ODBIRANJA IZ POŠTNEGA PREDALA Ce zaupamo clanku, ki je pred mesecem izšel v ugledni naravoslovni znanstveni reviji Science Advances, se je v t. i. koronaletu že tako nizko število znanstvenih clankov, ki jih v primerjavi z moškimi objavijo žen­ske, še zmanjšalo. Tudi zato smo v uredništvu Glasnika SED ponosni, da lahko v tej številki predstavimo izbor osmih znanstvenih clankov, ki so nastali pod peresi etnologinj, antropologinj, zgodovinarke in kon­servatorke. Avtorice pripadajo razlicnim generacijam, so na razlicnih stopnjah svojih akademskih poti in odpirajo nadvse raznolika raziskovalna vprašanja. Petra Kavrecic na primeru povojnih obiskov obmocja so­ške fronte razgrne preplet kolektivnega spomina in turizma, Sara Krajnc v luci spolnih vlog povzema svojo raziskavo spolnih praks na Celjskem, Katarina Šrimpf Vendramin pa se na primeru že opravljenih raziskav kulture rojstva in še zlasti vloge hrane v njej ukvarja z znacilnostmi zbranega gradiva. Tudi Vanja Huzjan v svojem clanku posega v preteklost, in sicer v otroštvo v prvi polovici 20. stoletja, ki ga postavlja v širši ideološki in ekonomski kontekst ter osmisli s pomocjo psihoanaliticnega aparata. Katja Hrobat Virloget analizira družbena razmerja in simbolne meje istrskega prebivalstva od konca druge svetovne vojne. Tudi v osredju prispevka Neže Lipovec Cebron je Istra. Na podlagi etnografskih raziskav skuša spregovoriti o vrednotenju dedišcine v spornih krajinah. Številko zaokrožata še dva etnografska prispevka, in sicer cla­nek Nastje Slavec o položaju in podobi govorcev iršcine ter clanek Lee Anclin in Maruše Kosi, ki poroca o soocanju Sarajevcanov z žgocimi vprašanji podnebne krize. S širokim diapazonom etnoloških in antropoloških vprašanj Glasnik SED hote ali nehote naslavlja tudi vprašanje bistva etnološkega raziskovanja in znanstvenega prispevka. Drugace povedano, uredniki smo pomemben del nikoli sklenjene razprave o znacilnostih znanstvenih clankov s podrocja naše discipli­ne. Prav zato se nama zdi nujno poudariti nekatere zagate, ki spremljajo najino uredniško pot. Število prispevkov, ki sva jih samo v zadnjem letu zavrnili, presega obseg celotne številke revije. Njihova težava nikoli ni bila predmet raziskave, redko metoda ali disciplinske razmejitve, enkrat je šlo za plagiatorstvo, vecinoma pa smo clani uredniškega odbora v zavrnjenih prispevkih pogrešali raziskovalna vprašanja, vpra­šanja, ki bi presegala goli nabor oziroma analizo gradiva ali raziskave in bi zbrane podatke umestila v širši kontekst. S tem bi namrec clanki naslovili tudi tisto bralstvo, ki ga dolocena tema ne zanima. Krivdo za poplavo šibkih clankov bi lahko deloma zvrnili na pomanjkanje casa, ki je povezano s specificnostmi slo­venskega (a tudi tujega) akademskega prostora. Podvrženi smo pritiskom in trendom, ki narekujejo hitro pisanje in množicno objavljanje. Ne glede na to se nama zdi nujno opozoriti na eticno dolžnost raziskovalk in raziskovalcev. Naši znanstveni prispevki niso zgolj kopica tock, ampak tudi oziroma predvsem odraz trenutnega stanja stroke in zapušcina bodocim etnologinjam in etnologom. Pisanje »z levo roko« zatorej ni zgolj trn v peti urednikov in kriticnih recenzentov, ampak problem stroke kot take. Navzlic zapisanemu – ali raje prav zato – vas vabiva k pisanju prispevkov za Glasnik. Z eno od naslednjih številk bi radi obeležili leto, ko Slovenija nosi naslov Evropska gastronomska regija in se v primežu epide­mije skuša v turizmu uveljavljati tudi s svojo kulinaricno raznolikostjo in pestrostjo. Avtorice in avtorje zato vabimo, da v svojih razpravah stopijo na sticišce turizma in etnološkega raziskovanja. Ker pa se v promocijo tega naziva vkljucujejo tudi muzeji in druge institucije oziroma posamezniki na terenu, bomo prav tako ve­seli porocil o vaših dejavnostih ali razmislekov o vaši vlogi v razvijanju lokalnega (gastronomskega) turizma. Poziv je objavljen na koncu te številke Glasnika. Obenem nacrtujemo tudi tematski blok o vlogi muzejev. V luci bližajoce netransparentne ustanovitve no­vega nacionalnega Muzeja ustanovitve Slovenije, ki mu je kljub odsotnosti poziva k strokovni razpravi, programa ali strokovno podkovane ekipe vlada že namenila štiri milijone evrov, se nam zdi nujno osvetliti pomen muzejev v družbi. Muzeji so namrec lahko institucije, ki zgodovino krojijo po svojih željah. Zgodbe novonastalega muzeja bodo stremele k samosvojemu oblikovanju prihodnosti, kar ne zadeva samo etno­loginj in etnologov ter ljubiteljev te discipline, ampak vse državljane Republike Slovenije. Daša Licen Saša Poljak Istenic Kazalo Table of Contents Razglabljanja Reflections 5 Petra Kavrecic Dedišcina prve svetovne vojne: Komemorativne prakse veteranov na obmocju nekdanje soške fronte leta 1925 Heritage of World War I: Commemorative Practices of Veterans on the Former Isonzo Front in 1925 17 Neža Cebron Lipovec Etnografske metode in ohranjanje stavbne dedišcine Ethnographic Methods and the Conservation of Built Heritage 30 Katja Hrobat Virloget Družbene meje in odnosi v istrski družbi po povojnem »eksodusu« Social Boundaries and Relations in the Istrian Society after the Post-War “Exodus” 42 Nastja Slavec »Kmetje«, »snobi« in »jezikovni fašisti«: Položaj in podoba govorcev iršcine na polotoku Corca Dhuibhne “Farmers”, “Snobs”, and “Language Fascists”: The Position and Image of Irish Speakers on the Corca Dhuibhne Peninsula 54 Vanja Huzjan Vzgoja mlajših otrok v Ljubljani in okolici v prvi polovici 20. stoletja do druge svetovne vojne Upbringing of Young Children in Ljubljana and the Surrounding Area from Early 20th Century until the Second World War 65 Sara Krajnc »O seksu pa nikol niso govoril«: Ženske spolne vloge, spolni odnosi in spolne prakse v Celju z okolico od sredine 20. stoletje do danes “But They Never Talked about Sex”: Female Sex Roles, Sexual Relations and Sexual Practices in Celje and the Surrounding Area from the Mid-20th Century until Today 75 Katarina Šrimpf Vendramin Pomen hrane v kulturi rojstva 19. in prve polovice 20. stoletja Food in the Context of Birth Culture in the 19th and First Half of the 20th Century 86 Lea Anclin, Maruša Kosi »Ni podatkov, ni problemov«: Soocanje z onesnaženim zrakom v Sarajevu “No Data, No Problems”: Coping with Air Pollution in Sarajevo 97 Marjeta Pisk Špela Frlic: »Zgodbe si jemljemo za svoje!« Za 2 groša fantazije in sodobno pripovedovanje na Slovenskem Špela Frlic: “We Take Stories and Make Them Our Own!” Two Pennies’ Worth of Fantasy and Contemporary Storytelling in Slovenia 98 Milan Vogel Marija Stanonik: Pesnjenje v vojaški suknji in proti njej (1515–1918) Marija Stanonik: Writing Poetry in a Military Uniform and against it (1515–1918) 99 Gašper Raušl Aleksej Kalc, Mirjam Milharcic Hladnik, Janja Žitnik Serafin: Doba velikih migracij na Slovenskem Aleksej Kalc, Mirjam Milharcic Hladnik, Janja Žitnik Serafin: The Era of Great Migration in Slovenia 101 Iztok Ilich Izar Lunacek: Sveto & smešno. Stripovski esej o hecni plati religije Izar Lunacek: The Holly & The Funny. A Graphic Essay on the Funny Side of Religion 102 Saša Babic Dan Podjed: Antropologija med štirimi stenami: Spoznavanje družbe in sebe med pandemijo Dan Podjed: Indoor Anthropology: Investigating Society and the Self During the Pandemic 104 Milan Vogel Aleksandra Zrelec: Cevnice: Motivika na panjskih koncnicah iz zbirke Rudolfa Galoba Aleksandra Zrelec: “Cevnice”: Motifs on the Beehive Panels from the Rudolf Galob Collection 105 Lilijana Stepancic Dan Hicks: The Brutish Museums. The Benin Bronzes, Colonial Violence and Cultural Restitution Dan Hicks: Brutanski muzeji: Beninski bron, kolonialno nasilje in kulturna restitucija 108 Tisa Kucan Lah Dan Podjed, Meta Gorup, Pavel Borecký, Carla Guerrón Montero (eds.): Why the World Needs Anthropologists Dan Podjed, Meta Gorup, Pavel Borecký, Carla Guerrón Montero (ur.): Zakaj svet potrebuje antropologe 110 Manca Filak Shilyn Warren: Subject to Reality: Women and Documentary Film Shilyn Warren: Podvržene realnosti: Ženske in dokumentarni film 112 Magda Peršic Toku, toku, tokulelelele: Fenomen in tradicija Cerkniškega karnevala: Porocilo o razstavi (3. 12. 2019–1. 9. 2020) Toku, toku, tokulelelele: The Phenomenon and Tradition of the Cerknica Carnival: Exhibition Report (3 Dec 2019–1 Sept 2020) 116 Urška Purg Muzej novejše zgodovine Slovenije med pandemijo koronavirusa Museum of Contemporary History of Slovenia in Times of the Coronavirus Pandemic 118 Veronika Bjelica Zaprti, odprti, zaprti, ... Odprti! Closed, Open, Closed, ... Open! 120 Tina Ivnik Cemu služijo muzeji in galerije danes – javnosti ali samovolji ministra za kulturo? Porocilo o posvetu The Purpose of Museums and Galleries Today – Serving the Public or the Arbitrariness of the Culture Minister? Report on the Consultation 123 Tina Palaic, Maja Hakl Saje Dostopnost in inkluzivnost v slovenskih muzejih in galerijah: Strokovno izpopolnjevanje z delavnico Accessibility and Inclusion in Slovenian Museums and Galleries: Professional Training with a Workshop 127 Tina Krašovic, Utrinki z etnološkega tabora treh dolin na Solcavskem Snapshots from the Ethnological Camp of the Three Valleys of Solcavsko 130 Enja Zobaric, Matija Pohorec Sem, kar jem: Pogovori o hrani I Am What I Eat: Discussions about Food 132 Martina Piko-Rustia Družbena participacija in jezikovni profili mladih v slovenskem zamejstvu Social Participation and Linguistic Profiles of the Youth Living Beyond the Borders of the Republic of Slovenia 133 Devan Jagodic Družbena participacija mladih v slovenskem zamejstvu Social Participation of the Youth Living Beyond the Borders of the Republic of Slovenia 139 Sonja Novak Lukanovic Jezikovni profil mladih v slovenskem zamejstvu Linguistic Profiles of the Youth Living Beyond the Borders of the Republic of Slovenia 143 Franc Križnar V spomin ugledni hrvaški (etno)muzikologinji Gorani Doliner (1945–2020) In Memoriam of the Renowned Croatian (Ethno)musicologist Gorana Doliner (1945–2020) 146 Alenka Cernelic Krošelj, Porocilo o delu Slovenskega etnološkega društva v letu 2020 Work Report of the Slovenian Ethnological Society in the Year 2020 149 Tita Porenta 45 let Slovenskega etnološkega društva (1975–2020): Virtualna razstava 45 Years of the Slovene Ethnological Society (1975–2020): Virtual Exhibition 151 Tomaž Simetinger Etnološki vecer: Pogovor z Murkovo nagrajenko Marijo Klobcar Ethnological Evening: A Talk with the Murko Award Winner Marija Klobcar 153 Zora Slivnik Pavlin Živel pust! Virtualna Ekskurzija SED na Opcine pri Trstu Long Live the Carnival! Slovene Ethnological Society’s Virtual Excursion to Opicina near Trieste 156 Iztok Ilich Božic 1949 z današnje razdalje Christmas 1949 from Today’s Perspective 160 Franc Križnar Zakantajmo, kako su nas vadili / Zapojmo, kot so nas ucili: Ženska in moška klapa Kastav (Hrvaška) Let’s Sing Like They Taught Us: Female and Male Vocal Ensemble Kastav (Croatia) 162 Razpis za podelitev Murkove nagrade, Murkovega priznanja in Murkove listine za dosežke v etnologiji na Slovenskem za leto 2020/2021 Tender for the Bestowing of the Murko Award, the Murko Special Recognition Award, and the Murko Certificate for Special Achievements in Ethnology in Slovenia for 2020/2021 163 Poziv k oddaji prispevkov za tematsko številko Glasnika SED o turizmu Call for Contributions to Glasnik SED’s Themed Issue on Tourism 164 Navodila za avtorje Instructions for Authors Knjižne ocene in porocila Book Reviews Muzejske strani Museum Pages Kazalo Table of Contents Muzejske strani Museum Pages Porocila Reports Tina Mlinaric, Lina Troha Slovenci zunaj meja Republike Slovenije Slovenians Living beyond the Borders of the Republic of Slovenia Nekrolog Eulogy Društvene strani Society Pages Stanka Glogovic Etnologija je povsod Ethnology is Everywhere Razpisi, vabila, obvestila Tenders, Invitations, Notices Razglabljanja Petra Kavrecic* DEDIŠCINA PRVE SVETOVNE VOJNE Komemorativne prakse veteranov na obmocju nekdanje soške fronte leta 1925 Izvirni znanstveni clanek | 1.01 Datum prejema: 19. 11. 2020 Izvlecek: Prispevek obravnava obmocje nekdanjega bojišca na soški fronti, ki je po vojni postalo sestavni del Kraljevine Italije in doživelo korenito tranzicijo. V želji po afirmaciji italijan­skosti teritorija je bilo treba nacionalni spomin konstruirati in utrditi zlasti v tem spornem obmejnem prostoru. V tem procesu so pomembno vlogo odigrali tudi nekdanji veterani in žalujoci clani družin padlih vojakov. Obiskovanje spomenikov, bojišc in pokopališc prve svetovne vojne je postalo ustaljena praksa. Posebno pozornost namenja obisku veteranov 1. bataljona 269. pehotnega polka italijanske vojske. Kljucne besede: potopisi, spominske prakse, (sekularno) romanje vojakov, turizem, nacionalizem, prva svetovna vojna Abstract: The article studies the area of the former battlefield on the Isonzo Front. After the war, the territory was assigned to the Kingdom of Italy, which means that it went through a radi­cal transition. In line with the desire to affirm the Italianness of the territory, it was necessary to construct and consolidate a national memory, especially in this contested border area. An important role was played by former veterans and the families mourning the fallen soldiers. Visiting WWI monuments, battle­fields and cemeteries has become an established practice. The article deals with the case of a visit of the first Battalion of the 269th Infantry Regiment. Keywords: travel diaries, commemorations, (secular) pilgrim­age of soldiers, tourism, nationalism, WWI Uvod Soško bojišce je v prvi svetovni vojni (za zgodovinsko bi­bliografijo o temi glej Svoljšak 1993, 1993a in 2015) moc­no zarezalo v vsakdanje življenje prebivalcev na fronti in v njenem zaledju. Vojna in njen dramaticni ucinek sta bila vidna na razlicnih ravneh: v spremenjeni in uniceni krajini, prebivalstvu, spremenjenih politicnih okolišcinah, ekono­miji in družbi. V pricujocem prispevku primarno obravna­vam neposredne udeležence bojev – vojake, ki so se borili na tem obmocju, oziroma sorodnike padlih vojakov. Osre­dotocam se na oblikovanje memorialnih praks, ki so bile na obmocju nekdanjega bojišca vzpostavljene po vojni. Predstavljam pojav, ki se je v Evropi, zlasti med državami, ki so iz prve vojne izšle kot zmagovalke, pojavil tudi kot ena izmed njenih posledic. Oblikovale so se nove prakse spominjanja (in pozabe), povezane z bojišci in osvojenimi ali izgubljenimi teritoriji. Pomembno oziroma kljucno vlo­go pri spominjanju in oblikovanju kolektivne nacionalne memorije je zasedel kult padlega vojaka. Kot anonimni vojak – junak je v nacionalnem diskurzu pri oblikovanju in propagiranju spominjanja in obeleževanja bojev prve sve­tovne vojne zasedel kljucno mesto (glej tudi Walter 1993; Lloyd 1998; Mosse 2007; Iles 2008; Klabjan 2010; Win­ter 2011; Dato 2014; Kavrecic 2017; Batic 2018; Jezernik 2018; Jezernik in Fikfak 2018). Omenjene ritualne prakse in slovesnosti so prispevale k oblikovanju in ohranjanju spomina. Postavljeni grobovi, spomeniki, spominski parki in komemorativne prakse so pomembna zapušcina, ki je ob stoletnici zacetka (in konca) vojne ponovno obudila za­nimanje in (nove) raziskave tudi v etnologiji.11 Pri tem velja je treba poudariti znanstvene dosežke raziskovalnega projekta Oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo FF UL in Inštituta za slovensko narodopisje ZRC SAZU Dedišcina prve sve­tovne vojne: Reprezentacije in reinterpretacije. V prispevku obravnavam spomin na obmocje nekdanje­ga bojišca na soški fronti, kjer sta se spopadli nasprotujo­ci si vojski Kraljevine Italije in Avstro-Ogrske; obmocje je po vojni pripadlo Kraljevini Italiji. Novejše etnološke raziskave so odkrile pomen ohranjanja in valorizacije te dedišcine v slovenskem prostoru; zavedati so se je zaceli predvsem po letu 1991 (Jezernik in Fikfak 2018; Repic 2018; Kozorog 2019). Pricujoca raziskava pa v ospredje postavlja obdobje med obema vojnama, ko so se na ob­mocju oblikovale memorialne prakse, usklajene z italijan­skimi ozemeljskimi pretenzijami in željami po afirmaciji italijanskosti (italianitŕ) teritorija. Na novo pridobljenem (obmejnem) ozemlju, ki je bilo sooceno s korenito politic­no tranzicijo, je bilo namrec treba nacionalni spomin šele konstruirati in posledicno tudi utrditi. V tem procesu so to vlogo odigrali tudi nekdanji veterani oziroma žalujoce družine vojakov, ki so izgubili življenje na fronti. Obiskovanja spomenikov, bojišc in pokopališc prve sve­tovne vojne so postala ustaljena praksa, pojmovana kot (sekularno) romanje22 Za uporabo oklepajev pri besedi sekularni glej Kavrecic (2017: 145, op. 7) in Baraniecka-Olszewska (2017: 130). veteranov ali njihovih družin. Neka­teri veterani so se po vojni združevali v društva, s katerimi so se udeleževali romanj, med njimi je bilo tudi veteransko združenje nekdanjega 1. bataljona 269. pehotnega polka, ki je predmet obravnave. Tovrstna veteranska združenja so si prizadevala ohranjati spomin, predvsem pa pridobiti priznanje za svoja dejanja (Jezernik 2018: 39). Prav obiski krajev spomina (pokopališc, spomenikov, parkov) so imeli pomembno vlogo pri oblikovanju in utrjevanju nacionalne pripadnosti, predvsem na mejnem obmocju, kjer »enotna« nacionalna identiteta še ni bila »utrjena«. Ucinkovita pro­paganda za vzpostavljanje nacionalne identitete je bilo tu­di obiskovanje teh krajev, tako s strani omenjenih združenj kot tudi drugih obiskovalcev. V ta proces se je uspešno vkljucila tudi turisticna dejavnost in s tem sledila intere­som politicnega režima, v tem primeru italijanskega, ki je kmalu po prvi svetovni vojni dobil avtoritarni znacaj. Tu­rizem kot panoga je namrec pogosto podvržen interesom vladajoce politicne doktrine. Metodologija V prispevku obravnavam komemorativne prakse, poveza­ne s prvo svetovno vojno. Zlasti se posvecam obiskovanju nekdanjih bojišc in pokopališc na soški fronti. Casovno se osredotocam na obdobje neposredno po prvi svetovni vojni, ko je na obravnavanem obmocju prišlo do velikih sprememb. Te niso nastale zgolj zaradi posledic bojeva­nja in vojne, ampak tudi iz politicnih razlogov. Obmocje Primorske je namrec prešlo iz ene državne tvorbe v drugo, iz Avstro-Ogrske v Kraljevino Italijo (Rapalska pogodba 1920). Podobno kot drugod so se tudi na tem obmocju raz­širile komemorativne prakse in obeleževanje vojnih žrtev, pri tem pa je bil v ospredju spremenjeni nacionalni znacaj. Komemorativne prakse, povezane z romanjem in tudi s tu­risticno dejavnostjo, so v tem prostoru obenem prispevale k oblikovanju oziroma utrjevanju nacionalne pripadnosti. Prispevek temelji na analizi in študiju primarnih (arhiv- skih) in sekundarnih (literatura, turisticna periodika in vo­dniki) virov. Kot vira pri raziskovanju pojava obiskovanja nekdanjih bojišc – v tem primeru soške fronte – lahko upo­rabimo tudi pisma in dnevnike. Spomini, beležke, poroci­la, dnevniki so oblike zapisov, ki nam odstirajo poglede neposrednih udeležencev bojev. Kakšne vtise so obisko­valci dobili ob obisku nekdanjih bojišc? Kakšne itinerarije so izbrali? Kot primer sem vzela obisk iz avgusta 1925, ko so nekdanja bojišca soške fronte obiskali veterani in svoj­ci; obisk je zabeležen v obliki dnevnika oziroma potopi­sa. Izsek dnevnika je bil leta 1995 v casopisu Il Territorio (Tržic/Monfalcone) objavljen kot Archivio della Memo­ria (Arhiv spomina) z naslovom: Ritornare sul campo di battaglia, le radici del turismo reducista (Vrnitev na bojno polje, korenine »veteranskega« turizma). Onorio Battelli­no33 Avtor oziroma urednik besedila je bil videmski geometer Onorio Battellino. Battellino je bil po vojni državni uslužbenec pri javnih delih, nekdanji porocnik in tajnik ter logisticni vodja skupine. Bil je med udeleženci romanja. je v krajšem uvodnem tekstu poudaril, da je to redek primer »popotniškega dnevnika« (diario di viaggio) sku­pine nekdanjih castnikov 1. bataljona 269. pehotnega pol­ka. Objavljen je le del potopisa, ki se nanaša na obmocje soške fronte in obsega skoraj sedem strani besedila. Sekularno romanje in turizem obiskovanja bojišc Po prvi svetovni vojni so v vojno vpletene države zace­le urejati množicna grobišca neznanih vojakov in v kra­jih nekdanjih spopadov ali vecjih mestih in prestolnicah postavljati spomenike. Prva svetovna vojna je prelomna v smislu zahtev po priznanju in primernem pokopu žrtev ter procesu žalovanja, saj je povzrocila ogromno žrtev. V tem procesu je bila posamezniku odvzeta identiteta in prestavljena v nepoznane kolektivne subjekte, njegovo žrt- vovanje pa glorificirano. Ta pristop se je preživelim zdel najprimernejši za komemoriranje padlih, predvsem vseh neidentificiranih. Spomeniki so z izborom nakljucnih tru­pel in s slavnostnimi pokopi nacrtno gradili na kultu. Ta­ko so s koncem vojne želeli prikazati oziroma vzpostaviti pokrajino nacionalnega spomina, ki je imel po eni strani komemorativno funkcijo, po drugi pa je bil vizualni prikaz nacionalnega diskurza (Klabjan 2010: 401). Gradnja in postavitev spomenikov ter drugih obeležij na obmocjih, kjer so potekali boji, oziroma na italijanski vzhodni meji sta imeli v njenem povojnem nacionalnem diskurzu vidno ideološko konotacijo. Zato sta imela spod­bujanje in promocija obiskovanja teh krajev pomembno vlogo, tako v smislu romanja kot turisticnega ali poucnega obiska. Obiskovanje krajev, kjer so potekali boji, je seve­da imelo mocno custveno noto (Eade in Katic 2017: 1–3). Sociolog in zgodovinar Tony Walter je te obiskovalce de­finiral kot romarje in pri tem poudarjal, da gre za sekular­no obliko romanja, saj ni bilo vezano na religiozne prakse oziroma poudarek ni bil na religioznih obredih, ki so po­tekala na tovrstnih krajih, ampak na aktu spominjanja in žalovanja. Po mnenju zgodovinarja Davida W. Lloyda je tradicionalna religija »ponudila jezik in imaginarij, preko katerih se lahko izraža žalost nacije in prispeva k obliko­vanju ritualov«, ki pomagajo pri samem procesu žalovanja (Lloyd 1998: 5; gl. tudi Walter 1993). Veliki spomeniki, kot na primer tisti v Sredipolju/Redipuglia, Oslavju/Oslavia in Kobaridu/Caporetto,44 Pri prvi omembi krajev so ti napisani v slovenski in italijanski razlici­ci, v nadaljevanju clanka pa je navedeno le slovensko poimenovanje. so predstavljali nacionalni teritorij, kjer si je Italija prizadevala za glorifikacijo zmagoslavnih bojev in bitk ter tako prispevala h krepitvi nacionalne iden­titete in pripadnosti. Komemorativne prakse na teh krajih so bile pomembne z vidika žalovanja in spominjanja/obele­ževanja, obenem pa so bile orodje za »oblikovanje nacije in integracije posameznika v nacionalno telo« (Klabjan 2010: 401; gl. tudi Jezernik in Fikfak 2018). Unicenje in morija, ki ju je povzrocila prva svetovna voj­na, sta vplivala tudi na turisticni sektor, ki se je že pred vojno uveljavil kot priljubljena in dobickonosna dejav­nost (Kavrecic 2017a). Iz nje je izšla nova niša, ceprav sta, predvsem v prvih povojnih letih, dobicek oziroma tr­ženje smrti in tragedije veljala za moralno nesprejemljiva. V povojnih letih je turisticna industrija svojo promocijsko strategijo in terminologijo prilagodila danim razmeram.55 Kot prvo je turisticne pakete na obmocju nekdanjih bojišc zacelo ponujati podjetje Thomas Cook and Sons s t. i. battlefield excursi­ons. Njegovi pobudi so sledile tudi druge potovalne agencije, kot na primer Dean and Dawson Ltd, Alpine Sports Ltd, Pickfords Ltd, Polytechnic Touring Association Ltd in Frame’s Tours (Lloyd 1998: 30). Kljub temu da spomeniki na krajih bojev niso bili namenjeni turistom, je ocitno ta industrija hitro zaznala ugoden trg. Bojišca na zahodni fronti so bila privlacna predvsem za angleške obiskovalce (Illes 2008: 138), Galipoli pa za avstralske in novozelandske (Lloyd 1998: 98). Obe obmocji sta še danes privlacni tocki za obiskovalce, tako v »svetem« kot »profanem« pomenu. Današnji zahodni slovenski prostor se je tedaj znašel v spremenjenih politicnih, ekonomskih in socialnih okolišci­nah, kjer je pomembno vlogo igral italijanski nacionalni diskurz (zlasti po letu 1922, ko je fašizem uradno prevzel oblast). Mnoge »stare«, uveljavljene turisticne destinacije iz obdobja vladavine cesarske Avstrije (od 1867 Avstro­-Ogrske) so po vojni pripadle Kraljevini Italiji in so svoj prostor iskale v njenih okvirih (gl. Kavrecic in Klabjan 2010; Kavrecic in Koderman 2014; Kavrecic 2017; Ka­vrecic in Radoševic 2017). Hkrati je bil izkazan precejšen interes za t. i. turizem obi­skovanja bojišc (kot segmentu »temnega turizma«/dark tourism) (Kužnik 2015; Šuligoj 2016; Šuligoj 2017; Šu­ligoj in De Luca 2019). Sam razvoj ponudbe, povezane z obiskovanjem krajev, kjer so potekali boji, ali obmocij, kjer so bili po vojni postavljeni spomeniki in urejena po­kopališca, je zlasti v tem obdobju tesno povezan z že ome­njenim (sekularnim) romanjem. Romar je poosebljal du­hovnega obiskovalca (Walter 1993: 7; Eade in Katic 2017: 2), promocija tovrstnih obiskov pa je naslavljala predvsem emocionalno plat potencialnih italijanskih obiskovalcev krajev spomina (Leonardi 2014: 82–83). Turizem je v tem kontekstu najpogosteje dobil negativni predznak (zlasti s strani veteranskih združenj in sorodnikov žrtev), saj naj bi se turisti naceloma zanimali zgolj za zabavo in sprostitev. Interesa za komemoriranje žrtev vojne naj ne bi izkazova­li (Walter 1993: 72; Winter 2011: 165). Turisti so v oceh žalujocih predstavljali banalizacijo tragedije, trivilizacijo spomina na padle oziroma izkušnjo vojne (Mosse 2007: 168), te kraje naj bi obiskali brez emocionalnega naboja oziroma spoštovanja žrtvovanja. Žalovanje in spomin­ske prakse naj bi bili zunaj interesnega polja turistov, ki so bili kot taki oznaceni za »manjvredne« obiskovalce v primerjavi z romarji (Winter 2009: 616). Tako dojemanje je razumljivo, ce se osredotocimo na razvoj elitnega mo­dernega turizma v 19. stoletju, ki je poudarjal zlasti uživa­nje v brezdelju (kopanje, sprehodi, zabave itd.). Turist je simboliziral elitnega letovišcarja, ki je uporabljal storitve v termalnih, morskih ali gorskih zdravilišcih. Turisti so svoj prosti cas preživljali v prestižnih resortih, kjer se niso obremenjevali s tragicnimi dogodki (Kavrecic 2017a). Termin romarji se torej nanaša na obiskovalce, ki so bodi­si nekdanji vojaki ali pa sorodniki umrlih v boju. Namen njihovega obiska je bil predvsem komemorativne narave. Turizem obiskovanja bojišc pa oznacuje predvsem obi­skovalce, ki so tovrstne kraje obiskovali iz radovednosti, naceloma brez globoke custvene komponente oziroma empatije. Kljub temu, kot se pokaže na obravnavanem pri­meru, obe kategoriji težko povsem locimo.66 To tudi potrjuje tezo Caroline Winter, ki meni, da je tranzicija med eno in drugo kategorijo mogoca; pogosto poudarjena dihotomi­ja med turistom, ki obiskuje bojišca, in (sekularnim) romarjem je zanjo nevzdržna. Ostra distinkcija je torej vprašljiva (Winter 2009: 616). Njeno tezo potrjuje tudi George L. Mosse, ki trdi, da je bilo obe kategoriji obiskovalcev težko lociti že ob prvih obiskih, saj so tudi romarji kupovali spominke in uporabljali turisticne storitve (na­stanitev, hrana) (Mosse 2007: 170–171). Kljub temu ostajajo mnenja v prid distinkciji ali proti njej precej razdvojena (Winter 2011: 167; Eade in Katic 2017). Obiskovanje bojišc soške fronte v obdobju med obema vojnama zazna­muje tudi vprašanje nacionalne identitete, v tem primeru italijanskosti teritorija. Turisticne oglaševalske strategije in organizacije, ki so skrbele za postavitev in vzdrževanje spomenikov, so poudarjale nacionalni vidik in z memori­alnimi praksami in z glorifikacijo žrtvovanja prispevale h konstrukciji kolektivnega spomina. Prav zato ti dve skupi­ni nista bili edini pozvani k obisku. Mlajše generacije se je lahko izobraževalo in osvešcalo le z obiski krajev spomi­na, prav tako so k obisku spodbujali delavce. Nove prakse komemoriranja Z glorifikacijo neznanega vojaka in njegovega žrtvovanja so se pojavile tudi nove prakse komemoriranja in novi ri­tuali. Govorimo o postavitvi, zlasti pa obiskovanju spome­nikov in krajev spomina kot takih. Vojni spomeniki so bili postavljeni zato, da ohranjajo spomin za druge generacije, utrjujejo obcutek pripadnosti doloceni skupnosti, pred­vsem pa so postavljeni kot »temeljni del nacionalne ikono­grafije sodobnih držav« oziroma, v konkretnem prostoru, »predstavljajo vizualni del procesa oblikovanja nacionalne identitete« (Širok 2012: 634, 635–636; Jezernik in Fikfak 2018: 11–12). Kmalu po vojni so bile že organizirane prve komemora­cije. Število velikih, monumentalnih spomenikov, parkov spomina in pokopališc pa je iz leta v leta narašcalo. Prav zaradi dejstva, da je bilo med padlimi mnogo neidentifi­ciranih žrtev, se je postavitev obeležij neznanim vojakov zdela najprimernejša (Klabjan 2010: 401). Spomeniki so bili postavljeni z namenom pokazati na ogromno žrtev, ki so jo bili vojaki pripravljeni narediti