Poštnina plačana v gotovini.
Štev. 9.
V Ljubljani, dne 1. septembra 1937.
XVII. leto.
Teteton št. 30-40
GLASILO UDR. VOJNIH INVALIDOV KRALJEVINE JUGOSLAVIJE
OBLASTNEGA ODBORA V LJUBLJANI
List izhaja vsakega 25. v mesecu. Posamezna štev. 1 Diru
—	Naročnina meseči no 1 Din. — Rokopisi se ne vračajo.
—	Nefrankirana pisma se ne sprejemajo — Uredništvo in« upravništvo v Ljubljani, Št. Peterska
vojašnica.
Telefon štev. 30-40.
Kakšne so možnosti za rešitev invalidskega vprašanja v naši državi ?
(Okrog revizije invalid, vprašanja.)
V	razgovorili, ki smo jih tolikokrat imeli s finančnimi ministri, prej in sedaj, nam je bila vedno predočena nepremagljiva zapreka za koristno rešitev invalidskega vprašanja — vprašanje sredstev, pomanjkanje finančnih pogojev. Za dobro rešitev invalidskega vprašanja so gotovo potrebna materijalna sredstva. Brez tega, kajpada in vemo dobro, ne gre. Na kakšen način bi se pa naj dobilo potrebna sredstva, da se davkoplačevalec ne preobremeni in da se obdavči z novim invalidskim davkom, ki ga že itak pod drugim imenom še vedno plačuje — to vprašanje tudi ni lahko. Mi, vojni invalidi in vse vojne žrtve ne želimo, da bi postali balast davkoplačevalcem, posebno ker je vedno običaj, da dve tretjini teže pade na ramena najmanjših, a ena tretjina in še manj na tiste, ki davkov v resnici prav ne čutijo.
Ali rešitve invalidskega vprašanja tudi ni treba iskati na tej strani in s te strani. Za nas je to že zdavnaj jasno in se zoper to tudi upiramo.
Že cela leta iščemo rešitve, ki bi dala potrebna finančna sredstva, in .^bo izven, novih davkov. Takšnih solu-
oij, načinov, je več. Razumljivo, da se država v nobenem slučaju ne more osvoboditi od tega, kar daje sedaj. To mora ostati. Vsako leto bi morala vnesti v državni budžet gotove vsote Za vzdrževanje vojnih žrtev in za vzdrževanje njihovih ustanov. Kot baza bi se morala vzeti dotacija, ki je bila za vzdrževanje vojnih žrtev določena in rabljena že dosedaj. Tisto pa, kar je še potrebno, da bi se invalidsko vprašanje rešilo kakor je to potrebno — se mora najti na drugi način.
V	razgovorih, ki smo jih imeli pred nekolikimi dnevi z gospodom ministrom vojske in mornarice, smo poudarili, da je mogoče, z ozirom na današnjo finančno situacijo, ki je v naši državi, in poleg dobre volje odločujočih, poskrbeti dovolj sredstev za pra-
no m pravično rešitev invalidskega
ya®nuja. Gospod minister je rekel, c,	6 TVl c^a vdelan načrt, ki bi se
potem lahko sprejel in uveljavil.
To bomo tudi naredili. Ker pred nami lezi ze materijal, pripravljen za
Živi spomini
Vojna sirota Ivan Škrlj, v Dobcu, Begunje pri Cerknici, nam je napisal te svoje spomine na strašne dni, ko je moral oče na bojišče, od koder se ni več vrnil. Bil je takrat star 3 leta, zdrav, vesel iantek. Grozote vojnih let, glad, so ga starega 7 let priklenili na posteljo, h kateri je priklenjen se danes z omrtvičenimi udi — Otroškega smeha ni poznal, mladosti m okušal. Borba, da se ga prizna po invalidskem zakonu, je trajala do danes, in je uspela! Zdaj je priznan s skromno invalidnino 160 Din mesečno.
Moj dedek mi je pripovedoval:
»Majhen, komaj dve, tri leta si bil star, ko je prišel strašen ukaz tujega gospodarja, pod katerim smo živeli Slovenci in govoril: — Mobilizacija. Vse pod orožje. Na bojišče, da branite domovino.
Dedek me je pobožal po licu in laseh in pristavil:
— Domovino, da, tisto, ki ni bila domovina Slovencev, ampak naših tlačite-
državno komisijo, ki je določena, da izdela načrt novega invalidskega zakona. Tej komisiji bomo predložili vse predloge, ki bi preskrbeli finančna sredstva, ki so potrebna za dober in pravičen invalidski zakon.
Rečemo pa že zdaj, da je predpogoj za dobro rešitev invalidskega vprašanja priznanje vseh, ki so vojne žrtve. To bi naredilo novo avtonomno telo, ki bi se izključno pečalo samo z vprašanji vojnih žrtev, z izplačevanjem invalidnin in s podeljevanjem socialnih podpor v vseh mogočih oblikah.
In ker je ta problem prvovrstnega značaja in pomena tudi za državo in globoko posega v dobro in sigurno narodno odbrano, vzgoji mladine, mu mora država posvetiti vso svojo pozornost. Poudarjamo pa pri tem to, da mora biti pri vsem tem dobra volja. Mi ne trpimo toliko radi pomanjkanja finančnik sredstev kakor vsled
Rojstni dan Nj. Vel. Kralja Petra IL
Dne 6. septembra 1937 bo imel svoj 14. rojstni dan naš Visoki Pokrovitelj Njegovo Veličanstvo
Kralj Peter II.
Iskreno se radujemo obletnice svojega preljubega mladega Kralja in mu iz vseh naših src častitamo ter želimo obilo sreče in zdravja N j emu in Nj e go v emu Visokemu Kralj evskemu domu . Naj Ga Bog ohrani dolgo let na čelu naše Domovine Jugoslavije.
nevednosti in malomarnosti nekaterih ignorantov, ki so nas tudi pripravili v današnji obupni položaj.
Finančne možnosti za dobro rešitev invalidskega problema so izven rednega državnega budžeta, brez vsake zveze z državnim budžetom in v nobeni zvezi z občinskimi in drugimi davki. Radi pomanjkanja prostora ne moremo tek možnosti tukaj naštevati, ali jih bomo polagoma objavili.
Toliko za danes.
(Po- »Ratnem Invalidu«.)
Koliko le stvarno v naši državi vojnih žrtev!
Tako smo vprašali pred polnimi osemnajstimi leti. In nikdo nam še do danes na to vprašanje ni odgovoril. Edina država smo med državami, ki so bile v svetovni vojni, ki še nima točne statistike o vojnih žrtvah. Zakaj se ni izvršilo štetje vojnih žrtev v naši državi, sicer ne vemo, ali lahko slutimo.
Namen tega je bil, da se nekako potlači pojm vojnih žrtev, češ, saj jih ni, a to kar je, je zelo malo. Kajti statistika vojnih žrtev bi se lahko brez posebnega truda naredila in to po finančnih direkcijah, po invalidskih sodiščih in potom občin.
Če je to zmoglo Udruženje vojnih invalidov, katero nima nobenega drugega aparata kakor svoje Krajevne, Oblastne odbore in Središni odbor, potem bi to tako mimogrede lahko izvedla vlada. Ali to se ni hotelo narediti, da bi se ne pokazala resničnost. In zato je vsako koristno popravilo invalidskega zakona bilo s tem tako rekoč onemogočeno. »Osrečevale!«, ki so skrojili invalidski zakon leta 1929,
so poskrbeli, da se resnično število vojnih žrtev zataji.
Uredba od 17. januarja 1937, ki je samo poskusila, da popravi nekatere grde odredbe tega zakona, je zagledala beli dan, ker je finančni minister verjel vodstvu našega Udruženja, da se predvideni finančni efekt ne bo povečal, ako se uveljavi uredba. Udruženje je proračunalo ta finančni efekt na podlagi pomanjkljivih statističnih podatkov, ki jih je samo s svojimi odbori zbiralo. Če bi tega ne bilo in ne dobre volje finančnega ministra, bi tudi tega najbolj skromnega popravka invalidskega zakona ne bilo.
Koliko je torej v resnici vojnih žrtev v naši državi?
Preglejmo zopet samo naše podatke in najdemo približno številko: 400 tisoč.
Kako smo našli to številko?
