvo, od katerega je v analizi treba izhajati. To dejstvo je torej ekvivalent-
nost menjave blaga. Toda kaj je tisto, kar je v menjanih blagih ekvivalentno? To
vprašanje je mučilo že Aristotela in ga navedlo na sled zakonu vrednosti. Najprej
bi lahko rekli, da je to ekvivalentno v blagih, ali to, kar je ob vsej njihovi snovni
različnosti v njih enako, Marx ga v Kapitalu imenuje »enaka vrednostna pred-
metnost«, njihova lastnost, da so blaga produkti človekovega dela, popredmete-
no delo ljudi. Na to je že naletel Aristotel, pozneje pa mnogi drugi, najbolj jasno
Smith in Ricardo. Toda če je proizvodnja blaga proizvedla in izločila neko po-
sebno blago, denar, v katerem se lahko najbolj neposredno izrazijo vsa ostala
blaga, se zdaj tudi obratno »celoten predmetni svet bogastva prikazuje kot telo
denaija«. Vsa narava v svoji kapitalizirani obliki, namreč v formi monopolizira-
nih produkcijskih pogojev človeškega dela, se torej zdaj prikazuje kot »telo de-
naija«.
Fichtejeve, Schellingove in Heglove filozofske spekulacije o naravi kot o uteleše-
nju duha v tej perspektivi v veliki meri izgubijo svoj spekulativni značaj in se
razgalijo v izrecni racionalnosti kapitalističnega produkcijskega načina. Po drugi
strani pa so v njih tudi že nakazane oblike protesta proti temu borniranju narave
v oblikah družbenega gospostva.
Toda naj se zdaj kaže bogastvo, se pravi vrednost, popredmeteno delo, v tej ali
oni obliki, kot blago, kot denar, kot kapitalizirano zemljišče, reka ali rudnik, v
vseh teh mnogovrstnih oblikah se samo na različne načine prikazuje popredme-
teno delo, zato tudi lahko kapital navzame vsako od teh predmetnih oblik, svo-
bodno lahko prehaja iz ene v drugo. Danes to prehajanje kapitala iz ene produk-
cijske vaje v drugo popularno imenujejo prestrukturiranje proizvodnje. Ce torej
popredmeteno delo navzame enkrat obliko kapitalizirane rente, zemljiške pose-
sti, drugič kapitaliziranega profita, industrijskih produkcijskih sredstev, drugič
kapitaliziranega profita, industrijskih produkcijskih sredstev, strojev, surovin
itn., potem so razlike in nasprotja med temi predmetnimi načini bivanja dela
psevdorazlike, kar pa seveda različnim ideologijam ni niti najmanj onemogoča-
lo, da bi jih ne povzdigovale v nebo. Npr. nacistično petje hvalnic industrijske-
mu kapitalu, ki da je »produktiven«, ker proizvaja koristne produkte, »pošten«,
»delaven« itn., in grmenje nad finančnim, bančnim kapitalom, ki da je »oderu-
ški«, »izkoriščevalski«, »zajedalski« itn., za čemer mora seveda neogibno stati
zavesten komplot, ki so ga nacisti že v naprej odkrili v židovstvu.
Če torej »noben predmetni način bivanja dela ne stoji kapitalu nasproti, temveč
se vsak od njih prikazuje kot možen način njihove eksistence, ki ga lahko navza-
me z enostavno menjavo forme, prehodom iz forme denaija v formo blaga«, po-
tem je »edino nasprotje popredmetenemu delu nepredmetno delo, v nasprotju z
objektiviranemu subjektivirano delo«22 torej stoji v dejanski razliki in nasprotju s
predmetnim, »mrtvim«, minulim delom živo delo, dejavnost, dejanski delovni
proces. Stvarno nasprotje kapitalu je lahko le »živa delovna zmožnost sama«. In
v posredovanju med obema momentoma, stranema tega nasprotja, v menjavi
med kapitalom oz. kapitaliziranimi delovnimi pogoji in delavcem kot utelešeno
delovno zmožnostjo prihaja do procesa menjave, ki je ekvivalentna in neekviva-
lentna obenem. Ekvivalentna je v toliko, da kapital kupi delovno zmožnost, ne
dela, ampak možnost utelešenja, popredmetenja dela, ki pa ima to posebno last-
22 Grundrisse, 942.
26
nost, da lahko sama proizvede več, kot je njena vrednost, kot so stroški proiz-
vodnje nje same.
Odkritje tega edinega dejanskega nasprotja v kapitalističnem produkcijskem na-
činu, nasprotja, s katerim je edino mogoče pojasniti metamorfozični značaj vseh
ostalih nasprotij tega produkcijskega načina, je Marx korak za korakom doku-
mentiral v Očrtih kritike politične ekonomije. Odtod je tudi edino mogoče pojas-
niti razredni značaj celotne Marxove kritike politične ekonomije, namreč da je
Kapital razumljiv le, če ga beremo in razumemo kot celoto, v kateri je vsaka ka-
tegorija razumljiva šele v razvitju celotnega produkcijskega sistema kapitala, in
raziskovanje, ki ga Marx zaključuje z analizo nastanka modernih družbenih raz-
redov oz. z nastankom pogojev modernih razrednih bojev.
Vrednost Očrtov kritike politične ekonomije je torej zlasti v tem, daje v njih do-
kumentiran Marxov študij in pot, po kateri si je »sam prišel na jasno« o značaju
kapitalističnega produkcijskega načina, s tem pa tudi o iluzoričnem značaju tako
klasične politične ekonomije kot pa tudi socialističnega utopizma, proudhoniz-
ma itn., še posebej socialističnega ricardovstva, in kar je posebej pomembno za
naš čas, teorije mejne koristnosti oz. vulgarne ekonomije.
Neločljivost raziskovanja predmeta politične ekonomije od kritike aktualnih
ekonomskih nazorov tudi dokumentira, da Marx ni prišel do razkritja posebnega
značaja blaga »delovna zmožnost«, posebnega protislovnega značaja menjave
edinega blaga delovne sile, s kapitalom, ekvivalentnosti in neekvivalentnosti te
menjave, na način razsvetljenja, nenadnega spregledanja »v čem so se motili vsi
drugi«, česar nihče drug pred njim ni opazil, čeprav je bilo na dosegu roke, tem-
več z detajlnim študijem vseh bistvenih dosežkov predhodnih politekonomskih
raziskovanj. V tisti meri, kolikor je Marx razkril nedoslednosti, apologetskost in
doktrinarnost posameznih predhodnih ekonomskih raziskav, se mu je hkrati
obenem postopno zarisoval lastni politekonomski nazor, ki se popularno imenu-
je teorija vrednosti. Iz povedanega je očitno, daje raziskovanje specifičnega nači-
na izkoriščanja v kapitalističnem proizvajalnem načinu samo razvita teorija
vrednosti, analiza neekvivalentne menjave ali specifičnega načina izkoriščanja v
kapitalizmu pri Marxu neposredno izrašča iz analize ekvivalentne menjave oz.
iz menjave blaga.Vsi bistveni motivi za razumevanje Kapitala so nakazani in de-
loma celo izdelani v Očrtih kritike politične ekonomije, ki pa so sami seveda
spet razumljivi in jih je edino mogoče pojasniti v teoretskem kontekstu Marxo-
vega glavnega dela, Kapitala.
27
Teze k razmerju med delom in
izobraževanjem,
zaposlitvijo in kvalifikacijo
Paul Kellermann
1.1.	Aktualna spodbuda
Avstrijska Družba za sociologijo je jeseni 1977 organizirala v Celovcu znanstve-
no posvetovanje o splošni temi Delo in izobraževanje. Ta tematika je vsaj glede
na delo še posebno aktualna, saj so celo tedniki in mesečniki ugotovili kako-
vostno spremembo pojma dela.1 Smiselno se mi zdi - in sicer ravno zato, ker to
zanima širšo javnost - javno razmisliti o družbenih temeljnih razmerjih. V ugod-
nih okoliščinah more potem družbenoteoretični razmislek učinkovati na politič-
no prakso, kar je najbrž konec koncev vselej njen cilj. - V nadaljnjem bom po-
skušal pokazati nekatere aspekte razmerja med delom in izobraževanjem, zapo-
slitvijo in kvalifikacijo, pri čemer zavestno kršim dve pravili tradicionalne znan-
stvenosti: ne želim se zabarikadirati za prozoren branik nepartijne znanosti,
temveč vseskozi razgrniti svoje vrednostne pozicije. Poleg tega moram nekatere
misli, ki bi zahtevale nedvomno izčrpnejšo argumentacijo, prikazati tukaj skraj-
šano.
1.2.	V 'delu' in v 'izobraževanju' tiči ideologija
Sociološko je najprej pomembno, da sta delo in izobrazba - pozitivno ali nega-
tivno - vselej povezana; ali (kot se tako lepo reče) da sta delo in izobrazba dve
1 Glej recimo Egon Lutz, Die Arbeit verteilen, v: Die Zeit 3/76, ali Beiträge von Hermann Buschfort,
Das Recht auf Arbeit: Anspruch des Bürgers - Verpflichtung des Staats in Norbert Wieczorek, Pro-
bleme der Unterbeschäftigung, v: Die Neue Gesellschaft 1/77; Norbert Blüm, Knappe Arbeit - aber
für alle v: Der Spiegel 3/77, kot tudi Vikolai Lutzky: Fiskus und Arbeitsmarkt v: Die Neue Ge-
sellschaft (BonnBad Godesberg) 3/77.
29
strani iste medalje. Družbenopolitično pa je še bolj pomembno, da v besedah oz.
pojmih 'delo' in 'izobrazba' tiči ideologija, da se torej meša resnično in napačno
v teh izrazih. Resnični moment tako omogoča napačnemu, da se uspešno zasidra
v mišljenju ljudi, to pomeni v njihovi socialni zavesti. In ta socialna zavest je ti-
sto, kar pripravi ljudi, torej člane kake družbe, da to storijo ali ono opustijo.
Npr. da svoje otroke iz leta v leto dnevno pošiljajo v šolo, namesto da bi jih sann
poučevali. Ali da gredo vsak delovni dan brezvoljno na delo, namesto da bi raz-
mislili o tem, kaj povzroča brezvoljnost vsakodnevnega dela in ali je treba to
stalno nezadovoljivo zaposlitev brez vprašanja in brez tožbe prenašati do konca
delovne sposobnosti. Naša socialna zavest, ki smo jo v njeni bistveni strukturi
prevzeli od starejših že v času otroštva in ki se je razvila v mnogih desetletjih na
osnovi zgodovinskih dogodkov, je tista, ki nam prikazuje brez globljih dvomov
politično-družbene procese in odnose kot po pravilu smiselne. Ce pa zaidemo v
dvome, potem poskrbi pravi moment, ki je vselej spoznaven v procesih in odno-
sih, da akceptiramo tudi napačnega. - Zdi se, da smo ravno na področjih dela in
izobrazbe zapadli temu mehanizmu ideologije.
1.3.	'Dvojna socialna samoreprodukcija' v delu
Resničen moment dela je gotovo ta, da daje osnovo vsakokratnemu človeškemu
življenju; in morebiti je mogoče še dodati, da je delo toliko pomembnejše, koli-
kor bolj je diferencirano človeško življenje. Oboje velja v dvojnem smislu: delo je
v materialnem in idealnem oziru predpostavka za raznovrstno življenje tako po-
sameznika kot tudi družbe. To pa čisto enostavno pomeni, da po eni strani brez
dela ne bi bilo jela in da po drugi strani brez dela ne bi imeli sredstev, da bi se
sami,upodobili'. Kajti le z delom proizvajamo predpostavke za zadovoljitev na-
ših fizičnih potreb; istočasno ustvarjamo s tem svoje osebne in družbene karakte-
ristike, torej tiste znake, po katerih se razlikujemo drug od drugega. Drugače po-
vedano: s produkcijo dobrin in služnosti za zadovoljevanje življenja se hkrati
proizvaja socialno diferenciranje. Sociološko je mogoče tukaj govoriti o ,dvojni
socialni samoreprodukciji družbe', (socialni moment pri biološki reprodukciji
naj ostane tudi ob strani). - Z razlago tukaj obravnavanih aspektov je mogoče
povezati dvoje: po eni strani prikaz zveze dela in izobrazbe, po drugi strani me-
tamorfozo družbenega diferenciranja iz socialne različnosti v socialno različno
vrednost.
1.4.	Z delom nastaja izobrazba
Povezanost dela in izobrazbe pri dvojni socialni samoreprodukciji leži na dveh
medsebojno povezanih ravneh: delo posreduje izkušnje, namreč izkušnje o pove-
zanosti napora in uspeha; ta izkušnja utemeljuje izobrazbo. Kolikor bolj je dife-
rencirano razmeije napora in uspeha, kolikor bolj je s tem bogata izkušnja, toli-
ko bolj obsežna je izobrazba. V tej perkspektivi posreduje delo izkustvo samega
sebe, ki je istočasno samoizobraževanje ali samopoučevanje. Torej z delom na-
staja izobrazba. Ta uvid je treba imeti pred očmi, tudi če se nam zdi pravilno
obratno, namreč da se posreduje odnos dela in izobrazbe s sposobnostmi ljudi,
izkušnjami (torej izobrazbo) drugih (večinoma mlajših): predpostavka za smisel-
no delo je glede na ta nazor poučevanje bolj izkušenih, torej poučevanje, ki ga
opravijo drugi. In kolikor bolj je diferencirano delo, ki ga je treba opraviti, koli-
kor več izkustva je v njem strnjenega, toliko bolj se zdi nujna poučitev pred de-
lom.
30
Zgodovinsko se je močneje uveljavilo pojmovanje, da mora poučitev predhajati
delu, kot pojmovanje, da z delom nastaja izobrazba. S tem je bilo socialno pove-
zano dvoje, kar je ustvarilo novo razmeije dela in izobrazbe: prvotna povezanost
je bila razdeljena v zaporedje, namesto sinhronije diahronija: najprej izobraževa-
nje, potem delo. Vrhu tega je bila s tem ,šola' utemeljena kot institucija posredu-
jočega izkustva. Izobrazba je na ta način postala sredstvo dela; izobrazba je bila s
tem podrejena delu. Istočasno je s tem izgubilo delo svojo drugo, bistveno dolo-
čitev, namreč da proizvaja poleg dobrin tudi izkustvo samega sebe, torej lastno
izobraževanje, in s tem omogoča samoupodobitev in tvoijenje identitete; kar je
od tega preostalo, kje bil takorekoč stranski produkt.
1. 5. Primarno delo in izobrazba, sekundarna izobrazba in
delo
Vendar seje kmalu izkazalo: kolikor bolj seje izobrazba oddaljila od dela, toliko
bolj prazna sta postala delo in izobrazba. Ker pa spada k bistvu dela, da proizva-
ja izkustvo, torej izobrazbo, in ker je po drugi strani od dela ločeno posredovano
izobraževanje samo delo, sta tako rekoč nastali dve novi razmeiji dela in izobra-
zbe: delo producira izobrazbo, ki je ni mogoče poučevati v šolah, ker nimajo šole
nič več opraviti s tem delom; in šole ter njihovo izobraževanje so se razvile v
neki posebni svet dela učiteljev in učencev. Na mestu enega dela in pripadajoče
izobrazbe sta torej nastali dve na videz ločeni področji: področje produktivnega
dela in njegovega izobraževanja kot tudi področje institucionaliziranega izobra-
ževanja in pripadajočega mu dela. Poenostavljeno rečeno: primarna je z delom
preizkušena izobrazba; sekundarna pa je od dela odcepljena izobrazba, ki je po-
stala zgolj sredstvo dela. Danes ni mogoče spregledati, da sta primarna in sekun-
darna izobrazba predpostavnici in posledici neposredno (primarno) in ne nepo-
sredno (sekundarno) produktivnega dela, pri čemer iz obojega, iz dvopomenske-
ga dela in dvopomenske izobrazbe, rezultira materialna in idealna reprodukcija
družbe.
1. 6. Materialna in idealna reprodukcija v delitvi dela
Z institucionalno ločitvijo dela in izobrazbe, proizvajanja in poučevanja2 se je
pojavila neka delitev dela: medtem koje primarno delo in njegovo izobraževanje
skrbelo za materialno reprodukcijo, s tem da je pripravljalo dobrine in služnosti
za fizično ohranjanje družbe, skrbita šolsko izobraževanje in njena oblika sekun-
darnega dela za idealno reprodukcijo, ko posredujeta naprej z generacijami na-
kopičena izkustva ne le kot znanje in tehnično spretnost, temveč predvsem kot
vrednote za vsakokratno prihodnjo generacijo. Toda kakšno vrsto in množino
dela kdo opravi in kakšno vrsto in množino izobrazbe kdo uživa, o tem se odloča
na socialnostrukturalnem nivoju, ki povezuje materialni in idealni ,svet'. In prav
tu postaja težavno, da se glede na časovnohistorična družbena razmerja še naprej
zamolčuje napačni moment v tem razvojnem procesu dela in izobrazbe: res je,
da raznovrstno delo vselej proizvaja raznovrstno izobrazbo; obratno pa je napač-
no, daje ta raznovrstnost dela in ljudi, ki ga opravljajo, obravnavana kot razno-
vrednost.
2 V problematiko današnjega dualnega izobraževalnega sistema v podjetju in v poklicni šoli, ki na vi-
dez te ločitve dela in izobraževanja ni izpeljala tako skrajno, se tukaj ne morem spuščati. Za to bi
morali pobližje obravnavati razloček po eni strani primarnega in sekundarnega izobraževanja, po
drugi strani materialne in formalne kvalifikacije.
31
1.7	Raznovrstnost je postala raznovrednost
Zaradi zgodovinskih vzrokov, ki jih ni mogoče več povsem rekonstruirati, so se
razvile bére izkustev z različnih delovnih področij, ki so različno nastala z deli-
tvijo dela. Čeprav potrebne izkušnje za različna delovna opravila v osnovi glede
na svoje posebne kvalitete ali kvantitete skoraj niso imele različnih družbenih
vrednosti, so postale nekatere več in druge manj vredne. S tem strukturiranjem
dela in njegovega izkustva je bilo povezano dvoje: različna zgradba ustrezne izo-
brazbe in priznanje različne udeleženosti pri tistem, kar je bilo producirano.
Medtem ko raznovrstnost dela (in ustrezne izobrazbe) ne more utemeljiti niti za-
poredja rangov po izobrazbi niti nagrajevanja, obstoji danes socialno diferencira-
nje ljudi predvsem v razvrščanju glede na raznovredno definirano delo in ustrez-
no raznovrstno-vredno definirano izobrazbo; s tem so legitimirani razločki pri
udeleženosti pri splošno zaželenem nagrajevanju.
1.8	Delo seje skazilo v zaposlitev, izobrazba v kvalifikacijo
Kot rezultat dosedanjega razpravljanja je mogoče strniti: v pojmih ,delo' in ,izo-
brazba' tiči resnično in napačno. Res je, da je delo predpostavka družbene repro-
dukcije in daje izobrazba predpostavka izkustva, pridobljenega z delom, o pove-
zanosti napora in uspeha; delo in izobrazba sta s tem medsebojno vzajemno po-
vezana. Res je tudi, da se z delitvijo dela pojavi delitev izobraženosti, da ima to-
rej raznovrstno delo prav tako za nasledek raznovrstne izkušnje oziroma da jih
pogojuje. Prav tako velja, da diferenciranja dela, ki so omogočena s ponovnim
uporabljanjem nakopičenih izkustev, proizvajajo nadaljnja izkustva. Izkustveni
zakladi, namreč nakopičeno znanje in tehnične spretnosti, so nakazovali, daje iz
sočasnosti dela in izobraževanja nastalo časovno zaporedje, s tem da je posredo-
vanje nakopičene izobrazbe in za to ustvarjenih institucij (šol) predhodno delu. -
Nadaljnji razvoj je ustvaril neskladnosti, ne da bi resnični prvotni momenti po-
stali neveljavni: na resnično seje obesilo napačno.
Eno dejstvo napačnega je bilo predefiniranje raznovrstnosti dela in izobrazbe v
družbeno raznovrednost, ki se izraža po eni strani v različnem pripoznavanju pri
možnostih udeleženosti na zaželenih dobrinah, po drugi strani pa v različnem
pripoznavanju ustrezne izobrazbe. S potvoijenjem raznovrstnega dela in pripa-
dajoče izobrazbe v raznovredna dela in pripadajočo izobrazbo sta dobila delo in
izobrazba nove kvalitete: postali sta kalkulabilni, vzajemno preračunljivi kvanti-
teti. Kljub tej spremembi, katere učinek obstoji predvsem v spremembi spodbu-
de k delu, je ostalo ime 'delo' isto. To pomeni, da je kot delo tudi označeno, kar
ne vsebuje več prvotne enotnosti proizvajanja dobrin za zadovoljevanje družbe-
nih potreb kot tudi samoupodobitev producenta - delo se meri le še po svojem
socialno raznovredno definiranem deležu pri proizvodnji dobrin in uslug. Samo-
upodobitev v delu, identičnost proizvajalca in njegovega produkta je postala
upodobitev v delu, identičnost proizvajalca in njegovega produkta je postala -
kolikor je sploh še možna - postranski pojav in ne velja nič več pri opredelje\a-
nju uporabne vrednosti dela.
Analogno seje zgodilo izobrazbi: koje bila ločena iz organske povezanosti z de-
lom, seje izgubila njena naravna vrednost; njen nadomestek je postala izobrazba
kot samosmoter. Merska enota sekundarne izobrazbe je končno postal tisti čas,
ki je porabljen za njeno pridobivanje v posebej za to ustvarjenih institucijah. Ka-
kor seje s tem tudi izobrazba kakovostno spremenila, namreč iz prvotne nepo-
sredne sposobnosti za delo v posredno, socialno definirano predpostavko poznej-
32
šega dela, se je potvoril njen pojem. In z nadaljnjim razvojem družbe, katerega
spodbuda seje vse bolj hranila iz socialne raznovrednosti dela, (ker je bila s tem
legitimirana različna udeležba pri družbenem produktu, utemeljena konkuren-
čna. razmerja), je napredovalo tudi izvotljenje tistega, kar je prvotno tvorilo po-
vezanost dela in izobrazbe: delo se je skazilo s svojim različnim vrednotenjem v
zaposlitev, izobrazba je postala kvalifikacija.
1.9. Blago je postala delovna sila, blago je postala izobrazba
Proces izvotljenja prvotne enotnosti dela in izobraževanja je utemeljevalo razde-
janje razmerij, v katerih sta imela delo in izobrazba svoj smisel v produktivnem
samoupodabljanju. Razdejanje, ki je bilo opravljeno v korist tistega enostranske-
ga izkoriščanja delovne zmožnosti, ustvarjanja dobrin in opravljanja uslug; pro-
duktov dela, katerih pomen je bil vse manj povezan z njihovim možnim zadovo-
ljevanjem potreb, temveč vse bolj z njihovo preračunljivostjo kot blag: že pek pri
Adamu Smithu (Bogastvo narodov) - in to je imel svet za blagohotno skrb 'ne-
vidne roke' - ni pekel, da bi potešil lakoto in da bi v tem delu potrdil samega
sebe, temveč da bi ustvaril dobiček.3 Ta naj bi mu končno omogočil, da prav
tako kupi delovno silo in njeno kvalifikacijo kot blago, kakor tudi s kupljeno de-
lovno silo proizveden stroj za peko kruha.
Pek Adama Smitha ima danes na razpolago napravo za peko kruha najnovejše
izdelave. Z njo in s pomočjo kupljene delovne sile malega števila ljudi, ki gredo
vsak delavnik brezvoljno na 'delo', potem ko so dolga leta hodili brezvoljno v
šolo, da bi si pridobili svojo formalno kvalifikacijo - še vedno imenovano izo-
brazba! - oskrbuje dnevno več deset tisoč gospodinjstev s kruhom. S kruhom, ka-
terega kakovost je v prvi vrsti določena z materiali in stroji, ki spet niso proizve-
deni zaradi svoje morebitne zmožnosti, da zadovoljijo potrebe, temveč zaradi
svojega značaja kot blag, katerih proizvajanje in prodaja zagotavlja dobiček.
Blago je postala delovna sila, ki je samo še zaposlena; blago je postala izobrazba,
ki se ji posameznik podvrže, da zagotovi svoji delovni zmožnosti višjo menjalno
vrednost, v katero investira ekonomsko-racionalno postopajoča družba, da bi iz
bolj 'kvalificirane delovne sile' dobila večjo uporabno vrednost; in blaga so vse
dobrine in usluge, katerih st za zadovoljevanje potreb je le predpostavka, ne več
cilj produkcije.
1.10 Nesmiselnost sistema dela in organizacije
izobraževanja
Zdaj pa se kaže možna ponovna sprememba: z brezobzirno izrabo dela in izo-
brazbe za povečevanje produktivnosti na račun vsega tistega, kar je bilo življenj-
sko vredno v delu in izobrazbi, je nastala neka stopnja produktivnosti proizvede-
nih produkcijskih sredstev, ki postavlja ekonomsko smiselno zaposlenost delov-
ne sile pod vprašaj. Zunanji, frapanten pojav je: ob gospodarski rasti pada stop-
nja zaposlenosti.4 Posledice se prikazujejo kot kaos: širi se strah med kriminalni-
3	,Ne od naklonjenosti mesaija, pivovaija ali peka pričakujemo svoj obrok, temveč od njihove presoje
svojega lastnega interesa. Obračamo se ne na njihovo humanost, temveč na njihovo samoljubje in
jim nikoli ne govorimo o naših potrebah, temveč o njihovih koristih. Adam Smith, Razprava o na-
ravi in bistvu bogastva narodov.
4	Danes je mogoče ugotoviti, da (...) okrepljena investicijska dejavnost, do katere je medtem prišlo,
ni izpolnila z njo povezanih, s trgom dela zastavljenih političnih pričakovanj.
33
mi in politično neubogljivimi brezposelnimi; trdovratno se ohranja nazor, da de-
lavci ne vedo, kaj bi počeli z povečanim 'prostim časom'; mladoletniki se upira-
jo zaradi negotovosti o svojih integracijskih možnostih v sistemu zaposlovanja;
izobraževalni sistem postaja zaposlovalna ustanova za zgodnje upokojence; po-
djetniki prejemajo javna sredstva za investicije, od katerih se pričakuje ustvaija-
nje takoimenovanih novih delovnih mest; podjetja uporabljajo ta denar pred-
vsem za nadaljnjo zviševanje produktivnosti prihranjanjem zaposlitvenih zmog-
ljivosti; prigospodaijeni denar daje podjetja državi ponovno na razpolago, s če-
mer podjetja dvojno zaslužijo: z dobičkom iz racionalizatorskih naložb z nizkimi
obrestmi izposojenim denaijem in od obresti za drago posojani denar (prim.
Spiegel, 16/77); javna uprava 'varčuje's delovnimi mesti, torej sprošča dodatno
delovno silo, poleg tega pa pritiskajo nadproporcionalno močni letniki na 'trg
dela'. Ta kaos - tako se zdi - je lahko v mirnem času komaj še večji: Ljudje, ki so
si pridobili mnogovrstne spretnosti v dolgih letih šolanja, ki so fizično zdravi, ki
- tako se vsaj predpostavlja - lahko ustvarijo mnoge vrednosti, ne najdejo ni-
kakršne možnosti za zase smiselno zaposlitev.
1.11 Možnosti za politiko reintegracije dela in izobrazbe
Možnost, ki se ponuja napredni družbeni politiki v obdobju visoke gospodarske
produktivnosti ob istočasno grozeči brezposelnosti kvalificirane delovne sile, zdi
se, je predvsem v tem, da na novo določi razmeije med delom in izobraževa-
njem. Osnova takšne politike, ki seveda lahko doseže kakšen rezultat samo s vz-
trajnim prizadevanjem, je cilj, da se ponovno doseže enotnost dela in izobrazbe,
torej ustvarijo možnosti, da se z delom istočasno proizvedejo dobrine oz. usluge
kakor tudi samoupodobitev.
Vrednost dela in izobrazbe naj potem ne bi več ležala več v njunem današnjem
značaju, da sta sredstvi; po eni strani delo kot sredstvo za zviševanje profita zara-
di profita samega, po drugi strani izobrazba kot sredstvo za stopnjevanje zgolj
proizvodnje produktov. Delo in izobrazba bi morali nasprotno dobiti svoj smisel
v tem, da bi sami postali življenjsko vredni. - Rečeno povsem praktično: Gre za
to, da se materialno spremeni tista razšiijena, človeško fatalna naravnanost, ki se
izraža v ponedeljek zjutraj, da bi bil teden čimprej mimo. Da si ljudje skušajo
skrajšati lastni življenjski čas, ki ni z ničemer nadomestljiv, in ki ga preživijo v
odvisnosti v zaposlitvenih razmerjih, jasno osvetljuje nečastnost današnje orga-
nizacije dela.
Od tod bi morala izhajati politika, ki ji ne gre za takoimenovano ustvarjanje ta-
koimenovanih delovnih mest, kjer se vedno pogosteje producira ekonomsko ne-
smiselno, temveč meri na to, da človeška produktivnost izkusi samo sebe in se
upodobi. Da rečem še bolj jasno: Namesto zaposlitveno politično motiviranih
Ob naraščajočem povpraševanju, glede na mezde čezmerno naraščajočih dobičkov kot tudi ponov-
no ekspandirajoče izvoze, se je brezposelnost le zmerno zmanjšala. Letno povprečje približno enega
milijona brezposelnih v letu 1976 (v ZRN) razodeva, da ne velja primerjava .investicije = delovna
mesta' ob neizčrpanih racionalizacijskih rezervah./ (Vikolai Lutzky, Fiskus und Arbeitsmarkt, v:
Die Neue Gesellschaft (lonn-Bad, Godesberg), 3/77, 229. Če naraščajo naložbe, s tem še niso v isti
meri ustvarjena nova delovna mesta. Po raziskavah inštituta Ifo služi le 15 % predvidenih naložb
povečanju, toda 49 % racionaliziranju in 36 % nadomeščanju starih naprav.' (Norbert Blüm, Kna-
ppe Arbeit - aber für alle, v: Der Spiegel (Hamburg), 10. 1. 1977, 28) ,Tudi ob pričakovani letni ra-
sti 4 do 5 % v naslednjih letih ne bo uspelo, da bi zmanjšali število brezposelnih pod milijon. Nas-
protno: številčno močni letniki bi lahko število celo povečali na dva milijona. Če pa bi se rast urav-
notežila pri 2,5 %, potem bi bilo realistično pričakovati 3,5 milijona brezposelnih.' (F. G. Hanke,
Wirtschaft der BRD, Das Fürchten lehren, v: Profil (Dunaj), 8. 3. 1977), 31. Po informaciji v Die
Presse (15/16. 1. 1977) je bilo v ZRN leta 1976 (od januarja do oktobra) 4,6 % brezposelnih, med-
tem koje gospodarska rast znašala v istem letu 5,5 %.
34
državnih investicij v kapital,5 katerega denarja vrednost predstavlja nekajkrat
več od tistega, kar s temi produkcijskimi sredstvi zaposleni delavci lahko zasluži-
jo z mezdo v vsem svojem življenju, bi moral biti očitno razpoložljivi denar upo-
rabljen za to, da se financirajo eksperimenti. Poskusi, ki merijo na to, da se po-
novno vzpostavi enotnost dela, življenja in izobrazbe.6 V to smer gredo poskusi,
do katerih prihaja danes pod geslom ,humaniziranje sveta dela' povsod v tehnič-
no-ekonomsko naprednih deželah; toda tudi te je treba kritizirati, da je njihov
uspeh konec koncev še vedno merjen s pozitivno bilanco med vloženim trudom
in izkupičkom in ravno ne z zvišanjem življenjske vrednosti.
Kar je izrečeno v ugovorih proti zahtevi, da se reintegrirata delo in izobraževa-
nje, da se delo samo spet naredi za življenjsko vredno, si je mogoče zlahka zamis-
liti; njihova skupna argumentacijska osnova leži v konservativni družbeni inter-
pretaciji: ,Ljudje' so pač takšni - treba jih je pripraviti do tega, da delajo, in le
mezdna spodbuda doseže ,resnično prizadevnost'. Podoba ,homo fabra', ki je
vendarle še vedno (resnični) del današnje ideologije dela, trdi nasprotno: vsak
človek je s svojim delom v dvojnem smislu produktiven - v enem aktu se ustvar-
ja materialno in idealno. Da to danes za večino prebivalstva ni mogoče, je izraz
odtujitve tako dela kot tudi izobrazbe. Napredna politika - tako se zdi - ima rav-
no danes historično nove možnosti, da orientirana in neuklonljiva vsaj deloma
zavrne to odtujitev dela in izobrazbe. Modele za to je mogoče razviti le z znatni-
mi napori, ki istočasno ustvarjajo izkušnje in postavljajo na laž stare predsodke o
nespremenljivosti človeškega značaja. Preveč ceneno pa je difamirati s stališča
starega realista, ki ni priznal, da mu je pri srcu tehnokratska rešitev danes še pre-
več jasnega problematičnega razmerja med delom in izobrazbo, zaposlovanjem
in kvalifikacijo, resno pojmovano refleksijo družbenega spreminjanja7 očetovsko
dobrovoljno kot neživljenjsko.
Prevedel Leo Šešerko
5	K temu spada tudi problematiziranje načrtov za letno produkcijo osebnih avtomobilov v Avstriji, ki
glede na eni strani etablirane konkurence v tujini, po drugi strani zato nujnih enormnih importov
kapitala lahko pomeni le izgubo na račun tako neposredno zaposlenih kot tudi države v celoti.
6	Dejanski cilji takšnih poskusov bi lahko npr. bili: ponovna odprava delitve dela v korist bolj zaple-
tene zahtevnosti; - ukinjanje neposredne povezanosti delovne prizadevnosti in nagrajevanja, da se
delovni prizadevnosti odvzame značaj, da primarno obstoji zaradi mezde; - redukcija organizacije
dela po vnaprejšnjem programu v korist delitve dela glede na utemeljene predstave tistih, ki so pri
delu udeleženi.
7	André Gorz, Fünf Gründe, das Leben anders zu gestalten, v: Zukunft - Sozialistische Zeitschrift für
Politik, Wirtschaft und Kultur, Dunaj 1977.
35
Ekosocializem:
Levičarsko gibanje za varstvo okolja
v Zahodni Nemčiji
Wolfgang Rüdig
Oddelek za humanitarne znanosti, Univerza v Manchestru,
M13 9PL.
Že od poznih 60. let je v vseh zahodnih industrijskih državah čutiti močno zaskr-
bljenost zaradi posegov v okolje, ki se kaže v različnih oblikah z različnimi poli-
tičnimi posledicami, pač glede na različno stopnjo ekonomske razvitosti, politič-
ne osveščenosti ter narave ekoloških problemov. Eden osrednjih elementov te
različnosti je položaj znotraj levice.
V	zadnjih letih je v Zahodni Nemčiji prisoten razvoj, ki ga lahko najbolje označi-
mo z nazivom »Zelenitev levice«. Stalno upadanje vpliva tradicionalne levo us-
merjene politike, naraščanje protestnega gibanja proti jedrski energiji ter pojav
stranke Zelenih kot glavne opozicijske sile tvorijo ozadje za poglavitne teoretične
premike zadnjih let v smislu »ekološkega socializma« ali »ekosocializma«.
V	tem referatu bom poskušal opisati glavne razvojne stopnje v odnosu levice do
okolja in oceniti njihov teoretični in praktični pomen.
Politično ozadje v obdobju pred 70. leti
V	ZDA so ekološki problemi stopili v ospredje po objavi knjige Rachela Carsona
Nema Pomlad 1962. Kmalu zatem so se podobne razprave začele v Nemčiji in s
prihodom na oblast social-demokratske liberalne koalicije 1. 1969 je nova vlada
dobesedno katapultirala ekološko vprašanje na politični dnevni red.
Nasprotno od ZDA in Velike Britanije, zaskrbljenost nad stanjem v okolju v Ne-
mčiji prejšnjih let ni našla poti v etablirana ter močna društva za zaščito narave
vrste Sierra Club (ustanovljen 1. 1892) in Audubon Society (1905) v ZDA ali Na-
tional Trust (1985), Town and Country Planning Association (Urbanistična zve-
za) (1899) in Svet za zaščito angleškega podeželja (1926) v Veliki Britaniji. Na-
mesto tega prihaja na plan stihijsko gibanje nekakšne splošne protiindustrijske in
37
zanesenjaške »kritike kulture«, ki se je pokazalo kot dovolj vplivno in je prispe-
valo, čeprav indirektno, k padcu Weimarske Republike in vzponu nacional soci-
alizma. Torej ni zaslediti nobene kontinuitete pri zvezah za zaščito okolja in
nove skupine za varstvo narave, ustanovljene v 50. in 60. letih, so brez politične
opredelitve za razliko od ustreznih angloameriških inačic. Povrh pa je politična
levica z nezaupanjem gledala na ekološke kritike zaradi sprejema protiindustrij-
skega mišljenja znotraj nacističnega gibanja. Vse do prve polovice 70. let je levi-
ca reagirala na ekološki val skrajno previdno. Prav gotovo se ni spoprijemala z
ekološkimi problemi. Vendar je ta problem postal pereč, nujno se je bilo treba
opredeliti, kajti izzvano je bilo bistvo levičarskega mišljenja.
Zgodiyi stadij: 1971-1975
Nemška levica je dala svoje prve prispevke okrog 1. 1971. Gerhard Kade in Vol-
ker Ronge sta se osredotočila na novem tolmačenju ekoloških problemov, ki so
odraz kriz kapitalizma in ne industrijske družbe ali človeštva kot takega.
Kade je opozoril na motiv profita kot poglavitnega povzročitelja onesnaževanja
okolja in zaradi katerega posamezne družbe zanemarjajo »zunanje učinke«
(Kapp) kapitalistične proizvodnje, ki se kažejo v obliki onesnaževanja (Kade,
1972 a, b).
Ronge vidi glavni vzrok v strukturni anarhiji kapitalistične proizvodnje (Ronge,
1972). Tako Kade kot Ronge ne sprejemata široko razširjenega onesnaževanja
okolja v Sovjetski Zvezi (Goldmanova analiza - 1972) kot argumenta, ki lahko
ovrže njuna dognanja. Kade pojmuje ekološke probleme v socialističnih državah
kot »praktične pomanjkljivosti« in ne kot strukturni problem. Ronge kaže na
različne vzroke okoloških problemov v kapitalističnem in socialističnem sistemu
in trdi, da socialistične države nimajo nobenih »strukturnih ovir« za reševanje
ekoloških problemov. Oba avtorja tako poudarjata, da nista tehnologija ali indu-
strija same po sebi tisti, ki povzročata ekološke probleme, temveč način njunega
razvoja in uporabe.
V razpravah o poskusih kapitalizma pri reševanju ekoloških problemov se oba
sklicujeta na Martina Gellena (1970) in njegovo pojmovanje »protionesnaževal-
nega industrijskega kompleksa«: Kapitalizem se poskuša spoprijemati z ekolo-
škimi problemi na način, kije združljiv z njegovo strukturo, to je s privatnim po-
djetništvom, ki dela profit z delovanjem proti onesnaževanju, ki gaje povzročilo
drugo ali celo isto podjetje. Kade meni, da je taka strategija neuspešna. Ronge
razlikuje med kratkoročno in dolgoročno strategijo: ekološka zakonodaja ter
ustvarjanje industrijskega kompleksa proti onesnaževanju bi morali zadostovati
za preprečevanje trenutnih problemov, vendar bi taka strategija bila prav gotovo
precej potratna in bi tako celo poglobila morebitne bodoče težave zaradi po-
manjkanja energetskih in drugih naravnih virov.
Analiza Kongeja in Kadeja je naznanila začetek vse večje zaskrbljenosti nad eko-
logijo in kapitalizmom, kije postala še bolj očitna po objavi Meadowsove knjige
Meje rasti 1. 1972, ki ji je takoj sledila nemška izdaja. Sledila je levičarska anali-
za, ki je bila okvirno v skladu s tisto, ki sta jo izpeljala Kade in Ronge. Meje rasti
so razumeli kot problem kapitalistične družbe, materialna sredstva pa so odvis-
na od razvoja proizvodnih sil, kot zgodovinske variable. (Romren 1973; Carnap
et ak 1974). Tako je bila Meadowsova analiza na široko zavrnjena in »okolje« so
razumeli kot še eno vprašanje, ki ga lahko reši socialistična transformacija.
38
Znani referat Hansa Magnusa Enzensbergeija, prvotno objavljen v Kursbuchu
oktobra 1973, je bil tisti, kije razpravo potegnil naprej. Enzensberger (1974) za-
čenja z ideološko kritiko gibanja za varstvo okolja in še posebej osvetli popolno-
ma buržoazno-tehnokratski, v najboljšem primeru naivni, v najslabšem avtori-
tarno-protofašistični značaj največjega dela ekološkega pisanja. Te kritike pa ga
vseeno ne pripeljejo do analize, ki bi bila podobna prej opisani. Pri Enzensber-
gerju je poglaviten njegov predlog, da se ponovno preuči pojem materialnega na-
predka in nadaljnjega razvoja proizvodnih sil kot takih. Nadaljnje širjenje indu-
strijske družbe, kakršno poznamo, bi pripeljalo do pojava destruktivnih sil, ki bi
spodkopale samo osnovo ne samo kapitalizma, temveč človeške družbe nasploh.
