POLJUDNI ČLANEK
POSVOJENA OD LJUDI -bela štorklja (Ciconia ciconia)
//Damijan Denac
Malokatero vrsto ptice poznajo ljudje tako dobro kot belo štorkljo. Ker gnezdi v nižinah in ravninah, te pa je človek poselil zelo zgodaj, ga spremlja že tisočletja. Na njegovo navzočnost v teh krajih se je dodobra prilagodila, ta proces pa se nadaljuje še danes. Tudi pozornost ljudi do štorklje ima dolgo zgodovino. Muslimanom jc sveta žival, že Plinij pa je poročal, da so v antični Tesaliji štorkljo varovali, človeka. ki jo je ubil, pa kaznovali s smrtjo. Štorklja ima tudi nekaj zaslug, da je človek osvojil nebo. Leta 1891 je Nemec Otto Lilienthal kot prvi človek uspešno poletel z letalno napravo, ki jo je izdelal na osnovi svojih študij leta in peru ti bele štorklje. Bele štorklje se drži še en sloves - je ena najbolje raziskanih živalskih vrst sploh.
Sorodstvo
Sistematiki jo uvrščajo v red močvirnikov (Ciconiiformes). V zahodni Palearktiki živijo tri družine tega redu: štorklje (Ciconiidae), čaplje (Ardeidae) ter ibisi in žličarke (Threskiomithidae). Laični opis, da so močvirniki ptice, za katere je značilno, da so velike in imajo dolge noge in veli kc kljune, ne drži povsem. Ena od skupaj šestih družin iz redu močvirnikov so tudi jastrebi novega sveta (Cathar tidae), kar se je pokazalo na osnovi novejših genetskih raziskav, čeprav po zunanjosti niso nič kaj podobni štorkljam ali capljam. Štorkelj je na svetu 19 vrst, v Sloveniji pa živita dve. bela in črna (Ciconia uigra). Črna štorklja je plaha, ne gnezdi v neposredni bližini človeka in ima raje velike goz dove, njena ekologija je povsem drugačna kot pri beli štor kiji. Od bele jo najlaže ločimo po črnem vratu in repu.
Bela štorklja živi le na stari celini. Podvrsta C. ciconia ciconia gnezdi domala po vsej Evropi, Severni Afriki, Savdski Arabiji, Iranu, Izraelu in Siriji. Druga podvrsta, C. ciconia asiatica. ima svoj areal v Centralni Aziji. V glavnem gnezdi v Uzbekistanu, manjše število pa še v Kazahstanu, Tadžik-istanu in Kirgiziji. Ta podvrsta se seli v Indijo, njena celotna populacija pa je bila ocenjena na 1450 parov.
Nekdanjo tretjo podvrsto, C. c. boyciana, 7. razširjenostjo v JV Sibiriji in SV Kitajski, so v novejšem času opredelili kot sa mostojno vrsto - črnokljuno štorkljo (Ciconia bopciana).
Izjemno domovanje
Štorkljino gnezdo je veličastna stvaritev, ki si zasluži posebno omembo. |e središče socialne aktivnosti para med gnezdenjem in skupaj ga silovito branita pred drugimi štorkljami, ki ga želijo prevzeti. Takšni boji so pogost pojav, trajajo lahko ves dan in se končajo s smrtnim izidom katere od štorkelj. Gnezdo sprva brani samec pred drugimi samci, saj se priseli pred samico. Večina se jih vrne k nam v zadnjem tednu marca. Kasneje ga skupaj branita pred vsem pred mlajšimi štorkljami, ki se priselijo za odraslimi. Med temi boji pri prerivanju pogosto poškodujejo jajca ali
mladiče. V primeru prevzema gnezda novi lastnik vedno vrže iz njega jajca ali mladiče prejšnjega para. Boji potekajo tiho, saj štorklja s svojim grgavcem (syrinx) razen pihanja in sikanja ne zmore drugih glasov. Pač pa je njeno hitro klopotanje s kljunom prava pesem.