Zadnji statistični podatki o številu vojnih žrtev, s katerimi je razpolagalo ministrstvo socialne politike in narodnega zdravja, so bili iz 1. 1926. Koncem tega leta je prejemalo inva-
Ijev, tisto domovino je ukazoval krvoločni ukaz, morajo iti branit Slovenci.
Pa sem vprašal:
Dedek, kaj bi bilo, če bi ne šel?
— Kaj bi bilo, je rekel. — So bili, ki so samo nekoliko preglasno rekli uporno besedo zoper gospodarjev ukaz, pa so jih odpeljali v ječo in na morišče. Ce bi tvoj oče ne ubogal, bi ga ustrelili
Zakaj, krvoločen je bil gospodar-tujec in njegovi hlapci so bili neusmiljeni.
— Kakšen dan pa je bil, ko je dobil moj oče tisti strašen ukaz, sem vprašal.
— V nedeljo popoldne je bilo, je odgovoril dedek. — Pred to hišo je stala precejšnja gruča ljudi.
Kar pride poštni sel in pravi:
— Škrlj Franc!
— Bila sva dva Škrlja Franca, jaz in tvoj oče.
Kar imate, meni izročite, sem rekel.
Vi ste prestari, je odvrnil in izročil P1S^°, !0fm" °četii. Poziv na vojno!
, . Tü'1"* <lan J6 moral tvoj oče na zbirališče. Nekaj dni je bil v Ljubljani, nato pa so ga z mnogimi drugimi odpe-
ljali na bojišče. Bil je kmalu ranjen. Prestrelili so miI desno stran prsi in roko. Zdravili so ga, dali mn nekaj dni dopusta, da se je okrepčal, nato je moral zopet na bojišče.
Poslovili smo se z bolečinami v srcu, mama je jokala, jaz, starec, sem jokal. Ko mi je podal roko in šel, se je še na cesti obrnil, prišel nazaj, poljubil tebe, tvoje bratce in mene. Naročil mi je, da naj skrbim za vas, če ga ne bo več nazaj. Slutil je, da ga ne bo več — moral je v smrt. Kajti ni se več vrnil. Ni bilo nobenega glasu o njem, bil je proglašen za mrtvega.«
Tako mi je pripovedoval dedek.
In tudi dedeka ni več. Odšel je k večnemu počitku. Ostali smo otroci in naša mama sami. Kaj smo vse pretrpeli, koliko smo prejokali — ni mogoče zapisati. Meni so otrpnili udi... 7 let mi je bilo... vse se je zrušilo v meni. Zdaj sem prikovan na posteljo že cela leta in spomin na vse tiste dni sedi v meni.
Pozdravljam vas vse vojne žrtve, vaš Ivan Škrlj.
lidnino 272.466 vojnih žrtev, a okrog 160 tisoč vojnih žrtev je čakalo na rešitve.
Če od tega odštejemo 1 % smrtnih slučajev od leta 1926 dalje, dobimo približno okroglo številko 400 tisoč vojnih žrtev.
To bo tako rekoč stvarno točno število vojnih žrtev v Jugoslaviji.
Po invalidskem zakonu od 1. 1929 dobiva nekoliko manje kakor 100 tisoč vojnih žrtev invalidnino. Če odštejemo 50 tisoč vojnih žrtev, ki nimajo po zakonu nobene pravice, da bi prejemale invalidnino — je invalidski zakon od leta 1929 črtal okrog 300 tisoč vojnih žrtev.
In to je številka, ki strašno vpije in iz katere izvira in prihaja ogromna nezadovoljnost vojnih žrtev, pozabljenih od domovine Jugoslavije napram ljudem, ki so imeli korajžo, da so pognali v siromaštvo in bedo ogromno število junakov, ki so žrtvovali svoje najdražje za osvoboditev in za zedinjenje Srbov, Hrvatov in Slovencev, za državo Jugoslavijo.
Iz tega so tudi anomalije, da se za 400 tisoč vojnih žrtev letno izplačuje le komaj nekako 140 milijonov.
Po vseh teh podatkih naj bi naša javnost pomislila, pregledala in razumela, da mi nismo nezadovoljni zato, ker smo »razvajeni«, ali zato, ker svoje zasluge »precenjujemo«, ampak zato, ker so nam odvzete vse možnosti za najskromnejše življenje. In še pri vsem tem to, da tudi tiste dobre odločbe invalidskega zakona, ki so v š 20 (zdravljenje v zdraviliščih), § 27 (trafike in koncesije) se trdovratno prezirajo in vkljub zahtevam, jih odločujoči faktorji oblasti ne upoštevajo. Dokazov in pritožb konkretnih, več kakor dovolj in smo jih iznesli že v knjižici »Beseda o zaščiti vojnih žrtev« in jih iznašamo v vsaki številki »Vojnega invalida« in jih dajemo tudi na vsa odločilna mesta z odločnimi protesti, da tako ne sme iti in da se bomo branili.
Ako danes zahtevamo, da se ukine invalidski zakon iz leta 1929, delamo to vsled skrajne potrebe, da rešimo 300 tisoč do sedaj nepriznanih vojnih žrtev in da mladino, ki vse to gleda, rešimo pred vstajanjem mržnje, ki se pojavlja do domovine, gledajoč na te krjvice in pozabljivost, ki so jih deležni branilci in žrtve domovine. Zahtevajoč to, vršimo ob enem veliko delo državljanske miselnosti in veliko delo pravega nacionalizma.
»Beseda o zaščiti vojnih žrtev« je obtožba, ki kriči v nebo o krivicah, ki jih trpe žrtve vojne
Stran 2
»VOJNI INVALID«
Pravica in krivica
V knjigi knjig stoji pisano: O, ubogo srce človekovo, lastnina mnogih nezakonitih gospodarjev, biser med prešiči! Kako si otopelo vsled dolgega suženjstvovanja in kako si postalo mračno vsled dolge noči!
Ko se čisto srce pogovarja z nečistim srcem — je vojna. Ko se nečisto srce pogovarja s čistim srcem — tudi to je vojna. Le tedaj, ko se čisto srce pogovarja s čistim srcem, tedaj je to veselje, mir — čudež!
Katero srce je čisto in kako lahko pravično odgovori na sledeči dve kratki in javni vprašanji:
i.	Ko kakšen veliki uradnik, ki je že v pokoju in prejema pokojnino, postane poslanec, ali senator, ali ob- * i
Z dnem 22. avgusta 1937 je stopil v veljavo nov pravilnik o voznih olajšavah za vojne invalide, ki smo ga objavili v naši številki 7 od 1. julija 1937. Ker se je postopek mnogo iz-premenil, naj veljajo za naše člane sledeča pojasnila in navodila:
Po čl. 4 pravilnika vživajo vojni invalidi za privatne potrebe po železnicah in državnih ladjah polovično vožnjo 12krat na leto. To olajšavo pa je smatrati tako, da velja vsaka vožnja zase in sicer tja prva vožnja, nazaj kot druga vožnja, torej 6 voženj za tja in nazaj. To se vidi iz tega, ker ima list v legitimaciji za dotično leto 12 rubrik in za vsako karto se žigosa po ena rubrika. Na ta način invalidu ni treba potovati nazaj iz dotične postaje kamor se je pripeljal, pač pa iz poljubne postaje, lahko tudi po drugi železnici. Na primer ako kdo potuje iz Celja v Maribor, se lahko vrne tudi iz Dravograda v Celje.
Železniške legitimacije bodo drugačne in sicer plave barve, na platnicah pa bo natisnjeno »50% popusta za 12 potovanj na leto.« Z novim letom 1938 bodo morali imeti vsi invalidi nove legitimacije, ki bodo veljavne za 5 let.
Stare legitimacije pa veljajo samo še to leto. Kar še ni podaljšanih za to leto, jih podaljša še ministrstvo socialne politike in narodnega zdravja v Beogradu. Mnogo naših članov ima stare legitimacije še pri tem ministrstvu, ki čakajo na podaljšanje.
i Ako bo kdo za letos uporabljal še staro legitimacijo, ki ima še podaljšano od ministrstva, lahko zaprosi za kupon, da mu ga železniška direkcija v Ljubljani izda še za 6 voženj. Za kupon je treba plačati 2 Din v gotovini. Kupon se potem prilepi v legitimacijo.
Vsak pa lahko takoj zaprosi za novo železniško legitimacijo.