za svojo nacijo. Paddy Griffith meni, da je markacija prostora (nekdanje­ga bojišca) pripomogla k procesu žalovanja in razumeva­nja vojnega dogajanja, oziroma je celo zadostila potrebi po lastninjenju in nadzorovanju dogajanja (Griffith v Illes 2008: 147). Vojna je drasticno posegla v krajino, kjer so potekali spopadi, na dolocenih mestih je po njej dejansko ostalo bore malo, saj je bila skoraj popolnoma unicena. Prav zaradi potrebe po osmišljanju in oblikovanju predstav (za obiskovalce) je postavitev velikih memorialnih parkov in spomenikov pripomogla k razumevanju tega prostora in procesov, ki so se tam odvijali (Iles 2008: 139; Repic 2018). Kajti, kot je poudaril že David W. Lloyd, krajina, ki je privabljala obiskovalce, je bila vecinoma imaginarna. Spomin in asociacija na boje sta bila osrednja dejavnika atrakcije teh opustelih krajev (Lloyd 1998: 112). T. i. sites of memory/lieux de memoire (koncept, ki ga je prvi oblikoval francoski zgodovinar Pierre Nora), »kraji spomina«, kostnice, vojaška pokopališca, so bili pomemb­ni tudi za afirmacijo nacionalne pripadnosti, še zlasti na etnicno mešanem mejnem obmocju, kjer neka skupna identiteta še ni bila oblikovana. Pri tem je Italija zlasti na mejnih, »spornih« obmocjih imela še vecji interes za spod­bujanje obiska v namen utrditve nacionalne identitete pro­stora. Na primeru študij prostora se pokaže, kako dolocena skupnost selektivno izbira in doloca njegovo/svojo iden­titeto, kar se kaže tudi v obmejnem prostoru, kjer v krajih spomina, spomenikih in komemoracijah interpretira »svo­jo« preteklost. Spomeniki in obeležja tako simbolizirajo mocno politicno komponento in so orodje elit za oblikova­nje in ohranjanje želene podobe preteklosti ter utrjevanje nacionalne enotnosti in identitete dolocene skupnosti (po Misztal v Širok 2012: 633). Ureditev krajev spomina so vodile posamezne organizaci­je, ki so skrbele za postavitev, nadzor in vzdrževanje spo­menikov. Prve tovrstne organizacije so bile ustanovljene v državah, ki so iz vojne izšle kot zmagovalne, to je v Veliki Britaniji (War Graves Commission), Franciji (Secretary of State for Front Line Veterans and Victims of the War) in seveda Italiji. Ufficio centrale per la cura e le onoranze alle salme dei caduti in Guerra (Osrednji urad za skrb in pocastitev padlih v vojni, C.O.S.G.C.) je bil ustanovljen leta 1920. Urad je imel vec sekcij, in sicer v Bresci, Tren­tu, Trevisu, Vidmu/Udine in Gorici/Gorizia. Njegova pri­marna naloga je bila skrb za ureditev nekdanjih bojišc, zbiranje, iskanje, ekshumacija in pokop ostankov padlih, ureditev njihovih grobov, pocastitev padlih. V vojni poražene države si, tudi zaradi vojnih odškodnin, niso mogle privošciti tako monumentalnih obeležij. Zara­di tega je skrb za grobove pogosto prešla v zasebne roke: v Avstriji je za to skrbel Österreichische Schwarze Kreuz (ÖSK) (organizacija Crni križ, ustanovljena leta 1919), v Nemciji pa Volksbund Deutsche Kriegsgräberfürsorge (Nemška komisija za vojaška pokopališca, ustanovljena leta 1919) (Fabi 1999: 54; Mosse 2007: 91–92; Todero 2010: 64). V okviru Kraljevine SHS je bila leta 1931 (pr­vi obcni zbor je bil že leta 1924) v Sloveniji ustanovlje­na Zveza slovenskih vojakov iz svetovne vojne (pozneje preimenovana v Zvezo bojevnikov). Njena glavna naloga je bila podobna kot v sorodnih organizacijah: spoštovanje padlih, pocastitev spomina na žrtve, postavljanje spome­nikov in urejanje vojaških pokopališc, nudenje pomoci clanom organizacije, invalidom in vojnim sirotam ter pro­mocija slovenske narodne zavesti in jugoslovanske države (Svoljšak 2006: 278–279; Jezernik 2018: 42). Omenjene organizacije so tudi spodbujale in sponzorirale potova­nja za žalujoce družine in veterane, ki si sami niso mogli privošciti komercialnih ogledov oziroma potnih stroškov (Winter 2009: 622). Organizirani obiski so bili prilago­jeni posameznim ciljnim skupinam, vkljucno s šolskimi otroki (npr. na bojišca v Flandriji na zahodni fronti) ali z delavskimi združenji. Poleg tega so se nekateri veterani po vojni združevali v razna združenja in društva ter v njiho­vem sklopu organizirali potovanja/romanja na sveta me­sta, bojišca prve svetovne vojne. Ker je bilo v pricujocem prispevku obravnavano obmocje del Kraljevine Italije (njena nova vzhodna provinca), si je vlada zelo prizadevala ne samo za glorifikacijo žrtvovanja svojih vojakov, ampak je to v tem multietnicnem prostoru uporabila tudi kot sredstvo za nacionalno afirmacijo. Nove komemorativne prakse so se pojavile v številnih državah, pri tem pa lahko poudarimo, da je specifika italijanskega prostora razsežnost, ki so jo dosegli z na novo pridobljeni­mi ozemlji (Primorska, Tirolska). Z velikimi javnimi ma­nifestacijami se je poskušalo uveljaviti novo, italijansko nacionalno podobo obmocja. Impresivni spomeniki, kost- nice in parki, posveceni vojakom, ki so se bojevali v prvi svetovni vojni, so bili postavljeni tudi z namenom kon­solidacije italijanske oblasti v novih provincah (Kavrecic 2015: 46–47; Kavrecic 2016: 18; glej tudi Judson 2001). Prebivalstvo Julijske krajine je bilo etnicno precej mešano in je vkljucevalo osebe, ki so se vojskovale na nasprotnih si straneh. Slovenci, Hrvati in deloma Italijani iz Avstrij­skega primorja so se bojevali na strani cesarja Franca Jo­žefa, torej proti italijanski vojski. Prav zato je bilo treba v tem prostoru vložiti izdaten trud za kreiranje italijanske identitete, kar so najpogosteje in najucinkoviteje storili z ignoriranjem obstoja »druge strani«, z oblikovanjem eno­stranske interpretacije zgodovinskih dogodkov ter s selek­tivnim spominjanjem preteklosti. Tak primer so bojišce na soški fronti in povojne prakse komemoriranja. Glorifikaci­ja žrtve italijanskega vojaka na tej fronti je bila ucinkovito orodje kreacije nacionalne pripadnosti. V tem kontekstu so veterani igrali nezanemarljivo vlogo. Kult neznanega padlega vojaka je postal pomemben dejav­nik »religije nacionalizma ali patriotizma« z mocnim poli­ticnim vplivom (Mosse 2007: 7; Todero 2010: 53; Jezernik in Fikfak 2018: 15; Jezernik 2018: 52).77 Todero (2010) meni, da se je »religione della patria« pozneje razvila v mitološki univerzum fašizma. Osrednje mesto je imelo pokopališce oziroma grob ali grobnica (Mosse 2007: 7–8, 10).88 Mosse (2007) meni, da so bili mit vojne izkušnje, njegova legitimi­zacija in upravicenost »izumljeni« stoletja prej, in sicer med franco­sko revolucijo (1789–1799). Ta fenomen je bil v Nemciji, Italiji in de­loma tudi v Sovjetski zvezi aktualen še proti koncu 30. let. Totalitarni režimi (poleg drugih) so svoji moc in avtoriteto gradili na nacionalizmu in idealih boja (Dato 2014: 701–702). Ta proces je bil viden zlasti v italijanski vzhodni pro­vinci (podobno pa tudi na Tirolskem). Vkljuceval je dolo­ceno skupnost (v tem primeru italijansko) in s selektivnim izborom spomina in njegove uporabe oblikoval identiteto ter interpretacijo lastne preteklosti. Kraji spomina so z raz­drobljeno in za nekatere deležnike sporno memorializaci­jo pomagali nadzirati in cenzurirati disonantne dogodke iz preteklosti (Carr v Stone 2012: 1567–1568).99 Winter (2009: 607) meni, da vsaka generacija cuti potrebo po ustvar­janju socialnih spominov, ki so rekonstrukcija preteklosti v luci se­danjosti. To naredi s selekcijo in z artikuliranjem informacij. To pomeni, da so bile lokacije postavitve in same inavguracije spome­nikov in parkov nacrtno izbrane (npr. Sredipolje, Kobarid) ter so igrale pomembno vlogo pri konsolidaciji režima. Organizacija in promocija obiska memorialnih krajev soške fronte V novih državnih in politicnih okolišcinah si je Italija pre­ko razlicnih institucij, tudi turisticnih, prizadevala potrditi in upraviciti svojo prisotnost v regiji. Osrednjo vlogo je odigrala leta 1919 ustanovljena nacionalna turisticna orga­nizacija (Ente nazionale per le industrie turistiche, ENIT). Med njenimi cilji sta bila tudi promocija obmocja, zazna­movanega z junaštvom in žrtvovanjem slavne italijanske vojske, in ozavešcanje o njem. »Znanje o obmocju, po­svecenem z junaštvom in žrtvovanjem naše slavne vojske, je treba spodbujati na najucinkovitejši in najprimernejši nacin.« Omenjeni med vojno »osvobojeni« (odrešeni) kra­ji so bili najbolj vredni obiska. Prioriteta ENIT-a je bilo spodbujanje obiska nekdanjih bojišc in ohranjanje spomi­na na dedišcino vojne. Ob tem organizacija ni pozabila po­udariti, da mora biti to narejeno na spoštljiv nacin (ENIT 1926: 28). To se je dogajalo tudi na obmocju soškega bojišca, kjer je bi­la udeležba italijanske vojske v dvanajstih bitkah predstav- ljena kot žrtvovanje za dobrobit in prihodnost nacije. Na tem obmocju postavljene monumentalne zgradbe (Parchi della Rimembranza / spominski parki), Boschi degli Eroi / herojski gozdovi in Cimiteri e Sacrari monumentali / vo­jaška pokopališca in spominska obeležja) so opominjale na zmago v vojni in številna za to izgubljena italijanska življe­nja. Prvo vecje obeležje je bilo leta 1923 kot impozantno vojaško pokopališce nepremagane tretje armade urejeno na gricku Sv. Elije (Cimitero degli Invitti della terza armata); slavnostno so ga odprli 24. maja. To spominsko obeležje ni bilo nakljucno postavljeno prav na obmocju, ki je po vojni pripadlo Kraljevini Italiji in je odsevalo pomen italijanskega žrtvovanja za koncno pridobitev neodrešenih provinc. Na izredno slavnostnem odprtju je prisostvoval sam italijanski politicni vrh: kralj Viktor Emanuele III., vrhovni poveljnik tretje armade, Emanuele Filliberto, vojvoda D'Aosta, in Be­nito Mussolini. Zanj je bil obisk »sveto romanje« (sacro pel- legrinaggio) (Dato 2014: 703; Spletni vir 1). Urad C.O.S.C.G. je v naslednjih letih nadaljeval postavi­tev in urejanje vojaških spomenikov, proti koncu 30. let je bila vecina zacasno postavljenih pokopališc preurejena v kostnice in grobove. Uradni list št. 1386 je objavil Odlok o razglasitvi t. i. »svetih obmocij« / Zone sacre, in sicer hribe Monte Pasubio, Monte Grappa, Sabotin/Monte Sa­botino in Vrh sv. Mihaela-Debela griža/Monte S. Miche­le (Gazzetta Ufficiale 1922: 2807; Kozorog 2019: 70).1010 Kot piše v predlogu o razglasitvi svetih obmocij/con, so bile te iz­brane na podlagi zmagovitih italijanskih bitk oziroma obrambe: Pa­subio je simboliziral naporno obrambo tridentinske fronte, Grappa nezlomljivo obrambo italijanske fronte med hribi in morjem, Sabotin in Vrh sv. Mihaela-Debela griža pa morijo prvih let vojne, ki se je odvijala na Krasu od Tolmina do Tržica, Piave in Vittoria Veneta. Odlok, izdan 22. oktobra 1922, je dolocal, da skrb za lo­kacije, njihov nadzor in vzdrževanje preidejo neposredno pod Vojno ministrstvo. Zakon je bil sprejet z namenom »posvetitve in pocastitve vojakov, ki so se borili v vojni »odrešitve««. V prvem letu so za vzdrževanje lokacij – ureditev con, postavitev napisov, nagrobnikov ter stroške skrbnika obmocja – ministrstvu namenili 250.000 lir. Po­stavitev svetih con je bila namenjena ohranjanju (pravega) zgodovinskega spomina, vzgoji in morali (Gazzetta Uffici­ale 1922: 2807–2808).1111 Strošek vzdrževanja in urejanja naj bi bil precej skromen. Kot pri­merjavo so zapisali, da je Belgija za ureditev precej manjših vojnih obmocij namenila 300.000 frankov. Pomembno je bilo, da se na prihod- nje generacije prenašata kult in spoštovanje žrtvovanja in zmagoslavja. Kot je razvidno iz navedenega odloka, je bil namen ohranjanje spomina in pietete do žrtev ter poudar­janje zmage, kar je prispevalo tudi k utrjevanju nacionalne identitete. V tem primeru je bil poudarjen pogumni in zma­goslavni boj italijanskih vojakov proti avstro-ogrski voj­ski. Skrb za ohranitev krajev in njihovo vzdrževanje je bila zaupana preživelim vojakom, ki naj bi bili najprimernejši nosilci »celostne« dedišcine vojne in edini, ki so jo lahko najbolj »resnicno« predstavljali. Izobraževalni in memori­alni vidik je bil namenjen vsem prebivalcem, predvsem pa šolskim otrokom,1212 Izobraževalne ustanove so organizirana romanja na obmocja nekda­njih bojišc poimenovala »nacionalna romanja študentov [dijakov]« (ASGO 1189). patriotskim in delavskim (dopolavoro) organizacijam. Prav obmocji Sabotina in Debele griže sta bili relativno dobro dostopni. Izbrani sta bili tudi zato, ker je na teh obmocjih italijanska vojska slavila nekaj uspehov (Širok 2010: 346). Na obmocje Debele griže je bil postavljen stražar, ki je bil obenem tudi oskrbnik manjšega muzeja. Urejen je bil tudi prostor, kjer so se gosti lahko okrepca­li in vpisali v knjigo obiskovalcev. V primerjavi s to lo­kacijo naj bi bila sveta cona na Sabotinu dostopnejša in so si jo obiskovalci lahko ogledali tudi brez vodnika. Za pomoc oziroma vodenje so morali zaprositi tisti, ki so si želeli ogledati kaverne. Prav tako sta bila na lokaciji ureje­na manjši muzej in gostišce, prodajali pa so tudi turisticne spominke (fotografije, razglednice, vodnike) (Garibaldi 1928: 60–61). Kljub temu pa je bil Fulvio Suvich, podse­kretar Ministrstva za finance in pomemben akter v turizmu (Commissariato per il turismo), v uvodniku vodnika iz leta 1927 še vedno precej kriticen do tamkajšnje ponudbe za obiskovalce (I campi della Gloria 1927: 6). Prelomna so bila tudi odprtja monumentalnih spominskih parkov in kostnic, kot na primer septembra 1938, ko je bil na odprtju v Sredipolju ponovno prisoten najvišji dr­žavni vrh (Fabi 1999: 55–58; Visintin 2010: 79; Dato 2014: 705),1313 Na odprtje naj bi prišlo preko 80.000 obiskovalcev. Takrat so slavno­stno pokopali ostanke 100.187 mrtvih, med katerimi je bilo 39.857 neidentificiranih. v Oslavju/Oslavia in Kobaridu ali ob odprtju spominskega parka in že omenjenih svetih con v Gorici (Klabjan 2017: 6–7). Obeležja so bila pomembna tudi z ideološkega stališca. Nekatere spomenike so postavlja­li v krajih, ki so sodili na nova pridobljena ozemlja, kot na primer spomenik Cesaru Battistiju v Trentu, Filippeju Corrinoniju v Doberdobu/Doberdň del Lago ali Svetilnik zmage (Faro della Vittoria) v Trstu/Trieste (Fili 2016: 45; Klabjan 2017: 4). Postavitev obeležij ni bila namenjena zgolj enkratni slav­nostni komemoraciji. Glede na to, da je šlo za nove destina­cije (ne zgolj v turisticnem smislu), ki so bile nemalokrat na težko dostopnih mestih, so si organizacije, kot C.O.S.C.G. in ENIT ter druga združenja, prizadevale za promocijo obiska. Obiskovalci so bili predvsem veterani, družine in prijatelji žalujocih, ki so v teh krajih iskali mir in zadnje pocivališce svojih dragih (Fabi 1992: 103; Winter 2009: 615). Prvi vodniki po nekdanjih bojišcih so bili namenjeni predvsem tej ciljni skupini. Vsebovali so opise poti in bitk na frontah. Turisticnih vsebin – kot na primer podatkov o cenah, prevozih, nastanitvah – še niso vsebovali (Lloyd 1998: 30; Guida dei campi 1919).1414 Prvi vodnik iz leta 1919 je bil tiskan v štirih delih. V prvem je bil po­dan zgodovinsko-geografski oris obmocja, drugi se je posvecal soški fronti, tretji obmocju fronte na Piavi, v Cadoreju in Karniji, cetrti pa Trentinu. Izdala ga je Agenzia italiana pneumatici Michelin editrice. Založba je do leta 1921 izdala še 15 vodnikov v anglešcini, kar kaže na interes za ta segment. Tu je pomembno vlogo igrala še dobrodelna nota, saj so dobicek od prodaje namenili vojnim sirotam in obnovi od vojne prizadetih krajev. ENIT-ov vodnik iz leta 1921 je že ponujal vec podatkov o poteh, itinerarijih, cenah prevozov, obisku znamenitosti, ki so vkljucevale tako svete cone in spominska obeležja kot izlet v Postojnsko jamo. V njem je turisticni vidik že bolj poudarjen oziroma se roma­nje in turizem prepletata (Itinerari 1921). Publikacije, ki jih je izdajalo italijansko turisticno združe­nje, so bile namenjene razlicnim ciljnim skupinam. Turi­sticni vodnik iz leta 1928 je bil namenjen predvsem »žalu­jocim romarjem, ki obiskujejo svete kraje, ter veteranom, ki se vracajo na vojna polja, kjer so potekale zmagoslavne bitke«. Omenja še sodobne vojake, mocne in delavne de­lavce, ki jih cas dopolavora vodi k »bogatitvi duše in srca, in vedoželjnega mladega, ki ga zanimata domoljubje in žrtvovanje«. Šele na zadnjem mestu navaja radovednega turista, ki ga žene želja, da bi med ostanki ruševin in spo­mina uvidel nekdanjo tragedijo (Garibaldi 1928: 6). Fulvio Suvich v uvodniku vodnika I campi della gloria (1927: 5) poudarja, da je vodnik namenjen izletnikom, turistom in romarjem. Obenem se obregne ob pomanjkljivo obiskova­nje bojišc, kar naj bi bilo po njegovem posledica slabe or­ganiziranosti in – kljub prizadevanju ENIT-a za spodbuja­nje organiziranja obiska romarjev in turistov – preskromne turisticne ponudbe na teh obmocjih. Pomanjkljivo pa naj bi bile urejeni tudi same lokacije in njihov dostop, potni stroški pa previsoki (I campi 1927: 3–5). Državno turisticno združenje je prve izlete, namenjene predvsem nekdanjim vojakom in sorodnikom padlim, orga­niziralo že od leta 1923. Osrednja državna turisticna organi­zacija si ni prizadevala le za razvoj tovrstnega turizma, to je obiskovanja bojišc, ampak se je zavedala, da je v povojnem obdobju spomin na boje še zelo živ, zato ga je tudi postav- ljala v ospredje. Svojo vlogo je videla v promociji romanj na svete kraje, »kjer naj obiskovalci castno in na najprimer­nejši nacin ozavestijo tako te kraje kot junaška dejanja in žrtvovanje slavne italijanske vojske. Svoje poslanstvo je videla tudi v utrjevanju politicne ideologije in nacionalne pripadnosti« (ENIT 1926: 28). To je dosegla z apropriacijo – tudi v kolektivnem imaginariju – novih odrešenih provinc (Dato 2014a: 35). Igrala je vlogo posrednika med interesi razlicnih akterjev: romarjev, mladih, delavcev in turistov. ENIT si je prizadeval za cim vecji obisk krajev spomina in množicnejša romanja oznacil za »prava nacionalna roma­nja« – veri pellegrinaggi nazionali. Ekskurzije so organizi­rali tudi za druge ciljne skupine. Ob posebnih priložnostih so organizirali tudi vecje komemorativne ekskurzije in pra­znovanja. Seveda pa organizacija tovrstnih ekskurzij ni bila samo v rokah turisticnih organizacij. Romanje veteranov 1. bataljona 269. pehotnega polka Obiski nekdanjih bojišc in spomenikov ter grobov so vzbu­jali mocna custva, predvsem tistih, ki so se tu bojevali, in tistih, ki so v bojih izgubili tovariše ali družinske clane. Fa­šisticni režim si je uspešno prisvojil tako mit in spomin na vojno izkušnjo kot tudi samo zmago. Ustvaril je mit vélike vojne (Todero 2010: 64; 2010a: 388; Cadavez 2011: 152). Pehotni polk je bil del brigade »Aquila« (Brigata 1924–1929), ustanovljene konec maja oziroma na zacetku junija 1917. Brigada je delovala na italijanski fronti. 22. avgusta 1917, med boji na Banjški planoti, je bila prestavljena na obmocje soškega bojišca; utaborila se je na Slapniku in Noznu. Konec leta se je brigada cez reko Piavo umaknila na obmocje Trevisa (Brigata 1924–1929: 193–194). Pehot- ni polk je v vojni izgubil deset castnikov (posledice ran ali ujetništva) in 103 vojake. Med castniki pehotnega polka je bilo 15, med cetami pa 531 pogrešanih. Za izkazan pogum so bili castniki nagrajeni s srebrnimi in z bronastimi me­daljami. Poveljnik 269. pehotnega polka je bil polkovnik Carlo Vivenza, za njim pa podpolkovnik G. Battista Degli Oddi, višji castnik (kapetan) pa je bil major Giuseppe Gaz­zola (Brigata 1924–1929: 202–203). Društvo veteranov, skupina nekdanjih castnikov 269. pehot- nega polka, ki ga je vodil omenjeni Gazzola, je nastalo po vojni, iz neznanih razlogov pa je razpadlo na zacetku 30. let. Društvo je pripravilo vec izletov, eden med njimi se je zacel 16. avgusta 1925. Dnevniški zapis, ki opisuje roma­nje, poudarja globoka custva in patriotsko vznesenost. Na drugem »romanju ljubezni, hvaležnosti in spomina« (pel­legrinaggio d'amore, riconoscenza e rievocazione), kakor srecanje opiše avtor dnevnika (Battellino 1995: 91), so po­tovali po obmocju, kjer so padli pogumni vojaki. Itinerarij, lokacije, na katerih so se ustavili, so bile zanje »svete«. Na srecanju so se zbrali nekdanji clani polka, ki so tudi po voj­ni ostali povezani: »[…] bratje danes […] kot tedaj na boji­šcu« in »srecni, ker bomo ponovno preživeli nekaj skupnih dni, a te v celoti, s starimi tovariši iz jarkov« (Battellino 1995: 92–93). Izlet, ki se ga je udeležilo 19 clanov društva, nekdanjih castnikov pehotnega polka, je ponujal ponovno srecanje z nekdanjimi soborci. Na sveto romanje so se po­dali major Giuseppe Gazzola ter 18 višjih castnikov (kape­tana, polkovnik, porocniki, narednik). Skupina obiskoval­cev je pot zacela v Gorici (Italija), kjer so bili nastanjeni v Hotelu della Posta. Gorica1515 V Gorici je bil spomenik padlim (Monumento ai caduti) postavljen šele leta 1929 (ASGO 6). Takrat je med svojo turnejo po Julijski krajini mesto obiskal prestolonaslednik princ Umberto II. Lokalni Il Piccolo je porocal, o množicnem obisku dogodka: »Treni e auto- carri, corriere ed automobili, hanno riversato – č la parola – centinaia e centinaia di persone che interminabili coreti, coloriti da sventolii di bandiere, serpeggiando per strade e per calli, si recano ai luoghi fissati per l’adunanza« (Il figlio del … 1929: 3013). je bila izhodišcna tocka za obisk pomembnejših tock – krajev spomina. Iz zapisa lahko sklepamo, da so si itinerarij organizirali sami (tudi najem avtomobilov), kljub temu da je državna turisticna organizacija v svojih predstavništvih in promo­cijskem gradivu ponujala številne tovrstne izlete. Lahko pa itinerarije, ki so jih za obisk nekdanjih bojišc ponujali turisticni vodniki, primerjamo z itinerarijem, ki so ga iz­brali veterani. To je bil vodnik Itala Garibaldija Sui campi di battaglia del medio e basso Isonzo iz leta 1928, ki je ponujal obisk naslednjih lokacij: obisk vojaškega poko­pališca v Sredipolju, Debele griže (sveta cona), Gorice, Sabotina (sveta cona). Nekaj vec pozornosti je namenjal obema svetima conama (Garibaldi 1928). Enrico Galante v zgodovinsko-prirocnem vodniku Gorizia e i suoi campi di battaglia iz leta 1925 poudarja obisk Trsta, Gorice in okolice, vojaških pokopališc in vojaškega pokopališca v Sredipolju. Ob omembi Ogleja ne pozabi na Gradež, ki naj bi bilo skupaj s Portorožem in z Opatijo najbolj obi­skano morsko letovišce Julijske krajine (Galante 1925). Turisticni vodnik I campi della gloria iz leta 1927 ponuja itinerarije na obmocje vojaškega pokopališca v Sredipo­lju, svetih con na Debeli griži in Sabotinu ter obisk Gori­ce (srednjeveško mesto in grad, pokopališce na Oslavju) (I campi 1927). Itinerariji vodnikov kot dolocene zvrsti publikacij se med seboj niso bistveno razlikovali, vsi so ponujali koristne in­formacije turistom in drugim obiskovalcem: razdaljo, do­stopnost, urejenost lokalitet, podatke o morebitnih vstop- ninah, restavracijah, cenah, prakticne napotke o poteh (primerna obutev, dolžina razdalje obiska, skrbniki loka­cij) ter tudi »ponudbo« zunaj bojišc (zgodovinske spome­nike, kopališke kraje, jame). Ceprav turisticni vodniki kot prirocniki naceloma ne izražajo custev, pa so v njih tudi entuziasticne custvene fraze: sveto romanje, spomenik hvaležnosti, romanje ljubezni, kraji trpljenja, muceništva, sveti kraji, junaštvo, domoljubna vzgoja itd. Vodniki iz te­ga obdobja oziroma vodniki, ki so ponujali itinerarije po nekdanjih bojišcih, vsaj deloma sodijo v potopisni žanr. Njihova retorika se je, tako kot se turisticna panoga ves cas, prilagodila duhu in potrebam casa. Udeleženci, ki so se na bojišca vrnili kot romarji, so se v enodnevnem itinerariju 16. avgusta 1925 vozili po kraških cestah, ki so jih vodile »po krajih muke, žrtvovanja in ju­naštva«. Na poti so »v daljavi obcudovali Vrh sv. Mihaela s štirimi še rdecimi vrhovi od tolikšne junaške krvi« (Bat­tellino 1995: 94). Pot so nadaljevali do Gradišca ob Soci in Sagrada ter Sredipolja,1616 Na pokopališcu so se žrtvam poklonili s cvetjem, o cemur prica tudi priložena, žal slabo vidna fotografija. kjer so se ustavili pri Pokopališcu nepremaganih tretje armade (Cimitero degli Invitti della terza armata). Pisec custveno izpoveduje slavo padlim, neznanim junakom, ki so v imenu ljubezni do domovine žrtvovali svoja življenja. Vzdušje je bilo zelo emocionalno in vzneseno: […] za obvezni vojaški poklon Pokopališcu neprema­gljivih tretje armade [Poveljnik Emanuele Filiberto Voj­voda D'Aosta], kjer je 30.000 junakov našlo vecni poci­tek […] imena vecina od njih so neznana […] v vzdušju slave in ljubezni do domovine, podoživljamo vsa epska dejanja pogumne italijanske vojske v casu težke in hude vojne […] vse to za spoštljivega obiskovalca, ki na gro­bove gleda z vero ter predanim in hvaležnim srcem. Ob obisku tamkajšnje kapele in grobov padlih genera- lov (Chinotto, Monti in Paolini) ter groba neznanega vojaka nadaljuje: »Duša je zahtevala še en poklon templju naj- cistejše romanskosti, kjer neznani Vojak slavi, kjer spi ju­nak Timava« (Battellino 1995: 94–95). Zatem so se z avtomobili odpeljali do muzeja v Ogleju in samega mesta, kjer so si ogledali arheološke ostaline. Ta ogled pokaže, da je itinerarij romanja vkljuceval tu­di obiske profane oziroma turisticne narave; oboje se je prepletlo. Sledil je ogled pokopališca junakov (Cimitero degli eroi) z grobom desetih neznanih vojakov, ki so pad- li v bojih na Krasu (Todero 2010a: 388).1717 Eno truplo neznanega vojaka, enajsto, je simbolicno izbrala Maria Bergamas (madre di guerra). Odpeljano je bilo v Rim, kjer so ga z vsemi castmi pokopali na Vittorianu. Pot so mimo Ronkeja/Ronchi nadaljevali do Tržica, Devina/Duina in Doberdoba. Na poti jih je ob vznožju hriba San Giovanni di Duino/Štivan na boje opominjal spomenik tretji armadi z napisom: Rispettate il campo della gloria e della morte (Spoštujte obmocje slave in smrti) (Battellino 1995: 97). Po vrnitvi v Gorico so izletniki, polni custev in vtisov z romanja, kolegom in kolegicam, ki se niso udeležili izleta, poslali telegrame. Na tem mestu se besedilo tudi konca, nadaljevanje pa ni objavljeno. V besedilu dnevnika ves cas sledimo izražanju custev, vzvišenim in afektivnim tonom avtorja, ki se skupaj s so­borci spominja bitk in zmag (Klavora 2011: 87).1818 Poudarek je na zmagoslavju, zmagoviti italijanski armadi, uspehih vojske proti sovražniku. To je v sozvocju s povojno ideologijo, potre­bo po umiritvi in utrditvi spomina. Kot je ob odprtju kostnice v Sredi­polju izjavil Mussolini: »Zdaj ni cas za zgodovino, je cas za mite.