pote. Karakteristično izrezane ustnice, ki smo jih omenili pri Langusovem portretu in ki odlikujejo tudi njeni hčeri, posebno gospo Linner, se opazijo posebno na ti sliki.
Naših slik štev. 1 podaja detajl Langusovega portreta, približno v naravni velikosti, štev. 2 pa celo sliko z okvirom vred, močno pomanjšano. Nekaterim ne bo všeč, da nisem dal retuširati poškodovanih mest, toda zdi se mi važno, da podam javnosti avtentično sliko potez, kolikor jim je usoda do današnjega dne prizanesla, in naj si fantazija sama dopolni primanjkljaje. Popravljena slika pa bi bila prelahko napačna. Slika 3 pa nam kaže Julijo par let pred smrtjo.
DRUŽINSKI SPOMINI NA PRIMČEVO JULIJO.
Dh FRANČIŠEK KIMOVEC.
Iznenadil me je obisk male, ljubeznive gospodične, baronice Marijane Rechbachove. Poznal sem jo sicer še iz časov, ko sem na Bledu pastiroval, toda že veliko let je nisem videl ali vsaj ne z njo govoril. Med pogovorom o novejših umetniških problemih v slikarstvu, posebej še o restavriranju slik, me nepričakovano, brez očitne zveze z ostalim pomenkom vpraša:
»Ali ste že videli Primčevo Julijo?«
Priznati moram, da me je vprašanje še bolj iznenadilo kot obisk, zakaj tisti hip se resnično nisem zavedal, da je to ime našemu največjemu pesniku razprostrlo peruti za doslej nedosežen polet; čutil sem pa instinktivno, da jie v tem vprašanju skrita težka vsebina. Ta instinktivni čut mi je zavezal jezik, da sem šele po precejšnjem presledku in naporu odvrnil:
»Primčevo Julijo?«
Z besedo se je naselila tudi jasna zavest in noiva iznenaditev, in ko je baronica skoro malo nagajivo odgovorila:
»Jaz sem jo pa že!« sem bil vnovič ves presenečen in sem hlastno planil kvišku in butil na dan z vprašanjem:
»Kako vendar!«
»Tako, ker sem njena vnukinja!« Posebno duhovit ni mogel biti moj obraz, ko sem bil že v četrto nenavadno začuden; to sem bral v blagih očeh, ki so se dobrohotno nasmihale ob ozkem nosu in žarele v nedolžnem veselju kot otroku, ki se mu je posrečila skrbno pripravljena po-rednost.
»Vi, gospa baronica, njena vnukinja? Od kedaj?«
»Od nekdaj! Sicer pa, če želite, jo tudi Vi lahko vidite!«
Svojo željo in novo presenetitev sem uvel s krepkim in temperamentnim gorenjskim izrazom — če bi vedel prav natanko, kateri je bil, ga prav
3
gotovo povem — sebi v nečast in poniževanje —-in vneto nadaljeval:
»Kje, kdaj, kako?«
Moj ogenj ji je očividno delal toliko veselja, da je mojo radovednost še malo nategnila:   »Jaz jo imam!« »Vi?«
»Da! Njeno sliko.« »Tisto, ki jo Prešeren opeva?« »Njen posnetek; sem si ga sama naslikala po izvirniku. Če bi ga želeli videti, Vam ga prihodnjič, ko pridem v Ljubljano, prinesem kazat.«
Seveda sem ga želel videti, zakaj več o sliki nisem vedel, razen kar omenja Prešeren; bil sem prepričan, da slike oko nikogar teh, ki se zajem-ljejo za slovensko pesništvo, še ni videlo, večina nas pa niti tega ni vedela, da je slika še ohranjena. Iz nadaljnjega pogovora sem zvedel, da žive še tri Julijine hčere, katerih ene, Marije, last je izvirna Langusova slika,
Kakih štirinajst dni kesneje je baronica Marijana res prinesla posnetek.
Gledal sem ljubko bitje z velikimi, plavimi srnjimi očmi, v vseh rečeh značilno prikazen, lep, nežen vzorec skromne biedermeierske dobe.
Seveda me je takoj navdala želja po izvirniku, da bi ga sam videl, pa da bi tudi drugi spoznali njo, ki ima v naši književnosti spominik kakor nobena druga, in si je težko misliti, da bo kdaj nova podoba vstala pred našimi očmi v tej brezmadežni čistosti in deviški nedotakljivosti,
Pa mi je baronica Marijana dala le malo upanja, zakaj doslej slika ni bila nikomur pristopna, Osupnilo me je, toda poguma mi ni vzelo, zakaj sklep je bil narejen: trkal bom, dokler se mi ne odpre.
Prosil sem baronico za posredovanje in priporočilo pri Julijinih hčerah, zakaj rad bi sam pojasnil, zakaj želim sliko videti in pridobiti pravico za objavo. Prepričal sem jo, da ne gre za samopašno radoznalost, ampak za strogo znanstveno uporabo. Naprosil sem tudi sošolca, begunjskega župnika Mihaela Zevnika, naji Julijinima hčerama, ki sta njegovi župljanki, razloži pomen in namen moje prošnje.
Prvi prosti dan potem, ko sem zvedel, da moj obisk ne bo v nadlego, sem se odpeljal na Gorenjsko, kjer sem potrkal v Zgoši v vili gospe Antonije baronice Linner, pri kateri stanuje gospa Marija Mammer. Navzoča je bila tudi tretja Julijina hči gospa Terezija Bauer, ki stalno biva v Ljubljani.   Bilo je koncem julija 1. 1920.
Iz tega nad vse zanimivega obiska samo najvažnejše stvari.