Iste se naročajo preko občih upravnih oblasti I. stopnje, to je preko sreskih načelstev, v Ljubljani, Mariboru, Celju in Ptuju pa preko mestnih poglavarstev.
Za novo legitimacijo je treba predložiti fotografijo (6 cm široko in 9 cm visoko), overovljen prepis rešenja Višega invalidskega suda iz Beograda, zadnji odrezek nakaznice invalidnine in 20 Din v gotovini.
Zadaj na vsaki fotografiji mora biti priimek in ime dotičnega. — Onim, ki vsled davka ne prejemajo invalidnine, seveda ni treba odrezka.
Upravne oblasti napravijo spiske prosilcev novih železniških legitimacij, v katerih označijo priimek, ime in čin pri vojakih.
Spiski morajo biti overovljeni, podpisani in opremljeni z žigi ob-lastev.
Krajevne organizacije našega udruženja, ki bodo zbirale naročila svojih članov, naj napravijo v duplikatih svoje spiske ter predlože po en spisek sreskim načelstvom (mestnim poglavarstvom). Mogoče bodo oblasti kar dotične spiske potrdile in jih odposlale Direkciji
činski uslužbenec kot začasni pisar ali dnevničar, tedaj takšen upokojenec, dokler je v kakšni začasni službi, ne izgubi svoje pokojnine ter jo prejema poleg svoje pokojnine.
2.	Ko dobi kateri vojni invalid, ki mu je do trebuha odrezana noga ali do ramena roka, službo, se mu ustavi invalidnina vse do tedaj, dokler je v službi kot dnevničar ali pisar.
Oba ta slučaja ne moreta biti pravična. Zato naj juristi, tisti, ki imajo čisto, človečansko srce, objasnijo to vprašanje, na kateri strani je resnična, čista resnica: ali na strani prvih, ali na strani drugih?
državnih železnic v Ljubljani. Duplikati ostanejo organizacijam za domačo kontrolo.
Spiski naših organizacij naj imajo sledeče rubrike: 1. Tek. št.; 2. priimek in ime; 3. čin v vojski; 4. št. in datum rešenja; 5. prejema invalidnino; 6. opomba.
Denar za legitimacije naj se skupno izroči sreskemu načelstvu (mestnemu poglavarstvu).
Ako pa se naroči za letos samo kupone k starim legitimacijam, je treba za dotične napraviti posebne spiske, v katerih naj se v opombi napiše »naročajo samo kupone za hkratno vožnjo v letu 1937«. Pobere pa se od vsakega po 2 Din.
Priporoča se vsem, da rajši na-roče kar takoj nove železniške legitimacije, ker drugo leto jih bo težje hitro dobiti.
Po naših poizvedbah pri Direkciji drž. železnic v Ljubljani, bo za letos stare legitimacije podaljšalo še Ministrstvo socialne politike in narodnega zdravja v Beogradu. Mislimo pa vendar, da so za to upravičene že tudi krajevne oblasti po novem pravilniku.
Po čl. 13 občega pravilnika o voznih olajšavah (Sl. Novine Br. 156-1936) tudi podaljšujejo invalidske železniške legitimacije za na-daljna koledarska leta oblastva, ki so pooblaščena za naročbo istih, torej tudi sreska načelstva (mestna poglavarstva).
Glede brezplačne vožnje za invalide ni nobenih izprememb. Kadar potuje invalid na poziv k zdravljenju, ortopediranju ali pregledu, mora imeti poleg objave svojo železniško legitimacijo.
Za dotične pa, ki sploh ne bi imeli železniških legitimacij, so predpisane druge legitimacije s fotografijami, ki jih izdajo sreska načelstva (mestna poglavarstva).
To velja zlasti tudi za vdove ali sirote, ako dobe brezplačno vožnjo v svrho zdravljenja. Ker oni nimajo stalnih železniških legitimacij za polovično vožnjo, bodo morali pri sreskih načelstvih (mestnih poglavarst-vih) dobiti neke druge legitimacije s fotografijami. S samo objavo dotičnega oblastva, ki jih poziva, se na ta način ne bo mogel nihče voziti, pač pa bo moral imeti vsak poleg objave ali svojo redno železniško legitimacijo za polovično vožnjo, ako pa iste nima, pa drugo legitimacijo. Mislimo, da bo tudi zadostovalo, ako bo sresko načelstvo na objavo prilepilo sliko in jo žigosalo ter pripisalo, da se potrjuje identičnost dotičnega.
Oblastni odbor udruženja vojnih invalidov v Ljubljani je naprosil Kr. bansko upravo, da naj z okrožnico opozori vsa oblastva I. stopnje na te predpise, da ne bodo delali vojnim žrtvam neprilik.
15 do 17 letna deklica in 15 leten fant, brez ali revnih starišev, zdrava, razumna, gibčna in poštena, dobita dobro službo. Naslov:
Kantina, Radvanjska c. 46 Maribor.
Izobčeni
Če bi se paragrafi nesrečnega invalidskega zakona iz leta 1929, ki vsaj nekaj nudijo vojnim žrtvam, kakor so § 26, ki zahteva, da se mora vojne žrtve zaposliti in § 27, ki zahteva, da imajo vojne žrtve prvenstveno pravico na trafike in koncesije in § 20, ki določa zdravljenje za vojne žrtve, izvrševali kakor to zahteva zakonodaja — bi invalidski zakon še ne bil tako strašen.
Ali ti paragrafi se briskirajo. Paragraf 20. invalidskega zakona, zadnji odstavek, pravi:
»Invalide pošilja v kopališča in klimatska zdravilišča ministrstvo za socialno politiko in narodno zdravje, ali organ, ki je za to pooblaščen, toda število poslanih invalidov sme znašati v glavni sezoni do 3%, pred glavno in po glavni sezoni pa 10% stalnih po-setnikov minulega leta. Zakonodajalec je verjel, da bodo izvrševalci zakona celo preveč socialno čuteči in se je bal, da bi zdravilišč preveč ne napolnili z vojnimi žrtvami. zato je rekel, da sme znašati do 3% in do 10% obisk vojnih žrtev. Torej, več od 3% in več od 10 % pa ne sme znašatL
Kako se je zakonodajalec motik Oblastniki, ki določajo in rešujejo prošnje invalidov, ki prosijo za zdravljenje v tem ali onem zdravilišču, sploh v glavni sezoni nočejo nobenega poslati, a če vseeno morajo, gre to hudičevo trdo.
Letos je bila vložena, kolikor nam je znano, samo ena prošnja vojnega invalida v zdravilišče Dobrno pri Celju in ena v zdravilišče Rogaška Sla-: tina za glavno sezono. Do 3% lanske-, ga obiska bi pa moralo- biti prostih mest, torej, če je bilo lani recimo nekako 4000. bi letos vojnih žrtev lahko bilo do 120.
»Ne, po sezoni,« je bil odgovor na intervencijo,
»Zakaj ne?« smo vprašali. »Zakon j določa, da mora biti zdaj, ko je glav-; na sezona.«
»Ne,« je bil zopet odgovor. »Če j pride invalid v glavni sezoni v kako zdravilišče kakor je Rogaška Slatina in Dobrna, bi to škodovalo renomeju (ugledu) zdravilišča, gostje bi bili nevoljni in trpelo bi gospodarstvo zdravilišča.«
Tak približno je bil odgovor na našo zahtevo.
Torej baš tisti gospodje, ki bi morali že po svoji službeni dolžnosti ščititi in paziti, da se izvršujejo določila zakona, ga zelo grobo kršijo. Da ne govorimo o kakšnem socialnem čustvu, oni celo ponižujejo človeka-vojne-ga invalida, češ, izobčenec si, pohabljenec, ne spadaš med ljudi, zato čakaj, da boš šel v zdravilišče po sezoni.
Oblastni odbor pa je pokazal z vso energijo, da ne dovoli kršitve zakona, še manje pa bagateliziran je in ponižanje vojne žrtve. Svoj protest je povedal kr. banski upravi in na najvišja mesta v Beogradu, pa bomo videli, ali smo vojne žrtve po sili državljani, za katere ne veljajo, četudi v njih plus uveljavljeni zakoni, ali pa državljani, ki smo za državo dali več, kakor pa gospoda, ki nas zdaj bagatelizira.