Enzensberger izrecno zavrača Kadeve argumente zoper primerjavo med Vzho-
dom in Zahodom. Tako gre Enzensberger, ko sprejme ekološka stališča in konča
s skrajno pesimističnim tonom, dlje kot prejšnji pisatelj, kar ga približa ekolo-
škim naznanjevalcem sodnega dne, ki jih je sam poprej kritiziral, ko razglaša so-
cializem za vprašanje preživetja.
Prav ta povezava med socializmom in preživetjem je značilna za povsem druga-
čen pristop, ki ga zasledimo pri vzhodnonemškem disidentu Wolfgangu Harichu
(1975). V svoji knjigi Komunizem brez rasti? Babeuf in Rimski klub, Harich
(1975), trdi, daje edino komunistični sistem, kakršnega poznajo v Sovjetski Zve-
zi in Vzhodni Evropi, lahko tisti, ki bi se uspešno izognil ekološki katastrofi.
Vendar pa, prav nasprotno od Kadeja, Harich smatra, da je gigantski premik v
smeri razvoja nujnost. Po njegovem mnenju je industrijska družba kot taka ne-
združljiva z ekološkim preživetjem: industrijsko dejavnost je treba drastično
zmanjšati ter znižati življenjski standard. Harich predlaga ustanovitev nekakšne
predindustrijske asketske skupnosti, kakršno sije zamislil Babeuf konec 18. sto-
letja. Po Harichovem mnenju so za propad industrijske družbe potrebne močne
avtoritarne strukture. Samo komunizem vsebuje take strukture in je edini dovolj
močan, da bi uveljavil sistem ekološke askeze, ki je nujen za preživetje. Delavski
razredi v kapitalističnih državah morajo izpeljati revolucije, da bi ustvarili tako
družbo. Harichov »ekostalinizem« ima svojo inačico v »ekofašistični« avtoritar-
ni ekološki državi, kakršno si je zamislil krščansko-demokratski poslanec Her-
bert Gruhl, kije svojo knjigo Planet je oropan objavil prav tako leta 1975.
Ta prvi val levičarskega ekološkega mišljenja je sprožil štiri različne pristope, ki
so imeli vsi precejšen vpliv na nadaljnje delo na tem področju. Drugi val, ki je
kmalu sledil, je bil odločilen za »ekosocialistična« stališča zasnovana na Enzen-
sbergerjevem zgodnjem prispevku.
Ta stališča so bila podvržena hudi kritiki tradicionalnih socialističnih avtorjev,
Kadejevih privržencev, začenši od objave knjižice Anti-Enzensberger leta 1974
(Krusewitz/Kade, 1974). Manj vplivna sta bila Ronge in Harich. Ronge je zago-
varjal tezo, da levica ne bi smela korakati na čelu ekološkega gibanja, vendar kli-
ci po ločitvi levice od ekološke politike, ki jih je povzročil tudi Mattick (1976),
nikakor niso ponehali.
Harichovo stališče je bilo podvrženo hudi kritiki, kar je bilo pričakovati s strani
tradicionalnih socialističnih pristopov zaradi iskanja poglavitnega vzroka v in-
dustrijski družbi kot taki in ne samo v njeni kapitalistični obliki (Mattick, 1976)
kot indeterminističnih ekosocialistov, ki zagovarjajo »ekološko diktaturo« po-
dobno Herbertu Gruhlu. Ta razprava je ostala na akademski ravni, vendar je
pridobivala na pomenu v času ustanavljanja stranke Zelenik.
Naproti »ekološkemu socializmu«: 1976-1982
Pojav jedrskega vprašanja v Nemčiji je imel pomemben vpliv na drugi val levi-
čarskega gibanja za zaščito okolja. Do leta 1975 so glasovi, ki so razglašali »meje
39
rasti« že precej pojenjali, prav tako se je zmanjšala privlačnost tradicionalnih
ekoloških vprašanj kot populacijska eksplozija ali pa omejenost naravnih virov.
Spopadi med policijo in kmeti, ki so zasedli kraj, kjer naj bi stala jedrska elek-
trarna, v jugozahodnem delu Zahodne Nemčije, so sprožili pomembno politično
protestno gibanje in tako združili različne dele Nove Levice. Ekološka vprašanja,
ki so se pojavila kot nekaj novega in na katera je levica morala reagirati, so sedaj
v ospredju. V političnem smislu je bilo prav to protijedrsko gibanje tisto, ki je
obdržalo pri življenju ekološko vprašanje in ki je postalo jedro »zelenega« giba-
nja zgodnjih 80 let.
Prvi »ekosocialistični« pristop, če ne upoštevamo Harichovega »ekostalinizma«,
je predlagal Carl Amery v svoji knjigi Narava kot politika: Ekološka usoda člove-
štva (1976). Amery je predlagal nekakšen »ekološki materializem«, nekakšno
kombinacijo Marksove kritike odtujevanja in destruktivnih lastnosti industri-
alizma in ekoloških principov majhne proizvodnje in »majhnih mrež« z znanimi
posledicami v družbi in okolju. V svojem obširnem zgodovinskem pregledu
Amery zasledi korene centralističnega industrializma v antropocentrizmu in im-
perialističnih antičnih ekonomij zraslih na suženjstvu. V korist ekološkega preži-
vetja in odprave odtujenosti je treba »nemudoma uničiti industrijski sistem za
vsako ceno«.
Ameryjeva knjiga pomeni začetek naraščanja zanimanja za »alternativno tehno-
logijo« in družbene kritike industrializma. Knjige Illicha, Gorza. Schumacherja,
Mumforda in pozneje Davida Dicksonsna in Amory Lovins so objavili v Nemči-
ji, kjer so postale zelo vplivne.
Knjigi Carla Ameryja Narava kot politika sledi pomembna študija Tehnika in
oblast (1977) Otta Ulricha (1977). Ulrich se v tem delu podaja v analizo vpliva
kapitalizma na znanost in tehnologijo. Popolnoma je razočaran nad tradicional-
nim marksističnim nazorom, da sta znanost in tehnologija kot taka nevtralna ter
daje odvisno od načina njune uporabe ali bodo posledice produktivne ali de-
struktivne. Vendar po Ullrichovem mnenju obstaja »tendenca po strukturni so-
rodnosti« med kapitalizmom in znanostjo ter tehnologijo. Oba slepo sledita
istim razvojnim principom visoke delitve dela, atomizacije, partikularizacije,
kar ima za svojo posledico anarhijo posameznih enot (znanstvenih strokovnja-
kov in individualnega kapitala) ki sledijo lastni, ozko definirani racionalnosti.
Zatorej ni potrebno, da bi bili kapitalistični proizvodni odnosi vsiljeni znanstve-
nemu in tehnološkemu sektorju.
Namesto tega Ulrich zahteva »razne tehnike«, nekakšno »alternativno tehnolo-
gijo«, ki bi bila majhna po obsegu, decentralizirana in bi imela neznaten in pred-
vidljiv vpliv.
Neposredno prizorišče socialnih nasprotij, kjer se je razpravljalo o glavnih teh-
noloških odločitvah, je zadevalo energetske tehnologije. Jedrska energija je po-
stala simbol za veliko širšo bolezen kapitalističnega industrializma. Vrsta avtor-
jev je zavzeto zagovarjala nasprotovanje jedrski energiji kot taki v socialističnih
okvirih. Stefan Lob (1977) smatra, da je jedrska energija lastna centralističnemu,
zatiralnemu kapitalističnemu sistemu. Kitzmüller (1977, 1978) in Mez (1978)
pojmuje znanost in tehnologijo kot potencialno destruktivni sili, jedrsko energijo
pa kot pojav, ki najbolje osvetli naraščajočo destruktivno lastnost tako imenova-
nih proizvodnih sil. Otto Ulrich je v svoji drugi knjigi Svetovni standard: V cul-
de-sac industrijskega sistema (1979) dvignil to analizo na bolj abstraktno raven.
Tukaj je Ulrich skoval naziv »cul-de-sac tehnologija«, ki pomeni tehnologijo,
katere bistvo je opredeljeno s kapitalističnimi proizvodnimi odnosi in ki ga zato-
rej ni moč v proizvodnem smislu uporabiti v socialistični družbi. Cul-de-sac teh-
nologije so za Ulricha vse tiste tehnologije, katerih vpliv ostane nepredvidljiv in
40
čigar destruktivni potencial lahko potemtakem prekosi njihov proizvodni uči-
nek. Na enem mestu gre Ulrich celo tako daleč, da napeljuje na misel, kako se
industrializem s svojo nujnostjo razvoja v skladu, z »Veliko industrijo«, z naraš-
čajočim centralizmom, atomizacijo posameznika ter nepredvidljivimi posledica-
mi za ves svet lahko v celoti pojmuje kot determinativ kapitalističnih proizvod-
nih odnosov, kar pomeni nezdružljivost socializma in industrijske družbe. Ven-
dar pa na drugem mestu zagovarja predvidljivost v oceni posameznih tehnologij,
čeprav poudarja možnost strukturne nezdružljivosti med industrializmom in so-
cializmom.
Vsekakor gre Rudolf Bahr še dalj. V svoji knjigi Socializem in preživetje, zbirki
govorov in članov objavljenih v angleščini leta 1982, Bahr pojasni svoje stališče,
ki je v prid scenarijem ekološkega sodnega dne iz 70. let in se zaobljubi radikalni
strategiji »enostranske industrijske razorožitve«. Tak ukrep bi nujno pripeljal do
zmanjšanja življenjskega standarda, ki bi ga moral »prenašati« delavski razred.
V tem je enakega mnenja kot npr. Herbert Gruhl. Bahr v celoti zavrača industri-
alizem in zagovarja temeljito zoperstavljanje le temu.
Medtem ko so Amery, Ulrich in drugi kombinirali radikalne ekološke z utopi-
stičnimi socialističnimi idejami neodvisnih in majhnih skupnosti po obsegu z
ustreznimi tehnologijami, obstaja še drugačen način mišljenja, ki nadaljuje tradi-
cije reformističnega socializma. Johann Strasser, vodilni član SPD - jevih »Mla-
dih socialistov« sprejema v svoji knjigi Prihodnost demokracije: Omejevanje raz-
voja - omejevanje svobode? (1977) osrednje argumente radikalnih ekologov, kar
zadeva destruktivne lastnosti nadaljnje industrijske ekspanzije. Strasser je zaskr-
bljen predvsem zaradi možnih družbenih posledic, tudi po njegovem mnenju, v
zvezi z nujno transformacijo v družbo brez industrijske rasti. Poskuša pokazati,
da je tako transformacijo mogoče doseči brez avtoritarnih ukrepov, ki so se jih
bodisi bali ali pa zagovarjali številni avtorji (Gruhl, Harich; Garret Hardin in
Robert Hailbronner v ZDA; Edward Goldsmith v Veliki Britaniji). Strasser po
drugi strani zagovarja program strukturne reforme z zvišano družbeno in zmanj-
šano privatno porabo, preporazdelitev bogastva in uvedbo nove kvalitativne ra-
sti. V eni poznejših knjig Prihodnost razvoja: Socializem in kriza industrializma
(1981), skupaj s Klausom Traubejem Strasser dopolni stališče strukturnih re-
form z vsemi koncepti »cul-de-sac tehnologij«, alternativne tehnologije in »maj-
hnih mrež«, kar je imelo za posledico njegovo svojevrstno skovanko ekosociali-
zem. Strasser in Traube ne gresta tako daleč, da bi predlagala popolno odpravo
industrijske družbe, pravzaprav menita, da je cela vrsta »Velikih industrij« nuj-
no potrebna. Njuno pojmovanje ekosocializma je zatorej videti kot vzorec refor-
mirane industrijske družbe s cul-de-sac tehnologijami, v katerih je odpravljena
jedrska energija nadomeščena z alternativnimi tehnologijami in za katero je zna-
čilna večja naslonitev na majhna in srednja podjetja kot del ekonomske decen-
tralizacije.
In končno, kako tradicionalni socialistični zagovorniki reagirajo na pojav ekoso-
cializma? Bila je objavljena cela vrsta kritik vseh mogočih avtorjev od Ulricha
do Strasserja, ki zagovarjajo odlike centralno planirane industrijske družbe. Ve-
čina teh argumentov je v skladu s tistimi, ki sta jih zagovarjala Kade in drugi: tr-
dijo, da nista tehnologija in industrializem tisti, ki ustvarjata ekološke probleme,
ampak njune zgodovinske oblike. Kar zadeva npr. jedrsko energijo, cela vrsta
avtorjev trdi, da jedrska energija kot taka ne ustvarja problemov v zvezi z var-
nostjo, temveč samo uporaba te tehnologije pod pritiskom dobičkanosnih last-
nosti kapitalistične ekonomije. (Bufe/Grumbach, 1979; Steinhaus/Heimbrecht,
1979; Grumbach, 1980). Ulricha so kritizirali zaradi njegovega zanemarjanja
sproščevalnega pomena »Velike industrije« in za nekakšen »malomeščanski« za-
nesenjaški pristop (Materialeien zur 1. Sozialistischen Konferenz, 1980). Stras-
41
serja so napadli z marksističnoleninističnega vidika zaradi njegove buržoazne
ideologije, kije v prid zakoniti kapitalistični vladavini (Eckert, 1978). Bolj inte-
lektualni pristop kritizira celotno politiko Zelenih z obrazložitvijo, da bi decen-
tralizacija privedla do kaosa v kapitalistični družbi v ekonomskem in ekološkem
smislu, kar bi se dalo popraviti samo z določeno stopnjo centralističnega plani-
ranja. (Menard/Bischoff, 1980).
Vsa ta paleta ekosocialističnih pristopov in kritik le teh v grobem pokriva vse
oblike levičarskega gibanja za varstvo okolja pri Zelenih, SPD, Nemški komuni-
stični partiji (DKP) in raznih obrobnih skupinah. Levo usmeijeni v SPD-ju sle-
dijo Strasserju in Traubeju, medtem ko se en del oklepa tradicionalnih pristo-
pov. Zeleni so razbiti v frakcije; nekateri, bolj pragmatični deli, bi lahko simpati-
zirali s postopnim reformističnim pristopom. Drugi spet vztrajajo na korenitem
zoperstavljanju industrializmu kot takemu. Skrajna pozicija znotraj stranke je
zastopana z Bahrovim stališčem.
Ocena: problem transformacije
Kakšna je vrednost in pomen te široke palete ekosocialističnih stališč? Ena od
implicitnih sodb o vrednosti, ki je značilna za ta referat, je vsekakor tista, ki po-
udarja pomembnost tematike, s gatero se ukvarjajo. Razne verzije, ki so poime-
novane kot tradicionalna socialistična stališča, ne upoštevajo dovolj ekoloških
problemov. Taka ocena pa ne pomeni, da so obstoječi ekosocialistični pristopi v
tem smislu zadovoljivi.
Bistveni problem vseh teh pristopov je sledeči: Kako doseči transformacijo v za-
željeno ekološko socialistično družbo? Nobeni od teorij se ni posrečilo odgovori-
ti na to življenjsko vprašanje.
Amery in Ulrich ne zmoreta identificirati zgodovinskega subjekta družbene
transformacije, ki jo pojmujeta kot nujno. Ulrich je leta 1977 z veliko upanja
končal poglavje o »alternativni tehnologiji«. Vendar, ali ne pomeni njegova teo-
rija velikih industrijskih megamašin zatiranja ali integracije takih alternativ?
Prav tako se mora pristop postopnih reform soočiti z vprašanjem kako bo obsto-
ječa megamašina dovolila nastop teh strukturnih preobrazb, katerih namen je
oropati njene moči. Še eno kritično vprašanje je očitno: kako ekološko reformi-
stična vlada zaobljubljena tako kontradiktornim ciljem kot je zmanjšana indu-
strijska rast, vzdrževanje nacionalne blaginje in decentralizacija oblasti sploh
lahko shaja? Menard in Bischoff poudarjata, da so Zeleni proti stolpnicam in na-
daljnjem širjenju urbane aglomeracije, želijo zmanjšati število delovnih ur brez
proporcionalnega zmanjšanja mezd in obsega splošne blaginje in hkrati zapreti
glavne industrijske sektorje. Ena izmed rešitev bi vsekakor lahko bila v uvedbi
nižjih mezd, življenjskega standarda in zmanjšanju državne socialne podpore.
Vendar se tudi taka vlada ne bi mogla dolgo obdržati in bi ustvarila pogoje za
»močno« avtoritarno ekološko vlado, kakršno so predlagali številni pisatelji.
Kar bi reformist zatorej potreboval je visoka stopnja skupnega konsenza o spre-
jetih ukrepih.
Kako priti do takega konsenza? Argumenti za popolno ekološko preobrazbo, ki
so jih veliko propagirali v zadnjih desetih letih, očitno niso imeli takega učinka.
Eden izmed načinov, kako se rešiti iz težav, bi bil vpliv ekološke katastrofe.
Na začetku 70. let je bilo videti, kakor da imajo nekateri ekologi določene slutnje
o tem, daje ekološki propad skoraj neizbežen. Ta občutek je že precej splahnel,
42
in razen izmenjave jedrskega orožja ni videti, da bi bil svetovni ekološki polom
kaj zelo veijeten. Kar bi bilo bolj verjetno, so omejene katastrofe ali skoraj kata-
strofe kot npr. Three Mile Island. Taki dogodki bi prav gotovo sprožili zahteve
javnosti po prepovedi določenih cul-de-sac tehnologij, kot je to jedrska energija.
Za strukturno reformo industrializma pa bi bile verjetno potrebne dosti večje ka-
tastrofe.
Po drugi strani pa bi lahko omejene katastrofe namesto reformističnih rešitev
pripeljale k vsiljevanju nekakšne ekološke diktature, le ta pa bi razvila lasten
momentum, da bi si zagotovila oblast v prihodnosti. Prav zaradi možnosti take-
ga izida ni prav nič privlačno računati na dobrodejni vpliv, ki ga ima lahko eko-
loška katastrofa.
Za sedaj perspektiva za nekakšno ekosocialistično transformacijo ni videti prav
nič obetavna. V zelenem gibanju vidim predvsem defenzivno gibanje, ki poskuša
ohraniti in vzdrževati tiste alternative in vrednoti, na katerih naj bi zgradili bolj-
ši svet. Če in kako bo do te ekosocialistične družbe sploh prišlo je odprto vpraša-
nje, na katero je mogoče odgovoriti samo z vzdrževanjem identitete gibanja in
prepuščanjem dogodkom, kijih s seboj prinaša prihodnost.
43
Avtomatizacija in kapitalistični
proizvodni odnosi
Yvette Lucas
Sodobni razvoj tehnologije nas je pripeljal v znanstveno-tehnično revolucijo.
Avtomatizacija v industriji ter uporaba elektronskih računalnikov v upravljanju,
računovodstvu, komerciali in administraciji sta že sedaj pomembna dejavnika,
ki pa sta sposobna še hitrejšega razvoja. Pojav mikro procesorjev med drugim
omogoča razvoj novih aparatov, ki lahko hitro in radikalno spreminjajo vsebino
proizvodnega dela.
Uporabe avtomatizacije in njenega pomena v smislu globalnih družbenih proce-
sov ne moremo obravnavati izven družbeno-ekonomskega konteksta. Od tega
«Iružbeno-ekonomskega konteksta, to je od družbene strukture, je odvisen tudi
vpliv avtomatizacije na človeka. Po drugi strani avtomatizacija izhaja iz proiz-
vodnega procesa, torej jo je potrebno jasno opredeliti v njenem teoretičnem oko-
lju.
I Avtomatizacija - delovni proces in proizvodni odnosi
Različne definicije (ne le marksistične) opredeljujejo avtomatizacijo kot kvalita-
tivno novo etapo v odnosu človeka do proizvajalnih sredstev.1 Če želimo razu-
meti dejanski pomen in naravo avtomatizacije, jo moramo gledati v odnosu do
1 Ge J.H.G. CRISPO - Avtomatizirana opravila, mešana severnoameriška konferenca, WASHIN-
GTON D.C., 8. 10. 1964. Sklepno poročilo, PARIZ, Publikacija OECD 1965 - »Avtomatika na-
domešča določene člkoveku lastne procese«.
Gl. tudi P. BOCCARA o industrijski revoluciji v 18. stol. in njenem nadaljevanju do avtomatizaci-
je - La Pensee, Št. 115 junij 1964. - R. RICHTA, Civilizacija na razpotju - Y. LUCAS, Zakoni in
stroji, Puf. Pariz, 1974.
45
dveh samostojnih in obenem medsebojno odvisnih konceptov; delovnega proce-
sa in proizvodnih odnosov. Ta dva pojma navaja Marx v opisu dela: »(... ) ved-
no ima dvojni značaj: po eni strani predstavlja racionalno in stvarno delovanje
človeka v naravi, ki ga obkroža, z namenom pridobivanja proizvodov za zadovo-
ljevanje njegovih ciljev in potreb; po drugi strani se ta proces vrši v določenem
kontekstu družbeno-ekonomskih odnosov, proizvodnih odnosov, ter tako vsako-
krat vsebuje specifično obliko odnosov med ljudmi v proizvodnji, točno določe-
ne oblike lastništva in dominacije: podrejenosti ali enakopravnosti.
Prvi vidik te definicije se nanaša na to, da delovni proces pojmuje kot absolutni
proces, kot naravni in nujni pogoj za človekov obstoj, neodvisen od vseh oblik
družbenih odnosov in hkrati skupen vsem. Gre torej za dejavnost, ki jo človek
opravlja v naravi, da bi le-to spremenil v smislu zadovoljevanja svojih potreb.
Mesto človeka, subjekta dela, se v naravi spremeni na vsaki kvalitativno novi
stopnji razvoja delovnih sredstev.2
Marxova analiza industrijske revolucije nam pove, da je pri prehodu od orodja k
stroju glavno vlogo odigrala objektivizacija delovne (ali tehnološke) funkcije.3
Pri tem je človek ostal glavni dejavnik proizvodnje, saj je ohranil funkcijo kon-
trole: s pomočjo svojih čutil je zaznaval odstopanja od norm v poteku tehnolo-
škega procesa in je vanj po potrebi direktno posegal. Pozneje se je v proizvodnji
pojavila potreba po regulacijskem in kontrolnem sistemu, ki bi bil mobilnejši in
preciznejši od človeških organov. Na ta način je prišlo do novega kvalitativnega
skoka in objektivizacije še ene bistvene funkcije, namreč kontrole, regulacije in
vodenja: to je faza avtomatizacije proizvodnje. Razvoj kontrolnega in upravljal-
nega sistema je s tem dosegel novo kvalitativno fazo, ko se okrog retroakcije ali
tehnološki proces ne sklene v človeku, temveč v komandni plošči, ki je vključena
v proizvodno celoto in opravlja korekcije in regulacije, zadnjo neporedno funk-
cijo človeka. Pojav kibernetskih naprav je omogočil realizacijo računalniške in
komandne tehnike odločilnega pomena, saj predstavlja pričetek novega univer-
zalnega ciklusa v razvoju delovnih sredstev, ki poslej lahko prevzemajo določene
funkcije človeških možgan. Novi stroji, zlasti avtoadaptativni sistemi, so sposob-
ni preseči okvir predpisanega programa, da bi dosegli optimizacijo proizvodnje
(končni cilj, ki jim gaje postavil človek). »Sinteza tovrstnih avtomatov ustvaija
neomejene možnosti prenosa intelektualnega dela na umetne sisteme, vključno z
logičnim mišljenjem, od fleksibilnega upravljanja neposredne proizvodnje, kot
pri človeku, do avtomatskega oblikovanja optimalne strategije organizacije teh-
nološkega procesa v celoti.«3
Kvalitativni razvoj delovnih sredstev od nižjega na višji nivo ne spreminja le me-
sta in vloge neposrednega proizvajalca v tehnološćkem procesu, ampak tudi inte-
lektualizira njegovo delo, s tem da iz njega eliminira vse funkcije, ki ga ne karak-
terizirajo kot misleče bitje... Objektivizacija proizvodnje ni torej nič drugega
kot progresivna, logična in nujna težnja po intelektualizaciji dela, po njegovih
avtentično humanih oblikah. Kot pravi Marx, je delo na višjih stopnjah tehnične-
2	Prikaz teh stopenj najdemo v delu S. TOVMASSIANA, Filozofski problemi dela in tehnike, Mo-
skva 1976. TOVMASSIAN navaja, da kvalitativne faze tehničnega napredka (zgodovinske etape
razvoja dela) ustrezajo trenutkom, ko je človek prenesel na delovno sredstvo določene svoje funk-
cije, ki jih je do tedaj opravljal sam, to se pravi, da se funkcije prenesejo od subjekta na subjekt.
Obče poznane funkcije delovnega procesa so: funkcija planiranja ali definiranja ciljev, pogonska ali
energetska funkcija, delovna ali tehnološka funkcija (po Marxu delo v pravem pomenu besede), lo-
gična funkcija. Temu bi lahko dodali še funkcijo prenosa, vendar ta ni osnovna in univerzalna kot
so ostale.
3	Kapital, 1. knjiga (MANTOUX P. industrijska revolucija 18. stoletja, ponatis - Pariz 1959) BOC-
CARA P. - op. cit.
4	TOVMASSIAN, op. cit.
46
ga razvoja, npr. v materialni in proizvodni bazi komunizma, napor človeka, ki se
ne pojavlja kot na neki način ukročena naravna sila, ampak kot subjekt, ki pose-
ga v proizvodni proces usmerjajoč naravne sile in ne kot sama naravna sila.5
Sedaj, ko smo pomen avtomatizacije opredelili kot kvalitativno dejstvo v objek-
tivizaciji delovnega procesa, jo moramo postaviti še v zgodovinski kontekst pro-
izvodnih odnosov.
Odnos med avtomatizacijo, to je materialno bazo v obdobju znanstveno-
tehnične revolucije, in proizvodnimi odnosi je funkcija razvoja celokupnosti
proizvajalnih sil, v okviru katerih se avtomatizacija razvija.
Proizvajalne sile imajo torej dvojno naravo, kar je posledica dejstva, da na eni
strani izhajajo iz delovnega procesa, ki prerašča okvire proizvodnih načinov, na
drugi strani pa iz njihovih notranjih razmerij s proizvodnimi odnosi. Ta dva vidi-
ka moramo vedno upoštevati. Glede slednjega moramo razumeti, da se v danem
proizvodnem načinu uresničujeta istočasno razvoj proizvajalnih sil in njihovo
neprestano vplivanje na razvoj proizvodnih odnosov. V bistvu gre za stalno di-
alektiko med proizvodnimi odnosi in proizvajalnimi silami. V kapitalističnem
proizvodnem načinu ta dialektika spreminja in širi materialne proizvajalne sile,
kar jih postavlja v protislovje z obstoječimi proizvodnimi odnosi. Na drugi strani
se ustvajajo pogoji, da se okvir proizvodnih odnosov razklene in odpre pot revo-
lucionarni preobrazbi družbe. Na tej teoretični osnovi nam analiza dejanske si-
tuacije današnje dobe jasno pove, da s tega stališča ne moremo govoriti o stro-
gem determinizmu. Tehnološki razvoj jo razmeroma isti v vseh industrijskih de-
želah (tudi manj razvite dežele so sposobne hitro sprejemati nove tehnologije -
ovire pri tem niso tehnološke narave). Kljub temu v teh deželah obstajajo različ-
ni ekonomski in družbeni sistemi: so dežele, kjer je politična in socialna revo-
lucija prehitela tehnološko. (To ne pomeni, da v taki deželi ni bilo protislovja
med proizvodnimi odnosi in proizvajalnimi silami). S tega stališča lahko reče-
mo, da se nahajamo na križpotju: na področju znanstvenih in tehničnih dognanj
so podani vsi pogoji za temeljito preobrazbo proizvodnega procesa, družbeni
(vključno s človeškimi) in ekonomski pogoji pa še niso dozoreli za izvedbo tak-
šne popolne preobrazbe, pa naj gre pri tem za kapitalistične ali socialistične
družbe.
Edini namen te navedbe je prikaz časovnega prepada med uporabo tehnologije
in družbeno-ekonomskim kontekstom, na drugi strani pa negacija ozkega in ab-
solutnega determinizma, ki bi pogojeval enovitost razvoja tehnologije in pojava
socializma. Drugače povedano, čeprav narava proizvodnih odnosov lahko bodisi
zavira ali pospešuje uveljavljanje avtomatizacije in razvoj znanstveno-tehnične re-
volucije, se nič ne spremeni samo po sebi, zlasti kar zadeva razvoj družbenih mož-
nosti in posledic za uveljavitev osebnosti delavcev, ki jih danes skrivajo v sebi
nove oblike razvoja in organizacije proizvodnje.
Predno preidemo na posledice avtomatizacije v družbi, ki jo proučujem, torej v
razviti kapitalistični družbi, spregovorimo o konkretnih učinkih avtomatizacije
v proizvodnem procesu. Z drugimi besedami, spregovorili bomo o fizionomiji
avtomatiziranih proizvodnih sistemov.6
5	Ob rob te splošne sheme lahko postavimo naslednje tri ugotovitve: a) pomen kvalitativnih skokov
in njihova natančna karakterizacija ne izključujeta številnih kvantitativnih sprememb; b) objekti-
vizacija delovnega procesa označuje le dva osnovna prehoda: od ročnega orodja k stroju in od stro-
ja k avtomatu, kar pomeni, da več zgodovinskih načinov proizvodnje spada v isto etapo objektivi-
zacije delovnega procesa; c) zlasti v začetni fazi pojav nove etape ne odpravi oblik iz prejšnjih ob-
dobij: zaradi tega lahko srečamo v okviru iste proizvodne celote rokodelske, mehanizirane in avto-
matizirane oblike, ki se dopolnjujejo pri realizaciji določenega proizvoda.
6	Te sisteme opisujem v svoji knjigi Zakoni in stroji, P.U.F., Pariz 1974.
47
II Tehnične značilnosti avtomatiziranega dela
1 ) Prva obdobja avtomatizacije
Povzemimo globalni opis Pollocka:
»Osnovni princip avtomatizacije je integracija dotlej nepovezanega parcialnega
procesa proizvodnje v proces, ki povezuje delovne stroje pod vodstvom elektron-
skih naprav«. Ta definicija avtomatizacije razlikuje:
1)	združitev navadno ločenih proizvodnih sektorjev v kontinuiran ciklus, v kate-
rem izdelek niti enkrat ne pride v človeške roke (integracija);
2)	uporaba retroaktivnih naprav, ki delujejo pod človekovim nadzorom (tehno-
logija avtomatske regulacije);
3)	razvoj računalnikov (tehnologija računalnikov).
V praksi proizvodnja v avtomatiziranem obratu zajema:
-	materialni proizvodni proces, ki je teoretično samostojen (samostojnost omo-
goča bodisi sistem zaporednih avtomatov, analogni mehanizmi regulacije, ali
elektronski računalnik);
-	skupina delavcev, katerih naloge se delijo v pripravo, nadzor in vzdrževanje.
Uvajanje avtomatizacije v industrijo med drugim povleče za seboj:
-	vedno večjo kompleksnost materialnih proizvodnih celot;
-	ločeno vodenje, ki jo avtomatizacija olajšuje, često pa pogojuje: delavci imajo
vedno manj stika z delovno materijo. Njihova opravila se često opravljajo brez
rokovanja (nadzor), realizacijo se lahko po zaslugi pošiljanja sporočil: stroj dobi
navodila v šifrirani obliki. V vseh teh primerih induktivni elementi človekovih
dejanj niso več neposredno stanje materije ali materiala, temveč informacije, ki
ta stanja tolmačijo in ki jih delavci dobijo v skladu z v naprej postavljenim pro-
gramom;
-	potrebo po programiranju samostojnega materialnega sistema tovarniške pro-
izvodnje, ki daje nove razsežnosti delovnim funkcijam tovarniške proizvodnje v
pravem pomenu besede.
Avtomatizacija je brez dvoma fenomen v razvoju. Zaradi tega se omenjene zna-
čilnosti lahko pojavljajo v zelo raznolikih oblikah. Samostojnost nekega sistema
lahko dosežemo s številnimi tehničnimi kombinacijami, ki se razlikujejo po za-
snovi in naravi, dosežejo pa isti rezultat glede na odnos med materialno proiz-
vodno celoto in skupino delavcev.
Obratno imajo lahko primerljivi, celo identični tehnični sistemi za delavca, kijih
upravlja, različno fizionomijo glede na končni cilj, obratovanje in naloge, ki so
dodeljene proizvajalnemu osebju.
Po drugi strani so kriteriji za klasifikacijo funkcija stališča, s katerega določeno
stvar osvetljujemo. Kriteriji konstruktorjev so različni od kriterijev instalaterjev
in uporabnikov. Pri tem zadnja skupina ni homogena: vodilno osebje, neposred-
ni delavci, računovodske in upravne službe ne zahtevajo niti istih podatkov niti
istih rezultatov. Kljub tem opaznim pojavnim razlikam lahko ugotovimo, da av-
tomatizacija industrijskih proizvodnih procesov v podjetju povzroči reorganiza-
cijo opravil delavcev, prestrukturiranje delovnih sektorjev, ki morajo prispevati
v novih oblikah k pripravi, organizaciji in kontroli tovarniške proizvodnje modi-
fikacijo tekočih opravil tovarniške proizvodnje v funkciji zgoraj omenjenih na-
čel.
2) Nove usmeritve v razvoju avtomatizacije
Nove usmeritve v razvoju avtomatizacije se gibljejo vzdolž dveh osnovnih osi: na
eni strani se pojavlja zamisel o generalizaciji informacijskega procesa v družbi
kot celoti (ki lahko preseže nacionalne meje pod pogojem, da obstaja razvita
48
mreža telekomunikacij in podatkovnih bank); na drugi strani smo na industrij-
skem nivoju priča razvoju robotike, kot sredstvu ki omogoča zamenjavo prejš-
njih sistemov velikih dimenzij s priročnejšimi napravami, s pomočjo katerih člo-
vek lažje obvladuje avtomatizirane procese.
-	Ideja o globalni informatizaciji (računalizaciji) je zelo razširjena in o njej se tre-
nutno mnogo razpravlja. V kapitalističnih družbah se ujema z idejo o uveljavlja-
nju in generalizaciji menežerskih tehnik ter o možnosti njihovega transferja na
enak način, kot se prenašajo proizvodne tehnike. Tudi ta intenca temelji na
splošni težnji po odpravljanju meja med menežmentom in proizvodnimi tehni-
kami (težnji, ki jo vzpodbuja uporaba elektronskih računalnikov in z njimi pove-
zanih metod). To težnjo krepi po drugi strani dejstvo, da le majhno število ljudi,
ki odločajo (vlada, direkcije in lastniki multinacionalnih podjetij), dejansko ob-
vladuje vse te tehnike. To lahko vodi k racionalizaciji in še večjemu združevanju
proizvodnje in trga. Ta usmeritev izraža na spektakulären način publiciteta teh-
nike in inovacij na področju informatizacije (računalizacije), katere moč se po-
množi, kadar jo povežemo s številnimi možnostmi telekomunikacij.
Po drugi strani ista težnja sugerira tudi idejo o »informacijski oblasti«, ki je lah-
ko istočasno avtoritativna, toga in tehnokratska, kar sproža številne reakcije.
-	Industrijske raziskave avtomatike in napredovanje robotike
Kljub vsemu razvoj tehnike prinaša druge možnosti: npr. odkritje mikroproce-
sorjev in njihova uporaba omogoča decentralizacijo moči in delno uporabo raču-
nalniške tehnike s strani laikov.
Na področju industrijske avtomatike se je pojavila cela generacija pomembnih
naprav relativnih dimenzij. Zahvaljujoč se uporabi elektronike, fotocelic in la-
serjev, je moč združiti specifičnost z adaptibilnostjo: gre za naprave, ki lahko
prepoznavajo obliko, odločajo o potrebnih delovnih operacijah in jih tudi izvaja-
jo. Te naprave odpirajo neslutene možnosti. Vendar pa obstaja strah, da za člo-
vekovo delo ne le predstavljajo takšnega napredka, kot bi želeli. Vse je odvisno
od načina njihove uporabe.
Z ozirom na to, da kompleksno tehniko avtomatike lahko razbije na relativno
enostavne naprave, robotika dejansko predstavlja nevarnost parcializacije avto-
matike in s tem pojava novih tayloristicnih sistemov.
III Izkoriščevalski odnosi in delo
Uporaba avtomatike se ne more izogniti vplivu proizvodnih odnosov, ki so v
konkretni kapitalistični družbi izkoriščevalski.
Nasproti pogojem uporabe avtomatike v industriji, ki so pod vplivom dinamike
prekomerne akumulacije kapitala in ekonomske krize, je postavljena omejenost
produkcije-reprodukcije delovne sile. Povezani so torej s težnjo kapitala po in-
tenzifikaciji in prekomernega izkoriščanja živega dela. Ta zadnja težnja v deželi
kot je Francija zaostruje razredni boj, ki poraja nova nasprotja in napetosti zno-
traj odnosa delodajalec/delojemalec in nove načine obnašanja, ki naj bi odpravili
te napetosti.
Od vseh teh nepravilnosti je za delavce pomembno predvsem to, da je avtomati-
ka sredstvo, s pomočjo katerega kapital povečuje svoj dobiček.
1) Tehnološke inovacije in donosnost kapitala
Kapitalizem teži k temu, da princip avtomatike reducira na enostavno dodajanje
novih tehničnih postopkov, ali pa na novo razporeditev že znanih postopkov.
49
Uporaba novih tehnik je često omejena le na izbiro nekaterih inovacij. Inovacija
je torej le tisti del tehnoloških zmogljivosti, ki na koncu doseže poslovni uspeh -
ta poslovni uspeh v bistvu sestavlja tako imenovano »družbeno priznano korist-
nost novosti.7 Dejansko »definicija tehnološke inovacije (.. ) vsebuje poslovni
uspeh proizvoda ali postopka, kriterij, ki loči inovacijo od navadne tehnične
ustvarjalnosti (.. )«.
Očitno še vedno obstaja določeno podcenjevanje vse prostranosti vsakovrstnih
pritiskov in ovir, ki jih družbeno-ekonomski sistem postavlja penetraciji tehnič-
nih novosti, ovire in pritiski, ki vršijo selekcijo tehnoloških inovacij«^ Delavci
niso seznanjeni s to selekcijo, soočajo se le z izbranim. Zelo pogosto se ne zave-
dajo možnosti, ki obstajajo na nivoju ustvarjalnosti. Vloga sredstev obveščanja,
ki širijo določene protiznanstvene vizije ali več pozornosti posvečajo nepomem-
bnim napravam kot resnemu znanstvenemu delu, še bolj prekrivajo realnost teh-
ničnih možnosti. Pomanjkljivosti, ki jih prinaša omejevanje tehnoloških inova-
cij, še povečuje pojav zaprtih tehnoloških verig, ustvarjajoč odvisna tržišča, kjer
se krepi moč monopolov nad tehnološkimi verigami.
»Ta strategija 'zaklepanja' sterilizira velike sektorje znanstvenega in tehničnega
delovanja in pokaže vso škodljivost sistema, ki odvrača znanost in njeno upora-
bo od resničnih zmožnosti«9. Poleg tega, v primeru transferja tehnologije prihaja
do prenosa le selekcioniranih tehnoloških verig, in sicer s strani kapitalističnih
podjetij; na ta način so deželam sprejemnicam tehnologije vsiljene tehnike, ki
niso nujno ekonomsko upravičene niti prilagojene njihovim potrebam.
Te usmeritve kažejo, da kljub optimističnim razpravam, ki vidijo v novih po-
stopkih, kot so miniinformatika, mikroprocesorji, telematika itd., rešitev proble-
mov pogojev dela, delitve dela in demokracije, te tehnike veljajo le toliko, kot
velja njihova uporaba. Isto velja za informatiko: namesto da bi vzpodbujali njen
razvoj v smislu reševanja kompleksnih problemov integrirane industrijske avto-
matizacije, se njeni upravljalci podrejajo »managerskim« sistemom, instrumen-
tom moči in centrom odločanja, kakor tudi vsemogočnemu bančnemu sektorju,
ki neposredno upravlja finančni kapital za industrijske delodajalce. Kapitalisti
vsiljujejo delavcem idejo, da so novi pritiski, ki so jim izpostavljeni, posledica
novih tehnik, predvsem ko v resnici ni nič drugega, kot še bolj učinkovito sred-
stvo za ustvarjanje presežne vrednosti. Zaradi tega imamo dve protislovni težnji
v organizaciji dela: bodisi večja parcializacija; vedno povezana z intenzifikacijo
delovnega ritma, ali pa nasprotno, zatekanje k novim postopkom: bogatenje
in/ali širjenja obsega delovnih nalog, ki uporablja sredstva in metode zasnovane
na »človeških odnosih«. Dejansko gre pri tem le za različne oblike organizacije
dela, ki v kapitalističnem sistemu ni nič drugega kot organizacija dobičkanosno-
sti kapitala.