V sprejemni sobi je na levi strani visela slika Julije, pa se mi ni zdela delo Langusove roke; bil je to res le posnetek, ki ga je napravila pred dobrimi dvajsetimi leti hči fzgm. barona Reicherja v Inomostu, omožena Schoven, za bar. Linner. Malo kesneje, bržkone leta 1908., je posnela sliko bar. Marijana Rechbach, hči Julijine hčere Julije. Nato so mi iz sosednje sobe prinesli izvirnik, ki   je   last   gospe Mammerjeve.   Gospa Mammer-
33
Pomenek z njo je bil zelo živahen in prijeten, zakaj njen spomin je nenavadno živ, svež in točen.
Iz teh obiskov naj navedem sledeče podrobnosti. Julija je bila rojena 30. maja 1. 1816. po   7ih   zvečer   v   Ljubljani,   in   sicer   v   hiši .nek
Qi^vi3l^Sl.jLžu n- št. 265, ki je sedaj Schifierjev« '^P^tV^l-9^. Tedaj je bila last trgovca ^rstil jo je naslednji dan, dne 31. maja, dopoldne po lOih Jožef Dagarin. Botra sta ji bila trgovec Janez Krst, Hartl in trgovčeva žena Terezija Primitz. Oče Julijin je bil Anton Primit/, meščanski trgovec, mati Julijana, rojena Hartl, Poročil ju je 23, junija 1. 1807. stolni kaplan Jurij Miklavčič, Ženin je bil star 25 let, nevesta pa 20. Naselila se nista, kakor bi bilo pričakovati, v Primčevi hiši v Kapucinskem predmestju št, 43, ki je danes last trgovca Pauschina (Wolfova ul. 6), temveč v že omenjeni Hartlovi hiši na Glavnem trgu. Šele po smrti Julijinega očeta, ki je umrl za jetiko 1. avgusta 1. 1816. — bil je šele 34 let star — še je njegova vdova Julija preselila v Primčevo hišo v Kapucinskem predmestju. Julija je bila potemtakem ob očetovi smrti šele dva meseca stara.
O Julijinem očetu ima gospa Bauerjeva dve lepi pastelni sličici, ki ga predstavljata kot mladeniča in mladega moža iz dobe malo pred smrtjo, Obe sta združeni v ovalnem medaljonu, ki meri brez okvira 5*3 X 4*3 cm, z okvirom pa 5-8 X 4-8 cm.
Julija se je 28. maja 1. 1839. poročila z Jožefom Anzelmom pl. Scheuchenstuelom, c. kr. mestnim in deželnim sodnim avskultantom. Rojen je bil 2. aprila 1. 1808. in je stanoval v Salendrovi ulici št. 194. Julija je kot nevesta stanovala v Primčevi hiši. Poročal je v kapelici škofijske palače knez in škof Anton Alojzij Wolf, ki je ženina in nevesto v dolgem, temeljitem govoru poučil o svetosti in nerazrušljivosti  zakonske  zveze.
Prvotni izvod tega govora, ki je bil očividno napisan v pisarni škof. ordinariata, hrani Julijina najmlajša hči Terezija. Dobila ga je po očetovi smrti.3
Govor se glasi v celoti takole:
Sie kommen hieher, meine Lieben! um den Bund, den Sie in Ihrem Herzen und in dem Kreise Ihrer Verwandten schon friiher geschlossen, auch hier an dem FuBe des heili-gen Altars vor den Augea des Allerhochsten, dessen Geist uns Alle belebet und umschwebet, theils selbst zu bestatigen, theils nach den Vorschriften der heiligen Kirche bestatigen zu lassen.
jeva sliko silno ljubi; nikdar se še ni od nje ločila, vedno jo ima is seboj, celo na popotovanje jo je vedno s seboj jemala. Odtod tudi poškodbe, ki se opažajo na sliki.
Prosil sem, naj dovolijo »Domu in svetu«, da sliko objavi. Toda odgovor se je glasil, da je družina dovolila pl. Andrejku,1 da sme dež. konser-vator dr. Štele fotografirati le posnetek, ki je last baronice Linner. Vzrok za to odklonjevalno stališče je ta, ke.r jih preveč boli, da so slovenski pisatelji njih mater tako po krivem natolcevali in poniževali, češ da je zato Prešernu odrekla roko, ker je bil siromak (ein armer Teufel), V resnici da med Prešernom in njih materjo ni bilo nobenega stika, niti družabnega, še manj kakega drugega, tako da sama bržkone niti govorila nista nikoli.2
Seveda sem takoj izjavil, da samo za tem težimo, to izredno lepo podobo, kakor zre na nas iz Prešernovih pesmi, tako prikazati, kakršna je v resnici bila in kakor se je v družinskem sporočilu ohranila. Zakaj danes nismo več v tistih romantično sentimentalnih časih, ko je vsak Slovenec s Prešernom žaloval in brez dejanskega vzroka dolžil Julijo trdosrčnosti, danes vse to mirno presojamo brez tragičnega žela v srcu; vemo namreč, da se da Prešernov ideal in njegova bolest razumeti samo v svitu romantike. Spoznal sem, da se boje kake nove krivice, ki bi utegnila zadeti njih ljubljeno mater, zlasti da bi se ne izrabljala objava slike v spekulativne svrhe, n, pr. za razglednice ali kaj podobnega. Ko so bili vsi pomisleki odstranjeni in dano zagotovilo, da se brez posebne privolitve slika ne bo nikjer uporabila razen v »Domu in svetu«, smo se domenili, da pride konservator dr. Štele sliko na dom fotografirat. Da bi jo dali iz rok, da bi se v Ljubljani posnela v barvah, ni šlo, ker se gospa Mammerjeva nikakor ne more od nje ločiti. Tako sem se pre- , pričal, da spomin na ljubljeno mater še vedno ožarja rodbino in da je želja, ohraniti ta spomin neomadežan, še vedno gibalo skupnega življenja njenih hčera.
To - le zimo sem nekaj kratov obiskal mlajšo Julijino hčer Terezijo, ki stanuje v Ljubljani v Huth - Hanhsovem zavodu, kjer je njena hči Matilda zavodova voditeljica. Z veliko potrpežljivostjo in ljubeznivostjo je odgovarjala na vsako vprašanje.