« Ceprav so bile ponekod sledi vojne že zabrisane, je bil na zacetku 20. let spomin na boje še precej živ. Spomin na vojno je pridobil mitološke, junaške razsežnosti: »Na teh in drugih lokacijah ni vec videti rovov, le nekaj unicenih zidov, po­rušenih hiš, vendar še vedno ocitni – celo profanemu po­gledu – težki položaji, ki so jih proti nasprotni sili, enega za drugim, osvojili naši legendarni junaški vojaki« (Bat­tellino 1995: 96). V dnevniku je pogosto omenjena slava, dodeljena italijan­ski vojski in žrtvovanju njenih junaških vojakov, kot npr.: junaška italijanska kri, pogumna, velicastna vojska, slava, predanost in ljubezen do domovine, nepozabni, velicastni kraji in dogodki, vojni heroji, zmaga itd. Romarji, med ka­tere se prišteva pisec dnevnika, so obiskali vec nekdanjih bojišc in spomenikov ter se žrtvam poklonili s cvetjem in custvi. Prvenstveni namen obiska je bil memorialne nara­ve, obenem pa priložnost za ponovno srecanje soborcev. Izletniki so svoj obisk razumeli kot romanje, sebe pa iden­tificirali kot romarje (Battellino 1995: 92). Z omenjenim »turisticnim« obiskom anticnih ostalin v Ogleju je imelo potovanje vsaj deloma tudi bolj posveten znacaj. Tudi v razlicnih vodnikih po nekdanjih bojišcih lahko zasledimo že omenjeno povezavo med romanjem in obiskom »tradi­cionalnih« turisticnih destinacij, kot denimo Postojnske ja­me (Itinerari 1921). Veckrat omenjeni Garibaldijev vodnik je navajal koristne informacije o prometnih povezavah, nastanitvah, restavracijah itd. Poleg obiska bojišc oziroma svetih con je priporocal tudi obisk mesta Trst ali pa jam v Postojni in Škocjanu (Garibaldi 1928: 53). Ocitno so si tudi veterani/castniki 1. bataljona 269. polka zaželeli malo »sprostitve«. Romanje je bilo poleg obvez- nega patriotskega poklona tudi priložnost za druženje s prijatelji in sprošcene pogovore o civilnem življenju. Ob­javljeni dnevnik je le del celotnega dnevnika, pisec na vec mestih zapiše, da gre za prvi dan romanja. Celotno precej daljše besedilo naj bi na okrog sto straneh vsebovalo še opis delovanja na frontah na Krasu in na reki Piavi ter opi­se povojnega, civilnega življenja castnikov oz. integracije v družbo (Battellino 1995: 91). Ker nadaljevanje ni bilo objavljeno, ne moremo vedeti, kaj so si veterani ogledali v naslednjih dneh in ali so obiskali tudi druge turisticne kra­je. Iz itinerarijev drugih turisticnih vodnikov lahko skle­pamo, da so se v naslednjih dneh odpravili do svetih con, drugih vojaških pokopališc in obeležij. O tem, ali jih je pot vodila tudi v druge ponujene turisticne kraje (npr. Gradež, Postojna), pa lahko samo ugibamo. Sklep Po prvi svetovni vojni je prišlo do korenitih politicnih, ekonomskih, kulturnih in socialnih sprememb. Vojne trav­me so pri mnogih pustile dolgotrajne posledice, po drugi strani pa so mocno vplivale na imaginarij številnih nacij. Po vojni so šli narodi skozi proces žalovanja in v ta namen oblikovali nove komemorativne rituale. Na podlagi vojne izkušnje so se oblikovali nove zgodovine, novi miti, ki so jih spremljale nove prakse komemoriranja, javne manife­stacije, kolektivno žalovanje in obeleževanje padlih. V središcu pricujocega prispevka so neposredni udeležen­ci spopadov, italijanski vojaki (oziroma castniki), ki so se borili na obmocju soške fronte. Številna po vojni usta­novljena združenja (veteranska, borcevska in tudi šolska paramilitarna združenja ter organizacije dopolavora) so promovirala obiske na obmocja nekdanjih bojišc. Obisko­vanje krajev spomina prve svetovne vojne je postalo usta­ljena praksa. V ta proces so bili prvi vkljuceni prav vetera­ni in njihove žalujoce družine. Zaradi procesa žalovanja in obeleževanja zmage in junaštev so bili ti obiski oznaceni kot romanja, lahko pa so imeli tudi bolj turisticni znacaj. Pri oblikovanju in utrjevanju nacionalne pripadnosti, pred­vsem na mejnem obmocju, kjer »enotna« nacionalna iden­titeta še ni bila »utrjena«, je imela pomembno vlogo prav ta custvena, patriotska nota. V obravnavanem dnevniku se to pokaže z veckratnimi avtorjevimi poudarki dolgoletne romanske prisotnosti in italijanskosti prostora. Iz obravnavanega primera popotniškega dnevnika nekda­njih castnikov 1. bataljona 269. pehotnega polka je razvi­den nacin organiziranja združenj pri obiskih krajev, ki so v povojni retoriki pridobili svetniški, mitološki znacaj. To­vrstni zapisi se kažejo kot poskusi pomiritve in soocanja z véliko vojno. Ker je šlo za proces žalovanja in spominjanja na sotrpine v vojni ali padle sorodnike, je romanje simbo­liziralo družbeno najustreznejši oziroma najprimernejši nacin spominjanja na boje in padle. Dnevnik 1. bataljona 269. pehotnega polka vsebuje mocno custveno komponen­to, še živ spomin na boje in izgube ter patriotsko noto, ki poudarja nepremagljivo italijansko vojsko, njena junaška dejanja in zmago. Pri tem gre za konstrukcijo (a posteriori) dolocenega zgodovinskega spomina na vojno, ki ga castniki oblikujejo na podlagi svoje neposredne izkušnje na eni in konsolidiranih mitov na drugi strani (Battellino 1995: 91). Dnevnik je tako treba razumeti v okolišcinah in casu, v ka­terima je nastal. Analiza tovrstnega vira nazorno prikaže fe­nomen povojnih komemorativnih praks, ki so se pojavile na Primorskem, in razmere, ki so se po vojni kazale v politicni tranziciji, prehodu iz ene državne strukture v drugo. V na­sprotju z javnimi in množicnimi manifestacijami dnevniški zapisi odstirajo intimnejše poglede na izkušnjo vojne in nje­ne posledice, v tem primeru zmagovite italijanske vojske. Obenem nam obravnavani primer pokaže na prepletenost romarskih ritualov in turisticnega sektorja. Zahvala Clanek je nastal v okviru projekta Postimperialne tranzi­cije in transformacije iz lokalne perspektive: slovenska mejna obmocja med dvojno monarhijo in nacionalnimi državami (1918–1923) (J6-1801), ki ga financira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije. Literatura in viri ASGO 6 – Archivio di Stato di Gorizia / Državni arhiv Gorica, Prefettura di Gorizia-Archivio di Gabinetto, 1927–1946, škatla 6, mapa 25, Gorizia, Monumenti ai Caduti. ASGO 1189 – Archivio di Stato di Gorizia / Državni arhiv Go­rica, Comune di Gorizia »1830–1927«, škatla 1189, mapa 1457, kategorija 1 (Amministrazione), klasifikacija 6 (Commemora­zioni – onoranze-ricevimenti-congressi-ecc.), št. 5348/923. BARANIECKA-OLSZEWSKA, Kamila: Sanctified Past: The Pilgrimages of Polish Re-Enactors to World War II Battlefields. V: John Eade in Mario Katic (ur.), Military Pilgrimage and Battlefield Tourism: Commemorating the Dead. London in New York: Routledge, 2017, 125–146. BATIC, Matic: “Zones more Related to Immortal Splendor of Glory”: Italian War. Memorials and Commemorative Practices in Venezia Giulia (1918–1922). Acta Histriae 26/4, 2018, 1063–1086. BATTELLINO, Onorio: Ritornare sul campo di battaglia le ra­dici del turismo reducista. Il Territorio, Archivio della memoria 4–5, 1995, 91–98. BRIGATA Aquila – 269° e 270° Fanteria. Ministero della guerra, Stato maggiore centrale, Ufficio storico, Brigate di fanteria: Ri­assunti storici dei corpi e comandi nella guerra 1915–1918. Rim: Libreria dello Stato, 1924–1929, 8 volumi, 191–208. CADAVEZ, Cândida: Nationalist Cultural Identity and Tourism during the Portuguese Estado Novo. V: Metin Kozak in Nazmin Kozak (ur.), Sustainability of Tourism: Cultural and Environ­mental Perspectives. Cambridge: Cambridge Scholar Publi­shing, 2011, 135–154. DATO, Gaetano: Lineamenti storiografici, memorie pubbliche e miti all’origine del sacrario di Redipuglia: La fondazione di un tempio della nazione. Acta Histriae 22/3, 2014, 695–713. DATO, Gaetano: Redipuglia: Il Sacrario e la memoria della Grande guerra 1938–1993. Trst: Istituto regionale per la storia del movimento di liberazione nel Friuli Venezia Giulia, 2014a. EADE, John in Mario Katic (ur.): Military Pilgrimage and Bat­tlefield Tourism: Commemorating the Dead. London in New York: Routledge, 2017. ENIT, Relazione sull’attivitŕ svolta nell’anno 1925. Rim: Tipo­grafia del Senato, 1926. FABI, Lucio: Sul collio della grande guerra: Storia, immagini, monumenti, itinerari turistici e conviviali. Tržic: Edizioni della Laguna, 1992. FABI, Lucio: Sul Carso della Grande Guerra: Storia, Itinerari, Monumenti, Musei. Videm: Guide Gaspari (Paolo Gaspari edi­tore), 1999. FILI, Jaka: Smrt na oltarju režima: Fašisticni režim in mit prve svetovne vojne v Julijski krajini (1922–1939). Magistrska nalo­ga. Koper: Univerza na Primorskem, Fakulteta za humanisticne študije, 2016. GALANTE, Enrico: Gorizia e i suoi campi di battaglia: Guida storico-pratica illustrata. Gorica: Stab. Tipografico e librario editore Giov. Paternolli, 1925. GARIBALDI, Italo: Sui campi di battaglia del medio e basso Isonzo. Milano: TCI, Societŕ per il movimento dei forestieri nel­la Venezia Giulia, Guida storico-turistica, 1928. GAZZETTA Ufficiale, relazione e regio decreto-legge 29 ottobre 1922, N. 1386, che dichiara monumenti alcune zone fra le piů cospicue per fasti di gloria del-teatro di guerra 1915–1918. Rim, 258, 1922, 2807–2808. GUIDA dei campi di battaglia, Introduzione storico-geografica, volume I in Isonzo, volume II. Milano: Agenzia italiana pneuma­tici Michelin editrice, 1919. I CAMPI della gloria, Itinerari illustrati delle Zone monumentali dei campi di battaglia da Trieste a Trento. Rim: Ente nazionale per le industrie turistiche, 1927. ILES, Jennifer: Encounters in the Fields – Tourism to the Bat­tlefields of the Western Front. Journal of Tourism and Cultural Change 6/2, 2008, 138–154. ITINERARI per la visita ai campi di battaglia 1915–1918, Rim: Ente nazionale per le industrie turistiche, 1921. JEZERNIK, Božidar in Jurij Fikfak: The Cultural Heritage of the Isonzo Front. Folklore: Electronic Journal of Folklore 73, 2018, 7–18. JEZERNIK, Božidar: Every War Invents its Heroes. Traditiones 47/1, 2018, 35–61. JUDSON, Pieter: “Every German Visitor Has a Völkisch Ob­ligation He Must Fulfill.” Nationalist Tourism in the Austrian Empire, 1880–1918. V: Rudy Koshar (ur.), Histories of Leisure. Oxford in New York, 2001, 147–168. KAVRECIC, Petra: Tourism in the Hands of the Totalitarian Sys­tems: The Fascist Promotion of Tourism in the New Provinces. International Interdisciplinary Conference Movements, Narra­tives & Landscapes, University of Zadar, Croatia, 5th-7th June 2015. Zadar, 2015, 46–47. KAVRECIC, Petra: Obiskovanje spomenikov prve svetovne voj­ne. Obmejni fašizem: Kulturna in socialna zgodovina: Zbornik povzetkov, Koper, 20. in 21. junij 2016. Koper, 2016, 18. KAVRECIC, Petra: »Sacro pelegrinaggio« Visits to World War I Memorials on the Soca/Isonzo Front in the Interwar Period. Etnološka tribina 10/47, 2017, 175–206. KAVRECIC, Petra: Turizem v Avstrijskem primorju. Zdravilišca, kopališca in kraške jame (1819-1914). Koper: Založba Univerze na Primorskem, 2017a. KAVRECIC, Petra in Borut Klabjan: »Na najlepše morje na sve­tu, na Jadran«: Procesi turisticnega razvoja severnega Jadrana pred prvo svetovno vojno in po njej: Primer Ceške in Ceškoslo­vaške. Acta Histriae 18/1–2, 2010, 175–206. KAVRECIC, Petra in Miha Koderman: Slovenski izseljenci in turisticni obisk Dravske banovine s posebnim poudarkom na po­rocanju Izseljeniškega vestnika. Annales ser. hist. sociol. 24/1, 2014, 77–94. KAVRECIC, Petra in Milan Radoševic: Na morje! Izzivi turi­sticnega razvoja v Istri v casu Avstro-Ogrske in italijanske upra­ve s posebnim ozirom na leto 1925. Zgodovina za vse, vse za zgodovino 24/2, 2017, 21–40. KLABJAN, Borut: Nation and Commemoration in the Adriatic. The Commemoration of the Italian Unknown Soldier in a Mul­tinational Area: The Case of the Former Austrian Littoral. Acta Histriae 18/3, 2010, 399–424. KLABJAN, Borut: Erecting Fascism: Nation, Identity, and Spa­ce in Trieste in the First Half of the Twentieth century. The Jour­nal of Nationalism and Ethnicity 2017, 1–18. KLAVORA, Marko: Zavezniška vojaška uprava (1945–1947) in spomin prebivalcev v Zgornjem Posocju. Doktorska disertacija. Koper: Univerza na Primorskem, Fakulteta za humanisticne štu­dije, 2011. KOZOROG, Miha: Strucnjaci i entuzijasti u memorijalnim kra­jolicima velikog rata: Nejednakosti i upotpunjavanje konzerva­cije ratne baštine. Antropologija 19/1, 2019, 65–77. KUŽNIK, Lea: Typology of Dark Tourism Heritage with its Im­plications on Slovenian Future Dark Tourism Products. Research in social change 7/3, 2015, 318–348. LEONARDI, Andrea: La prima guerra mondiale e la vulnerabi­litŕ del fenomeno turistico. V: Peter Gasser, Andrea Leonardi in G. Bartha-Scalman (ur.), Krieg und Tourismus im Spannungsfeld des Ersten Weltkrieges = Guerra e turismo nell’area di tensione della prima guerra mondiale. Innsbruck: Studien Verlag, 2014, 57–98. LLOYD, David W.: Battlefield Touris: Pilgrimage and the Com­memoration of the Great War in Britain, Australia and Canada, 1919–1939. Oxford in New York: Berg, 1998. MOSSE, George L.: Le guerre mondiali: Dalla tragedia al mito dei caduti. Rim in Bari: Edizioni Laterza, 2007. N. d.: Il figlio del Re inaugura l’Ara dei Caduti di Gorizia la Santa: Entusiastiche accoglienze di autoritŕ e popolo al Principe Umberto. Il Piccolo della sera, 8. avgust 1929, VII, 3013. REPIC, Jaka: Memorialization of the First World War in the Landscape of the Julian Alps. Folklore: Electronic Journal of Folklore 73, 2018, 27–46. Spletni vir 1: Grande Guerra, I cimiteri di guerra. Cronologia. Consuntivo Ufficiale – Pubblicazione Nazionale dell'anno 1928; http://cronologia.leonardo.it/storia/a1918z.htm, 29. 12. 2020. STONE, Philip R.: Dark Tourism and Significant Other Death: Towards a Model of Mortality Mediation. Annals of Tourism Re­search 39/3, 2012, 1565–1587. SVOLJŠAK, Petra: Prva svetovna vojna in Slovenci: 1. del. Zgodovinski casopis 47/2, 1993, 263–287. SVOLJŠAK, Petra: Prva svetovna vojna in Slovenci: II. 1945–1992. Zgodovinski casopis 47/4, 1993a, 547–567. SVOLJŠAK, Petra: Prva svetovna vojna in Slovenci: 1994–2014. Prispevki za novejšo zgodovino LV - 2/2015, 143–171. SVOLJŠAK, Petra: Nekaj utrinkov iz delovanja veteranske or­ganizacije Zveza bojevnikov: »Organizacija Bojevnikov je trdna in mocna, je zveza src in duš. Je temelj prijateljstva in ljubezni med narodi.« Prispevki za novejšo zgodovino 46/1, 2006, 277–288. ŠIROK, Kaja: Spomin in pozaba na obmejnem obmocju: Pred­stave o goriški preteklosti. Acta Histriae 18/1–2, 2010, 337–357. ŠIROK, Kaja: Identitete, zgodovina in dedišcina prostora – pra­kse spominjanja in komemoracije na Goriškem v XX. stoletju. Acta Histriae 20/4, 2012, 631–646. ŠULIGOJ, Metod: Memories of War and Warfare Tourism in Croatia. Annales, Ser. Hist. sociol. 26/2, 2016, 259–270. ŠULIGOJ, Metod: Warfare Tourism: An Opportunity for Croa­tia? Economic Research – Ekonomska istraživanja 30/1, 2017, 439–452. ŠULIGOJ, Metod in Kristina De Luca: Raziskovanje temacnega turizma. Metodološki pristopi in raziskovalne perspektive. Gla­snik Slovenskega etnološkega društva 59/2, 2019, 80–91. TODERO, Fabio: Il culto del soldato caduto nella Venezia Giulia dalla Grande guerra al fascismo. V: Anna Maria Vinci (ur.), Re­gime fascista, nazione e periferie. Videm, 2010, 51–68. TODERO, Fabio: Politiche della memoria della grande guerra: Il caso della Venezia Giulia. Acta Histriae 18/3, 2010a, 383–398. VISINTIN, Angelo: Dalla Grande guerra al fascismo: L’ipotesi della Vittoria sui campi di battaglia dell’Isonzo. V: Anna Maria Vinci (ur.), Regime fascista, nazione e periferie. Videm, 2010, 69–87. WALTER, Tony: War Grave Pilgrimage. V: Ian Reader in Tony Walter (ur.), Pilgrimage in Popular Culture. London, 1993, 63–91. WINTER, Caroline: Tourism, Social Memory and the Great War. Annals of Tourism Research 36/4, 2009, 607–626. WINTER, Caroline: Battlefield Visitor Motivations: Explora­tions in the Great War Town of Ieper, Belgium. International Journal of Tourism Research 13, 2011, 164–176. Heritage of World War I: Commemorative Practices of Veterans on the Former Isonzo Front in 1925 The Isonzo Front of World War I had a strong influence on the everyday lives of the inhabitants of the front and its hinterland. It left a significant impact on the area where the battles took place. The soldiers, who fought in this area, or the relatives of the fallen soldiers, are those individuals and groups that are primarily discussed in the article. After the war, new remembrance (and oblivion) practices related to war causalities, conquered or lost territories developed in Europe and around the world. An important, crucial role in the development of these practices and of a collective national memory has been played by the myth of an unknown fallen soldier. As such, it occupied a crucial role in the formation and propaganda of commemorative practices related to World War I battlefields. The catastrophic consequences of the war have influenced the creation of new myths, especially the myth of an unknown soldier who sacrificed his life for his nation. After the war, the arrangement of war graves and construction of memorials took place in the former battlefields or in the major cities and capitals. The article studies the area of the former Isonzo Front battlefield, where the armies of Austria-Hungary and Kingdom of Italy fought on opposite sides. After the war, the battlefield zones and the region of the former Austrian Littoral (Primorska region) was assigned to Italy, which means that it went through a radical political transition. In line with the desire to affirm the Ita­lianness of the territory, it was necessary to construct and consolidate a unified national memory, especially in this contested border area. An important role was played by former veterans and the mourning families of the soldiers who had fought for the nation and lost their lives. Visiting the World War I monuments, battlefields and cemeteries has become an established practice, viewed as a (secular) pilgrimage. After the war, some veterans joined up in associations and part of their activities was devoted to pilgrimages to former battlefields. The article deals with the veterans of the first Battalion of the 269th Infantry Regiment and their pilgrimage to the former Isonzo Front battlefields. Part of their journey to the sites of war (memory) was published as a travel diary in an Italian paper. The article analyses the experience of the visit, which, besides war sites and a strong emotional note, also included some tourist sites. * Petra Kavrecic, dr. zgodovine, docentka in znanstvena sodelavka za podrocje zgodovine, Univerza na Primorskem, Fakulteta za humanisticne študije, Oddelek za zgodovino; petra.kavrecic@fhs.upr.si.  Razglabljanja Petra Kavrecic Razglabljanja Petra Kavrecic Razglabljanja Petra Kavrecic Kostnica v Kobaridu (foto: Petra Kavrecic, 30. 8. 2019). Razglabljanja Petra Kavrecic Razglabljanja Petra Kavrecic Odlok o razglasitvi svetih con (Gazzetta Ufficiale 1922: 2795). Razglabljanja Petra Kavrecic Razglabljanja Petra Kavrecic Izsek iz popotniškega dnevnika (Battellino 1995: 94). Razglabljanja Petra Kavrecic Razglabljanja Petra Kavrecic Razglabljanja Petra Kavrecic Razglabljanja Petra Kavrecic Razglabljanja Neža Cebron Lipovec* ETNOGRAFSKE METODE IN OHRANJANJE STAVBNE DEDIŠCINE Pregledni znanstveni clanek | 1.02 Datum prejema: 22. 1. 2021 Izvlecek: Prispevek raziskuje vlogo etnografskih metod v ohranjanju stavbne dedišcine v okviru sodobnih pogledov na razlicne diskurze v dedišcini (avtorizirani, podrejeni, vkljucujoci), predvsem v fazi vrednotenja. Po pregledu obstojecih in razvija­jocih se primerov rabe etnografskih metod povzema pretekle izkušnje in vlogo etnološkega konservatorstva v Sloveniji, ki je pomembna referenca in potencial za sodobne pristope. Še zlasti pa poudari pomen etnografskih raziskav o vrednotenju kulturne dedišcine v spornih prostorih na primeru odnosa do stavbne dedišcine v slovenskih obmorskih mestih. Kljucne besede: etnografske metode, ohranjanje stavbne dedišcine, diskurzi, dedišcinski študiji Abstract: The paper explores the role of ethnographic methods in the conservation of built heritage set within the framework of contemporary views on heritage discourses (au­thorised, subaltern, inclusive), especially in the significance assessment phase. After reviewing the existing and develop­ing cases of the use of ethnographic methods, it summarises past experiences and the role of ethnological conservation in Slovenia, which represents a reference and a potential for con­temporary approaches. The article highlights the importance of ethnographic research into the significance assessment of cul­tural heritage in contested spaces, through the case of attitudes towards built heritage in Slovenian coastal towns. Keywords: ethnographic methods, built heritage conserva­tion, discourses, heritage studies Uvod Konservatorstvo oziroma ohranjanje kulturne dedišcine historicno izvira iz materialno usmerjenih praks, ki so se posvecale ohranjanju estetske in zgodovinske vred- nosti izbranih objektov ali obmocij. Že v 60. in 70. le­tih 20. stoletja se je zacelo uveljavljati mnenje, da bi v ohranjanje spomenikov in dedišcine morala biti aktivno vkljucena tudi skupnost. V zadnjih dveh desetletjih je to prevladalo tudi v mednarodnih krogih: v ospredje je sto­pil vecplastni družbeni pomen dedišcine in s tem vloga skupnosti (in njenih razlicnih skupin), ki s to dedišcino živi. Ta globalni premik je odprl pot za drugacen pristop v ohranjanju in upravljanju dedišcine, t. i. »na vrednotah temeljeci pristop« (values-based approach; Wijesuriya idr. 2013), ki vkljucuje skupnost in ji daje moc. Botroval je tudi sodobni definiciji konservatorstva kot »upravlja­nja ustvarjalne kontinuitete in družbeno kohezivne dedi­šcinske prakse« (Chitty 2017: 2). Kljub novim obzorjem v strokovno-raziskovalnih krogih obstaja napetost med dvojno epistemologijo dedišcinskih študijev (heritage stu­dies) in konservatorske prakse (Walter 2017). Prakso še vedno zaznamuje znanstveni materializem (Winter 2013: 533), to je osredotocenost na tehnicno in naravoslovno plat ohranjanja dedišcine, in ne na družbeno, ki je osred- nja tema raziskav dedišcinskih študijev in dedišcinskih diskurzov (Smith 2006). Konkretno konservatorsko delo temelji na vrednotenju dedišcine, to pa vecinoma ostaja v rokah stroke, ne pa tudi skupnosti. Nedavne tuje raziskave (Avrami in Mason 2019) kažejo, da se stanje v praksi le spreminja po vzoru Velike Britanije in Avstralije, kjer je že vec desetletij v vseh fazah ohranjanja (od vrednotenja do upravljanja) v ospredju vkljucevalni pristop (Clark 2014; Wates 2014). Kot pravita arhitektka in specialistka za kon­servatorstvo Erica Avrami ter geograf in zgodovinar, prav tako specialist za konservatorstvo Randall Mason (2019: 25), bi morala konservatorska stroka med svoje osrednje naloge umestiti prav prepoznavanje raznolikih, v grajeno okolje vpisanih vrednosti in naracij. Razvoj novih orodij, predvsem etnografskih metod, je zato kljucnega pomena, njihovo uporabo pa omejujejo predvsem zakonski okviri (Avrami in Mason 2019: 27). Delo z dedišcino, ki naj temelji na skupnosti, zajema tri stopnje: udeležbo, sodelovanje in nadzor v rokah izvornih nosilcev (Colwell 2016; Ebbitt McGill 2018). Z vpraša­njem vkljucevanja skupnosti (participacije)11 S participacijo so se etnologi v Sloveniji zadnje case intenzivno ukvarjali, bodisi v dedišcinskih bodisi urbanih študijah – ne pa v konservatorstvu (Poljak Istenic 2019a, 2019b, 2020; Fakin Bajec 2020a, 2020b; Ledinek Lozej 2020; Pogacar idr. 2020; gl. tudi Nared in Bole 2020). Participaciji v konservatorstvu, predvsem historicnih mestnih jeder, se v zadnjih letih posveca umetnostni zgodovinar in konservator Tomaž Golob (Golob 2019); vec o tem v nadaljevanju. v ospredje stopajo etnografske raziskave in s tem vloga etnologov in kulturnih antropologov. Etnografske metode lahko kon­servatorsko vrednotenje obogatijo z vedenjem ne le o ma­terialni kulturi, marvec predvsem o povezanih družbenih praksah in odnosih. To še zlasti velja za slovensko konser­vatorsko stroko, kjer obstajata specificen, v tujini (ali vsaj zunaj srednjeevropskega prostora) neznan koncept »etno­loškega konservatorstva« in profil etnologa-konservatorja, ki sta izvrstno izhodišce za razvoj etnografskih metod v sodobnem konservatorstvu. Vkljucevanje skupnosti v vrednotenje dedišcine ima izrazit pomen v t. i. spornih krajinah in mestih, kjer »dve ali vec etnicno zavednih skupin – ki se razlikujejo po veri, jeziku in/ali kulturi ter dojemanju zgodovine – sobivajo v situ­aciji, kjer nobena od skupin ni pripravljena podeliti pre­vlade drugi« (Hepburn 2004: 2). V teh prostorih se zaradi razrednih, etnicnih ali drugih razlik oblikujejo vecplastni in tudi kontradiktorni pomeni prostora, spopadajo se razlicni kolektivni spomini (Hrobat Virloget 2019, 2020, 2021), ki sooblikujejo razlicno navezanost na kraj. Te procese lahko prepoznamo v urbanih središcih slovenske Istre, ki jo kot posledica geopoliticnih in demografskih sprememb po dru­gi svetovni vojni zaznamujejo razlicne identitetne skupine. Razlicne oblike navezanosti na kraj in pomeni dedišcine so prepoznavni v odnosu do historicnega grajenega okolja. V zadnjih dveh desetletjih se je pod okriljem neoliberalne ekonomske politike rušilo zgradbe v historicnih mestnih jedrih istrskih mest, predvsem v Kopru. Ogrožene so stav­be tako iz predvojnega obdobja (vse od srednjeveških) kot tudi kakovostne modernisticne zgradbe iz socialisticnega obdobja. V nasprotju s pricakovanji ni bilo veliko javne kritike, kar je odprlo vprašanje o pomenih stavbne dedi­šcine za prebivalstvo. V ožji skupini lokalnih raziskoval­cev dedišcine smo v letih 2012–2014 sprožili raziskovalno pobudo »Pripovedujem zgodbo mesta« (Cebron Lipovec 2015). Že leta 2016 smo bili ob obnovi beneškogotske hiše Benecanka v Piranu prica nazornemu primeru nasprotujo­cega si vrednotenja dedišcine (vec o tem v zadnjem poglav­ju). Projekt je sprožil reakcijo vecje skupine clanov lokalne javnosti, ki je v imenu ohranjanja kolektivne identitete na­sprotovala izbiri strokovnjakov. Ti primeri so pokazali na nujnost sistematicnega vkljucujocega pristopa v vrednote­nju dedišcine – omogocile bi ga prav etnografske metode. V prispevku razmišljam o pomenu etnografskih metod pri ohranjanju stavbne dedišcine za potrebe sodobnega konservatorstva, predvsem v fazi vrednotenja, in o njiho­vem posebnem pomenu v spornih prostorih. Poudarjam nekaj temeljnih teoretskih izhodišc dedišcinskih študijev, ki zarisujejo tudi delovni okvir konservatorske stroke. Predstavljam nekatere v tujini razvite metode, ki bi lahko konservatorske procese vrednotenja dedišcine obogatile in okrepile tudi v Sloveniji. Sledi oris vloge etnografskih raziskav za vrednotenje dedišcine v slovenskem prostoru. V posebnem poglavju se posvecam pomenu etnografskih raziskav za ohranjanje nepremicne dedišcine na obmocju severne Istre kot spornega prostora. Prispevek je zamišljen kot povabilo k razmisleku, zato predvsem postavlja vpra­šanja, odpira diskusijo in obenem spodbuja k odpiranju novih raziskovalnih poti – med etnologi raziskovalci in konservatorji v Sloveniji. Teoretski okvir Ohranjanje stavbne dedišcine zaznamuje še nepremošce­ni razkorak med teorijo in prakso (Witcomb in Buckley 2013: 546; Logan, Craith in Kockel 2016: 19). Medtem ko se praksa ukvarja s številnimi tehnicnimi vprašanji in je znanstveno-materialisticno naravnana (Winter 2013), se teorija razvija na interdisciplinarnem podrocju dedišcin­skih študijev, zlasti kriticnih dedišcinskih študijev, ki izha­jajo iz etnološko-antropološkega in sociološkega podrocja. To dihotomijo lahko umestimo v kontekst dveh dedišcin­skih diskurzov (Smith 2006). Avtorizirani dedišcinski di­skurz (authorised heritage discourse) dedišcino razlaga skozi pozitivisticno leco, ki se osredotoca le na materialni vidik dedišcine, ter »pravilno skrb za dedišcino in z njo povezane vrednote prepušca strokovnjakom, saj imajo le oni sposobnosti, znanje in razumevanje za prepoznavanje izvorne vrednosti in pomenov zgodovinsko pomembnih krajev« (Smith 2006: 29). Dedišcino razume kot staticno prico preteklosti, kot vredne prepoznava le izvorne vred- nosti, ki naj bi bile vpisane v dedišcino, medtem ko zasle­duje univerzalnost, odlicnost, avtenticnost in monumental­nost. Posledicno uporablja pristop od zgoraj navzdol, v ka­terem so oblasti in strokovnjaki edini razsodniki pomena, morebitnih drugih razlag pa ne upoštevajo. Povezuje se z nacional(istic)nimi idejami in ne predvideva alternativnih stališc, zlasti nestrokovnjakov. Dolocene elemente tega di­skurza lahko prepoznamo v konservatorski stroki. Percepcija dedišcine s strani skupnosti/javnosti in pristop od spodaj navzgor sta jedro t. i. podrejenega dedišcin­skega diskurza (subaltern discourse; Smith 2006). »Pre­obrat vrednot« (values turn; Avrami 2019: 17) je od 70. let prejšnjega stoletja v konservatorstvu sledil »odporu do strokovnega dela in profesionalizma« (Glendinning 2013: 325); ob tem se je razvila nova, konstruktivisticna para- digma, ki je izzvala ustaljene nacine dolocanja pomena dedišcine in poudarja premik k razumevanju dedišcine kot dedišcinjenja (Harvey 2001), dinamicnega in razvijajoce­ga se kulturnega procesa, vedno znova vzpostavljenega v sedanjosti. Kljucni koncepti te nove paradigme so so­udeležba, raznolikost, clovekove pravice in medkulturni dialog, prevladuje pristop od spodaj navzgor (Kisic 2016: 70–76). Temeljni premik v diskurzu je povezan s koncep­tom participacije skupnosti v odlocevalnih procesih, nje­na aplikacija pa je odvisna od želenega cilja (zgolj dvig zaupanja in podpora obstojecim postopkom odlocanja; dajanje glasu skupnosti kot osrednjemu akterju; promovi­ranje obcutka pripadnosti skupnosti) in pogojuje stopnje participacije (Sanoff 2000: 9–10). Temelj participacije je »gradnja soglasja« (consensus building), ki mora vkljuce­vati cim vecje število razlicnih pogledov, a obenem »sku­pni obcutek o namenu« (shared sense of purpose; Sanoff 2000: 16) – v primeru stavbne dedišcine torej vrednotenja in posledicno ohranjanja. Zavest o vkljucevanju skupnosti je v mednarodnih stro­kovnih krogih prisotna že od t. i. »preobrata vrednot« na prehodu iz 60. v 70. leta 20. stoletja, ko je bila prepoznana vloga prebivalstva v procesih prenove kulturne dedišcine. Na ucinkovitost prenove predvsem zgodovinskih jeder so vplivali zlasti uvidi o demografskih podatkih, rabi in nacinu življenja. V razvoju stroke je aktivno sodelovala tudi takratna jugoslovanska (in slovenska) strokovna sre­nja, kjer se je razvijal t. i. »aktivni pristop« z intenziv­nim poudarkom na vlogi prebivalstva (Marasovic 1985: 49–52). Pomen vkljucevanja skupnosti je poudarilo tudi vec mednarodnih dokumentov s podrocja varstva kultur­ne dedišcine (Amsterdamska deklaracija 1975, Granadska konvencija Sveta Evrope 1985, ICOMOS-ova Washing­tonska listina 1986 itd.). Posebnega pomena je bila konec 70. let zasnovana ICOMOS-ova avstralska Burska listina, ki je poudarila »kulturni pomen« (cultural significance) dedišcine in že takrat nakazala pomen lokalne skupnosti kot nosilke (in torej tudi upravljavke) dedišcine (Avrami in Mason 2019: 17). A koncno vrednotenje je ostajalo v rokah strokovnjakov. Do bistvenega preboja za Evropo je prišlo šele z novo Okvirno konvencijo Sveta Evrope o vrednosti kulturne dedišcine za družbo, imenovano tudi Farska konvencija, ki je leta 2005 poudarila osrednjo vlogo t. i. »dedišcin­skih skupnosti«. Leta 2017 je ta nacela potrdila Evropska strategija