Izbiri teh oblik niso tuji niti boji delavcev niti meje, ki so postavljene drugim
oblikam intenzifikacije. Formula razširitve obsega delovnih nalog se npr. uvelja-
vlja v Renaultu istočasno z ekstremno parcializacijo in večanjem števila delov-
nih opravil v bankah. Ta protislovja v resnici predstavljajo le različne oblike rea-
lizacije istega cilja. Sicer pa ni dokaza, da je razširitev obsega delovnih nalog
olajšava. Dokazano je, da organizacija dela v tovarni Mans, ki daje več svobode
delavcem pri organizaciji njihovega dela, vodi k povečani proizvodnji: 33,5 enot
7	A. NICOLON, Nekaj značilnosti inovacijskega procesa, Šest case študij tehničnih inovacij - Coll.
A.T.P. Science Humainex-C.N.R.S. 1977
8	Ibid.
9	J.C. DUBART, Informatika, demokracija, samoupravljanje, v: Gospodarstvo in politika, št. 22
(295), febr. 1979.
50
na delavca na dan, v primerjavi s 26,5 enotami pri parcializiranem delu, in 30 v
primeru, koje delovno opravilo razširjeno na samopopravilo.10
2) Mnogoterne oblike intenzifikacije dela
Ta sredstva se ne omejujejo na delovni ritem ali na intenzivno porabo delovnega
časa. Opazimo tudi razširitev delovnih izmen: 3x8 v industriji in uslužnih de-
javnostih z uvedbo informatike. Najdemo tudi 2 x 8 ali 2 x 9, brigade, matinejo
za žene, predstavljeni urniki trgovin itd.
Intenzifikacija ni le kvantitativna, ampak tudi kvalitativna: A. LEBAHAR nava-
ja, da »povečanje ritma ni samo kvantitativno povečanje hitrosti. Vsebuje tudi
kvalitativno transformacijo dela, ki omogoča proizvodnjo večje uporabne vred-
nosti med enakim delovnim časom.«11 Navedemo lahko nekaj dokazov za to
kvalitativno spremembo: potreba po hitrejšem delu prisili delavce, da preobliku-
jejo svoj postopek dela - to se kaže v potrebi po »priučevanju« delovnemu taktu.
To je včasih izražal direktor tovarne, ko seje pritoževal, da najeta delovna sila ni
»izoblikovana«; to se vidi tudi iz opisa resnične vsebine delovnih opravil, kot pri
»delavkah tovarn SEB, katerih delo je definirano kot nekvalificirano, ki pa po
nedavni ergonomični študiji v času ene sekunde preverijo: vhod stiskalnic - ma-
trico - sistem lubrifikacije - razvijalec - videz delov na izhodu in še dva druga
podatka.«12
Težnja kapitala po intenzifikaciji dela vseh poklicnih kategorij, ki jih zaposluje,
skupaj s hitrejšim zastaranjem tehnike, katere zamenjava je spet podvržena za-
konu maksimalnega dobička in učinkom konkurence, prinaša s seboj razširitev
kategorij, ki prispevajo k proizvodnji s tem, da vse bolj vključujejo intelektualno
delo v minulo delo. Funkcije kadrov, tehnikov, inženeijev, so prav tako predmet
parcelizacije: kreativno delo je podvrženo novi podelitvi, funkcije priprave pro-
izvodnje in strogega nadzora so ločene, kar povzroča proletarizacijo novih druž-
benih kategorij. Razširitev obsega delojemalcev teži k generalizaciji tayloristic-
nega modela ločitve opravil koncepcije in izvedbe. Poleg tega penetracija fina-
nčnega kapitala bolj ozko veže na proces kroženja kapitala delo uslužbencev v
bankah in zavarovalnicah. To skupno usodo delojemalcev so opazili bančni us-
lužbenci: medtem ko so stavkali, da bi dosegli zmanjšanje delovnega časa na 35
ur tedensko (zahteva, ki tedaj ni bila v prvem planu pri industrijskih delavcih),
so zatrjevali svojo solidarnost z železarji, češ »jasno je, da dezindustrializacija
neke regije prizadene tudi bančni sektor«.13
Intenzifikacija ritma in uvajanje pojma donosnosti v javnem sektoiju se uresni-
čujeta v istem času, ko se vedno jasneje odkriva njegova podvrženost imperati-
vom kapitalističnega profila. Tako se v trenutku odločitve, naj se »raziskave us-
merjajo z jamstvi«, poiskuša vpeljati kriterije za vrednotenje donosa raziskoval-
cev in laboratorijev, in podvojiti usluge asistentov na univerzah. Zahteve ritma
in donosnosti (čeprav brez natančno preciziranih norm, saj se pri tem igra na
psihološke in moralne pritiske) postanejo resnejše s stroji, ki beležijo delo in
omogočaj«? vohuniti« za vsakim članom osebja. O tem pričajo pritožbe usluž-
benk, ki delajo s poštnimi nakaznicami: »Vsak večer izvlečejo statistične trako-
ve, vsak uslužbenec ima izračunan čas, število udarcev; število napak, skratka
vse, vse je tam. Sigurno dobijo od tega povprečje, vendar nam tega ne kažejo.
Tipka se, kot se more, nekatere tipkajo hitreje od drugih. Povprečje je med 20,
10	B. CORIAT. Rekompozicija montažne linije in njena vloga: nova »ekonomija« kontrole in časa.
vloga racionalizacije dela, Soc. dela, št. 1. 1979.
11	A. LEBAHAR, Razprava o mednarodni delitvi dela, CEFI, Univerza Aix-Marseile II, 1978.
12	Manufakture v krizi taylorizma, op. cit.
13	Le Monde, 21. februar 1979
51
2400 udarcev. Izgleda, da ena tipka zelo hitro ... tega ne dela nalašč, zelo, zelo
je hitra.« »S številom delavke vejo, kaj se dela (...) s temi zgodbami o donosu,
zapisati vse, kar se dela, človek se počuti kot v osnovni šoli.« »To se dela zjutraj,
brez prestanka, in vsak večer odkrivajo delo, ki se je opravilo. Če ne prinašaš do-
bička, si kritiziran . .. Zamenjali so že tipkarice, ker niso prinašale dobička.«14
Te delavke zamerijo takšno obremenitev z delom, tako da so enoglasno odkloni-
le delati nadure (čeprav je njihov delovni teden le 35 ur) ob priliki prenatrpano-
sti z delom v zaključni fazi informatizacije.15 Poleg tega so med stavko 1979, ko
so protestirale proti povečani obremenitvi in nezadostnem številu pisalnih stro-
jev, naprvo mesto svojih akcij postavile, tako kot osebje S.N.C.F. nekaj dni kas-
neje, zagovarjanje javnih služb in vzdrževanje kakovosti uslug, ki jih dobi upo-
rabnik.
Drug način, kako vplivati na strošek reprodukcije delovne sile, ki istočasno
predstavlja pritisk na življenje delavcev in njihovih družin, je množenje margi-
nalnih kategorij, ki jih označuje razvrednotena delovna sila. Po imigrantih naj-
demo tu mladino, ženske, invalide. Te kategorije predstavljajo delovno silo, ki jo
je zelo lahko izkoriščati, saj jo je občasno moč ponovno vrniti med nezaposlene.
Minimalna pomoč invalidom, predstavljena kot napredek, saj pomeni redno tro-
šenje sredstev, v bistvu posvečuje to marginalizacijo in jo naredi še bolj togo. Še
resnejše je ustvarjanje pravih kohort socialno prizadetih, ki so tako kategorizira-
ni zaradi težav, na katere so naleteli med šolanjem in ki imajo v veliki meri druž-
bene vzroke. Pomoč adolescentom, s katero socialno skrbstvo deloma pokriva
njihovo vzgojo in ki jim omogoča podaljšati čas vajeništva z ozirom na omejeno
starost, jih v bistvu postavlja med nefavorizirane kategorije, po zaslugi C.D.E.S.
(komisije odsekov za posebno izobraževanje), in omogoča njihovo izkoriščanje:
po eni strani zato, ker njihovi delodajalci dobijo premijo, če zaposlijo vajence iz
te kategorije, po drugi strani pa zakon dovoljuje, da so nagrajevani pod dogovor-
jenim minimumom.16
Na nivoju multinacionalnih korporacij, najdemo ta pritisk po zmanjševanju
stroška delovne sile v izkoriščanju delovne sile v tujih deželah. To poleg zelo niz-
kih plač omogoča tudi izognitev vsakršnim stroškom za izobraževanje in vsakrš-
nim pritiskom na področju vzdrževanja zaposlenosti.
Pojav nezaposlenosti je danes preveč očiten, da bi dovoljeval odlaganje. Pomem-
bno pa je, da ga ne ločujemo od pojava prekomernega izkoriščanja, katerega bi-
stvena sestavina je na nivoju kolektiva delavcev. Povečanje nezaposlenosti, ki
zadeva, čeprav v različnem obsegu, vse izobrazbene strukture, danes dobiva kva-
litativni značaj. Nezaposleni namreč ne predstavljajo le številčno maso v rezervi,
ampak njihov pomen omogoča na eni strani trajno strukturiranje novih načinov,
kako zmanjšati strošek reprodukcije delovne sile, z različnimi oblikami začasne-
ga dela, od polovičnega ali delnega delovnega časa do izmenjajočih se obdobij
zaposlenosti in nezaposlenosti; po drugi strani omogoča izkoriščanje, ki je še po-
sebej degradirano, kvalitet in pridobljenih sposobnosti. To je še ena oblika pre-
komernega izkoriščanja, saj gre za izkoriščanje sposobnosti, ne da bi se jih pra-
vilno nagradili. Škoda, ki jo utrpi delavčeva osebnost med nezaposlenostjo, je
posebnega pomena. S tem, ko so oropani dela, nezaposleni ne zamerijo toliko iz-
koriščanju »delodajalca«, ampak svoji odtujenost. To jih pripelje do tega, da bolj
kot drugi kažejo znake motene osebnosti. Nekatere to privede do samomora.
14	Intervju uslužbenk, Y. LUCAS, C. BENAYOUN, M. MEMBRADO. Prilagajanje delu delavk pri
kodiranju, Univerza Toulouse - Le Mirail, 1978.
15	Kljub temu njihove mesečne plače v poletju 1977 niso presegale 2500 F.
16	Handicaps, handicaper. Ed. Soc. Pariz 1978, predvsem prispevek J. ROMIANA, delegata
S.N.E.S. Predlogi, ki jih je objavil tisk v začetku marca 1979, z zahtevo po določitvi stopnje inva-
lidnosti v smislu delovne sposobnosti, prav tako ustvarjajo še bolj togo marginalizacijo.
52
Pogoji, v katere jih postavlja kapitalistična organizacija proizvodnje, tudi kadar
se širi v sektorje, ki niso neposredno kapitalistični, vplivajo na celotno življenje
delavcev. Na prvem mestu so neposredne posledice dela: utrujenost, dolžina od-
sotnosti, težave pri organizaciji družinskega življenja.
Poslušajmo spet delavke, ki smo jih omenili zgoraj. Utrujenost od dela se je po-
večala zaradi prepovedi zapustiti delovno mesto: »Od stalnega sedenja me bolijo
ledvice, če ne vstanem, me obhaja tesnoba.« »Čutim utrujenost... boli me hr-
bet, bolijo me oči, prsti - to je zato, ker je delo monotono.« Doma se utrujenost
nadaluje, včasih se poveča, zlasti pri delavkah, ki stalno delajo v jutranji izmeni:
»popoldne lahko delamo, kar hočemo, dovolj je časa, lahko spimo, čeprav tudi
to sčasoma utruja.« »Zvečer je treba zgodaj v posteljo, ker je človek zelo hitro
utrujen. Zase vem, da moram biti najkasneje ob 8.30 v postelji... Zjutraj se
nam često zgodi, da zaspimo. Vedno sta ena ali dve, ki zaspita. Vsak dan kdo.
Nikoli ni ista, vendar se to stalno dogaja.« - »Ko se vrnem z dela, se ne morem
spočiti, ker je treba po nakupih, treba je likati; ob 5.00 uri moram iskati otroke,
se ukvarjati z njimi, poskrbeti da pišejo. Ne morem zgodaj v posteljo in zjutraj
moram zelo kmalu vstati.k vsak drugi dan ob 5.00 uri, ne uspe mi ujeti rit-
ma. ...« - » Niti nismo utrujene, a ko zapustimo delovno mesto, nimamo želje,
da bi karkoli počele. Pridem domov, ne da se mi ven, ostanem pred televizorjem,
sanjarim, ne da se mi brati. Mislim, da to pride od dela. To je delo, ki ne bogati,
zares si človek ničesar ne želi.« - »Ne gre za fizični napor, ni mučno s tega stališ-
ča ampak z moralnega«.
Toda kapitalizem izvaja pritisk nad delavci tudi preko transporta, bivališč, pro-
stega časa. To ni tako očitno, kot je bilo, ko so stanovanja direktno pripadala de-
lodajalcu (tudi to še obstaja), vendar pa zadeva veliko pomembnejše število ljudi:
krediti, ki jih kontrolirajo banke, za nakup avtomobila, gospodinjskih aparatov,
hiše ali stanovanja, širitev verig trgovin, komercialno izkoriščanje počitnic. Lah-
ko še verjamemo, da rešitev (vsega skupaj) pomeni ekološki nasvet, naj počitnice
preživimo v »majhni podeželski luknji«, to, kar sicer počne veliko število delav-
cev z nizkimi plačami, ki enostavno preživijo počitnice pri svojih sorodnikih. Na
tem področju je delavec ujet v past na dveh nivojih: »kriv« je, ker bi raje preživel
počitnice na moiju in na soncu, po drugi stkrani pa, ker se podreja »potrošniški
družbi«.
Končno nam ostane še problem informiranja, izobraževanja in vzgoje. Potrebe
po informiranju, oziroma odklanjanje delodajalcev, da svoje uslužbence informi-
rajo preko nujnega minimuma, ki je potreben za opravljanje dela, delavci še po-
sebej občutijo kot žalitev njihove osebnosti. »O zamenjavi pisalnih strojev delav-
ke niso bile obveščene. Pač, dolgo seje govorilo o tem, a nismo vedele, kaj bomo
dobile, videle smo jih, ko so prispeli...« »Dobro bi bilo, če bi vedele ... Nič
nam ne povejo, pa se človek sprašuje ... zadnjič sem si rekla, dobro, sedaj delam
16	prehodov, a kakšna je razlika?... Zakaj enkrat 14, drugič 16?... Mogoče so
to neumna vprašanja, *a v bistvu to le ni tako neumno« (delavka v elektronski
industriji)17.
Zelja po informiranosti je združena z željo po sodelovanju pri odločanju. V razi-
skavah, ki so bile opravljene v Franciji v okviru študije »Avtomatizacija in indu-
strijski delavci«, se je pokazalo, da kar 80 % delavcev želi sodelovati pri odloča-
nju, pa naj gre pri tem za tovarno na splošno, ali pa za njihovo delavnico. Po-
dobna zapažanja navaja D. GALLIE:18 v dveh rafinerijah je od 70 do 87 % de-
lavcev želelo, da se odločitve sprejemajo s sporazumom med vodstvom in pred-
stavniki delavcev, in sicer odločitve o plačah in proračunu podjetja. Nasprotno
17	Avtomatizacija in industrijski delavci, Mednarodna raziskava Evropskega raziskovalnega centra
družboslovnih ved. Dunaj, Avstrija, 1973-1978, 2 dela PERGAMON PRESS.
18	GALLIE, D. - Sociologija dela. •
53
paje bilo mnenje vodilnih, da razen zakonito priznanih pravic, ki gredo tovarni-
škim komitejem (v bistvu gre le za pravico do informiranosti), ni govora o sode-
lovanju delavcev pri odločanju, ne glede na vrste odločitev (nekatera podjetja
pristajajo na sistem dajanja predlogov, za katerega pa se ve, da realno ni učinko-
vit).
Na tem mestu ne bomo obravnavali usposabljanja,19 nekaj besed pa moramo
spregovoriti o dekvalifikaciji delavcev. Koncept dekvalifikacije se prepogosto
obravnava samo s stališča ekstremne parcializacije in primera tekočih trakov, ali
pa drugih struktur, ki temeljijo na takšni delitvi dela, da posamezna opravila ne
zahtevajo nobene izobrazbe. V resnici pa obstaja še veliko drugih vidikov. Ome-
nili smo že, da operacija, ki traja zelo kratek čas, ni nujno enostavna naloga.20
Poleg tega izkoriščanje obstaja tudi v izrabljanju sposobnosti, ki so jih pridobili
delavci, v formalno poenostavljenih operacijah. To ne zadeva le fizičnih delav-
cev, ampak tudi uslužbence, tehnike, kadre. Dekvalifikacija je v tem primeru
plenjenje in trošenje sposobnosti delavcev, kvalitativen vidik intenzifikacije in
prekomernega izkoriščanja delovne sile.21 Tu zadenemo v občutljivo točko oseb-
nosti delavcev: kapitalist plačuje delovno silo, katere vrednost določa družbeno
potrebni delovni čas za reprodukcijo, vendar pa ta delovna sila danes razpolaga
vedno bolj z intelektualnimi, duševnimi sposobnostmi, in ne le s fizičnimi.
Na ta način celo enostavna delovna sila teži k integraciji sposobnosti delavcev. Z
vedno hujšimi pritiski vsake vrste se bolj in bolj krepi občutek odtujenosti, ki s
svojim čustvenim in moralnim vidikom zadeva osebnost v celoti. To dobro po-
vzema neka izjava delavke v zavarovalnici: »Ne želimo le delati, želimo vedeti,
zakaj delamo. To je del spoštovanja osebe ...«
Na eni strani torej vidimo škodo, ki jo kapitalistično izkoriščanje prizadeva raz-
voju proizvajalnih sil, po drugi strani pa način, s katerim omejuje možnosti, ki
jih ta razvoj lahko nudi za napredek individualne in družbene osebnosti delavcev
ter njihovega blagostanja.
19	O tej temi piše C.R.S.T., DUBAR, Permanentno_ izobraževanje, proizvodni načini, La Nouvelle
Critique, št. 106, avg. - sept. 1977 in M. SEGRE, Šola. izobraževanje, protislovja, Ed. Soc. 1965.
20	Gl. tudi Od manufaktur do krize taylorizma, op. cit.
21	Ta vidik je obdelan v: Y. LUCAS, Avtomatiziran projekt, delo v pripravi in v Y. LUCAS, Procesi
avtomatizacije v industriji in njihov vpliv na identiteto delavcev, Toulouse, 3-7 september, 1979.
54
Institucionalizacija življenja in delo
z ljudmi
Ciril Klajnšček
Vsi se pritožujejo nad razdvojenostjo, pregradami; poskušajo jih odpraviti, toda
le-te se ne dajo, ker so sestavni del institucij. Strokovnjaki se množe, vsak izmed
njih si izdvoji svojo majhno posest, svoje področje, svoj »prostor«; še posebej so
okupirani s tem, da ga ogradijo z namenom, da bi svojim konkurentom prepre-
čili dostop k svoji, često neskončno majhni, parceli.
H.	Lefebvre
Človek ne more vzdržati v notranjem kot takšnem, v čistem mišljenju, v svetu za-
konov in njihovi splošnosti, ampak mu je prav tako nepotrebno čutno življenje,
čutnost, srce, duševnost.
Hegel
I.	Izhodišča
Ko govorimo o organizaciji prostovoljnega dela z ljudmi se nam takoj postavlja
nekaj temeljnih sklepov vprašanj povsem vsebinske narave:
a)	Kdo je tisti, ki se odloča za prostovoljno delo z ljudmi? Zakaj? Kakšni motivi,
interesi, želje, potrebe in aspiracije ga pri tem vodijo?
b)	Kdo to delo spodbuja in organizira? Zakaj? S kakšnim namenom? Na kakšen
način?
c)	V čem je bistvo tega dela kot takega? V čem je njegova diferencia specifica z
oziroma na drugo delo?
d)	Kakšne so dejanske razvojne možnosti (organiziranega) prostovoljnega dela?
Kaj pogojuje razvojne možnosti dela.
55
Formulacija vprašanja namreč predpostavlja njegovo rešitev. Kar pomeni, da je
od tega, kako si bomo odgovorili na gornje vprašanje, bistveno odvisno tudi naše
dejansko prizadevanje v smeri spodbujanja in siljenja tega dela. A da ob tem ne
bi ostali zgolj na ravni praznega teoretičnega verbaliziranja, si bomo poskušali
odgovoriti na vprašanja o vsebini, značaju in pomenu organiziranega prostovolj-
nega dela skozi prizmo današnjega zgodovinskega trenutka jugoslovanske druž-
be, njenih protislovij in konfliktov. Vendar že na samem začetku opozaijam, da
si pod družbo ne predstavljam neke nadindividualne realitete (kakor se to običaj-
no dozdeva »zdravi pameti«) oziroma da je ne enačim ne s političnim sistemom
(ki predstavlja definirano, koherentno in »dovršeno« celoto, ki se samo še izpo-
polnjuje v svojem tekočem funkcioniranju), ne z obstoječimi institucijami.
Kajti, od tistega trenutka, ko sem svoje preštevilne ter skozi ves dotedanji razvoj
odtujene mi družbene sile spoznal za svoje lastne sile (ko sem sprejel vasç ab-
straktnega državljana in nosilca zgolj te ali one »družbene« funkcije in nehal od-
dvajati družbo od sebe kot nekaj nadindividualnega), sem namreč začel spozna-
vati, kako sem jaz kot živ človek veliko večji od svojega telesa in duha ter sploh
od kakršne koli definicije, ki mi jo ponujajo drugi (med drugim tudi institucije).
In to ne zaradi lastne samozveličavnosti in kakršnekoli veleučenosti, ampak
predvsem zaradi spoznanja o skupni življenjski osnovi mene in ljudi ki me obda-
jajo. Mi vsi smo namreč del tiste celote vezi in razmerij (ljudi do narave in ljudi
med seboj), ki ji pravimo družba in vsi smo - ne oziraje se na naše očitne indivi-
dualne razlike - nosilci mnogoterih določil te celote. Gre namreč za življenje
samo, za proizvodnjo uporabnih vrednosti (delo kot tako), za delitev in organiza-
cijo dela, za institucionalizacijo medčloveških odnosov, za skupen razvoj indivi-
duov, za sodelovanje ljudi pri usmerjanju tega razvoja, nenazadnje pa tudi za os-
vobajanje od povsem določene (kapitalske) oblike razvoja. Oziroma, gre za
ustvarjanje možnosti in pogojev za takšne odnose (ljudi do narave in ljudi med
seboj), ki bodo omogočali vsestranski razvoj, individuov, kar je hkrati eden od
osnovnih smotrov naše samoupravne socialistične preobrazbe.
Vendar ne le jaz - del tega življenja ste vsi vi, ki prebirate te besede. Vsi vi ste
proizvod okoliščin, toda s svojim bivanjem in delovanjem te okoliščine tudi sami
(soustvarjate: zavedno in nezavedno, načrtno in organizirano, slučajno in spon-
tano, individualno in z združenimi močmi. Povedano z drugimi besedami, to po-
meni, da je današnji zgodovinski trenutek jugoslovanske družbe, skozi katerega
skušamo motriti možnosti in pogoje za razvoj organiziranega prostovoljnega
dela hkrati tudi rezultat našega skupnega, delovno predmetnega, vedenjskega in
duhovnega (so)učinkovai\ja. Ali, kakor ugotavljata Marx in Engels v Nemški
ideologiji, da je vedno »bilo prav osebno, individualno obnašanje individuov,
njihovo obnašanje drugega do drugega, tisto, kar je ustvarilo in vsak dan znova
ustvarja obstoječa razmerja.«1
In če je temu tako, potem lahko naredimo sklep, da zgodovine nobenega posa-
mičnega individua (torej nobenega izmed nas) ne gre izdvajati iz zgodovine vseh
ostalih (poprejšnjih in sočasnih) individuov. Oziroma, da se reprodukcija posa-
meznika - s čimer vedno mislim na konkretnega posameznika, ki v neki povsem
določeni družbi zavzema določeno mesto v okviru obstoječe delitve dela - vedno
odvija na način, da posameznik »izraža« to ali ono družbeno funkcijo ter na svoj
način in s svoje strani tako ali drugače vedno deluje na druge, s čimer je njegova
(samo) reprodukcija potem vedno hkrati tudi reprodukcija družbe. In tako kot ni
družba ki bi lahko obstajala brez reprodukcije posameznikov, tako ni osebnosti,
ki bi lahko obstajala brez svoje reprodukcije. Zatorej ni nobenega dvoma, da in-
1 MEID II, 303.
56
dividui delajo drug drugega in to v vseh (družbenih) formah in pod vsemi okolišči-
nami.
2. Družbene institucije
Z ozirom na dejstvo, da so institucije tiste, ki prevzemajo organiziranje prosto-
voljnega dela, moramo najprej spregovoriti o njih samih. In to iz večih razlogo-
vo:
a)	ker gledamo na socializem kot na institucionalizirano gibanje,
b)	da se ob tem izognemo utvari o njihovi omnipotentnosti (češ, da bi morale vse
vloge »zdravega« in »normalnega« in »humanega« biti institucionalizirane ter
naj bi se izvajale le znotraj povsem določenih institucij),
c)	da uvidimo, kako sta institucionalizirano in prostovoljno delo v imanentnem
protislovju,
e) da pobliže spoznamo motive institucij po organiziranem prostovoljnem delu
nasploh.
Družba, smo rekli, je življenje samo. Pri tem so medčloveški odnosi tisti, ki za-
htevajo določen sistem norm, ki ima značaj regulativnega vzorca vedenja ljudi.2
In v svojem najsplošnejšem pomenu niso institucije nič drugega kot s pravnimi
normami urejen »sistem« družbenih odnosov in vedenja ljudi/
To so posebne sestavine globalne družbene organizacije (strukture), katere odno-
se reproducirajo, hkrati pa imajo značaj nekakšne zunanje realnosti, ki obstoji na
način, ki se razlikuje od individualne resničnosti, od osebnih misli, občutkov in
fantazije. Kot take zagotavljajo relativno trajnost vedenja ljudi, mu pomagajo,
da se združuje in kolektivizira svoje moči, hkrati pa tudi opravljajo funkcijo
kontrole njegovega vedenja. Kar pomeni, da so v svojem bistvu hkrati funkcio-
nalne in protislovne družbene realitete, znotraj katerih se nenehno vrši zopersta-
vljanje težnje po ohranjanju oz. reprodukciji obstoječih, hkrati pa tudi po prese-
ganju in produkciji novih družbenih (medčloveških) odnosov.
V svoji konkretni pojavni obliki - skratka, takšne kot so - institucije niso uteme-
ljene same po sebi, ampak vedno le v odnosu do drugih institucij oziroma do glo-
balne družbene strukture, kar pomeni, da se med seboj prepletao, dograjujejo in
dopolnjujejo. Njihov realni temelj pa je družbena delitev dela, ki jo prištevamo
med samonikle predpostavke človeške zgodovine.
Delo znotraj njih je organizirano in koordinirano z določnimi predpisi, zakoni,
statuti, pravilniki, in planskimi dokumenti, programi dela, organizacijskimi na-
vodili in delovnimi nálogi. Kar pomeni, daje spontanost in prostovoljnost (koli-
kor o njej lahko splph govorimo) zvedena na minimum, medtem, ko vsako od-
stopanje od omenjenih organizacijskih determinant spremljajo sankcije disci-
plinske, materialne in moralno-politične narave. Torej se »delavec« v tem pri-
meru vedno nahaja le bolj ali manj v vlogi funkcionaija institucije, ki njegovo
delo hkrati ocenjuje, meri, vrednoti oziroma nagrajuje.
Znotraj življenja, utemeljenega na blagovno denarnem gospodarstvu, se družbeni
prispevek oz. uspešnost dela institucij (s tem pa tudi posameznih »delavcev« v
njihovem okviru) ne meri po tem, koliko so dejansko prispevale k počlovečenju
tega življenja, ampak predvsem skozi kriterije »enakosti«, »pravice«, »ljubezni«
in »resnice«, ki jih določa nevidna roka tržišča. In znotraj logike teh kriterijev se
2	Kuvačič, n.d. 60.
3	Đorđević, n.d. 63.
57
delovna učinkovitost - ne oziraje se na naravo, predmet in vrsto dejavnosti -
ocenjuje skozi prizmo tehnične racionalnosti. Gledano skozi to prizmo se na-
mreč bistveno človeški problemi prikazujejo kot problemi tehnične narave, ki
jih je potem moč obvladovati na tehničen način, se pravi, daje v ospredju teh-
nično-tehnološki vidik (metodologija opravljanja funkcij) dela, zaradi česar po-
tem tudi ni več pomembno, kakšen človek to delo opravlja, saj problem tehnične
narave lahko enako dobro rešuje tako »dober« kot »slab« človek.
Če se torej kot »predmet dela« pojavlja »živ človeški material«, se pravi proble-
mi ljudi, prav tako ni nobenega problema. Vrši se pač evidentiranje in admini-
striranje ter obdelava človeka po vzorcu enostavnega delovnega procesa: delovna
sila (človek institucije) + predmet dela (človeški problem) + delovno sredstvo
(bolj ali manj tehnokratsko-birokratsko obarvane metode dela z ljudmi) = pro-
dukt oziroma uporabna vrednost (»rešen« človeški problem). Oziroma, če to ne
uspe, se problem »strokovno predloži« na drugo ustrezno institucijo oziroma se
ustrezno inventarizira.
3. Prostovoljno delo z ljudmi
Nobenega dvoma ni, da obstaja bistvena razlika med proizvodnjo uporabnih
vrednosti in delom z ljudmi. Medtem, ko nam v prvem primeru povsem zado-
stujeta človek in njegovo delo na eni ter narava in njene snovi na drugi strani, se
v drugem primeru srečujemo z (delovnim) odnosom človek - drug človek. Njego-
va vsebina je v vzpostavljanju in kreiranju takšnih ali drugačnih odnosov, vezi in
razmerij, njegov cilj paje usmerjen v takšno ali drugačno vedenje ljudi oziroma
družbenih skupin.
Torej je razlika, če nekdo posredno »dela« z drugim človekom, se pravi profesio-
nalno, v okviru institucij (institucija se v tem primeru javlja kot posrednik) ali pa
gre za neposredne oblike nuđenja pomoči, ki jo nudijo profesionalno in institu-
cionalno neobremenjeni ljudje, ki jim ni treba prikazovati rezultatov svojega
dela na tržišču in jih k delu tudi ne navajata ne stroka ne služenje denarja.
Toda, v čem je potemtakem motiv povsem prostovoljnega nuđenja pomoči?
Egoizem? Altruizem? Usmiljeništvo? Ali pa še kaj drugega?
Poglejmo si najprej, kaj nam govori o dajanju Kahlil Gibran v svojem znameni-
tem delu Prerok:
»Obstajajo takšni, ki od tistega, kar imajo, dajejo samo drobtinice - in to dajejo
samo zato, da bi jih drugi prepoznali, s čimer dejansko razvrednotijo svoje daro-
ve.
Toda, obstajajo takšni, ki imajo malo, da dajejo vse.
To so verniki življenja in njihova skrinja ni nikdar prazna. Obstajajo takšni, ki
dajejo z radostjo in ta radost je njihova nagrada.
Obstajajo takšni, ki dajejo z bolečino in ta bolečina je njihov krst.
Obstajajo takšni, ki dajejo, ne da bi pri tem spoznali bolečino dajanja, niti ne iš-
čejo radosti, niti ne dajejo spominjajoč se vrline. In človeku široke roke je večja
sreča najti tistega, ki bo sprejel.«4
Vidimo, da je možnih motivov oziroma načinov dajanja (pomoči) lahko več.
Toda preden preidemo k njihovemu rezimiziranju, se mi zdi vmesno, če imamo
pred očmi še opozorila avtorja Volje do moči:
4 GZH,n.d. 15.
58
»Usmiljenje (podčrtal K.C.) je nasprotno krepkim čustvom, ki dvigujejo energijo
občutka življenja. Deluje depresivno. Ob usmiljenju se ozgublja moč. Z usmilje-
njem se samo še povečuje in množi izguba moči, ki se že sicer izgublja po sebi, s
trpljenjem. Samo trpljenje postaja s pomočjo usmiljenja kužno ... Ce izmerimo
usmiljenje glede na vrednost reakcij, ki jih je le-to povzročilo, potem se njegov za
življenje nevaren značaj, pokaže v še izrazitejši luči. Usmiljenje v glavne križari
tam, kjer se zakon razvoja kaže kot zakon selekcije.«5
» (...) pozabljanje sebe, nerazumevanje samega sebe, pomanjševanje samega
sebe, zoževanje samega sebe, postavljanje samega sebe v povprečje. Izraženo mo-
ralno: ljubezen do bližnjih in življenje za druge lahko predstavlja sredstvo za
vzdrževanje najtrdnejše sebičnosti.«6
4. Motivi prostovoljnega delavca in motivi institucij
Sedaj, ko smo videli kdo sta Scila (tehnokratska obravnava) in Karibda (usmilje-
ništvo), ki se jima moramo izogibati pri delu z ljudmi, bomo poskušali še na
kratko rezimirati motive, interese oz. potrebe tistih, ki se odločajo za prostovolj-
no nuđenje pomoči kot tudi samih institucij.
Pri tem pa moramo kot izhodišče, upoštevati dejstvo: prvič, »da nihče ne more
storiti ničesar, ne da bi to storil na ljubo neki svoji potrebi« (človekova dejanja
nosijo namreč imena človekovih potreb) in drugič, da je »sploh nesmisel, če
predpostavljaš, da lahko eno strast zadovoljuješ ločeno od drugih, dajo lahko za-
dovoljuješ, ne da bi zadovoljeval sebe, ves živi individuum.«7
S temi besedami je namreč najbolje izražena človekova nedeljivost in celovitost,
kar je še posebej aktualno, če se zavedamo: prvič, da delitev dela vedno pomeni
tudi delitev človeka in drugič, da je eden izmed osnovnih smotrov osvobajanja
človeka skozi proces socialistične preobrazbe sveta ravno borba za človekovo ce-
lovitost oz. v tem, da se preseže njegova omejenost in prikovanost na neki iz-
ključni krog dejavnosti (parcialne vloge).
In če izključimo posamezne izjeme in odstopanja od tega pravila, potem, mis-
lim, da bi lahko naredili sklep, da se skozi prostovoljno delo z ljudmi neposredno
izraža potreba človeka po človeku. Kajti ravno v tem neposrednem, nemateriali-
ziranem odnosu do drugega človeškega bitja obstaja možnost, da »jaz kot prosto-
voljni delavec« doživim in potrdim sebe v (našem) skupnem - se pravi člove-
škem generičnem bistvu. Kar pomeni, da se »moja« potreba lahko izraža v dru-
gem človeku na način človeške identitete. Se pravi, da prostovoljno delo v svojem
bistvu ni več gola izmenjava po načelu »daj - dam«, ampak na čutno nazoren
faktum zvedena in konkretno izražena potreba človeka po človeku. Pri čemer pa
je praktično zadovoljevanje te potrebe hkrati tudi udejanjenje solidarnosti kot
ene od človekovih bitnih moči!
Vsega tega pa seveda v okviru dela, ki ga nekdo opravlja znotraj institucije iz
razlogov, ki smo jih že navedli, ni ali točneje, da ne delamo krivice vsem, ki dela-
jo v okviru institucij, ne v tolikšni meri, kot pri neposrednem delu. Vendar nas
tukaj ne zanima toliko posameznik, ki dela znotraj institucije, ampak predvsem
5	Nietzsche, Antihrist, 14.
6	Nietzsche, Ecce homo, 38 - 39.
7	MEID II, 198.
59
razlogi, ki institucije navajajo k organiziranju prostovoljnega dela. Do odgovo-
rov na to vprašanje, kdaj, v kakšnih primerih oziroma okoliščinah posamezne
institucije podpirajo organizacijo prostovoljnega dela. Poglejmo si nekaj odgovo-
rov:
-	Službe ne morejo reševati vseh problemov, zato je prostovoljno delo
dobrodošlo.8
-	Nujnost prostovoljnega dela lahko utemeljimo po eni strani z rastočimi potre-
bami (industrijski razvoj, urbanizacija, migracijski procesi), po drugi strani paje
značaj pomoči, ki jo nudijo prostovoljci tak, da tvori dragoceno in, kot vse bolj
spoznavamo, nepogrešljivo dopolnilo poklicnemu socialnemu delu. Torej pro-
stovoljno sodelovanje nikakor ne pojmujemo kot cenejše nadomestilo poklicne-
ga dela.9
-	Organizirano prostovoljno delo na področju duševnega zdravja se odvija pred-
vsem na tistih področjih, na katerih je delovanje strokovnih služb pomanjkljivo
ali neustrezno ... Nadalje se razvija na tistih področjih, na katerih so strokovne
ustanove insuficientne ali neučinkovite, bodisi zaradi neustreznih delovnih pro-
storov ali drugih razlogov.10
Vidimo torej, da institucije v bistvu podpirajo prostovoljno delo kot dopolnilo
svojega dela oziroma ga podpirajo v tisti meri, kolikor le to koristi njim samim.
5. Prostovoljno delo v okviru samoupravne preobrazbe
družbe
Ko razmišljamo o organizaciji prostovoljnega dela v okviru nadaljnjih smeri raz-
voja naše družbe, je treba imeti ves čas pred očmi dejstvo, da si samoupravljanja
ni moč zamisliti brez splošne demokratizacije družbe, brez odprtosti celotne
družbene strukture hkrati pa tudi to, da rehabilitacija pojma institucije, ki jo
omogoča razvoj teorije in prakse »samoupravljanja« ne pomeni že tudi negacijo
vseh tradicionalnih institucij.
Kar pomeni, da se moramo izogniti vprašanju, institucije - da ali ne? Namesto
tega se moramo vprašati, kakšne institucije, kajti povedali smo že, da je samo-
upravljanje za nas institucionalizirano gibanje.
»Samoupravljanje nenehno zahteva solidarnost med ljudmi, zavest o družbeni
medsebojni odvisnosti, stalno kulturno in moralno revolucijo: borbo zoper se-
bičnost, divji individualizem, izkoreninjenje vpliva malomeščanstva, idejne in
duhovne primitivnosti in banalnosti, človeško nesramnost in agresivnost; odkri-
vanje zvitosti, privilegijev in prikritost hlepečih pooblasti in samoljubnežev.
Predvsem pa odpravljanje odnosov, ki obnavljajo starega in otežujejo nastajanje
novega sveta in novega življenja.
Samoupravljanje je klic, da se sile novega sveta, socializma, humanosti, borbe-
nosti in ljudske plemenitosti pripravijo in organizirajo, z namenom, da človeška
kooperacija in toplina prevladata nad samoživostjo, utilitaristično in vulgarno
ravnodušnostjo; ter da bi se pokazalo, da je ljubezen človeka do človeka veliko
8	Kačanski, n.d.
9	Stritih, n.d.
10	Pogačnik, n.d.
60
varnejši pogoj za napredek in uresničevanje vseh in vsakogar - kot pa mržnja in
razdvojenost, ne glede na to, koliko sta »prirojeni«11
Z ozirom na dejstvo, da je samoupravljanje že po svojem bistvu lahko samo
odprta družba, si je enostavno ne moremo zamisliti brez samoiniciative in soli-
darnosti. Iz česar sledi, da tudi ne smemo težiti za vsako ceno k reševanju tako
imenovanih socialnih problemov le znotraj institucij, ampak prav nasprotno: ne-
nehno si moramo prizadevati iskati sredstva, načine in poti, ne le dopolnilnih -
takšnih, ki naj bi predstavljali pred vsem »dimno zaveso« za prikrivanje stvarnih
problemov, ampak tudi novih, alternativnih oblik dela, ki bistveno presegajo lo-
giko institucionalizacije življenja. In kaj je prostovoljno delo drugega, če ne
hkrati tudi ena izmed alternativ, ki se ponujajo?!
Pri tem pa moramo upoštevati, da smo poskus radikalne negacije etatistično-
birokratske poti v socializem pričeli v kompleksni situaciji večnacionalne ter
ekonomsko in kulturno nerazvite družbe ter znotraj realnih mednarodnih oko-
liščin, zaradi česar preobrazbe starega sveta ne smemo enačiti z enostavnim pri-
hodom na carski dvor »novega sveta«, osvetljenega z žarometi popolne enakosti,
ljubezni in pravičnosti. S tem hočem povedati, da se kljub vsej naši doktrinarno-
politični superiornosti in naprednim usmeritvam organiziranih socialističnih sil
- teoretično razrešen dualizem med posameznikom in družbo v vsakodnevni prak-
si še zdaleč ni uveljavil v takšni meri, da bi bil že kar vsem naenkrat zagotovljen
isti položaj, vloga in interes v nadaljnjem razvoju socialistične samoupravne de-
mokracije. Kajti socialistični kriteriji enakosti in enakopravnosti (ki pomenijo
negacijo družbeno-razrednih oblik neenakosti), se ne uresničujejo sami po sebi,
niti čez noč.