Gnezdo, zgrajeno iz debelejših vej, trave, zemlje in gnoja, lahko meri v višino tudi do 2,5 metra in ima premer 2 metrov. Takšna ogromna gnezda so zelo stara. Štorklje jih dograjujejo iz leta v leto, zato »rastejo«. Najstarejše slovensko gnezdo ima okrog roo let in ga lahko občudujemo na dimniku baročnega dvorca v Dornavi. V njenem gnezdu gnezdijo poljski (Passer montanus) in domači vrabci (Passer do-mesticus) brez škode za štorkljo. Kar 85 % gnezd v Sloveni ji ima takšne podnajemnike, v posameznem gnezdu smo jih našteli do 15 parov. Tej posebni obliki medvrstnega od nosa pravimo komenzalizem (ena vrsta ima korist od druge, druga pa pri tem nima škode) oziroma, še bolj speci fično za ta primer, karpoza. Z Madžarskega so znani primeri gnezdenja kavk (Corvus monedula), škorcev (Sturnus vulgaris). postovke (Falco tinnunculus) in celo zlatovranke (Coraciasgarrulus) v štorkljinih gnezdih.
Pri interpretaciji števila štorkljinih gnezd moramo biti previdni. En par lahko zgradi dve gnezdi v enem letu in drugo uporablja le za spanje. Sicer lahko štorklja zgradi novo gnezdo v manj kot tednu dni. Po vsej Evropi in tudi pri nas je bila ugotovljena sprememba v izbiri gnezdišč. Medtem ko je leta 1964 skoraj 90 % štorkelj gnezdilo na dimnikih, jih je leta 1999 tam gnezdilo le še manj kot 20 %. Skokovito pa je naraslo število gnezd na drogovih. To je posledica sprememb v graditvi hiš, gnezdenje na drogovih pa zaradi bližine električnih žic za štorkljo pomeni večje tveganje. Pri nas se je celo zgodilo, da je zaradi kratkega stika gnezdo zgorelo. Gnezda na slamnatih kopicah so za naše kraje davna preteklost iz šestdesetih let 20. stoletja, še sredi osemdesetih pa je večina srbske populacije gnezdila prav tam. Danes ni več tako.
Štorklje lahko gnezdijo kolonijsko, takšno gnezdenje naj bi bil način optimalne izrabe zelo ugodnih prehranjevališč. Kadar hranijo mladiče, iščejo hrano v manj kot kilometrskem krogu od gnezda; lahko si predstavljamo ponudbo hrane v okolici kolonije 56 parov v vasi Čigoč na Hrvaškem! Poplavni in močvirni travniki so za štorkljo naj bolj izdatno pogrnjena miza. Pri nas prave kolonije nima mo. Za ohlapno kolonijsko gnezdenje gre najbrž v primeru 10 gnezd v vaseh Mala in Velika Polana, ki se vrstijo drugo za drugim. Prave kolonije so nam najbližje na Hrvaškem, v.e omenjena na Lonjskem polju, pa v Avstriji na meji s Slovaško, v znanem rezervatu »Marchauen« - loke ob Moravi. Kolonije so znane tudi iz Maroka, kjer tretjina populacije gnezdi v njih, in iz Španije. V Pelagoniji v južni Makedoniji
//letnik 10, številka 02. julij 2004
7

¿Ml
2: Gnezditveni uspeh bele štorklje (Ciionia ckcma) je močno odvisen od vremena. Precej nuni mladičev poleti i/ gnezd, če je oh koncu maja in v juniju daljša ohladi tev ali deževje, folo: Franc Bračko
3: V vročih polelnih dneh morda uzremo bele štorklje / belimi nogami. Po nogah spuščajo (blatenje nog) sečno kislino, ki izhlapeva. pri čemer se jim ohlaja telo. l/vrslna termoregula cijska sposobnost. Kristalizirana sečna kislina bele barve ostane na nogah, foto: Martin Schneider jacobv
je pred približno 50 leti praktično vsa populacija gnezdila kolonijsko. Leta 2002 je bilo v kolonijah le še 65 % ptic, kolonije pa so povsem izginile iz izsušenih območij.
Ogrožena?
