MED KNJIGAMI
MIŠKO   KRANJEC,   MACESNI  NAD  DOLINO
Res je, novo pripovedno delo Miška Kranjca »Macesni nad dolino«^ ne dosega v celoti njegovih najboljših del, pa ga je bralec, ki je vsaj površno zasledoval pisateljevo razvojno krivuljo, vendarle iskreno vesel: Kranjec se spet vrača k živim, resničnim družbenim pojavom, k življenju s tisočerimi problemi in zagatami, z mnogimi senčnimi in mučnimi stranmi, pa tudi lepotami in radostmi, ki jih more nuditi le bogato in pisano človeško dejanje in nehanje. Pravzaprav bi se utegnilo zdeti odveč in domala vsiljivo ponavljati večni aksiom, da mora biti umetnik vedno, tudi v najbolj abstraktnih podobah, zrasel s časom in življenjem in da kakor stari, silni Antej zgubi moč in prepričljivost, če je odtrgan od zemeljskih tal; ali potrebno se je samo bežno spomniti nedavne preteklosti, ko je pod diktatom famozne >perspektive prihodnosti« vladala tudi pri nas literarna pušča. Še posebej je bila tedaj akutna umetniška depresija pri Kranjcu, ki je s tako strastno zagnanostjo zamenjaval abstraktne vizije z otipljivo resničnostjo; za ilustracijo se naj spomnimo samo njegovih izjav o novem človeku, ki prihaja, ki ga že čuti, vsega očiščenega  in  presvetljenega, pokončnega in premočrtnega.
V novem pripovednem delu je Kranjec spet posegel v neposredno sedanjost, v živo družbeno, moralno in psihološko problematiko, toda kot rečeno: v njegovem povojnem opusu je opaziti značilen in pomemben prelom; polagoma pa zanesljivo se otresa apriornih pogledov; v pričujočem tekstu v osnovi že brez predsodkov in pridržkov opazuje življenje. »Macesni nad dolino« bi bili zanimivi in bi imeli nedvomno določeno vrednost že zgolj kot zrcalni odisev, kot faktografski zapis današnjih dni, vendar pisatelj v njih dovolj smotrno ureja in oblikuje življenje na višjo raven. Še je sicer opaziti nekatere zaviralne momente v snovanju; Kranjec si ne more kaj, da bi ne posegel v pripovedni tok in pojasnil, da gre za slučajne štorije, ki jih je naključje povezalo in prepletlo. Skrb je odveč: tudi pripoved z realistično ustvarjalno metodo je pravzaprav vedno slika več ali manj naključnih, lahko celo izjemnih človeških poti, le da je za njimi čutiti trdne psihološke in družbene zakonitosti. Globlja in nevarnejša sled preteklosti, ki pronica v samo umetniško tvarino, se zrcali v trpki zagrenjenosti in resignaciji; ta pa je v bistvu prav tako apriorne narave, kot je bil prej apriorne narave votli ilu-zionistični optimizem.
Dejanje povesti je lokalizirano na Gorenjsko, menda v okolico Škofje Loke; čeprav sem prepričan, da sleherni umetnik lahko izbira prizorišča in kraj dejanja tako, da dobi problemsko žarišče čim širše dimenzije, se mi vendarle zdi celotna Kranjčeva pisateljska osebnost organsko zrasla z ožjo domovino; resnica je, da tudi tu navkljub geografskim podatkom vdihavamo atmosfero Prekmurja in srečujemo značilne poteze ravninskih značajev.
Četudi knjiga ni močno obsežna in jo je pisatelj skromno označil kot povest, je po zasnovi epske narave;  Kranjec  s spretnostjo,  lastno  epičnim
^ Miško Kranjec, Macesni  nad  dolino. Redna  knjiga Prešernove  družbe za leto 1958.
363
talentom, povezuje in sprepleta več življenjskili zgodb, ki druga drugo pojasnjujejo in dopolnjujejo. Epski okvir bi utegnila rušiti le zgodba stare Jatovce, vendar jo je pisatelj doumel predvsem v vnanji dramatičnosti in jo tako tudi posredoval: z nizanjem in zapletanjem zunanjih dejstev učinkuje v celoti skoraj bolj ko splet kurioznih domislekov, preračunanih na živčni udar, ko pa krvava tragedija, ki bi do kraja razmajala čustveni in duševni svet nastopajočih oseb. Vendar je treba koj dodati, da se Jakovca dvigne na nekaterih mestih v skoraj monumentalno pretresljivost in da so dobro nakazane reakcije, ki jih izzove pripoved v poslušalcih.