Ni pa tudi nič res, da bi se gosti izdravilišč, posebno ne inozemski — (mogoče domači) sramovali vojnega invalida, ker vemo, kako v drugih državah, od koder so baš tudi gosti v teh zdraviliščih, spoštujejo in cenijo vojne žrtve.
Nespoštovanje § 27
(Beseda k predstoječim revizijam trafik.)
V	vseh točkah in slučajih, kjer treba vojni žrtvi kaj vzeti, se §§ invalidskega zakona izvršujejo do pičice točno in natančno.
V	vseh slučajih, kjer §§ invalidskega zakona dajejo vojnim žrtvam kakršnekoli privilegije, prednost ali prvenstvo, se na vse načine tega ne priznava in krši.
Pri kinokoncesijah smo doživljali čudovito obračanje paragrafov in določb invalidskega zakona, nenavadno gibčnost, izlesti iz zagate. Ali pustimo I danes kinomatografske koncesije. -—-j Poglejmo prvenstveni privilegij, ki ga imajo vojne žrtve, to je podelitev trafik, ali kakor se uradno pravi »mala prodaja tobaka etc«.
Najmanj 50% vseh trafik mora, zakon pravi »mora« odstopiti monopolska uprava invalidom.
Pravilnik monopolske uprave pa določa, da ne sme biti razdalja od ene trafike do druge pod 100 metrov (razen tam, kjer je velik promet, tam to ne drži).
Ali brezobzirno se podeljujejo trafike, če se gre za konkurenco vojnemu invalidu. Ne gleda se niti na predpisano razdaljo. Konkuren-neinvalid dobi trafiko, pa četudi je od najbližje trafike razdalja manjša kot 100 m. V Brežicah, Starem trgu in drugod so taki slučaji.
Invalid, ti pa kar crkni, saj je že čas, če nisi hotel na bojišču.
To je izvleček, esenca vsega tega kršenja § 27. invalidskega zakona.
Če pa že to ne gre, pa se vsaj v tistem malem kraju, kjer ima invalid ali vojna vdova trafiko, podeli pod protekcijo še trafika premožnemu trgovcu, gostilničarju, njegovi žlahti etc., samo da se oškoduje vojno žrtev.
Mi delamo, da monopolska uprava pristopi k reviziji trafik. To revizijo bomo izsilili. Dovolj je že prošenj, pritožb in slabe volje.
Krajevni odbor, na primer, nam piše:
Pri reviziji trafik, ki se ima v kratkem izvršiti tudi v Ptuju, naj se reducirajo v prvi vrsti tiste trafike, ki ogrožajo eksistenco vojnih invalidov in njih rodbin. Neovrgljivo dejstvo je, da odkar obstoja nekaj novih trafik, vlada v vrstah naših članov beda in pomanjkanje. Docela neupravičeno odjedajo danes razne dobro situirane in nezaščitene osebe vojnim žrtvam kruh. Mnenja smo, da zaslužijo vojne žrtve vsaj to priznanje, ki ga določa invalidski zakon. Ko smo se postavili oziroma ko so nas prisilili, da smo morali iti na bojišča, ko smo molče in tiho umirali za vstajajočo Jugoslavijo in darovali svoje najdražje, bi se nam za skromno zahvalo moralo nuditi vsaj dostojno življenje. Tako pa so zaščiteni tisti, ki niso nič žrtvovali, ali morda baš zato, ker niso nič žrtvovali.
Do leta 1921 je bilo v Ptuju le 9 trafik. Danes jih je seveda 15. Prebivalstvo se pa ni takorekoč nič pomnožilo. Iz tega je razvidno, da je 6 novih, vojnim invalidom konkurenčnih trafik odveč.
Zakon o državnem monopolu, § 69, govori o zaščiti, ki jo uživajo vojne žrtve, ali vkljub temu. gotovo po protekciji, so se podelile trafike v škodo vojnim invalidom.
Zato zahtevamo, da se ukinejo trafike Petrovič, Kolarič, Tomše in Pavko.
Zakaj?
Še vedno nam prihajajo vzpodbudni pozdravi od občin, šol, župnišč in drugih, ki pošiljajo za brošuro po položnici 4, 10, 20, 50 Din, zraven pa pozdrave, kakor:
»Nastopili ste odločno in po zahtevah primerno!«
»Veseli nas, da ste še, kakor na bojiščih! To hočemo, kar je naše! Le vztrajno in korajžno!«
»Da so mogoče takšne krivice, da je mogoča takšna pozab-nost, bi ne verjeli, če bi zdaj ne čitali!«
Še uboga Avstrija, Ma-djarska, Rumunija in Bolgarija bolje skrbe za svoje vojne žrtve!
»Za koga pa smo plačevali invalidski davek in še ga pod skritimi naslovi plačujemo?«
»Vaš odločen protest nas je hudo okorajžil!«
In tako dalje...
Vsem naša zahvala in topel pozdrav!
So pa, redki hvala Bogu, ki so »Besedo« vrnili z opombo:	»Ne
sprejmem!« — Ali teh je največ izmed gospode.
M. Nikolič v »R. I.«
Važna navodila za invalidske polovične in proste vožnje
Poslušajte:
1.	Petrovič je lastnik 2 hiš in posestva. Njegova hčerka je uradnica na sreskem načelstvu v Ptuju, kjer dirigira vse stranke v očetovo trafiko in ima pri sebi celo zalogo, da prodaja. Ni čuda, da se na tak način zaslužek težkih invalidov Marona in Petka za ravno toliko zniža, kolikor je lastnik 2 hiš in posestva Petrovič, neinvalid, profitirah Mora se ukiniti.
2.	Kolarič je še mlada ženska, tudi posestnica hiše in vinograda, in tudi nezaščitena ter ima trafiko v škodo revama Langerholz in zaščiteni vdovi Franz. Niti predpisana razdalja se ni upoštevala. Smo na vsak način za to, da se ta trafika ukine, to zahteva socialni obzir.
3.	Pavko je sicer vojna vdova, ni pa zaščitena. Ali je mlada in zdrava ter s svojo trafiko ogroža Lebenu, invalidu, ki komaj izhaja. Njej se naj podeli trafika na kolodvoru, da ne bo oškodovana in invalid Leben s tem zaščiten.
4.	T o m š e kot zdrava in mlada gospodična tudi ne spada med vojne žrtve, je izučena trgovka. Njena trafika je od trafike invalidov Marona in Petka, ki imata družini, oddaljena sa-so 76 metrov.
Se mora ukiniti.
5.	Najkočljivejša zadeva, ki zahteva ravnotako odločitve, ; je trafika M a r o n in Pete k. Oba sta pretežka invalida z veččlansko družino. Trafika donaša komaj za enega. Ker je Maron brez invalidnine, ima prezadolženo hišico, naj se ta trafika da samo invalidu Maronu, Petku pa trafika Petrovič. — Tako bo zadoščeno čutu socialnosti in medsebojnega prijateljstva.
*
Kakor je K. O. Ptuj točno in markantno opisal razmere glede trafik, so tudi v drugih krajih slične razmere.
Pri K. O. Ljutomer na pr. tudi nek državni uradnik odsvetuje ljudem, da naj ne kupujejo pri invalidu-trafi-kantu kolkov.
Pri,.K. O. Cerknica je vdova iz
Starega trga, ki ima trafiko. Pred kratkim jo je dobil tudi trgovec, neinvalid, Ožbald. Trafika je komaj 50 korakov od trafike vojne vdove. Dobil jo je po protekciji. Na pritožbo pa še ni odgovora.
K. O. Slovenjgradec pa nam piše:
V Dovžah pri Mislinjah ima invalid Osoljak Rudolf trafiko, s katero se za silo preživlja. Je celo 100% vojni invalid. Ali zdaj je pa na nepojasnjen način dobil trafiko še tudi njegov sosed Jer omel Jože, ki ni vojni invalid. Ta druga trafika, ker je vse to v bližini meje, je popolnoma nepotrebna, a je s tem zelo oškodovana 100% vojna žrtev. Celih 17 let ima ta vojni invalid trafiko. Zdaj, na stara leta ga hočejo uničiti. Kako zagovarja oddelek finančne kontrole v Slovenj-gradcu kot nadzorni organ to kršitev invalidskega zakona in kako je pri jem s čustvom socialnosti? ...
Bavec Vinko iz Brežic pa je 70% vojni invalid in invalid-borec s koroške fronte.
