TROBENTA
Ta trobenta, ki čaka, obešena na žebelj,
na deveto uro zvečer, da bi zaigrala tišino,
ali na prebujanje dneva, da bi dala jutru
čiste jutranje zvezde, ki pronicajo skozi
svileni eter;
videl sem jo nekdaj z glasom druge pesmi,
ko je sijalo sonce v njeni potemneli medenini,
kako je tolažila zvoke kot meče joka
in kako je mahala z drhtečimi zastavami zvoka.
Alfonso
Cortes
1887-1969, Nikaragua
668