Hkrati pa to tudi pomeni, da je tudi pri nas treba vsakodnevno »reševati« števil-
ne probleme, ki se zakonito javljajo kot izraz družbenih protislovij med neza-
dostno razvitimi proizvajalnimi silami in rastočimi potrebami v pogojih blagov-
no tržne produkcije in jih ni moč reševati z nikakršnimi avtomatizmi delovanja
nosilcev ekonomskega razvoja. To je socialnih dejavnosti«.
Vendar tako kot socialne politike ne moremo zvesti (če seveda vztrajamo na za-
vestnem poglabljanju njene družbenorazredne narave oziroma na njenem »izu-
miranju«) na reševanje problemov, ki so nastali kot posledica »defektnosti«, po-
manjkljivosti, slabosti ekonomske oziroma razvojne politike. Tako tudi prosto-
voljno delo ne more predstavljati reševanja problemov, ki naj bi bili posledica
»defektnosti« (pomanjkljivosti, slabosti) v delu kompetentnih institucij in stro-
kovnjakov - profesionalcev. Magični krog bi bil na ta način sklenjen, dejanska
vrednost in pomen prostovoljnega dela pa bi ostala neizražena!
Po drugi strani pa se zastavlja vprašanje, ali je prostovoljno delo odraz »defekt-
nosti« institucij ali pa bi v socialističnih samoupravnih odnosih tega dela moralo
biti dejansko več? Vprašanje puščam namenoma odprto.
6. Sedanji trenutek jugoslovanske družbe
Moj namen ni, da bi se spuščal v celovit prikaz vsega, kar se v tem trenutku pri
nas dogaja, ampak se bom omejil zgolj na tiste dimenzije tega dogajanja, ki po
mojem bistveno opredeljujejo prizadevanja oziroma akcijo spodbujanja in organi-
ziranja prostovoljnega dela. Prav tako pa ne mislim dajati odgovorov, ampak le
polemično odpirati vprašanja. Kajti, kakor pravilno opozarja Montesquieu »pi-
11 Borđević, 274 - 275.
61
sec nikdar ne sme izčrpati svojega predmeta na ta način, da ničesar ne ostane
bralcu«.
1.	Prvi sklop problemov, ki se mi zdi relevanten, se nanaša na SPREMEMBE
VREDNOT, do katerih je prišlo v zadnjih desetletjih. Postavlja se namreč več
vprašanj: Koliko te spremembe pogojujejo današnjo stagnacijo oziroma obratno,
koliko ekonomski razvoj oziroma stagnacija pogojuje spremembe v teh vredno-
tah? Kakšna je vloga socializacijskih dejavnikov (institucij) pri oblikovanju vred-
not? Z ozirom na to, da je vrednotenje temelj procesa izbiranja med različnimi
alternativami, se nam postavlja vprašanje o zvezi med danes prevladujočimi
vrednotami in motivacijo oziroma spodbujanjem ljudi za prostovoljno delo.
Tako je recimo eden izmed udeležencev narodno osvobodilne vojne (ne pozabi-
mo, da je solidarnost predstavljala enega izmed temeljev izhoda iz takratnih raz-
mer) ob 40-letnici začetka vstaje zapisal:
»V boj smo šli z veliko vero v zmago pravice in resnice. Zamišljali smo si neiz-
merno svobodno življenje, ko bomo lahko uredili narodno in socialno življenje v
skladu z najvišjimi ideali socializma. Težko mije priznati, da smo dandanašnji v
marsičem razočarani. Socialistični razvoj nam namreč ni prinesel samo blaginje
delavskega razreda, idealno zamišljeno samoupravljanje in velik ugled naše do-
movine, pač pa tudi samopašnost, karierizem, birokracijo, upadanje vzajemno-
sti, opuščanje morale in etike (podčrtal C. K.) v medsebojnih odnosih ljudi in
družbenih organizmov. Hlastanje za čim hitrejšim bogatenjem, ne le posamezni-
kov, ampak tudi delovnih organizacij, občin, republik, je izpraznilo vrečo sred-
stev, ki jo je zmoglo napolniti edinole delavstvo s svojim delom. Zaradi vsega
tega smo prišli v današnjo stisko, ki je ne bo mogoče rešiti, če se ne bomo vrnili k
spoštovanju vrednot, ki so bile gonilna sila NOB«.12
Podobne ugotovitve najdemo tudi v gradivu Komisije zveznih družbenih svetov
za vprašanje gospodarske stabilizacije Temeljni okviri dolgoročne socialne poli-
tike:
»Nujno si moramo prizadevati za uveljavljanje novih pogledov na življenje in
delo ter na vrednote sploh, še zlasti na delo družbenih dejavnosti. Pri tem mora-
mo izhajati iz pojmovanj, ki so značilna za samoupravno družbo;
dosledno moramo uveljavljati etične norme in humano ravnanje v socialistični sa-
moupravni družbi (tovarištvo, vzajemno spoštovanje, bratstvo in enotnost, spod-
bujanje konstruktivnega tekmovanja, nematerializirano prijateljstvo in ljubezen,
medsebojno pomoč, komunikativnost, prostovoljno delo ipd), ki je v zadnjih le-
tih močno upešalo, ker so se v medčloveških odnosih uveljavila merila kapitali-
stične gospodarske mentalitete (ključne vrednote so materialne dobrine, vlada iz-
razita potrošniška mentaliteta, vrednost in veljavo človeka pa se ocenjuje po bo-
gastvu ipd., zavladali sta tudi odtujenost in dehumanizacija odnosov na delov-
nem mestu in kraju bivanja, agresivno obnašanje ipd)«.13
2.	Drugi sklop problemov, ki se hkrati neposredno navezuje na gornje ugotovi-
tve, bi lahko poimenovali s skupnim imenom VULGARNI EKONOMIZEM.
Ta se kaže v odrivanju humanih ciljev samoupravne družbe na rob ter istočas-
nem dajanju prednosti kratkoročnim, operativnim, zgolj ekonomsko upraviče-
nim rešitvam ter v težnjah po nenehnem indeksiranju življenja, ki daje vtis, kot
da je le to sestavljeno iz samih številk. Takšno obnašanje pa smo na neki način
tudi dejansko legalizirali s tem, ko smo kot glavni motiv gospodarjenja deklarira-
li »borbo za dohodek«. Na ta način smo namreč le javno priznali nujnost tržnega
12	»Delo«, 18. 7. 1981,28.
13	Poglavje št. 10/6.
62
gospodarstva, ki pa nujno poraja elemente egoizma, anarhičnosti, lokalizma in
malomeščanske morale.
3. Tretji sklop problemov pa se nanaša na problem pretirane oziroma HIPE-
RINSTITUCIONALIZACIJE, kakor je ta problem poimenoval Josip Županov.
Njegove karakteristike so naslednje (podajam le povzetek avtorjevih ugotovitev):
a)	hiperinstitucionalizacija samoupravljanja kot institucije in atrofija samoupra-
vljanja kot gibanja (poskus, da se iz samoupravljanja izključi vsaka delavska
spontanost in kreativnost).
b)	Institucionalni gigantizem (število delegacij se je povzpelo na deset tisoč; člani
delegacij se štejejo na milijone; število zakonov in drugih državnih predpisov se
vzpenja na tisoče; število samoupravnih aktov ne deset-tisoče, število sestankov
na milijone; delegatski materiali se tehtajo na kilograme).
c)	Institucionalni perfekcionizem (stalne spremembe in dopolnitve predpisov in
samoupravnih sporazumov, izza katerih se skriva obsedenost arhitektov sistema
po vkalupljenju celokupnega človekovega vedenja, brez ostanka, v okvir institu-
cij).
d)	Birokracija brez racionalizacije (razcvet uradništva in kanclijsko-papirnatega
dela, kar ima svojo realno osnovo v hiperinstitucionalizaciji sami ter velikem
številu predpisov).14
7. Namesto zaključka
Videli smo torej, da protislovja naše družbe niso tako enoznačna, da bi jih lahko
reševali zgolj z enostavno formulo doslednega samoupravljanja (samoupravlja-
nje kot oblika upravljanja), ampak je potrebno nenehno iskanje novih alternativ,
novih poti, novih prebojev. Seveda, pod pogojem, da nas nekateri objektivni
trendi ne razorožijo, ampak jih vzamemo predvsem kot poziv na angažma in ak-
cijo, kajti verjetnost željenega družbenega razvoja ni zajeta zgolj v objektivnih
trendih, ampak predvsem v človeški akciji, za katero menim, da je odločilnega
pomena, medtem ko nam proučevanje objektivnih družbenih procesov lahko
daje le potrebno osnovo za takšno akcijo.
In prostovoljno delo na področju socialnih dejavnosti predstavlja enega izmed
pokazateljev tega, kje se danes v razvoju samoupravljanja nahajamo, hkrati pa
tudi alternativo (pretirani) institucionalizaciji življenja, ki jo velja izkoristiti.
»Pravijo, da ena lastovka še ne prinaša pomladi; ali naj nemara zategadelj la-
stovka, ki tega ne počenja, a pomlad čuti, tudi ne leti, ampak čaka. Tako bi po-
tem morala čakati tudi popek in trava, pa pomladi sploh nikoli ne bi bilo«.
L. N. Tolstoj
14 Naše teme, 12/1981,54-55.
63
Uporabljena literatura
1	Jovan Dorđević, Ideje in institucije, Radnička štampa; Beograd 1972.
2	Jovan Dorđević, Socializam i sloboda, Prosveta-Beograd 1982
3	Tone Fajfar, V prvem letu vojne. Delo 18. 7. 1981.
4	Kahlil Gibran, Prerok, Grafički zavod Hrvatske, Zagreb 1982.
5	Hollstein-Meinhold, Socialni rad u kapitalističkim produkcionim odnosima,
VŠSR, Beograd 1980.
6	Gordana Kačanski, Dobrovoljni rad u socialnom radu, Socialna politika št.
11-12/1981.
7	Ciril Klanjšček, Prostovoljno delo in socialna dejavnost, Teorija in praksa št.
6/1982.
8	Ivan Kuvačić, Sociologija, Školska knjiga, Zagreb 1979.
9	Henri Lefebvre, Misao postala svijetom, Globus, Zagreb 1981.
10	Marx-Engels, Izbrana dela, Cankarjeva založba, Ljubljana 1972.
11	Milčinski, Zdravstveni delavec v psihiatriji in etika, Zdravstveni obzornik
1-2/1982.
12	Friedrich Nietzsche, Antihrist, Grafos, Beograd 1980.
13	Friedrich Nietzsche, Ecce homo, Grafos, Beograd 1980.
14	Dušica Pogačnik, Organizirano prostovoljno delo na področju varstva dušev-
nega zdravja, Zdravstveno varstvo št. 7-8/1977.
15	Vojan Rus, Filozofski temelji moralne kulture, Antropos št. 3-4/72.
16	Bernard Stritih, Socialno delo pred razpotjem, Antropos št. 1-4/1974.
17	Alenka Šelih, Socialno delo kot oblika pomoči in kot oblika družbenega nad-
zora, yestnik delavcev na področju socialnega dela, št. 2-3/1981.
18	Đuro Šušnjić, Cvetovi i tla, Mladost, Beograd 1982.
19	Temelji in okviri dolgoročne socialne politike - gradivo.
64
Samoupravnost rada i integralnost
obrazovanja
Matko Meštrović
Medjunarodni kolokvij
»Obrazovanje i novi medjunarodni ekonomski poredak«
Dubrovnik, 3. do 6. rujna 1984.
Svojevremeno sam u jednoj studiji pod tim naslovom pokušao sabrati neke na-
tuknice za jedno temeljitije teorijsko promišljanje intencija i pretpostavki revo-
lucionarnog preobražaja obrazovne djelatnosti, potaknut očitim raskorakom iz-
medju političke volje, koja je u tom pogledu pred desetak godina kod nas bila
spremna izvršiti radikalne promjene u obrazovnom sustavu, i znatnih podbačaja
koji su se pokazali u praktičnom koncipiranju i provedbi te zamisli.
Moja studija nije imala nikakav neposredan aplikativni značaj. Htio sam napro-
sto postaviti pitanje: koje su povijesno i društveno one najšire dimenzije u koji-
ma se rad i obrazovanje moraju sagledati, ako se odista želi govoriti o njihovoj
povezanosti.
Pitao sam se koji su to oblici mišljenja-djelovanja koji bi (teorijski) morali prijeći
povijesne društvene okvire robnog svijeta, da bismo spoznavajući neporecivi op-
ćeljudski karakter rada krčili put oslobadjanju njegove društvene moći od otu-
djenja/postvarenja u robnim odnosima jednakosti.
To je, naime, Marx postavio kao temeljni uvjet da čovjek zagospodari procesom
proizvodnje, da bi u zajednici slobodnih ljudi koji rade društvenim sredstvima za
proizvodnju ti isti ljudi svoje mnogobrojne individualne snage mogli svjesno tro-
šiti kao jednu cjelovitu radnu snagu. Tek tada bi njihovi različiti radovi poprimi-
li prirodne oblike svoje društvene funkcije, a društvene odredbe tih funkcija više
ne bi bile u proturječju s prirodnim odredbama ljudskog rada uopće.1
1 Karl Marks, Kapital I-III, BIGS-Prosveta, Beograd 1973, str. 80-82; 79-80.
65
U gradjanskom načinu proizvodnje rad je stvar, premda stvar koja postoji jedino
u djelatnoj sposobnosti ljudskog bića. Te sposobnosti radnik se odriče kad svoj
rad razmjenjuje za vrijednost toga odricanja koja je odredjena unaprijed, kvanti-
tativno, radnim vremenom društveno potrebnim za njenu reprodukciju, premda
sama ta sposobnost nije količina nego, naprotiv, nemjerljiva kakvoća.
Rad uopće, onaj rad kojim živi rad u samom procesu proizvodnje čini orudje i
materijal tijelom svoje duše i time ih budi iz mrtvih stvari - taj rad gradjanska
znanost ne uzima za svoje polazište. Za nju rad se razmjenjuje kao bespredme-
tan, a predmet rada i orudje egzistiraju kao za sebe bivstvujući u kapitalu. Na toj
razdvojenosti rada od njegovih predmetih momenata počiva i samo postojanje
kapitala i najamnog rada.2
Odakle i dokle seže onda povijesni zahtjev za upravo radni čovjek spozna svoj
samotvorački identitet, kako bi zdobio otudjeni dio sebe, upotrebnu vrijednost
svoje radne snage, svoje životne sposobnosti, koje se odriče u razmjeni za njenu
razmjensku vrijednost, za nužna životna sredstva?
Na to pitanje ne možemo odgovoriti bez Магха, bez onih teorijskih pojmova ko-
jima je individuirao objektivne i subjektivne činioce u procesu proizvodnje, a
koje gradjanska znanost, kao i ona pseudomarksistička, sistematski ignorira. Iste
sastavne dijelove kapitala koje sa stanovišta procesa rada razlikuje kao sredstva
za proizvodnju i radnu snagu, Marx sa stanovišta oplodjivanja kapitala razlikuje
kao postojani i promjenljivi kapital. Postojani je kapital onaj dio predujmljenog
kapitala koji, preobraćajući se u sredstva za proizvodnju, u procesu proizvodnje
ne mijenja veličinu svoje vrijednosti, a promjenljivi je kapital onaj koji, napro-
tiv, preobraćajući se u radnu snagu u tom istom procesu stvara i svoj ekvivalent i
povrh njega veći ili manji višak vrijednosti3
Baš tu razliku kapital ne priznaje. Ona se u njegovim knjigovodstvenim operaci-
jama ni ne vidi. Kapital je iskazuje kao svoj legitimni profit, nastao ne iz nepla-
ćenog viška rada, nego iz radom utrošenih kapital-vrijednosti.
To je razvijeni oblik robnih odnosa jednakosti. U neposrednom procesu proiz-
vodnje subjektivna svojstva rada uključuju se u nj u obliku robe, a materijalna
sredstva rada uvijek se unaprijed ujedinjuju izvan njega, dok proturječno jedin-
stvo radnog procesa (stvaranja vrijednosti i viška vrijednosti) od viška rada stva-
ra opći, prijeko potreban uvjet rada.
Kroz taj oblik društvenog procesa proizvodnje klasa neposrednih neproizvodja-
ča prisvaja višak vrijednosti i odredjuje njegovu upotrebu; organizira proizvod-
nju tako da maksimalno ograničava udio »potrebnog rada«, a u samom potreb-
nom radu povećava udio »viška rada«.
Otuda višak vrijednosti predstavlja organsko jedinstvo svih oblika eksploatacije
u proizvodnom procesu i ishodište klasne borbe u njemu. Ono, medjutim, što
radničku klasu stvara i urazličuje, i što je u samom procesu njenog historijskog
nastajanja i preobražavanja temeljno, jest funkcionalni odnos koji u ukupnom
radniku, na razini cijelog društva, ujedinjuje dijelove radništva različite po nji-
hovoj tehničkoj ulozi i društvenom položaju u pogledu maksimalnog proizvodje-
nja viška rada. A to funkcionalno jedinstvo, koje proizlazi iz zahtjeva za proiz-
2	Karl Marx, Temelji slobode, Osnovi kritike političke ekonomije, redakcija G. Petrovič, Naprijed,
Zagreb 1974, str. 132, 137, 143.
3	Kapital, str. 189; 1160-1169.
66
vodnjom viška vrijednosti, dovodi do toga da rad svakog djelomičnog radnika
postaje sredstvo maksimalne eksploatacije svih.4
Stoga je saznanje o cjelini kretanja kapitala prva pretpostavka samospoznaje
rada: saznanje o društveno-povijesnim uvjetima reprodukcije radne snage kao
konkretnih oblika eksploatacije rada uopće u dinamičkom obličju kapitala uop-
će.
Postavljajući opći pojam rada kao djelatnost koja zna svoju svrhu, i definirajući
tu svrhu kao prisvajanje prirodnih stvari za ljudske potrebe, po čemu je rad vje-
čiti prirodni uvjet ljudskog života, Marx razlikuje čovjeka od čovjeka-radnika
čiji rad pripada kapitalisti i čime proces rada postaje proces medju stvarima koje
je kapitalist kupio.
U robi, medjutim, kao proturječnom jedinstvu upotrebne vrijednosti i vrijedno-
sti postavljeno je i to da je proces njene proizvodnje nerazdvojivo jedinstvo pro-
cesa rada i stvaranja vrijednosti; da je proces potrošnje radne snage istodobno i
proces stvaranja robe i viška vrijednosti.5
Stoga se moramo pitati što u tom jedinstvenom procesu biva sa istim čovjeko-
m/radnikom koji proizvodi robu, a što sa čovjekom/radnikom koji u tom istom
procesu stvara vijednost?
To razlikovanje ostaje, ono nije samo metodološko, ono je životno-povijesno
bitno za ljudski rod, baš kao što je promišljanje toga proturječja presudno za
ijiidskost rada, unatoč društvenom odnosu proizvodnje koji teorijski ne pravi
razliku izmedju čovjeka i radnika, premda praktički briše ne samo tu razliku
nego i svako razlikovanje izmedju čovjeka i mrtve stvari.
Upravo je razlika izmedju posebne prirode rada kao konkretnog ljudskog svoj-
stva (njegove upotrebne vrijednosti) i općeg rada kao apstraktnog svojstva radni-
ka (njegove razmjenske vrijednosti) i stvorila suprotnost izmedju rada i najam-
nog rada, to jest dovela je do proturječnosti izmedju svih posebnih sposobnosti
čovjeka i općih društvenih svojstava radnika, do inkongruencije u zbilji tih dvaju
pojmova i do inkongruentnog poimanja protuiječnosti društveno-povijesne zbi-
lje u kojima se ti pojmovi razvijaju
U okviru robnog svijeta općeljudski karakter rada, predstavljen negativno kao
rad od kojeg su apstrahirani svi njegovi konkretni oblici i sva njegova posebna
svojstva, otkriva baš time svoju vlastitu pozitivnu prirodu, ali čini tek specifični
društveni karakter toga svijeta - njegovi i svoju vlastitu robnu odtudjenost. Čo-
vjek u radniku funkcionalan je za kapital tek onoliko koliko je radnik u čovjeku
funkcionalan za proizvodnju viška vrijednosti.
Odredjenje vrijednosti dano je u ukupnom radnom vremenu minulog i živog
rada. Da bi smanjio udio živog rada u vrijednosnom sastavu svoje robe i tako
snizio njenu proizvodnu cijenu i bio konkurentniji, kapitalist mora povećati mi-
nuli rad (postojani kapital), ali tako da se smanji ukupna suma rada koja se nala-
zi u robi, dakle, da se živi rad smanji više nego što se minuli rad povećava. Budu-
ći da kapitalist ne plaća rad nego radnu snagu, vijednost sredstava za rad mora
biti manja od vrijednosti radne snage koju ta sredstva zamjenjuju.6
4	Etienne Balibar, »Višak vrednosti i društvene klase«. Marksizam u svetu 1/1978, Beograd, str. 12,
14, 16, 19-20; 40-42.
5	Kapital, str. 163-164; 168-170; 162.
6	Isto, str. 1259-1260; 1354; 348.
i>7
To je razlika na kojoj kapital igra, a samo na toj razlici može igrati i kapitalist.
Pri tome on drži da su svi dijelovi njegovog kapitala jednakovrijedni, pa i onaj
kojim kupuje živi rad, jer ga kapitalistička praksa uči da svaki dio kapitala odba-
cuje profit ravnomjerno. On uopće ne zna, niti to mora znati, od kuda i kako na-
staje ta ravnomjernost.
Divovska mašinerija svjetskog kapitala reproducira tu jednu jedinu pozitivnu lo-
giku kojom krije vlastiti misterij: mjereći sve prema svojoj mjeri, kapital i višak
vrijednosti sa svoje cjelokupne osnove sabire u svojoj prosječnoj profitnoj stopi.
Budući da organska razlika postojanog i promjenljivog kapitala u pojmu profita
ne postoji, kapitalist nema pred očima ukupni rad. On zna samo za onaj dio
ukupnog rada koji je platio u obliku sredstava za proizvodnju, živih ili mrtvih.7
Ali u razvitku proizvodnih snaga opredmećeni rad stalno raste u usporedbi pre-
ma živom radu. Objektivni uvjeti rada koje je stvorio rad sam istupaju prema
njemu kao tudja i vladajuća moć koja pripada personificiranim uvjetima proiz-
vodnje. To je golema predmetna moć koju je društveni rad suprostavio sebi kao
jedan od svojih momenata.
Taj momenat, predmetni rad, nije ništa drugo do predmetnost njegove društveno-
sti; upravo on, kroz svestrani društveni odnos robe prema robi postaje sve sna-
žnijim tijelom drugog momenta - subjektivnog, živog rada. Stvaranje tog pred-
metnog tijela djelatnosti zbiva se u suprotnosti prema neposrednoj radnoj snazi,
proces opredmećivanja pojavljuje se kao proces otudjivanja, prisvajanja tudjeg
rada. To je kapitalsko preokretanje i izvrtanje; ono je zbiljsko, ono je dano kao
povijesna nužnost samog razvitka proizvodnih snaga društvenog rada. Ali, to je
nužnost samo s odredjene historijske polazne točke, prolazna nužnost. Rezultat i
imanentna svrha toga procesa, koja kapitalskom poimanju izmiče, jest u tome
da se ta osnovica i taj olik društveno-povijesnog procesa ukine.8
Tek u spoznaji te zbilje javlja se suštinsko pitanje: kako nužnost opredmećenja
društvenih snaga rada osloboditi da se one istodobno ne otudjuju u odnosu na
živi rad?
Marxove naznake povijesnog odgovora na to pitanje valja dobro čuti. Predmetni
momenti rada izgubit će oblik otudjenja tek tada kada neposredni karakter živog
rada kao samo pojedinačnog bude ukinut i kada djelatnost pojedinca bude posta-
vljena kao neposredno opća ili društvena. Dakle, kad se sâmi predmetni momen-
ti proizvodnje postave kao vlasništvo društva, kao organsko društveno tijelo u
kojem se individue reproduciraju kao pojedinci.
Cjelovitost čovjeka kao društvena utopija u neposrednoj je proturječnosti s rasci-
jepljenopšću društva u pragmi kapitala. Bezvlasništvo radnika implicira vlasni-
štvo opredmećenog rada nad živim u istoj mjeri u kojoj je rad otudjen od svoje
predmetnosti, a društvenost sredstava za proizvodnju od rada radnika.
Jezgra suprotnosti koja postoji u proizvodnji i koja stvara klasni sukob - kapital-
ski odnos u čijem je iracionalnom izrazu zameten trag specifičnoj diferenciji koju
u procesu proizvodnje imaju razni sastavni dijelovi kapitala - ima posjedice u
općoj prirodi društva koje se razvija na toj osnovi, u karakteru njegove društve-
nosti, u integralnoj konstituciji dinamike proizvodnih snaga i proizvodnih odno-
sa sve do povijesnih granica kapitalističkog načina proizvodnje.
7	Isto, str. 1277-1280.
8	Temelji slobode, str. 317-318.
68
I sama svjesnost svijesti epohe proizvod je te proturječne racionalnosti kapitala:
zataškanog procesa zbiljskog postojanja u zbilji njegove produkcije. Stoga se i
praktična misao cijepa izmedju saznanja i zbilji povijesnog postojanja i spoznaje
povijesnog smisla te zbilje; izmedju znanstveno-tehničke racionalizacije postoje-
ćeg i postojeće revolucionarne prakse upućene zbiljskom postojanju.
Povijesni odnos koji konstituira društveni bitak, u cjelovitom razaznavanju dru-
štvenog rasprostiranja svoje predmetnosti implicira jedinstvo rada usprkos vla-
dajućoj društveno-tehničkoj i društveno-klasnoj njegovoj podjeli; njegovo samo-
vrednovanje i samospoznanju, ne samo s obzirom na nezaobilazni status radnika
u svakom koncipiranju aktuelne i potencijalne prakse radništva kao subjekta
društveno-povijesne proizvodnje ljudskog života, nego i s obzirom na sâm pojam
rada kao općeg subjekta prirodno-povijesne proizvodnje ljudskog društva.
Kao sjedinjenje svih svojih kapitalom faktički razdvojenih funkcija, kao indivi-
dualno prisvajanje svih društveno podijeljenih prirodnih i društveno razradjenih
predmetnih danosti pod kontrolom vladajuće društvene svijesti, ali i pod vod-
stvom svoje probudjene klasne samosvijesti, usred antagonizma društevnih i
klasnih interesa, kao jedinstveni prirodni sistem povezivanja znanstveno-
tehničkom podjelom posve razdvojenih sposobnosti glave i umješnosti ruke -
rad kao ukupni radnik djeluje ne samo virtuelno, nego on jest samo to djelova-
nje: nezaobilazni objektivni uvjet i bivstvujuci subjektivni smisao postojanja cje-
line svijeta društva. Da nema tog svojstva i te svoje moći u identificiranju ljudske
svrhe postojanja, rad ne bi postojao ni prirodno m povijesno; čovjek ne bi proiz-
vodio društvene uvjete opstanka ljudskog roda. niti bi ljudsko društvo reproduci-
ralo svoju ljudskost u čovjeku.
Kapitalsko suženje društveno-povijesnog smisla rada na rad koji proizvodi višak
vrijednosti, iako je predmet njegove društvenosti sveobuhvatno proširen, i kapi-
talsko otudjivanje njegove prirodne ljudske svrhe tek i jest onaj fakticitet koji
čini da u pojmu proizvodnog radnika nije sadržan samo odnos izmedju (društve-
ne) djelatnosti i korisnog (ljudskog) učinka, što je autonomno svojstvo rada i
imanentna svrha njegovog proizvoda, nego je izmedju rada i proizvodnog rada
ukliješten specifični, historijski postao odnos proizvodnje, koji čovjeku nepo-
srednom proizvodjaču daje obilježje radnika, to jest neposrednog sredstva za
oplodjivanje kapitala.9
Ali, sa stanovišta krajnjeg rezultata društveno-povijesnog procesa, čiji ukupni
društveni proizvod može biti samo povijesno nastali društveni čovjek, radnik da
bi bio čovjek mora sebe moći pojmiti kao dio ukupnog radnika, da bi društvo
pojmilo čovjeka ne samo kao cjelokupnost svojih odnosa nego i kao ukupnost
svih svojih ljudskih sposobnosti.
Što je onda stvarni praktični smisao klasne borbe proletarijata, što je realni op-
seg i mogući doseg njegove borbe da bi se ukinuli materijalni uvjeti eksploatacije
i u čemu je sve rezistentna moć vladavine opredmećenog rada nad živim?
Praktično saznanje realnih društveno-političkih uvjeta djelovanja i teorijska spo-
znanja najšireg smisla povijesne uloge proletarijata dva su nerazdvojna področja
njegove idejne i akcione svijesti, njegove samodjelatne organiziranosti.
Tek stanovište ukupnog radnika otvara sveopći uvid u povijesni položaj rada na
svim razinama njegove klasne rascijepljenosti koju sintetizira kapital u dinamici
svoje samooplodnje. Kao kombinirana djelatnost društva, ostvaruje se ukupni
radnik materijalno neposredno u ukupnom proizvodu koji je istodobno i ukupna
9 Kapital, str. 447-448.
<>9
masa robâ, bez obzira na to da li je funkcija pojedinog radnika, koji je član tog
ukupnog radnika, dalja ili bliža od najneposrednijeg manuelnog rada. A djelat-
nost te ukupne radne sposobnosti, njena neposredna proizvodna potrošnja od
kapitala, ostaje neposredno pretvaranje te sposobnosti u kapital, sve dok on
- neposredno ili posredno - organizira društvenu proizvodnju i odredjuje sadrža-
je rada.10
Klasna dominacija kapitala nije samo ekonomska, u kontroli nad sredstvima za
proizvodnju, nad procesom rada i nad proizvodima rada, a ni samo politička u
osiguravanju toga nadzora u ambivalentnim društveno neprevladanim funkcija-
ma države, nego i ideološka u svim aspektima moralne sakralizacije i juristifika-
cije tog nadzora. Svoju klasnu dominaciju buržoazija je uspostavila tek svojom
potpunom političkom vlašću, kojom je na osnovu ekonomske moći širila i
učvršćivala svoju idejnu i kulturnu hegemoniju; radnička klasa svoju dominaciju
može uspostaviti tek kao historijski posve novu osnovu proizvodnje, za koju je
potrebno njeno vlastito klasno oslobodjenje.
Da bi bio svoj, da bi zagospodario svojim radom na razini društva, radnik mora
zagospodariti i svojom revolucionarnom državom isto onako kao i svojim radom
na radnom mjestu, ali će tek onda postati svoj gospodar i gospodar svog načina
proizvodnje kad bude faktično i potpun gospodar nad kapitalom.
Pitanje individualne moći prisvajanja društvenih vrijednosti i društvene slobode
kolektivnog raspolaganja njima, koje se i bez ideološkog posredovanja faktički
očituje na radnom mjestu kao dijalektički konflikt subjektivnog i objektivnost
momenta procesa proizvodnje, tek se u punini svoje teorijske eksplikacije može i
praktički, akciono-politički artikulirati u idejne, taktičke i strategijske ciljeve ne-
posredne klasne borbe osviješćenog proletarijata, ponajprije kao sâm sadržaj te
borbe, a onda i kao razrada njenih modaliteta i njenih organizacijskih oblika.11
Da bi se postigla i neznatna promjena bitnog odnosa na radnom mjestu, nužne
su promjene u najširoj, općoj mehanici stvaranja društvenog bogatstva, u povi-
jesno uvjetovanim uvjetima društvenog vrednovanja i proizvodnog asimiliranja
kvalitativnih svojstava ljudskog rada, jednako kao i u društvenim uvjetima raz-
vijanja tih svojstava. Pri tome nisu nimalo neutralni ne samo dani karakter
znanstvene tehnologije i postojeće društvene organizacije rada (kao tehnološka
organiziranost i znanstveno-tehnološki sastav društvenih snaga rada), nego još
manje mogu biti vrijednosno neutralni i oblici institucionalne organizacije dru-
štva koji posreduju (izražavajući je) klasnu svijest kroz društvenu moć prisvaja-
nja svih radom ostvarenih društvenih vrijednosti.
Stoga klasna borba koja ima taj najširi društveno-povijesni opseg, ne smije
ustuknuti pred dvojnošću svojih konkretnih aspekata, pred nepodudarnošću so-
cijalne stvarnosti i klasne svijesti. Političkom djelovanju koje ne računa s tom
nepodudarnošću, ona se može prikazati u izokrenutim oblicima kao društvena
stvarnost političke zbilje umjesto kao politička stvarnost klasne zbilje, a time i
ono samo postaje društvena stvarnost političke utopije koja promašuje društve-
nu utopiju revolucionarne prakse i svodi je na utopističku dimenziju ideološkog
opravdanja praktične politike nosilaca nepodruštvljene društvene moći.
Zaziranje od revolucionarne teorije nije nepoznata pojava u povijesti radničkog
pokreta; štoviše, veoma je poznato i nije ostalo teorijski neobjašnjeno, unatoč
10	Karl Marks, Re/Mutati neposrednog procesa proizvodnje, Rukopis neobjavljene Šeste glave Prve
knjige Kapitala, Izdavački centar Komunist, Beograd 1977, str. 65.
11	Bruno Trentin, ^Radnička demokratija«, Marksizam u svetu 3-4/1980, str. 40-41; 43-44.
70
raznolikim okolnostima u kojima se javljalo, kao jasniji ili manje jasan oblik
oportunizma. Ono što ga označuje i po čemu je prepoznatljiv nije mišljenje una-
prijed kao kriterij ponašanja, nego unaprijed investirani interes za kojim ide a da
nema svestranog misaono-kritiČkog utemeljenja, pri čemu je objektivna posledi-
ca subjektivnog djelovanja da ideju i praksu radničkog pokreta pregurava na ka-
pitalistički kolosijek.12
Ekonomska motivacija društvene akcije, inicirane i vodjene politički, višestruko
promašuje ekonomsku problematiku poželjne društvene promjene ako jedno-
strano očitava složenu društvenu suštinu ekonomskog porijekla društvene moći,
to jest personificiranog odnosa rada i kapitala u objektivnim uvjetima proizvod-
nje. Politička moć društvenog djelovanja ne smije zaboraviti da ona proizlazi iz
već postojeće moći nad radom, a kao povijesno nezaobilazni instrument društve-
ne promjene svoje porijeklo u tom odnosu ne smije ideološki prikazati kao da
ona nije sâm taj već dani odnos. U protivnom, izazvat će neizbježan rascjep iz-
medju »misli i akcije«, praktički će aktualizirati dva shvaćanja svijeta, jednog
koje se prihvaća na riječima i drugog koje se ispoljava u stvarnom djelovanju.
Tamo gdje se taj kontrast javlja »u životu velikih masa«, on »ne može ne biti iz-
raz dubljih kontrasta društveno-povijesnog reda.13
Determiniranost elemenata cjeline determinirana je strukturom cjeline, a objek-
tivnost te cjeline sadržana je u društvenoj strukturi, u realno postojećim klasnim
odnosima. Politički ljudi kao društveni činioci nosioci su objektivnih svojstava
tih odnosa i tek su u tom smislu, kao njihova personifikacija, oni i subjektivni či-
nioci, njihov proturječni izraz. Tako je i povijesna moć jedne društvene klase
njena subjektivna sposobnost da ostvari svoje posebne objektivne interese. Zato
društvene klase i nisu svodive na medjuljudske odnose, a jož manje je svodiva
moć institucionalnih struktura države na politički autoriteti onih koji provode
njene reformatorske intencije.
Na društvenoj razini jedina prava moć jest ekonomska moć, ali ne kao formal-
no-pravna vlast vlasništva - privatnog, državnog ili društvenog - nego kao dru-
štvena moć ekonomskog prisvajanja, i samo po toj moći raspodjeljuje se i ra-
spolaganje s njom medju klasama.14
Predmet marksističke analize klasnih odnosa jest upravo njihova antagonistička
struktura i proces preobražaja te strukture za koji je nebitna svaka klasifikacija
tih odnosa koja prethodi njihovoj identifikaciji u zbilji radnog odnosa. Kritička
analiza te zbilje s intencijom njenog mijenjanja »mora praviti razliku izmedju
veće« proizvodnosti koja je plod razvitka društvenog procesa proizvodnje, i veće
proizvodnje koja je plod kapitalističke eksploatacije procesa proizvodnje«.15
Pragmatistička je mistifikacija svako polazište koje proizvodnost rada dovodi u
vezu sa stvaranjem vrijednosti u procesu proiizvodnje, a ne izravno sa sposob-
nošću radnika da održava vrijednosti sredstava za proizvodnju i da ih prenosi na
proizvod, zajedno s vrijednošću svoje najamnine i s vrijednošću viška svoga rada.
Svojstvo u kojem rad za vrijeme istog, nedjeljivog procesa održava vrijednosti
bitno se razlikuje od svojstva u kojem stvara vrijednost: u prvom je to svojstvo
svrsishodne djelatnosti, a u drugom apstraktno svojstvo rada kao utroška radne
12	Roza Luksemburg, Socijalna reforma ili revolucija?, BIGZ, Džepna knjiga, Beograd 1976, str.
97-99.
13	Antonio Gramsci, prema navodima u tekstu: Steven Lukav »Moć: jedno radikalno shvatanje«.
Marksizam u svetu 8/1980, str. 225.
14	Nicos Poulantzas, »Problemi kapitalističke države«. Marksizam u sve«« 8/1980, str. 245-247.
15	Kapital, str. 374.
7]
snage koji kapital jedino priznaje. Zato, sve dok je proces rada proces stvaranja
vrijednosti, i društvena zbilja proizvodnog procesa ostat će bitno nepromijenje-
na: radnik neće, primjenjivati uvjete za rad, nego će uvjeti za rad primjenjivati
radnika. Vrijednost radnikove radne snage odredjivat će se nezavisno od društve-
ne proizvodne snage rada, baš kao i vrijednost sredstava za proizvodnju, sve dok
i sredstva za rad u procesu rada funkcioniraju kao kapital-vrijednost.
Okolnost, naime, da rastuću proizvodnu snagu rada karakterizira jako povećanje
stalnog dijela postojanog kapitala, dok se cjelokupna količina živog rada koji
stvara vrijednost smanjuje, ni u kojem pogledu ne pogadja odnos u kojem se živi
rad, sadržan u proizvedenoj robi, dijeli na plačem i neplaćen, jer je taj odnos
odredjen veličinom relativnog viška vrijednosti.16
Proturječni oblici u kojima se reproduciraju društveni odnosi proizvodnje, koji
proizvode i postojeće klase i njihov medjusobni antagonizam, ne mogu se, dakle,
razaznati iz gotovih pojava u kojima su ti odnosi već dani nego, naprotiv, iz unu
tarnjeg mehanizma kapitalističkog procesa.
Ekonomska činjenica da robna vrijednost još uvijek odredjuje društveno potreb-
ni rad kao apstraktni rad, ne isključuje povijesnu mogućnost da se to kvantitativ-
no odredjenje društvene vrijednosti rada kvalitativno rastvori u sistem pokazate-
lja društveno korisnih učinaka živog rada kao funkcija njegove društvene pro-
duktivnosti: da se u ekonomskom sistemu razrade mehanizmi pretvorbe oblika
vrijednosti kao unutarnjeg izraza sfere proizvodnje u cijenu radne efikasnosti
kao pojavnog izraza sfere razmjene.17
Ta je teorijska orijentacija ka kvalitativnom vrednovanju rada presudna. Jer tek
u onoj mjeri u kojoj se povijesno rastvara srašćenost robnog oblika rada s opti-
cajnim kapitalom i uspostavlja organska veza živog rada s društvenom vrijedno-
šću minulog rada sadržanog u postojanom kapitalu, prevladavat će se u odnosu
subjektivnih i objektivnih činilaca proizvodnje onaj društveni oblik procesa rada
koji radnu snagu pretvara u kapital-vrijednost koja stvara upotrebnu vrijednost i
vrijednost, i uspostavljat će se integritet živog rada koji će i stalni kapital sredsta
va za proizvodnju biti u stanju vrednovati i društveno upotrebljavati kao ukupni
rad društva, mjereći i potrebni rad i višak rada kao izdatke u konkretnom radu
sa svim svojstvima njegove društveno potrebne osposobljenosti.
Tek tada bit će stvarno pokrenut i povijesni proces prevladavanja protuiječnog
oblika djelovanja zakono vrijednosti kao zakona prosječne profitne stope kao
zakona društvene produktivnosti rada. Tek time će započeti i stvarna transfor-
macija proizvodnog odnosa proizvodjača roba u proizvodni odnos udruženih
proizvodjača upotrebnih vrijednosti, što će ujedno biti i proces prevladavanja
robne proizvodnje i proces pretvaranja posredno društvenog vlasništva na sred-
stvima za rad u neposredno društveno vlasništvo udruženih proizvodjača, jer će i
svi predmetni momenti proizvodnje sve više postajati organski dio društva.