Človek bi moral verjeti, da je v državi, za ustvaritev katere se je direktno, aktivno boril, za katero je šel celo prostovoljno iz ljubezni do Jugoslavije, do Slovenije v bojni metež in bil tam pohabljen, prestreljen, tak borec-invalid spoštovan in cenjen. Da se mu vsaj skromna prošnja za trafiko z obema rokama odobri. Ne, njega se smatra kot balast.
Bavec Vinko je prosil za trafiko v Nežicah, a monopolska uprava v Zajebu mu je s svojim rešen jem od 4- avgusta 1936, br. 5477 prošnjo zagrnila, češ, v bližini lokala v katerem P' naj imel trafiko Bavec Vinko, je že ena trafika in ker je v Brežicah že 1 trafik, kar je za Brežice dovolj. No, človek bi potem pač rekel, navajen vsega zlega, imajo torej prav gospodje v Zagrebu.
Ali zdaj je monopolska uprava sosedu, g. J. Reuhu, ki ni vojni invalid m oddaljen od sosednje trafike še 10 metrov manj, kakor'bi bila trafika avceva, če bi jo dobil, podelila franko. Razdalja med že obstoječo in novo trafiko je samo 20 metrov.
Kdo je »podvali«? Finančna kontrola iz Brežic, ker je poročala monopolski upravi v Zagreb lažnivo poročilo, češ, da je v Brežicah zadostno število trafik, da prosilec dobro uspeva s svojo trgovsko obrtjo in da se je bati, da bi foto-kemikalije ne škodovale tobačnim izdelkom. Iz teh razlogov, razumljivo, je bila Bavcu Vinku trafika odklonjena.
Takih neresničnih poročil in »po-dval« lokalnih finančnih organov imamo že več. Treba bo izposlovati, da se naj v takih slučajih, ko je vprašanje
dovoliti ali nedovoliti invalidu trafiko, monopolska uprava obrne tudi na Udruženje vojnih invalidov, da poveri resničnost poročil lokalnih finančnih kontrol.
*
In tako dalje ... Čitajte uvodnik v »Vojnem invalidu« št. 6 »Protekcija«, zadnjih par odstavkov. Od vsepovsod same pritožbe in krivice.
Poskrbeli bomo in naša pest bo tresknila po vseh, ki kršijo1 invalidski zakon.
Kajti, dovolj smo molčali in trpeli!
Usoda invalidskih zadev pri invalidskih sodišdh
»Delo«, ki traja že celih osem let brez prestanka.
»Ratni Invalid« v Beogradu, piše:
Ekspeditivnost invalidskih sodišč je postala pravljična. Te pisarne so se spremenile v teh osmih letih v birokratska gnezda za medsebojno pomoč članov sodišča in istočasno v invalidske inkvizicije. Kaj bi govorili o častnih izjemah, ko je pa večina takšna in te častne izjeme ravno potrjujejo našo trditev.
Invalidski akti delajo potovanja, ekskurzije po vsej državi, obiskujejo vse oblasti, vse državne ustanove in občine, da, prav radi prekoračijo mejo in gredo v inozemstvo k našim poslanikom in konzulom, v dunajske arhive in v madžarske polke, kjer se »iščejo potrebni podatki«.
Ves ta čas prizadete vojne žrtve žive ob suhem kruhu (če sploh še tega imajo) in z obupom pričakujejo, kaj bo in kako bo reklo invalidsko sodišče, če bo sploh kaj reklo.
Cela leta trpi to »ščegetanje« z akti vojnih žrtev. Mnogi so med tem že odšli v večna letovišča in zdravilišča — v arhive, ker je stranka, vojna žrtev, žalibog, tudi »odšla« in ni hotela počakati »visoke« rešitve.
Poskušavalo se je uradno in neuradno, da se temu enkrat pride v okom. Trudile so se tudi naše organizacije, da bi se pospešilo delo. Plačale so naše organizacijske blagajne izredno uradništvo za prepis rešitev — ali nič ni pomagalo. Invalidska sodišča so s svojim »kakor strela« naglim poslovanjem prekosila rusko administracijo 19. stoletja in turški način poslovanja. Izmišljena invalidska sodišča leta 1929. v glavnem kot sinekure (topla mesta), kakor pa nujnost potrebe »delajo« tudi danes kakor so »delala« 8 let in niti ne mika jih, da
bi začeli vsaj s tiho likvidacijo teh sodišč. Ona so tako rekoč večna na veliko »radost« vojnih žrtev, za katere se tako »vneto« brigajo.
Prej so še vsekakor vljudno in lepo odgovarjali na pismena vprašanja, danes niti tega ne več.
Nezadovoljstvo, ki traja že cela leta v vrstah vojnih žrtev, je podkrepljeno po veliki večini z delom teh invalidskih sodišč, v katerih zasedajo rimski patriciji, rojeni v Jugoslaviji. Človek se lahko jezi kolikor se hoče, lahko protestira in psuje — vse to do njih ne pride". Delo se vrši s polževo hitrostjo, rešitve so slične obsodbam kadi jev iz turških časov. Ali je morda potem čudno, da našega glasu nikdo ne sliši? Ali je morda potem čudno, če se naše proteste meče v koš?
Nas vsa invalidska sodišča kot organi, h katerim smo s silo privezani, več ne zanimajo. Ali nas zanima: ali
je še kdo, ki je več kakor oni v naši državi? Nekdo, ki bi jim vbrizgnil večjo dozo energije, da poskočijo iz svoje letargije in da se ohlade stolčki, na katerih trdovratno sede? Saj se menda ta čudež ne bo dogodil, da bodo oni nadaljevali »delo« tudi še takrat, ko ne bo več nobenega invalida živega?
Ali, kolikor so nam vse te reči znane, se nam zdi, da oni svoje posle vodijo tako, da bi tudi, ko več invalidov ne bo, opravičili svoj obstanek v tej za nje obljubljeni deželi.
Ali — skrbno skrbe, da sprejmejo, če Bog da. nove invalide!
Mi z obema rokama podpisujemo ta krik »Ratnega Invalida« in vkljub ekspeditivnosti invalidskega sodišča v Ljubljani, ima isto tudi preveč zaostankov in bi lahko poslovalo hitreje.
Pogrebi invalidov s predpisanimi vojaškimi častmi
Če umre invalid in je tam v tistem mestu ali kraju vojaško poveljstvo, je v vojaških predpisih in* določilih za pogreb vojne žrtve, ki ni oficir, določilo, da se pogreba mora udeležiti posadka z določenim številom podoficirjev in moštva. In je dostavljeno: »s predpisanimi vojaškimi častmi«. O salvi ni direktno govora in je to odvisno od poveljnika, kako odredi. Slučaj pogreba v Novem mestu, invalida-neoficirja je pokazal, kakšnega mnenja o vojnih žrtvah je poveljnik mesta. Tam je poveljnik določil četo, ki je tudi oddala salvo. (Glej dopis: Naši grobovi.) Zato je tudi odvisno od vsakega Krajevnega odbora, kako zna pridobiti poveljnika mesta, da odredi »z vojaškimi častmi« pri pogrebu vojne žrtve.
Naše gibanje
Novo mesto. Člani in članice! Krajevni odbor poziva slednjič vse zamudnike v plačilu na članarini in za list »Vojni invalid«, da storite takoj svojo dolžnost do organizacije, ker je v nasprotnem slučaju to zadnja številka, ki jo prejmete. Posledice si pripišite sami, zlasti sedaj, ko se borimo z vsemi dopustnimi sredstvi za vas in za nov pravičen in socialen invalidski zakon. Brez lista bodete zgubili zopet vse zveze, ki so vam za dosego pravic ne-obhodno potrebne. Marsikateri bi danes lahko vžival, čeprav skromne pravice, toda, ker ni bil član organizacije, jih je po lastni neprevidnosti zgubil, kar nam bo vsak prizadeti potrdil, ko bo to čital. Mi jamčimo za plačilo lista za vsakega člana, vi pa jamčite za plačilo Krajevnemu odboru, dokler članstva ne odpoveste. Zato bomo zaostanke znali od vas iztirjati po določilih naših pravil, ki so oblastveno potrjena in priznana. Od nas zahtevate vse mogoče stvari, ni dneva, da bi nas ne nadlegovali z raznimi prošnjami. Mi vas vsako uslugo radi napravimo, napravite tudi vi svojo dolžnost tako, ker vam bomo vsem prizadetim v nasprotnem slučaju vračali milo za drago in vas začeli odkla-niati-	Krajevni odbor.