Na osnovi podatkov, zbranih med mednarodnimi popisi bele štorklje, je moč spremljati nihanja celotne populacije. Leta 1984 je celotna populacija štela 135.000 parov, leta 1994/95 pa 166.000. V tem obdobju se je torej povečala za 2 5 %. To pa ne pomeni, da so sedaj razlogi za njeno varstvo odveč. Povečala se ni enakomerno po celotni Evropi in sploh ne povsod. Na osnovi populacijskih nihanj lahko prepoznamo v Evropi več ločenih »regionalnih popula cij«. |Z populacija v Španiji in na Portugalskem je izjemno narasla. V Španiji se je število parov povečalo za 146 %, v glavnem zaradi prilagoditve štorkelj prehranjevanju po smetiščih. Zaradi novih navad pa je tam skokovito narasla smrtnost zaradi trkov v električne žice in zaradi plastike, ki jo zaužijejo na smetiščih in jim poškoduje želodec. Prav tako je zelo močna vzhodna populacija na območju Poljske, Ukrajine, Belorusije in baltskih držav. Za SZ populacijo na območju držav Danske, Nemčije, Nizozemske, Avstrije, Francije in Švice je značilna nizka gnezditvena gostota, povečanje populacije v teh državah pa pojasnjujejo v glavnem s priseljevanjem iz J7. in vzhodne populacije. V to skupino bi lahko uvrstili tudi Slovenijo, saj smo pri nas med letoma 1979 in *999 ugotovili 19 % porast populacije, ki gotovo ni posledica povečane reprodukcije naših štorkelj. Leta 1999 je gnezdilo v Sloveniji 200 parov. Povprečni gnezditveni uspeh bi moral biti vrsto let krepko čez 2 poletela mladiča na par, da bi lahko vzroke za takšno rast pripisali razmeram na gnezdiščih, kar pa je za osrednjo Evropo prej izjema kot pravilo.
K povečanju populacije so pripomogle tudi prekinjene ka tastrofalne suše na območju Sahela v Afriki med letoma 1968 in 1984. Takrat so se travišča, glavni prehranjevalni habitati bele štorklje na prezimovališčih, zaradi suše spre-
menila v polpuščave in puščave. To je bilo posebej izrazito v Senegalu, Maliju in Nigru, državah, kjer prezimuje večina zahodne populacije. Njihova glavna hrana v teh krajih so žuželke, zlasti kobilice.
Ali je torej bela štorklja pri nas ogrožena? Ob trenutnem šir jenju gnezditvenega areala in povečevanju števila gnezde čih štorkelj bi temu zlahka oporekali. Zavedati pa se mora mo, da je stanje ugodno le toliko časa, dokler je v močnih po pulacijah dovolj štorkelj, ki napajajo našo. Ob prenehanju priseljevanja, poslabšanju razmer na prezimovališčih ter ob deževnem in hladnem vremenu v času gnezdenja nekaj let zapored lahko število štorkelj kaj hitro dramatično upade.
Gnezditveni uspeh štorklje je zelo odvisen od vremena. Najbolj jih prizadeneta ohladitev in deževje v obdobju, ko so izvaljeni mladiči stari manj kot teden dni, to je v drugi polovici maja.
Kako tragične posledice ima za belo štorkljo intenzivno kmetijstvo, nam dovolj zgovorno ponazarjajo naslednji primeri. Na Nizozemskem je v tridesetih letih 20. stol. gnezdilo 350 parov, v osemdesetih letih pa je bela štorklja tako rekoč izumrla. Od leta 1969 gojijo štorklje ex situ (način ohranjanja vrste zunaj okolja, kjer živi - vrsto v ujetništvu namnožijo in jo, v optimalnih razmerah, znova vrnejo v naravo) v t.i. »satelitskih postajah«, s čimer jim je nekako uspelo ponovno vzpostaviti »naravno« populacijo, ki šteje 90 parov. Še bolj črna je zgodba iz Danske. Od 4.000 gnezdečih parov (I) leta 1890 jih je do leta 1996 preži velo 6! Vzrok: intenzivno kmetijstvo. Švedska nekdaj po gosta štorklja je izumrla leta 1955. Leta 1989 so se lotili projekta reintrodukcije. Podobno velja /.a Švico.
Na poti
Štorklje čaka vsako leto čez 5.000 km dolga pot v Afriko in nazaj. To razdaljo premagajo skoraj izključno nad kopnim.
8 Svet ptic
kjer izkoristijo dvigovanje toplega zraka. Ta jih dvigne, z višine pa lahko brez pretirane vložene energije letijo zelo daleč. Nad morjem se zrak dviguje bistveno slabše kot nad kopnim, zato morje premagajo nad morskimi ožinami. V povprečju preletijo 200 kilometrov na dan.