Kranjec se je z uspehom razživel a' risanju nekaterih postav. Župnik Peter Zavrh, v katerem je enostavna in navzlic širokemu meditiranju filozofsko nepoglobljena, a poštena religiozna vdanost strnjena z domala anima-ličnim lastninskim gonom, s hipertrofirano slo po zemlji, ki ga peha v amoral-nost in skoroda v moralne ekscese, je podan brez nepotrebnega sovraštva, pravično in pošteno in predstavlja obogatitev Kranjčeve karakterne galerije. Odlično je orisana umsko malce sklerotična Malka, ki si prebira invalide po preprosti življenjski maksimi »živeti je treba«; ni naključje, da je prav ob njej zrasel eden najmočnejših prizorov: pokop invalida Toneta Lebana. Kranjec ga posreduje z lagodnim, posmehljivim, na prvi pogled skoraj trivolnim tonom, za katerim pa je čutiti vso čustveno prenapetost in prizadetost ob tej strahoviti in do dna srca segajoči tragični komediji- Globoko v spomin se vtisne tudi opis upornega Roka, hlapca Jerneja v moderni verziji, ki se odpravi na okraj iskat pravice, pa se potem spet opleta gospodarju pod nogami, klavrn in hkrati pretresljiv v svoji nesreči-
Žal so se Kranjcu izvili izpod peresa tudi bledi, ploskoviti liki; podoba je, da skoraj vedno tedaj, kadar so mu bili posebno pri srcu in kadar je imel z njimi večje in globlje pretenzije. Semkaj sodi predvsem aktivist Aleš Lukanc, ki nam je zaradi svoje neoprijemljive resignacije tuj; brez dvoma bi utegnila biti zanimiva in pozorne umetniške obdelave vredna prav po svoje tragična postava človeka, ki je zagnano verjel v čudežni Eldorado po vojni, pa ga nemalokrat težka sedanjost vodi v mučne konflikte, v notranje depresije in celo v popolno razočaranje, samo treba bi bilo ohraniti kritičen odnos do njega, ne pa se solidarizirati s fatalistično zagrenjenostjo, še posebej ne, ker sumim, da je prav »preprosta vera v vsemoč politike« narekovala junaku kaj birokratske prijeme za uresničitev velikopoteznih fikcij. Zelo nejasen vtis ima bralec o umetniku Jaki. ki neugnano brblja in pleteniči, pa ničesar ne pove in na« po nepotrebnem dolgočasi s svojimi globokoumnimi filozofskimi pogledi.
Se nekaj o Minki; le-ta je močno medla in v psiholoških osnovah celo zmedena postava. Kranjec nima do nje enotnega in prečiščenega odnosa: najprej nam naslika njeno življenjsko tragedijo kot posledico strahotnih mentalnih pretresov v mladosti, pozneje pa nakazuje, da je pravzaprav umetnik Jaka pogazil njene dekliške sanje. Ne zanikam, da bi se oba motiva dala strniti v en sam tok, ki bi potegnil dekle v usodni življenjski vrtinec; v izvedbi pa si nekako nasprotujeta in se celo izključujeta. Kako naj bi dekle s tako pretresljivo preteklostjo, z ubito dušo, kot pravi sam pisatelj, na prvi mah nasedlo blebetavemu praznoglavcu Jaki; lahko bi sicer žar ljubezni spet zdramil mrtve osnove, brez dvoma pa bi bil to dolg in zapleten psihološki proces. Treba se je spomniti Vercorsovega Pierra iz novele Orfej; tam človeka spre-
364
leti srh ob brezizhodnosti in tragiki »mrtve duše«. Se nekaj o Minkinem življenjskem finalu: nikakor ne morem razumeti visoke apoteoze dekletu in njenemu čudno simbolnemu plesu v momentu, ko zakriva zločin; v čem je kaj velikega zakrivati tuj detomor, nekaj najbolj pošastnega, kar si more domisliti človeški um. in zakaj so ob tem gnusnem deliktu potrebne rože in prazna sentimentalnost. Če pomislim na detomor na Rakovici in na početje abotnega umetnika Jake, ki boža roko, »da bi ji bilo laže, ko bo ubijala«, se mi vsiljuje neka misel; vse to se mi upira, se mi zdi nelepo, moralno ne povsem čisto in, naj mi Kranjec ne zameri, njega povsem nevredno.
V knjigi je mnogo liričnih odstavkov, vendar so večkrat napisani zgolj z rutino, ki potisne pisateljevo pero nemalokrat v lirični verbalizem; semkaj sodi na primer močno zaprašeni epiteton »cvetoče češnje«, ki je na široko razmetan po knjigi. Pogosto se zdi, da so lirična mesta le oaze brez poetičnega žara in brez tiste organske povezave in funkcionalnosti, ki je tako značilna za predvojna Kranjčeva dela. Vendar je ponekje spet čutiti pravi lirični ton, tako na primer na nekaterih mestih na začetku in koncu povesti (delo je grajeno po principu kompozicijske vzporednosti), ko pisatelj z učinkovitimi liričnimi poudarki ustvari ozračje blagega, toplega humanizma.
Za sklep: Miško Kranjec spet stoji sredi življenja, spet z naravno odkritosrčnostjo odkriva notranji svet junakov, spet le-te z značilno širino razume in spet tli v njem tiha vera v vrednote, skrite v človeških srcih. Zato verujemo, da nam bo s svojo toplo, iskreno umetniško besedo še marsikaj dragocenega povedal o človeku in o našem času.
Marjan   B r e z o v a r
365