Kranj. Krajevni odbor UVI. v Kranju opozarja vse one člane in članice, ki še niso poiavnali članarine za celo leto, in one, i dolgujejo drugo polovico leta, da cim pi eje poravnate, ker v drugi številki našega lista bo vsak posamezno objavljen. Nadalje imajo slediči za dvigniti članske knjižice pri tajniku tov. Kosmaču na mestni tehtnici pri kolodvoru v Kranju:
tov. Kristanc Janez, Grašič Alojzij, Gorjanc Franc, Nadiževec Valentin, Milač Franc. Erzar Jožef, Veternik Janez, Lokar Viktor, Rozman Lovro. Tovarišice: Strupi Marija, Jenkole Marija, Rogač Mi-haela, Šilar Marija, Zupan Marja, Aljančič Frančiška, Valenčič Frančiška, Rebernik Frančiška, Vidmar Angela, Fajfar Marija in Gros Ivana.
Kozje. Ustanovni občni zbor Krajevnega odbora udruženja vojnih invalidov v Kozjem se vrši dne 26. septembra v gostilni Guček (Friškovič) v Kozjem. Začetek ob pol 10. nri. Udeležite se občnega zbora polnoštevilno!
Kozje. Vsem članom udruženja voj. invalidov v občinah Kozje, Pilštanj, Podsreda, Sedlarjevo, Podčetrtek in St. Peter se naznanja, da se vrši ustanovni občni zbor dne 26. septembra t. 1. v gostilni Guček v Kozjem. Pozivate se, da se občnega zbora udeležite prav vsi člani in da pripeljete tudi še neorganizirane vojne žrtve s seboj. Nujno potrebna je ustanovitev Krajevnega odbora v Kozjem, zato naj na občnem zboru ne manjka niti eden invalid in nobena vojna vdova!
*
Vsem novim in starim članom iz Kozja in okoliških občin, ki so se letos včlanili (dne 9. maja, potem pri poverjeniku Valenčaku ter na shodu dne 8. avgusta in naslednje tri dni), pa še niso oddali svojih slik za članske knjižice, naročamo, da si priskrbijo in pri tov. Valenčaku oddajo svoje slike tekom tega meseca, najkasneje do dne
26. septembra (do ustanovnega občnega zbora). Kdor ima par let staro sliko, tudi velja. Če pa take ni, mora biti nova. — Tisti člani, ki ste po shodu vložili razne prošnje in pritožbe, se nemudoma zglasite pri poverjeniku Valenčaku (kateri še tega niste storili), da jih podpišete, obenem pa dvignete listine, ki ste jih takrat oddali.	K. O. Sevnica.
SHOD VOJNIH ŽRTEV V KOZJEM.
Krajevni odbor UVI. v Sevnici je v zadnjem času poživil organizacijsko gibanje v kozjanskem okraju in je v Kozjem postavil tudi svojega poverjenika. Tamkaj je že pred nekaj leti obstojal samostojni Krajevni odbor, toda je zaspal, ne toliko radi nezavednosti članstva, pač pa, ker ni bilo pravega vodstva. Sedaj pa se je zopet pokazala potreba organizacije, ker so se naši ljudje čutili prezapuščene, prizadete in pozabljene z ozirom na oddaljenost od drugih organizacij.
To je pokazal shod, ki se je vršil v nedeljo 8. avgusta t937 v Kozjem in katerega je sklical Krajevni odbor iz Sevnice z namenom, da se pozneje ustanovi zopet samostojna organizacija. Velika soba, podobna dvorani, je bila nabito polna. Čeprav se je shod začel eno uro pozneje kot je bil določen; vsled zamude avtobusa, so navzoči vztrajali.
Kot delegati so došli tov. Senica in Fabjančič za Krajevni odbor v Sevnici, tov. Tomc pa za Oblastni odbor v Ljubljani. Tov. Senica je otvoril shod z razlo-žitvijo zakaj je sklican, da je članstvo brez organizacije preveč prizadeto in za-j puščeno, da se mora držati naše skupne j organizacije, v kateri je edina moč proti j našemu mizernemu vprašanju in je kon-j čno pozival navzoče, da takoj pristopijo j začasno k sevniški organizaciji, v kratkem j pa bo v Kozjem sklican ustanovni občni j zbor.
j Tov. Fabjančič pa je primerjal z dra-i stičnimi slučaji, kako se godi danes voj-J nim žrtvam, odkar imamo tak nesocialen invalidski zakon in je z različnimi umestnimi predlogi pozival, da se mora nujno spremeniti. Zato pa je rekel, da nam je potrebna edino organizacija in skupni nastop. Žel je mnogo priznanja in pritrjevanja.
Končno je tov. Tomc iz Ljubljane podal popolno sliko današnje zaščite vojnih žrtev, pojasnil, koliko je bilo že borbe, ki jo vodi edino naša organizacija, drugi pa se nihče ne briga za naše vprašanje. Tudi je pojasnil sedanje uspehe in priprave, ki se vrše za popolnoma nov pravičnejši invalidski zakon.
Navzoči so prosili za mnogo pojasnil, katera so dajali delegati.
Po shodu se je takoj vpisovalo člane in članice, katerih se je precej priglasilo, drugi, ki niso mogli čakati, pa so obljubili priti prihodnje dni.
Ker se je našlo zopet vodstvo za organizacijo in sicer sedanji poverjenik in nekaj drugih mož, izgleda, da bo lahko Krajevni odbor v Kozjem zopet deloval in imel dovolj članstva. Sklenilo se je približno v enem mesecu sklicati ustanovni občni zbor. Kakor je pokazal shod in zanimanje članstva, bodo vsi do zadnjega prišli tudi na občni zbor in privedli še druge. — Na svidenje!
Trebnje. Krajevni odbor Udruženja vojnih invalidov v Trebnjem poziva svoje članstvo, da čimpreje poravna zaostalo članarino. Članske knjižice maj se dvignejo najkasneje do 15. septembra in naj vsak član ob tej priliki poravna svoj zaostali dolg na članarini.
Celje. Tajnik tov. Kovač gre v septembru za nekaj časa na bolniški dopust v Slatino Radenci. — Ta čas bo pisarna zaprta. Le v neobhodno nujnih slučajih naj se člani obrnejo na predsednika tov. Orla, ki uraduje v Javnem skladišču.