1  V času, ko sem si poizkušal utreti pot do slike, je namreč pl. Andrejka prosil privolitve za reprodukcijo. Baronica Marijana me je že prej z rahlim očitkom vprašala, ali nisem morda obvestil javnosti o sliki, česar po dogovoru nikakor nisem smel. Ko sem to zanikal, je povedala o prošnji pl. Andrejka. Tudi pri obisku so me Julijine hčere izpraše-vale, ali ni Andrejkove prošnje navdahnila moja obvestitev.
2  In res, če si predstavljamo tedanje razmere, dvoje popolnoma ločenih svetov: na eni strani staro, ugledno, premožno trgovsko družino Primčevo, vzgojeno v strogem konservativnem duhu ponosnega ljubljanskega meščanstva; na drugi pa novo, neugnano vretje porajajoče se narodna zavesti, ki se je stari meščanski družbi morala zdeti nevarna, celo prevratna; hkrati Prešernovo nagnjenje k ne-stalnosti in veseljaštvu: se nam zgornja trditev ne bo zdela nič preveč neverjetna, zlasti ker menimo, da nam Prešeren v svoih  pesnitvah sam  isto bolj  pctrVe kot zanikava.
54
3 Popoln naslov na ovitku se glasi:
Anrede,
abgehalten voii  Ser   liirstlichen  Gnaden,  dem  hochvnirdig-
sten, hochgebornen Herrn, Herrn
Anton Alois,
Fiirstbischofe von Laibach, etc. etc.
bei der   Trauungsfeier  des  wohlgebornen  Herrn  Joseph  v.
Scheuchenstuel mit dem Fraulein Julie Primitz am 28. Mai
1839.
Zvezek obsega z ov,itkom vred osem listov. Pisan je v gotski kursivi. Ovitek je rumenkast, skrajni štirje notranji listi svetlo zelenkasti, notranja dva pa svetlorumenkasto zelenkasta. Zvezani so s svetlozeleno svileno nitko. Velikost 20-5 X 12-7 cm.
Notranji naslov je: »Trauungs-Anrede«.
GroJ3 ist das Vertrauen, das Sie aus gegenseitiger Achtung zu einander gefaBt, und haltbar ist folglich der Gruhd, auf den Ihr beiderseitiges Vertrauen sich stiitzet; daher auch die freudige Theilnahme aller Anw.esenden an dieser Verbindung, daher unsere gemeinsame zuversichtliche Hoffnung ihres guten Gedeihens.
Heilig sind die Bande, die ich um Sie schlingen soli; heilig wie kein anderer Bund, den Menschen schlieBen konnen.
Sie sind heilig, weil der Allmachtige selbst bei der Erschaffung des ersten Menschenpaares sie bestimmte,. da er sagte: »Es ist nicht gut, daB der Mensch allein sei, ich will ihm eine Gehiilfin schaffen, — nun wachset und ver-mehret euch, und erfullet die Erde.«
Sie sind heilig, weil der Erloser sie zu einem Sakra-mente, das ist zu einem sichtbaren Zeichen der unsichtbaren, dabei zu erhaltenden Gnade Gottes erhob, und dadurch unsern Ursprung heiligte.
Sie sind heilig, weil sie nur unter dem Beistande des heiligen Geistes gekmipft werden sollen, und die innige Verbindung Jesu mit seiner Kirche bezeichnen, weBwegen sie auch der Apostel Paulus ein groBes Geheimnis nennt.
Weil aber diese Bande heilig sind, so soli man nur mit einem reinen und schuldlosen Herzen dem Altare des All-machtigen sich nahern, um bei der Vollziehung dieser heiligen Handlung der Gnade Gottes theilhaft zu werden.
Die Bande der Ehe sind aber auch unauflosbar. DieB hat der gottliche Stifter unserer heiligen Kirche ofters ein-leuchtend dargethan, da er sagte: »Was Gott vereiniget hat, das soli der Mensch nicht trennen« — da er sagte »daB jener die Ehe bricht, der sich von seiner Gattin scheidet, und eine andere wahlt« — da er endlich jenen den Juden ihrer Unbeugsamkeit wegen friiher gestatteten Scheidebrief miBbilligte und verwarf.
Die Unauflosbarkeit der Ehe ist aber auch durch unsere Staatsgesetze ausgesprochen, darum ist dieser Augenblick fiir Ihr ganzes Leben entscheidend, und berechtigt mich zu einigen Erinnerungen, die ich, ehe ich dieses unauflosliche Band kniipfe, Ihnen in Ihr neues Leben mitzugeben mich gedrungen fiihle,
Hier vor dem Altare des allsehenden Gottes und vor einer ansehnlichen Versammlung theilnehmender Angehori-gen und Freunde sollen Sie einander ewige Liebe und Freundschaft geloben. Doch der Klang des Wortes Liebe ist tauschend, ich muB mich also naher  erklaren.
Wenn ich die Liebe als die Hauptpflicht der Eheleute bezeichne, so verstehe ich nicht jene Empfindung, w,elche durch das Wohlgefallen an schonen Formen, an der reitzen-den Bildung und Gestalt einer Person in dem Menschen her-vorgebracht wird, welche demnach nur in der Sinnlichkeit gegriindet ist, bloB die AuBenseite betrachtet, und also vor-iibergehend ist, wie alles AeuBere, die reitzeiide Gestalt, die schonen Formen verschwinden, und mit denselben auch die Liebe, wenn sie keine andere Grundlage hat. Eine Krankheit kann plotzlich die Schonheit des Gesichtes, die Bluthen der Jugend verscheuchen. Selbst der tagliche Anblick der blei-benden Reitze verliert die Neuheit, und eben defiwegen seine Starke.