za kulturno dedišcino v 21. stoletju. Na deklara­tivni ravni ima tako skupnost glas in mehanizme, da se ti glasovi slišijo, in sicer s pristopi, ki temeljijo na vkljuce­vanju. Sprememba paradigme je privedla tudi do razvoja sodobnega, »na vrednotah temeljecega pristopa« k uprav- ljanju dedišcine, s katerim je bil nadomešcen prejšnji, t. i. konvencionalni pristop (Wijesuriya idr. 2013), ki sovpada z avtoriziranim diskurzom. Premiki v teoriji in na dekla­rativni ravni pa v praksi sprožajo strokovna vprašanja. V konservatorski praksi še vedno prevladujejo vrednosti iz avtoriziranega diskurza (zgodovinske, estetske, znanstve­ne), imenovane dedišcinske vrednosti (heritage values), ki se jih razume kot bistvene (essential values); medtem pa so druge vrednosti, ki se nanašajo na ekonomske vidike, civilno družbo, socialno pravicnost, opolnomocenje skup- nosti, oznacene kot družbene vrednote (societal values) in veljajo za orodne ali instrumentalne (instrumental values) (Avrami in Mason 2019). Soocamo se z dihotomnim po­gledom, ki daje prednost avtoriziranemu konceptu dedi­šcine in vodi v – vsaj na videz – nepremostljiv razkorak med strokovnjaki in nestrokovnjaki. Tudi ob upoštevanju družbene vrednosti je to vkljucevanje reduktivno, saj se družbene vrednosti prevedejo v dedišcinske vrednosti, družbena vrednost pa je pogosto uokvirjena le za strateške cilje fizicnega varovanja (Avrami in Mason 2019: 22). Vprašanja o razlicnih vrednotenjih in potrebi po participa­tivnih praksah (Avrami, Mason in De la Torre 2000; English Heritage 2000; Teutonico in Matero 2003; Clark 2014) so se postavljala tudi v praksi. Vkljucujoci pristop odpira številne poglede na dedišcino, tudi oseb, ki do nje sicer nimajo dostopa, kar presega obicajne meje koncepta dedi­šcine oziroma »obmocje udobja« stroke (Schofield 2014: 2). Predmeti ali kraji postanejo zgolj nosilci, odlagališca ali prenosniki stalno spreminjajocih se pomenov, ki jim jih ljudje pripisujejo (Araoz 2011). V središce stopita koncep­ta obcutenja kraja (sense of place) in navezanosti na kraj (place attachment), simbolni odnos, ki ga ljudje obliku­jejo, ko dolocenemu prostoru pripisujejo kulturno skupne afektivne pomene, prostor pa postane temelj razumevanja posameznika in skupine ter odnosa do okolja (Low in Alt­mann 1992). To je še izraziteje v veckulturnih okoljih, kjer »se spodbijajo hegemonski nacini uveljavljanja pogleda na preteklost, ob katerih soobstajajo alternativne oblike dedi­šcine« (van de Port in Meyer 2018: 2) obicajno nesliša­nih/nevidnih družbenih skupin. Obcutenje/a kraja sestav- ljajo pomeni in vrednote, ki so nad nacionalno priznano dedišcino. Razlicna razumevanja vrednosti zgodovinske­ga okolja lahko postanejo vir napetosti (Schofield 2014; Jones 2016) in ustvarjajo disonantno dedišcino (Ashworth in Tunbridge 1996). Tak je bil omenjeni primer beneško­gotske hiše v Piranu. Teorijo o avtoriziranem diskurzu in konceptu disonantne dedišcine je nedavno dopolnil koncept vkljucujocega de­dišcinskega diskurza (inclusive heritage discourse; Kisic 2016), ki avtorizirani diskurz sooca z drugimi, nehege­monskimi diskurzi. Pomembna tema soocanja diskurzov je prav nesoglasje v dedišcini (heritage dissonance). Ce avtorizirani diskurz podpira enostranski pogled na pre- teklost, ki neguje »eno resnico«, ustvarja dogme in izklju­cenost, ki vodijo v konflikt, pa vkljucujoci diskurz neso­glasja obravnava kot »pojav, ki nam omogoca dejansko ra­zumevanje kompleksnosti in spreminjanja«; ne obravnava ga kot staticni problem, temvec kot »prostor za vzajemno prepoznavanje, sprejemanje, dialog in dinamicni odnos do preteklosti« (Kisic 2016: 295). Nova paradigma je name­njena spodbujanju enakosti z udeležbo razlicnih zaintere­siranih strani ter daje glas skupinam, ki so v avtoriziranem diskurzu neslišne in nevidne. Ne stremi k enoglasni razlagi preteklosti, temvec h konstruktivnemu in k empaticnemu soocanju. A kako prepoznati sporne teme in se z njimi spo­pasti pri prakticnem konservatorskem delu? Dedišcinski študiji in konservatorska stroka so pred izzi­vom, kako vzporediti »dedišcinske« in »družbene« vred- nosti in premostiti vrzel med teorijo in prakso. Avrami in Mason (2019: 26–27) trdita, da je »premik od fokusa na dedišcino k fokusu na družbo kljucnega pomena za od­govoren razvoj konservatorstva in priznavanje politicne soodvisnosti ljudi in krajev dedišcine.« V tem smislu stro­kovnjak postane posrednik oz. mediator (prim. Willems 2010), ne vec edini razsodnik. Konservatorska stroka bi se tako lahko odprla novim orodjem, predvsem etnološki perspektivi, in promovirala vecglasnost dedišcine. Novi pristop bi moral zavzeti kriticno distanco tudi do znacil­nega pogleda antropološke akademske sfere, in sicer, da je dedišcina »konstrukt«, da so skupnosti »zamišljene« in identitete »uprizorjene«. Pozornost bi morali posvetiti izkustvenemu nacinu védenja, kakršnega doživljajo sogo­vorniki v skupnostih, saj se ljudje morda dobro zavedajo konstruirane narave kulturnih oblik, pa jih vendarle do­jemajo kot resnicne in pomembne (van de Port in Meyer 2018). Ta vidik je v konservatorski praksi pomemben v zvezi z (re)konstrukcijo spomenikov, zlasti na ozemljih, ki so zaradi sprememb prebivalstva doživela velike identi­tetne spremembe (prim. trenutni odnos prebivalstva v Ka­liningradu do predsovjetske dedišcine (Sezneva 2012) ali pa odnos do (re)konstrukcij nacionalnih simbolov v Litvi (Cepaityte Gams 2010)). Ob tem pa je treba upoštevati, da se v raziskovanje in vrednotenje dedišcine pogosto vklju­cujejo skupine in posamezniki, ki se sicer (obicajno ljubi­teljsko) že ukvarjajo z dedišcino, in sicer kot predstavniki skupnosti, ob tem pa so pogosto že ponotranjili razlage avtoriziranega diskurza (Habinc 2020: 79). Etnografske metode v konservatorstvu Kako se ta teoretski okvir odraža v konservatorski prak- si? V zadnjih dveh desetletjih narašca raziskovanje dedi­šcine, ki temelji na skupnosti in poudarja vecglasnost, tu­di uporabo etnografskih metod. Podrocje muzeologije je uspešno razvilo novo paradigmo in danes je vkljucevanje vodilno strokovno nacelo na mednarodni ravni (MacDo­nald 2010) in tudi v slovenskem prostoru (Perko 2014; Po­ljak Istenic 2015), ob tem pa se vse bolj izpostavljata tudi nesoglasje in afekt (Smith, Wetherell in Campbell 2018). Zgleden primer vloge etnografskih metod za raziskovanje pomenov dedišcine v slovenskem kontekstu so raziskave etnologinje Jasne Fakin Bajec, ki se posveca predvsem ne­snovni dedišcini in vlogi skupnosti v njenem trajnostnem upravljanju (Fakin Bajec 2020a, 2020b). V prostorskem nacrtovanju se že vec desetletij uporablja t. i. community planning (Sanoff 2000; Wates 2014), »nacrtovanje s skup- nostjo« s številnimi metodami in tehnikami, med katerimi so mnoge neposredno uporabne za etnološke vidike v kon­servatorskem delu (npr. javna srecanja, anketiranje, javne razgrnitve, forumi za sosešcine; charette; PAR – Partici­pant Action Research; razstave in vodeni sprehodi ipd.; Sanoff 2000; Wates 2014). Nekatere metode so specificno uporabne za prepoznavanje razlik med posameznimi sku­pinami v skupnosti, tudi v odnosu do dedišcine. Izpostavi­mo predvsem metodo outreach activity, ki temelji na po­govorih z manjšimi skupinami, ki jih vodi t. i. community consultant (nekakšen lokalni zaupnik), namenjena pa je stiku s težko dosegljivimi in redko slišanimi skupinami. Na podrocju nepremicne dedišcine so participatorne oblike najbolj razvite na podrocju arheologije, kjer se je oblikovalo posebno podrocje javne ali skupnostne arhe­ologije (community archaeology, collaborative archaeo­logy; Colwell-Chanthaphohn in Fergusson 2008). Pristop je še posebej pomemben v postkolonialnih kontekstih, kjer etnografija odkriva presecišca med dinamiko moci in razlicnimi dedišcinskimi praksami. Pristop participatorne­ga aktivnega raziskovanja (Participant Action Research – PAR), »emancipatorne metodologije, ki spodbuja vza­jemne in sodelovalne prakse preko participacije 'prouce­vanih' pri snovanju, izvedbi, vrednotenju in pridobitvah raziskovanja« (Hollowell in Nicholas 2009: 147), želi s sodelovalnimi, samoreflektivnimi in kriticnimi raziska­vami opolnomociti udeležence in spodbuditi družbene spremembe. Udeleženci iz lokalne skupnosti so v pristo­pu PAR opredeljeni kot soraziskovalci, so torej predmeti obravnave in raziskovalci obenem, ne pa zgolj »viri po­datkov« (Wells 2015). Posledicno rezultati PAR vkljucu­jejo znanje »konvencionalnih« strokovnjakov in »civil­nih« strokovnjakov, s tem pa »v sooblikovanje vednosti vkljucujejo osebe, dolgo utišane pod pritiskom sil, ki so želele nadzorovati znanje« (Wells 2015: 255). PAR je zelo širok, zato uporabljene metode vkljucujejo tako obicajne etnografske metode kot pripovedovanje zgodb, pogovor­ne krožke, pisanje casopisnih prispevkov, izbiranje foto­grafij, umetniško udejstvovanje in podobno. Wells je PAR oznacil za proces zdravljenja odnosa med strokovnjaki in clani skupnosti (Wells 2015: 258). Pristop ima posebno vlogo pri raziskovanju v staroselskih skupnostih in med njihovimi potomci ter predstavlja glavno orodje dekoloni­alizma, ki si prizadeva za povrnitev nadzora skupnosti nad njihovo »dedišcino« ali njihovim odnosom do preteklosti (Hollowell in Nicholas 2009: 141). Ceprav se nanaša pred­vsem na pokolonialne kontekste, predstavlja pomemben prispevek tudi za raziskave v Evropi. Pomemben vidik participatornega raziskovanja je promoviranje tehnike »raziskovalnega pogovora«, ki »spodbuja kolektivni spo­min in prenos vednosti, istovetne posamezni kulturi, med samo raziskavo« (Hollowell in Nicholas 2009: 151; Wells 2015: 259). Ce upoštevamo prvo nacelo na vrednotah te­meljecega pristopa, predstavljajo etnografske metode po­memben potencial za premostitev vrzeli med strokovnim in nestrokovnim védenjem ter identificiranjem protislovij in reševanju nesoglasij. V evropskem kontekstu se participatorne raziskovalne tehnike pogosto uporablja pri vrednotenju stavbne dedi­šcine, a ti pristopi lahko tudi vzpostavljajo skupne kultur­ne pomene in skupni epistemološki okvir (Wells 2015). Uporaba participatornih raziskovalnih pristopov v konser­vatorstvu stavbne dedišcine še caka na bolj poglobljeno in primerjalno raziskavo. Študije primerov kažejo, da se participacija na podrocju konservatorstva kaže predvsem v prostovoljnem delu v majhnih lokalnih skupnostih in v skupnih pristopih upravljanja od spodaj navzgor, poveza­nih z vzdrževanjem (Wijesuriya idr. 2017: 41). Setha Low, vodilna antropologinja prostora, specializirana za razisko­vanje navezanosti na kraj (place attachment), je naredila pomemben premik v raziskovanju pomena historicnega okolja v procesih prenove, ki razkrivajo tudi nesoglasja v vrednotenju dedišcine. Leta 2000 je v okviru projekta na Getty Conservation Institute (Avrami idr. 2000) pred­stavila Rapid Environmental Assessment Process (REAP) – proces hitrega vrednotenja okolja kot orodja za kratko­trajne skupinske raziskovalne projekte, ki je namenjen opredeljevanju vrednot zainteresiranih deležnikov in skup- nosti. REAP pomaga konservatorjem in upravljavcem ra­zumeti kompleksnost družbenih odnosov in kulturnih di­namik pri nacrtovanju in razvoju konservatorskih posegov na spomeniških obmocjih (Low 2002: 36). Cilj REAP-a je prepoznati elemente lokalnih sistemov in njihovo medse­bojno povezanost s pomocjo kvalitativne analize podatkov lokalnega znanja. Proces združuje tri metode: polstrukturi­rani intervju, intervju s strokovnjaki in fokusne skupine, ki jih nato trianguliramo oz. vzajemno preverjamo uvide in podatke. Vkljucuje pa tudi neformalne spontane skupinske intervjuje (impromptu group interview), spremljanje vsak­danjih aktivnosti posameznika (transect walk), opazovanje z udeležbo, vedenjske zemljevide, mapiranje fizicnih sledi in arhivske raziskave. REAP je bil vzorcno uporabljen za raziskave o dveh zgodovinskih javnih parkih v ZDA (Inde­pendence National Historical Park v Filadelfiji ter Battery Park in Liberty State Park na Ellis Island v New Yorku), rezultati pa so pokazali pomembno razliko v vrednotenju kraja med razlicnimi etnicnimi skupinami, ki sicer ne bi bi­la razvidna. Poleg tega Setha Low predlaga uporabo etno- semantike kot metode za prevajanje lokalnih vrednot v elemente materialne kulture, ki bi jih nato lahko ustrezno spoštovali in ohranili. Eden glavnih ucinkov omenjene raz­iskave je bilo definiranje arhitekturno-oblikovnih standar­dov za interpolacije, ki bi sledili prepoznanim raznolikim pomenom in vrednotam (Low 2002: 35). Etnosemantika je torej še posebej koristna, saj dopolnjuje in pripomore k boljšemu razumevanju arhitekturnozgodovinskih vidikov. Podobno vlogo ima metoda vecglasja (polivokalizma) v humani geografiji (Llewellyn 2003), ki razkriva raznolike, tudi nasprotujoce si poglede stanovalcev na sicer visoko vrednoteno modernisticno arhitekturo. Nedavne raziska­ve, katerih namen je razviti metodologije za krepitev in vrednotenje skupne dedišcine (Labrador 2013), spodbu­jajo uporabo metode »fotogovorica« (photovoice) (prim. Turk Niskac 2018), ki sta jo razvila Wang in Burris (1997) ter združuje fotografijo, fokusne skupine in javne razsta­ve. Metoda zagotavlja platformo za aktiviranje javnosti in participatorno raziskovanje, hkrati pa nakazuje cutno di­menzijo okolja (Labrador 2013: 31), s cimer prispeva k prepoznavanju pomembnih vidikov navezanosti in obcut­ka za kraj. Mednarodno raziskovalno središce ICCROM je nedavno spodbudilo nov pristop v konservatorstvu, ki je osredi­njen na ljudi (people-centered approach) in predstavlja nadgradnjo na vrednotah temeljecega pristopa (values-led approach). Njegov cilj je »krepitev sposobnosti skupnosti, da smiselno sodelujejo v procesu sprejemanja odlocitev o ohranjanju dedišcine in njenem upravljanju ter v proce­su izvajanja teh nalog« (Wijesuriya idr. 2017: 34). V tem okviru je mapiranje kulturnih elementov (Court in Wijesu­riya 2015) pomembna metoda, s katero je mogoce prepo­znati nematerialne vrednote, povezane s fizicnim okoljem, in je namenjena predvsem kot pomoc ljudem, da izrazijo sebe in svoj obcutenje kraja (Taylor 2013; Avrami 2019). Metoda je zlasti pomembna za reševanje vprašanj kulturne raznolikosti. Mapiranje pomeni pridobivanje podatkov iz razlicnih medijev: iz zemljevidov in nacrtov, iz filmov, vi­deo posnetkov in sodobnih medijev, pa tudi iz brošur, turis- ticnih strategij, umetniških del, iger in pesmi, tekstila, mes- tne prenove in/ali prostorskega nacrtovanja (Taylor 2013: 54). Še posebej je pomembna metoda »kontra-mapiranja« (counter-mapping; Schofield 2014) kot orodja za vzposta­vljanje vkljucujocega diskurza, ki je v osnovi namenjeno popravljanju ali naznanjanju krivic, saj se izvaja v nasprotju z avtoriziranimi zemljevidi in analizami (države ali vecjih zasebnih lastnikov). Nedavno je Sarah De Nardi (2020) predlagala nov pristop, imenovan »izkustveno mapiranje« (experiential mapping), ki vkljucuje sodelovalno kartiranje z vecglasnimi in ne­formalnimi vajami vizualizacije, katerih cilj je izdelava »globokih« spominskih zemljevidov. Ti pomagajo osvetli­ti nejasne povezave med prebivalci in krajem ter izkušnja­mi naseljevanja prostorov, ki so polne zgodovine, zgodb, spominov in imaginarijev. Primeri nedavnih raziskav tako kažejo, da mešane metode, ki združujejo hitre kvalitativne raziskovalne metode z javno participatorno prakso, po­nujajo poti za obravnavo fluidnih procesov vrednotenja zgodovinskega okolja in spodbujajo nenehni dialog med skupnostmi in dedišcinskimi organizacijami (Jones 2016; Ebbitt McGill 2018; De Nardi 2020). Izkustveno mapira­nje ponuja navdihujoco novo prakso tudi za sporna obmoc- ja, kot jih npr. najdemo v Istri. Ce strnemo: novejše raziskave poudarjajo, da je etnografi­ja v konservatorstvu zelo potrebna iz dveh glavnih razlo­gov: za izboljšavo vrednotenja skupne dedišcine, ki vodi k družbeni trajnosti in koheziji preko izgradnje obcutka za skupnost (prim. Sanoff 2000), in za vkljucevanje margina­liziranih skupin (Loncar in Poljak Istenic 2016), obenem pa za premislek o vlogi strokovnjakov (prim. Fister 1991). Etnografske metode v konservatorski stroki na Slovenskem Slovenska konservatorska stroka izhaja iz dedišcine du­najske Centralne komisije za preucevanje in ohranjanje spomenikov iz 19. stoletja in z njo povezane dunajske umetnostnozgodovinske šole. Delovanje avstrijske Cen­tralne komisije je zaznamovala jasna locitev med disci­plinami; tako so od zacetka konservatorske prakse imeli vodilno vlogo umetnostni zgodovinarji in arheologi. Etno­loge so vkljucili v konservatorsko stroko šele po drugi svetovni vojni. V okviru Zavoda za spomeniško varstvo je bila njihova osrednja naloga skrb za t. i. ljudsko stavbar­stvo (Delak Koželj 2009: 43–45) oz. za »spodnje in nižje ali ljudske kulturne plasti« (Hazler 1999: 58). Kljub ohranjanju delitve nalog med strokami glede na aka­demski predmet obravnave (Sedej 1980: 30) pa pomemb­no prelomnico predstavljajo 70. in 80. leta 20. stoletja. V tem obdobju je za potrebe prenove naselij nastalo vec interdisciplinarnih študij, v katerih se je mlajša generaci­ja slovenskih etnologov (iz Oddelka za etnologijo FF UL oz. mestoma odgovorni etnologi konservatorji) in arhi­tektov (iz Oddelka za arhitekturo FAGG UL) povezala z izbranimi pokrajinskimi zavodi za spomeniško varstvo. Nastale so izcrpne študije Koštabone, Izole, Radovljice, Krškega, starega jedra Ljubljane, Škofje Loke, Goc in dru­gih lokacij (Hazler 1999: 250–253; gl. tudi Fister 1991). Študije so osvetlile izjemen potencial etnoloških raziskav, predvsem za prenovo historicnih jeder, in sicer za razume­vanje bivanjske kulture, kontinuitete razvoja v razmerju clovek–nacin življenja–arhitektura, historicnih in druž­beno pogojenih sestavin v razvoju bivanja, nacina življe­nja posameznih socialnih in profesionalnih plasti ter pri prepoznavanju gospodarskih in ekonomskih kategorij, ki so povezane z arhitekturo, odnosov med ljudmi v naselju ter odnosov ljudi do arhitekture in širšega okolja (Bogataj 1982: 153–154; Hazler 1999: 252). Prav odnos prebival­cev do grajenega okolja je bistven za to razpravo, hkrati pa je tudi etnološko-konservatorska stroka povezavo »med clovekom in objektom ter okoljem« izpostavila kot jedrno v etnološki raziskavi (Hazler 1999: 253). Pomen etnolo­škega vpogleda in nujnost enakovredne in aktivne vkljucit- ve etnologov v konservatorske procese je izpostavil tudi vodilni slovenski arhitekt-konservator Peter Fister (1991). Vecina teh izjemno izcrpnih raziskav ni bila objavljena; ker ponujajo izredno dragocene vsebinske in metodološke reference, bi jih bilo še danes – kljub vecdesetletni zamudi – z ustreznim komentarjem smiselno natisniti. Študiji Izo­le (B. n. a. 1981) in Goc (B. n. a. 1987) ponujata zgledna primera, kako pridobiti pomemben vpogled v percepcijo prebivalcev z ustreznimi vprašanji in križanjem metod (statisticna analiza, vzporejena z odgovori iz strukturira­nih in polstrukturiranih intervjujev) ob zbiranju podatkov o materialni kulturi. Ta izkušnja slovenskih etnologov­-konservatorjev se umešca med prodornejše izkušnje v ca­su »preobrata vrednot« v mednarodnem konservatorskem okviru, ki so tlakovale pot vecglasnemu (multivokalnemu) pristopu v vrednotenju dedišcine, s tem pa tudi vkljucujo­cim diskurzom. Žal ta dragocena izkušnja ni imela prave­ga nadaljevanja. A vendar se je v slovenski konservator­ski stroki ohranil profil etnologa-konservatorja, ki ponuja izvrstno izhodišce za razvoj sodobnih trendov vkljuceva­nja javnosti. Veljavni Zakon o varstvu kulturne dedišcine (ZVKD-1 2008) podaja osnovno definicijo dedišcine, ki je v veliki meri skladna s sodobnimi teorijami o dedišcini kot kulturnem (dinamicnem, spreminjajocem se) procesu. Opredeljuje jo kot odsev vrednot, ki jih v zvezi s snov­nimi in nesnovnimi dobrinami razlicne skupine državlja­nov prepoznavajo kot pomembne za svojo identiteto, in ne zgolj kot materialno dobrino samo zase. Prepoznavanje teh vrednot ostaja pretežno v rokah stroke. Trenutna nacela slovenske konservatorske prakse so pov­zeta v Enotni metodologiji za izdelavo konservatorskega nacrta (Zupancic idr. 2007) ter v nedavnih strokovnih podlagah za vrednotenje t. i. varstvenih obmocij dedišcine (Peskar in Šantej 2018). Enotna metodologija predvide­va vrednotenje, ki je sintetizirano v »družbenem pomenu dedišcine«, slednji pa je sestavljen iz štirih podkatego­rij: kulturnega pomena (ki se nanaša na dokumentarne in estetske vidike), razvojnega potenciala, vzgojnega po­mena ter simbolnega pomena in identitete. Metodologija v teoriji ponuja možnost za participatorno vrednotenje s strani skupnosti (predvsem v okviru simbolnega pomena in identitete), a delovni okvir osrednje ustanove doloca, da to nalogo izvajajo strokovnjaki (arhitekti, umetnostni zgo­dovinarji, arheologi ali etnologi). Ti so pri svojih pristoj­nostih še vedno razdeljeni glede na akademske predmete obravnave, redko ali izjemoma pa ta vrednotenja izhajajo iz etnografskih raziskav. Interdisciplinarna analiza, ki bi s pomocjo etnografije ponudila uvid v percepcijo prebi­valcev/stanovalcev/uporabnikov, ni eksplicitno predvide­na. Na podlagi ocene družbenega pomena se nato doloci lestvica pomembnosti za razlicne dele stavbe ali obmocja, po kateri so nato predpisani prakticni konservatorski pose­gi (obnova, rekonstrukcija, rušitev ipd.). Celoten postopek tako ne predvideva (eksplicitne) udelež­be skupnosti ali vsaj lastnikov/prebivalcev v procesu vred- notenja oziroma je to prepušceno odlocitvi pripravljavca konservatorskega nacrta. Posledicno je od tenkocutno­sti avtorja konservatorskega nacrta in casovno-financnih omejitev odvisno, ali bo v vrednotenje vkljucen pogled skupnosti. Dragocen primer interdisciplinarnega vredno­tenja, ki vkljucuje tudi etnološki uvid, predstavlja obno­va Hotela Tivoli oz. »Švicarije« v Ljubljani med letoma 2015 in 2017, kot dokazujejo porocila (Adamic 2018) in dokumentarni film (Muratovic 2018–2019), ki je spremljal obnovo. Zanimiv primer etnološkega vpogleda predstavlja tudi raziskava o vlogi etnologije pri nacrtovanju uporabno­sti in obnovi gradov (Pukl 2018). Leta 2018 so bile oblikovane nove strokovne podlage za vrednotenje t. i. varstvenih obmocij dedišcine ali VOD (Peskar in Šantej 2018). Te podlage uvajajo nabor šestih temeljnih meril vrednotenja, ki jih je sicer od 80. let 20. stoletja razvijala umetnostna zgodovinarka in konser­vatorka Jelka Pirkovic (Pirkovic 1987, 1993): avtorsko/razvojno, tipološko, zgodovinsko-pricevalno, kulturno­-civilizacijsko, prostorsko, celovitost/avtenticnost. Merila ponujajo potencialni prostor tudi za vrednotenje s stališca skupnosti (npr. znotraj kulturno-civilizacijskega merila ter merila avtenticnosti), a to ni eksplicitno opredeljeno. Izhodišca možnih metod vrednotenja so strnjeno oprede­ljena v samostojnem prispevku o vkljucevanju javnosti v upravljanje (predvsem arheološke) dedišcine (Pirkovic 2018: 75). Tu so predstavljene štiri aktivnosti z deležniki oziroma stopnje participacije, in sicer identificiranje delež- nikov, vkljucevanje deležnikov v postopek razumevanja dedišcine (skupno vrednotenje dedišcinskih znacilnosti, identificiranje potreb in zadržkov, soocanje in preseganje nasprotujocih si interesov), vkljucevanje deležnikov v od­locanje o prioritetah ter vkljucevanje deležnikov v izvedbo upravljanja. Kot nacin za pridobivanje teh uvidov oz. kot »komunikacijska sredstva« so navedeni sestanki, delavni­ce ali okrogle mize, ankete, spletne klepetalnice in t. i. sve­tovne kavarne (world caffé) (Pirkovic 2018: 75). Ceprav niso neposredno imenovane, navedeno nakazuje, da se v trenutnih teoretskih izhodišcih slovenske konservatorske stroke odpira prostor za aktivno aplikacijo etnografskih metod. Slednje dokazuje tudi doktorska raziskava Tanje Hohnec (2013) o etnoloških vidikih metodologije uprav- ljanja kulturnih spomenikov in spomeniških obmocij, ki posebej obravnava odnos uporabnikov-lastnikov ali uprav- ljavcev ter uporabnikov-obiskovalcev. Našteti nacini oz. »komunikacijska sredstva« so v ospred­ju predvsem na podrocju prenove in upravljanja histo­ricnih mestnih jeder (Golob 2019: 81), in sicer v okviru participativnega upravljanja oz. governance22 V slovenskem kontekstu se za angleški termin governance pojavljajo razlicni termini, npr. vladovanje (Golob 2019: 72) ter upravljanje (v nasprotju z vodenjem, angl. management; Pirkovic 2019). (Golob 2019: 71), ki predstavlja nov tip kolektivnega procesa odlocanja in odgovornosti (Golob 2019: 82). Rezultate razumevanja in vrednotenja dedišcine s strani skupnosti se lahko pre­vede v trajno orodje ohranjanja in upravljanja prek t. i. konservatorskega nacrta za prenovo. Slednji, kot temeljni dokument za posege ohranjanja in revitalizacije dedišcine v urbanem merilu (zgodovinska mestna, trška, vaška je­dra, soseske), vsebuje tudi (pod)poglavja o mnenju skup- nosti in vpeljuje koncept participacije (Marincek 2013). Novi vkljucujoci pristop tako ponuja možnost umestitve etnografskih raziskav in bolj raznolikega vrednotenja de­dišcine. Ohranjanje in upravljanje historicnih jeder je po­novno, kot že v raziskavah iz 70. let, glavni poligon za razvoj participatornih praks in torej uporabo etnografskih metod. Ponuja se torej priložnost za »kapitalizacijo« iz­kušenj naprednih etnološko-arhitekturnih raziskav izpred 40 let, a ob tem je treba paziti, da se zavestno daje prostor tudi podrejenim (subalternim), z avtoriziranim diskurzom potencialno neskladnim diskurzom. Kako jih prevesti v ustrezne konservatorske rešitve, pa bodo morale pokazati nadaljnje raziskave. Najnovejša slovenska Strategija kul­turne dedišcine 2020–2023 (Ministrstvo za kulturo 2020) je osredotocena prav na vkljucevanje skupnosti in torej po­stavlja kljucne temelje za ta preboj. Potencial etnografskih metod za ohranjanje stavbne dedišcine v istrskih mestih Vkljucujoce razumevanje dedišcine je posebnega pomena v mestih, kjer soobstajajo nasprotujoci si kolektivni spo­mini, ki ustvarjajo nesoglasja v dedišcini. Istra predstavlja zgovorno študijo primera, saj izpostavlja vec vprašanj za konservatorsko stroko, povezanih z veckulturnimi in vec- etnicnimi temami. Tri istrska obmorska mesta so namrec v 20. stoletju zaradi številnih menjav meja in oblasti doživela mocno »etnicno metamorfozo« (Purini 2010). Najbolj dra­sticna demografska sprememba se je zgodila v desetletju po drugi svetovni vojni, ko se je iz obmocja izselilo 90 od­stotkov predvojnih prebivalcev, v izpraznjena mesta pa so naselili prišleki iz drugih delov države (Kalc 2019). Meta­morfoze, ki izhajajo iz tega premika prebivalstva, bi lahko imenovali »slovenizacija« ali »jugoslavizacija« (Cebron Lipovec 2019; Hrobat Virloget 2019), saj so, poleg Sloven­cev iz drugih regij, številni priseljenci prišli s Hrvaške, iz Bosne, Srbije ter mnogi Albanci s Kosova in iz Makedoni­je. Sprememba prebivalstva je pomenila temeljni preobrat v diskurzih, saj je nekdanja (pretežno italijansko govore­ca) vecina v mestu postala manjšina, nekdanja manjšina slovensko govorecega prebivalstva pa vecina. Posledicno je prišlo do preobrata tudi v dedišcinskih diskurzih, ki so temeljili tako na etnicni kot na ideološki podlagi (predvoj­ni, v italijansko identiteto in fašizem usmerjeni diskurz je bil nadomešcen s socialisticnim diskurzom ter povezan s slovensko-jugoslovanskim nacionalnim diskurzom). Posledicno je povojno obdobje prineslo tudi korenito pre­oblikovanje grajenega okolja zgodovinskih mest, kjer je modernisticna arhitektura, katere vodilni arhitekt je bil Edo Mihevc, temeljito spremenila podobo in identiteto mest, predvsem v Kopru tudi z velikimi rušenji (Cebron Lipovec 2019). Povojna arhitektura ima danes ambivalent- no in sporno naravo, saj ima zaradi starosti in dokumentar­nega znacaja zgodovinsko-pricevalno vrednost, zaradi ar­hitekturnih rešitev pa pomen po avtorskem, razvojnem in tipološkem merilu. Hkrati pa je negativno ocenjena zaradi vizualnega (prostorskega in estetskega) razvrednotenja zgodovinskega jedra, pogosto pa tudi zaradi socialistic­nega izvora. Po drugi strani so starejše historicne stavbe pogosto zapostavljene, prepušcene propadanju ali obno­vljene brez upoštevanja njihovih dedišcinskih in družbe­nih vrednosti ali pa so bile celo porušene kljub uradne­mu statusu spomenikov. Odnos do zgodovinskega okolja ocitno izhaja iz razlicnih okolišcin, tudi iz ekonomskih; kljub temu se porajajo vprašanja o identiteti, o navezanosti na kraj in o vrednotah trenutnega prebivalstva. Nedavne etnografske raziskave kolektivnega spomina na tem ob­mocju Istre (Hrobat Virloget 2020) kažejo, da je razlika v odnosu do historicnega grajenega okolja povezana z etnicnim ozadjem. Prebivalci predvojnega izvora so tesne­je navezani na zgodovinsko okolje zaradi transgeneracij­skih povezav in tradicije, kar pa ne velja za priseljence, ki predstavljajo vecino prebivalstva. Kljub temu pa so tudi