Ptuj. Tovariši in tovarišice! Pridite po članske knjižice, ki leže izgotovljene pri tukajšnjem Krajevnem odboru, ker smo dobili že dvakratni poziv, da naj pošljemo nove popisnice, katerih pa ne moremo, dokler ne dvignete knjižic. Pripeljite seboj vsaj enega invalida ali vojno vdovo, ki še nimajo novih knjižic, da nas bo čim več,
Novo mesto. Dne 29. julija 1937 smo spremili k zadnjemu počitku na Šmihel-sko pokopališče s Kandije pri Novem mestu našega nepozabnega tovariša Zupančič Marka, slugo tuk. okr. sodišča. Takega pogreba še ni imela iz vrst moštva nobena vojna žrtev v Novem mestu. K temu je pripomogel naš priljubljeni komandant mesta, g. kapetan Jusuf D. Vrebar, ki je na našo in istodobno prošnjo sodišča z 42 vojaki izkazal našemu dragemu preminulemu tovarišu vse po predpisih mogoče vojaške časti. Če bi bila prišla še deputacija Oblastnega odbora UVI iz Ljubljane in če bi ne hotelo golo naključje, da je moral novomeški organist kot pevovodja tukajšnjih cerkvenih pevcev istodobno k pogrebu na novomeško pokopališče, ki je bil določil za naš pogreb tri najpomembnejše pesmi-žalostinke, med njimi »Oj Doberdob«, bi bil Zupančičev pogreb tako žalno-svečan, ki ga vojna žrtev kmalu nima. Žalni sprevod se je pomikal iz hiše žalosti od kandijskega mosta na šmihelsko pokopališče, ki ga je otvoril podoficir s križem v roki, ob vsaki strani pa je nosil po eden podoficir košat šopek svežega cvetja. Za njimi sta nosila sinka našega tajnika tudi lepa košata šopka raznobrav-nega svežega cvetja, prepletena z dišečimi vrtnicami raznih barv. Za njimi je nosil v spremstvu dveh sodnih paznikov krasen venec sodišča naš podpredsednik, tovariš Penca. Sledilo je v 8 dvostopih s podoficirjem na čelu vojaštvo, nato g. župnik iz Šmihela ob asistenci 4 usmiljenih bratov iz bolnice v Kandiji. Zatem krsta z zemeljskimi ostanki nepozabnega tovariša, ki jo je nosilo 6 sodnih paznikov. Častno stražo ob strani pa je tvorilo 6 vojakov z nasajenimi bajoneti. Takoj za krsto je stopala edina ženska v žalni obleki, ki je bila sorodnica blagega pokojnika. Sledilo je zopet v 8 dvostopih s podoficirjem vojaštvo. Nato predsednik in tajnik Krajevnega odbora UVI. z nekaj članstva. Za njimi na dopustu zastopajočega predsednika okrožnega sodišča dr. Barleta njegov namestnik višji sodni svetnik Romih s starešino okrajnega sodišča dr. Šavljem. Za njima priljubljeni komandant mesta kapetan Vrebar z državnim tožilcem dr. Prijateljem. Sledilo je še lepo število sodnikov obeh sodišč, skoro polnoštevilno pa uradništvo in poduradništvo obeh spolov, kakor tudi služitelji obeh sodišč. V sprevodu smo opazili tudi zastopnike drugih uradov, službene tovariše pokojnika. Ob koncu je sledilo še mnogo drugega občinstva. Med njimi je bilo opaziti precej invalidov in vdov, ki se radi prepoznega obvestila in nepoznavanja krajevnih razmer niso koj spočetka pridružili naši vrsti. Med sprevodom je vojaška trobenta turobno pela svojo mrtvaško pesem. Po opravljenih duhovnih molitvah je oddala vojaška četa pod poveljstvom narednika Kopša Alojzija v zadnji pozdrav našemu dragemu, nepozabnemu tovarišu častno salvo. Nato je pristopil k grobu preminulega tovariša tajnik Krajevne organizacije UVI. Jurak ter se poslovil od vojne žrtve s sledečmi besedami:
Dragi tovariš, naš Marko!
Ni še preteklo dobrih 14 dni, ko smo na tem mirnem kraju večnega miru in počitka položili v naročje matere zemlje zemeljske ostanke našega nepozabnega tovariša — popolnoma slepega — vsled krutih in krivičnih določb invalidskega zakona iz leta 1929 nepriznanega Murn Franca,
ker se dela novi invalidski zakon. — Večje število članov in članic je na članarini in naročnini v zaostanku in prosimo ne čakajte predolgo, ker bodo sicer zaostanki preveč narasli in bi jih bilo potem še težje poravnati. — Vsi oni pa, ki ste vpisani kot člani letos, pa do sedaj še niste oddali svojih slik, bodisi starih ali novih, storite to čimpreje. Brez slike ne morete dobiti članske knjižice. — V bodoče bodo uradne ure samo vsako sredo in petek od 9. do 13. ure v pisarni Udruženja v Prešenovi ulici v poslopju gimnazije.
Krajevni odbor Ptuj.
Ljubljana. Člani in članice se ponovno opozarjajo, da se naročila za premog sprejemajo vsak dan v društveni pisarni od 9. do 13. ure. Cena je ista kakor lansko leto, vendar pa se mora premog v naprej plačati. Ker je količina omejena in ker se premog že razvaža, zato hitite z naročili!
že je posegla ponovno med naše močno razredčene vrste nesrečnih vojnih žrtev smrtna kosa in pretrgala Tebi, dragi naš nepozabni tovariš, nit življenja. Ni bilo dovolj, da si izgubil na fronti levo oko, kruta usoda in posledice naporov svetovne vojne so Ti privabili še zavratno morilko jetiko, ki Te je po dolgem, muke-polnem trpljenju strla, kakor že nešteto naših tovarišev iz bojnih poljan. Dragi Marko! Kot zdrav mladenič si odšel v svetovno vojno, kjer si v izpolnjevanju vojaških dolžnosti postal drug tisočem in tisočem vojnih žrtev. Kot narednik si bil do svojih podložnih soborcev skrajno ljubezniv, sočuten in dober, da Te je moral vsak vzljubit. Nikogar nisi žalil, nikogar nisi napadal. Kot preizkušen bojevnik v trpljenju in grozotah svetovne vojne, nisi iskal v naši organizaciji kakih osebnih koristi, pač si bil organizaciji kot odbornik z nasveti in nesebičnim delom v veliko pomoč. Hoteč si zasigurati za stara leta skromen košček kruha, si vstopil po vojni v sodno službo, toda popolnoma strt od naporov v vojni, si isto z največjo težavo opravljal, dokler Te zavratna morilka ni za stalno privezala na bolniško posteljo. Najskrbnejša zdravniška nega Ti ni mogla podaljšati življenja. Zatisnil si oči, zaspal si za vedno. Tvoje blago srce ni poznalo jeze, ne sovraštva, temveč le ljubezen in spravo. Zato Te ohranimo v častnem in najlepšem spominu. Poslavljam se od Tebe, dragi, nepozabni tovariš, v imenu Krajevnega odbora udruženja vojnih invalidov in Ti kličem: Spavaj sladko, sanjaj mirno svoj večni sen, naj Ti bo lahka lepa in sveta domača zemlja, za katero si trpel in krvavel in na svidenje nad zvezdami!
Mnogim so privabile besede govornika solze v oči, bilo pa je slišati tudi mnogo pritajenega ihtenja.
Želeti bi bilo, da se za domovino zaslužne žrtve povsod, kjer je to mogoče, na sličen način spremijo na zadnji poti. —
Tebi, tovariš Marko, bodi pa zemljica lahka!
Novo mesto. Podpisana Krajevna organizacija UVI v Novem mestu se najtopleje zahvaljuje priljubljenemu komandantu mesta g. kapetanu, kakor tudi g. naredniku, podoficirjem in moštvu za častno spremstvo in zadnji vojaški pozdrav s salvo našemu nepozabnemu tovarišu Zupančič Marku na njegovi zadnji poti. in vsem, ki so na katerikoli način pripomogli do tako lepega pogreba našega nepozabnega tovariša.
Krajevni odbor UVI., Novo mesto.
Novo mesto. Dne 12. jul. 1937 je umrl v bolnici usmiljenih bratov v Kandiji naš nepozabni tovariš, popolnoma slepi Murn Franc iz Stopič, zadet od kapi. Gotovo ni nikdo čakal tako težko in s tako upravičenim hrepenenjem uveljavljenja novega, pravičnega invalid, zakona, kakor ga je čakal on, ki kot siromašen kočar in popolnoma slep, radi krutih določb invalidskega zakona iz leta 1929, ni dobival nobene invalidnine, ker je šele leta 1927 na strašnih posledicah bolezni, ki si jo je nakopal na fronti, popolnoma oslepel. Rešen je zdaj neznosnega trpljenja. Preselil se je v drugo domovino, kjer mu ne bo treba več prositi invalidske pomoči in zaščite. Kakor bi čutil njegovo srčno bol, je na prošnjo za njegovo zbirko ob nakazilu 60 Din zapisal na odrezku nakaznice
osebno nam nepoznan, sočuten dobrotnik Andrija Mišković iz Zagreba v slovenskem prevodu sledeče, zanj tolažilne besede: »Prenašajte potrpežljivo vaše križe in težave, a dobri Bog in plemeniti ljudje Vam bodo pomagali, da bodete vašo kruto usodo lažje prenašali. Dobri Bog naj vam pomaga.« Res mu je kmalu pomagal ljubi Bog, rešil ga je trpljenja in pomanjkanja iz žalostne doline solz. Nesrečni ženi-vdovi pa je zbirka 405 Din, do katere ji je pripomogla njegova prošnja — objavljena v zadnji številki »Vojnega invalida«, bila edino denarno sredstvo v najtežjih dneh, da je svojega nepozabnega moža lahko izročila najskromneje materi zemlji. Iz bolnice na šmihelsko pokopališče so ga spremili pod vodstvom patra provincijala reda Usmiljenih bratov v Kandiji člani Krajevnega odbora, ki so položili 4 lepe šopke svežih rož na njegov grob, pogreba pa se je udeležilo tudi več članov in članic krajevne organizacije in proti pričakovanju v tujem kraju tudi mnogo sočutnega občinstva, ki je slučajno zvedelo za njegovo smrt v bolnici. Njegove zemeljske ostanke so nosili požrtvovalni gasilci iz Stopič, ki so mu v zadnje slovo pod vodstvom novomeškega organista in par pevcev zapeli pretresljivi žalostinki: »Blagor mu« in »Pomladi vse se veseli«. Ker sta pesmici ganili skoro slehernega spremljevalca do solz, zlasti pa njegove tovariše iz bojnih poljan, je izostal vsak poslovilni govor, saj smo drug drugemu z obraza ' brali, kaj bi mu radi v slovo povedali. Počivaj sladko, dragi naš tovariš. Slava Ti, na svidenje nad zvezdami. Tvoji žalujoči ženi, ki reva radi Tvoje prerane smrti ne bo deležna ugodnosti novega invalidskega zakona in Tvojim otrokom pa naše iskreno sožalje!