Wenn ich demnach hier das Wort »Liebe« als Pflicht ausspreche, so kann von dieser bloB sinnlichen Liebe nicht die Rede sevn. Ich verstehe also hier unter dem Worte »Liebe« jenes gliickliche Zusammentreffen ahnlicher und verwandter Gemiither, welche den Einklang ihrer Herzen lebhaft empfinden, und sich durch Uebereinstimmung einer edlen Denkart machtig zu einander hingezogen fiihlen, Ich verstehe die verniinftige Liebe, welche die inneren Ver-dienste zu beachten wei6, und wirklich beachtet. Ich verstehe jene christlicJijg Liebe, die sich auf gegenseitige Achtung grundet, und von dem redlichen Wunsche begleitet wird, sich die Lasten des Lebens als unzertrennliche Freunde gegenseitig nach Kraften zu erleichtern, Freude und Schmerz, Gluck und Ungliick mit einander zu theilen, mit vereinter Kraft das beiderseitige Wohl zu befordern, sich in Gefahren der Seele und des Leibes mit Rath und That zu unter-stiitzen, und sich gegenseitig auf dem Wege der Tugend und menschlicher Vollkommenheit fortzuhelfen.
Mit einer solchen Liebe, und mit dem festen Vertrauen zu einander,  daB  Sie im Genusse wahrer  menschlicher Zu-
friedenheit miteinander gliicklich seyn werden,  stehen  Sie, christliches Brautpaarj nun hier an dieser heiligen Statte.
Sie selbst haben sich dieses Vertrauen eingefloBt; darum muB aber auch Ihr Hauptbestreben dahin gerichtet sevn, daB Sie sich gegenseitig nie getauscht finden. Davor werden Sie sich sicher verwahren, wenn Sie die personlichen Vor-ztige, insbesondere jene des Geistes und des Gemiithes, durch die Sie einander gefallig wurden, auch im Ehestande sorg-faltig zu bewahren, ja zu vermehren trachten, und durch stette Erhohung und Veredlung desselben den Ehetheil fiir das ohnehin schnelle Hinschwinden der korperlichen Vor-ziige zu entschadigen; denn dadurch wird auch die gegenseitige Achtung sich immer erhohen, und nur Achtung be-griindet wahre Liebe und dauerhaftes Gluck.
Gleichwie Sie nun bisher besorgt waren, durch Ihr ganzes Benehmen einander zu gefallen, so muB dieses Be-streben auch in Hinkunft nie aufhoren, und schon die erste Zeit Ihres ehelichen Lebens muB nicht etwa zu iibermaBigen sinnlichen Geniissen, die bald zum Ueberdrusse fuhren, son-dern vielmehr dazu beniitzt werden, daB Sie sich gegenseitig ganz kennen lernen, um vom ersten Augenblicke an, gegenseitig alles zu vermeiden, was dem verniinftigen Ehe-theile miBfallen konnte, und dasjenige freudig zu thun, was ihm gefallen muB.
Wenn Sie dieses thun, und schon den Anfang Ihrer ehelichen Verbindung, wo Ehegatten ohnehin wie unzer-trennlich, dazu beniitzen, daB Sie sich fiir die ganze Folge-^eit an Hauslichkeit, hausliche Stille und Freuden gewoh-nen, um so einander immer nothvvendiger, bis zur unentbehr-lichkeit nothwendig zu werden, dann ist der erste Grund zum ehelichen Gliicke gelegt.
Liebe macht vertraut, Vertrauen macht offenherzig, und Offenheit starkt wieder in Liebe; darum miissen Gatten auch dariiber wachen, daB Sie den Charakter der Offenheit gegeneinander nie verletzen, Schenken Sie sich daher in allen Ihren Angelegenheiten aufrichtiges Zutrauen, und be-obachten Sie nur da gegeneinander Geheimnisse, wo die hohere Pflicht zu schvveigen gebiethet, wo Mittheilung nur Kummer, aber keinen Vortheil bringen wiirde.
Hausliche Geheimnisse darf es wohl fiir Beide zusam-men geben, aber nicht fiir den einen allein. Alles, was wom Belange das Hauswesen, oder die Kinder betrifft, Entwiirfe und Unternehmungen von Wichtigkeit fiir das Wohl des Hauses, Vorgange und Verbindungen von derselben Art muB der Eine von Ihnen so gut wissen, als der Andere. Gemein-schaftlich miissen Sie Ueberlegungen dariiber anstellen, unverhohlen einander dariiber Ihr Urtheil eroffnen, gegeneinander nicht zuriickhaltend seyn.
Schopft der Eine Verdacht auf den Anderen, so gebe er ihm sogleich Gelegenheit, sich davon zu reinigen, und merkt der Eine, daB der Andere gegen ihn Verdacht schopfe, so suche er die nachste Gelegenheit, ihm denselben treuherzig zu benehmen, damit der erste Funke ehe-licher Zwietracht sogleich erstickt werde, und der Argwohn nicht tiefe Wurzeln schlage, was so leicht geschieht, wenn man den Verdacht in sein Herz verschlieBt, und demselben nachgriibelt.
Entdecken Sie sich daher alles, was Ihnen an einander miBfallen solite, selbst und allein, weder durch einen Dritten, noch auch nur in Gegeiiwart eines Dritten. DaB diese Mittheilung mit Klugheit und Anstand, mit MaBigung und Schonung geschehe, dafiir hat bei gebildeten Gatten bereits die Erziehung gesorgt.
Vor Augenblicks Empfindungen ist Niemand sicher, und je reitzbarer und lebhafter der Mensch ist, desto weniger; darum sind im ehelichen Leben, vorziiglich, wenn die Familie zunimmt, kleine MiBhelligkeiten zuweilen unvermeidlich. Wie aber der gebildete Mensch sich bald besinnt, und den groBen Werth seines Daseins wieder empfindet, so besinnen sich auch gebildete Gatten bald, und empfinden den groBen Werth ihres Beisammensevns wieder.