razlicne etnicne skupine povojnih priseljencev prisotne s svojo cetrto generacijo, številni so primeri mešanih porok, zato so se oblikovale nove identitete in z njimi nove oblike navezanosti na kraj. Rušitve in drasticne predelave nekaterih reprezentativnih stavb iz povojnega obdobja (rušitev osnovne šole Pinka Tomažica na Bonifiki v Kopru leta 2005 ter osnovne šole Janka Premrla Vojka na Belvederju v Kopru leta 2008, šte­vilne predelave hotelov in pocitniških naselij v Portorožu, predvidena rušitev ali znižanje Tomosovega neboticnika v Kopru), izvršene pred dobrim desetletjem, so spodbudile vprašanja o pomenu povojnega in tudi starejšega graje­nega okolja. Da bi raziskali povezave med prebivalci in zgodovinskim okoljem, je bila med letoma 2012 in 2014 v Kopru organizirana raziskovalna pobuda z naslovom »Pripovedujem zgodbo mesta« (Cebron Lipovec 2015), s katero smo želeli raziskati percepcije razlicnih skupin. Or­ganiziran je bil niz t. i. »spominskih vecerov«, na katerih so si razlicni clani lokalne skupnosti izmenjali spomine in poglede na dolocene kraje v mestu. Poleg odgovorov na glavno raziskovalno vprašanje smo želeli ugotoviti, kateri so skupni pomeni, ki jih razlicne skupine prepoznavajo v historicnem grajenem okolju Kopra. Srecanja so bila tematsko organizirana: prvo srecanje je bilo namenjeno skupnemu sondiranju, katere teme iz pol­pretekle zgodovine in z njimi povezane lokacije prebivalci izpostavljajo kot pomembne. Sledil je niz srecanj, poveza­nih s specificnimi identificiranimi lokacijami (nekdanja re­gionalna porodnišnica in bolnišnica v objektu nekdanjega servitskega samostana, kompleks tovarne TOMOS, Luka Koper, ambienti nekdanjih koprskih plesišc). Dogodki so bili zasnovani kot javni dogodki, brez predhodnih povabil. Izjema so bili t. i. »izhodišcni govorci«, dva ali trije izbra­ni sogovorniki, ki so bili tudi glavni vir informacij in uvi­dov v pripravljalni fazi dogodka. Na dogodkih so iztocnice za pogovor predstavljali historicne fotografije in priceva­nja izhodišcnih govorcev, nato pa je pogovor stekel po principu »odprtega mikrofona«; mestoma ga je spodbujala moderatorka z vprašanji odprtega tipa. Proces, ki se je ob tem vršil, lahko poimenujemo »govor spomina« (memory talk; Degnen 2005). Gre za proces, kjer clani skupnosti v spontanem, vzajemno dopolnjujocem se spominjanju od­krivajo povezave z ljudmi (živimi in pokojnimi) in kraji (obstojecimi in izbrisanimi) v preteklosti in sedanjosti, in to izven komemorativnih priložnosti (Degnen 2005: 736). Te povezave prepletajo njihove vsakodnevne interakcije, s tem pa vzpostavljajo »mrežo odnosov« (web of relati­ons) med seboj in krajem ter umešcajo svojo identiteto v kulturni in historicni kontekst (Hawke 2012). V koprskem primeru so se v tem procesu kot pomembni in vredni poka­zali objekti in ambienti, ki ne sovpadajo (vedno) z uradno prepoznano dedišcino in spomeniki, dogodki pa so tako odprli prostor za podrejeni (subalterni) diskurz. Pobuda se je po šestih srecanjih in koncni razstavi koncala zaradi odsotnosti financne in institucionalne podpore, ce­prav ji je skupnost izkazala relativno veliko naklonjenost. Takratni vmesni rezultati so kazali, da lokalna skupnost mocno podpira tovrstne pobude in je naklonjena tudi raz- iskovanju spornih stališc (med Slovenci in Italijani), ce­prav nekatere v javni sferi obicajno »nevidne« skupine (zlasti Albanci) niso nikoli prisostvovale dogodkom. Opa­zili smo, da razlike v percepciji zgodovinskega okolja ni­so omejene na etnicne razlike, temvec so povezane tudi s slojem in generacijo. Dogodki so razkrili tudi travmaticne pripovedi, povezane z nesoglasjem v dedišcini, še posebej z identiteto »neslišanih« skupin v skupnosti. Posledicno je soocenje razlicnih skupin povzrocilo delno katarzo, saj so dogodki prvic odprli prostor za soocenje razlicnih, pogo­sto utišanih pogledov. Ta vidik je odprl povsem novo smer raziskovanja, in sicer o psihološkem ucinku ohranjanja dedišcine v povezavi z ontološko varnostjo in pomenom fizicnega okolja (prim. Grenville 2007). Z vidika vrednotenja za potrebe ohranjanja lahko izpo­stavimo dve tocki. Prvic, kljub izhodišcnemu fokusu na objekte in kraje so udeleženci izpostavili predvsem po­membnost obcutka pripadnosti skupnosti, torej sam proces prepoznavanja pomena dedišcine ali dedišcinjenja (Har­vey 2001), ki je vodil zlasti v povezovanje in vzpostavlja­nje/prepoznavanje skupnosti (prim. Habinc 2020: 74). In drugic, v odnosu do konkretnih objektov so udeleženci iz­postavili predvsem pomene, ki so jih izbrani objekti imeli za skupnost (nekdanji samostan kot skupna rojstna hiša, tovarna TOMOS kot prostor, kjer se je vsak pocutil kori­stnega in vrednega ter je pripadal skupnosti) in so jih razu­meli kot pomembne za sodobni cas. V tem odnosu lahko prepoznamo t. i. »progresivno nostalgijo«, torej »specific­ni in nesramujoc custveni nacin spominjanja, ki aktivno in samozavedajoce uporablja preteklost, da kontekstualizira dosežke in uspehe sedanjih življenjskih in delovnih oko­lišcin ter s tem postavlja progresivno politicno agendo za prihodnost« (Smith in Campbell 2017: 613). Primer beneškogotske stavbe »Benecanka« v Piranu, ob­novljene leta 2016, pa predstavlja ekspliciten primer neso­glasnega vrednotenja in trka diskurzov. Ob obnovi je bila rdeca barva fasade spremenjena v bež. Rdeci odtenek je bil rezultat posegov iz poznih petdesetih let 20. stoletja, resta­vratorsko sondiranje pa je pokazalo, da je bil bež odtenek rezultat historicne tehnologije apnenega ometa. Ustanov- ljena je bila civilna iniciativa obcanov, ki so nasprotovali od­locitvi strokovnjakov, saj naj bi projekt ne upošteval vred- not skupnosti, ki jim je rdeca barva stavbe predstavljala dedišcino in pomemben del kolektivnega spomina, nave­zanosti na kraj in identitete (Hrobat Virloget 2021). Civilna iniciativa je bila sestavljena predvsem iz pripadnikov druge generacije povojnih priseljencev slovenskega in jugoslo­vanskega izvora. Italijanska manjšina in vec pripadnikov priseljenske skupnosti, ki se ne identificirajo s socialisticno preteklostjo, pa so podpirali odlocitve strokovnjakov. Kako tovrstne uvide prevesti v izhodišca za konservator­ske posege, je stvar nadaljnjih raziskav. Za koprski pri­mer je nujna predvsem kriticna revizija izkušnje »Pripo­vedujem zgodbo mesta« – tako z vidika ciljev in metod kot vloge samih raziskovalcev, ki smo se neizbežno znašli v vlogi soustvarjalcev dedišcine. Prva smer usklajevanja razlicnih pogledov na ohranjanje stavbne dedišcine, torej zgolj na materialni vidik in na razlicne družbene pomene, se ponuja v polju interpretacije (predstavljanja javnosti) dedišcine. Nadaljnje korake pa lahko pokažejo sistematic­ne raziskave in projekti etnografskih raziskav za potrebe vkljucujocega vrednotenja dedišcine. Sklep Oris pomena etnografskih metod za potrebe ohranjanja stavbne dedišcine je pokazal, da te predstavljajo visok potencial za vkljucevalno vrednotenje stavbne dedišcine, posebno pri vprašanju nesoglasnega vrednotenja. Pomen vkljucevanja skupnosti je bil v stroki prepoznan že pred pol stoletja, a se v praksi, posebno v Sloveniji, le postopo­ma uveljavlja. Kljub relativno bogatemu naboru potenci­alnih metod, ki bi jih lahko uporabili, se teh še ne uporab- lja množicno. Celovit premik v metodologiji bi namrec pomenil tudi radikalen prehod iz avtoriziranega diskurza k vkljucujocemu, to pa bi zahtevalo temeljito prevetritev vloge strokovnjakov in tudi zakonskih okvirov. A ce je cilj konservatorskega dela ohranjanje nepremicne dedišcine zaradi njenih pomenov in hkrati ozavešcanje o teh pome­nih, je prav vkljucujoci diskurz tisti, ki omogoca vecjo ozavešcenost, participacijo in prevzemanje odgovornosti skupnosti in torej predstavlja temelj za trajnostni in vzdrž- nostni odnos do dedišcine. V slovenski konservatorski stroki je avtorizirani diskurz še vedno v ospredju, a se hkrati ponujajo nove možnosti za odpiranje podrejenim (subalternim) in vkljucujocim di­skurzom (predvsem skozi proces participativnega uprav- ljanja historicnih mest in mestnih jeder). Prav tako pa slo­venska stroka ponuja izjemno izhodišce za etnografske raziskave v konservatorskem delu – tako zaradi obstoja profila etnologa-konservatorja kot zaradi »historicne«, prodorne izkušnje interdisciplinarnih raziskav iz 70. in 80. let 20. stoletja. Ob tem se odpira niz vprašanj o omejitvah, s katerimi se soocajo konservatorji na obmocnih enotah. Med njimi sta izrazit porast administrativnih nalog kon­servatorjev in preobremenjenost kadra, ki je povezana z njegovim pomanjkanjem: leta 2012 je bilo na celotnem Zavodu za varstvo kulturne dedišcine Slovenije (ZVKDS) za nedolocen in projektno za dolocen cas zaposlenih 18 etnologov (Hohnec 2013: 194). Odpira se torej vprašanje trenutnega sistema varstva kulturne dedišcine, ob tem pa tudi (že dolgo obstojeca) jasna potreba po skupnem, inter­disciplinarnem izobraževanju konservatorjev (Fister 1991; Loncar 2020). Izkušnje iz preteklosti ponujajo izhodišce: povezovanje med strokami je nujno že v fazi izobraževa­nja, nato v fazi raziskav in nazadnje bolj intenzivno v sami praksi. Za etnologe se kot dragoceno izhodišce kaže siste­maticno sodelovanje z raziskovalnimi ustanovami s pod- rocja etnologije, npr. pod okriljem Delovne skupine etno­logov konservatorjev v sklopu Slovenskega etnološkega društva (prim. Štepec in Roškar 2020). Ob tem se ponuja premislek o možnosti vkljucevanja etnografskih raziskav v procese vrednotenja, ki so opredeljeni v novovpeljanem sistemu meril za varstvena obmocja dedišcine, ter o potrebi po redefiniciji poglavij o vrednotenju v konservatorskem nacrtu. To dvoje bi omogocilo vecje upoštevanje skupnosti pri vrednotenju posameznih objektov. Poudariti pa mora­mo, da so etnografske raziskave o tem, kako skupnost vred- noti dedišcino, najbolj izvedljive za objekte, ki so v javni lasti ali vsaj javni funkciji, da ne bi prišlo do morebitnih konfliktov pri spoštovanju zasebne lastnine. V slednjem primeru je pristop odvisen od pripravljenosti lastnika, s ci­mer pa se polje tovrstnih etnografskih raziskav zameji. Etnografske metode v konservatorstvu imajo poseben po­tencial v primerih sporne dedišcine ali nesoglasja v dedi­šcini. V tem kontekstu so še toliko nujnejše, saj so edino orodje, ki »da glas neslišanim«, predvsem pa nesoglasja obravnava kot »pojav, ki nam omogoca dejansko razume­vanje kompleksnosti in spreminjanja«, in nas spodbuja, da jih razumemo kot »prostor za vzajemno prepoznavanje, sprejemanje, dialog in dinamicen odnos do preteklosti« (Kisic 2016: 295). Literatura in viri ADAMIC, Tatjana: 72 – Ljubljana – hotel Tivoli. Varstvo spo­menikov 53, 2018, 120–125. ARAOZ, Gustavo: Preserving Heritage Places under a New Par­adigm. Journal of Cultural Heritage Management and Sustain­able Development 1/1, 2011, 55–60. ASHWORTH, Gregory John in J. E. Tunbridge: Dissonant Her­itage: The Management of the Past as a Resource in Conflict. Chichester: John Wiley & Sons, 1996. AVRAMI, Erica in Randall Mason: Mapping the Issue of Values. V: Erica Avrami in Randall Mason (ur.), Values in Heritage Man­agement: Emerging Approaches and Research Directions. Los Angeles: Getty Conservation Institute, 2019, 9–34. AVRAMI, Erica, Randall Mason in Marta De La Torre: Values and Heritage Conservation: Getty Research Paper. Los Ange­les: Getty Conservation Institute, 2000. AVRAMI, Erica: Spatializing Values in Heritage Conservation: The Potential of Cultural Mapping. V: Erica Avrami in Randall Mason (ur.), Values in Heritage Management: Emerging Ap­proaches and Research Directions. Los Angeles: Getty Conser­vation Institute, 2019, 35–49. B. n. a.: Prenova starega mestnega jedra Izole / Risanamento del centro storico della cittŕ di Isola. Piran – Ljubljana – Izola: Medobcinski zavod za spomeniško varstvo Piran, FAGG – VTO Oddelek za arhitekturo, Samoupravna stanovanjska skupnost Izola, Skupšcina Obcine Izola, 1981. B. n. a.: Prenova vasi Goce. Ljubljana: Oddelek za etnologijo Filozofske fakultete v Ljubljani, tipkopis, 1987. BOGATAJ, Janez: Etnološki vidik pri prenovi mestnih in vaških naselij. Sinteza 58, 59, 60, 1982, 35–40, 153–154. CHITTY, Gill: Introduction. Engaging Conservation – Practicing Heritage Conservation in Communities. V: Gill Chitty (ur.): Herit­age, Conservation and Communities: Engagement, Participation and Capacity Building. Abingdon: Routledge, 2017, 1–14. CLARK, Kate: Values-based management and the Heritage Lot­tery Fund in the UK. APT Bulletin: The Journal of Preservation Technology 45/2–3, 2014, 65–71. COLWELL, Chip: Collaborative Archaeologies and Descend­ant Communities. Annual Review of Anthropology 45, 2016, 113–127. COLWELL-CHANTHAPHONH, Chip in T. J. Fergusson (ur.): Collaboration in Archaeological Practice: Engaging Descend­ant Communities. Lanham: Altamira Press, 2008. COURT, Sarah in Gamini Wijesuriya: People-centred Approa­ches to the Conservation of Cultural Heritage: Living Heritage. Rim: ICCROM, 2015. CEBRON LIPOVEC, Neža: ”I’m Telling the Story of the Town”: Places in a Contested Space. V: Katja Hrobat Virloget, Catherine Gousseff in Gustavo Corni (ur.), At Home but Foreign­ers: Population Transfers in 20th Century Istria. Koper: Univer­sity of Primorska, 2015, 189–207. CEBRON LIPOVEC, Neža: Post-war Urbanism along the Con­tested Border: Some Observations on Koper/Capodistria and Tri­este/Trst. Dve domovini 49, 2019, 199–220. CEPAITYTE GAMS, Ona A.: Dedišcina in vprašanje avtentic­nosti: Kaj (re)konstruiramo? V: Božidar Jezernik (ur.), Kulturna dedišcina in identiteta. Ljubljana: Filozofska fakulteta, 2010, 109–136. DE NARDI, Sarah: Visualising Place, Memory and the Imag­ined. London in New York: Routledge, 2020. DEGNEN, Cathrine: Relationality, Place, and Absence: A Three­-dimensional Perspective on Social Memory. The Sociological Review 53/4, 2005, 729–744. DELAK KOŽELJ, Zvezda: Etnologija in varstvo naravne in kulturne dedišcine. Ljubljana: Zavod za varstvo naravne in kul­turne dedišcine Slovenije, 2009. EBBITT MCGILL, Alicia: Learning from Cultural Engagements in Community-based Heritage Scholarship. International Jour­nal of Heritage Studies 24/10, 2018, 1068–1083. ENGLISH HERITAGE. Power of place. London: English Herit­age, 2000. FAKIN BAJEC, Jasna: An Integrated Approach to the Revitaliza­tion, Safeguarding and Management of Cultural Heritage: How to Establish a Durable and Active Local Group of Stakeholders. An­nales: Series Historia et Sociologia 30/2, 2020a, 285–300. FAKIN BAJEC, Jasna: Vkljucevanje skupnosti v razvoj in uprav- ljanje kulturne dedišcine v aplikativnih evropskih projektih. Gla­snik Slovenskega etnološkega društva 60/1, 2020b, 90–100. FISTER, Peter: Etnologija u revitalizaciji starih gradskih i seo­skih jezgri. V: Ksenija Markovic (ur.), Etnologija i arhitektura: Zbornik radova sa simpozija održanog u okviru programa 12. internacionalnog kongresa antropoloških i etnoloških znanosti. Zagreb, 28. i 29. srpanj 1988. Zagreb: Društvo povjesnicara umjetnosti Hrvatske, 1991, 21–24. GLENNINDING, Miles: The Conservation Movement: A Histo­ry of Architectural Preservation: Antiquity to Modernity. Abing­don: Routledge, 2013. GOLOB, Tomaž: Participatory Management of Historic Urban Areas. V: Sonja Ifko in Jelka Pirkovic (ur.): Management of Cul­tural Heritage Sites / Upravljanje obmocij kulturne dedišcine. Ljubljana: ICOMOS Slovenija, 2019, 69–88. GRENVILLE, Jane: Conservation as Psychology: Ontological Security and the Built Environment. International Journal of Heritage Studies 13/6, 2007, 447–461. HABINC, Mateja: Dedišcina v skupnosti: Skupnost v dedišcini. Glasnik Slovenskega etnološkega društva 60/2, 2020, 70–81. HARVEY, David: Heritage Pasts and Heritage Presents: Tempo­rality, Meaning and the Scope of Heritage Studies. International Journal of Heritage Studies 7/4, 2001, 319–338. HAWKE, Stephanie: Sense of Place in Changing Communities: The Plurality of Heritage Values. V: Elene Negussie (ur.), Chan­ging World, Changing Views of Heritage: Heritage and Social Change, Proceedings of the ICOMOS Scientific Symposium. Paris: ICOMOS, 2012, 37–44. HAZLER, Vito: Podreti ali obnoviti: Zgodovinski razvoj, anali­za in model etnološkega konservatorstva na Slovenskem. Ljub- ljana: Založba Rokus, 1999. HEPBURN, Anthony: Contested Cities in the Modern West: Ethnic and Intercommunity Conflict. Basingstoke: Palgrave Ma­cmillan, 2004. HOHNEC, Tanja: Etnološki vidiki metodologije upravljanja kul­turnih spomenikov in spomeniških obmocij. Doktorska disertaci­ja. Ljubljana: Filozofska fakulteta, 2013. HOLLOWELL, Julie in George Nicholas: Using Ethnographic Methods to Articulate Community-based Conceptions of Cultur­al Heritage Management. Public Archaeology: Archaeological Ethnographies 8/2–3, 2009, 141–160. HROBAT VIRLOGET, Katja: The “Istrian Exodus. and the Is­trian Society that Followed it. Dve domovini 49, 2019, 163–180. HROBAT VIRLOGET, Katja: Urban Heritage between Silenced Memories and “Rootles. Inhabitants: The Case of the Adriatic Coast in Slovenia. V: Sarah De Nardi, Hilary Orange, Steve High in Eerika Koskinene-Koivisto (ur.), The Routledge Handbook of Memory and Place. Abingdon, Oxon in New York: Routledge, 2020, 22–30. HROBAT VIRLOGET, Katja: V tišini spomina. Eksodus in Istra. Koper in Trst: Založba Univerze na Primorskem in Tržaška za­ložba, 2021. JONES, Siân: Wrestling with the Social Value of Heritage: Prob­lems, Dilemmas and Opportunities. Journal of Community Ar­chaeology & Heritage 17/1, 2016, 21–37. KALC, Aleksej: The other Side of the “Istrian exodus.: Immi­gration and Social Restoration in Slovenian Coastal Towns in the 1950s. Dve domovini 49, 2019, 145–162. KISIC, Višnja: Governing Heritage Dissonance: Promises and Realities of Selected Cultural Policies. Amsterdam: European Cultural Foundation, 2016. LABRADOR, Angela M.: Shared Heritage: An Anthropological Theory and Methodology for Assessing, Enhancing, and Com­municating a Future-Oriented Social Ethic of Heritage Protec­tion. Doktorska disertacija. Massachusetts: University of Mas­sachusetts, 2013. LEDINEK LOZEJ, Špela: Collaborative Inventory – A Partici­patory Approach to Cultural Heritage Collections. V: Janez Na­red in David Bole (ur.), Participatory Research and Planning in Practice. Cham: Springer Open, 2020, 121–131. LLEWELLYN, Mark: Polyvocalism and the Public: “Doing” a critical geography of architecture. Area 35/3, 2003, 264–270. LOGAN, William, Máireád Craith in Ullrich Kockel: The New Heritage Studies: Origins and Evolution, Problems and Pros­pects. V: William Logan, Máireád Craith in Ullrich Kockel (ur.), A Companion to Heritage Studies. Chichester: John Wiley & Sons, 2016, 1–25. LONCAR, Sanja in Saša Poljak Istenic: Local (Traditional) Knowledge as the Key for Sustainable Rural Development: Uto­pia or Reality? (Introduction to thematic section). Studia ethno­logica Croatica 28, 2016, 11–20. LONCAR, Sanja: Obrazovanje u podrucju regeneracije i razvoja graditeljskog nasljeda – iskustva sa studija u Engleskoj. V: Vik­torija Momeva Altiparmakovska in Krešimir Mijakovac (ur.), Zbornik radova VIII. simpozija etnologa konzervatora Make­donije, Hrvatske, Bosne i Hercegovine, Srbije i Slovenije. Bitola: Zavod za zaštitu spomenika kulture, 2020, 1–29 (v tisku). LOW, Setha in Irwin Altman: Place Attachment: A Conceptual Inquiry. New York: Plenum Press, 1992. LOW, Setha: Anthropological-Ethnographic Methods for the As­sessment of Cultural Values in Heritage Conservation. V: Marta de la Torre (ur.), Assessing the Values of Cultural Heritage. Los Angeles: Getty Conservation Institute, 2002, 31–49. MACDONALD, Sharon: A Companion to Museum Studies. Chichester: Wiley-Blackwell, 2010. MARASOVIC, Tomislav: Aktivni pristup graditeljskoj baštini. Split in Zagreb: Filozofski fakultet u Zadru, OOUR prirodoslovno- matematickih znanosti i studija odgojnih podrucja Sveucilišta, Društvo konzervatora Hrvatske, Arhitektonski fakultet Sve- ucilišta – Zagreb in Postdiplomski studij graditeljskog nasljeda, 1985. MARINCEK, Darja: Konservatorski nacrt za prenovo v kon- tekstu modelov s podrocja ohranjanja kulturne dedišcine v pro­storskem nacrtovanju. Urbani izziv 3, 2013, 13–22. MINISTRSTVO ZA KULTURO: Strategija kulturne dedišci­ne 2020–2023. Ljubljana: Ministrstvo za kulturo RS Slovenije, 2020. MURATOVIC, Amir: Švicarija, dokumentarni film. Ljubljana: TV Slovenija, 2018–2019. NARED, Janez in David Bole (ur.): Participatory Research and Planning in Practice. Cham: Springer Open, 2020. PERKO, Verena: Muzeologija in arheologija za javnost: Muzej Krasa. Ljubljana: Kinetik, Zavod za razvijanje vizualne kulture, 2014. PESKAR, Robert in Borut Šantej (ur.): Kriteriji in merila za opredelitev VOD (varstvenih obmocij dedišcine). Ljubljana: Za­vod za varstvo kulturne dedišcine Slovenije, Služba za kulturno dedišcino, 2018. PIRKOVIC, Jelka: Osnovni pojmi in zasnova spomeniškega var­stva v Sloveniji. Vestnik XI, 1993. PIRKOVIC, Jelka: Vrednotenje kulturne dedišcine. Varstvo spo­menikov 29, 1987, 29–39. PIRKOVIC, Jelka: Uvod v sistematiko upravljanja arheološke dedišcine. Varstvo spomenikov (Razprave) 50, 2018, 69–84. PIRKOVIC, Jelka: Beyond Rules and Regulations: Exploring Innovative Horizons of Cultural Heritage Management. V: Sonja Ifko in Jelka Pirkovic (ur.), Management of Cultural Heritage Sites / Upravljanje obmocij kulturne dedišcine. Ljubljana: ICO­MOS Slovenija, 2019, 9–26. POGACAR, Martin, Jasna Fakin Bajec, Katarina Polajnar Hor­vat, Aleš Smrekar in Jernej Tiran: Promises and Limits of Parti­cipatory Urban Greens Development: Experience from Maribor, Budapest, and Krakow. V: Janez Nared in David Bole (ur.), Par­ticipatory Research and Planning in Practice. Cham: Springer Open, 2020, 75–89. POLJAK ISTENIC, Saša: Dostopnost kulture in/ali inkluzija? Slepi in slabovidni v slovenskih muzejih. Etnolog 25/76, 2015, 43–70. POLJAK ISTENIC, Saša: Dwelling Participatory Style: Power and Empowerment in a Neighborhood: Renovation and Revitali­zation. Journal of European Ethnology and Cultural Analysis, special iss. 1, 2019a, 92–113. POLJAK ISTENIC, Saša: Participatory Urbanism: Creative Interventions for Sustainable Development. Acta Geographica Slovenica 59/1, 2019b, 127–140. POLJAK ISTENIC, Saša in Jani Kozina: Participatory Planning in a Post-socialist Urban Context: Experience from Five Cities in Central and Eastern Europe. V: Janez Nared in David Bole (ur.), Participatory Research and Planning in Practice. Cham: Springer Open, 2020, 31–50. PUKL, Adela: Kulturna dedišcina gradov v Sloveniji: Stanje in potencial etnoloških prizadevanj. Varstvo spomenikov (Razpra­ve) 50, 2018, 199–209. PURINI, Piero: Metamorfosi etniche: I cambiamenti di popola­zione a Trieste, Gorizia, Fiume e in Istria. 1914–1975. Videm: Kappa Vu, 2010. SANOFF, Henry: Community Participation Methods in Design and Planning. New York – Chicester: Wiley, 2000. SCHOFIELD, John: Heritage Expertise and the Everyday: Citi­zens and Authority in the Twenty-first Century. V: John Schoe­field (ur.), Who needs the Experts? Counter-mapping Cultural Heritage. London: Routledge, 2014, 1–12. SEDEJ, Ivan: Metodološka izhodišca in etnološki vidiki preno­ve starih mestnih in vaških jeder. Varstvo spomenikov 22, 1980, 25–45. SEZNEVA, Olga: Architecture of Descent: Historical Recon­structions and the Politics of Belonging in Kaliningrad, the For­mer Konigsberg. Journal of Urban History 39/4, 2012, 767–787. SMITH, Laurajane: Uses of Heritage. London in New York: Routledge, 2006. SMITH, Laurajane in Gary Campbell: “Nostalgia or the future”: Memory, Nostalgia and the Politics of Class. International Jour­nal of Heritage Studies 23/7, 2017, 612–627. SMITH, Laurajane, Margaret Wetherell in Gary Campbell: Emo­tion, Affective Practices, and the Past in the Present. London in New York: Routledge, 2018. ŠTEPEC, Dušan in Saša Roškar: O etnologiji v konservatorstvu ter o njeni vlogi pri varovanju in ohranjanju kulturne dedišcine v 21. stoletju – izkušnje, vloga, izzivi. Glasnik Slovenskega etno­loškega društva 60/2, 2020, 130–137. TAYLOR, Ken: Cultural Mapping: Intangible Values and Engag­ing with Communities with Some Reference to Asia. The His­toric Environment 4/1, 2013, 50–61. TEUTONICO, Jeanne Marie in Frank Matero (ur.): Managing Change: Sustainable Approaches to the Conservation of the Built Environment: 4th Annual US/ICOMOS International Sym­posium Organized by US/ICOMOS, Program in Historic Preser­vation of the University of Pennsylvania, and the Getty Conser­vation Institute, Philadelphia, Pennsylvania, April 2001. Getty Conservation Institute Proceedings Series. Los Angeles: Getty Conservation Institute, 2003. TURK NISKAC, Barbara: A Tale of Two Kindergartens: Visual Representations of Slovenian Children's Daily Lives in a Rural and an Urban Setting. V: April Mandrona in Claudia Mitchell (ur.), Visual Encounters in the Study of Rural Childhoods. New Bruns- wick (New Jersey): Rutgers University Press, 2018, 147–160. VAN DE PORT, Mattijs in Birgit Meyer: Introduction: Heritage Dynamics, Politics of Authentication, Aesthetics of Persuasion and the Cultural Production of the Real. V: Mattijs Van De Port in Birgit Meyer (ur.), Sense and Essence, Heritage and the Cul­tural Production of the Real. New York in Oxford: Berghahn, 2018, 1–39. WALTER, Nigel: Everyone Loves a Good Story: Narrative, Tra­dition and Public Participation in Conservation. V: Gill Chitty (ur.), Heritage, Conservation and Communities: Engagement, Participation and Capacity Building. Abingdon: Routledge, 2017, 50–64. WANG, Caroline in Mary Ann Burris: Photovoice: Concept, Methodology, and the Use for Participatory Needs Assessment. Health Education & Behavior 24/3, 1997, 369–387. WATES, Nick: The Community Planning Handbook: How Peo­ple Can Shape their Cities, Towns and Villages in any Part of the World. Abingdon, Oxon: Routledge, 2014. WELLS, Jeremy C: In Stakeholders We Trust: Changing the Ontological and Epistemological Orientation of Built Heritage Assessment through Participatory Action Research. V: Boguslaw Szmygin, B. (ur.), How to Assess Built Heritage? Assumptions, Methodologies, Examples of Heritage Assessment Systems. Lublin: ICOMOS-Romualdo Del Bianco Foundatione, 2015, 249–265. WIJESURIYA, Gaimini, Jane Thompson in Christopher Young: Managing World Cultural Heritage. Rim in Pariz: ICCROM, ICOMOS in UNESCO, 2013. WIJESURIYA, Gamini, Jane Thompson in Sara Court: People­-centered Approaches: Engaging Communities and Developing Capacities for Managing Heritage. V: Gill Chitty (ur.), Heritage, Conservation and Communities: Engagement, Participation and Capacity Building. Abingdon: Routledge, 2017, 34–49. WILLEMS, J. H. W.: Laws, Language, and Learnin: Managing Archaeological Heritage Resources in Europe. V: Phyllis Mauch Messenger in George. S. Smith (ur.), Cultural Heritage Manage­ment: A Global Perspective. Gainesville: University of Florida, 2010, 212–229. WINTER, Tim: Clarifying the Critical in Critical in Heritage Studies. International Journal of Heritage Studies 19/6, 2013, 532–545. WITCOMB, Andrea in Kristal Buckley: Engaging with the Fu­ture of “Critical Heritage Studies”: Looking Back in Order to Look Forward. International Journal of Heritage Studies 19/6, 2013, 562–578. ZUPANCIC, Marko, Boris Deanovic in Mateja Kavcic: Enotna metodologija za izdelavo konservatorskega nacrta. Ljubljana: ZVKDS, 2007. ZVKD-1 – Zakon o varstvu kulturne dedišcine, Uradni list RS 16, 15. februar 2008. Ethnographic Methods and the Conservation of Built Heritage The article discusses the role of ethnographic methods in the process of conservation of built heritage, namely in the signifi­cance-assessment phase and in the identification of values for the community. The article is divided into four chapters. The first one presents an overview of the theoretical framework of heritage discourses (Smith 2006) and the recent scholarship on values in conservation (Avrami and Mason 2019) to outline the tension of the dual epistemology of conservation and heritage studies. The second chapter provides an overview of existing practices that adopted and developed ethnographic methods, namely the milestone practice by Setha Low (2002) with REAP (Rapid Environmental Assessment Process) as well as a set of recently developed approaches. Nevertheless, archaeology turns out to be the main field where community-centred approaches are developed, whereas conservation of built heritage is only slowly approaching them with methods such as cultural mapping, counter-mapping, experiential mapping etc. The third chapter presents the status of ethnology in the Slovenian conservati­on framework. In fact, the Slovenian conservation practice is marked by a particular profile of “conservator ethnologist”, although the field is still dominated by art historians, because of its tradition anchored in the 19th-century Viennese Central Commission. “Ethnological conservation” provided one of the most vanguard experiences in Slovenian conservation in the late 1970s, when, at the time of the “values turn”, it engaged in a series of interdisciplinary urban conservation projects, where ethnography played a central role. The latest developments towards concepts of participative governance in heritage offer an important platform for revising and building upon these past experiences so as to introduce the ethnographic perspective into the field. Chapter four presents an initiative launched a few years ago that adopted ethnographic methods to explore the herita­ge values and place attachment of the current inhabitants of historic urban centres in northern Istria. The region is an example of contested land due to its turbulent geopolitical and consequent population changes over the 20the century, and especially after WWII. The experience has shown that the ethnographic research provides insights in the heritageisation process and its values that are otherwise difficult to identify, while playing a key role in the self-awareness of the local community. * Neža Cebron Lipovec, dr. zgodovine Evrope in Sredozemlja, docentka za podrocje dedišcine, Univerza na Primorskem, Fakulteta za humanisticne študije; neza.cl@fhs.upr.si. Razglabljanja Neža Cebron Lipovec Razglabljanja Neža Cebron Lipovec Razglabljanja Neža Cebron Lipovec Razglabljanja Neža Cebron Lipovec Razglabljanja Neža Cebron Lipovec Razglabljanja Neža Cebron Lipovec Razglabljanja Neža Cebron Lipovec Razglabljanja Neža Cebron Lipovec Razglabljanja Neža Cebron Lipovec Razglabljanja Neža Cebron Lipovec Razglabljanja Neža Cebron Lipovec Razglabljanja Neža Cebron Lipovec Razglabljanja Katja Hrobat Virloget* DRUŽBENE MEJE IN ODNOSI V ISTRSKI DRUŽBI PO POVOJNEM »EKSODUSU« Izvirni znanstveni clanek | 1.01 Datum prejema: 7. 