Novo mesto. Zahvala. Ob prerani smrti mojega nepozabnega moža sem našla to-Jiko odkritega sočutja in razumevanja mojega obupnega položaja, da tega nisem nikoli pričakovala. Naj vam iz globine srca izrečem vsem, ki ste na katerikoli I način počastili mojega, v svojo nesrečno usodo vdanega moža, svoj iskreni »Bog vam bodi plačnik!« Zlasti pa moram še posebej izreči prisrčno zahvalo g. provincijalu reda Usmiljenih bratov v Kandiji z njegovim spremstvom, ki je sam vodil pogreb, nadalje gasilski četi Stopiče, ki je nosila zemeljske ostanke ljubljenega moža, pevcem za pretresljivi žalostinki v slovo mojemu možu. Oblastnemu odboru in Krajevnemu odboru udruženja vojnih invalidov za denarno podporo v skrajni sili, g. Andriji Miškovič iz Zagreba za podporo 60 Din ter tovarišu Simončič Jožetu za zbirko 35 Din med tovariši v Dol. Toplicah in tovarišema Lukman—Jurak tako za denarno podporo iz svojih sredstev kakor tudi za lepe šopke svežega cvetja na grob moža, končno pa vsem, ki ste spremili nepozabnega mi moža v tako častnem številu k večnemu počitku. Na zbirki sem prejela skupaj 405 Din. Ljubi Bog povrni vsem stotero! Priporočam se še dalje usmiljenim in sočutnim ljudem za naklonjenost in podporo.
Jožefa Murn, vdova, Stopiče.
Kranj. Dne 17. julija je bela žena zopet rešila eno vojno žrtev trpljenja. V Seničici pri Medvodah je umrl naš tovariš Timpran Anton. Mož je precej pozno prišel v bivši invalidski dom v Ljubljani, tako, da je bil dom poprej razpuščen, preden je končal učno dobo. Učil se je pri g. Zanoškarju kolarske obrti.
Njegova pridnost in vztrajnost sta pripomogli do tega, da je kljub skrajšani učni dobi napravil z odliko pomočniški izpit. Takoj po učni dobi se je osamosvojil ter pričel kolarsko obrt v Seničici pri Medvodah, kjer je v največje zadovoljstvo delal in popravljal kmetom vozove in poljsko orodje. Bil je zelo vesten obrtnik in skoro vodilni član tamkajšnje obrtne zadruge. Komaj mesec dni pred smrtjo si je nakupil večje količine potrebnega lesa, ki ga je sušil na solncu. Pripravljala pa se je ploha in je hitel, da spravi les čim-preje pod streho.
Vsega spotenega od vzdigovanja težkih jesenovih plohov ga je namočil dež, nastopila je pljučnica in v 10 dneh ga je pobrala smrt. Zapustil je ženo in pet nepreskrbljenih otrok.
Naš Krajevni odbor iz Ljubljane je na pogrebu zastopal tov. Preša, ki je imel tudi pri odprtem grobu sledeči govor:
Dragi tovariš!
Minulo je že 19 let odkar so utihnili bojni topovi, 19krat je že ozelenela pro-
strana ruska stepa, 19krat so se odele v zeleno odejo visoke tirolske planine, kjer si se Ti bojeval kot junak in neštetokrat gledal smrti v obraz.
Minula je ta vihra, iz katere si se vračal telesno in duševno strt. Pa tudi tedaj nisi klonil glave. Z udi, kolikor Ti jih je še ostalo, si skušal prodirati naprej skozi vse težave življenja. Ustvaril si si dom, družinsko srečo, za katero si posvetil vse svoje sile. Nikdar nisi našel za sebe počitka, šele zahrbtna bolezen Ti je iztrgala iz rok dleto in kladivo. Devetnajst let si, kakor hlapec Jernej, iskal svojih pravic, a nisi jih dočakal. Šele hladna zemlja Ti bo ohladila pekoče rane, ki so Ti jih zadali udarci krute usode.
Poslavljam se od Tebe, dragi tovariš, v imenu Krajevnega odbora udruženja vojnih invalidov ter Ti kličem: Lahka naj Ti bo zemlja, mirno snivaj svoj večni sen!
Bodite zvesti in aktivni člani Udruženja
Inženjerska
podoficirska
šola
»Kralja Petra« V. O. v Mariboru
Prošnje je vlagati najpozneje do 15. septembra 1937.
Ne sme biti mlajši od 18 let in ne starejši od 21 let, torej rojen med 1. januarjem 1916 in 31. decembrom 1919. Izvršiti je moral osnovno šolo z najmanje dobrim uspehom.
Prošnja se naredi sledeče: Komandantu ljubljanskega vojnega okruga v Ljubljani.
Na podlagi konkursa Inžinjerske podoficirske šole, Br. 1917 od 28. maja 1937 prosim, da se me sprejme kot gojenca omenjene šole, ker izpolnjujem vse pogoje iz konkursa.
Obvežem se in soglašam na vse pogoje, predpisane z Uredbo o In-žinjerski podoficirski šoli, pa tudi v slučaju, ako bi bili ti pogoji pozneje tudi spremenjeni.
Prilagam tej prošnji v smislu konkursa:
1.	Domovnico,
2.	Krstni list,
3.	Šolsko spričevalo (navesti katero),
4.	Nravstveno spričevalo,
5.	Pismeno dovoljenje očetovo,
6.	Potrdilo, da nima premoženja. Datum, podpis in polen naslov prosilca.
Dovoljenje očetovo se glasi:
Dovoljujem svojemu sinu (ime in priimek), da lahko vstopi v In-žinjersko podoficirsko šolo.
Prošnja se kolkuje z 10 Din, dovoljenje z 20 Din in istotako ostale priloge.
Razno
Na obisk bojišč.
Veliko zanimanje za obisk tirolskih bojišč mi je dalo povod, da nadalje pr*' pravljam, čeravno na drugi poziv ni bilo več prijav iz razumljivega razloga, ker nima nihče pri roki 600 Din za tako potovanje. Preden je bilo mogoče zbrati sredstva in možnost, je nastalo vroče poletje, ki za potovanje po nižjih legah Italije ni prikladno. Moje mnenje je, da ta izlet odložimo na prihodnjo pomlad, da do tega časa prištedimo denar in organiziramo.
Štednja bi se vršila na ta način, da bi tisti, kdor resno na to misli, pošiljal v našo zadrugo mesečne prispevke po 50 dinarjev in bi ta denar zadruga izplačala, kadar bi odpotovali. Pri naših tovariših vrtnarjih bi pa naročili par vencev, da bi •jih položili na grobove naših rojakov, kr počivajo na italijanskih pokopališčih. Eno tako pokopališče je pri Sv. Danijelu, 15 kilometrov od Udin. Drugo pa prav pri Asiagu in eno v Peržinah, kjer je bila glavna bolnica za severno fronto.
Ves program, kje bi potovali in kje prenočili ter razne podrobnosti bom skušal objaviti v prihodnjih številkah »Vojnega invalida«.	Preša Franc.
Izdaja Udruženje vojnih Invalidov. Odgovorni urednik: Matej Jevak, Miklošičeva cesta št. 13 Tiska tiskarna »Slovenija« v Ljubljani, (predstavnik Albert Kolman).
Naši grobovi