U društvu u kojem proizvodjači reguliraju svoju proizvodnju po unaprijed dogo-
vorenom planu, proizvodnost rada bezuvjetno bi se morala mjeriti smanjiva-
njem količine rada koja ulazi u robu, ali ne u funkciji novostvorene vrijednosti
koja izražava odnos potrebnog rada i viška rada kao odnos vrijednosti radne
snage i viška vrijednosti, nego u funkciji organskog društvenog sastava proizvod-
nih snaga koji kroz odnos živog rada i opredmećenog minulog rada izražava nji-
hov korisni društveni učinak.
16	Isto, str. 182; 1016-1017; 1336.
17	Ivan Vlahović, »Pristup normalnoj cijeni društvene reprodukcije«, Socijalizam 1/1981, Beograd,
str. 153-155.
72
U tom smislu vrijednosni sastav rada, ukoliko je odredjen društvenom složenoš-
ću općeg rada sadržanog u sredstvima za proizvodnju i ukoliko odražava stupanj
složenosti organizacije živog rada potrebnog da se ta sredstva društveno racional-
no primijene, možemo nazvati organskim sastavom rada.
Kategorija društvene racionalnosti, medjutim, nema ekonomski nezavisne vari-
jable koja bi je mogla prikazati kao povijesno i klasno-društveno neutralnu veli-
činu. Naprotiv, upućujući na povijesno kritično promišljanje same zbilje rada
kao odnosa ljudi prema ljudima i njihova odnosa prema prirodi, s intencijom ot-
krivanja istine u zbilju oslobodjenja cjeline povijesnih mogućnosti čovjeka u ho*
rizontu ljudske zajednice rada, ona implicira subjektivno odredjenje uvjeta upo-
trebe svih njegovih konkretnih i potencijalno danih društvenih vrijednosti, ak-
centirajući ljudski element kao bitnu povijesnu snagu društva.
Ako je razvijanje proturječnosti jednog historijskog oblika proizvodnje jedini po-
vijesni put za njegovo ukidanje i preobražavanje, onda idejno-teorijska koncep-
tualizacija i teorijsko-praktična aktivacija procesa toga preobražaja mora poći
od proturječnosti koja je u temelju razvoja svih društvenih formacija epohe: od
društveno-povijesne činjenice da se »stvaranje predmetnog tijela djelatnosti zbi-
va u suprotnosti prema neposrednoj radnoj snazi«. Valja, dakle, povijesno pre-
mostiti duboki jaz kojim je pragma kapitala društveno-klasno rascijepala svijet
rada u cjelini njegove suvremenosti. Njegovo jedinstvo mogu praktično usposta-
viti samo one povijesne snage koje povijesnu društvenu racionalnost ljudskog
razvitka zasnivaju na uvjetu-poziciji koja je suprotna kapitalskoj: ne na vrijed-
nosti radne snage mjerene apstraktnim radom društveno potrebnim za njenu re-
produkciju koja reproducira i njenu potčinjenost sredstvima za proizvodnju,
nego na kvantitativno nemjerljivoj vrijednosti društvenog rada povijesno potreb-
nog za njeno društveno i ljudsko samooslobodjenje.
Ekonomsku racionalnost kapitala valja iz temelja preokrenuti, da bi se izbjeglo
upadanje u njegove legitimne proturječnosti. Ako proizvodnu snagu kapitala ne
jača racionalizacija društvenog rada uopće, nego samo racionalizacija plaćenog
rada koja povećava cjelokupnu količinu prisvojenog neplaćenog rada društva,
onda društvenu proizvodnu snagu rada može jačati samo solidarna primjena dru
štvene moći radni kove klasne svijesti da pripada radu uopće, što je odnos-
pozicija neophodna da bi s društvenim kapitalom mogao raspolagati kao sa svo
jim vlastitim minulim radom.
Društveno-povijesna osposobljenost proizvodjača da samoupravljaju društve-
nom proizvodnjom, da samosvjesno organiziraju njene uvjete i svjesno usmjera-
vaju razvitak svih njenih činilaca, dana je dakle društveno-proizvodnom snagom
rada u onoj mjeri u kojoj i rad svakog pojedinačnog radnika postaje stvarno dru-
štven, to jest društveno neposredno povezan sa transfunkcionalnom cjelovitošću
ukupnog radnika.
Svjetsko-povijesno napredovanje proletarijata do te njegove konačne pobjede
odista nije nimalo laka stvar. O vladajućem svjetskom poretku je riječ, koji de-
terminira klasnu zbilju u svim postojećim društvenim formacijama, i o klasnoj
borbi čije je materijalno ishodište u transnacionalnoj funkcionalizaciji sistema
eksploatacije ukupnog radnika.
Mijenjanje objektivnih okolnosti koje iz te svjetske povijesne situacije proizlaze
za svaku pojedinačnu akciju revolucionarnih društvenih snaga pretpostavlja da
se mora zauzeti takva idejno-kritička pozicija koja spoznajom suštine društveno-
povijesne i društveno-klasne rascijepljenosti rada omogućava identifikaciju klas-
ne pripadnosti njenih socijalnih nosilaca i klasnih obilježja njihovog praktičnog
djelovanja.
73
Nova desnica kulturne politike
Lev Kreft
Obstoječi zapisi o novi desnici jo pretežno karakterizirajo na dva med seboj po-
vezana načina: kot nekaj, kar je marksizmu zoperstavljeno od zunaj, in kot ne-
kaj, kar se pojavlja v razvitih deželah kapitalizma. Za naše izhodišče si zato
vzemimo dve tezi, ki imata oporo tudi v dosedanjem pisanju pri nas (npr. Slavoj
Žižek ob procesu Trobec):
1.	nova desnica ni le zunanji nasprotnik marksizma, kajti nova desnica obstaja
tudi kot ideologija pod zastavo marksizma;
2.	o novi desnici ne moremo govoriti le v okvirih razvitega kapitalističnega sve-
ta, saj se pojavlja tudi v socialističnih deželah,
Kot antimarksizem (ki pa kot nasprotnik obstoječih in vladajočih ideologij soci-
alizmov v posamičnih deželah ni vedno novo - ali starodesničarski, lahko je celo
levičarski antimarksizem) in kot marksizem. Novodesničarski marksizem pred-
stavlja odziv vladajočih socialističnih ideologij na krizo, ki maje tla pod nogami
obstoječim pat pozicijam družbenih sil; te pat pozicije so pogojevale blago, ne-
ofenzivno nastopanje apologetskih predstv »vlade v imenu vseh«.
Tokrat ne bom govoril o antimarksizmu, ampak o novodesničarskih tokovih v
vladajoči ideologiji v Jugoslaviji. Pri tem se ne bom zadržal pri nacionalizmih in
unitarizmih, jedrih in šovinizmu, niti ne pri utemeljevanju družbenega mesta
ženske v gospodinjstvu, še manj pri delitvah družbe in delavstva na »talene« in
»tapridne«, ne bom se ubadal z napadi na ekologijo ali z idejami o narojeni mla-
dostnosti kot sveži sili postaranega sistema, ampak se bom v skici lotil le neke
marksistične ideologije v kulturi, umetnosti in estetiki.
Stara marksistična desnica, s svojo zakoreninjenostjo najprej v reformističnem
sodelovanju z imperializmom, nato pa s svojo ideološko funkcijo v državi nove-
75
ga tipa, je znana predvsem po priseganju na klasiko, realizem in proletarsko kul-
turo. Njena vloga, in s tem diktirana vloga kulture v socializmu, predpostavlja
posiljujoče državno in partijsko izgrajevanje aparata prevzgoje ljudstva za potre-
be socialistične države. Ta stara desnica živi tudi v našem okolju svoje javno in
podtalno življenje, tako kot životari na drugi strani tudi standardna protisociali-
stična ideologija, ki danes brenka predvsem po vprašanjih naroda, jezika in kul-
ture.
Vendar za našo včerajšnjo in današnjo vladajočo klimo nista bili najznačilnejši
ne prva ne druga, ampak dominantna ideja preseganja tiste dogmatike, ki ne po-
zna vloge svobodnega človeka, ustvarjalca in posameznika. To je bila ideologija
specifičnega marksističnega humanizma. Ta ima svoje korenine že v razsvetljen-
ski teoriji estetsko vzgojnega kozmosa (na primer Schiller), pa v tistem, kar pri
Kautskem kritizira Marcuse v sklepu članka O afirmativni kulturi (1937), in v
nekaterih utopično socialističnih konceptih ter anarhističnih idejah, ki so moč-
neje vplivale na umetnike in njihove projekte, kot pa Marx in marksizem (na
primer ideje Williama Morrisa). Ta humanizem zahteva razvoj svobodnega člo-
veka kot ustvarjalnega bitja in je po svojem teoretskem dometu pravzaprav po-
vsem frazerski, pripoveduje o dobroti, goji povsem rousseaujevska melanholična
in ljubiteljska čustva, je feuerbachovsko zaljubljen v Človeka - kot način prevla-
dovanja protislovij socializma pa predlaga estetsko, kulturno vzgojo, zahteva ne-
žno gojenje človeške rastlinice (namesto grobega lisenkističnega posiljevanja člo-
veške narave predlaga, da to naravo prepričamo ali popišemo s poljubnimi hu-
manimi znaki).
V osnovi tega humanizma pa ostaja predpostavka, da ljudje niso dorasli socializ-
mu in jih je treba torej na lep način povzdigniti v socialistične subjekte - taista
predpostavka, ki predstavlja tudi pri Leninu neprevladano pozicijo druge inter-
nacionale in elitnega boljševizma in s tem dejansko spono med njegovim pojmo-
vanjem socializma in državo novega tipa. V kulturi ta ideologija zahteva, naj
kultura kot taka in kar tako pripade množicam - subjekt te kulturne politike je
kultura sama, množice so objekt pokulturjevanja. Bori se za amaterizem kot
ideal, umetniške stvaritve se prenašajo v tovarniške hale, še raje pa v tovarniške
menze, zahteva se estetski videz industrijskega pogona (cvetje ob vhodu, mozaik
ali tapiserija v sprejemnici, pri tekočem traku spremna glasba v ritmu dela in na
hodniku obešena grafika, predvsem pa lični izgled produkcije, s čistimi in pri-
kupnimi delavskimi opravami in obrazi). Geslo te ideologije je produktivnost
umetnosti in kulture: kultura je produktivna, ker s kulturo »nafilana« človeška
vreča laže stoji pokonci, ko ji strojijo kožo v produkcijskem procesu. Nezaupa-
nje do delavca se v tej ideologiji kompenzira s kultom abstraktne socialistične
osebnosti.
Del protagonistov tega človekoljubiteljstva, pa tudi nekaj novih razvijalcev
marksistične ideologije, pa se danes pod pritiskom krize in prestrukturiranja dr-
žavne volje v socialističnem samoupravljanju loteva drugačne utemeljitve kul-
turne politike in kulture. Nova estetika, ki se rojeva, hodi trdno v smeri nove
desnice. Tako se včeraj prikrita resnica humanizma razkriva v vsej svoji cinični
podobi. Včerajšnje nežno človeško bitjece mora zdaj postati organski del obče
družbene strukture, korporativizem postaja ideal, enakopravnost žensk zahteva
uvajanje ženskega nočnega dela, polno bistvo človeka se mora za nekaj let, za de-
set let, še za srednjeročno ali dolgoročno obdobje žrtvovati in trpeti za ohranitev
organske skupnosti, da bi si šele ponovno zaslužilo pravico polnosti in ustvarjal-
nosti. Zato se tudi ideal preteklosti iz humanoidnega »kulturtregerstva« premika
ponovno k obdobju obnove in izgradnje, ko seje posameznik zmogel brez ostan-
ka izgubiti v kolektivu. Taka samoizguba bi bila danes, ko ni več možen sociali-
76
stični ideal države blagostanja, koristno zdravilo za nezdrave uživaške ambicije
posameznikov. Avtoritarna organizacija, ki se ponuja kot tisti »kolektiv«, naj bi
tudi v kulturi pomirjala nezadovoljstva, ker jih ne more več pomirjati v fatamor-
gani supermarketa. Tudi kultura in umetnost se morata torej vključiti v novo
produktivnost socializma, in metoda tega vključevanja zdaj ni več nežno prepri-
čevanje in vzgajanje, ampak, prosto po Višinskem, prisiljevanje s pomočjo drža-
ve novega tipa, ki deluje preko nastajajočih korporativnih mehanizmov »svo-
bodne menjave dela«. Zato vsebuje novi program kulturne politike:
1.	vrnitev h klasiki kot trdni vrednosti, najpripravnejši za vzdrževanje ljudstva v
blagopokojni zaplankanosti;
2.	podporo etatistični kulturi, ki ne mine nikdar (kot je ugotovil že Karel Teige
po izkušnjah krize dvajsetih in tridesetih let, zanjo nikoli ne zmanjka sredstev) in
se dogaja kot vedno bolj fašistoidno spomeničarstvo, prigodništvo, proslavljal-
stvo ipd. z novimi estetskimi konturami, kijih simbolizira letošnja proslava dne-
va mladosti;
3.	izničenje vsega motečega, obrobnega, alternativnega, marginalnega in podob-
no neetatističnega in nekorporativnega, anorganskega rituala ali celo antirituala
kulture (že nežni humanizem je celo vrsto dejavnosti in načinov izrinil iz svojega
koncepta razsvetljevanja, da se ljudstvo ne bi pokvarilo, vendar je bil še sposo-
ben tolerirati tisto marginalizacijo teh dejavnosti, ki jo je sam ravno ustvaril) - in
to sega od blokiranja intelektualne in kulturne radovednosti z zaporo svetovnih
informacijskih in potovalnih pretokov do poskusov pogroma nad mladinsko
množično kulturo, ki jih je Vrdlovec tako točno poimenoval protimladinski šo-
vinizem.
Obenem se spreminja tudi kulturno estetska utemeljitev, opravičilo obstoja kul-
ture v socializmu. O njeni smiselnosti in smotrnosti se zdaj ne razsoja s pozicije
nujnega povzdigovanja samoupravno nedoraslega osebka na višjo možgansko hi-
giensko raven, ampak pred sodnim prezidijem abstraktnega razuma samega
-pred sodiščem v imenu presežne vrednosti.Kultura in umetnost z njo nista več
produktivno kot producenta polnega bitja, ampak kot dušitelja nezadovoljstva,
predvsem pa kot zaščitna znamka uglednosti blaga, njegovega blagovnega sijaja,
lesketa in profila: imidž. Kultura iz spremljevalca delovnega procesa med kapi-
talom in delom, v novi ideologiji postaja sodelavec kapitala pri izžemanju dela
-humanistična vizija socializma je nenadoma odkrila, da je tudi kultura lahko
industrija, in na strani kapitala našla svojo pravo, usojeno in narojeno stran v
razmerju razrednega boja. Geslo dneva je zdaj dizajn, imidž, industrijsko obliko-
vanje za izvoz, reklama kot spektakel, propaganda . . . Nič več cvetje na okovih,
zdaj se loteva dizajna okovov samih -kot se je to zgodilo že tudi precejšnjemu
delu humanizirajoče avantgarde, zlasti v Nemčiji po prvi svetovni vojni, in to
prav tistemu delu, ki je najbolj zasanjano verjel v umetniško in kulturno vzgojno
oblikovanje novega človeka za novi svet. Marksistični humanizem vladajoče
ideologije seje iz nekritičnega idealizma preselil na tla nekritičnega pozitivizma,
ostal paje vulgarni apologet in si tako ohranil družbene pozicije.
Ta preobrat v sentimentalnem humanizmu ima bogato tradicijo tudi v marksiz-
mu preteklosti, kot se lahko v preteklosti marksizma najdejo tudi oporne točke
za nasprotovanje temu preobratu. Konec koncev je postal produktivno ambi-
ciozni birokraciji odvečni privesek svoje dni celo človekoljubni Gorki, sicer pred
tem tako koristen pridigar realsocialističnega Blut und Bodna.
77
Množična in alternativna umetnost
Janez Strehovec
Pred približno šestnajstimi leti je v ljubljanskem kinematografu Sloga nekaj me-
secev igral danski barvni erotični film Kozel v raju. Čeprav so takrat, v zgodnjih
šestdesetih letih, po Evropi in ZDA že na veliko predvajali filme mehko porno-
grafskega žanra, tudi filme off produkcije, v katerih je bilo videti vrsto vseh mo-
gočih in nemogočih prizorov iz seksualnega življenja. Razumljivo, da je tedaj
tudi že obstajala industrija trde pornografije, namenjena zasebnim potrošnikom.
Predvajanje tega filma pa je vendarle pomenilo dogodek v takratni Ljubljani.
Gledalci filmov, torej kinematografska publika je bila do takrat pri nas navajena
na filme, v katerih se pač ni videlo povsem golih teles; na področju erotike in
seksa so prevladovali predvsem francoski in italijanski filmi, zlasti t.i. psevdo-
zgodovinski spektakli, kjer pa se je slečeno žensko telo prikazovalo praktično
samo do vrha prsnih pigmentnih kolobarjev, prsa v celoti pa samo pretežno iz
profila ali posneta v mraku.
Kozel v raju, priznati mu moramo tudi lastnost dovolj užitne komedije, je prebil
to filmsko tabuiziranje slečenega ženskega telesa v pri nas prikazanih, običajno
cenzuriranih ali, po domače, izrezanih filmih, pomenil pa je tudi nekaj (spričo
teg$ nekaj tudi pripovedujemo to zgodbo), čemur bi lahko rekli institucija po-
stopnega detabuiziranja. Tej instituciji postopnega odkrivanja tabujev, gre za lo-
giko upati si vsakič dva do pet odstotkov reči, pokazati ali zaklicati več, je
mojstrsko načeljevalo vodstvo ljubljanske Sloge, ki nas je skozi petnajst in več
let vztrajno vedno bolj navajalo na filme s slečenimi igralkami in igralci, ki sleče-
ni tudi kaj počno.
Predvajanje enega samega filma z off scene ali pogumnejše mehke pornografije bi
lahko v trenutku uničilo to institucijo postopne, tudi mukotrpne detabuizacije,
vendar do tega ni prišlo, čeprav je lahko vsem jasno, daje meja te produkcije, t.i.
celovečernih filmskih erotičnih komedij prav popolno razkritje tabuja.
79
Kinematograf Sloga torej kot mesto postopne detabuizacije - svojevrstne mu-
kotrpne poti, steze majhnih korakov, kot institucija, ki jo vzpostavlja logika v
časovnem sosledju upati si po vmesnih intervalih vedno vsaj odstotek, dva več
reči ali pokazati. Zakaj omenjamo ta primer, morda gnavimo z njim? V glavnem
spričo zdajšnjega položaja na področju sodobne književnosti in umetnosti, tudi
običajnih, uveljavljenih in institucionaliziranih razmerij znotraj tega območja,
za katere je značilno, da so v njem našli mesto, kjer lahko potekajo bodisi seksu-
alne bodisi politične, ideološke, moralne in druge detabuizacije.
Pri tem seveda mislimo na možnost, ki jo etablirana, komorna in elitistična
umetnost kot poglavitno področje vseh uradnih kultur nudi v tem trenutku. Fino
in elegantno je nekaj plasirati tam, kjer postane to že na podlagi mesta izjavljanja
oziroma dogajanja kar se da pomembno, vplivno, računa celo z zglednim vpi-
som v zgodovino. Celo politično pragmatično in taktično zrelo je motoviliti se
okrog umetnosti, delati z njo, jo tudi uporabiti ali celo zlorabiti za kaj.
Tradicionalna, komorna, elitna umetnost kot področje detabuizacije in hkrati
tudi mesto političnega polaščanja, manipuliranja ali pa priložnost za ideje opo-
rečništva, tudi kakšnega boljšega revolta? In na drugi strani t.i. množična umet-
nost, ki sploh ni enovita, ampak se členi na
-	programsko množično umetnost, t.j. ustvarjalno prakso estetskih vrednosti, ki
se oblikujejo na podlagi programov, manifestov, torej eksplicitnih odločitev za
ustvarjanje neelitne umetnosti, odločno zoperstavljene etablirani, uradno branje-
ni in institucionalizirani umetnosti. Opraviti imamo z množično kreativnostjo,
ideje zanjo pa je prispevala že zgodovinska avantgarda v svojih programih in
manifestih.
-	Amaterizem, mentorsko usmeijeno in kontrolirano množično »zaledje« elitne
komorne umetnosti oziroma, lahko rečemo, »umetnosti kot umetnosti«. Cilj
vsega tega amaterstva in z njim povezanega mentorstva je prav plasma v elito
samo, opraviti imamo za množičen, pogosto trivialen in diletantski poskus po
preseganju te množičnosti, sicer pa je takšna umetnost tudi oblika estetskega dre-
manja množic.
V množični umetnosti ni ne procesov tabuizacije niti detabuizacije. Pravzaprav
se nahaja tabu le nad množicami samimi. Množična umetnost je vsekakor različ-
na od komorne, tradicionalne, (neo)klasicistične umetnosti, vendar ji, predvsem
v obliki amaterizma, ne predstavlja dejanskega antipoda. Čisto drugo prve je
lahko samo alternativna umetnost v vseh znanih in neznanih oblikah; na določe-
ni razvojni točki sta bila to tudi esteticizem in zgodovinska avantgarda, za obe
varianti je bila namreč značilna »dvojna drugost«, namreč biti drugo empirije
(obstoječega) in biti drugo tradicije (zgodovine predpostavk svojega mesta izja-
vljanja, (neo)klasicizma kot takega). Alternativna umetnost, kakšna naj bi ta tre-
nutek bila, jasno, ne vemo, saj nismo ideološki zakupniki resnice, se tudi upira
homogenizaciji in niveliranju vsega, prav tako pa tudi borni detabuizaciji, opisa-
ni v začetku tega prispevka, s katero se konjunkturno elitistično obnavlja tradi-
cionalna umetnost.
80
Zgodovinska zavest in govorica
Aleš Erjavec
Kari Korsch pravi v svojem Materialističnem pojmovanju zgodovine (1929):
»Središčni pojem materialističnega pojmovanja zgodovine je pojem razvoja, ki
ga Marx in Engels razumeta v trojnem pomenu: kot mišljenje (dialektika), kot
nastajanje (razvoj v ožjem pomenu, v naravi in družbi) in kot dejanje (revolucio-
narni razredni boj).«1 To materialistično pojmovanje zgodovine predpostavlja,
da se zgodovinsko dogajanje obravnava v njegovi posebnosti, ali kot pravi
Korsch na drugem mestu,2 ko govori o Marxovem razumevanju meščanskih in-
stitucij in odnosov, da jih razume v njihovi zgodovinski posebnosti. Te instituci-
je in odnose, tako kot zgodovino sploh, lahko razumemo ravno in le skozi takšne
posebnosti, katerih organizacijo čim manj določa vnaprej zastavljeni cilj, čeprav
je kod za analizo te zgodovine v glavnem določen. Moč, ki ga je v marksistično
teorijo in prakso 20. stoletja vnesel heglovsko razumljeni Marx, je ravno v po-
menu, ki ga je pripisal zgodovini in poznavanju ter zavesti zgodovine, s tem pa
zgodovinski zavesti. Z drugimi besedami, brezzgodovinskost mišljenja onemogo-
ča marksistično analizo.
Zavest o nujnosti obstoja zgodovine in zgodovinskosti pomeni dvoje: zavest o
trajni navzočnosti zgodovine ter upoštevanje te zgodovine v zavesti. Zavest o ob-
stoju zgodovine ni nekaj tako samoumevnega, kot se zdi na prvi pogled: danes
zgodovina kot zavest nikakor ni več tako prisotna, kot je bila pred ne tako dav-
nim desetletjem ali dvajsetletjem. Pozabljanje preteklosti sega tako daleč, da pro-
ducira ahistorično mišljenje, ki mu, povsem konkretno, preteklost pomeni to,
kar je že preteklo in se je tako že izteklo. Ko se je izteklo in je preteklo, se je v
svoji substanci dematerializiralo ter se ohranilo le v obliki abstraktno upodoblji-
t K. Korsch, Materialistično pojmovanje zgodovine, MK, Ljubljana 1972, 17.
2 K. Korsch, Karl Marx, Suhrkamp, Frankfurt na Maini 1967, 8.
81
ve predstave, ki se razkriva v nostalgiji, ta nostalgija paje ravno zaradi svoje no-
stalgičnosti tudi cezura s preteklostjo. Na področju kulture srečujemo takó
postmodernistično izpovednost, ekspresionizmu in kmečki povesti podobno lite-
raturo, ki se ima za »novo« (ali bolje »mlado« - npr. mlada slovenska literatura)
ter, če omenim še glasbo, ker jo bom še omenjal, péta glasba, ki je besedno asket-
ska ter v glavnem espresivna. Ta izpovednost je iz margin kulture precej mimo-
grede zasedla v delu javne zavesti vlogo, ki jo je v prej omenjenem času zasedala
sedaj institucionalizirana avantgarda. Te avantgarde danes na neinstitucionalizi-
ran način skoraj ni več. Pri tem mislim točno na to, kar pravim: svoje mesto si je
našla ali izborila v institucijah, ustanovah, skupnostih, financeijih itd. in se prek
tega inkorporirala v utečene točke in mesta koordinatnega sistema, ki ga tvori
vidna in družbena integrirana kultura.
Če je avantgardna kultura šestdesetih let naštevala kot konkurent obstoječi kul-
turi, se današnja javlja kot njena alternativa, kot soobstoječa oblika kulture, ki
pa - zaradi svoje novosti in drugačnosti ali zaradi svoje specifičnosti - ne najde,
ne proizvede svoje dopolnitve in korelata v teoriji, saj je takorekoč brez svoje fi-
lozofskoteoretske refleksije. Ali pa je mogoče ne potrebuje? Mogoče je bil pritisk
konceptualnosti na umetnost in kulturo premočen, mogoče je teorija preveč zin-
telektualizirala umetnost, da bi ta od nje še kaj imela.
Morda je prišla tako daleč, da potrebuje svojo emocijsko in čutno neposrednost
ne pa intelektualnih užitkov. Lahko bi pripomnili, da je morda umetnost ponov-
no našla svoje bistvo v »čutnem svétenju ideje«, pri čemer je poudarek na »čut-
nem«, »svétenje« pa je predvsem svetlikanje, ki le še včasih kaže na idejo, ki pa
je tako ali tako nezavedna.
Vse to se kaže tudi na ravni jezika, ki postaja, če lahko tako - na prvi pogled de-
plasirano - uporabim ta termin, »ludističen« v pravem pomenu besede, saj je
igra, ki jo igrajo besedila pesmi, sam stil glasbe itd. avtentično »nadrealistična«,
gre namreč za igro na nož, ne pa igrivost slovenskih ludistov šestdesetih let. Lu-
dizem postaja zaresen in to dvakrat: postaja primitiven, besedno preprost in
skromen, ravno skozi to primitivnost pa tudi ritualiziran in neposreden.
Na tej točki si privoščimo rahlo divergenco, ki to morda le ni: vprašajmo se po
analogiji oz. možnosti upravičenosti analogije ali vsaj zveze in podobnosti med
jezikom oz. govorico pétega besedila sedanje glasbe - ves čas govorim o takšni
glasbi, kot je navzoča npr. v Mladinskem centru v Šiški - in današnjem politič-
nem, časnikarskem ali govorjenim diskurzom. S tem prehajam na to drugo temor
to je na jezik oz. govorico.
II.
Radomir Konstantinović v svoji, sedaj že stari knjigi - prvič je izšla 1. 1969, torej
pred 15 leti - z naslovom Filosofija palanke, pravi med drugim tole: »Banalnost
duha palanke je jamstvo njegovega nihilističnega odnosa do jezika. Tam, kjer ra-
ste duh banalnosti, umira duh jezika.«3 Iztrgajmo ta stavek iz njegovega nepo-
srednega konteksta ter ga postavimo v kontekst današnjega diskurza, ki podgra-
juje glasbo, a tudi nastopa v političnih govorih, časniških člankih itd. Za primer
vzemimo članek iz revije Danas, ki se glasi »I ne samo svakodnevnica«. Zaradi
avtentičnosti navajam original: »Današnji trenutak Jugoslavije karakterizira bor-
ba za ostvarivanje Dugoročnog programa ekonomske stabilizacije. To je glavna
bitka koju sada vodimo i koju ćemo morati - uporno i dosljedno - nastaviti i u
vremenu koje je pred nama. To je pothvat od odlučujućeg značenja za dalji sigu-
ran pravac razvoja i pouzdan napredak našeg društva. S razlogom se naglašava
da je riječ o prijelomnom trenutku iz kojega moramo izići jači, s razvijenom
3 R. Konstantinović, Filosofia palanke, Nolit, Beograd 1981, 136.
82
frontom rada i stvaranja, s jasnim perspektivama daljega uspešnog toka naše
revolucije.«4
Ta fragment dovolj dobro služi za povprečen primer politično-ideološkega di-
skurza. To seveda ne pomeni, da ni eklatantnejših, boljših, slabših itd. člankov
ali govorov, a moj argument za uporabo takšnega primera je v tem, da je ta - kot
tudi podobni takšni primeri - vsakdanji primer, ki se takim piscem ali govorni-
kom zapiše ali zagovori, se jim primeri, četudi tega morda sploh nočejo. Cim za-
čnejo pisati (npr. kot v našem primeru o tem »Kako i koliko štampa pomaže sta-
bilizaciji« kot je navedno v podnaslovu članka) ali govoriti, se jim nekaj takega
pripeti, zapadejo v specifičen ritual govorice, ki se mu le stežka izognejo. To te-
žavo dovolj dobro ponazarja primer iz literature dvajsetih let: »Vzpodbujen z
odzivom je Gavrilin, ne da bi vedel čemu, nenadno začel govoriti o mednarod-
nem položaju. Nekolikokrat je hotel podati poročilo o tramvaju pa je strahoma
opazil, da tega ne zmore. Besede so same po sebi, proti govornikovi volji, zdrkni-
le v mednarodno areno. Po Chamberlainu, ki mu je Gavrilin posvetil pol ure, je
vzel na rešeto amerikanskega senatorja Bora. Množica se je jela razhajati. Dopis-
nika sta hkrati zapisala: 'V slikovitih stavkih je govornik orisal mednarodni po-
ložaj ... ' Razvneti Gavrilin je nečedno ozmerjal romunske bojarje in se lotil
Mussolinija. Šele proti koncu govora je premagal svojo drugo, mednarodno na-
ravo, in povedal v lepih, stvarnih besedah: 'In glejte tovariši, po čigavi zaslugi bo
stekel tramvaj, ki bo zdajle zapeljal iz remize?« itd., itd.5
To s čimer imamo opravka v pravkar navedenem odlomku, je rudimentarna
oblika govorice, ki smo ji bili priča v prejšnjem citatu, le s to razliko, daje v tem
zadnjem navzoča zavest razlike med neposrednim in politično-ideološkim di-
skurzom. Ta razlika je v današnji zgodovinski zavesti izginila. Točneje, izginila
je ta zavest sama. Da je to res kaže dejstvo, da se to dogaja danes vedno pogosteje
ter da se po drugi strani tako močno kaže težnja po neposrednem govoru, ki je
strogo vezan na svoj predmet oz. na referenta, zaradi te svoje pritrjenosti na real-
no pa tudi na konkretno besedno raven.
Kar se tiče prvega, se vrnimo ponovno h Konstantinoviću: kaj konkretno pome-
ni, da jezik umira? Najbrž dvoje: prvič to, da jezik, govorica vedno manj pove, in
drugič, nasprotno, da pove nekaj drugega kot govori. Reče se to, da bi se poveda-
lo ono, ali: govori se zato, da se ne bi povedalo. Tretji pomen pa je v tem, da se
energetski naboj, ki ga predstavlja dejanje označevanja s strani subjekta, prevede
v drugačno obliko, o čemer bi lahko več povedala psihiatrija. Jasno je, da se jezik
s tem osiromaši ter se giblje v primeru »neposrednega« govora med mejama refe-
rencialne funkcije (»lepe, stvarne besede«) ter emotivne funkcije (besedila prak-
tično vseh slovenskih »alternativnih« glasbenih skupin).
Iz vsega tega sledi to, kar pravi Konstantinovič: »Prezir jezika (...) je prezir s
strani živali, ki 'zna' govoriti, ki pa ne živi z govorom, ki ne le to, da ve, da 'zmo-
re' brez njega, marveč tudi stremi k vrnitvi nazaj, k predgovornemu, k popolno-
ma živalskemu stanju in to tako, da občuti agonijo jezika kot rojevanje čistega ži-
valstva. Jezik se spelje na najosnovnejše, najneobhodnejše besede in izraze; v sa-
mem sebi se skrči s koncentracijo, katere končni izhod pomeni, če bi bil izved-
ljiv, molk. Beseda je tista, ki je vedno bolj nosilec pomena, ne pa stavek, medtem
ko gib vse pogosteje zamenjuje vlogo stavka (predvsem glagola) in povezuje bese-
de. Gib (telesni) - kot glagol-gib - je umiranje glagolske preciznosti, s tem pa ne
le preciznosti stavka, ampak tudi preciznosti njegovega subjekta: to je nujno
umiranje subjekta, ki je stavčni subjekt, ker je njegova udejanitev nemogoča iz-
ven stavka.«6
4	M. Lolić, Danas, Zagreb 18. 10. 1983, 42.
5	I. Ilf in J. Petrov: Dvanajst stotov, DZS, Ljubljana 1957,97.
6	Konstantinovič, n.d. 136-7.
83
Ta dolgi citat, ki se sicer nanaša na erotski nihilizem, velja enakovredno za di-
skurz alternativne kulture, predvsem glasbeni. Banalizacija jezika pa je seveda
prisotna v obeh polih: polu obubožanega politično-ideološkega diskurza, ki go-
vori zato, da ne pove, in polu glasbenega besedila, ki govori (upoštevajoč ga kot
artikulirano govorico, ki pa naj bi bila péta) ravno zato, da bi čim bolj, podčrtu-
jem čim bolj, ne čim več, čim bolj poglobljeno itd. povedal in spregovoril.
Prvi zelo malo pove, čeprav veliko govori, drugi pa pove zelo veliko, a z zelo
malo besedami. Oba seveda govorita o istem, o isti stvari, o istem referenčnem
polju, ki ga tvori družbena realnost, pri čemer za drugega, alternativnega, dodat-
no velja, da mu prvi, politično-ideološki diskurz, služi kot referencial, ki ga ali
popolnoma zavrže, ali pa parodira pogosto s popolnoma točno reprodukcijo
njega samega, a v drugačnem kontekstu. Izraz »parodira« je glede na resnost
stvari morda preblag. To, kar izreka npr. »Narek«7 (»Vsi vemo da je nekaj naro-
be/s tem se ne smemo sprijazniti / z odločitvami ne kaže odlašati / ukrep je nu-
jen, imamo jasen cilj«) razen v zadnji vrstici ne prestopi v parodijo. Z obnovo
dikcije politično-ideološkega diskurza, ki ga iztrga iz njegovega varnega kontek-
sta, v katerem se nahaja npr. v navedenem odlomku iz Danasa, pokaže ravno na
razliko, o kateri sem govoril ob Gavrilinovem govoru. Izpostavi razliko izreče-
nega in povedanega ter med tem povedanim in doživeto družbeno realnostjo.
Rezultat ali - lahko bi rekli »stranski«, če ne bi bil več kot to - učinek pa je be-
sedna bornost takšne govorice. Svojo alternativnost in zavračanje obstoječega (ki
je več kot le »kritika«) gradi ravno na neposrednosti, redkobesednosti ali malo-
besednosti ter tudi s tem oponira ter zamenjuje gostobesednost prvega. S tem pa
de facto ravno izloči bogastvo, ki ga jezik v manj kataklizmičnih časih ali okoljih
vsebuje - ali ohranja - pa naj gre za Cankarjev ali Grafenauerjev jezik. Zdi se, da
se subjekt trudi preživeti ravno s to jezikovno bornostjo, da edino v njej najde
svojo neposredno avtentičnost ter da mu zadoščata zvok in podoba, organizirane
ili teoretsko naperjene besede in lezikovne konstrukcije pa so mu povsem odveč
III.
Oba omenjena diskurza imata to lastnost, da sta ahistorična. Ne v tem smislu, da
bi bila »izven zgodovine«, ampak da ne vsebujeta zgodovinskega spomina, ki ni
le spomin družbene, socialne ipd. zgodovine, ampak tudi jezikovne in miselne.
Prvi govori, kot da ne bi bil vezan na konkreten subjekt govora, ki izjavlja ter na
konkretne subjekte, ki jim je ta govor namenjen.
S svojo splošnostjo, neosebnostjo, induktivnostjo ter neobveznostjo, ki niha med
neodgovornostjo ter neodgovoijenostjo, je res atemporalen. Nanaša se sicer na
nekaj konkretnega, a nanaša se nanj kot na splošno, predpostavljujoč, da tisti, ki
ga poziva za svojega poslušalca, že ve, za kaj gre, in predvsem, da ve, da gre rav-
no zanj.
Druga govorica je atemporalna s svojo primitivnostjo, besedno skopostjo in rev-
ščino, ki sovpada s splošnejšo tendenco pozabiti preteklost. Ravno ta tendenca
pa ima večji pomen, kot se zdi na prvi pogled. »Zavračanje šestdesetih let je po-
stalo strateška značilnost sedanjega boja za hegemonijo: napadi na 'popustlji-
vost', obramba starega modela družina ('pristan v brezdušnem svetu'), v šolo je
vrnjen pojem 'odličen', staromodno strukturiran učni program in avtoritarno
poučevanje, kratki lasje, vsesplošno odvračanje od 'stilov' šestdesetih let v kultu-
ri, hrupni antifeminizem in vpitje zaradi pojava 'intelektualnega' rasizma v no-
vem klanu ...« »Niti malo ni presenetljivo, da napadi na šestdeseta leta v obči-
lih v glavnem ne izzivajo kakega večjega gnusa ali odpora. Ogromno je število
danes živih Amerikancev, ki so sodelovali (ali bili zajeti) vsaj v eni politični de-
monstraciji šestdesetih let: kje so vsi ti ljudje, kaj seje zgodilo z radikalno politič-
7 Problemi, Ljubljana 1982, št. 7, 3.
84
no kulturo, za katero bi naravno lahko pričakovali, da se bo pokazala kot posle-
dica takega ogromnega vala kolektivnega izkustva?«8
Vzroki za to pozabo in te napade so številni. Vendar pa, nekoliko neresno reče-
no, dokler so napadi, pomeni tudi, daje zavest o tej zgodovini še tu, problem, ki
je naš pa je v tem, da je ta pozaba skoraj popolna, da šestdesetih let ni več razen
v oznaki »novolevičar«. Je pa tu nasprotno E. Presley in so zgodnji Beatli, J. Le-
wis in vrsta drugih, v načinu življenja in mišljenja pa so tu podobe iz življenja
Bogdanovichevega The Last Picture Show, ki je dovolj zanimiv kot prvi tak film,
ki pa je - dovolj značilno - prišel iz Holy wooda.
Ta nostalgija, ki postaja vedno bolj del realnosti, potiska nà dan to, čemur se z
izrazom, ki je dovolj pogost, v današnji govorici reče »feeling« zgodnjega ročka,
petdesetih let itd., a brez J. Kerouaca »n podobnih l o w sedai urbana subkultu-
ra.
Ta nostalgija je konkretna realnost in lahko da celo avtentična realnost, v kateri
smo »kot riba v vodi« v osemdesetih letih tega stoletja, kot je v neki drugi zvezi
nekoč zapisal M. Foucault. Tu tudi ne gre le za glasbo, gre enakovedno za skoraj
vse likovne umetnosti, in predvsem, ne gre za prozo, ki zahteva povsem drugač-
na izhodišča, če ni le kratka povest.
IV.
Za zaključek in povzetek: oba diskurza, ki ju danes srečujemo in ki sta najbolj
specifična za ta »družbeni trenutek« sta političnoideološki diskurz ter alternativ-
ni. Oba sta način bega iz obstoječega, le s to razliko, da je drugi alternativa, prvi
pa njegovo potrjevanje. Oba sta verjetno slejkoprej obsojena na propad ali trans-
formacijo, ki je v prvem regresija, v drugem pa širjenje in večanje besednega ali
izraznega zaklada, saj ta zaklad pri prvem tudi ni velik, le besede so številne, ve-
liko se govori.
Vzporedno temu teče problem pozabe zgodovine, ki jo lahko različno vrednoti-
mo in interpretiramo, ne moremo paje zanikati, če pa že, pa zahteva to nov teo-
retski pristop, oz. moramo večino dosedanjih teoretskih in praktičnih stališč sce-
la prevrednotiti. Najbrž bi bilo prenagljeno ta stališča enostavno eliminirati oz.
iti mimo njih, mislim namreč, da je zavest zgodovine nujna za ohranitev avten-
tičnosti jezika in da vsak atavizem prispeva k strahu, ki ga izpričuje Jameson.
8 F. Jameson, Restavracija šestdesetih let, Anthropos, Ljubljana 1982, št. 4-6, 212.
85
Suvremenost i revolucija
uspomeni na Tebe, Ilija
Marin Jurjević
U okolnostima obitavanja u zajednici koja je opterećena i karakterizirana politi-
čkim, možda kao svojim osnovnim predznakom koji onda određuje ono što se u
datom momentu može nazvati ljudskim, svrstavanje (svijesno ili nesvijesno) na
»lijevo« ili »desno« poprima bitno značenje.