Ist wirklich ein Fehler vorgegangen, so mufi der, der ihn beging, ebenso bereit sevn, ihn anzuerkennen, und wie-der gut zu machen, als der andere, ihn zu verzeihen, und beim Wiedergutmachen selbst behulflich zu sevn. Alles aber, was auch je von MiBhelligkeiten unter Ihnen vorfallt, miissen Sie unter die ersten Geheimnisse des Hauses zahlen, und sobald es wieder beigelegt ist,  sogar unter die Geheimnisse
r
35
»
ihres eigenen Herzens, Was einmal abgemacht ist, mufi auf ewig abgemacht seyn, und nie muB dessen wieder gedacht v/erden. Nur so ist es moglich, daB kleine MiBhelligkeiten sogar zur Befestigung der Gattenliebe fiir die Folge ge-reichen konnen.
Allein, wenn Sie auch alles dieses gethan haben, so sollen Sie doch von dem Ehestande kein vollendetes Gliick erwarten. Manches reitzende Bild, das man sich vom Ehestande entwirft, kann wie ein schoner Traum verschwinden. Selbst die Rosen, die Sie in demselben wirklich finden, konnen verbluhen, und nur die Dornen, die unter den Rosen stecken, sichtbar und fiihlbar werden. Ich will sagen, daB auch die gliicklichste Ehe kein reines Gut ist, weil es auf Erden iiberhaupt kein durchaus reines Gut gibt, und un-getriibte Freuden im menschlichen Leben gar nicht denk-bar s in d.
Doch die Wege mogen angenehm oder rauh und mit Gefahren verbunden seyn, so sollen die Eheleute, die sich fiir ihre ganze Lebenszeit vereinigen, dieselben vereint durchwandeln, und sich gegenseitig unterstiitzen; denn nach dem Worte Gottes soli der Ehestand beiden Gatten Freude und Hiilfe auf ihrer Lebensreise gewahren. Freude sollen die Gatten fiihlen, wenn einer die Wiinsche des an-dern erforscht, und ihnen zuvorzukommen eilet. Freude an der sanften Harmonie der fiir einander schlagenden Herzen. Freude an der genauen Pflichterfiillung, und dem daraus hervorgehenden Lebensgenusse. Freude an den Kin-dern, denen sie das Dasevn und eine gute Erziehung gaben. Freude an den Glucksgutern, die ihr FleiB fiir sie und die ihrigen gesammelt. Freude an der zartlichen Theilnahme ihrer Verwandten, und an der Hochachtung alles Guten und Edlen.
Aber auch wechselseitige Hiilfe zur Zeit der Triibsal miiBen sie sich leisten. Hiilfe in der traulichen Stunde, in welcher sie einander ihre Leiden klagen. Hiilfe in jedem Rathe, den sie sich gegenseitig zur Abwendung oder leichteren Duldung der Triibsal ertheilen. Hiilfe in jedem trostenden Zuspruche, wodurch sie einander aufrichten, Hiilfe in jedem Opfer, welches sie sich gegenseitig bringen, wodurch sie sich einander den nagenden Kummer aus ihren Herzen verbannen, und die Thranen der Schwermuth von den Wangen trocknen.
Eben in der Liebe und Treue, die sich Ehegatten am Gottes Altare gelobem, finden sie die machtigste Aufforde-rung zur Erfiillung dieser heiligen Pflicht des Unverweilten Beistandes, zu jeder Anstrengung, zu jeder Selbstverlaug-nung und Aufopferung. Diese Liebe erfiillet sie mit einer unbesiegbaren Kraft zum muthigen Ausharren bei den groBten Beschwerden, mit einer hohen Begeisterung, um dem leidenden Theile alles zu werden, was Natur, Religion, Tugend, und der im Gottes Angesichte geschlossene Bund fordern. Die Vorzeit kann glanzende Beispiele von solchen Aufopferungen der Eheleute aufweisen. Mochten doch diese Zeiten wieder kehren! mochten Sie verehrtes Brautpaar, wenn es die Umstande forderten, dieselben wieder zuriick-fiihren!
Wenn endlich die Vorsehung die Ehe mit Kindern segnet, so entstehen mit der Freude zugleich neue Sorgen. Kinder sind das zartliche Band, welches den Mann an die Frau, die Frau an den Mann bindet, Kinder sind ein kost-bares Geschenk, welohe wohlerzogen den Aeltern tausend Freuden verursachen. Erwachsene Kinder werden die Stiitze ihrer Aeltern, wenn diese sich nach und nach zum Grabe neigen. Sie werden der Štab des gebeugten Vaters, der wankenden Mutter. — Gute Kinder ehren die grauen Haare ihrer Aeltern, vergeltem ihnen das friiher empfangene Gute im reichlichen Masse, und machen ihnen auch in spaten Tagen noch das irrdische Leben angenehm. — Kinder sind es endlich, in welchen die beiden Gatten hier fortleben, hier noch Gutes thun, auch wann sie diesem Erdenkreise entriickt sind, und jenseits den Lohn der guten Erziehung empfangen. Aber nur gut erzogene Kinder gewahren diese Freuden, durch schlecht Erzogene schaffen sich Aeltern tausend Leiden.
Darum meine Lieben, lassen Sie sich unter den vielen Verpflichtungen, welche Sie mit dem neuen Stande iiber-nehmen, auch diese vorziiglich angelegen seyn, daB Sie ihre Kleinen gut heranbilden. Unter den Sorgen, welche Ihr Herz
36
einnehmen werden, behaupte die Erziehung Ihrer Kinder den vorziiglichsten Platz; denn haben Sie Tugend undGottes-furcht in das Herz der Kleinen gepflanzt, so haben Sie fiir den schonsten Erbtheil gesorgt, den Sie ihnen zuriicklassen konnen.