1. 2021 Izvlecek: Clanek obravnava posledice t. i. povojnega »eksodu­sa« v istrski družbi. Na podlagi individualnih spominov avtorica analizira razmerja v novo nastali družbi, v kateri so priseljenci iz Slovenije in južnih republik nekdanje Jugoslavije zamenjali v glavnem italijansko govorece prebivalstvo istrskih mest, ki se je po »eksodusu« iz vecine spremenilo v manjšino. Avtorica obrav­nava vzpostavitev družbenih meja med razlicnimi skupinami prebivalstva, pri cemer opaža, da so se simbolne meje na podla­gi etnicnega elementa izpred »eksodusa« po njem spremenile na osnovi »primarnosti« bivanja v kraju. Kljucne besede: Istra, »eksodus«, družbene meje, migracije Abstract: The article is part of a broader study of the conse­quences of the so called “Istrian post-war exodus” in the Istrian society. Based on the individual memories, the author analyses the relations in the newly-formed Istrian society, wherein im­migrants from Slovenia and the southern republics of former Yugoslavia replaced the mainly Italian-speaking population of Istrian towns, which changed from a majority to a minority after the “exodus”. The article discusses the establishment of social boundaries that are formed between different groups of popula­tion, noting that symbolic boundaries based on the ethnic ele­ment from the time before the “exodus” have mainly changed thereafter on the basis of “primacy” of living in the place. Keywords: Istria, “exodus”, social boundaries, migrations. Uvod V clanku se osredotocam na novo vzpostavljene družbe­ne odnose po množicnem priseljevanju (glej Kalc 2019; Hrobat Virloget 2021) v Istro po t. i. povojnem »istrskem eksodusu«11 Termin »eksodus« kljub njegovi spornosti in ocitkom vecine slo­venskih zgodovinarjev, ki striktno uporabljajo besedo optiranje oziroma povojne migracije in izseljevanje, uporabljam namerno. Spornost termina odraža razlicne nacionalne diskurze pri interpre­taciji preteklosti. Vsaka nacionalna stran namrec zagovarja svojo paralelno zgodovino ter vzroke za migracije in s tem tudi razlicno število migrantov ter poimenovanj (Verginella 2000; Ballinger 2003: 42-45). Medtem ko Italijani in migranti sami sebe imenujejo ezuli, kar pomeni begunec, izgnanec (Ballinger 2003), je prevladujoci iz­raz v slovenskih in hrvaških diskurzih optant. Ta izhaja iz zakonske pravice do optiranja, izbire italijanskega državljanstva s posledicno obveznostjo selitve v Italijo (Volk 2003: 47-50, Gombac 2005: 65; Pupo 2015). Medtem ko italijanski zgodovinarji govorijo o italijan­skem »eksodusu« (Pupo 2015), slovenski in hrvaški raziskovalci poudarjajo, da je tok migracij pomešal tako prisilne kot prostovoljne migrante, tako italijanske kot slovenske in hrvaške. Termin »ekso­dus« uporabljam brez vsakih politicnih ali mitskih konotacij, ne da bi s tem nakazovala mononacionalni proces (Ballinger 2003: 7), kar skušajo pogosto nakazati nekateri italijanski raziskovalci, pa ceprav gre za zelo kompleksen migracijski pojav. Izraz je tudi bolj znan v širši javnosti, uporabljajo ga tudi nekateri slovenski raziskovalci (Kalc 2019; Volk 2003), prav tako mednarodna literatura (Ballinger idr.). Po drugi strani pa si z njegovo uporabo ne zatiskam oci pred tem, da proces ni bil monumentalen, saj si je treba priznati, da je z dolocenega ozemlja skoraj izbrisal celotno etnicno skupnost. Z nje­govo uporabo postavljam pod vprašaj tudi tolikanj opevano »prosto izbiro«, optiranje, ceprav je ta s formalno-pravnega vidika obstajala, ne upošteva pa posrednih pritiskov (Hrobat Virloget 2021). , v katerem se je vecina (v glavnem) italijanske­ga etnicnega prebivalstva izselila iz Istre, predvsem iz mest (Hrobat Virloget 2021). Iz spominov današnjih Istranov ra­zbiram družbena razmerja med »eksodusom« in spremem­bo odnosov po njem, ko je zaradi izpraznitve istrskih mest in socasnega priseljevanja nastala nova istrska družba, v kateri so priseljenci postali vecinsko prebivalstvo. V raziskavo sem vkljucila predstavnike vseh etnicnih sku­pin, ki danes živijo v slovenskem delu Istre, od Slovencev, Italijanov, do Hrvatov, Bosancev, Srbov, Kosovarjev, od ti­stih, katerih družine izhajajo iz Istre, do tistih, ki so v Istro prišli med »eksodusom«. Najvec sogovornikov je sloven­ske ali italijanske etnicnosti. V nadaljnjem raziskovanju bo vecji poudarek na zbiranju spominov sogovornikov iz juž­nih republik nekdanje Jugoslavije. Raziskava sloni na 45 transkribiranih intervjujih s 50 osebami, k cemer je treba prišteti tudi intervjuje študentov in netranskribirane inter­vjuje.22 Zaradi onemogocenega snemanja je pri teh redkih navedbah izrecno navedeno, da gre za terenski zapis. Vecina intervjujev temelji na življenjskih zgodbah, v katerih se posredno odraža spreminjanje družbenih in politicnih razmer. Dodatno so me zanimala mnenja o mi­gracijah in družbenih razmerah. Ker je Istra moje delovno okolje, so v raziskavo vkljuceni tudi vsakdanji nakljucni neformalni pogovori, opazovanje z udeležbo, javne okrog- le mize na temo Istre itd. Omejila sem se na urbani in ne­urbani del slovenske Istre, med etnicnimi Italijani je nekaj sogovornikov priseljenih tudi iz hrvaškega dela Istre in Italije. V glavnem gre za del sporne, mnogim tudi bolece pretek- losti, s katero se v nasprotju z italijansko družbo v zadnjih desetletjih (Corni 2018) slovenska družba še ni odprto so­ocila niti na strokovni ravni niti v javnem diskurzu, zato se o tej temi v glavnem še vedno molci (Hrobat Virloget 2021, gl. tudi 2015a, 2019). Po prvi svetovni vojni je Istra pripadla Kraljevini Italiji z njeno nasilno fašisticno raznarodovalno ideologijo proti Slovanom. Po drugi svetovni vojni je postala del spornega ozemlja med jugoslovanskimi in italijanskimi zahtevami, zato je bila leta 1947 s pariško mirovno pogodbo zacas- no ustanovljena neodvisna državna formacija Svobodno tržaško ozemlje z dvema conama; cono A okrog Trsta pod zavezniško upravo, ki je z londonskim memorandu­mom leta 1954 pripadla Italiji, in cono B v delu današnje slovenske in hrvaške Istre pod jugoslovansko vojaško upravo, ki je bila prikljucena Jugoslaviji (Pirjevec 2007; Rogoznica 2011). »Istrski eksodus« se je zacel po drugi svetovni vojni, ko so bili ti kraji še v italijanski Julijski krajini (it. Venezia-Giulia), oziroma po pariški mirovni pogodbi. Po množicnosti so izseljevanja dosegla vrh po aneksiji Svobodnega tržaškega ozemlja cone B Jugoslaviji (Gombac 2005: 10; Pupo 2015: 29; Kalc 2019: 146). Obe mednarodni pogodbi sta omogocali optiranje za italijansko državljanstvo. Optanti so se morali izseliti v Italijo, po tem roku so jih oblasti lahko izgnale. Znani so tudi primeri, ko so si optanti premislili glede odhoda (Gombac 2005: 65; Pupo 2015; Hrobat Virloget 2021). V slovenskih obalnih mestih, kjer je bilo pred drugo svetovno vojno okoli 90 odstotkov prebivalstva italijanske narodnosti, jih je leta 1957 v Kopru živelo le še 7,7 odstotka, v Izoli 8,15 odstot­ka in v Piranu 15,7 odstotka (Troha 1997: 58–59).33 V Coni B Sto je bilo zabeleženih 46.350 prebivalcev, od tega 18.500 v mestih Koper, Izola, Piran. Število je zacelo od leta 1949 upadati do 42.000 prebivalcev v letu 1956. Prebivalstvo je zatem zacelo str­mo narašcati, tako da je letu 1961 zabeleženih skoraj 50.000 prebi­valcev (Kalc 2019: 149). Števi­lo migrantov iz celotne Istre se giblje med 200.000 in po mnenju Ballingerjeve pretiranih 350.000 (Ballinger 2003: 274). Po slovenskem štetju je med letoma 1945 in 1958 ozemlje, ki je bilo prikljuceno Sloveniji, zapustilo 49.132 oseb, med katerimi so tudi ilegalni prebežniki, ljudje s Krasa, iz Notranjske in Goriške. Od tega naj bi bilo pra­vih optantov 27.810 (Volk 2003: 51; Kosmac 2017: 193). Med njimi je bila vecina Italijanov (70 odstotkov) ter tudi nekaj Slovencev in Hrvatov (Cunja 2004: 89; gl. tudi Volk 2003: 51).44 Preštevanje ljudi po etnicni pripadnosti je v tej multikulturni obmejni regiji, kjer so identitete fluidne, hibridne, sporno (glej Pupo in Pa­njek 2004: 352; Volk 2004: 32-35; Ballinger 2006; D'Alessio 2008; Orlic 2019; Hrobat Virloget 2021 idr). Jugoslovanske oblasti so praznino, ki je ostala za Italijani, zapolnile s spodbujanjem priseljevanja ljudi iz drugih regij Slovenije oziroma Jugoslavije, kar je povsem spremenilo etnicno, socialno in kulturno podobo Istre (Gombac 2005: 11). Posledica »eksodusa« iz Istre je bila tako po mnenju slovenskih kot italijanskih zgodovinarjev etnicna homo­genizacija spornih ozemelj v korist prikljucitve Italiji ali Jugoslaviji: italijanska denacionalizacija cone B (del Istre) in njena jugoslavizacija z imigracijo Jugoslovanov, poita­ljancenje cone A (Trst z okolico) skupaj s priseljevanjem Italijanov in z odseljevanjem Slovencev (Pupo 2000: 203; Volk 2003: 289–301). Premiki prebivalstva so bili tudi drugod po Evropi pogosto orodje v »kolonizaciji« margi­nalnih etnicno mešanih obmocij (Perron in Bazin 2018: 29; gl. tudi Corni 2018). Družbene meje v novo nastali istrski družbi med ljudmi iste etnicne pripadnosti V istrskih mestih se je po »eksodusu« prebivalstvo sko­raj popolnoma zamenjalo. Italijansko govoreci prebivalci so se iz vecinskega spremenili v manjšinsko prebivalstvo (Hrobat Virloget 2015a; Hrobat Virloget idr. 2016), vecin­sko prebivalstvo pa so postali priseljenci najprej iz oko­liških vasi ter širše Primorske, pozneje tudi iz preostale Slovenije (predvsem v zadnji fazi bolj množicnih izselje­vanj v casu pripojitve ozemlja Jugoslaviji leta 1954). Ce­prav so bili med njimi tudi priseljenci iz drugih republik nekdanje Jugoslavije, so ti zaradi potrebe po novi delovni sili za Luko Koper in novo nastale industrijske obrate, kot so TOMOS, Delamaris itd., množicno prihajali šele v 60. letih (Kalc 2019; Hrobat Virloget 2021). V želji po gospodarski in družbeni obnovi Istre, predvsem njenih mest, so oblasti priseljence vabile v Istro z obljubo o nastanitvi, ki je bila v istrskih mestih zaradi splošnega degradiranja velik problem (Cebron Lipovec 2018; Kalc 2019). To je bil eden od vzrokov, da so domacini prise­ljence dojemali kot »privilegirane«. Odpor do priseljen­cev je bilo cutiti ne glede na to, da so bili v glavnem vsi slovenske etnicne pripadnosti (Hrobat Virloget 2015b). V Istri je razširjena zgodba o »šopu kljucev«, ki so jih prise­ljenci dobili v roke ob prihodu v istrska mesta in z njimi iskali nastanitev v stanovanjih, ki so jih zapustili Italijani (Hrobat Virloget 2017: 149, 2019: 165-166). Ceprav se zdi drugace, obstajajo tudi pricevanja, da niso imeli vsi teh privilegijev, predvsem ne tisti, ki so prihajali pozne­je (Hrobat Virloget 2021). Iz komentarjev sogovornikov je razvidno, da so bonitete priseljencev, s katerimi so jih oblasti poskušale zvabiti na istrski »divji zahod«, doma­cinom šle mocno v nos, kar kaže pripomba istrskega do­macina slovenskih korenin: »Priseljenci so dobili zastonj stanovanja, cele kmetije! So jih kar naredli gospodarje! So delali kolektive. Tisti, ki niso bili vredni nic, so šli v kolektive. So šli s harmoniko in zastavo v njivo!!!« (zapis iz terenskega dnevnika) Sorodne raziskave »izmenjav prebivalstva« hrvaških in srbskih ter turških in grških beguncev kažejo, da si prise­ljenci in »staroselci« iste nacionalne pripadnosti vzajem- no zacrtajo simbolno mejo (Hirschon 1989: 30-35; Ca­po Žmegac 2010: 189-192; Capo 2015). Renée Hirschon je pri »izmenjavi« prebivalstva med Grcijo in Turcijo po balkanskih vojnah kot prva antropologinja opozorila, da ista etnicna pripadnost migrantov in gostiteljev ne olajša integracije, prevladajo namrec drugi elementi. Kljub isti etnicni pripadnosti priseljenci ostajajo »drugi« (Hirschon 1989; Capo 2015). Podoben odpor do priseljencev iste etnicne pripadnosti je bil zaznan pri domacinih v Italiji v odnosu do t. i. ezulov (Fakin in Jerman 2004), to je raz­vidno tudi iz spominov o odnosu Slovencev v Kraljevini SHS do (slovenskih) prebežnikov iz Italije med fašizmom (Hrobat Virloget 2021). Stanje v povojni Istri je sicer še bolj kompleksno od zgoraj omenjenih raziskav, opraviti imamo z razlicnimi skupnostmi ljudi, ki so sobivale v is­tem prostoru: od domacinov slovenske in italijanske etnic­ne pripadnosti, »povratnikov« z obmocja Trsta, ki so pred fašizmom zbežali v Jugoslavijo, priseljenih Italijanov iz Italije in Hrvaške, do priseljencev razlicnih etnicnih iden­titet iz nekdanje Jugoslavije. Tudi iz govora Štelia55 Vse sogovornike sem v želji po njihovi anonimnosti zaradi v družbi še vedno kocljivih podatkov poimenovala z izmišljenim imenom. , Istrana iz slovenskega zaledja, o izvoru priseljencev so razvidni ne le prezir in zanicevanje novega družbenopoliticnega okolja do njih, tako sloven­skega kot italijanskega jezika, ampak tudi ocitek o njihovi privilegiranosti. Najvec Štajercev je bilo v Piranu … Zato ker v Piran je vozil iz Maribora, je vozil avtobus. Bosanci so prišli v Koper, ker je vlak vozil v Koper. Je rekel mož meni: »Sem se ustavil v Kopru, ker vlak ni šel naprej.« Prišli so iz povsod. Cilj je bil, da se tukaj spremeni okolje. Brkincev je bilo dosti. Take, ki so bili zares zagriženi … So jim dali vse ... Ce si ti rekel, da si iz Malije, nisi veljal nic. Jaz sem se dosti kregal, nisem šovinist, mi ne moraš rect. Zelo grdo so govorili proti nam. So nam pravili, »kaj si iz Malije?« ... Takrat je bilo tako tudi za Italijane. Podobno kot zgoraj se rezerviran odnos domacinov do pri­vilegiranih priseljencev iz notranjosti Slovenije odraža tudi v spominu slovenskega Istrana Claudia. Spominja se, da mu je njegov italijanski stanodajalec, mornar, ob migraciji v Ita­lijo ponujal v ugoden odkup hišo v Piranu; sledec partijskim navodilom jo je zavrnil. Na koncu z nelagodjem doda, da so vse nepremicnine v istrskih mestih pokupili priseljenci in z njimi zaslužili (Hrobat Virloget 2015b: 539). »No, in jaz, seveda, ker sem bil clan partije, sem ubogal … Ampak so prišli potem z notranjosti dol, so vse pokupili! Tudi tisto mojo. So kupili, pa prodali, pa zaslužili.« Veliko o simbolnih mejah v novi istrski družbi pove pripo­ved Tonina, slovenskega Istrana iz Škofij: »Na Cevljarski v Kopru sta se dve Štajerki pogovarjali in sta slišali dve stari ženici, ki sta se pogovarjali po italijansko. In Šta­jerki sta rekli: 'Še imamo tujcev tuki.' One, ki so bile iz Maribora, torej tujke, so smatrale, da so naše!!!« (zapis iz terenskega dnevnika) Iz gornje pripovedi so – ob smehu vseh prisotnih – pre­poznavne kar tri simbolne meje: da slovenski Istrani slo­venskih priseljencev niso imeli za »svoje«, prav tako kot slovenski priseljenci istrskih Italijanov niso sprejemali za »svoje«, medtem ko so se slovenski in italijanski Istrani na »drugi« strani meje pocutili kot »mi«. Slovenski Istrani so na priseljence iz notranjosti Slovenije pogosto gledali kot na privilegirane, hkrati pa so zaznavali, kot je razvidno iz njihovih govorov, da so priseljenci vzpostavili simbolno mejo med seboj in istrskimi Italijani. Kot so pripomnili v pogovoru v Domu starejših obcanov v Kopru: »Prišleki so se naselili zastonj v te hiše noter ali za majhne solde.« (zapis iz terenskega dnevnika) Ob migracijah Hrvatov iz Srbije na Hrvaško po zadnjih vojnah na Balkanu je Jasna Capo (2010) problematizirala termin t. i. soetnicnih migracij. Termin predvideva »vrni­tev« v domovino in zaradi navidezno naravne povezave med clovekom in etnicno skupino oz. domovino njihovo neproblematicno vkljucitev v družbo. Ti pogledi etnonacio- nalisticno usmerjenih politikov pa se ne ujemajo z realno­stjo migrantov, kljub temu da so to etnicno privilegirani migranti, ki v novi domovini pridobijo vse pravice (držav- ljanstvo, politicne pravice, nimajo statusa begunca; v na­sprotju z drugimi begunci se ne želijo vrniti). Izgubo doma le takoj po selitvi blaži ideja o skupni etnicni pripadnosti z lokalnim prebivalstvom, vendar ta zanje ne pokaže zani­manja in jih sprejema na »hladen« nacin. Zacetna etnicna privilegiranost doloca cilj, lajša pridobitev državljanstva, pomaga pri obcutku prisiljenosti selitve; scasoma pa etnic­nost ni vec privilegij. Zaradi zavracanja »domacinov« se nacionalna predpostavka o neproblematicnosti integraci­je soetnicnih migracij izkaže za iluzorno, migranti so še vedno ukoreninjeni drugje – v izgubljenem domu. Jasna Capo pokaže, da migrantov ni mogoce etiketirati po zu­nanjih merilih, o njih je treba razmišljati glede na njihove vsakdanje izkušnje in prakse (Capo 2010). Prav tako so bili in so še vedno v Franciji negativno stig- matizirani alžirski priseljenci francoske narodnosti, ko so po alžirsko-francoskih vojnah morali množicno bežati v Francijo kot »maticno« domovino, kar državne oblasti imenujejo »repatriacija«. V oceh domacinov so t. i. pieds­-noirs še danes negativno etiketirani, nanje gledajo kot na izkorišcevalce, nasilne, glasne, vulgarne, rasisticne in od­govorne za svojo nesrecno usodo. Na njihova pleca se ni zvrnila le odgovornost za lastno usodo, ampak celo vsa teža kolonizacije s sramoto in krivdo vred. Ob vsej nega­tivni stigmatizaciji je pri priseljencih iste narodnosti mo­goce zaznati veliko vrzel med integracijo in bivanjskim obcutkom tujstva. Tako so pieds-noirs ostali ujeti med dvema svetovoma, med Alžirijo kot lastno domovino, ki jih je pregnala, in Francijo, »maticno domovino«, ki jih zavraca (Baussant 2002: 249-250, 252-256). Družbene meje med ljudmi razlicnih etnicnih identitet. Slovenci vs. Italijani Ob zgoraj navedenem se postavlja vprašanje, kdo se v Istri pocuti »na svoji zemlji« in kdo je iz te skupnosti izlocen? Že iz zgornje šaljive pripovedi lahko sklepamo, da so se priseljenci pocutili »na svoji zemlji«, kar je verjetno po­udarjal dominanten jugoslovanski spomin, po katerem so Italijani, ki so jih ob prihodu srecevali (vendar z leti ved- no manj), na slovenskem ozemlju tujci. To je razvidno iz pripombe, ki jo je mimogrede izrekla Roza, priseljena uci­teljica slovenšcine iz Ljubljane, da so se Italijani, ki jih hkrati imenuje domacini, izseljevali »nazaj« v Italijo. »So bili še domacini, ampak so se veliko izseljevali nazaj v Ita­lijo od tukaj.« Priseljenci so jih dojemali kot le zacasno prisotne, po prevladujocem mnenju zaradi priseljevanja v casu fašizma. Percepcija Italijanov kot tujcev na slovenskem ozemlju ustreza nacionalisticni ideologiji, po kateri naj bi kulturne meje ustrezale politicnim mejam, v državi naj bi živeli le ljudje »istega tipa« (Gellner 1983). Medetnicno sovrašt- vo iz obdobja nasilnega fašizma in vojne je v Istri pustilo globoke posledice v medosebnih odnosih, kar je opazno v precej mocni družbeni meji med Italijani in priseljeni­mi Slovenci. Vse vecje etnicne konflikte in vse mocnejše italijanske ali slovenske etnicne identifikacije je mogoce zaslediti že v 19. stoletju, ko so se ljudje omenjenih etnic­nih pripadnosti borili za nadzor nad javnim prostorom in politicno prihodnostjo Istre (D'Alessio 2008: 46-51). Skupnosti, vsaka s svojimi zatrtimi spomini, druga mimo druge živijo še danes. Ko se srecajo, pride do konflikta, tako kot na javni prireditvi pripovedovanja spominov o Kopru »Pripovedujem zgodbo o mestu, urbane legende in anekdote« jeseni leta 2012 v organizaciji dr. Neže Cebron Lipovec, dr. Maše Sakara in Zdenka Bombeka (Cebron Li­povec 2015).66 V letih 2012 in 2013 je bilo organiziranih sedem javnih diskusij, ki so se koncale z razstavo na to temo. Namen je bil razumeti mesto »od spodaj navzgor«, slišati osebne spomine in zgodbe o preteklosti Kopra (Cebron Lipovec 2015). Vzdušje na pripovedovalskem veceru, kjer je bilo tako slovensko kot italijansko lokalno obcinstvo,77 Na teh vecerih je bilo prisotno v glavnem slovensko in italijansko obcinstvo, manjkali so pripadniki drugih etnicnih manjšin, predvsem iz južnih republik nekdanje Jugoslavije. Udeležili so se le dveh po­govorov o delavstvu na temo Luke Koper in TOMOS-a. se je naelektrilo, ko je slovenska priseljenka zacela pripo­vedovati o javnem ponižanju zaradi etnicne pripadnosti; sledil je odgovor o ponižanju z druge strani, tokrat z iz- kušnjo italijanske domacinke. »In jaz grem enkrat tam mi­mo [op. Loggie], verjetno sem šla v službo, in ena zasika za mano. Jaz sem v tistem, ko sem to zaslišala, sem ji tako klofuto primazala, da sem se samo sebe tako ustrašila, da sem se kar tresti zacela. Meni so pa rekli 'maledetta Italiana!' in sem jih v zid pri­tisnila.« Na spomine slovenskih priseljenk je reagirala italijanska domacinka iz Kopra s poudarjanjem krivic, ki jih je pri­zadejal jugoslovanski socializem istrskim Italijanom, od odvzema lastnine, prisilnih šolanj italijanskih otrok v slo­venskih šolah, do etikete »fašistov« v nasprotju s »privile­giranimi« priseljenci (Hrobat Virloget 2015b: 546). Pa vendar, na primer Tomos, je bil zgrajen na zemlji, ki je bila ukradena mojemu dedku in nihce mu je nikoli ni vrnil. Ni bil niti fašist in niti komunist, bil je le kmet, ki je pošteno delal. In to je potrebno povedati, da so neka­teri, ki so prišli v Koper, imeli sreco, delo in dom, ampak bilo je veliko krivic v odnosu do ljudi, ki sploh niso bili vpleteni v grde reci […] Bili so prisilni premiki otrok v slovenskih šolah, ki niso znali slovenšcine, saj doma je niso govorili nikoli. […] Zelo pogosto samo zato, ker so Italijani, so bili definirani kot fašisti, tudi ce so bili ko­munisti ali drugega politicnega prepricanja … V napetem vzdušju na javni prireditvi je prišel na dan de­setletja dolg konflikt zaradi superiornosti ene etnicne sku­pine nad drugo. Med fašizmom so se Italijani kot predstav­niki italijanske civiltŕ, »civilizacije«, v odnosu do sciavov, ki je bil in je še vedno italijanski slabšalni izraz za slovan­sko prebivalstvo, pocutili vecvredne in bolj »civilizirane«. Prezir oziroma ignoranca do razlik se izraža že v enacenju razlicnih slovanskih etnicnih, nacionalnih skupin, sloven­ske in hrvaške, v eno samo, slovansko. Ta opozicija se enaci z družbenim konfliktom med urbanim in ruralnim. Raziskovalci opozarjajo, da je ta konflikt treba brati tudi v luci socialnih, razrednih in ne le etnicnih opozicij, pri ce­mer se tudi pokaže, da so te ukoreninjene predstave precej neosnovane in bazirajo na stereotipih. Predvsem italijanski raziskovalci so pri etnicno-prostorski opoziciji spregledali vpliv fašizma na prekinitev porasta slovenskih in hrvaških etnicnih elementov v urbanem okolju vse od srede 19. sto­letja (Brumen 2000: 129; Baskar 2002; Ballinger 2003; D'Alessio 2008: 43-49, 2009; Verginella 2015; Wollf 2021). Odnos superiornosti se je v povojni družbeni re­alnosti z jugoslovanskega stališca obrnil na glavo; Italija­ne so kolektivno izenacili s fašisti in z okupatorji (Hrobat Virloget 2021). Vsaka stran se osredotoca le na koncept lastne žrtve, ki je ne priznava »drugemu«, kakor tudi nihce ne razmišlja o sebi kot »krvniku« (Assmann 2007; Hrobat Virloget in Cebron Lipovec 2017). V tem sporu je mogoce zaznati konflikt med priseljenci iz notranjosti Slovenije in italijanskimi domacini, medtem ko ga ni med slovenskimi in italijanskimi domacini. Slo­venski Istrani celo menijo, da je bil konflikt med Italijani in Slovenci vnesen »od zunaj«. To v pogovoru nakažeta Tonin in Bepo iz Škofij in Roca (Hrobat Virloget 2015b). So bežali stran. Ma 90 % od njih jih ni vedelo, zakaj! Politika je bila zaguljena. Politika je bila kriva, da si zapustil vse svoje imetje! Politika je pritiskala! Midva sva bila takrat stara 15, 16 let, nismo razumeli, ma zdaj vidimo, razumemo. Bilo je sovraštvo. Ce je govoril itali­jansko, je bil fašist. Kriva je Ljubljana in Zagreb!!!! Za izselitev! Politiki krivi. Da bi naselili nove. Istrijane niso imeli [op. niso šacali, niso spoštovali]. Prej pa je bilo podobno pod Italijo. (zapis iz terenskega dnevnika) Sorodna študija Jasne Capo Žmegac (2002: 117–130, 2007) o priseljevanju Sremskih Hrvatov iz Srbije na Hrva­ško po jugoslovanski vojni v 90. letih ugotavlja, da begun­ci iz Srbije za etnicne konflikte krivijo priseljence – nedav­no prebegle Srbe iz Hrvaške. Tudi Barbaros Tanc (2001), ki piše o »izmenjavi« prebivalstva med Grcijo in Turcijo leta 1923, pokaže, da priseljenci tako ene kot druge stra­ni ohranjajo spomin na harmonicno sobivanje z etnicnim »drugim«; konflikte naj bi spodbudili zunanji akterji, tudi v tem primeru priseljenci. Družbena meja s priseljenci iz južnih republik nekdanje Jugoslavije Na eni strani prepoznamo konflikt med italijanskimi do­macini in priseljenci v Istro, predvsem slovenskimi, ki so prišli »na svojo zemljo« pod vplivom dominantnega ko­lektivnega spomina o Italijanih kot sovražnikih naroda. Na drugi strani pa se je z novimi priseljenci vzpostavila meja, kjer se »domacini« in zgodnji priseljenci postavijo naspro­ti pozneje priseljenim. Marko, ki je z antifašisticno druži­no v Koper prišel kot povratnik iz Trsta, od koder je pred fašizmom pobegnil v Jugoslavijo, poudarja podobnost med sobivajocimi Italijani in Slovenci na Primorskem; pri njem je zaznan superioren odnos do priseljencev iz južnih delov nekdanje Jugoslavije. Vdre ena druga kultura, ki dejansko … Manj razlike je bilo, veliko manj med nami in Italijani, ki smo dejansko živeli na istem teritoriju, pac eden je bil Slovenec … To se je vleklo že tisocletja. Oce je rojen v Trstu … To je pa potem, ko ti udari ena cisto druga kultura. To so pobirali ljudi dol, po vaseh, razumeš, to so bli pastirji … Pac, tle so nosili vrece in tako. To je bilo pa težje. Na nekem kulturnem nivoju. V svojem orientalisticnem diskurzu Marko podobno raz­mišlja o kmetih z »Balkana«, ki so naselili visoko urbani­zirana istrska mesta. Znova trcimo v že omenjeni stereo- tipni diskurz o nizki kmecki in visoki urbani kulturi, tokrat v drugem družbenem kontekstu. Zaradi tega je prihajalo do konfliktov, ker dejansko si pri­peljal ljudi, recimo tako grobo – pastirje, si jih spravil v neko visoko razvito urbano okolje, se ni znašel on, seveda tudi on je bil tukaj v strahu in je reagiral samoobrambno […]. Problem je bil že jezik. To so bli ljudje, ki si jih pri­peljal iz hribov, ki niso bili navajeni tega. On je govoril svoj jezik in pika. Lahko je reci njemu »nauci se sloven­sko!