Određujuće središte čovjeka polako se, tako, izmaklo od njega samog na nešto iz-
vanjsko, metafizičko - na ideju.
Odnos prema totalitetu i zajednici kojoj smo podređeni samom svojom pojav-
nošću u njoj (neumitnošću »postojanja« bez mogućnosti izbora povijesnog tre-
nutka našeg zasebnog, pojedinačnog, individualnog pojavljivanja na pozornici
života koja je već »izgrađena« kad na nju stupamo) postaje, stoga, temeljem za
određivanje našeg, svakog ponaosob, slučaja u toj stvarnoj ali i imaginarnoj tvo-
revini koja je svoj najpuniji izraz, kao utemeljenje novog božanstva, poprimila u
liku države.
Kao što se svako božansko temelji u čovjeku, jer božanskom jedino čovjek može
dati smisao traženjem svog temelja u njemu (jedna vrsta uzajamnog utemeljenja
božanskog u čovjeku i čovjeka u božanskom, pa su jedan bez drugog nezamisli-
vi), tako se i država javlja kao imaginarno (a ujedno sveprisutno neodredljivo-
neuhvatljivo) božansko, kao utemeljitelj novovjekovne tjeskobe i »mučnine« po-
jedinca - koje je izvor onoga što bi, za nas interesantno, mogli navzati političkim
kao otuđujućim, političkim kao obezljuđujućim.
Revolucioniranje zbilje određene ovakvim predznacima stoga se postavilo, u
neku ruku, kao određujuće za čovjeka čije zavičajno mjesto više nije određeno
Prirodom već političkom državom.
87
Anarhistička koncepcija revolucije P. Kropotkina
Oni koji su najradikalnije, bar naizgled, s tom obezljuđenošću državom raskidali
u svojoj teoriji - bijahu anarhisti čiji je credo upravo totalno, trenutno negiranje
države bez mogućnosti, što se toga tiče, bilo kakvih »kompromisa«.
Najčešće je to i ostajalo samo na razini radikalne iluzije ne našavši u zbilji mo-
gućnost realizacije i to često baš stoga što se sama takva ideja i koncepcija negira-
nja države »bez ostatka« našla u rascjepu između mogućeg i nemogućeg i to, pri-
je svega, povijesno zbiljski određeno u smislu diskrepancije između nadilazeće
biti i radikalnosti te ideje, s jedne strane, i potrebe prizemljenja političke, kon-
kretne akcije na razinu političke pragmatike, s druge strane.
Za anarhiste je značajno to što su oni dokučili upravo onu crtu države koja je,
ujedno, značila njenu suštinu - a to je represija nad životom uopće te su s te po-
zicije i odredili mogućnost istinski ljudskog života tek nasuprot takve obezvije-
đujuće sile. Ali, isto tako, gotovo nikada nisu odredili pravu dimenziju političke
akcije u smislu slijeđenja traga realnog, konkretnog - mogućeg.
P. Kropotkin, jedan od najznačajnijih teoretičara anarhizma, na svom slučaju
objašnjava jedan dio puta kojeg je prevalio do razumijevanja tog odnosa.
On kaže: »Godine koje sam proveo u Sibiru naučile su me mnogo čemu što bih
teško inače naučio bilo gdje. Uskoro mi je postala jasna apsolutna nemogućnost
postizanja bilo čega korisnog za mase ljudi preko administrativne mašinerije. S
tim iluzijama sam raskinuo zauvijek.«1
Odioznost prema svemu što dolazi od strane države kao takve postati će odred-
nica anarhizma.
Ili, kako bi to P. Kropotkin kazao, tek onog trenutka kada gubi vjeru u »discipli-
nu države« - »Bio sam spreman da postanem anarhist.« Naime, tim putem, on
dolazi do stava »da su u ozbiljnom radu komandiranje i disciplina od male
koristi«2 vezujući ih upravo za mehanizam funkcioniranja države - i to general-
no, što će kasnije opteretiti anarhističku akciju koja je u predimenzioniranju
značajnog faktora spontanosti, zanemarujući nužnost »discipline pokreta« u
konkretnoj akciji, uvijek završavala na povijesnoj margini.
Ta pozicija negatorstva omogućuje jedan komotan stav prema samom problemu
organiziranosti snaga koje bi, artikuliravši revolucionarne ideje u pokret, pred-
stavljale realnu snagu naspram negirajućeg.
Upravo će tu i biti izvor svih onih problema diskrepancije između mogućeg i ne-
mogućeg u teoriji i praksi anarhizma koji se nikada nije otisnuo u praksi dalje od
negatorstva ne uspijevajući uopće doseći fazu izgradnje Novog (Pozitivnu fazu za
razliku od te negativne - u metodološkom smislu afirmacije).
U tom značenju, skok iz negativne (negirajuće) faze u pozitivnu (afirmativnu)
fazu revolucije ostao je najveći problem anarhizma koji je, izgleda, jedino i mo-
guć kao smjelo, potpuno ali ipak, u smislu izgradnje Novog - nemoćno negiranje
postojećeg.
P. Kropotkin je dosta prosvjetiteljski orijentiran smatrajući da mu je zadatak da
prosvjećuje mase - ali, ipak, uvijek u službi ostvarivanja njihovih ciljeva - jer su
ciljevi mase, u čiji spontanitet anarhizam uvijek vjeruje i u kojeg polaže sve svoje
nade, uvijek primarni pošto će baš spontanitet masa, jednom kada se izlije, biti
ona osnovna poluga odvalivanja kamena Prevladanog i Starog.
1	Peter Kropotkin »Memoire ofa revolutionist«, Grove Press INC, New York 1970: str. 215.
2	isto, str. 217.
88
Anarhizam je izraz dubokog razočarenja u mogućnost ostvarivanja pravednosti
(slobodnog ljudskog života uopće) preko dotad izgrađenih mehanizma koji su
određivali društvenost i političko ustrojstvo zajednice. Sve te fraze o državi kao
nekom zaštitniku »općih« interesa imaginarnih apstraktnih individua anarhi-
zam razobličava u zahtjevu za totalnim negiranjem države.
P. Kropotkin piše: »Sve te sonorne fraze o izvođenju progresa ljudske vrste, dok
u isto vrijeme izvođači progresa stoje daleko od onih koje pretendiraju pomak-
nuti unaprijed, očit su sofizam izmišljen od strane misli koja je urešena da se ne
uzdrmaju opasne (postojeće) kontradikcije.«3
Razobličavajući lažnost vjere u mogućnost progresa (u najdubljem ljudskom
smislu) u okviru postojećih odnosa, a koju vjeru pokušavaju nametnuti vladajući
slojevi »kontrolori sistema«, stvara se bitan preduslov za dolaženje do svijesti o
rušenju, o nužnosti rušenja takvog realiteta ukoliko se zahtjev za ljudskim živo-
tom uopće postavlja. Ujedno je to preduslov za osvještavanje istine da se to negi-
ranje može provesti, izvesti jedino u okviru tog realiteta a ne u vidu bijega iz nje-
ga, iz života. Taj bijeg, u stvari, ionako je nemoguć sve dok se unutar tog realite-
ta krećemo, dok smo još određeni životnim.
Stavovi anarhista naspram postojećem imali su kao konzekvencu zahtjev za nje-
govim potpunim negiranjem stavljajući mu nasuprot ono Buduće, krajnji cilj ak-
cije negiranja - a to je komunizam kao besklasno, građanskom suprostavljeno
društvo.
U toj dimenziji oni i komunisti-marksisti, reklo bi se, na istom su tragu.
Suštinske, duboke razlike nastaju s obzirom na odnos prema državi, vlasti i orga-
nizaciji. Naime, anarhizam odbacuje mogućnost bilo kakvog uprezanja države
»u svoja kola« kao i u kola bilo čije vlasti a naročito ukoliko je označena pred-
znakom »diktatura« - pa bila ona i proleterska, stavljajući tako duboko u sum-
nju mogućnost prihvaćanja sintagme »diktature proletarijata« ma koliko njeno
unutarnje, suštinsko značenje bilo daleko od samog etimološkog značaja pojma
diktatura (shvaćenog isključivo kao nasilje, ugnjetavanje i si.).
U Marxovo vrijeme, ovaj sukob se manifestirao i vodio, naravno, prije svega
kroz konfrontiranje dvije najjače i najmarkantnije ličnosti tadašnjeg radničkog
pokreta - između samog K. Marxa i M. Bakunjina.
P. Kropotkin, naravno, u svojoj teoriji podržava stavove M. Bakunjina.
On piše: »Revolucionari srednje klase stare škole koji su bili ušli u Internaciona-
lu (ovdje misli na marksiste M. J.), prožeti, kao što su bili, pojmovima centraliz-
ma, piramidalne tajne organizacije iz ranijih vremena, uveli su iste pojmove u
Radničko Udruženje ... Marx i Engels bili su vodeći duh toga.«4
Naravna stvar da ovakav sukob nije mogao ojačati ljevicu. Sukobi na ljevici me-
đunarodnog radničkog pokreta prisutni su, svakako, i danas tim više što su ze-
mlje tzv. realnog socijalizma, u nekim formama, razvile upravo onu dimenziju
»socijalizma« od koje je anarhizam zazirao naslućujući je kao konzekvencu pri-
hvaćanja centralizma itd. - što je, ujedno, danas, nakon nesretnog iskustva stalji-
nizma, dovelo do distanciranja svih onih komunističkih partija koje djeluju u
okviru građanskog društva i predstavljaju značajnije snage (KPI, KPF, KPS) od
bilo kakvih mogućnosti povezivanja s totalitarnom vizijom budućnosti - koju bi
oni eventualno, svojim dolaskom na vlast, promovirali u zbilju.
3	isto, str. 241.
4	isto, str. 281.
89
U tom smislu evrokomunisti (ukoliko se još uvijek uopće može govoriti o evro-
komunizmu kao nekoj homogenoj cjelini ili »pokretu«) i odbacuju diktaturu
proletarijata ali ne s pozicije anarhističkog odricanja važenja tog pojma već u na-
vedenom značenju distanciranja od realnog, povijesnog oblika postojanja stalji-
nizma, a ponekad, kao njegovog eha, i samog »realnog socijalizma« danas.
P. Kropotkin je smatrao da ubrzana evolucija vodi u revoluciju. Pošto je kod
njega izražen ton prosvjetiteljstva to dolazi do izražaja i u njegovoj vjeri u mo-
gućnost uspostavljanja jedinstva između revolucionara i intelektualnih snaga
privilegiranih klasa - što je, donekle, u koliziji s onim demistificiranjem karakte-
ra države i onih koji u njoj imaju dominirajuću poziciju. Naime - po njemu, iza-
brati najbolji put, najbolju mogućnost - znaći privući intelektualne (vrijedne)
snage na stranu revolucije.
Revolucija je ipak središnja kategorija za objašnjenje uspostavljanja nečega nasu-
prot dosadašnjem.
Ta revolucija, smatra P. Kropotkin, trebala bi se izvesti na onaj način koji bi osi-
gurao najmanji broj žrtava. On uvijek zagovara »najbolju soluciju« kao moguć-
nost ublažavanja »žrtava revolucije«. Po njemu, postoje periodi u razvoju čovje-
čanstva kada konflikti i građanski rat izbijaju neovisno o volji pojedinca.
To se, na određen način, mora iskoristiti.
On piše: »... nek, na kraju, ovaj konflikt izbije, ne na polju neodređenih težnji,
već jasnih (određenih) rezultata; ne na sporednim točkama beznačajnosti što (io-
nako) ne umanjuje nasilnu stranu sukoba .. .«5
Ovdje se već radi o konkretnom zahtjevu iz kojeg nužno proizlazi i potreba orga-
nizacije tako da nije u potpunosti točno identificirati anarhizam i njegovu kon-
cepciju s nekom amorfnom dezorganizacijom ili »radištotijevolja« ideologijom.
Sam P. Kropotkin, kao što je već kazano, inficiran je nekakvim romantičnim
prosvjetiteljstvom iz kojeg proizlaze i njegova nadanja kako će velika većina (pa
i neprijatelja) prihvatiti revoluciju ako ona zbilja predstavlja Progres, odnosno,
ukoliko je u interesu »ljudskog roda« (»najbolja alternativa«).
On također iznosi tezu da revolucija ne ovisi o vojnoj snazi koliko o »kreativnom
geniju« koji će se unijeti u akciju društva.6
Nedostaci ovakvih teza su očigledni i njihovo bi se porijeklo dalo utvrditi u du-
goj utopijskoj tradiciji onih intelektualaca i krugova koji su dolazili u sukob s
odrednicama postojeće društvenosti ali to protivljenje nisu uobličavali u realno-
djelotvoran pokret već je to »totalno« negiranje postojećeg u sasvim neadekvat-
nim formama tražilo put ka svojoj realizaciji - nerijetko sredstvima upravo onog
društva kojeg su nastojali negirati, te su se tako,ipak, zadržali samo u njegovom
okviru ne uspijevši ga nadići.
Shvaćajući da ovakva koncepcija nije koncepcija marksista-komunista, a želeći
njenu valjanost opravdati, P. Kropotkin u ponešto oštrom tonu piše: »Sukob iz-
među marksista i bakunjinista nije bio osoban. To je bio nužan sukob između
principa federalizma i centralizma, slobodne komune i državnog modela vlada-
nja, slobodne akcije narodnih masa i afirmacije vrijednosti kapitalističkog dru-
štva putem zakonodavstva - sukob između Latinskog Duha i German Geist,
koji, poslije poraza Francuske na bojnom polju, polaže pravo na supremaciju u
5	isto. str. 292.
6	isto. str. 288 - 292.
90
znanosti, politici, filozofiji i u socijalizmu također, prikazujući svoju vlastitu
koncepciju socijalizma kao »znanstvenu«, dok sve ostale interpretacije proglaša-
va »utopističkim«.7
Po P. Kropotkinu, poslije 1871. g. duh koji je anarhizam (poglavito) unio u Za-
padnu Evropu je nju spasio od vala reakcije. Centar tog (»spasonosnog«) procesa
bila je, po njemu, Jura Federacija i anarhisti sakupljeni oko nje.
Marksisti su, smatra on, bili neprijatelji revolucije a nalaze se, inače, u Njemač-
koj (u vidu socijaldemokracije) dok su Latinske zemlje centar revolucionarne
ideje, to jest anarhizma - pošto je očito da on to, ionako, izjednačava.8
Na primjeru P. Kropotkina smo mogli vidjeti dokle je sukob anarhista i marksi-
sta dopro, a jedni i drugi pripadaju bitno i suštinski ljevici. Suprostavljanje neka-
kvih »duhova« poput Latinskog i Germanskog u okviru radničkog pokreta ujed-
no označava, ponekad, razinu i domet tog sučeljavanja čije posljedice su nerijet-
ko bile tragične po stvar same revolucije (kao što je tragična bila izdaja stvari re-
volucije od strane socijaldemokrata u periodu nakon prvog svjetskog rata kada
im je osnovna stvar bilo suprostavljanje radikalnoj, komunističkoj struji u okvi-
ru pokreta a ne buržoaziji - i to posebno u Njemačkoj)k. To suprostavljanje dje-
lova ljevice i međusobni sukobi ponekad su, zbog principijelnosti pitanja oko
kojih sukob nastaje, neizbježni - ali očito je da desnica iz toga izvlači najveću ko-
rist. Desnica je, uglavnom, znala biti homogena ili ne bar toliko samodestruktiv-
na kao što je to nerijetko znala biti ljevica.
O problemu anarhizma u okviru radničkog pokreta postoje i danas različiti sta-
vovi koji su naročito dobili u svom značaju nakon »revolucionarne« 1968. g.
kada je u jednom segmentu društva, izvan bilo kakve organizacione sheme, došlo
do spontanog izlijeva nezadovoljstva koje se po svojoj formi doticalo anarhisti-
čkih koncepcija i stavova uopće.
Revolucija kao oblik negiranja postojećeg
Pitanje ljevice uopće, a njenog uspjeha posebno, naravno, ostalo je i danas otvo-
reno i to naročito stoga što se ona nije, u svim svojim varijantama, mirila s onom
stvarnošću koja nastaje nakon formiranja »socijalističkog lagera« centralističkog
tipa u Istočnoj Evropi (»realni socijalizam«), odnosno s identifikacijom ostvare-
nog tipa ljudskog zajedništva u tim zemljama - sa socijalizmom.
Iz tih gibanja izniknuti će i tzv. »nova ljevica« koja je i danas jako neodredljiva i
»neuhvatljiva« nekom zasebnom definicijom ljevice.
Nevjera u uspostavljene institucije, kako kapitalističkih tako i socijalističkih dr-
žava, dovela je u vezu »novu ljevicu« i njen stav prema revoluciji (kao njenom
smislu) s anarhističkim koncepcijama i tezama o izmjeni zbilje.
Nevjerica u mogućnost emancipacije putem glasačkih listića (upravo kada tzv.
evrokomunističke partije na to stavljaju izuzetan, snažan akcent i prihvaćaju
parlamentarna »pravila igre« kao način ostvarivanja dolaska na vlast) ponovo je
aktualizirala Proudhonov stav koji je smatrao da je »Opće pravo glasa (...) kon-
trarevolucija« jer »Rob je oduvijek oponašao gospodara.«9
7	isto. str. 386.
8	isto. str. 384 - 390.
9	Daniel Guérin »Anarhizam (od doktrine do akcije)«, Naprijed, Zagreb 1980. g. str. 16.
91
Proudhon će mistificirati revoluciju: »Revolucije ne priznaju začetnike; one do-
laze kad ih zove glas sudbine; prekidaju se onda kad se iscrpi ona tajanstvena
snaga (istakao M. J.) koja ih je izazvala.«10
Povezivanje revolucije s mističnim kategorijama kao »tajanstvene snage« i si.
upravo izražava sumnju u organizirane, svjesne snage oličene u nekoj Partiji kao
vodećoj snazi revolucije.
»Narod, kad je prepušten golome instiktu, vidi uvijek točnije nego onda kada se
rukovodi politikom onih koji njime upravljaju«11 kaže on, povezujući rukovode-
ću ulogu s »upravljanjem ljudima«.
Proudhom ne vjeruje u »kreatore revolucije« niti u njihovu mogućnost kao tako-
vih. Revolucija, taj smisao ljevice, smisao postojanja i zadatak života ne može
biti djelo »nekog« - pošto je ona, u ovoj mistificiranoj verziji, nešto iznad svake
pojedinačnosti; novo božanstvo i osmislitelj života - i utoliko nesvodljiva pod
bilo koju grupu, pojedinca ili organizaciju kojima ona, u stvari, i daje svrhu, raz-
log postojanja - izlaz iz »beskonačne rezignacije« jednog Kierkegaarda, izlaz iz
njegova »paradoksa postojanja« ali ne u vjeru, kao ostvarenje smisla kroz ljubav
- kroz religiju, već kroz revolucionarni čin, kroz nju samu - kroz revoluciju. To
je to »izvođenje kretanja« u vječnost koja je u samoj ideji revolucije kao takve.
»Revolucija koja je doista organička«, piše Proudhon, »i produkt univerzalnog
života ... nije u stvari ničije djelo.«12
Kao što ni Božanstvo nije ničije djelo već smisao i osmislitelj, tako se ovdje Re-
volucija pojavljuje kao produkt »univerzalnog života« a ne pojedinca ili grupe.
Bit revolucije je u samoizviranju (samoutemeljenost Božanskog) a ne u instalira-
nju i utoliko - revolucije »dolaze kao tat noću«13, kaže Bakunjin.
Sam Bakunjin nije za negiranje organizacije i pokreta, usprkos svemu: »Na
nama je da stvorimo dobro organizirane i ispravno nadahnute štabove vođa na-
rodnog pokreta«14 tvrdi on. Postavši anarhist Bakunjin je, naime, i dalje vjero-
vao u nužnost postojanja jedne svjesne avangarde.15
Ni Proudhon ne shvaća anarhiju kao neki nered, haos. Upravo obrnuto: anarhija
bi bila red, ali PRIRODAN RED nasuprot UMJETNOM REDU koji je produkt
nametanja »odozgo« i utoliko negacija tog »prirodnog reda«. Anarhija bi, dakle,
bila ostvarenje ISTINSKOG JEDINSTVA nasuprot fiktivnom, lažnom jedin-
stvu koje se održava politikom, presijom a oličeno je u državi kao tobožnjem za-
štitniku općih interesa.
Iz toga će i proizići suprostavljanje institucijama koje su uspostavljene u okviru
tog lažnog jedinstva - u okviru države. Legalitet se negira i kao što kaže Kropot-
kin« ... nama je dobro sve što nije legalno.«16
10	isto. str. 32.
11	isto. str. 32-33.
12	isto. str. 33.
13	isto. str. 33.
14	isto. str. 35.
15	isto. str. 34.
68	isto. str. 109-110-111.
92
Za Bakunjina, stoga, nema sumnje da »I kidanje crkve i države mora biti prvi i
neophodni uvjet istinskom oslobođenju društva.«17
Oni se ukidaju destrukcijom, i to utemeljenoj u narodnom spontanitetu - u ime
konstrukcije Novog teje, kako kaže Bakunjin u svom eseju »Reakcija u Njemač-
koj«, »Strast destrukcije (..) ujedno kreativna strast.«18
Ipak nije ispravno tumačiti da slobodarska (liberterska) koncepcija znači odsu-
stvo svake organiziranosti, jer to nije njena prava bit iako je, u praksi, ta koncep-
cija uvijek porađala neuspijeh zbog nedovoljnog razmatranja organizacionog pi-
tanja.
Isto tako, kao što primjećuje George Woodcock, postoji »tendencija identifikaci-
je anarhizma s nihilizmom, i da ga se prikaže kao negativnu filozofiju, i jedno-
stavno filozofiju destrukcije«19, što jesu njegove konponente - ali koje ne iscr-
pljuju njegovu suštinu.
»Nije riječ o »organiziranosti« ili »neorganiziranosti« već o dva različita načela
organiziranosti«, piše Voljin (ruski anarhist 20. stoljeća). »Ali ta nova organizi-
ranost (istakao M. J.)... mora biti slobodna, društvena i, prije svega, mora pola-
zati od baze.«20
Sama revolucija - revolucioniranje kao njen stalan proces (permanentna revolu-
cija na djelu) nije nešto onostrano u smislu bespomoćnog očekivanja - iako smo
vidjeli da se ponekad revolucija znala na ljevici pretvarati u nekakvu mističnu
kategoriju »božanskog karaktera« - već revolucionirati, kao što je Babeuf govo-
rio, znači, kako se on, u svom stilu, izrazio: izazivati UROTU »protiv stanja
stvari koje ne valja; to je težnja da se ono rastvori i da se zamijeni nečim što je
bolje.«21
Tako je Babeuf to izražavao - a često na takove stavove nailazimo u obilju malih
grupica koje svoj urotnički karakter ispoljavaju akcijama terora protiv usposta-
vljenog legaliteta - ali, uglavnom, više kao izraz svoje nemoći nego istinske mo-
gućnosti revolucioniranja na taj način.
Ta očekivanja nečeg suprotnog postojećem izražena su u VOLJI za promjenom
koja često u revolucionarnoj svijesti poprima onaj oblik nestrpljivosti koji vodi u
»neodloživu« akciju - koja, ako poprimi isključivo individualni umjesto klasni
karakter, može biti zadovoljavanje »revolucionarne strasti« i »njenih zahtjeva« -
ali samo na razini tog individualno-psihiloškog plana, dok u objektivnom stanju
stvari ostavlja postojeće političko ustrojstvo nedirnutim jer ga, iako ga negira,
zbiljski ne ugrožava pošto je poluga koja je upotrebljena za prevrtanje kamena
Starog odveć slaba i kratka a da bi se u tome uspjelo sve dok ne poprimi karakter
masovnosti, klasnosti, organizirane akcije kao rezultante postojećeg nezadovolj-
stva ne pojedinaca ili grupica već radnih masa društva - kao rezultanta nemo-
gućnosti postojeće zajednice da njihovu VOLJU realizira a da sama ne bude ne-
girana. Tek tuje prvi izvor revolucije.
'7 M. Bakunjin »Pariška Komuna«, u Nerkez Smailagić »Historija političkih doktrina II (socijalizam)«,
Naprijed, Zagreb 1970. str. 211.
18	prema: George Woodcock »Anarchism - a history of libertarian ideas and movements«, Penguin
Books Ltd. Harmondsworth, Middlesex, England 1975. str. 11.
19	isto. str. 11.
20	D. Guérin »Anarhizam«, op. cit. str. 43.
21	prema: N. Smailagić »Historija ...«, op. cit. str. 189.
93
Sloboda je vodilja i zahtjev.
»Stopalo svećenika na savjesti, stopalo vojnika na grudima - tako vi shvaćate
slobodu«22 pisao je A. Blanqui - zahtijevajući negiranje takvog oblika »slobode«.
Anarhizam će izvoditi iz toga nužnost nemilosrdnog i potpunog negiranja posto-
jećeg stanja proglašavajući to negiranje »svetim«, odnosno »svetinjom«.
U »Revolucionarnom katehizisu« (1869. g.) Nečajeva i Bakunjina se, stoga, od
revolucionara zahtijeva: »Dan i noć on mora imati jednu jedini misao, jedan je-
dini cilj: nemilosrdno razaranje (istakao M. J.).«23 To »nemilosrdno razaranje«
bit će, po njima, revolucija - koja je permanentna, u smislu stalnog negiranja po-
stojećeg legaliteta.
Poredak koji se instalirao negirajući prirodno stanje slobode i zamijenujući ga
njegovim političkim surogatom mora biti razoren i zato »Jedina revolucija koja
može spasiti narod je ona koja razara svaki ustanovljeni poredak, korijen i gra-
nu, koja uništava sve državne tradicije, redove i klase u Rusiji«24, zaključuju oni.
U današnjim uvjetima suvremene, suvremene, univerzalno totalitarne političke
zajednice, u prividnom »redu« tehnificiranog života u stvari vlada kaos i potraga
za ishodištem koje se izgubilo negdje u bespomoćnom pokušaju .dokidanja raz-
dvojenosti između Čovjeka i Prirode, između organskog i anorganskog dijela jed-
ne te iste cjeline koja je, izgleda, nepovratno podvojena i kao,da u tom svom trp-
nom obliku življenja, u tom svom pokušaju nemogućeg traži jedini smisao svog
tragičnog postojanja, odnosno (neprestanim i ponavljanim pokušajima) njegova
razriješenja.
Na političkom planu se besperspektivnost organiziranog, klasnog pokreta u naj-
razvijenijim dijelovima kapitalizma (koji »melje sve pred sobom«) odrazila na
bijegove u ekstremizam, »revoluciju psihe« (kao surogat za revoluciju ZBILJE) i
slično (npr. SRNJ, SAD).
Z. Brzezinski i američka »nova ljevica«
Američko društvo je najekstremniji primjer beznađa i uzaludnog traženja šanse
u »društvu blagostanja« kao tobožnjeg pribježišta pred sverazarajućim NIŠTA (i
ništavila kojeg nosi sa sobom kao glavnom odrednicom novovijekovnog čovje-
ka).
Potrošačko društvo izvedeno do karikature na kraju je samo »točka na i« uza-
ludnog pokušavanja »razotuđenja kroz otuđenje« - odnosno,, do kraja dovedena
varijanta tehničke biti moderne zajednice, države, surovog Boga suvremene ere.
Proletarijat, u smislu svjesne, politički organizirane snage, klase - teško se može
identificirati s postojećom strukturom radne snage u SAD. >
Paul Buble, zbog toga, tvrdi da je »najupadljivija karakteristika američkog dru-
štva, nasuprot evropskom (. ..) odsutstvo jednog stabilnog, klasno svjesnog pro-
leterskog pokreta.«25
22	Auguste Blanqui »Kritika društva i ostali radovi«? Školska Knjiga, Zagreb 1979, str. 131.
23	prema Milorad Ekmečić »Bakunjin kao pobunjeni intelektualac.« »Filosofija« 2-3 1971. Beograd,
str. 52.
24	isto. str. 52.	.
25	prema: Zbignew Brzezinski »Reakcija nove ljevice«, »Argumenti«, 3/1980, Rijeka, str. 62.
94
Pojava tzv. »nove ljevice«, čiji pripadnici nerijetko potječu iz neradničkih sloje-
va, natjerala je građanske teoretičare da zaključe, poput Z. Brzezinskog, da »Ek-
stremna Nova Ljevica predstavlja fenomen pobune srednje klase protiv društva
srednje klase.«26
Tako se pokušava izjednačiti rebelistički karakter mladih s otpadništvom iz kla-
se ili sloja kojem moderna zajednica omogućava »blagostanje« i čak »vladajuću
ulogu« - te je njihova »pobuna« nelogična ili čak drska što onda potencira stav
da se bune »jer im je previše dobro« - ili, kao što bi u svoje vrijeme rekao Miloš
Crnjanski, jer se vole, eto malo, »igrati komunizma«.27
Naravno daje istina negdje drugdje.
Naime, pitanje je zašto su pripadnici tih grupa najčešće regrutirani iz intelektu-
alnih krugova omladine i da li je potrošačko društvo sposobno da nadomjesti
ugroženost elementarne slobode koju je moderna zajednica nametnula svojim
nesmiljenim tempom uspostavljanja totalitarizma na svim razinama a prije sve-
ga razvivši mehanizme manipulacije »ljudskom dušom« do neslućenih razmjera
postavljajući na pijedestal najviše vrijednosti ovjekovječenje, perpetuiranje kapi-
tal odnosa kao oblika zajedništva, kao oblika zajednice, kapitala kao svemoguće
zbilje u čijem epicentru i nadalje, uprkos svim lakiranjima, stoji korist jednih i -
podređenost, izrabljivanje drugih (većine). Utilitarnost kao pokušaj da se sve svr-
he svedu na svrhu održanja tog stanja, na svrhu konzervativnog zadržavanja sta-
tus-quoa, konzerviranja zbilje, pojavila se u modernoj građanskoj zajednici kao
ona kategorija koja će najbolje izraziti onu etiku i duh života shvaćenog u nuž-
nosti »borbe«, i kao »nužnost borbe« protiv onih koji ugrožavaju integritet (lega-
litet) Sistema, koji na taj način određuju funkciju svojih »podanika« - ostavljaju-
ći im skrivenon svoju imaginarnu bit oličenu u novovjekovnom božanstvu Drža-
ve.
Za »novu ljevicu«, američki politički »meštar«, Zbignew Brzezinski kaže:
»... u cjelini, ta grupa uživa socijalnu i materijalnu sigurnost, ali je psihološki
nesigurna, frustrirana, ispunjena dosadom i opsjednuta osjećajem krivnje.«28 (sve
istakao M. J).
Zanimljivo koliko etiketa je Z. Brzezinski priljepio »novoj ljevici« u samo jednoj
rečenici »demistificirajući« je, »raskrinkavajući« njenu bit - naravno, u skladu s
postojećom ideologijom (vladajućom ideologijom). Povezivanje »ljevice« (kod
ideologa buržoaskog društva nije bitan predznak - »koje ljevice«) s materijalnom
sigurnošću ali i s dosadom itd. - navodi nas na onu tezu o »maminim sinovima«
koji traže malo zabave u društvu koje im, inače, pruža sve - jer su »frustrirani«,
progoni ih »osjećaj krivnje« i slične freudovske mušice.
Ali nije samo tzv. »nova ljevica« »demistificirana« po Z. Brzezinskom. On »ra-
skrinkava« i »staru ljevicu« pa tako kaže: »Izgleda daje to slučaj (isti kao i s »no-
vom ljevicom« M. J.) i kod nekih starijih zagovaratelja Nove Ljevice, naročito
onih iz intelektualne komune, čiji je skoro stečeni socijalni i materijalni prestiž
26	isto. str. 62.
27	Prihvaćajući čak ideje fašizma M. Crnjanski je pisao: »Demokratski sistem postao je, kao i njegovo
zastupništvo, preživeli sistem kabinetske politike, dokle je, korporativni sistem onaj koji se name-
će stvarnim problemima i zahtevima života.« (»Ideje« br. 9 od 27. XII. 1934.) - a što se tiče komu-
nista u kraljevini Jugoslaviji, on u posprdnom tonu piše: »Bogataška deca igraju se komuniz-
ma ...« (»Ideje« br. 21 od 6.IV. 1935.). Svi navodi cit. prema: Marko Ristić »Hacer Tiempo (zapi-
si na marginama rata 1939-1945)«, Prosveta, Beograd 1964. g. str. 98.
28	Z. Brzezinski »Reakcija nove ljevice«, op. cit. str. 62.
95
intenzivno ugrožen osjećajem političke nemoći i rastućim strahom od povijesne
zastarjelosti.«29
I tako, neki »stari ljevičari« hrle u »nove« da ne bi zastarili, zarđali i tome slično.
Ali, američko društvo se ne treba bojati te »nove ljevice«, te negativne »adolos-
centne sile« koja predstavlja kombinaciju »marksističke retorike i egzaltirane
strasti«. Ta kombinacija je, kaže Z. Brzezinski, »više namjera da šokira nego li
da promijeni društvo«30 teje, utoliko, neopasna.
Z. Brzezinskom je jasna bar jedna stvar: da će ta »ljevica« zauvijek ostati margi-
nalnom snagom ukoliko uz nju ne bude »hodao« organizirani klasni pokret. Sa-
gledavajući njegovu današnju besperspektivnost u američkom društvu on i može
razmišljati o ekstremnoj ljevici kao ó »adoloscentnoj sili«.
U stvari, smatra on, tu je »više (...) posrijedi fenomen bjekstva nego neki odre-
đen revolucionarni pokret: oni proklamiraju svoju želju da izmijene društvo ali
isključivo nude bjekstvo iz društva«31 - i utoliko oni, zbilja, nisu opasni, utoliko
su marginalna politička snaga bez ikakve revolucionarne šanse dokle god njiho-
ve ideje idu mimo realnih snaga koje omogućuju ili, u izvjesnim trenucima - ne
omogućuju njegov daljnji opstanak.
»Guranje ustranu« od mogućnosti izmjene, političkog angažmana na negiranju
postojećeg stanja postaje tako jedan od osnovnih zadataka kontrolora sistema.
Potrošačko društvo skreće osnovna područja interesa na sferu individualnog na-
mećući mentalitet borbe za prestižem oličenog u »uspješnom« pribavljanju što
više predmeta koji označavaju određeni status - zalijevajući sve to dobro idolati-
zacijom zabave, razbibrige i sličnih načina »oslobađanja« od onih pitanja koja
su, ipak, samo prividno zatrvena i čije se postavljanje ne može izbjeći.
O tome Keneth Kenistn kaže: »Usmjerenost američke omladine, tvrdio sam, (je)
. daleka od učešća u javnim problemima i društvenim odgovornostima, već teže
ka svijetu privatnih i osobnih zadovoljstava ... Oni su garancija za vrlo stabilan
politički i društveni red, jer tu je premalo toliko posvećenih politici da bi mogla
doći u obzir revolucija, subverzija, pa čak i radikalna promjena .. .32
Dakle, treba znati udaljiti potencijalne snage revolucioniranja (pobune) od po-
dručja na kojem bi zbiljski to mogli izvesti. U tom smislu treba, dakle, razumije-
vati i »rock kulturu« kao dominirajuću »kulturu« mladih i sve što uz nju već ide.
Z. Brzezinski zapaža anarhističke elemente u »novoj ljevici« i smatra da su za-
htjevi »nove ljevice«, usprskos demokratskoj retorici, elitistički i aristokratski:
»Ostavili su vrlo malo prostora za sumnju o tome kako bi oni postupili sa svojim
kritičarima ako bi nova ljevica ikada došla na vlast, zaključuje on - jer, »Iako
naizgled suprostavljeni, anarhističko i totalitarno krilo nove ljevice se uzajamno
podupiru.«33
On, naravno, pokušava svu ljevicu - a ne »novu ljevicu« zasebno, poistovjetiti s
totalitarizmom i nedemokracijom pribijajući, indirektno, atribut demokracije na
zastavu građanskog društva i njegovih apologeta.
29	isto. str. 62.
30	isto. str. 63.
31	isto. str. 64
32	prema: Z. Brzezinskki, isto. str. 64.
68	isto. str. 109-110-111.
96
Jer, za njega nema sumnje da je »Radikalna ljevica (...) bila bučna oko svoje
odanosti istinskoj demokraciji, ali pravi test demokracije«, nadodat će on, »nisu
krajnji ciljevi (naravno, tu se misli na besklasno društvo, kao ideal M. J.) već
procedure koje se primenjuju da se ona postigne.«34 (Ovdje se svakako misli na
dikataturu proletarijata u viziji staljinističke prakse kada je ona poprimila vid
gole diktature nad jedinkama - odnosno, produžila svoje značenje nasilja i u pe-
riodu kada ono nije predstavljalo »nužnost« koju je ranije, zbog uvjeta građan-
skog rata, kontrarevolucije i intervencije, objektivna situacija porađala - kada je
nasilje postalo »stil« upravljanja, vladanja, organizacije života.)
Logično je daje Z. Brzezinskom teško spojivo nastojanje revolucionarne izmjene
zbilje s njegovom vizijom društvenosti i zajedništva uopće - te mu »snage« koje
»rade« na revolucioniranju stanja kojeg smatraju odvratnim i nepodnošljivim iz-
gledaju ili kao potencijalni klijenti neke ustanove za umobolne (»frustrirani tipo-
vi« koje progoni »osjećaj krivnje« i si.) ili kao adoloscenti, u najboljem slučaju
kao totalitaristi, antidemokrati jer, zaboga, zar postoji demokratskije društvo od.
recimo, američkog?!
Možda su mu teško dokučiva htijenja ljudi koja izražavaju i slijedeći stihovi:
»Yo era, yo fui, pero no soy«35
[Ja bijah, /bio sam,/ ali (još) nisam]
Nije li presmijelo tvrditi da sam bio - ali da sada nisam?
Da li to znači poziv na revolucioniranje stanja koje mi ne dozvoljava da budem,
da postojim kao JA (da JESAM)?
Upravo ti administratori života koji u »urednoj zajednici« tehnicirane zbilje i ži-
vljenja uopće vide »sve na svom mijestu« ostaju iznenađeni pred onima koji
smatraju da kaos nikada nije bio veći a beznađe dublje.
Da li su stihovi Branka Miljkovića stihovi »adoloscenta«, »frustriranog« tipa i
slično, ili su nešto drugo:
»I jasnost više nema šta da kaže / Nečitak je svet«36
To beznađe, rezignacija kao odrednica suvremene zbilje, a ne zadovoljstvo, izra-
ženi su i u ovim riječima Kostasa Axelosa:
»Ne pojavljuje se nikakav novi princip ni novi sadržaj. Sve se odvija kao da su se
svi logički, etički i politički stavovi već razvili i samo trebaju da se ponovo vrate,
ponove, kombinirajući se. mijenjajući se, i ponovo pojavljujući se (...) Odnos
starog i novog, obnove i ponavljanja ulaze u fazu u kojoj se svitanja i sumraci
miješaju. Sve umire i zri polako. Nikoja zadaća se ne ispunjava nikada potpuno.
Nesporazum i kompromis se uvlače u sve ...
Da lije (...) povijest zapala u slijepu ulicu?»37
34	isto. str. 66.
35	Federico Garcia Lorca »Lunes, Miércoles y Viernes«, u: F. G. Lorca »Canciones, Poemas sueetos.
Varia«, Collección Austral, Espasa - Colpe, S. A. Madrid 1974. g. str. 82.
36	Branko Miljković »Pesme«, Prosveta, Beograd 1972. str. 109.
37	Kostas Axelos »Uvod u buduće mišljenje - o Marxu i Heideggeru. Na putu ka planetarnom mišlje-
nju«, Stvarnost, Zagreb 1972. str. 130.
97
Revolucija i sumnja
Naravna stvar, sam zahtjev za promjenom ne znači da je išta promjenjeno - a i
samo buduće društvo, nakon »revolucionarnog zaokreta« može se staviti u sum-
nju jer »revolucija je besmiselna ako bi se promenio samo oblik vlasti, a ne i njen
ugnjetački sadržaj.«38
Zato će B. Miljković i spjevati one izuzetne stihove koji izražavaju veliku strep-
nju nad nadoilazećim POSLIJE:
»hoće li sloboda umeti da peva
kao što su sužnji pevali o njoj«39
Ovi stihovi izražavaju svu dubinu značaja slobode i značenja slobode kao onog
što osmišljava život i tjera ga da se i »negira«, ako treba, kroz smrt (žrtvovanje)
da bise na općem planu, univerzalno, osmislio kroz traženje slobode, kroz revo-
luciju - a s druge strane stoji to pitanje: što čeka taj Život NAKON, POSLIJE
»osvajanja slobode«, naravno, ovdje shvaćene u smislu ostvarivanja političke re-
volucije?
Jer, u čovjekovoj biti je da »Najlepše pevaju zablude (istakao M. J.)«40 pa su i
otrežnjenja od njih, zato, težka. Sumorna vizija staljinizma uvjek je, i u najsvje-
tlijim trenucima, mahala svojim dronjcima nad glavama revolucionara koji su
svoju sudbinu podredili sudbini revolucije.