Povsem nov vpogled v poznavanje selitve je prinesla upo raba satelitske teiemetrije selečih se ptic. Ob koncu osemdesetih let so jo prvič uporabili pri beli štorklji, danes so na voljo podatki o čez 100 satelitsko sledenih pticah na selit vi. In rezultati? Zabeleženi premiki 24 ur na dan v obdobju več let omogočajo prav neverjetne analize. Na Poljskem gnezdeči samec »Peterchcn«, ki je 4 leta nosil 60 g težki mi-krooddajnik, je v tem obdobju za pot v Afriko potreboval 20-25 d'1'-v glavnem se je selil v Sudan, pa tudi v Kenijo in Etiopijo. Črno morje je vselej preletel po najkrajši poti, čez ožino Bospor. Odselil se je med 14. in 23. avgustom, nazaj pa se je odpravil med 21. februarjem in 22. marcem. Za pot domov je potreboval 37-56 dni, na »rodno« gnezdo pa je priletel med 10. aprilom in 16. majem. V štirih letih je preletel 7T.72S kilometrov. Prav neverjetno! Takšni rezultati nimajo le znanstvene, marveč tudi pomembno uporabno vrednost. Z njimi lahko odkrijemo pomembna prezimova lišča, ki jih »peš« morebiti ne bi nikdar, in začnemo 7. nji hovo naravovarstveno obravnavo.
V preteklih letih je prišlo tudi do sprememb v selitvenem vedenju bele štorklje. Vedno večji del španske populacije prezimuje kar na smetiščih in se ne odloča več za tvegano selitev. Kakšna prezimujoča štorklja zadnja leta tudi domačinov Dravskega polja ne vznemirja več.
Spet doma
Število štorkelj v Sloveniji narašča. Povečalo se je tudi njeno naselitveno območje. Najprej je naselila Mursko in Dravsko ravan ter Slovenske gorice, od koder se je razširila na Dolenjsko, v Belo krajino, na Ljubljansko barje, na Savsko in Savinjsko ravan ter na Goričko. Po teh pokraji-
nah jo spremljajo različni habitati z zelo raznoliko ponudbo hrane. Par, ki gnezdi sredi Dravskega polja in ga obdaja jo v glavnem koruzne monokulture, ima večje težave in drugačne strategije lova kot par, ki se gosti na močvirnih travnikih ob Krki. Prvega najpogosteje srečamo kar ob ne obdelanih melioracijskih jarkih. Sprehodimo se še ob vencu travnikov pri Veliki in Mali Polani, ki ju morebiti poznamo po rojstni hiši pisatelja Miška Kranjca. Na njih mrgoli žuželk in drugih organizmov. Ob travniških opra vilih - košnji, obračanju in spravilu krme - bele štorklje sledijo ljudem, ki ob tem razkrijejo njihovo hrano: male sesalce, dvoživke, žuželke in plazilce. Nepozaben prizor iz kulturne krajine, ki daje slutiti odvisnost živali od človeka. Štorklje lahko životarijo ob intenzivno obdelovanih poljih, vendar tam nikdar ne dosegajo takšnih populacijskih gostot kot ob travnikih. Z roba preživetja jih zlahka zbrišejo naključni dogodki.
Velika in Mala Polana sta bili leta 1999 skupaj razglašeni za Evropsko vas štorkelj, vas z največ štorkljami v državi. Pridružili sta se vasem Nagybajom na Madžarskem (33 gnezd v vasi), Riihstadt (43) v Nemčiji, Čigoč (56) na Hrvaškem, Andrid (37) v Romuniji in Malpartida de Cac eres (120) v Španiji. Evropsko koordinacijo in podelitev priznanja »Evropska vas štorkelj« je vodila fundacija Euronatur. Tem vasem je skupno proslavljanje praznika štorkelj. Ta izjemni medijski dogodek združuje kulturni program, mladinsko delo, razstave, stojnice itd. |e enkraten primer, kako naravna dediščina postane kapital za domači ne na najboljši možen način. Brez štorkelj pač ni Evropske vasi štorkelj. Spričo splošne družbene naklonjenosti beli štorklji si skorajda ne moremo zamisliti bolj karizmatične vrste, s katero lahko širimo naravovarstveno sporočilo. Človekovo naklonjenost štorklji bodo z ohranjanjem tradi cionalne košnje užile tudi vse druge ogrožene vrste, ki pri ljudeh ne vzbujajo posebnih simpatij. Bela štorklja je tako most do varstva narave v najširšem pomenu. •
4 in 5: I ravniki štorkljina najboljša prehranjevališča. mora človek vzdrži' vati bodisi s pašo bodisi s košnjo, foto: Martin Srhnvidcr )acoby
6: Povsod po naselil venem območju gnezdi bela štorklja (Ciconia ciconia) vse pogosteje na drogo vih električne nape Ijave. To je povezano z večjim tveganjem za štorkljo, saj sta trk v žice ali električni udar najpogostejša vzroka smrti, foto: Luka Božič
//letnik 10, številka 02. julij 2004
9