Weil jedoch diese Pflichten des Ehestandes mit man-chen Beschvverdein verbunden sind, so hat der Sohn Gottes diesen Stand zur Wiirde eines Sakramentes erhoben, um den Eheleuten bei dem Eintritte in denselben Gnade, Kraft und Starke zur leichteren Pflichterfiillung zu verleihen.
Um dieses hoheren Beistandes theilhaft zu werden, stehen Sie nun da vor dem Altare des Allermachtigen, durch dessen Beistand der Mensch alles, ®pd ohne welchen er nichts vermag.
Bethen Sie also oft zu Gott um diesen Beistand, und er wird Ihr kindliches Bitten horen. Er hat Sie ja bisher vaterlich geftihrt, und will auch itzt Ihr Vater, Fuhrer und Helfer seyn; darum ertheilt er Ihnen bei dem Eintritte in den Ehestand seine 'Starkende Gnade zur leichteren Erfiillung Ihrer schweren Pflichten. Suchen Sie diese Gnade in einem reinen Herzen zu bewahren, unterlassen Sie nie die Erbauungsmittel anzuwenden, die Ihren guten Kenntnissen Wirksamkeit, Ihren frommen Entschliissen Dauer und Leb-haftigkeit geben konnen. Hohlem Sie sich Geistesnahrung in dem offentlichen Religionsunterrichte, im Lesen guter Bii-cher, und in gottesdienstlichen Uebungen, und Sie werden nach gepflogener herzlichen Andacht immer geneigter und starker zu Ihren Pflichten heimkehren.
Nach allen diesen Erinnerungen, lieber Herr Brauti-gam! iibergebe ich Ihnen nun die hier gegenwartige Fraule Braut, die Freude ihrer Mutter, Sie ist entschlossem, das alterliche Haus zu verlassen, und Ihnen als Gatten zu fol-gen, und zwar in dem Vertrauen zu folgen, daB Sie ihr stets ein liebender Gatte, ein zartlicher Freund, ein warnender Vater seyn, und durch treue Liebe einen reichlichen Ersatz leisten werden fiir die bisherigen Freuden des alterlichen Hauses, fiir die mit der Uebernahme der neuen Standes-pflichten verbundenen Lasten.
Sie aber liebe Fraule Braut! endigen mit dem heutigen Tage dem Friihling Ihres Lebens mit allen seinen Freuden, mit aller seiner Wonne, welche Tugend und Frohsinn Ihnen gaben. Walten werden Sie nun miissen im hauslichen Kreise, walten und sorgen so weise, so liebevoll, wie Ihre theure Mutter fiir Sie es bisher that.
Mladima poročencema na čast je ženinov brat Anton pl. Scheuchenstuel zložil slavnostni pozdrav v verzih, ki obsega štirinajst kitic po šest četvero-stopnih jambskih vrstic; lihe vrstice so nadšte-vilne,4
Prva kitica je takale:
Der Bund der Treue ist geschlossen,
Gekniipfet ist der Ehe Band; In stiller Andacht hingegossen
Ist jeder, der zur Seite stand, Und unaufloslich sind verbunden
Die, welche liebend sich gefunden.
Ženina nagovarja med drugim s sledečimi stihi:
Du, Bruder, der Du hast erreichet, Wonach Du Dich so lang gesehnt;
Der Du vor Gott die Hand gereichet, Ihr, deren Aug' vor Wonne thrant;
Ich seh' an Deinen trunknen Blicken, Dein Gliick, Dein seliges Entziicken.
O lieb* sie innig und mit Treue,
Bezeig' ihr dies durch That und Wort;
Ihr nur allein Dein Leben weihe, Sei ihr auf Erden Schutz und Hort.
4 Izvod, ki ga hrani ga. Terezija Bauer, je tiskan na rožnatem papirju in obsega štiri strani v velikosti 2l«5X13'5cm. Polni naslov se glasi: / Der Bruder GruB. / An das / Brautpaar / Joseph von Scheuchenstuel und Julie Primitz. / Am a. Mai 1839. / — Pesem je bila tiskana v Trstu pri Marenighu.
^
Nevesto pa takole:
O Julie mit dem Schwesternahmen,
BegriiB' ich Holde! heute Dich, Zahl' uns, die wir von Ferne kamen,
Zu weiden an dem Gliicke sich, Uns, wie die Schwestern, zu den Deinen,
Der Liebe Band soli uns vereinen.
O sei ihm Gattin hier auf Erden, Wie Epheu um die Eich' sich schlingt,
Schmieg  Dich an Ihn, wenn von Beschwerden Ermiidet er an's Herz Dir sinkt;
Als Schutzgeist ihm zur Seite weile,
Und Freud und Leid stets mit ihm theile.
Ženinov brat Anton je bil pesniška narava in je sploh rad pesnikoval. Kakor iz teh odlomkov vidimo, je bil spreten v besedi in je znal ubirati strune, ki so slavnostno ubrani družbi brez dvoma segale v srce. Njegova žena Jožefa je bila jako dobrodelna in usmiljenega srca; ustanovila je sirotiščnico v Inomostu. Tudi njiju hči Antonija, ki je tam živela, je bila pesniški navdahnjena.
Pri poroki je bil navzoč tudi stolni župnik Karel Zorn. (Poročna matica stolne župnije.)