Dvojni stav prema revolucionarnim promjenama u Rusiji (epohe staljinizma) iz-
ražavao je i Osip Mandeljštam, pjesnik koji će i nestati kao žrtva staljinitičkog
terora.41 On piše:
»Slavimo, braće suton slobode - /Veliku godinu mračne sjene./ U usključale
noćne vode / zamke su gusto položene.«42
Ovdje se staljinizam, kada se revolucija (dakle, zahtjev za slobodom) izrada -
identificira, na kraju, sa »sutonom slobode«. Na putu revolucije, kao što se kaže,
»zamke su gusto položene«. Taj put nikako nije lagan - a često je i noćni.
O samom pokušaju obezvrjeđivanja Oktobarske revolucije, Lenjina i samog so-
cijalizma s pozicije njihova identificiranja sa staljinizmom ovdje nećemo govori-
ti pošto o toj ideologiziranoj verziji negacije socijalizma ovdje i nije riječ.
38	Ljubomir Tadić »Stvarnost, utopija i anarhija«, 2-3/1971. g. Beograd, str. 6. »Filosofija«
39	Branko Miljković »Pesme«, op. cit. str. 186.
40	B. Miljković, isto. str. 114.
41	Potkraj 1933. O. Mandeljštam je sastavio jednu pjesmu o Staljinu čiji stihovi nikada nisu dobili
konačnu verziju - jer ih je on u raznim prilikama recitirao. Zbog tih stihova je i uhapšen i kasnije
nastradao u staljinskim logorima . Ovo je jedna od verzija tih stihova, prema Roju Medvedevu:
»Živimo ne ćuteći pod sobom tla, / govor naš zamre na deset koraka, / a gdje makar polurazgovor
se vodi / tu spominju kavkaskog gorštaka. / - Pretili mu prsti ko crvi su tusti, / a riječi mu ko vo-
sak pouzdane. / Smiju se njegovi žoharski brci / i sjaje se njegove sare. - Oko njega rulja beskičme-
nih voda, / a on se zabavlja uslugama tih poluljudi. / Te se smiju te mijauču, te cmizdre, / Tek što
zablebeće il' prstom pokaže. - K'o potkove konjske on ukaz za ukazom kuje / nekom na slabine ga
slijepi, drugom na čelo, na obrve nekom / ga baci, a nekom u oči. / Pogubljenje svako za nj je bla-
govanje, / bujne grudi kostur-žene.« - Roj Medvedev »Buharinove posljednje godine«, Globus, Za-
greb 1980. g. str. 68-69.
42	»Antologija moderne lirike zapadnog kruga (od Baudelairea do danas)« (priredio A. Šoljan), Škol-
ska Knjiga, Zagreb 1974. g. str. 134.
98
Revolucija, dakle, ne smije završiti u tragediji slobode, u kultu pojedinaca, obo-
gotjelovljenom vođi i zato za sve revolucionare važi onaj upozoravajući
Nietzscheov povik: »Čuvajte se, da vas ne ubije kakav kip!«43
Revolucija ne zavisi, naravno od neke gole volje, kao niti od neke slijepe nužno-
sti - ali ijedno i drugo imaju svoju ulogu u revolucionarnom procesu.
Lenjin je, recimo, bio protiv STIHIJNOSTI - jer to za njega znači neorganizira-
nost, a upravo je organiziranost, organizacija preduvjet uspješne akcije - po nje-
mu.
Iznikavši iz ruske, ali i evropske revolucionarne tradicije i sukoba u okviru revo-
lucionarnih pokreta i pokušaja, gradeći svoju koncepciju negdje između provale
nezadovoljstva naroda, koje je bilo politički neartikulirano, i stvarnosti urotni-
čkih koncepcija malih terorističkih, voluntarističkih grupa - tražeći u tom pro-
cjepu mogućnost organiziranog, klasnog pokreta sa čvrstom Partijom na čelu,
Lenjin je shvaćao nužnost oslanjanja na snagu mase, na njenu »rušilačku strast«
ali isto tako je vidio opasnost u stihijnosti tog pomjeranja mase koja, doduše,
oslobađa strahovitu rušilačku energiju ali koju je teško obuzdati kada je potreb-
no da se njena snaga usmjeri ka KONSTRUKCIJI a ne ka DESTRUKCIJI. De-
strukcija često ide uz stihijnost ali je, zato, konstrukcija bez organizacije nemo-
guća.
Neki će izvoditi zaključak, iz tog Lenjinovog stava protiv stihijnosti pokreta
(koja se vezuje uz spontanitet), da je već tu moguće nazrijeti klicu etatizacije,
kako društva tako i partije - odnosno uspostavljanja partiokracije staljinističkog
tipa. Navodno se u stihijnosti pokreta jedino može očitavati njegova sloboda,
njegov slobodni karakter a sve ostalo je negiranje te elementarne slobode koja se
oslobađa u pokretu masa koji bi, dakle, bio više instiktivan nego organiziran, us-
mjeravan, rukovođen. Nije teško ovdje prepoznati neke anarhističke stavove.
U stvari, prije bi se složili s konstatcijom L. D. B. Trockog da »zaostale zemlje
mogu prići diktaturi proletarijata brže nego napredne zemlje, ali će do socijaliz-
ma doći kasnije nego ove,«44 a Rusija je nesumnjivo bila nerazvijena zemlja u
kojoj se socijalizam gradio kao vjera u skoru evropsku pa i svjetsku revoluciju a
ne kao vjera u »socijalizam u jednoj zemlji«. Tek kasnije će se, kada fitilj Okto-
barske revolucije ne uspije zapaliti barut evropske revolucije, ona svesti na bor-
bu za golo očuvanje vlasti komunista, pa makar i samo »u jednoj zemlji«.
Po Trockom »Proletersko osvajanje vlasti ne okončava revoluciju, ono je samo
započinje« a, osim toga, za njega nema sumnje da se »socijalistička revolucija ne
može (...) ostvariti u nacionalnim granicama.«45 Ona je uvijek i jedino moguća
kao permanentna, svjetska revolucija. Robinzonski »socijalizmi« nisu mogući.
Lenjin i radikalna promjena stvarnosti
Bit revolucionarnog zahtjeva - bit napora za promjenom totaliteta uvijek je u ra-
dikalnom raskidu sa svim vrijednostima tog negirajućeg, u nastojanju da se ono
prevlada u suštini.
Lenjin će to izraziti na svoj način:
43	Fridrih Niče »Ecce homo (kako postaješ, šta si)«? Grafos, Beograd 1980. g. str. 10.
44	prema: N. Smailagić »Historija političkih doktrina II«, op. cit. str. 345.
68	isto. str. 109-110-111.
99
»Jednom rečju ...: mi zahtevamo izmenu postojećeg, odbacujući klanjanje pred
postojećim i mirenje s njim.«46
Nema mirenja s postojećim. Jedini odnos koji se može uspostaviti naspram po-
stojećeg jeste njegova izmjena.
Da bi se to postiglo ništa nije dovoljno sveto a da se ne bi moglo negirati. Stoga,
smatra Lenjin, treba »iskorištavati sve mogućnosti manifestacije nezadovoljstva,
prikupljati i obrađivati mrvice protesta, makar on bio tek u začetku.«47
Svako nezadovoljstvo je »korisno« za stvar revolucije. Svako negiranje legaliteta
zajednice koja se nastoji prevladati ispravno je i potrebno je.
Zbog toga »Avangardna revolucionarna snaga može danas«, smatra on, »postati
samo partija koja organizuje doista svenarodno razobličavanje (istakao M. J.).«48
»Svenarodno razobličavanje« - razgoljenje, »sudaranje« i suočenje s istinom, to
je cilj revolucionara.
U svemu tome Lenjin vidi revolucionarno htijenje i zato podržava svaki oblik
negiranja postojećeg u ime imperativnog zahtjeva za uspostavljanjem novog le-
galiteta - revolucionarnog, proleterskog legaliteta. Iako je, dakle, jako radikalan
u tim zahtjevima on se nužno suprostavlja anarhizmu i distancira se od njega.
Naime, po njemu je organiziranost i disciplina nešto što je svojstveno radnicima
(zbog prakse organiziranog rada) dok intelektualci često prihvaćaju, kako on
kaže, »plemeniti anarhizam«, to jest užasavaju se svake organiziranosti koja kod
njih uvijek izaziva strah od »podređenosti.«49
Za Lenjina nema sumnje da »Treba s »jakobinskom« nemilosrdnošću zbrisati
sve staro (istakao M. J.), preporoditi Rusiju«50), a »nova društvenost« treba biti
zasnovana na novim principima - »živo stvaralaštvo masa - to je osnovni faktor
društvenosti«51 koju uspostavlja revolucija.
Lenjin vjeruje u skoru revoluciju zapadnoevropskog, razvijenog proletarijata - i
sve svoje nade ugrađuje u nju: »Sigurno je da socijalistička revolucija u Evropi
mora nastupiti«, piše on, »i da će nastupiti. Sve naše nade (istakao M. J.) u kona-
čnu pobjedu socijalizma osnivaju se na toj sigurnosti i na tom znanstvenom
predviđanju.«52
Možemo samo pretpostaviti koliko iluzija je moralo biti srušeno kada je to
»znanstveno predviđanje«, ta »sigurnost« pretvorena u spoznaju daje Rusija, da
je revolucija u njoj ostala sama, izolirana: fitilj bez eksploziva - okružena prijete-
ćim imperijalizmom spremnim, na međunarodnom planu, da zatuće »crvenu
neman« koja se »prijeteći« pridizala na Istoku. I do dana današnjega imperiali-
zam će biti neprestano opsijedan tom mišlju.
46	'V. I. Lenjin »Sabrana dela« - tom v. Institut za međunarodni radnički pokret - Yugoslaviapublic.
Beograd 1974. str. 252.
47	isto. str. 298.
48	isto. str. 299.
49	V.l.Lenjin »Sabrana dela« - tom VII, op. cit. str. 308 - 309.
50	V. I.Lenjin »Sabrana dela« - tom XXVII, op. cit. str. 92.
51	V.l. Lenjin, isto. str. 339.
52	V. I. Lenjin »Sabrana dela« - tom XXVIII, str. 51.
100
Onda i nije čudno što parola trenutka u Rusiji postaje SALUS REVOLU T AE
SUPREMA LEX (spas revolucije najviši je zakon) - i što se taj spas revolucije
svodio, u realnim uvjetima, na golo održanje vlasti koja je, kao takva, bila uopće
preduvjet za eventualno izvođenje »prave«, socijalne revolucije kao suštinskog i
potpunog negiranja i prevladavanja starog načina reprodukcije, proizvodnje ži-
vota kako zajednice u njenom totalitetu tako i pojedinca u njoj.
Dakle, politička revolucija izražena kroz osvajanje vlasti okamenila se u jednom
trenutku koji ju je odredio kao najviše mogući doseg revolucije u tim okolnosti-
ma.
Kao što je F. Nietzsche pisao da se »sve veliko, delo, čin, obrće (...), jednom
izvršeno, odmah protiv onog, ko ga je izveo. Baš radi toga, što ga je izveo, on je
sada slab, on ne može više da izdrži svoje delo, ne gleda mu više u lice«,53 tako je
i ovdje djelo revolucije postavilo naspram sebe revolucionare koji su ga izveli,
odjednom, u nastalim okolnostima izoliranosti, opkoljenosti itd., nemoćne na-
spram veličine tog djela revolucije koja se zaustavila u svom rastu prijeteći da
padne natrag - i to na njihove glave, u zbilja beznadežnoj situaciji internaciona-
lističkog imperijalističkog okruženja, propadanja svih nada u evropsku revoluci-
ju, škrgutanja, prijetećeg škrgutanja Bijelih zubiju, građanskog rata i krčenja sto-
maka nacije koja nije uvijek imala sposobnost da se uspije nahraniti golom ideo-
logijom, ma kako dobro bila začinjena.
Pred tim grandioznim korakom kojeg je revolucija, teturajući, ipak uradila - sta-
jali su sada oni kao Nietzscheovi »izvoditelji velikog djela« koji više tom djelu
nisu mogli gledati u lice koje se, uostalom, sve više i više mijenjalo.
Kasniji tok razvoja događaja u Rusiji potvrdit će mnoge sumnje i pokopati mno-
go nada a i ljudi, i to mnogo više nego što se moglo naslutiti u obzorju crvenog
krsta Oktobarskog jutra.
Naravna stvar, fenomen staljinizma je stvar za sebe u nekom vidu. Ideja (kao
ideja) socijalizma nije njime narušena, okrnjena jer on nije njena izvedenica već
njena negacija. Ideja kao ideja i dalje se ljulala u svojoj metafizičkoj nedodirlji-
vosti a galijoti povijesti - ljudi, veslali su dalje u svim pravcima videći uvijek na
drugom mjestu Svjetionik Nade i njegovo, najčešće imaganirno, trepetljivo svje-
tlo.
Strah od radikalnosti - B. Craxi
Građansko društvo, a prije svega desnica u okviru njega, uvijek se znalo postavi-
ti, i to na nož, naspram nosioca revolucionarnih ideja i htijenja. Njena nemi-
losrdnost i razrađene metode razračunavanja s »lijevima« uvjek su bili »besprije-
korni« - sistematski.
Danas je desnica, možda, najekspeditivnija u tim svojim naporima i ljevičarske
ideje su, u okviru razvijenog građanskog društva, uglavnom marginalizirane na
male kontrolirane grupice (od »razvijenog« Zapada od toga, donekle, odudara
Francuska s tim da francuski socijalisti, što treba imati na umu, ne predstavljaju
nikakvu radikalnu ljevicu koja bi eventualno ugrožavala integritet građanskog
društva u smislu negiranja njegovih temelja - a s druge strane je Italija s jakim
komunističkim pokretom, ali jiju ne svrstavamo u »razvijeni«, a još manje sta-
bilni Zapad dok je situacija u Španjolskoj dosta komplicirana s obzirom na nazi-
53 Fridrih Niče »Ecce homo«, op. cit. str. 82.
101
ruće frakcijske sukobe u KP Španjolske a i s obzirom na niz drugih grupacija u
globalnom odnosu tamošnjih političkih snaga unutar kojih je evidentno jačanje
socijalističkih snaga u reformističkoj varijanti F. Gonzalesa).
Rijetke su zemlje koje su uspjele očuvati masovni, klasni karakter radničkog po-
kreta na Zapadu - a među njima svakako prednjači Italija s izrazito snažnom ko-
munističkom partijom (utoliko je u Italiji »sumnjivije« porijeklo ekstremne lje-
vice pošto se ona, inače, javlja uglavnom u prostorima u kojima ne postoje jake
organizirane lijeve snage /slučaj SRNJ, naravno, ukoliko Smidta ne smatramo
»ljevičarem«/ koje su u Italiji, evidentno, prisutne).
Socijaldemokratske i socijalističke partije najvećim dijelom na tragu su građan-
skog društva kao njegov prirepak a ne negator i u zadnje vrijeme su u izrazitoj
ekspaniziji. (Slučaj Grčke potvrđuje njihova nadanja da i u »nerazvijenim« sre-
dinama uspostave svoj model vlasti što naročito dolazi do izražaja u njihovim
nesumnjivo velikom angažmanu u Latinskoj Americi.) Na međunarodnom pla-
nu efikasno su povezani u Socijalističku intenacionalu.
Ali, upravo se neke od tih partija ponekad javljaju kao apologete građanskog
društva.
Tako Bettino Craxi, vođa talijanskih socijalista - zamijenivši srp i čekić jednom
rascvjetalom ružom, u svojim »tezama o budućnosti PSI« (»Trinaest teza o bu-
dućnosti PSI« - veljača 1981. g.) piše:
»Društvo nije stroj kojim se može po volji rukovoditi, nego složen organizam vo-
đen načelom legitimiteta. Revolucije su nalik na kirurške operacije, koje su po-
nekad nužne, no uvijek su bolne a rijetko uspješne. Posebice, sve revolucije 20.
stoljeća svršile su diktaturom jedne partije, stvorivši sisteme koje bi Marx bez
dvojbe nazvao »robovlasništvom države« ili »komunizmom kasarne«.54
Tako »marksista« Bettino brani »načelo kontinuiteta« (revolucija je, naime, ov-
dje shvaćena kao diskontinuitet i utoliko suvišna, razarajuća) sa istih pozicija s
kojih je jednom o revoluciji pisao Jose Ortega y Gassett, grozeči se »pobunjene
mase« koja razara harmoniju kontinuiteta (naravno, suvišno je i spominjati -
kontinuiteta, ili kako bi Craxi rekao: legitimiteta, građanskog društva).
Revolucije su »jako bolne«, kaže B. Craxi, »a rijetko uspješne«. Zato, oslobodi
nas bože revolucije - jer one uvijek završe diktaturom (dolazak »drugih« na vlast
uvijek je, s pozicije poraženih, diktatura). Zatim Bettino priziva Marxa i kaže
nam što bi on rekao na sve to držeći ga za ruku i mirišući slatku »socijalističku
ružu« PSI.
To je već, gotovo, svojevrstan spiritizam.
Naravna stvar, ovo tjeranje »vještice Revolucije« sa svog ognjišta ima i jednu
drugu pozadinu - a to je upravo odbrana legaliteta građanskog društva, onog
kontinuiteta čije razaranje postaje EPP konzervativaca jer bi to, tobože, bio
»sudnji dan« blagostanja, demokracije, slobode, prosperiteta itd. itd. - a ujedno
bi se oglasilo lupanje diktature o vrata tog društva »opće sreće«.
Ali teško da se postojeći oblik društvenosti i zajedništva kakvog je uspostavio ka-
pitalizam može prepustiti nekakvim staračkim boljkama koje će ga »prirodnim
putem« dotući; teško je vjerovati u »nesretan slučaj« kao oblik prevladavanja tog
stanja. Bez volje ljudi, bez subjektivnog, organiziranog faktora nema ništa od
promjene postojećeg stanja tim više što objektivna, vladajuća ekonomska zako-
nitost, koja djeluje kao unutrašnja bit funkcioniranja kapital odnosa, ima ten-
54 »Vijesnik«br. 12090-od23. 4. 1981. g. Zagreb, str. 3.
102
denciju da postojeće odnose ovjekoveći u zatvorenom krugu obnavljanja i pona-
vljanja - u »vjećnom« perpetuiranju.
R. N. Berki - Tendencija socijalizma
Kao što vidimo, stavovi socijalista i socijaldemokrata postali su danas jako važni
i zanimljivi s obzirom na njihovu sve veću ulogu u odnosima političkih snaga a s
druge strane - s obzirom na činjenicu da su, objektivno, najčešće upregnuti u
rudu kapitalističkih kola.
Tako Bruno Kreisky (socijalist) tvrdi da marksisti (oni na vlasti) negiraju socija-
lizam svojim načinom vladavine. Pošto on izjednačava pojmove komunizma i
totalitarizma tvrdit će, slijedstveno toj logici, da oni nisu socijalisti već komuni-
sti (gdje KOMUNIST ima negativnu konotaciju totalitariste, antidemokrate i
si.). Socijalisti su, naravno, sve suprotno tome.
Guy Mollet bi to sve skupa jednostavnije izrazio svojom parolom »oni nisu lijevi
nego Istočni!!«55
R. N. Berki smatra da je socijalizam vodeća ideologija našeg doba - a tu ideolo-
giju, u svojoj koncepciji, poistovećuje s vjerom u mase i »obične ljude«.56
Četiri su, smatra on, bazične tendencije socijalizma i to: egalitarizam, moralizam
(to je, u stvari, kršćanski princip socijalizam, racionalizam i libertarizam).57
Sam socijalizam on dijeli na neke »osnovne« oblike i to: socijalizam u razvije-
nim zemljama Zapada, marksistički komunizam u Sovjetskom Savezu i evrop-
skim komunističkim zemljama, socijalizam u nerazvijenim zemljama Azije, Af-
rike i Latinske Amerike - a posebno je tu komunizam u Kini i na Kubi, dok kao
zaseban fenomen i sa posebnim značenjem stoji »Nova ljevica« u industrijskim
zemljama.58
Tu se negdje, na praktičkoj razini, sada razvija, afirmira ili negira socijalizam.
Ali ovdje se neprestano brka pojam komunističkog koji u marksističkoj termino-
logiji ima drugi smisao od onog što mu ga Berki daje. Naime, on, kao i večina za-
padnih autora, naziva komunističkim ono društvo kojem na čelu stoji komuni-
stička partija - što bi impliciralo socijalistički karakter onih društava u kojima
su socijalisti ili socijaldemokrati na vlasti.
To bi, nekako, značilo: kada su na vlasti - socijalizma ima; ako ne pobijede na
izborima slijedeći put - socijalizma, opet, nema. To je, naravno, previše upro-
šćeno i znači prenošenja imena partije na vlasti na suštinu unutrašnjeg ustrojstva
zajednice kojom ona vlada.
R. N. Berki smatra da je zapadna socijaldemokracija korespodentna moralizmu,
sovjetski tip »marksističkog komunizma« - racionalizmu, socijalizam nerazvije-
nog svijeta egalitarizmu a libertarizam karakterizira »Novu ljevicu«.59
55	prema: R. N. Berki »Socialism«, J. M. Deret and Sons Ltd. London 1975. str. 11.
56	isto. str. 21.
57	isto. str. 25-29.
58	isto. str. 35.
68	isto. str. 109-110-111.
103
Ovdje vidimo kako on izjednačava sovjetski model društva s »marksističkim ko-
munizmom« namećući tako i ideologijsku viziju kako komunizma, tako i mark-
sizma kao totalitarizma.
Anarhizam, po njemu, predstavlja slučaj razdvojenosti teorije prakse: »u misli-
ma liberterski, u akciji egalitaran.«60
Veoma je teško ovdje govoriti o tome na koji način je moguće uspostaviti kores-
podentan odnos između socijaldemokracije i moralizma. Socijaldemokracija,
evropskog tipa, sigurno ima daleko više toga zajedničkog s građanskim dru-
štvom, s njegovim modelom života - s kapitalizmom, nego sa socijalizmom.
Moral »dresiranja« - moral
vladajuće klase
Iako je »blagostanje« izvješeno danas na sve zastave građanskog društva kao si-
nonim za demokraciju, očito je da se baš danas ide na nesmiljeno osiromašivanje
radnih slojeva, i to naravno, prije svega, onih u zonama »nerazvijenih«, obara-
njem realne nadnice i protežiranjem, od strane »velikih«, u tim područjima libe-
ralističke koncepcije kapitalizma (za razliku od »razvijenog« intervencionistič-
kog i protekcionističkog kapitalizma). Upravo je Latinska Amerika jedno od po-
dručja takvog eksperimentiranja »velikih« s »malima« gdje do izražaja dolaze
političari modela Tacher i njoj slični.
Zato ni ne treba posebno naglašavati što se dešava u tim »marginalnim« podru-
čjima svjetskog kapitalizma iako baš ta rubna područja, na određen način, pred-
stavljaju danas žile kucavice razvijenog, bogatog - onog »dalekog«, »tamo«, »ne-
dostižnog« Zapada.
Naravno, i Azija spada u takva područja.
Tako je npr. oko 1975. g. plaćanje radne snage u Južnoj Koreji izgledalo otprili-
ke ovako:
»Plaćeni smo 200 rena na dan za prva tri mjeseca a zatim 250 rena«, priča jedna
radnica. »Iako radimo do deset sati navečer, zaradimo jedva 10.000 rena mjeseč-
no što iznosi oko 7.500 rena.«61 U isto vrijeme radnik u Japanu za normalan rad
(normalno radno vrijeme) dobijao je pet i više puta veću nadnicu.
Svakako da su ovi odnosi određeni i nekim psihološkim dimenzijama.
Tako Giovani Baldelli, suvremeni anarhistički teoretičar, tvrdi da »radnik koji je
za svoj rad plaćen stotinu dolara od poslodavca koji ostvaruje profit od dvije sto-
tine dolara neće doživjeti sebe toliko eksploatiranim kao radnik koji je plaćen
samo dvadeset dolara od poslodavca koji od njegova rada ostvaruje profit od
samo jednog dolara, ili ga uopće ne ostvaruje.«62
lako se ovdje, očito, brka odnos eksploatacije s relacijom »bogatstva« ipak je taj
psihološki doživljaj svog položaja kao rezultante realnog »bogatstva« sigurno
jako važan.
60	isto. str. 83.
61	»Resistence Continues - Reports from South Korea by T. K«, Foreign Languages Publishing
House, Pyongyang, Korea 1975. str. 71.
62	Giovani Baldelli »Social Anarchism«, Penguin Books Ltd. Harmondsworth, Midleesex, England
1972. str. 139.
104
Upravo na taj način, u okviru građanskog društva, masa se i želi »DR.ESlk.ATl«
a posebice radništvo - jer je logika bacanja »velike kosti« psu koji ti je neopho-
dan, »davanje šećera« konju koji dobro radi - logika »sitog trbuha«, upravo ona
logika koja nas u svakodnevnoj životnoj situaciji i određuje dok nam ideologija
dođe, negdje tamo - nadovezujući se stalno, kao fina obrada koja stalno ide upo-
redo ili »nakon«, alije uvijek tu. Ima tu dosta od »logike cirkusa« gdje se svako
dresirano ponašanje stimulira nagradom, odnosno svako odstupanje od njega -
kaznom.
Teško da ideologija, sama po sebi, može postati »potreba« u smislu onih egzi-
stencijalnih potreba. Ili, kao što to kaže Meša Selimović: »Prije nego što postane
potreba, ideologija treba da postane navika.«63 Jednostavno se čovjek dresira (i
ono »davanje šećera«, ako si dobar - dio je toga), navikava - stvara mu se, na je-
dan neprirodan način, ta »luksuzna potreba« koja mu kasnije postaje ono čime
ga se (na osnovu čega ga se) u nekom društvu određuje. Taj proces podsvijesnog,
nesvijesnog u ideologijskom je upravo i najznačajniji.
Osim države, još jedna institucija je poodavno razvila metode ovladavanja ljud-
skim dušama - a to je Crkva, pa i nije ona čudno što se anarhizam koliko Državi
toliko i Crkvi postavlja nasuprot.
A. Blanqui je smatrao religiju trgovinom između Boga i Čovjeka. »Dajem da mi
daš« - »Ja tebe obožavam - ti mene štitiš«64
Taj isti A. Blanqui, koji je izjavljivao da nacija postaje siromašnija nestankom
jednog radnika a bogatija nestankom jednog besposličara te je, stoga, »Smrt bo-
gataša (...) dobro djelo«65, vidio je stopalo svećenika »na savjesti«. To stopalo je
trebalo zbaciti.
U njegovoj kataklizmičkoj viziji postojećeg stanja svijetom kruže glupost i zloba
- a pogotovo, kako on kaže, »bogomoljskim svijetom«. Toga se treba osloboditi.
F. Nietzsche, čovjek pobune protiv malograđanskog, u svom aktivnom nihiliz-
mu urla protiv Boga postavljajući mu sebe nasuprot.
»Voleo bih još pre biti satir, nego svetac«66 kaže, između ostalog, on. Smatrao se
učenikom Dionizaja i kada sebe samog upita: što je do sada bio najveći prigovor
protiv života? - odgovorit će kategorički: BOG! Kršćanski moral - to nije ništa
drugo nego »najgori oblik volje za laž (istakao M.J.)«67 jer, »Moral odricanja sebe
to je moral propadanja par excellence ... moral odricanja sama sebe, odaje volju
za svršetak, poriče život u najdonjem temelju«, smatra on - a pojam »Bog« iz-
mišljen je »kao protivni pojam za život«. Pojam »onog svijeta«, »Istinskog svije-
ta« izmišljen (je) da se izgubi cena jedinom svetu, koji postoji - da ne preostane
nikakva svrha, nikakav razlog, nikakav zadatak za našu zemaljsku stvarnost.«68
Takav moral je i moral odricanja od političke akcije. To je moral konzerviranja
postojećeg - konzervativni moral. Takav moral je antirevolucionaran.
63	Meša Selimović »Sjećanja«, Izdavačko preduzeće »Sloboda«, Beograd 1977, g. str. 88.
64	Auguste Blanqui »Kritika društva i ostali radovi«, op. cit. str. 131.
65	isto. str. 150.
66	Fridrih Niče »Ecce homo«, op. cit. str. 7.
67	isto. str. 108.
68	isto. str. 109-110-111.
105
Crkva je stoljećima preparirala ljudski mozak. U tradiciji moderne zapadne civi-
lizacije je, dakle, već postojao razrađen mehanizam i metode »ovladavanja du-
šom«.
Sve je to važno za razumijevanje dosegnutih razmjera »dresiranja« u suvremenoj
zajednici.
Ideologizacija se danas vrši prefinjenim metodama. Evropa, ipak, nije Latinska
Amerika gdje je npr. Juan Peron mogao, bez problema, izjaviti: »civili neće ni-
kada shvatiti veličinu naših ideala. Stoga će biti potrebno da ih odstranimo iz
vlade i da im prepustimo samo ulogu za koju su oni pogodni: rad i
pokoravanje«69, ona ista Latinska Amerika u kojoj se vrši otvorena presija,
uglavnom s vojnicima na čelu države, nad »podanicima«. Naravno da takvi me-
hanizmi vlasti ne bi mogli bez problema funkcionirati u Evropi. Ustvari, takva
vrsta »zaštite« postojećeg stanja je dokaz ljuljanja njihovih temelja, dokaz posto-
jeće duboke nestabilnosti tih sistema. U razvijenom građanskom svijetu sistem se
»brani« drugim, prefinjenijim i mnogo uspiješnijim metodama (uglavnom »pre-
ventimnim mjerama«) parirajući revolucionirajućim ili »destabilizirajućim« ide-
jama i njihovim nosiocima na perfidniji način.
Za anarhistu tipa G. Baldelli nema sumnje da »tako dugo dokle ima vlasti (...)
mora postojati i pobuna, ali pobuna protiv početnih oblika vlasti kao i protiv
onih već uspostavljenih (oformljenih).«70 Naravna stvar da kontrolori vlasti mo-
raju o tome voditi računa.
»Vlast je vlast pod bilo kojim imenom«, ponavlja G. Baldelli po tko zna koji put
već davno odsvirane stavove anarhizma, te nastavlja: »Revolucionarna vlast, že-
leći kraj jednog sistema nasilja, nije garancija da sama neće otjelotvoriti drugi ta-
kav sistem«71 postavljajući tako u sumnju i bilo kakav oblik »revolucionarne
vlasti«, negirajući na taj način i samu mogućnost revolucije osim u goloj frazi jer
je sasvim jasno da nikakva vlast nije garancija »poštenja« revolucije - ali je zato
još jasnije da bez revolucionarne vlasti revolucije niti nema a naročito u vidu
njenog političkog izvođenja.
Utoliko su ovi i slični stavovi totalno gubljenje u akrobatici verbalnog »iznalaže-
nja slobode« - često samo u okviru suhe, gole teorije bez ikakve veze ili dodira s
realnošću.
Apstraktno (uopćeno) postavljanje negatorstva naspram fenomena vlasti, izvan
konkretnog pokreta koji u određenoj situaciji nužno postavlja pred sebe potrebu
osvajanja i organizacije vlasti, ne vodi dalje od isprazne »akademske« diskusije o
toj problematici.
Uostalom, jako je bitno da li određenje ljevice tražimo kroz određenje pojedinca,
grupe ili pokreta naspram revolucije kao zahtjeva za izmjenom totaliteta.
69	prema: Ejub Kučuk »Militarizam«, Izdavačko preduzeće »Rad« - Vojno-izdavački zavod, Beo-
grad 1977. g. str. 180.
70	Giovani Baldelli »Social Anarchism«, op. cit. str. 178.
68	isto. str. 109-110-111.
106
SAD - promjene u strukturi suvremenog
kapitalističkog društva
Kako, na koji način prevladati funkcioniranje kapital odnosa, u okviru kojeg čo-
vjek egzistira kao jedan od privatnih vlasnika (jednog od konstitutivnih elemena-
ta tog kapital odnosa: zemlja (renta), sredstva za proizvodnju (profit) i radna sna-
ga (najamnina) - u formalno pravno društvu jednakih) a ne kao slobodno od tog
»vanjskog utemeljenja«, u sebi i kroz sebe osmišljeno biće koje se u radu potvr-
đuje - a ne negira kao takvo, i kako neposredno (bez posredovanja u kojima se
otuđuje) ostvariti egzistenciju čovjeka koji se, da bi to postigao, treba »vratiti
sebi« i svojoj suštini koja mu je negirana nemogućnošću da se realizira kao gene-
ričko biće u smislu ostvarenja svog totaliteta - još uvijek je ono pitanje koje stoji
naspram stvarnosti moderne građanske zajednice kao osnovo pitanje kojeg u
sebi, ujedno, nosi, kao pokušaj njegova razriješenja, svaki revolucionarni napor
na mijenjanju, ma koliko povijesno određenom, one objektivnosti koja reprodu-
cira takvo stanje.
Svi pokušaji da se moderno, razvijeno (»bogato«) građansko društvo odvoji od
svoje suštine obezljuđenosti završavanju samo na razini ideologijskih napora os-
mišljavanja neljudske stvarnosti.
SAD se uvijek, u tim ideologijskim interpretacijama, stavljaju kao nekakav ideal
razvoja društva prema kome bi svi »ostali« trebali željno »stremiti«.
Stvarnost, očito, ima drugo suštinsko obilježje.
Očito je daje sistem u SAD uspio, na neki način, apsorbirati radničku klasu (kao
potencijalno revolucionarni element) koja, u tom smislu, ima crt nosioca kon-
zerviranja postojećeg stanja dok su njihove organizacije (sindikati) postale jedan
od agensa kontrole u industrijskom društvu birokratizirajući svoju unutrašnju
strukturu.
K. Ker smatra da je tu došlo do određene evolucije radničke klase koja je danas
»manje oslobađajuća, a više konzervativna snaga.«
Novi elementi, stoga, u tom društvu preuzimaju inicijativu - a to su: »vođe jez-
gra društva, studenti, neki intelektualci spolja, disidenti podklase. Radnička kla-
sa pripada više starom poretku, a ovi drugi elementi više novom. Radnička klasa
je dio jezgra društva, a manje snaga u njemu.«72
U stvari, po njemu, suvremeno američko društvo se karakterizira, kao glavnom
osobenošću, multiplicitetom. Ono je »multi-formno« i višedimenzionalno.
Središte bi mu bilo predstavljeno »jezgrom društva« (»inner-society«) koja u sebi
uključuje ono »što je nekad bilo identificirano« kao radnička klasa - »a što sada
sačinjava rastući konzervativni element tog društva.«
Ispod jezgre društva nalazi se sputana »pod klasa« (»under - class«) - (nju sači-
njava oko 15 % stanovništva Amerike i svodi se uglavnom na »obojene«: crnce,
portorikance, meksikance i indijance - »Podklasa može da buni, ali ne može da
vodi uspešnu revoluciju«73 - a izvan jezgre stoje »spoljni elementi« (»outer - ele-
ments«), koje čine studenti, neki intelektualci i ostarjeli.74
72	K. Ker »Višedimenzionalno društvo« - u Zborniku: »Promjene u suvremenom razvijenom kapita-
lizmu«, knjiga II, Izdavkački centar »KOMUNISTI« - Centar za društvena istraživanja pri pred-
sjedništvu SKJ. str. 404-405. Beograd 1973. g.
73	isto. str. 405.
68	isto. str. 109-110-111.
107
Ovakva stratifikacija mijenja i klasične odnose koji su karakteristični za periode
ranijih klasnih (»čišćih«) diferencijacija.
Npr. više ne postoji sukob grada i sela već centra i predgrađa koji simboliziraju
različite (često suprostavljene) socijalne skupine.
»Grad, gotovo u potpunosti, danju pripada jezgri društva, ali noću, delimično, i
pod-klasi.«75 Pulsiranje dana i noći tako se odražava i na pulsiranje socijalnog
života.
Naravna stvar, sve je ovo u okviru kontrole koju dominantni aparat vlasti pro-
vodi nad društvom. Realni elementi negiranjak postojećeg društva su zanemar-
ljivi ukoliko se njihova suštinska uloga u društvu promatra kroz prizmu moći
kojom oni raspolažu (konkretno u SAD) - kao i stupnja organizacije i, uopće, us-
mjeravanja bilo kakve akcije ka nekom određenom, osmišljenom cilju.
K. Ker smatra da studenti i određeni intelektualci u toj sredini predstavljaju onu
snagu koju je »teško disciplinirati« i često, da bi upozorili na sebe, koja je spre-
mna pribjeći »dramatičnim sredstvima« - poput konfrontacije i upotrebe nasilja.
»Studenti i srodni intelektualci, a ne radnici u Marksovu smislu«, poiše on,
»mogu se, na mahove, pokazati izvorom radikalizma - radikalizma koji je bliži
njihovoj prirodi jer se teže zadovoljavaju; a može se pokazati da su oni središnji
izvor otuđenosti u odnosu na okolno društvo.«76
Naravna stvar, ovdje prije svega treba voditi računa o tome da je studentski sta-
tus privremen i da se iz njega izlazi te se može kazati daje starost »uspavljujuće
sredstvo za studente«.
Ta »starost«, ujedno, obično vodi i integriranju u sistem - »otuđenje ustupa mje-
sto asimilaciji«. Oni nisu toliko realna opasnost po sistem. Oni su više kataliza-
tor, »inicirajući zabrinutost i ideje, više kao nadražaj i pritisak na jezgru društva,
više kao povremeno pulsirajuća snaga... nego kao stalna i moćna neizbež-
nost ... U onoj meri u kojoj slede neslaganja i pritisci za socijalnom promenom
u jezgru društva, u toj meri studenti i s njima povezani intelektualci postaju glav-
ni izvor nezadovoljstva i pritisaka ka progresivnoj promeni. To je značajna ulo-
ga za svako društvo.«77
Dakle, oni se više svode na određene regulatore pri ostvarivanju stabilnosti kapi-
talizma nego na njegove negatore - jer im je takav prostor i ostavljen u okviru
mogućnosti njihove bilo kakve akcije koja bi bila uperena protiv postojećih vri-
jednosti i institucija.
Pitanje je kako u takvoj situaciji razmišljati o mogućnosti revolucije.
»... bijeda ne može više poslužiti kao temelj borbe za socijalizam« u tim sredi-
nama, smatra André Gorz.78
S druge strane, »čekanje dovodi radnički pokret do raspadanja.«79
75	isto. str. 406.
76	isto. str. 408.
77	isto. str. 409.
78	André Gorz »Radnička strategija i neokapitalizam«, u Zborniku: »Promjene u suvremenom razvi-
jenom kapitalizmu«, op. cit. str. 420.
68	isto. str. 109-110-111.
108
Tu su postavljene temeljne odrednice onih dilema u koje se zapada prilikom raz-
matranja mogućnosti revolucioniranja zbilje u suvremenom razvijenom kapita-
lizmu - i na koje snage se to revolucioniranje uopće može osloniti, pozvati; iz-
niknuti iz njih kao realno osviještena potreba.
Bit funkcioniranja kapital odnosa, kao i njegova stalna reprodukcija, nisu se iz-
mijenili, ali se dosta toga izmijenilo u pojavnosti tog funkcioniranja.
Zanimljivo je to da suvremene političke zajednice, poprimajući i na široj razini
-izvan procesa rada - tehnički način organizacije i funkcioniranja života, proši-
ruju sveobuhvatnost kontrole nad pojedincem određujući sve njegove ljudske re-
lacije predznacima kapital odnosa: postvarenjem, otuđenjem - obezljuđenjem i
to pod firmom i formom ostvarenja demokracije koja se želi nametnuti kao nešto
sinonimno, korekspodentno pojmu posjedovanja - te se imanje, posjedovanje
stvari javlja kao lažni oblik, kao surogat imanja (posjedovanja) sebe, ostvaranja
svoje ljudske biti.
Bit stvari nadomiješta bit ljudi i to na taj način što se na iluzoran način prenosi
na njih - te same po sebi zadobivaju, u vidu posjedovanja, centralno mjesto pri
određenju »smisla« postojanja.
»Uspio« je tko ima više stvari (više posjeduje nečeg izvan sebe u čemu se pokuša-
va utemeljiti kao svom »centralnom« mijestu) i na taj način se taj odnos materi-
jalizira do moguće mjerljivosti (»uspješnost« pa i »smisao« koji je u njenoj funk-
ciji utvrđuju se, dakle - količinski) - te se gube negdje daleko sve one nijanse i
određenja čovjeka koja ne bi mogla biti sabita pod pojam mjerljivosti (pragmati-
zam, utilitarnost - kao vrhovne odrednice »svrhovitosti« djelovanja).
Ali, u inverziji svih ljudskih vrijednosti i sama se proizvodnja, procesom postva-
renja, pojavila sada ne više kao nešto u funkciji proizvoda, niti se njena svrhovi-
tost može odrediti proizvodom više - ona postoji sama radi sebe (proizvodnja
radi proizvodnje) manifestirajući, na taj način, i kružni tok kapital odnosa koji se
utemeljuje u svojoj bogovitoj samoreprodukciji.
Uniformnost je poslijedica tog odnosa naspram samog sebe - i to uniformnost na
svim razinama i u svim određenjima.