«, še svoj jezik ni znal. Ne vem, ce je znal brati … V nasprotju z zgornjim razmišljanjem je raziskava iz 80. let o priseljencih iz južnih jugoslovanskih republik ovrgla splošno razširjeni stereotip o neizobraženih priseljencih; med Slovenci in Neslovenci je pokazala le na majhne razlike. Izobrazbena struktura Slovencev je bila prav ta­ko »nizka«, »ceprav je v zaposlovanju in napredovanju to v družbi manj vidno kot nizka izobrazba priseljencev« (Mežnaric 1986: 73-74). Na podobno superioren odnos do priseljencev iz nekdanjih južnih republik, ki naj bi prišli v visoko urbanizirano kulturo, naletimo tudi pri vpraša­nju odnosa priseljencev do dedišcine in lokalnega okolja (Hrobat Virloget 2020, 2021) pri italijanskih Istranih, kot na primer pri Ornelli. Ta prvi slovenski del [prvi slovenski priseljenci] je tisti, ki nas najbolj spoštuje. […] Saj oni so prišli, ne morejo reci, »ni vas bilo«, saj so naleteli na nas. In so oni tisti, ki so prišli od zunaj, saj smo mi že bili tu. […] Potem je prišel drug krog ljudi, ves ta del iz Bosne, iz tiste vojne. Z vsem spoštovanjem tudi do njih, ampak oni so zasedli to zemljo … Zasedba in … So prinesli s sabo, so prinesli se­veda svoje tradicije, so prinesli svoj svet. So prinesli ma­lo spoštovanja do teh krajev, kamor so prišli, ne veliko. »Drugost« priseljencev iz južnih republik nekdanje Jugo­slavije slovenski Koprcani ponazarjajo tudi z drugacno mentaliteto in njihovim nasilnim vedenjem, ki ne ustreza »domacim« normam. Gospa iz Istre, katere družina je vo­dila gostilno: Ti ljudje so s seboj prinesli svojo kulturo, ki nam tu ni bila znana. Veliko so pili, razbijali, se pretepali in de­jansko so v lokale prinašali nemir in nezadovoljstvo tako mocno, da so se domaci gostje umikali na racun njih. Ta­ko so ti dobesedno preplavili mesto. […]. Ampak delati je bilo izredno težko, ker so bili ti ljudje … Bilo je dosti alkohola, dosti nasilja, pretepov, policije.88 Intervju opravila Nikita Meden in Boris Meglic pri predmetu Prakti­kum dedišcine 2016/17. O balkanskem »drugem« v Istri govorijo tako Slovenci kot Italijani. Vsakdanje prakse v Istri in povsod po Slove­niji kažejo, da so priseljenci iz južnih republik nekdanje Jugoslavije »ultimativni drugi«. Kot pravi Ana Kralj, so priseljenci v slovensko družbo na sploh »nepovabljeni«, kar je tudi naslov njene knjige (Kralj 2008), ceprav so bili v Istro »povabljeni« z namenom gradnje nove družbene in gospodarske ureditve (Hrobat Virloget 2019). V istrski družbi so raziskovalci že opazili mocan regiona­lizem, to je navezovanje Slovencev in Italijanov na skupno hibridno istrsko identiteto. V nasprotju z italijanskimi ezu­li, ki se v jeziku superiorne cistosti in avtohtone homoge­nosti dojemajo za edine istrske Italijane – pravih Istranov v Istri naj bi po »eksodusu« ne bilo vec – se rimasti, tj. italijansko govoreci prebivalci, ki se niso odselili, prav ta­ko kot drugi slovenski (in hrvaški) Istrani ponosno sklicu­jejo na jezik avtenticne hibridnosti. Nismo torej ne Hrvati ne Slovenci ne Italijani, ampak Istrani, vendar drugacni od ne-Istranov, predvsem tistih balkanskega tipa. Diskurz se vrti okoli retorike »zgodovinskih pravic« do obmocja, poudarjanja avtohtonosti in kulturne superiornosti Istre v primerjavi z Balkanom. Ti stereotipi se odražajo v pro­storskih terminih, na priseljence z Balkana se gleda kot na prebivalce zapušcenih stanovanj Italijanov v zapušcenih mestnih jedrih. Dojema se jih kot mafijo (Albance), ocita se jim neznanje istrskega dialekta in zanemarjanje mestne­ga jedra z »neciviliziranimi« tradicijami – stari diskurz o kmetih, ki okupirajo center in ga degradirajo. Ceprav na prvi pogled bolj multikulturna je tako tudi istrska hibrid- nost (italijanska - hrvaška – op. in slovenska) v svojem orientalizirajocem diskurzu izkljucujoca (Ballinger 2003: 245-273). Novejša raziskava hrvaške antropologinje Olge Orlic o tolikanj deklarirani istrski multikulturnosti je po­kazala, da se za njo – tako kot pri diskurzu o evropski mul­tikulturnosti, iz katerega so izkljuceni tisti iz ne-Zahodne Evrope in neavtohtoni – v resnici skriva izkljucujoci di­skurz. »Sobivanje« (it. convivenza), tako proklamirano v Istri,99 Raziskava je bila sicer izvedena v hrvaškem delu Istre, jo je pa mo­goce prenesti tudi na slovensko stran, kjer sem pogosto poslušala govore Istranov o »hibridnosti« (Hrobat Virloget 2021). se v resnici nanaša na sobivanje z Italijani kot av­tohtono skupnostjo, medtem ko so iz njega izkljucene re­lativno novejše manjšine, kot so Srbi, Bosanci, Albanci, Kitajci. Pripadnike teh manjšin in tudi hrvaške priseljence izza Ucke (kar bi v slovenskem delu Istre danes vzporejali s priseljenci iznad Crnega Kala) imajo za »druge«, od ka­terih se pricakuje, da sprejmejo istrsko identiteto, lokalni govor, istrski nacin življenja in mentaliteto. Istrska multi­kulturnost danes obstaja le na deklarativni ravni, v odno­su do avtohtonih, domacih Italijanov, v odnosu do novih priseljencev pa se kaže kot potreba po asimilaciji, kar je v nasprotju z idejo multikulturnosti (Orlic 2008). Z orientalizmom prežeto persistentno percepcijo vdo­ra »ruralnega« z asociacijo »nekulture«, »nazadnjaštva« in »balkanskega« v »urbano« z etiketo »kulturnega« in »evropskega« Alenka Bartulovic (2013) opaža tudi v povojnem Sarajevu. Navaja podobne raziskave drugih avtorjev o podobnih percepcijah v celotni jugoslovanski zgodovini. Po vojni naj bi v percepciji Sarajevcanov pri­šlo do umora »urbanega znacaja« mesta z »invazijo na­cionalisticno orientiranih kmetov«. Koncept »ruralizacije mest« ni le jugoslovanska specifika, konflikt med urbanim in ruralnim je globoko zakoreninjen tudi drugod, še zla­sti v Sredozemlju. Kategorija »urbanega podeželana« je prevladovala pri razlagi jugoslovanske zgodovine po letu 1944, ko je pospešena industrializacija v mesta privabljala množice iz podeželskega okolja; ti naj bi po selitvi osta­jali v nehvaležni liminalni poziciji. Problem percepcije »urbanega podeželana« leži tudi v pripisani homogenosti, vsiljeni priseljenemu prebivalstvu, in zanemarjanju zgodo­vinskega konteksta. Za gradnjo socializma sta bili znacilni pospešeni urbanizacija in industrializacija. Selitve ljudi s podeželja v mesta so bile podprte s socialisticnimi težnja­mi po oddaljevanju od stigmatizirane nazadnjaške »kmec­ke družbe«. Beograd naj bi za »ruralne prišleke« nikoli ne postal pravi dom, zanje naj bi ostal prostor neudobja, ki naj bi ga s praksami domnevne podeželske preprosto­sti skušali udomaciti. Ta liminalnost, »dvojnost življenja« »prišlekov, naj bi urbanizacijo in »napredno misel« zavi­rala tudi zaradi pomanjkanja izobrazbe in odsotnosti mo­tivacij za kulturno življenje (Bartulovic 2013: 277-308). Te urbane stereotipe o »neprilagojenih ruralnih praksah v urbanem« je v Kopru mogoce poslušati že desetletja. O tem pricajo splošno razširjene povedke, da priseljenci »z Balkana« gojijo krompir ali prašice v urbanih beneških palacah starega mestnega jedra. V nasprotju s študijami ruralnih priseljencev v Jugoslaviji, kjer je vecina prise­ljencev pripadala isti etnicni identiteti, »ruralni drugi« iz istrskih mestnih okolij niso iste narodnosti oziroma, bolje receno, tudi ce so s podeželja prihajali ljudje iste etnicne pripadnosti, slovenske, ta urbana folklora zanje ni veljala, veljala je izkljucno za »balkanske druge«. In to kljub temu da so tudi ti pripadali nekdaj skupni, ocitno krhki jugo­slovanski identiteti, ki je z razpadom Jugoslavije pokazala mocno locene etnicne identitete, vse do t. i. »izbrisanih« (Zorn in Lipovec Cebron 2008). Ne glede na fantazijsko podstat simbolnih meja so te pri­seljenci iz južnih republik nekdanje Jugoslavije interna­lizirali in jih v vsakdanjem življenju doživljali kot zelo realne. O odtujenosti, ki jo povzroci negativna stigmatiza­cija priseljencev z Balkana, prica sin v Koper priseljenih Makedoncev. Nisem se družil z domacini, ampak s priseljenci drugih jugoslovanskih narodov. Takrat je še bila skupna država Jugoslavija. […] Vedno se sprašujem, kaj sem zgrešil, da nisem bil tako sprejet, kot bi si želel, da bi bil. Zakaj do­macini najprej pogledajo moje ime in priimek in potem ni­ti ne vstopijo v mojo slašcicarno? Tujcev to ne zanima in tujci pridejo in kupijo. Ampak tujci pridejo enkrat in po­tem odidejo, domacini pa so tu […] (Menih 2011: 67–68) Lastne izkušnje priseljencev iz južnih republik nekdanje Ju­goslavije, ki so kot nezaželeni v novem slovenskem okolju obcutili »drugost« in »tujost«, se niso ujemale z uradnim diskurzom, ki je promoviral »bratstvo in enotnost« vseh ju­goslovanskih narodov. Naceloma oziroma uradno iste naro­dnosti, jugoslovanske, pa vendar razlicne, saj je bila republi­ška identiteta ocitno mocnejša. Andrea L. Smith ta kontrast med javnim diskurzom na eni strani in lastnimi migrantski­mi izkušnjami na drugi strani imenuje konverzacijska ali kognitivna disonanca, opaža pa jo pri malteških priseljencih v Alžiriji in Franciji. Navaja malteško priseljenko, ki uradni diskurz o »talilnem loncu« migrantov odkrito sooca s svojo lastno izkušnjo »drugosti« (Smith 2006: 134-140). Ta zelo spominja na spomine o »odtujenosti«, nesprejetosti in hkrati sprejetosti Adele, albanske priseljenke s Kosova. Ves cas je poudarjala, kako so njeno družino istrski mešcani lepo spre­jeli, obenem pa tudi, da se je njena družina ves cas trudila, da ne bi izpadla drugacna od domacinov, zato so svoje tradi­cije ohranjali znotraj doma. Da bi nas domacini tukaj slabo sprejeli … Bi blo zelo nepošteno, kvecjemu so nam stali bolj ob strani. […] Mi­slim, mi smo imeli bolj te pritiske iz Udbe, ki so se tukaj vršili pri nas. Drugace pa ni, a veš, z ljudmi, ki smo tako živeli, pa ne. So nas sprejeli. […] Nam je bilo jasno dano vedet, da smo prišli tukaj, torej v en prostor, ki je prva dolžnost naša sprejeti ljudi, biti isti kot oni. Vse ostale stvari imaš pa v družini. Torej, naši obredi cerkveni, smo jih imeli pac doma. […] Ker jaz pravim, ce ti nekam pri­deš, je prav, da se ti asimiliraš, prilagodiš, ne oni tebi. Kar pomeni, prvo, kar je jezik, in vse ostalo. […] Ja. Vse ostalo imaš ti doma. Dobro, js vem, da marsikdaj sem slišala to drugo zgodbo, da sem Albanka, pa da sem mu­slimanka. Pa preden so jim razložili, da ni res … da sem kot katolik, je blo težko. Ok, so te malo cudno gledali, to ja, ampak da bi me pa odganjali, da ne bi prišla v družbo, to pa ne. A veš, je jasno, da ce greš izven vsega, je jasno, da nisi njihov. Ampak spet ne toliko, da bi te sovražili al karkoli. To ne. Tudi iz tega odlomka odseva, kar Andrea L. Smith opaža pri asimilaciji, pogosto zavestnem procesu posameznikov migrantskih korenin. Ko v svojem zunanjem okolju, na ulici ali v šoli, opazijo, da so njihovi izvori percepirani kot manjvredni, se lahko distancirajo od okolja, iz katerega iz­hajajo, kar vodi v zanikanje njihovega identitetnega ozad­ja (Smith 2006: 138). Kot poudari Adela, »ce greš izven vsega, je jasno, da nisi njihov«. V celotnem intervjuju je kognitivna disonanca opazna kot stalno, ponavljajoce se samoprepricevanje, da so bili sprejeti med domacini, pa ceprav so trudili, da ne bi bili »drugacni« od njih. Raziskava priseljevanja v severnoistrska mesta je sicer šele v povojih, je pa že iz maloštevilnih intervjujev s pri­seljenci iz južnih republik nekdanje Jugoslavije hkrati z obcutkom locenosti zaznan tudi obcutek sprejetosti v druž­bi. Gospa iz Bosne, ki se je v Izolo priselila leta 1955, je poudarila, da so italijanski domacini Bosance krivili za pomanjkanje dela, ceš »in kad ni bilo dela, so govorili, naj idejo Bosanci proc, da so bili krivi Bosanci in da je to njihov dom in da oni rabijo delo, mi pa ne.«1010 Z gospo se je pogovarjal dijak Klemen Baronik v okviru svoje prakse na Gimnaziji v Piranu v sodelovanju s Fakulteto za humanisticne štu­dije Univerze na Primorskem, kjer sem mu bila (zunanja) mentorica. Po drugi strani pa sta ona in njen mož, Hrvat iz Dalmacije, ali so jih Slovenci sprejemali, oba veckrat pritrdila. Sprejetost v slovenski družbi gospa iz Bosne dokazuje s karakternima lastnostma zgolj nekaterih priseljencev, to je »pridnosti«, delavnosti, ki sta tako stereotipni za Slovence: »Mi nismo nikoli imeli problemov, ker smo bili pridni in vse isto kot oni placevali, pa so nas zaradi tega gledali kot svoje. Tvo­ja babica mi je vedno govorila, da mi smo njihovi in ne kot uni drugi leni Bosanci.« Tudi v nekaterih drugih intervjujih na vprašanje o integra­ciji v novo družbeno okolje ni bilo opaziti mocne simbolne meje, nekateri so se sklicevali na delavsko enakost, med njimi tudi sogovornica iz Bosne. Raziskava iz 80. let o Bosancih v Sloveniji kaže, da je treba pri vprašanju pro­cesa družbene integracije razlikovati med priseljenci brez družin in z njo, zato je bila takrat bolj kot delitev na »Bo­sance« in »Slovence« poudarjena delitev na »mi, ta spod- nji« in »oni gore«, s cimer je mišljena administracija. Ta razredna klasifikacija nacionalnega, etnicnega elementa ni vkljucevala kot dolocujocega, ampak je nakazovala ne- enak dostop do osnovnih virov in nadzora v družbi, torej razmerja moci v delavski vsakdanjosti (Mežnaric 1986: 13, 202-207). Izkušnje doživljanja etnicnih meja niso bile enotne, ceprav je treba poudariti, da pogledi o enakosti de­lavstva, ki naj bi presegala etnicne meje, izhajajo s stališca priseljencev iz nekdanjih južnih jugoslovanskih republik oz. »etnicno drugih« slovenskih domacinov. Družbena meja med domacini in najstarejšimi ter poznejšimi priseljenci Ali je bil etnicni element pri ustvarjanju družbenih me­ja vedno enako mocan? Kot prikažem v nadaljevanju, je imel etnicni element mocnejšo vlogo pred »eksodusom«, ko se je družba locevala na slovansko – kmecko in itali­jansko – urbano prebivalstvo. Lahko predvidevamo, da je bil bolj poudarjen po razpadu Jugoslavije v 90. letih, kar se ultimativno izkaže v pojavu »izbrisanih« (Zorn in Li­povec Cebron 2008). Že iz zgoraj navedenih spominov je mogoce zaslutiti, da novo »mi« skupino tvorijo italijanski Istrani in prvi, vecinoma primorski priseljenci, ki so z Ita­lijani »sobivali« že v medvojnih letih in so prihajali v prvi fazi »eksodusa«, ko so bila izseljevanja in priseljevanja le sporadicna (Hrobat Virloget 2019). Ta skupina se ocitno vzpostavi nasproti poznejšim priseljencem, ki so v bolj množicnem številu prihajali kot odgovor na množicnejša izseljevanja po pripojitvi Istre Jugoslaviji. Pri tem ni mo­goce trditi, da gre le za orientalizirajoci diskurz v etnicnem smislu do priseljencev iz južnih republik nekdanje Jugo­slavije, predvsem do tistih, ki so v 60. in 70. letih prihajali zaradi potrebe Luke Koper, TOMOS-a in drugih industrij­skih obratov po delavcih, temvec ocitno za družbeno mejo do vseh priseljencev v valu množicnih migracij. Namesto vloge etnicnega razlikovanja, ki je nekoliko popustila, je postala pomembna »sociološka« starost, primarnost biva­nja v kraju, na kar sta prva opozorila sociologa Norbert Elias in John L. Scotson (1994). Kristina iz Brkinov, ki je osvoboditev Istre cakala v hiši kocevskih Nemcev, se spo­minja, da je bilo leta 1955 ob prihodu v Izolo prevladujoce okolje še vedno italijansko, se je pa z novimi množicnimi selitvami izredno hitro sloveniziralo, tako da so poznejši priseljenci prihajali v že bolj slovenizirano okolje. Torej, ob mojem prihodu sem bila sama. Potem pa se je vsulo mladih družin od vsepovsod. [… ] Ampak, kot re­ceno, zelo zelo hitro se je to obmocje polnilo s Slovenci. Tisti, ki so prišli malo kasneje, tega stika z italijansko kulturo niso imeli, takega kot jaz. […] Mi smo ga že ma­lo poznali. […] o potrebi po ucenju italijanšcine, ki je bila vecja v zacetku kot v casu množicnega priseljevanja. Ja, natancno tak, tudi med mojimi sošolci, ki so kasneje prihajali, ni bilo nobene nuje, jaz nisem prepoznala iste skrbi, kot sem jo imela, ko sem jaz prišla, meni se je zde­lo, da sem bila popolnoma izgubljena, osamljena in da to nekako moram osvojit, ampak to jaz pripisujem dej­stvu, da smo bili Primorci, jaz nisem prišla kot popolni tujec v to okolje. Mi smo le prišli iz Primorske, ne cisto od tam … In seveda s starši, ki so govorili italijansko, tako da jaz razumem ... Iz govora se sluti locevanje na »mi«, tisti, ki smo prišli prej v še italijansko okolje in znamo italijansko, in »oni«, »cisto od tam«, ne iz Primorske. Elias in Scotson (1994) sta pri preucevanju migrantske družbe opazila, da ceprav so priseljenci iste narodnosti in vsi iz delavskega razreda, se »stare družine«, prvi naseljenci, prepoznavajo za boljše, superiorne in zavracajo kontakt s priseljenci, ki jih ima­jo za »outsiderje«. Njune raziskave so pokazale, da med priseljenskimi skupinami ni objektivnih razlik, ni razlik v etnicnosti, narodnosti, rasi, barvi, poklicni strukturi, do­hodku, vzgoji, vsi pripadajo delavskemu razredu, edina razlika med njimi je v »starosti« bivanja v kraju. Stari re­zidenti sami sebi pripišejo superiornost, priseljence pa vi­dijo kot grožnjo njihovemu ustaljenemu nacinu življenja. Ta odnos med uveljavljenimi in »outsiderji« ima povsem družbeni izvor, je kolektivna fantazija. Kvecjemu gre za nadzorovanje virov, ki jih »starejši« rezidenti zaradi vec- je skupinske kohezije, solidarnosti, uniformnosti in sa­modiscipline, ki so jo kot skupina vzpostavili v daljšem casu sobivanja, bolje nadzorujejo, hkrati pa od teh virov izkljucujejo priseljence. Pri »ustaljenih« prebivalcih so pomembni njihovi skupna preteklost, skupni spomini, pri­padnost, emocionalne vezi, skupinska kohezija, podrejanje skupinskim normam, vse to v nasprotju med »mi« in »oni«. Superioren odnos do »outsiderjev« je posledica stig- me, ki se pogosto pri priseljencih tudi reificira. Priseljenci, ki morajo vedno vzpostaviti odnos z že vzpostavljenimi v kraju, dejansko ponotranjijo pripisani obcutek manjvred- nosti, k cemur še dodatno prispeva, da živijo »vsak zase«, nimajo vodstva in neke skupinske kohezije. Poleg tega se »outsiderji« ne podrejajo skupinskim normam, nimajo niti skupnih kolektivnih spominov, zaradi cesar jih »starejši« prebivalci le še bolj zavracajo, stigmatizirajo, ponižujejo. S tem, da se od priseljencev distancirajo z zavracanjem in s pripisovanjem nižjega statusa, starejši prebivalci obdrži- jo svoja (»višji«) status in pozicijo moci (Elias in Scotson 1994; Capo Žmegac 2007: 153). Simbolnih meja je vec. V Istri, sploh na podeželju, se Is­trane še danes mocno razlikuje od t. i. foreštov, »tujcev«, o cemer je pisal že Borut Brumen (2000). Glede na kontekst govora je opažal premicno definicijo forešta, enkrat so to v vas Sv. Peter priseljeni vašcani iz sosednjih vasi, priženjeni, ljudje po opravkih v vasi ali obiskovalci iz obalnih mest, drugic pa so to ljudje, ki prihajajo v vas uradno kot turisti ali po službeni dolžnosti. Ko so ti percepirani kot predstavniki oblasti, se prvi, šuperski forešti, spremenijo v domacine. Od njih se pricakuje, da se bodo vedli po nenapisanem moral­nim kodeksu, krjanci (razširjena beseda po širši Primorski), njihovo vedenje bo skupnost opazovala in neprimerno ve­denje sankcionirala z govoricami, od njih se pricakuje za­nimanje za vaške dejavnosti in vkljucevanje vanje (Brumen 2000: 379-384). Družbeno mejo so priseljenci, ne glede na cas njihovega prihoda, mocno obcutili predvsem v odnosu do »starih Istranov«, kar je še zlasti razvidno iz govorov, kjer si priseljenci navkljub vec kot polstoletnemu bivanju v Istri ne upajo trditi, da so Istrani (Hrobat Virloget 2021). Družbene meje med »domacimi« in priseljenimi Italijani V severnoistrska mesta so se priseljevali tudi Italijani. Prva je prišla skupina vecinoma italijanskih delavcev iz Italije, iz Tržica in širše Furlanije, ki se je iz ideoloških in zaposlitvenih razlogov priselila v t. i. »kontraeksodusu«. V njem naj bi bilo 2000, tudi od 3000 do 3500, skupaj z vojnimi ujetniki pa nekateri slovenski viri navajajo 10.000 oseb. Po informbiroju, v katerem so se italijanski komu­nisti postavili na stran Stalina in ne Tita in so jugoslovan­skim oblastem postali sumljivi, se je vecina vrnila v Italijo (Purini 2010: 263-272; Pupo 2015: 33-34). Druga sku­pina so bili italijanski Istrani iz Hrvaške, ki so v severno- istrska mesta prišli iskat zaposlitev znotraj iste države. Med intervjuvanjem obeh sem vec simbolnih meja opazila pri italijanskih priseljencih iz hrvaškega dela Istre. Tudi njih so domacini kategorizirali zgolj kot priseljence, pa ceprav iste etnicne identitete. Izpovedna je misel Vittorie, Italijanke iz hrvaškega dela Istre, ki pravi, da so za Piran­cane, stare italijanske mešcane, vsi »prišleki«. Po njenih besedah so Italijani, kot je sama, ki so prišli od drugod, druge kategorije, Slovenci tretje, vsi drugi prišleki pa ce­trte kategorije. Razlicne kategorije družbenega rangiranja »italijanskih domacinov« so obcutili tudi priseljenci iz južnih republik nekdanje Jugoslavije, kar je razvidno iz naslednjega intervjuja s priseljencema iz Dalmacije in Bo­sne, ki sta v Istro prišla leta 1955.1111 Intervjuval ju je dijak Klemen Baronik. Sogovornika ves cas poudarjata družbeno mejo in vecvrednostni obcutek istr­skih Italijanov do priseljencev, podobno, kot je bilo v od­nosu Slovani-Sciavi in Italijani-civiltŕ pred »eksodusom«. Nona: Izselit so se morali. Uni ki so ostali tukaj … Ko smo se zaceli doseljavat sem, so se držali za bolj visoke. K: To italjanski domacini? Nona: Ja, da so bolj pametni kot mi. K: So se imeli za vec? Nona: Ja, in ako si govoril hrvatsko ali srbsko, so te imeli za Bosanca. Ne glede, ali si bil iz Bosne, Srbije ali Hrvatske. I kad so prišli na obcino, so govorili ita­ljansko, da imajo prednost, da dobijo prej službo. Da bi imeli prednost, hotli so bit vec. Ali pa ce smo bili v služ­bi. Mi od dole nismo znali italjansko, in oni, kad so nas hteli opravljat, so nas opravljali. […]. Oni, ko so nas opravljali, so se držali, da so bolj razviti kot mi in da je to njihov kraj in da imajo vecje pravice, da dobijo delo prej kot mi, da dobijo vecje place kot mi, tudi ce delamo jednako delo. Ampak to se ni stvarjalo v Jugoslaviji, ker smo dobivali svi isto. In kad ni bilo dela, so govorili, naj idejo Bosanci proc, da so bili krivi Bosanci in da je to njihov dom in da oni rabijo delo, mi pa ne. E, to so ti te razlike, tako ti je to bilo. […] Nono: Ne, Italjani so ostali male skupince in družili sa­mo med sabo in se držali skupaj. Niso se dosti z drugimi nacijami družili. Kako razumeti pripombe, da so se Italijani v odnosu do pri­seljencev držali sami zase, loceno? Po eni strani to lahko ra­zumemo z vidika tega, da niso razumeli novega vecinskega jezika, po drugi strani pa sem že omenila njihovo samopri­pisano superiornost, nacrtno vzdrževanja meja. Do superi­ornega odnosa Italijanov so še danes kriticni tudi nekateri Italijani iz Istre sami. Kot pravi politicarka in pripadnica ita­lijanske manjšine, »dogaja pa se celo, da nekateri Italijani ne želijo, da bi njihova knjiga izšla v slovenšcini. Zdi se mi, da še vedno vsi skupaj prevec vztrajamo pri miselnosti 'to je naše, to pa vaše', namesto da bi gradili skupno, odprto, zares dvojezicno kulturo.« (Ivelja 2004) Druga plat je jezik. Nerazumevanje jezika je bila velika ovi­ra tudi za Italijane, priseljene iz hrvaškega dela Istre. Kot je pripomnila Vittoria, bo kot priseljena Italijanka iz hrvaškega dela Istre tudi ona v oceh italijanskih Istranov v slovenskem delu Istre ostala vedno le priseljenka. Ob prihodu v Piran je imela probleme tako z nerazumevanjem italijanšcine kot z nelagodjem, kadar je govorila svoj drugi materni jezik, sr­bohrvašcino, ki se ga je naucila v izvornem okolju. V šoli sem se pocutila v redu, italijansko okolje. Težko pa v družbenih odnosih, v zunanjem življenju, nakupo­vati … Takrat še nisem govorila slovensko, govorila sem italijansko, zelo je bilo težko. Natancno sem morala ve­deti, v katero trgovino lahko grem, da mi odgovorijo v italijanšcini. Tudi zato, ko sem namrec govorila v srbšci­ni, ki sem jo odlicno znala, srbohrvaško, ki sem govorila odlicno kot drugi jezik, so mi odgovarjali slabo. Tudi Amalia, Italijanka iz hrvaške Istre, pripomni, da se je s preselitvijo v Piran že drugic pocutila tujka med ljudmi, katerih jezika ni nic razumela. »Po univerzi. In spet nisem poznala jezika. Ponovno popolna tujka. In potem sloven­šcina in hrvašcina, še danes imam kakšno interferenco, ker so si nekatere stvari podobne, ampak slovnica je pov­sem drugacna. Izolirana, povsem izolirana […]« Sklep Premakljive simbolne družbene meje v istrski družbi se konstruirajo glede na dolžino oziroma »primarnost« bi­vanja v kraju in so povezane z domišljijskim družbenim rangiranjem. Ceprav je bil etnicni element iz obdobja pred »eksodusom« pri vzpostavljanju skupin po »ekso­dusu« ovržen v prid novemu elementu, to je »primarno­sti« bivanja v kraju, ni mogoce trditi, da je etnicnost pri vzpostavljanju družbenih meja povsem odpadla. Pomem­ben »opredeljevalec« skupin – orientalizirajoci diskurz – vztraja v odnosu do balkanskega »drugega«. Meja je premicna, vsaka skupina, ki pride prej, se cuti vecvredna od tiste, ki pride za njo … Prvi so slovenski in italijanski Istrani, ki na vse priseljence gledajo kot na nižjo katego­rijo, sklicujoc se na svojo avtohtonost, natancneje, regi­onalno avtohtonost. Naslednja skupina »mi« je skupina italijanskih istrskih mešcanov in prvih priseljencev, tistih iz neposrednega zaledja Istre in širše Primorske, Trsta in Gorice. Ti »mi« obcutek ustvarjajo v nasprotju s tistimi »od tam«, s priseljenci iz drugih regij Slovenije, ki so pri­hajali pozneje in množicneje, in to ne vec v italijansko, temvec v medtem slovenizirano okolje. Družbene meje so se vzpostavile tudi pri drugi etnicni kategoriji, italijanski, ki se prav tako locuje na »avtohtone« in priseljene. Najbolj izrinjena iz te istrske družbe, »ultimativna druga«, pa se zdi tretja skupina najpoznejših priseljencev iz južnih re­publik nekdanje Jugoslavije. Kot delovna sila ima najve­cje pomanjkanje notranje kohezije v nasprotju s tistimi, ki so se kot družba vzpostavili pred njimi. V ozadju toliko opevane istrske multikulturnosti, na kar so današnji Istrani tako ponosni, tici izkljucevanje vseh »balkanskih drugih«. Vsi ti razlicni kolektivni spomini in družbene meje istrsko družbo opisujejo kot družbo »tujcev drug drugemu« ozi­roma Strangers either way, kakor odnose med soetnicnimi domacini in priseljenci v hrvaški družbi ponazarja Jasna Capo Žmegac (2007), in »tujcev, pa ceprav doma«, kot is­trsko družbo po »eksodusu« opisujem v zborniku At Home but Foreigners (Hrobat Virloget, Gousseff in Corni 2015). Zahvala Clanek je rezultat projekta Migracije in družbene spre­membe v primerjalni perspektivi: Primer zahodne Slove­nije po drugi svetovni vojni (J5-2571), ki ga vodi dr. Alek- sej Kalc in sofinancira ARRS (1. 9. 2020–31. 8. 2023). Literatura in viri ASSMANN, Aleida: Europe: A Community of Memory? GHI Bulletin 40, 2007, 11-25. BALLINGER, Pamela: History in Exile: Memory and Identity at the Borders of the Balkans. Oxford: Princeton University Press, 2003. BALLINGER, Pamela: Opting for Identity: The Politics of In­ternational Refugee Relief in Venezia-Giulia, 1948-1952. Acta Histriae 14/1, 2006, 115-140. BARTULOVIC, Alenka: »Nismo vaši!«: Antinacionalizem v povojnem Sarajevu. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2013. BASKAR, Bojan: Dvoumni Mediteran. Koper: ZRS Koper, Zgodovinsko društvo za južno Primorsko, 2002. BAUSSANT, Michčle: Pieds noirs, mémoires d’exil. Paris: Stock, 2002. BRUMEN, Borut: Sv. Peter in njegovi casi: Socialni spomini, casi in identitete v istrski vasi Sv. Peter. Ljubljana: Založba /*cf., 2000. CORNI, Gustavo: Private versus Public: The Memorialisation of the Exodus of the Istro-Dalmatians, 1945–2015. V: Anne Bazzin in Catherine Perron (ed.), How to Address the Loss? Forced Mi­grations, Lost Territories and the Politics of History. A Compar­ative Approach in Europe and Margins in the Twentieth Century. Bruselj: Peter Lang, 2018, 57-78. CUNJA, Leander: Škofije na Morganovi liniji. Koper: Lipa; Ško­fije: Krajevna skupnost, 2004. CAPO ŽMEGAC, Jasna. Srijemski Hrvati: Etnološka studija mi­gracije, identifikacije i interakcije. Zagreb: Duriex, 2002. CAPO ŽMEGAC, Jasna: Strangers either Way: The Lives of Croatian Refugees in Their New Home. New York in Oxford: Berghahn Books, 2007. CAPO ŽMEGAC, Jasna: Refugees, Co-Ethnic Migrants, and Diaspora: Blurring the Categories. V: Jasna Capo Žmegac, Chri­stian Voß in Klaus Roth (ur.), Co-Ethnic Migrations Compared: Central and Eastern European Contexts. Berlin: Verlag Otto Sa­gner, 2010, 177-194. CAPO, Jasna: Population Movements as Instances of “Co-eth­nic” Encounters: A Critique. V: Katja Hrobat Virloget, Catherine Gousseff in Gustavo Corni (ur.), At Home but Foreigners: Popu­lation Transfers in 20th Century Istria. Koper: Univerzitetna založba Annales, 2015, 209-222. CEBRON LIPOVEC, Neža: “I’m Telling the Story of the Town.”: Places in a Contested Space. V: Katja Hrobat Virloget, Catherine Gousseff in Gustavo Corni (ur.), At Home but Foreign­ers: Population Transfers in 20th Century Istria. Koper: Univerzi- tetna založba Annales, 2015, 189-208. CEBRON LIPOVEC, Neža: Izgradnja slovenskih obalnih mest v casu po drugi svetovni vojni: Primer mesta Koper. Doktorska disertacija. Koper: Fakulteta za humanisticne študije UP, 2018. D’ALESSIO, Vanni: Dall’Impero d’Austria al Regno d’Italia. Lingua, stato e nazionalizzazione in Istria. V: Lorenzo Bertucelli in Mila Orlic (ur.), Una storia balcanica: Fascismo, comunismo e nazinalismo nella Jugoslavia del Novecento. Verona: Ombre corte, 2008, 31-71. ELIAS, Norbert in John L. Scotson: The Established and the Outsiders: A Sociological Enquiry into Community Problems. London in New Delhi: Thousand Oaks in Sage, 1994. FAKIN, Jasna in Katja Jerman: Istrski begunci. Gradivo in raz- iskovalni nastavki. Traditiones 33/1, 2004, 117–142. GELLNER, Ernest: Nations and Nationalism. Ithaca: Cornell University Press, 1983. GOMBAC, Jure: Ezuli ali optanti? Zgodovinski primer v luci sodobne teorije. Ljubljana: Založba ZRC, 2005. HIRSCHON, Renee: Heirs of the Greek Catastrophe: The Social Life of Asia Minor Refugees in Pireus. Oxford: Clarendon Press, 1989. HROBAT VIRLOGET, Katja: The Burden of the Past: Silenced and Divided Memories of the Post-war Istrian Society. V: Katja Hrobat Virloget, Catherine Gousseff in Gustavo Corni (ur.), At Home but Foreigners: Population Transfers in 20th Century Is­tria. Koper: Univerzitetna založba Annales, 2015a, 159–188. HROBAT VIRLOGET, Katja: Breme preteklosti: Spomini na sobivanje in migracije v slovenski Istri po drugi svetovni vojni. Acta Histriae 23/3, 2015b, 531–554. HROBAT VIRLOGET, Katja: Šop kljucev: spomini na eksodus in sobivanje prebivalstva v Istri po drugi svetovni vojni. V: Jak- ša Primorac in Sanja Holjevac (ur.), Istarske i kvarnerske teme: Radovi sa Znanstvenoga skupa Etnološke i folkloristicke znano­sti u Kvarnerskome primorju i Istri u 19. i 20. stoljecu, Rijeka, 11.