Julija je bila po postavi majhna, manjša kot njena najmlajša hči Terezija. Imela j|e temnoplave lase, oči pa sivkastosinje (plave), bolj sinje kot sive. Bila je vedno bolehna, imela je hudo srčno hibo, ki ji je prizadevala veliko trpljenja; pogosto so jo napadali krči v prsih. Bila je že kot dekle telesno jiako nežna. V poznejših letih jo je bolezen vso izpremenila, tako da je vsa skup zlezla. Levo ramo in sploh levo stran ji je vsled bolečin vleklo navzdol. Toda navzlic bolezni in neprestanemu trpljenju je bila vedno vesela, prijazna in silno dobra. Poleg tega vedno delavna. Bila je pobožna. V Novem mestu, kamor je njen mož v avgustu leta 1850. prišel kot predsednik okrožnega sodišča, se je vsako nedeljo in praznik zaradi srca vozila z najmlajšo hčerko Terezijo k frančiškanom k deveti maši. To so bili za malo Terezijo najlepši časi. Kadar so prišli na vrsto kaki spominski dnevi, godovi, razne obletnice po dragih rajnikih, je bila maša vedno v domači kapelici. Družina je bila prisotna na oratoriju. Dokler so bili v Novem mestu, so stanovali v gradiču, ki so ga kesneje usmiljeni bratje preuredili za bolnico (Neuhof). Umrla je Julija v Novem mestu za srčno vodenico (Herzbeutelwassersucht) dne 2. julija 1864. Ležala je samo en teden. Pokopana je na šmihel-skem pokopališču pri Novem mestu. Kranjske dežele ni nikoli zapustila.
Podobe o njej so samo tri: 1, Langusov portret. Ko jo je Langus^slikal, je bila že nevesta. Ali je to provzročil njen ženin ali ona sama, oziroma nje sorodstvo, ni več moči dognati. 2. Fotografija iz leta 1860. ali 1861., kjer je krog nje zbrana vsa družina razen najstarejše hčere Julije, ki je bila tedaj že omožena. Slika je ovalna, eliptična, v velikosti 13X^6 x/2 cm. To družinsko sliko je napravil neki potujoči fotograf v Novem mestu. 3. Mala fotografija v velikosti 8'6 X 5*7 cm iz leta pred smrtjo (1863), kjer se hudo trpljenje že prav dobro pozna. Vsak izmed otrok je dobil po en iz-
vod obeh fotografij. — Portret je samo eden. Pač pa sta po njiem narejena omenjena posnetka (baronice Rechbachove in gdč. Reicherjeve).
Julijin mož, Jožef vitez pl. Scheuchenstuel, je postal kesneje dvorni svetnik. Leta 1867. je bil poklican v Gradec k višjemu dež. sodišču. Umrl je kot dvorni svetnik 5. avgusta 1873.
Gospa Bauerjeva ima iz dobe kratko pred smrtjo dve fotografiji, manjšo in večjo, narejeno po manjši,
Julijini   o t r o c i :
1.  Julija, rojena 9. maja 1840. v Ljubljani. Omožila se je z baronom Rechbachom, ki je bil deželnosodni svetnik. Umrla jie 13. januarja 1897 v Ljubljani. Rechbachovi imajo na Bledu v Želečah hišo za poletno bivanje. Tam stanuje tudi Julijina vnukinjia Marijana, baronica Rechbachova, ki je posnela portret svoje babice.
2.  Marija, rojena 2. avgusta 1841. v Ljubljani. Njen mož je bil polkovnik Mammer; Langusov izvirnik je njena last.
3.  Antonija, rojena 23. januarja 1844. v Ljubljani. Omožena je bila z generalom (fmlt.) Linnerjem. Njena last je lepa vila pri Zgoši v begunjski župniji s prostranim, okusno urejenim vrtom,
4.  Terezija, rojena 17. septembra 1846. v Ljubljani. Njen mož je bil stotnik Bauer. Danes živi v Ljubljani pri svoji hčeri Matildi, voditeljici Huth-Hanhsovega zavoda,
5.  Jožef, rojen 28. maja 1850. Služboval je najprej na južnem Štajerskem. Zadnja služba na južnem Štajerskem je bila v Šmarju pri Jelšah. Koncem 80tih let jie bil poklican v Gradec kot deželnosodni svetnik, nato je postal višji deželnosodni svetnik, leta 1902, pa podpredsednik višjega deželnega sodišča v Gradcu. Ko je bil imenovan za to službo, je »Slovenec« 1. avgusta leta 1902., št. 175, v prvi dnevni novici z zadovoljstvom omenil to »Slovence povsem zadovoljujoče imenovanje«, to pa zato, ker »z vitezom Scheuchenstuelom vstopi v pred-sedništvo za Slovence 'toliko važnega graškega tribunala prvikrat mož, sicer Nemec po mišljenju, toda vseskozi pravičen in popolnoma zmožen slovenščine«. Trditev »Slovenčevega« dopisnika, da Jožef pl. Scheuchenstuel hrani sliko svoje rajnice matere, jie, kakor je razvidno iz tega, kar smo povedali, neresnična. Oženil se je v Gradcu leta 1891. Umrl je 7. decembra 1905. v Locarnu ob Lago maggiore. Imel je dopust ter je popotoval. Hotel je na oddih k morju, v Nizzo. Na poti se je prehladil. In ker se ni počutil zdravega, si je nameraval v Locarnu odpočiti. Pa se mu je vnela rebrna mrena in je umrl za slabostjo srca. Prepeljali so ga v Gradec in tam pokopali,
Julijini  vnuki:
1, Najstarejša hči, Julija, omožena z baronom Rechbachom, je imela sledeče otroke:
a)  Marijan o,   omenjeno takoj izpočetka;
b)  J u 1 i j a n o ,   omoženo   Schwickert,   sedaj vdovo, stanujoče v Vipavi;
¦¦>.
37
c)  M a r i ji o ,   ki   stanuje  s   sestro   Marijano  na .Bledu;
č) A v g u s t o , omoženo M u 11 e r , ki stanuje na Bledu; njen mož biva sedaj iz zdravstvenih razlogov v bližini Dunaja;
d)  Viljema, ki je bil do prevrata leta 1918. okrajni glavar v Novem mestu; od tedaj pa živi v pokoju na Bledu.
2.  Druga hči, Marija, omož. M a m m e r , ima hčer Ano, omoženo s polkovnikom P o -k o r n y m.           ,
3.  Najmlajša hči, Terezija, omož. B a u e r, ima dve hčeri:
a)  A d o 1 f i n o ;
b)  Matildo, že omenjeno voditeljico Huth-Hanhsovega zavoda.