Logika takvog života, kao posljedica otuđenih odnosa i relacija među ljudima
epohe modernog građanskog društva, postaje ona logika koja se nameće ili se po-
kušava nametnuti kao najracionalniji, tobože, način ustrojstva života.
U suštini se radi o sveopćoj kontroli i temeljnom totalitarizmu - represiji nad čo-
vjekovom biti.
Kada Noam Chomsky govori o »američkom sistemu apsolutne kontrole mišlje-
nja« (a taj sistem je samo indikator postojanja navedene situacije) on tvrdi da se
»ona ... izražava u zapanjujućoj uniformnosti artikulirane inteligencije, kao i u
subordinaciji masa uzorima, idealima, idejama, principima ...«
U stvari, »tu postoji čudovišan konformizam i podanički duh«, smatra on. U ta-
kvoj situaciji i mogućnost kontrole preko i putem dirigiranog mišljenja je izuzet-
na a »otvoreno nasilje primjenjuje se samo u uvjetnim slučajevima.«80
Forme kroz koje se društveno mišljenje može ispoljiti, smatra N. Chomsky -jako
su sužene u SAD, odnosno kontrolirane su i dirigirane.
80 Intervju s Noamom Chomskym u »Zbornik trećeg programa radio Zagreb« 4-5/1980. g. Zagreb,
str. 133-134.
109
Zbog toga je horizont društvenog mišljenja i političkog djelovanja u SAD, po
njemu, izuzetno ograničen.
Posljedica je da nema nikakvog socijalističkog pokreta: »... ima ponešto socija-
lističkih ili marksistički orijentiranih ekonomista, ali nema učenjaka ili studena-
ta marksista. U tom su Sjedinjene Države jedinstven primjer u čitavom kapitali-
stičkom svijetu.«81
N. Ckhomsky smatra da oblici direktne demokracije »jedva da postoje« u suvre-
menom industrijskom društvu a da »u svakom slučaju« ne postoje u SAD.
U pervertiranim odnosima, u obrtanju suštine ljudskog i njenog razumijevanja,
na jedan izopačen način, u poremećenom sustavu ljudskih vrijednosti - uteme-
ljuje se osnovna činjenica tog načina funkcioniranja ljudske zajednice a to je - da
je »U kapitalističkom društvu (...) sve roba. Relativna sloboda je također roba-
čovjek je može kupiti. Tko je bogat, taj je i vrlo slobodan. Tko ima mnogo nova-
ca privlegiran je.. ,«82
Sigurno je jedno: da je nametanje ovakve zajednice, koja za posljedicu ima otu-
đenje u svim sferama i odnosima, kao idealne u smislu »dovršenja« kretanja po-
vijesti i njenog utaborivanja u građanskoj biti reprodukcije i proizvodnje života
uopće, u kapital odnosu - suprotno s intencijom ostvarenja društva koje bi omo-
gućilo ostvarenje svih pravih ljudskih potencijala i vrijednosti koji bi se, stoga,
morali temeljiti u novom načinu reprodukcije ljudske egzistencije, u novom na-
činu pribavljanja preduvjeta te egzistencije - teje, samim tim, građansko društvo
u suprotnosti s poviješću kao mjestom moguće i potrebne realizacije tih novih
odnosa.
Revolucija kao negacija besmisla
Utoliko, revolucionarni zahtjevi su ne samo mogući i svrhoviti već i nužni ukoli-
ko inzis'tiramo na ljudskoj viziji budućnosti, odnosno ukoliko nastojimo na
ostvarenju ljudske suštine u smislu omogućavanja neposredovanog, slobodnog
života čovjeka u zajednici u kojoj obitava, i ne samo tamo - jer danas ta zajedni-
ca je jedino i samo Svijet općenito a ne nekakva robinzonska država omeđena
bilo kakvim ili bilo čijim granicama.
Zbog toga se napori za prevladavanje postojeći stvarnosti mogu razumijeti, shva-
titi (ali ne i opravdati!) čak i onda kada sé poseže za potpuno neadekvatnim sred-
stvima (individualni teror npr. i slično) i to stoga što iza besmisla, suštinskog bes-
misla moderne zajednice koja predstavlja permanentno negiranje smisla kao mo-
gućeg ukidanja otuđenja u novom utemeljenju proizvodnje života - stoji i
ogromno akumulirana beznađe onih koji ne prihvaćaju postojeći oblik života
kao finalni oblik života i življenja tç im »smisao« postaje bilo kakav vid negativ-
nog odnosa prema postojećoj stvarnosti.
Možda taj odnos naspram zajednice kao onog što guši a ne oslobađa, a ujedno
nemoć njena negiranja samim tim što je ona proizvela oblik mišljenja koji je
podržaje (malograđanština), najdublje izražava F. Nietzsche u svom sveopćem
pljuvanju po vrijednostima malograđanskog a tako, naravno, i građanskog-
tražeći kroz svoj »aktivni nihilizam«, kroz totalnu negaciju u ime Novog ujedno
i nešto Više, Ljudskije, Smislenije.
81	isto. str. 132.
68	isto. str. 109-110-111.
110
U jednoj svojoj pjesmi on piše: »Nadrastoh zvijer i ljudski stvor,) Na riječi mi:
- muk je odgovor. (Samoću i vis tražih ja -) čekam: na što, do kada? (Oblak je za
me prebliz dom -) Ja čekam da me smlavi grom.«8J
Upravo u tom, gotovo nadrealnom, kriku: »Oblak je za me prebliz dom - Ja če-
kam da me smlavi grom« - iskazan je očaj pozicije čovjeka u suvremenom svije-
tu i jedina nada prenosi se sad u taj »GROM« koji treba da zatutnji iz tog »praz-
nog neba« - da pokrene, odnosno preokrene postojeći red stvari.
U okviru zbiljskog kretanja ljudske povijesti nikakvi gromovi nisu mijenjali od-
nose među ljudima osim »gromova revolucija« - bilo kojih, bez obzira na njiho-
vu pojavnost. Uostalom, svaka promjena ujedno je i moguća jedino kao negira-
nje, pretvaranje postojećeg u bivše, naravno - ukoliko je istinska, temeljna.
Samo. ljudi mogu ostvariti takve promjene jer »Nebo je već dugo praznina (bez
boga i serafina) beskrajna pustinja siva« kao što kaže A. B. Šimić u onoj svojoj
fazi kada dolazi do »otkrovenja« upravo te praznine koju je nekad nastanjivalo,
u njegovoj viziji. Božanstvo. Božansko »osmišlavanje« zamijenjeno je nužnošću
ljudskog osmišljavanja »beskrajne pustinje sive« - Života.84
Oduvijek je poraz više nego pobijeda određivao dosezanje velikih ideala a naro-
čito onih koji su se trebali realizirati na razini osmišljavanja provalija besmisla u
koje je ljudska egzistencija znala upadati.
Prenošenje očekivanja iz apstrakcije u konkretnost je zahtijevalo ne samo napor
nego često i žrtve iza kojih je uvijek izranjalo ponovo ono beznađe koje se na-
knadno opet pretvara u sjeme bunta, sjeme onog negirajućeg naspram postoje-
ćem.
U svojoj pjesmi »Mrtvi« napisanoj nakon poraza i pada Pariške Komune i masa-
kra nad komunarima Paul Verlaine izražava to beznađe ideala pred surovošću
stvarnosti - ali ipak, on piše »našoj braći« - »paloj u ljepoti« što, na neki način,
određuje onaj odnos žrtvovanja kao smislenog načina življenja jer sve to i jest je-
dino u funkciji pravog, istinskog života koji nadilazi trenutačnost smrti (u okvi-
ru, ionako, besmislene stvarnosti - naspram koje se i postavljamo' čak, eto, spre-
mnošću žrtvovanja svoje egzistencije kao žrtve pojedinačnog za ostvarenje općeg
u okviru kojeg, naravno, i to pojedinačno jedino može ostvariti svoju suštinu,
svoj smisao).
P. Verlaine piše: »Život likuje. Ideal je mrtav; kričeći radost vjetru što huji, pijan
od pobjednika konj mrvi i grize/ braću našu palu u ljepoti.«
Ovdje se život kao odvratna stvarnost suprostavlja idealu kao njegovoj negaciji -
ali opet, jedino kroz taj život - teži se, kroz zahtijev prevladavanja, negiranja po-
stojećeg njegova oblika, ostvarenju tog ideala, njegovu oživotvorenju.
»Mi koji preživjesmo nakon poraza,/ ranjavih nogu, očiju mutnih, glave teške,/
krvavi, kržljavi, blatni, obeščašćeni/ stupamo trudni, lelek mukli nas prati.«
Beznađe, očito, trijumfira.
»I jer nam sudba zapečaćena,/ nada srušena, poraz utvrđen,/ zaludan svaki je
pothvat i jalov/ i naša mržnja rasplinula se.«
83	»Antologija moderne lirike zapadnog kruga«, op. cit. str. 82.
84	A. B. Šimić »Praznó nebo«, u: »Poezija«, Veselin Masleša, Sarajevo 1973. g. str. 201.
111
P. Varleine očaj poraza pretvara u očaj bilo kakve nade. A upravo ta gorčina biti
će potencijal budućih revolucija (Što izgubiti? Ništa! - Tko nema što izgubiti ide.
do kraja: »Izgubiti ne možemo ništa, dobiti možemo - Sve!»).
»U času kada pada noć, ostaje nam / bez smiješne nade u pogreb, / da mremo
bez glasa, bez traga, / dostojni pobijeđenih u odlučnim bitkama.»85
Očito, ipak se nije radilo o »odlučnoj bitci« kako je to moglo izgledati, tada u
beznađu masakra nad Idejom i njenim nosiocima. To je, čini'se tada Verlaineu,
čas »kada pada noć« - kada se mre »bez traga«. Zaklapa se nad Životom svijetlo
Nade. Ali, upravo će taj bezizlaz biti i jest uvijek nanovo zavičajno mjesto one
iracionalne, ponekad, snage koja ne pristaje na postojeće kao konačno i negira ga
kroz revoluciju.kao svoj najdublji smisao i temelj.
Suvremeni je svijet uvelike određen beznađem kao posljedicom života i življenja
koji u svojim ustaljenim tokovim na nude, ne proizvode svijest kojoj bi trebala
Nada (što je izvjestan paradoks) - jer se ona želi istisnuti iz glava onih koje se, s
druge strane, nastoji uvjeriti da je postojeće stanje već mjesto realizirane povijes-
ne Nade u mogućnost ljudskog, slobodnog života i življenja.
Naravno, ovo ideološko lociranje »ostvarenih nada« u građansku sredinu ne us-
pijeva odagnati onaj egzistencijalni besmiao kojeg ona nudi kao svoju suštinu te
se negiranje građanskog javlja kao afirmiranje ljudskog, kao potraga za smislom.
Tako se revolucija javlja kao negacija besmisla i to ne kao neko sredstvo u službi
tog cilja već je i sama, u svoj postojanju i toku - mjesto osmišljavanja, smisao na
djelu.
Utoliko, nije neko idealno stanje ka kojem se nastoji ono čarobno mjesto dodi-
rom kojeg ćemo se »jednom osmisliti« već je i napor ka negiranju postojećeg sta-
nja, put ka uspostavi Novog - ujedno i dosezanje smisla življenja u sadašnjem
trenutku, Ovdje.
85 svi stihovi prema: Dinko Štambak »Pariška Bohema«, Znanje, Zagreb 1973. g. str. 295-296.
112
p
Prisiljene v bolezen
Raziskava ideologije bolezni kot instrumenta za zatiranje ženske v 19. in 20. sto-
letju. Primer ZDA (Nadaljevanje)
Barbara Ehrenreich,
Deidre English
»Kužne« ženske delavskega razreda
Medtem ko so zdravniki producirali bolezni za premožne ženske, je bilo zaradi
življenjskih razmer v rastočih slumih velemest za revno žensko življenje narav-
nost nevarno. Stanovanjski bloki, v katerih je prišlo včasih na več deset družin
eno samo stranišče, so bili odlična legla tifusa, zlatenice, tuberkuloze, kolere in
davice. Ženske, ki so delale zunaj doma, so pogosto garale po deset in več ur v
prepolnih, slabo zračenih tovarnah ali delavnicah, kjer so bile nenehno izposta-
vljene nevarnosti nesreč pri delu, ki so se lahko končale s smrtjo ali invalidnos-
tjo. Bolezen, izčrpanost in poškodbe so sodile k vsakdanjemu živjjenju delavke.
Nalezljive bolezni so najprej in najbolj prizadele domove revnih. Ceje ženska ži-
vela v petem ali šestem nadstropju hiše, v kateri ni bilo dvigala, je nosečnost za-
njo predstavljala trpljenje; roditi v natlačenem stanovanjskem bloku je bila
muka. Emma Goldman, ki je bila tako izobražena babica kot tudi ena od vodil-
nih anarhistk, opisuje »zagrizen, slep boj revnih žensk proti pogostim nosečno-
stim« in poroča, kako strašno je gledati otroke, ki rastejo »bolni in podhranjeni«
- če so sploh preživeli zgodnje otroštvo. (...)
Zdravniki, ki so vneto skrbeli za težave bogatih žensk, za revne niso imeli časa.
(...) Ko je Emma Goldman zdravnike, ki jih je poznala, spraševala, ali ji lahko
povedo o zaščiti kaj takega, s čimer bi lahko pomagala revnim, je dobivala tak-
šne odgovore: »Revni so si sami krivi, preveč se vdajajo svojim nagonom« ali
»(Č)e bi (revne ženske) bolj napenjale glavo, njihova razplodila ne bi tako dobro
delovala.« Vse zdravljenje revežev je bilo iz starih domačih sredstev in poceni
zdravil. Samo tisti, ki so bili že tako slabotni, da se niso mogli braniti pred niče-
mer več, so šli v javne bolnišnice, kjer sta pomanjkljiva nega in nesnaga samo
zmanjševali njihove možnosti za preživetje.
113
Javnost sicer ni bila zaskrbljena nad zdravstvenim stanjem revnih žensk, toliko
večja pa je bila zaskrbljenost zgornjega sloja zaradi slabega vpliva revežev na
»zdravje« mest. (...)
Biološka razredna vojna
(...) Teorija, da so podlaga bolezni bacili, ki se je v nekoliko popačeni obliki v
90. letih razširila v javnosti, je dala strahu pred okužbo konkretno osnovo. Za
bolezni ni bilo več mogoče abstraktno dolžiti »umazanije«, kužne snovi ali božje
volje. Obstajali so dejanski bacili, ki so jih prenašali ljudje - in stvari, ki so jih ti
ljudje prijemali. Američani, ki so se samo generacijo nazaj bali, da je kopanje
škodljivo, so imeli nenadoma samo še eno skrb: bacile. Človek ni rekel, da ne za-
haja v geto, ker bi se bal, da ga bodo napadli, temveč zaradi nevarnosti okužbe.
Nenadoma so bili vsi javni kraji in ustanove nevarni, kakor kažejo tile naslovi
po časopisih iz časa med letoma 1900 in 1940:
Knjige so kužne, Okužba po telefonu, Infekcija in pisemske znamke, Bolezen iz
pralnice, Nevarnosti frizerskega salona. Gotovo je strah pred okužbo od revežev
imel racionalno osnovo. Nalezljive boležni so bile med reveži pogoste, in ker
znanstveniki sami niso natanko vedeli, kako se bacili prenašajo, je bilo pač naj-
bolj zanesljivo preprosto izogniti se kontaktu z reveži. (...) Toda pomembno pri
tem je, daje zgornji sloj izražal svoj strah pred reveži kot strah pred okužbo, prav
tako kot belci danes radi rečejo, da nimajo nič proti stikom s črnci, da pa se boji-
jo zločinov (ali drog).
Druga fronta v biološkem razrednem boju se ni ubadala z bacili, ampak z geni.
Po optimistični interpretaciji Darwina naj bi bil »boljši« razred kmalu številnejši
od manj sposobnih in jih bo potem tudi obvladal. Revščina je bila njegovo edino
zdravilo; epidemične bolezni med reveži so koristno pomagale v naravni selekci-
ji. (L. 1870 je neki opazovalec ugotovil, da se bodo rasni problemi kmalu razreši-
li sami od sebe. Kazalo je, da bodo osvobojeni sužnji, ki so v mestnih na severu
živeli v najhujši revščini, kmalu izumrli.) Toda ob prelomu stoletja se je zdelo,
kot da so zaradi strašnega odklona od naravnih zakonov boljši sloji obsojeni na
to, da izumrejo.
Natalitetna stopnja belih Američanov anglosaksonskega porekla je od 1. 1820
stalno padala. Med priseljenci in črnci je bila stopnja umrljivosti zelo visoka,
toda o njih seje menilo, da so zelo plodni. Edward Ross, avtor zgodnjega 20. sto-
letja, ki je bil za tisti čas liberalen, je menil, da je plodnost priseljencev v zvezi z
njihovo »surovo, kmečko filozofijo spolnosti, vreščanjem in živalskimi zadovolj-
stvi«. Vse to je bilo finim ljudem mrzko, toda misel, da bodo izumrli, jim je bila
mrzka še bolj. (...) L. 1903 je Theodore Roosevelt opozoril nacijo, da se bliža
nevarnosti »rasnega samomora«:
Če se pri ljudeh - kakor pri vseh drugih živih bitjih - slabše vrste razmnožujejo,
boljše pa ne, bo rasa izginila. Če Američani starega kova živijo življenje sebične-
ga celibata (...) ali če poročene prevzema tako globok življenjski strah, ki jim
prepoveduje - v lastno dobro ali v dobro njihovih otrok - da bi imeli več kot ene-
ga ali dva potomca, potem se nacija bliža katastrofi.
Na splošno ni imel nič proti zaščiti, saj je domneval, »da nedvomno obstajajo
skupnosti, ki bi jim bilo v interesu sveta želeli, da bi izumrle«, toda pri ženskah
anglosaksonskega porekla v srednjem in zgornjem sloju je bila preprosto nepa-
triotska.
114
Posebna nevarnost: delavka
Moški iz delavskega razreda so bili kot stavkajoči, uporniki ali teroristi na fronti
političnega razrednega boja. O ženskah iz delavskega razreda pa se je trdilo, da
bijejo zvijačen biološki boj. Bile so preprosto boljše porodnice kakor »nežne«
dame boljših slojev. Imeli so jih za posebno nevarne prenašalke bolezni, ker so
bile pogosto - vsekakor pogosteje kakor moški iz delavskega razreda - v nepo-
srednem stiku s premožnimi ljudmi. Medtem ko so bili moški spravljeni za zido-
vi težke industrije, so ženske iskale delo tam, kjer so nezaposlene dame zgornjega
sloja puščale prazen prostor. »Dame« niso več šivale in tudi niso več gospodinji-
le; pa vse predobro so bile vzgojene, da bi zadovoljevale seksualne potrebe svojih
mož. Tako so bila področja gospodinjstva, konfekcijske industrije in prostitucije
odprta ženskam iz delavskega razreda.
Toda kadar so v domove »boljših« slojev prihajale delavske ženske ali njihovi
produkti, tudi bacili niso bili daleč. Oblačila, sešita v malih delavnicah, so ven-
dar lahko v domove bogatih prinesla povzročitelje bolezni, in sindikat tekstilnih
delavcev je še spodbujal ta strah, koje pozival ljudi, naj kupujejo samo oblačila s
sindikalnim žigom, ki so narejena v »higieničnih« tovarnah in ne v nenadzoro-
vanih delavnicah. Sindikati so pravzaprav hoteli, da bi porabniki zaradi lastnega
interesa za higieno podpirali stvar delavskega razreda, toda ta strategija je včasih
imela ravno nasproten učinek. Samuel Gompers, predsednik Ameriške sindikal-
ne zveze, je 1. 1903 potožil, da so si nekatere organizacije porabnikov, ki jim pri-
padajo »dobronamerne, filantropične dame«, dale narediti lasten žig in ga upo-
rabljajo kot edino garancijo higiene, ne da bi se pri tem ozirale na mezde, delov-
ne pogoje in delovni čas delavk; včasih so tako konkurirale sindikatom!
Služinčadi, »tujcev med našimi štirimi stenami«, se ni bilo tako lahko odkrižati.
Brez njih ni šlo - toda ali jim je bilo mogoče zaupati? Neka ženska, ki je še doži-
vela prva desetletja tega stoletja, nam je pripovedovala: »Če so karkoli pogrešili,
denimo kos srebrnega pribora, je to gotovo vzel kdo od služinčadi. Če je zbolel
družinski član, so seveda domnevali, daje bolezen prineslo osebje.«
V primeru »tifusne Mary« je javnost spet postala pozorna na nevarnost okužbe,
ki jo je predstavljalo hišno osebje. Kratek povzetek tega primera odraža drama-
tičnost razmer:
Mary Mallon, kuharica irsko ameriškega izvora, je delala v bogatih četrteh-
Oyster Bay, Park Avenue, Sands Points, Dark Harbor, Maine. Imela je dobra
spričevala in delodajalci so imeli radi njeno kuhinjo; presenečalo jih je, s kakšno
gotovostjo je obvladovala družinske katastrofe, do katerih je vedno spet prihaja-
lo v njenem delovnem vsakdanu.
Ko sojo leta 1915 končno prijeli, je imela za sabo 52 tifusnih primerov; trije so
bili smrtni - vsi po domovih njenih delodajalcev. Ti so za izbruh bolezni v svo-
jem domu vedno krivili koga drugega od služinčadi, dokler niso prizadevne pre-
iskave newyorških zdravstvenih oblasti pokazale, da je bila kriva pravzaprav
gospodična Mallon. Laboratorijski testi so to dokazali: bila je prenašalka tifusa,
ne da bi sama zbolela. Prvič sojo prijeli leta 1907 in jo zaprli v karanteno na ne-
kem majhnem otoku v East Riverju; po treh letih sojo pogojno izpustili, ob za-
gotovilu, da ne bo več kuhala. Leta 1913 pa je izginila in se spet pojavila po dveh
letih - spet je kuhala - v neki bolnišnici v Qeensu, kjer je razsajal tifus.
Gospodična Mallon je vedno trdila, da ni nikoli imela tifusa, da torej ne more
prenašati bolezni, ampak je grešni kozel uslužbencev zdravstvenih oblasti, želj-
nih publicitete. Ko sojo uslužbenci leta 1907 prvič ujeli, seje najprej zagrizeno
upirala s pomočjo rezbarskega noža, potem je pobegnila skozi zadnje okno in se
zabarikadirala med sodi. V avtu sojo prepeljali do laboratorija in slavna zdrav-
115
stvena uslužbenka dr. Josephine Baker se je morala usesti nanjo, da jo je držala
pri miru. Ko sojo leta 1915 zadnjikrat prijeli, tako je poročal New York Times,
je bilo »prav tako živahno kakor prvič«; spet je šlo za lov skozi zadnje okno in
po dvoriščih.
Tuje bil biološki gverilski boj najhujši. Nedeljske priloge časopisov so gospodič-
no Mallonovo karikirale kot furijo, ki v ponvi peče človeško lobanjo, medtem ko
je New York Times natanko opisoval nevarnosti tega, da se hišno osebje nameš-
ča brez poprejšnjih nadrobnih proučitev njegovih priporočil. »Tifusna Mary« je
v ljudski pripovedki preživela kot »kužna« ženska, ki ugonobi vse, česar se do-
takne. Danes seveda vemo, daje bila kot prenašalka tifusa medicinska anomali-
ja, tj. redka izjema. Toda za srednji sloj svojega časa je predstavljala pravo grož-
njo, ki sojo utelešale vse delavke: na zunaj so že lahko bile nedolžne in krepke in
zdrave, a le kdo bi mogel vedeti, kakšne strašne bolezni nosijo v sebi.
Prostitucija in spolne bolezni
Čeprav so bile osumljene tudi služkinje in sploh vse ženske iz delavskega razre-
da, pa ni med srednjim slojem nihče zbujal toliko strahu pred bacili kot prosti-
tutke. Bile so preprosto rezervoar nevarnih bolezni, ki se je redoma zlival nad
boljše ljudi: one so okužile zarodek v materinem telesu, naredile iz nedolžnih
žensk pohabljenke in potegnile grešne moške v prepad. V času nastajanja nacije
prostitucija ni bila problem, toda v poznem 19. in zgodnjem 20. stoletju sta ur-
banizacija in revščina naredili iz nje cvetočo obrt. (...).
Najboljše informacije, ki jih imamo o obsegu prostitucije in spolnih bolezni v pr-
vih desetletjih tega stoletja, izvirajo iz vrste raziskav, ki jih je opravil Rockefel-
lerjev urad za socialno higieno (zasebna, prostovoljna inštitucija). Po enem od
poročil tega urada, tj. po poročilu dr. Howarda Woolstona, je bila vznemirjenost
največja okrog leta 1916, koje možnost, da se Amerika udeleži svetovne vojne,
»Američanom kakor nikoli poprej v zgodovini dežele razjasnila, kakšno nevar-
nost pomenijo prostitucija in spolne bolezni za mlade moške naše nacije«. Do
leta 1917 (iz tega leta je poročilo) je policija ostro posegala v obrt, toda dr. Wool-
ston je kljub temu našel »v pravi grešni vojski« dvesto tisoč žensk, od katerih jih
je po oceni 60 do 70 % imelo spolne bolezni. Tako je bilo okuženih okrog 25 do
35% odraslih prebivalcev mest. Med žrtvami niso bili samo delavci s svojimi
»živalskimi zadovoljevanji«, ampak tudi poslovneži, študentje koledžev in aka-
demiki.
Samo najbolj napredni - feministke in socialne reformistke - so videli vzroke za
prostitucijo v revščini in zatiralskih vlogah spolov. Moralisti so krivili »moško
pohoto in žensko slabost«. »Znanstveni« kritiki pa so krivili same prostitutke,
ali bolje, njihovo »prirojeno defektnost«. V svoji študiji iz leta 1917 si je dr. Wo-
olston zelo prizadeval, da ne bi upošteval ekonomskih preudarkov, in je čisto
resno sklepal, da je »običajna prostitutka na zunaj majhna in čokata«. Dalje jih
je bila vsaj tretjina duhovno zaostalih:
Znano dejstvo je, daje slaboumnost dedna. Potemtakem lahko najdemo vzrok za
duhovne anomalije med prostitutkami deloma v šibkosti njhovih prednikov.
(...) V 297 od 1000 družin (preiskanih prostitutk) (... ) je dokazana dejanska
ali latentna degeneriranost. Verjetno bi popolnejša raziskava dala še višjo števil-
ko.
Vendar prostitutk niso imeli za posebno vrsto žensk med delavkami. Dr. Wool-
ston in drugi, ki so raziskovali to področje, so ugotavljali, da obstaja med prosti-
tucijo in slabo plačanim delom - denimo gospodinjenjem - pomembna zveza. V
116
človeških predstavah so vse ženske delavskega razreda na kak način povzročale
bolezen, pa naj so nosile nevarne bolezni ali škodovale »rasi« s svojim manjvred-
nim in številnim potomstvom. Ženska višjega srednjega sloja je imela zdravstve-
ne probleme; ženska iz delavskega razreda je bila zdravstveni problem. Ne za ča-
stihlepnega in samovšečnega zdravnika, ampak za uradnike zdravstvenih oblasti.
Fronta srednjega razreda: zdravje ljudstva
V zadnjih desetletjih prejšnjega stoletja so »boljši« sloji začeli organizirano poli-
tično ofenzivo proti revežem in delavcevm Ofenziva je bila sestavljena iz ukre-
pov proti sindikatom, iz socialnih reform, katerih namen je bil omejiti volilno
pravico priseljencev, in končno iz zakonov, ki naj bi zavrli priseljevanje Italija-
nov, Židov, Poljakov in drugih »manjvrednih« ras. Glavna udarca srednjega slo-
ja sta bila v biološki razredni vojni gibanje za zdravje ljudstva in gibanje v pod-
poro nadzorovanja rojstev, usmerjeni proti dvojni nevarnosti okužbe in »rasnega
razkroja«. Obe gibanji sta bili precej odvisni od energije žensk iz srednjega in
zgornjega sloja, ki so sčasoma postajale vse bolj nezadovoljne s svojim življe-
njem, polnim prisilnega dolgočasja.
Napredne pridobitve obeh gibanj so očitne: legalna zaščitna sredstva, brezplačno
odstranjevanje smeti, obvezna zaščitna cepljenja - če omenimo samo nekatere.
Toda njuna zgodovina kot zgodovina socialnih gibanj je vendarle nekoliko
dvoumna: obe sta spravili na noge ženske srednjega in zgornjega sloja, toda tako,
da se je njihovo razmerje do delavk samo še utrdilo - niso bile njihove sestre,
ampak poboljševalke.
Gibanje za zdravje ljudstva je uporabljalo precej svetopisemski ton in se s tem
postavilo na skupno moralno raven z abstinenčnim gibanjem in gibanjem za »či-
stost družbe« (gibanje proti prostituciji). Vendar razlika med »umazanijo« in
»grehom« še vedno ni bila jasna. Za prejšnje generacije je bolezni povzročala ne-
moralnost, zato so se zanašale bolj na molitve kot na higieno, kadar je šlo za pre-
prečevanje epidemij. Teorija, ki je bolezen razlagala z grehom, je bila tudi po-
mirjevalna razlaga za to, da so epidemije najhuje divjale na področjih, kjer so ži-
veli »zli, nezanesljivi in ateistični« priseljeni delavci. Toda ta teorija sploh ni
bila več tako pomirjujoča, ko seje izkazalo, da lahko te epidemije ugrabijo druž-
bi tudi bankirje, duhovnike in dame. Zato je zdaj namesto greha postala odgo-
vorna »umazanija«, toda moralna vsebina seje s tem komajda spremenila. (...)
Moralni vidik gibanja za zdravje ljudstva seje kazal tudi v tem, daje bila zdrav-
stvena birokracija zelo tesno povezana s policijo. V New Yorku, ki je pa odločil-
no vplival tudi na strukturo zdravstvenih oblasti po drugih mestih, so zdravstve-
ne oblasti prvotno sodile k policiji in v prvih velemestnih zdravstvenih uradih je
bilo policajev prav toliko kot zdravnikov. Zvezo med zdravjem ljudstva in poli-
cijo (boleznijo in zločinom) je v času po prelomu stoletja še okrepila ugotovitev,
da glavni prenašalci bolezni niso knjige, denar in rahle sapice, ampak ljudje. In
zdravstveni uslužbenci so kmalu prevzeli celo naloge policije, ko so preganjali in
zapirali ljudi, osumljene, da prenašajo bolezen (kot v primeru »tifusne Mary«)
(...)
Prvoborci za zdravje ljudstva niso prav nič skrivali, da s svojimi reformami sle-
dijo razrednim interesom. Nacionalna študijska družba za preprečevanje tuber-
kuze je podrobno izračunala stroške, ki jih je imel srednji sloj zaradi tuberkulo-
ze med reveži - in sicer so konkretno izračunali, koliko stane, če delavec ne more
na delo, koliko je treba plačati odškodnine in podpore za sirote itd. (...)
117
In samo naravno je bilo, da so v boju proti umazaniji in bacilom morale prev zeti
vodstvo ženske. Mar niso bile ženske od boga izvoljene nosilke higiene v lastnih
domovih? Leta 1881 je neki ameriški gospodinjski priročnik za higieno navajal
predsednika Britanskega medicinskega združenja (to je bilo tisti čas verjetno celo
v Ameriki bolj ugledno kakor ameriško), ki je vso odgovornost za zdravje pripi-
sal »načinu gospodinjenja ali ženski, ki vlada na tem malem področju«. Toda
odgovornost ženske za zdravje se seveda ni mogla končati na njenem hišnem
pragu. V svoji doktorski disertaciji o Gibanju za čistost družbe piše David Pivar:
Ženskam srednjega razreda sta bili higiena in čistoča zelo pomembni in bale so
se okužbe v slamih in na cesti. Dolge obleke, ki so se vlekle po cestnem prahu, so
prinašale v domove umazanijo, prah in bacile. Oblačila, izdelana v delavskih do-
movih, so našla pot v domove srednjega sloja. Bolezni ni bilo mogoče zadržati
tako, da bi ji zaprli vrata. Če so hotele zavarovati svoj dom, se ženske niso smele
obrniti navznoter; pač pa so morale narediti »dom« iz vse okolice. Samo z iz-
boljšanjem splošnega zdravja ter morale je bilo mogoče obvarovati svetost doma.
V javnem zdravstvu je bilo nesorazmerno veliko zdravnic (deloma tudi zato, ker
je bilo za ženske lažje delati pri zdravstvenih oblasteh kakor odpreti lastno prak-
so). V bazi, čisto na dnu, je bilo gibanje za splošnega zdravje pravzaprav žensko
gibanje (vsekakor žensk iz višjega srednjega sloja)in njegova povezanost z absti-
nenčnim in ženskim gibanjem je bila zelo tesna.
Fronta srednjega razreda: nadzorovanje rojstev
Gibanje za splošno zdravje je vedno zbujalo spoštovanje, gibanje za nadzorova-
nje rojstev pa se je začelo s tako neuglednimi ljudmi, kot so anarhisti, socialisti
in radikalne feministke. Emmo Goldman so zaradi tega, ker je govorila o nadzo-
rovanju rojstev, zaprli in mlada Margaret Sanger jo je podprla v svojem sociali-
stično-feminističnem časopisu Upornica. Reformisti srednjega sloja so imeli
nadzorovanje rojstev najprej za brezbožno spletko, ki naj bi »greh naredila ne- •
kazniv« in »zakonsko ženo ponižala na raven prostitutke«.
Toda medtem koje gibanje pod vodstvom samotne bojevnice Sangerjeve raslo in
dobivalo podporo tisočev žensk višjega srednjega sloja in zgornjega sloja, je pri-
čelo tudi ustrezati interesu srednjega sloja in mu ugajati. Okrog leta 1910 je San-
gerjeva pripisala odgovornost za vse svetovne probleme prenaseljenosti - vojno,
revščino, prostitucijo, lakoto, slaboumnost - prenaseljenost pa je nedvomno na-
prtila ženskam:
Medtem ko so nezavedno ustvarjale podlago za tiranijo in dajale človeški mate-
rial za rasistične spopade, so prav tako nevede skrbele za slame, polnile ustanove
s slaboumneži in bolnišnice z bolniki. Napolnile so vrste prostitutk, postajale
sodni primeri in prebivalci ječ. Če bi načrtno hotele ustvariti vse to zlo, to tragič-
no množino človeškega odpadka in bede, pri tem ne bi mogle biti učinkovitejše.
In za primer, da ne bi bilo jasno, o katerih ženskah je govorila, je Sangerjeva leta
1918 napisala, da so »vsi naši problemi posledica prevelikega števila rojstev v
delavskem razredu«.
Nadzorovanje rojstev je omogočilo tako kvalitativno kot tudi kvantitativno nad-
zorovanje strukture prebivalstva. »Več otrok sposobnih ljudi - manj otrok ne-
sposobnih, to je pri nadzorovanju rojstev glavno,« je pojasnila Sangerjeva leta
1919. Kdo so bili sposobni in kdo nesposobni - in kako naj bi eni skupini vsilili
nadzorovanje rojstev in ga odtegnili drugi - vse to je bilo še nepojasnjeno. San-
gerjeva se je v svoji definiciji »nesposobnih« običajno omejevala na slaboumne
(kakor so to merili s pravkar uvedenim inteligenčnim testom), toda nekateri nje-
118
ni sobojevniki iz American Birth Control League (Ameriške zveze za nadzorova-
nje rojstev) so bili očitni rasisti. (...)
Nekaj zdravnikov se je pridružilo kampanji, da bi zaščitna sredstva napravili
sprejemljiva za srednji sloj; zato so jih predstavljali kot njegovo možnost, da nad-
zoruje naseljenost. Dr. Abraham Jacobi je kot predsednik Ameriškega medicin-
skega združenja vnesel temo nadzorovanja rojstev v svoj nagovor leta 1912; go-
voril je o veliki plodnosti priseljencev in visokih stroških za socialne podpore.
Dr. Robert Dickinson, ginekolog in goreč sobojevnik Sangerjeve, je leta 1916 si-
lil svoje kolege, naj se »pridružijo stvari (nadzorovanju rojstev) inje ne prepušča-
jo radikalom«. S pomočjo teh zdravnikov je Sangerjeva lahko začela svoje sveto-
vanje o nadzorovanju rojstev in sicer, kot je bilo primerno, v slamih New Yorka.
Zaščitna sredstva so bila legalizirana šele leta 1938 s sodno odločbo, ki je zdrav-
nikom dovoljevala, da jih uvažajo, razpošiljajo in predpisujejo. (...) Zaradi dej-
stva, da je bilo gibanje rasistično in razredno, pa je dvomljiva celo njegova kon-
čna zmaga.
Ženske delajo za »socialni vzpon« žensk
Gibanju za zdravje ljudstva ni nikoli povsem uspelo, da bi prebivalce getov, ki so
bili polni bacilov, zadržalo v popolni karanteni, gibanje za nadzorovanje rojstev
pa je daleč zaostalo za ciljem, ki si ga je samo postavilo, tj. da bi ohranilo čisto
raso. Končno so z javnim zdravstvenim skrbstvom mesta postala bolj zdrava
tako za revne kot za bogate, in gibanje za nadzorovanje rojstev je bilo - ironično
- najbolj učinkovito v zgornjem sloju in samem srednjem sloju. Gotovo je, da
smo množicam žensk, ki so delale v teh dveh gibanjih, dolžni zahvalo za marsi-
kaj, pa naj so bili razlogi, ki so jih gnali, kakršnikoli že. Žalostno dejstvo pa je,
da sta reformni gibanji služili krepitvi razrednih razlik med ženskami: na eni st-
krani so bile reformistke (ženske zgornjega in srednjega sloja) in na drugi strani
objekti teh reform (ženske delavskega razreda).
Reformistke so bile ženske, ki so se uprle praznemu brezdelju, ki se ga je zahte-
valo od »dame«. Hotele so nekaj početi in so iskale projekt, ki bi bil vreden nji-
hove neizkoriščene moralne energije in njihovih socialnih želja. Mnoge so videle
tak projekt v nalogi, da delajo za »socialni vzpon« žensk iz delavskega razreda.
Gibanje za zdravje ljudstva in gibanje za nadzorovanje rojstev sta bili bolj ne-
osebni del te kampanje. Mnoge reformistke so bile prisiljene v stik z revnimi žen-
skami. Ženske so šle v boj proti pregrehi in skušale prevzgojiti prostitutke; soci-
alne delavke so hodile v slame, da bi reveže priučile gospodinjstva in »ameriških
vrednot«; ženski klubi so za mlade delavke organizirali diskusijske skupine o
etičnih vprašanjih. Po tedanjih gospodinjskih priročnikih je bila celo dolžnost
ženske, ki je ostajala doma, da pouči svoje služkinje v vprašanjih morale in hi-
giene in jih pripravi, da bodo »dobre zakonske ženske«.
Aktivistka iz višjega srednjega sloja je konec prejšnjega in v začetku tega stoletja
pustila daleč za sabo svojo sestro, ki se je zadrževala na zofi, v bolniški sobi in v
zdravilišču. Zavrnila je medicinsko ideologijo, ki jo je definirala kot bolno in jo
obsodila na nekoristnost. Toda zdi se, da je »odpustitev« lahko dosegla samo
tako, da je, prvič, služila interesom svojega razreda in, drugič, prevzela socialne
vloge, ki so se v bistvu skladale z njeno vlogo ženske in matere: kot socialna de-
lavka ali kot prostovoljno »delujoča za socialni vzpon revnih«. V tej vlogi je bila,
glede na to, kako je pridigala evangelij higiene, zdravja ljudstva in gospodinjstva,
119
do revne ženske nujno oblastna in včasih je dosegla ravno nasprotno od tega, kar
je hotela.
Vprašanje zdravja - zdravja ženske in družine - ki bi pravzaprav lahko združilo
ženske različnih razredov, jih je zdaj razcepilo v tabor reformistk in tabor »pro-
blematičnih žensk« Ženske višjega srednjega sloja se niso obrnile proti medicini,
ki jih je zapirala, delavske ženske pa zavračala, niso se združile z revnimi žen-
skami v gibanje, ki bi lahko zahtevalo enotna merila za zdravstveno skrbstvo in
zdravje vseh žensk. V gibanju za zdravje ljudstva in v gibanju za nadzorovanje
rojstev so se povezale z zdravniki proti nevarnosti, ki sojo predstavljali reveži.
(...) Medicinska ideologija je - tako v obliki znanstvene teorije kot v obliki, v
kateri je bila obče sprejeta - naredila vse, da bi utajila, kar so imele ženske v iz-
kušnjah skupnega, in jih razdelila na bolne (ali k bolezni ngnjene) in kužne (ali
nevarne). Toda te ideologije moški - ali ženske - zgornjega sloja pač ne bi nikoli
sprejeli, če ne bi bila utemeljena v ekonomski dejanskosti. (...) Medicinski miti
in biološki strahovi niso razrednih razlik med ženskami ustvarjali; dajali so jim
samo »znanstveno« verodostojnost.
Prevedla: Metoda Cevc
120