Julijini pravnuki:
1.   Otroci Julijane Schwickert v Vipavi:
a)  Gustav, bivši mornariški inženjer, stanuje v bližini Gradca;
b)  Herman,   uradnik v Tržiču (Primorsko);
c)  Viljem,  inženjer v Tržiču;
č) Franc, ki vodi posestvo svoje matere v Vipavi.
2.  Otroci  Avguste  Muller:
a)  E r i h ,   bančni uradnik na Dunaju;
b)   Oton,  bančni uradnik na Dunaju;
c)  Elizabeta, ki stanuje pri svoji materi na Bledu.
3.  Hčeri Viljema barona Rechbacha:
a)  Maria   S t e 11 a ;
b)  M a r i a   G r a t i a,
Julijina   pra-pravnukinja:
Marjeta S c h w i c k e r t, hči Gustava Schwickerta,
Potemtakem živi vsega še 21 Julijinih potomcev: 3 hčere, 1 vnuk, 7 vnukinji, 6 pravnukov, 3 pravnukinje, 1 pra-pravnukinja.
OB LANGUSOVI SLIKI JULIJE PRIMČEVE.
K; AVGUST ŽIGON.
O Prešernovem sonetu z akrostihom »Matevžu Langusu« nimamo prav nikakega sledu do dne 15. decembra L 1846, ko je izšel natisnjen v Prešernovih »Poezijah«,1 Znanstveno nam je sicer mogoče dandanes ugotoviti, da je bil sonet 14. maja 1846 že v manuskriptu »Poezij«, ker je tega dne predložil Prešeren že oba predpisana rokopisa .ljubljanski cenzuri.2 Domnevoma pa je mogoč
1  Zapuščinski  akt Prešernov, str, 43 in 51.
2  Izvestje muz.  društva za Kranjsko 1908, str. 57.
38
še nadaljnji korak, da je Prešeren imel ta sonet, ker da vse sonete svojih »Poezij« že dovršene dne 12. decembra 1. 1843, ko je pisal Vrazu: »Ich ar-beite gegenwartig an krainischen Liedern, die den Bauernburschen gefallen sollen; wenn ich einige komponirt haben werde, so werde ich meine Car-mina herausgeben.«3 Dosegli pa smo s tem najskrajnejšo mejo glede datiranja tega soneta z vna-njimi nam doslej znanimi pripomočki, Nikak rokopis, nikak koncept tega soneta nam tu ne pomore ni za trohico kakega sklepanja do dandanes dalje, — ker nam ni o tem sonetu nikak ne v zapuščini ne sicer kje drugod ohranjen, ali vsaj ne doslej znan.
Pa se nam tu pojavi zdaj Langusova, že toliko let iskana in zaželjena slika Julije Primčeve! In ž njo rodbinska tradicija, da je slika iz let pred Julijino poroko. Domnevali smo sicer že od 1. 1904 iz Langusovih besedi, ki nam jih je iz list nečakinje njegove izporočil V, Steska: »Jaz sem Juliko ma-lal«,4 — da »Julika« v Langusovih ustih ni ime še gospe Scheuchenstuelove, ampak še Julije Primčeve. A bilo je to domnevanje vendarle nekoliko premalo podprto, da bi si bili upali kaj trdnega izvajati o letnici Langusove slike in pa nadalje tudi Prešernovega soneta, ki jo opeva. Tradicija iz rodbine Julijine nam sicer tudi ne ve povedati letnice postanka slike Langusove; a da je slika iz dni pred Julijino poroko, nam je vendarle dragocen podatek.
I.
Vnanje življenje Julije Primčeve je bilo preprosto življenje pokrajinske malomeščanke iz premožne meščanske hiše. Porojena 30. maja 1816 v Ljubljani kot hči trgovca Antona Primitza in njegove žene Julijane, iz rodbine Hartl, je izgubila že 1. avgusta 1816, komaj dva meseca po rojstvu, svojega očeta5 ter bila torej takorekoč od rojstva svojega prepuščena vzreji in vzgoji edinole svoje matere, ki je živela poslej, od svojega tridesetega leta vdova, še malodane 40 let kot taka.6 Razen hčere Julije je imela obitelji Primčeva sicer tudi še sina Janeza, ki pa je vdovi umrl spomladi 1, 1832 kot »učenec filozofije«.7 Po smrti bratovi, pravijo, da
3  Spomen-Cvieče Strossmaveru 1900, str. 254; Lj. Zvon 1900 (Prešernov album), str. 821.
4  Dom in Svet,  1904, str. 399.
5  Laib. Ztg. 1816, Nro. 63 (»Intelligenzblatt«): Den 1. August. Hr. Anton Primitz, Handelsmann, alt 34 Jahr, am Platz Nro. 265.
6  Njen nagrobnik na Šmihelskem grobišču pri Novem mestu se glasi: / Ruhestatte / der wohlgebornen Frau / JU-LIANA PRIMITZ / geborne Hartl, / Handelsmanns Wittwe / g e b o r e n zu Laibach / am 27, Marž 1786, / gestorb. zu Neuhof / am 26. October 1855 // Selig sind die Todten, / die im Herrn sterben / denn ihre Werke / folgen ihnen nach, / Offenb. 13. 14, /
7  Laib. Ztg. 1832, Amtsblatt Nro. 41, pg. 273: Den 2 8. Marž 183 2. Der Frau Julianna Primitz, Handels-manns-Witwe, ihr Sohn Johann, alt 19 Jahr, in der Capu-ziner-Vorstadt, Nr. 43, an der Ablagerung des Krankheits-stoffes auf das Gehirn. — Prim. tudi ČZN III, 1906, str. 162 pod črto, ter; Jelovšek Ernestina, Spomini na Prešerna, str. 13 (da je »umrl na sušici«), in str. 86 (da »je študiral«), Bil je res dokončal 1, 1830 svoj VI/razred (takratno gimna-