–12. listopada 2013. Zagreb: Hrvatska akademija znanosti i umjetnosti, 2017, 137-158. HROBAT VIRLOGET, Katja: The “Istrian Exodus” and the Is­trian Society that Followed it. Dve domovini 49, 2019, 163-180. HROBAT VIRLOGET, Katja: Urban Heritage Between Silenced Memories and “Rootless” Inhabitants: The Case of the Adria­tic Coast in Slovenia. V: Sarah De Nardi, Hilary Orange, Eerika Koskinen Koivisto, Danielle Drozdzewski in Steven High (ur.), Routledge Handbook of Landscape and Memory. London: Rou­tledge, 2020, 22-30. HROBAT VIRLOGET, Katja: V tišini spomina: Eksodus in Istra. Koper: Založba Univerze na Primorskem; Trst: Tržaška založba, 2021. HROBAT VIRLOGET, Katja, Catherine Gousseff in Gustavo Corni (ur.): At Home but Foreigners: Population Transfers in 20th Century Istria. Koper: Univerzitetna založba Annales, 2015. HROBAT VIRLOGET, Katja, Saša Poljak Istenic, Neža Cebron Lipovec in Mateja Habinc: Abandoned Spaces, Mute Memories: On Marginalized Inhabitants in the Urban Centres of Slovenia. Glasnik Etnografskog instituta 64, 2016, 77–90. HROBAT VIRLOGET, Katja in Neža Cebron Lipovec: Heroes we Love? Monuments to the National Liberation Movement in Istria between Memories, Care, and Collective Silence. Studia ethnologica Croatica 29, 2017, 45-71. IVELJA, Ranka: Porta mi le rokavice, prosim! Dnevnik.si, 14. 2. 2004; https://www.dnevnik.si/73905, 7. 1. 2021. KALC, Aleksej: The Other Side of the “Istrian Exodus”: Immi­gration and Social Restoration in Slovenian Coastal Towns in the 1950s. Dve domovini 49, 2019, 145-162. KOSMAC, Miha: »Etnicno homogena Evropa«: Preselitve prebivalstva v Istri in Sudetih 1945–1948. Koper: Znanstveno- raziskovalno središce, Založba Annales, 2017. KRALJ, Ana: Nepovabljeni: Globalizacija, nacionalizem in migracije. Koper: Univerza na Primorskem, Znanstveno- raziskovalno središce, Založba Annales in Zgodovinsko društvo za južno Primorsko, 2008. MENIH, Kristina: Koprcani. Piran: Mediteranum, 2011. MEŽNARIC, Silva: »Bosanci«: A kuda idu Slovenci nedeljom? Ljubljana: Republiška konferenca ZSMS in Univerzitetna kon­ferenca ZSMS, 1986. ORLIC, Olga: Mnogoznacje istarskog multikulturalizma. Etno­loška tribina 31/38, 2008, 39-59. ORLIC, Mila. Né italiani né slavi. State- e Nation-building ju­goslavo nel secondo dopoguerra in Istria. Contemporanea 22/4, oktober–december 2019, 561-584. PERRON, Catherine in Anne Bazin: Methodological Consider­ations in Addressing the Issue of Forced Migrations, Lost Terri­tories and Related Politics of History: A Comparative Approach. V: Anne Bazzin in Catherine Perron (ur.), How to Address the Loss? Forced Migrations, Lost Territories and the Politics of History. A Comparative Approach in Europe and Margins in the Twentieth Century. Bruselj: Peter Lang, 2018, 11-36. PIRJEVEC, Jože: »Trst je naš!«: Boj Slovencev za morje (1848–1954). Ljubljana: Nova revija, 2007. PUPO, Raoul: L’esodo degli Italiani da Zara, da Fiume e dall’- Istria: Un quadro fattuale. V: Marina Cattaruzza, Marco Dogo in Raoul Pupo (ur.), Esodi: Trasferimenti forzati di popolazione nel Novecento europeo. Neapelj: Edizioni scientifiche italiane, 2000, 183–208. PUPO, Raoul: Italian Historiography on the Istrian Exodus: Top­ics and Perspectives. V: Katja Hrobat Virloget, Catherine Gouss­eff in Gustavo Corni (ur.): At Home but Foreigners: Population Transfers in 20th Century Istria. Koper: Univerzitetna založba Annales, 2015, 25–47. PUPO, Raoul in Aleksander Panjek: Riflessioni sulle migrazioni ai confine italo-jugoslavi (1918-60). V: Carlo Donato, Pio No­dari in Aleksander Panjek (ur.), Oltre l’Italia e l’Europa. / Bey­ond Italy and Europe. Ricerche sui movimenti migratori e sullo sapzio multiculturale. Trst: Edizioni Universitŕ di Trieste, 2004, 343-360. PURINI, Piero: Metamorfosi ethniche: I cambiamenti di polo­lazioe a Trieste, Gorizia, Fiume e in Istria. 1914–1975. Videm: Kappa Vu, 2010. ROGOZNICA, Deborah: Iz kapitalizma v socializem: Gospo­darstvo cone B Svobodnega tržaškega ozemlja 1947–1954. Ko­per: Pokrajinski arhiv, 2011. SMITH, Andrea L.: Colonial Memory and Postcolonial Europe. Bloomington: Indiana University Press, 2006. TANC, Barbaros: Where Local Trumps National: Christian Orthodox and Muslim Refugees since Lausanne. Balcanologie 5/1–2, 2001; http://balkanologie.revues.org/index732.html, 16. 2. 2021. TROHA, Nevenka: STO – Svobodno tržaško ozemlje. V: Slo­bodan, Valentincic (ur.), Zbornik Primorske – 50 let. Koper: Pri­morske novice, 1997, 56–60. VERGINELLA, Marta: L‘esodo istriano nella storiografia slove­na. V: Marina Cattaruzza, Marco Dogo in Raoul Pupo (ur.), Eso­di: Trasferimenti forzati di popolazione nel Novecento europeo. Neapelj: Edizioni scientifi che italiane, 2000, 269-277. VERGINELLA, Marta: Writing Historiography on the Istrian Exodus: New Interpretive Frameworks. V: Katja Hrobat Vir­loget, Catherine Gousseff in Gustavo Corni (ur.), At Home but Foreigners: Population Transfers in 20th Century Istria. Koper: Univerzitetna založba Annales, 2015, 49-70. VOLK, Sandi: Istra v Trstu: Naselitev istrskih in dalmatinskih ezulov in nacionalna bonifikacija na Tržaškem 1954–1966. Ko- per: Univerza na Primorskem, Znanstveno-raziskovalno središce Koper in Zgodovinsko društvo za južno Primorsko, 2003. ZORN, Jelka in Uršula Lipovec Cebron: Once upon an Erasure: From Citizens to Illegal Residents in Republic of Slovenia. Ljub- ljana: Študentska založba, 2008. WOLLF, Larry: Inventing Eastern Europe: The Map of Civiliza­tion on the Mind of the Enlightenment. Stanford: Stanford Uni­versity Press, 2021. Social Boundaries and Relations in the Istrian Society after the Post-War “Exodus” The article indicates different kinds of social boundaries in the Istrian society after the post-war “exodus”, when the majori­ty of the Italian-speaking inhabitants of Istrian towns migrated elsewhere. They were replaced by immigrants from all over Slovenia and later also from the southern republics of former Yugoslavia, which has totally changed the ethnical, social and cultural image of Istrian towns. The discourse has revealed different kinds of social boundaries in the newly-formed Istrian society, which are all associated with an imagined social ranking. It seems that the boundaries before the “exodus”, which were formed on the basis of the eth­nic element, between the Italian and Slavic cultures corresponding to the urban–civilised” vs. rural “barbaric” have changed after the “exodus” in accordance with the “primacy” of living in Istria. However, ethnicity has not totally lost its power, it has remained an important “identifier” of groups within the orientalising discourse of the Balkans’ “other”. The boundary seems to be changing, every group that comes earlier feels superior to the groups settling there at a later time. The first group is composed of Slovenian and Italian Istrians, who feel superior to all immigrants, referring to their regional “autochthonism”. The next “we” group is a group of Italian Istrian citizens and the first immigrants, those that are originally from the immediate hinterland of Istria and the wider Primorska, Trieste and Gorizia region. These create a “we” feeling in contrast to those “from there”, i.e. later immigrants from other regions of Slovenia who no longer migrated to the Italian envi­ronment, which had been “Slovenised”. It was shown that the same thing happens in the Italian society, where the immigrant Italians are perceived as “others” in the eyes of the local Italian population. The most excluded from this Istrian society, the “ultimate others”, seems to be the group of the immigrants from the southern republics of the former Yugoslavia, who came to this area last as the labour force and who have the greatest lack of internal social cohesion as opposed to “the established” citizens before them. In contrast to the much proclaimed Istrian multiculturalism, the exclusion of all “the Balkans’ others” lies behind it once again. All these different collective memories and social boundaries indicate the Istrian society of Strangers either way, as the rela­tions between co-ethnic locals and immigrants in the Croatian society have been illustrated by Jasna Capo (2007), and as At home but foreigners, as the post-“exodus” Istrian society has been described by the author of the article in a monograph with this title (Hrobat Virloget, Gousseff and Corni 2015). * Katja Hrobat Virloget, dr. etnologije, izredna profesorica, Univerza na Primorskem, Fakulteta za humanisticne študije; katja.hrobat@fhs.upr.si. Razglabljanja Katja Hrobat Virloget Razglabljanja Katja Hrobat Virloget Razglabljanja Katja Hrobat Virloget Razglabljanja Katja Hrobat Virloget Razglabljanja Katja Hrobat Virloget Razglabljanja Katja Hrobat Virloget Razglabljanja Katja Hrobat Virloget Razglabljanja Katja Hrobat Virloget Razglabljanja Katja Hrobat Virloget Razglabljanja Katja Hrobat Virloget Razglabljanja Katja Hrobat Virloget Razglabljanja Nastja Slavec* »KMETJE«, »SNOBI« IN »JEZIKOVNI FAŠISTI«: Položaj in podoba govorcev iršcine na polotoku Corca Dhuibhne Izvirni znanstveni clanek | 1.01 Datum prejema: 19. 11. 2020 Izvlecek: Na podlagi etnografije irske jezikovne manjšine na polotoku Corca Dhuibhne v Republiki Irski clanek predstavlja raznolike indeksikalne pomene, povezane z govorjenjem iršci­ne, ter jih umešca v kontekst jezikovno ideoloških, družbenih, politicnih in zgodovinskih razmer na Irskem. Posveca se tudi obcutkom nelagodja in sramu, ki jih materni govorci doživljajo ob uporabi iršcine v javnosti. Prevladujoca jezikovna ideologija iršcine kot narodnega jezika Ircev je prispevala k spremembam položaja in podobe govorcev iršcine, vendar avtorica trdi, da se ti še vedno soocajo s stigmatizacijo. Kljucne besede: iršcina, Irska, Gaeltacht, jezikovne ideologi­je, indeksikalnost, nelagodje Abstract: Based on an ethnography of the Irish language mi­nority on the Corca Dhuibhne peninsula, Republic of Ireland, the article presents the different indexical meanings connected with speaking Irish and situates them in a broader language-ideological, social, political and historical context in Ireland. It focuses also on the feelings of discomfort and shame that native speakers feel when using Irish in public. The dominant language ideology of Irish as the national language has led to changes in the Irish speakers’ position and image, however, the article argues that they still face stigmatisation. Keywords: Irish language, Ireland, Gaeltacht, language ide­ologies, indexicality, discomfort It’s a shame that it has to be the case that to speak Irish in Ireland is a source of discomfort, at least, for native Irish speakers. (Colm) Colm11 Colm in vsa druga imena sogovornikov v nadaljevanju so psevdonimi. je doma iz vasice na polotoku Corca Dhuibhne na skrajnem jugozahodu Irske, kjer je iršcina še prvi in vsak­danji pogovorni jezik precejšnjega dela prebivalstva, zato je to obmocje tudi uradno zašciteno kot Gaeltacht. Ko sem ga spoznala, je 37-letni Colm pouceval iršcino na jezikov­nih tecajih za odrasle. Pravzaprav je bil najprej moj ucitelj iršcine, a je leta 2018, med mojim dvomesecnim bivanjem v Corca Dhuibhnu, kmalu postal eden mojih najdragocenej­ših sogovornikov. Med najinimi vecurnimi pogovori mi je rad pripovedoval samoironicne zgodbe o tem, kako so se še nedavno angleško govoreci prebivalci glavnega naselja na polotoku, Dingla, posmehovali irsko govorecim kmetom iz okoliških vasi. Njegov 70-letni oce se je spominjal, da so, ko je bil sam še otrok, nanje gledali zviška kot na kake »primitivce«. Medtem ko je Colmov oce ostal v svoji roj­stni vasi, številni Colmovi sorodniki živijo v Dublinu, na vzhodni obali Irske in v tujini – Veliki Britaniji, ZDA in Av­straliji – kamor so se prebivalci Corca Dhuibhna množicno izseljevali v 20. stoletju. Danes sicer ta najzahodnejši irski polotok, kjer se zelena pobocja spajajo s širnim oceanom, s svojimi presunljivimi razgledi privablja množice obisko­valcev, turizem pa je za domacine pomemben vir prihodka. Od srede 20. stoletja se je spremenil in ošibil tudi polo­žaj iršcine, ki so jo domacini postopoma opušcali v prid vecinskega jezika, anglešcine, tako da je prihodnost irske jezikovne skupnosti v Gaeltachtu negotova (Ó Giollagáin idr. 2007). Colma je kot predanega govorca iršcine jezilo, da irska država premalo vlaga v razvoj irsko govorecih ob­mocij, Gaeltachtov, in v zašcito jezika, ki ga irska ustava sicer opredeljuje kot narodni in prvi uradni jezik Republi­ke Irske (Ó Laoire 2005: 251). O tem sem ga povprašala tudi med snemanjem najinega prvega pogovora. »Mislim, da je pomembno ...,« je zacel, se prekinil in nato premi­šljujoce, skoraj v zadregi pojasnil: »no, smešno je, ker bi lahko rekli – a tega sploh ne morem reci, ne da bi zvenel kot kak elitnež – a bi lahko rekli, da je Gaeltacht inheren­ten del irske kulture in bi moral biti zašciten.« Glede na to, da Colm prihaja s perifernega, do nedavno ne­razvitega polotoka in govori jezik, zaradi katerega so nje­govega oceta in druge prebivalce Corca Dhuibhna vcasih zasmehovali, me je presenetilo, ko je rekel, da bi izpadel kot elitnež, ce bi zagovarjal pomembnost zašcite Gaelta­chta. Poleg tega je diskurz o irskem jeziku kot bistvenem elementu irske narodne identitete in Gaeltachtu kot nosilcu irske žive kulturne in jezikovne dedišcine izredno razširjen in ga s svojo jezikovno politiko že vse od svoje ustanovit- ve v 20. letih prejšnjega stoletja podpira ter reproducira irska republika (Coleman 2003; Warren 2012; O'Rourke in Brennan 2019). Vendar Colm ni bil edini med mojimi sogovorniki, ki je izrazil podoben pomislek in bojazen, da bo zaradi takih nazorov ali uporabe irskega jezika nega­tivno vrednoten. Do nedavnega so govorci iršcine veljali za revne in neotesane kmete – navsezadnje so prihajali iz nekaterih najbolj marginaliziranih predelov Irske (Cole­man 2003: 178–179), sedaj pa moje sogovornike skrbi, da bi izpadli kot snobi, nacionalisti ali fanatiki. V clanku poskušam odgovoriti na vprašanji, ki si ju morda zastavlja kak bralec, tako kot sem si ju med pogovorom s Colmom tudi sama: kako so se govorci iršcine v oceh tistih Ircev, ki govorijo le angleško, iz primitivcev prelevili v elitneže in zakaj jih tako skrbi, kako »zvenijo«? Med etnografsko raziskavo22 Pricujoci clanek povzema in razvija nekatere teme, o katerih sem pisala v svoji magistrski nalogi (Slavec 2019). na polotoku Corca Dhuibhne (izg. Korka Rine) sem ugotavljala, kako razlicne jezikovne ideologije (Silverstein 1979; Kroskrity 2004) – preprica­nja, verovanja in obcutki o jeziku, njegovi rabi in njegovih govorcih – vplivajo na izkušnje, jezikovne prakse in dis­kurze maternih govorcev iršcine iz Gaeltachta ter se v njih razkrivajo. Okrog irskega jezika, ki sicer velja za narodni jezik vseh Ircev, a ga dnevno uporablja le manjšina irskega prebivalstva (Spletni vir 2), se namrec sucejo nasprotujoce si jezikovne ideologije, ki tiste, ki ta jezik (še) govorijo, postavljajo v pogosto neprijetne in protislovne položaje. V pricujocem besedilu se osredotocam na posebni vidik jezi­kovnih ideologij, in sicer na percepcijo govorcev iršcine v irski družbi, ter razpravljam o tem, kako sta se v zadnjem stoletju spremenila njihov položaj in podoba. Zanima me, kako »zveniš« – kot pravi Colm – ce govoriš irsko ali pa v njen prid izraziš odlocnejše stališce. Z drugimi besedami, posvecam se indeksikalnim pomenom, povezanim z go­vorjenjem iršcine. Indeksikalnost je lastnost jezika, da lahko pokaže kon­tekstualne znacilnosti govorcev, okolišcin, odnosov, na­ravnanosti in stališc (Cavanaugh 2009: 9).33 Za vpeljavo pojma indeksikalnosti iz Peirceve semioticne teorije v lingvisticno antropologijo je zaslužen Michael Silverstein (1976). Indeksi so prisotni tako na ravni posameznih besed ali slovnicnih oblik, na foneticni ravni (npr. naglas), na ravni povedi in diskurza kot tudi na ravni jezika kot celote (Silverstein 1976: 42). Slednjo raven obravnavam v clanku. V nasprotju z denotativnimi (slovarskimi) pomeni so indeksikalni pomeni dinamicni in odvisni od konteksta, ki ga obenem tudi soustvarjajo (Jaffe 2016). Ker jezik lahko deluje kot indeks, ki kaže na lastnosti govorca, lahko nacin, kaj in kako govorimo, oznacuje, kdo smo, in doloca, kako nas dojemajo drugi. Razumevanje procesov, s katerimi ljudje posamezne jezikovne oblike povezujejo s (stereotipnimi) vedenjskimi, estetskimi, moralnimi in drugimi lastnostmi govorcev ter tako (po)ustvarjajo razlocevanja med družbe­nimi skupinami (Gal in Irvine 1995), pa je zlasti zanimivo za lingvisticno antropologijo. Ob razbiranju »zvenov« irskega jezika se v clanku posve­cam tudi afektivnim vidikom jezikovnih ideologij. Sogo­vorniki so mi zaupali obcutke sramu in zadrege, ki ju ob­cutijo, ko pred angleško govorecimi (ne)znanci govorijo irsko. Tako Colm v zacetnem citatu pravi, da je na Irskem govorjenje iršcine za materne govorce vir nelagodja.44 Izraz materni govorci (native speakers) oznacuje osebe, ki so odra­šcale v irski jezikovni skupnosti in so iršcino v družinskem okolju Po­zornost do obcutkov, ki jih sogovorniki doživljajo ob upo­rabi iršcine v javnosti, dopolnjuje naše razumevanje inde­ksikalnosti irskega jezika. Medtem ko se slednja nanaša na predsodke do govorcev iršcine oziroma na podobo, ki jo ti z govorjenjem svojega jezika projicirajo v javnosti, nam njihovi obcutki kažejo, kako je negativno vrednotenje iršcine globoko zakoreninjeno in ponotranjeno. V clanku nakazujem, da tudi tiste jezikovne ideologije in državne jezikovne politike, ki so stremele k izboljšanju položaja iršcine, njeni zašciti in uveljavljanju njene rabe v družbi, med govorci iršcine v Gaeltachtu niso odpravile obcutka nelagodja, temvec so posredno privedle celo do novih ra­zlogov za nelagodje. Na temo pricujocega besedila so v marsicem vplivale oko­lišcine in metoda raziskave, ki sem jo opravljala med eno­letno študijsko izmenjavo na Irski nacionalni univerzi v Maynoothu. Ceprav je bilo moje delo na »terenu« v Corca Dhuibhnu casovno omejeno (po prvem dvotedenskem bi­vanju na polotoku februarja 2018 sem tam preživela junij in julij 2018), sem med študijem v Maynoothu z ucenjem iršcine, udeležbo na razlicnih dogodkih v/o tem jeziku in neformalnimi pogovori z ljudmi, ki iršcine ne znajo ali se je ucijo kot drugi jezik, spoznavala družbeni kontekst, ki mi je pomagal razumeti indeksikalnost iršcine. V Corca Dhuibhnu sem poleg opazovanja z udeležbo s 25 materni­mi govorci in govorkami iršcine v anglešcini posnela pol­strukturirane intervjuje.5izraza, namesto katerega v sociolingvistiki raje uporabljajo bolj nevtralen termin, kot je first language speaker ali L1 speaker oz. J1 govorec (glej npr. Grgic 2017: 92). Kljub temu uporabljam izraz mausvojile v zgodnjem otroštvu. Zavedam se problematicnosti tega terni govorci, ker je najzvestejša ustreznica izraza native speakers, ki so ga uporabljali moji sogovorniki, ter je lažje razumljiv in manj okoren od drugih navedenih terminov. Govorci iršcine so danes sicer dvojezicni govorci iršcine in anglešcine.­ Slabo poznavanje iršcine me je po eni strani omejevalo pri raziskavi, po drugi strani pa so nekateri indeksikalni pomeni prišli do izraza prav zaradi intervjujev v anglešcini. Ko bi se na primer s Colmom lah­ko pogovarjala v iršcini (oz. v njeni lokalni razlicici), mi verjetno ne bi rekel, da zveni kot elitnež, saj bi moja zmož- nost govorjenja v njegovem maternem jeziku zanj lahko indeksirala solidarnost, domacnost in pripadnost skupnosti govorcev s podobnimi vrednotami (Slavec 2019). Zaradi uporabe anglešcine – jezika, v katerem se producirajo in krožijo negativne podobe govorcev iršcine, o katerih pi­šem v clanku – pa so bili sogovorniki bolj pozorni na to, kako jih dojemam in vrednotim. V nadaljevanju najprej predstavim jezikovne ideologije in zgodovinski kontekst, v katerem se je na Irskem opušca­lo iršcino, pozneje pa se jo prevrednotilo v narodni jezik. V drugem poglavju opisujem, kako so se ruralni govor­ci iršcine v preteklosti pocutili manj vredni od govorcev anglešcine, v tretjem pa današnjo skrb sogovornikov, da jih drugi dojemajo kot »snobe«, »nacionaliste« in »jezi­kovne fašiste«. V cetrtem poglavju pojasnjujem izvor teh predsodkov, ki so v marsicem povezani s t. i. novimi go­vorci iršcine zunaj Gaeltachta. Krog sklenem tako, da se posvetim afektivnemu vidiku jezikovnih ideologij, sramu in nelagodju. Irske jezikovne ideologije Preucevanje jezikovnih ideologij, katerega zacetnik je bil konec 70. let prejšnjega stoletja Michael Silverstein (1979), je izredno plodovito in razvejano raziskovalno polje lingvi­sticne antropologije (glej npr. Schieffelin, Woolard in Kro­skrity 1998; Kroskrity 2004).65 Nabor intervjuvancev je sestavljalo 12 sogovornic in 13 sogovorni­kov, starih od 18 do skoraj 80 let. Nekateri so bili zaposleni na delov­nih mestih, povezanih z irskim jezikom, drugi so delali v gostinstvu in turizmu ali pa so bili študenti in kmetovalci. Kot je v pregledu tovrstnih raziskav zapisal Paul Kroskrity (2004: 497–498), jezikovne ideologije obenem problematizirajo zavedanje govorcev o svojem jeziku in diskurzih ter odstirajo vpliv situiranosti govorcev v razlicnih politicnoekonomskih sistemih na nji­hovo vrednotenje jezikovnih oblik in diskurzivnih praks. Razlicne definicije jezikovnih ideologij se tako gibljejo med poudarjanjem zavedanja govorcev kot oblike tvornosti (kako akterji uporabljajo jezikovne ideologije za doseganje razlicnih namenov) in njihovo umešcenostjo v širše druž­bene in kulturne sisteme. Kroskrity podaja zelo splošno definicijo: jezikovne ideologije so »verovanja ali obcutki o jezikih, kot se uporabljajo v njihovih družbenih svetovih« (Kroskrity 2004: 498). Z množino nakazuje mnogovrstnost jezikovnih ideologij v dani družbi; tako je tudi v primeru irskega jezika. Na podlagi študij politicne zgodovine irske­ga jezika (Crowley 2005; Mac Giolla Chríost 2005; Doyle 2015), analiz jezikovne politike irske republike (Ó Riagáin 1997; Ó Laoire 2005) in sociolingvisticnih raziskav (Ó hI­fearnáin 2007, 2014) pri iršcini locimo dve glavni zgodo­vinsko pomembni jezikovni ideologiji. Zgodovina in politika irskega jezika sta, kot ugotavlja zgodovinar Tony Crowley (2005), tesno povezani s pro­cesi kolonializma, antikolonializma in postkolonializma. Med angleško nadvlado nad irskim otokom, ki se je zacela že v 12. stoletju, sta jezik in kulturo prvotnega prebival­stva postopoma zamenjala jezik in kultura vladajocega razreda. Jezikovna asimilacija je bila zlasti izrazita v 19. stoletju, ob koncu katerega je iršcino govorila manj kot cetrtina irskega prebivalstva (Romaine 2008: 14), in še to le v najbolj odmaknjenih in marginaliziranih ruralnih ob­mocjih na zahodni obali Irske, dalec od središc politicne in ekonomske moci v mestih in na vzhodni obali (Crowley 2005; Doyle 2015). Proces jezikovne zamenjave so sprem- ljala prepricanja in diskurzi, da je anglešcina ugleden je­zik napredka, oblasti in družbenoekonomske mobilnosti, medtem ko je iršcina le nicvreden jezik neotesanih, revnih in zaostalih kmetov (Crowley 2005: 120–128). Podobne jezikovne ideologije, ki locujejo med podrejenim in nad­rejenim, vecvrednim in manjvrednim kodom, so v proce­su zamenjave jezikov pogoste (glej npr. Cavanaugh 2009; McEwan-Fujita 2010). Druga jezikovna ideologija, ki je pomembno zaznamovala razvoj irskega jezika v 20. stoletju in ga še danes, je nacio- nalna jezikovna ideologija, po kateri je iršcina simbolni narodni jezik Ircev. Izoblikovala se je v drugi polovici 19. stoletja v sklopu irskega narodnega gibanja, ki se je zavzemalo za politicno neodvisnost od angleške krone in je leta 1922 privedlo do nastanka neodvisne irske države (Severna Irska je ostala pod angleško oblastjo). Kot je bi­lo znacilno tudi za socasne procese drugod po Evropi, so irske (angleško govorece) elite zacele pozitivno vrednotiti iršcino kot edini pristni izraz irskega naroda (Doyle 2015: 113–117). Gaeltachte, odrocne in revne predele na skraj­nem zahodu irskega otoka, kjer so iršcino še govorili, pa so idealizirali kot še zadnje nosilce starodavne irske ljud­ske dedišcine (Doyle 2015: 193–205). Irski jezik je tako igral kljucno vlogo pri oblikovanju irske narodne identite­te in razlikovanju od Angležev. Novonastala irska država je pod vplivom omenjene jezi­kovne ideologije uvedla jezikovno politiko, s katero je v Gaeltachtih poskušala ohraniti irski jezik, drugod pa ga oživiti. Med njene ukrepe sodijo poucevanje iršcine kot obveznega predmeta v vseh osnovnih in srednjih šolah, uporaba dvojezicnih poimenovanj krajev in dvojezicnih napisov ter poimenovanje nekaterih pomembnih državnih funkcij in inštitucij v iršcini (tako se na primer predsednik vlade imenuje An Taoiseach) (Ó Riagáin 1997: 14-27). Polotok Corca Dhuibhne in druga obmocja, kjer je dobr­šen del prebivalstva še uporabljal iršcino, so že sredi 20. let prejšnjega stoletja postali del uradno dolocenih Gaelta­chtov. Tu je iršcina edini ucni jezik v osnovnem in srednje­šolskem izobraževanju, za ekonomski razvoj teh krajev pa skrbi posebna državna agencija. Irska država je med prvimi uvedla ukrepe za zašcito in spodbujanje rabe manjšinskega jezika, to je jezika, ki ima na danem obmocju manjše število govorcev in je podre­jen drugemu, vecinskemu jeziku (glej npr. Simpson 2001). Vendar ukrepi iršcine ne obravnavajo kot manjšinski je­zik, ki bi bil prvenstvena domena skupine njenih govor­cev, temvec kot jezik, ki pripada vsem Ircem (Ó hIfearnáin 2014; Ó Giollagáin 2014). Irska jezikovna politika pred­vsem reproducira nacionalno jezikovno ideologijo. Tako irska ustava navaja, da je iršcina narodni in prvi uradni je­zik Republike Irske, medtem ko je anglešcina drugi urad- ni jezik, ceprav ta tako v javnem kot zasebnem življenju mocno prevladuje. V zadnjem popisu prebivalstva leta 2016 (Spletni vir 2) je skoraj 40 odstotkov prebivalcev navedlo, da zna irsko, vendar gre pri tem bolj za poudar­janje simbolne navezanosti na iršcino kot pa za dejanske jezikovne zmožnosti (Punch 2008), kar kaže na vseprisot- nost nacionalne jezikovne ideologije. Le 1,7 odstotka pre­bivalcev dejansko uporablja iršcino v svojem vsakdanjem življenju (Spletni vir 2). Tudi Gaeltachti niso jezikovno homogeni. Leta 2016 naj bi v Gaeltachtu na Corca Dhu­ibhnu, kjer živi okrog 8800 ljudi, velika vecina (71,2 od­stotka) prebivalcev znala irsko, vendar jih je le nekaj vec kot cetrtina (28,7 odstotka) ta jezik uporabljala vsak dan (Spletni vir 3). Med njimi so bili tudi moji sogovorniki. Kmeti, »primitivci« in cábógi Za polotok Corca Dhuibhne sta bila vsaj do 60. let prejšnje­ga stoletja znacilna ruralna ekonomija, ki je temeljila na majhnih družinskih kmetijah, in množicno izseljevanje (Ó Riagáin 1997: 54–55). Vsakdanje življenje je bilo vpeto v lokalizirana družbena omrežja, v katerih so domacini, ki so imeli malo stikov z angleško govorecim zunanjim svetom, ohranjali iršcino kot svoj pogovorni jezik (Ó Riagáin 1997: 79–142). Kljub temu na obmocju Gaeltachta prebivalci še danes prepoznavajo razliko med vaškim prebivalstvom in prebivalstvom glavnega naselja na polotoku, ki se imenuje Dingle/Daingean Uí Chúis. V Dinglu, ekonomskem sredi­šcu polotoka, je (bila) glavni jezik anglešcina, ne iršcina. Starejši sogovorniki so se spominjali mucnih doživetij, ko so se v otroštvu in mladosti med nakupi v Dinglu s težavo sporazumevali v anglešcini in se ob tem izogibali iršcini, ki je razkrivala njihovo vaško poreklo. V odnosu do tamkaj­šnjega angleško govorecega prebivalstva so se pocutili manj vredne. Tako je o tem premlevala 72-letna Cáit (izg. Kajt), ki je sredi 40. let prejšnjega stoletja odrašcala v irsko govo­reci družini v zaselku na zahodnem delu polotoka: Smejali so se nam ... Gledali so nas zviška kot kake pri­mitivce. Bili smo primitivci in klicali so nas »cábógs«, ki ne znajo govoriti angleško. Kdor ni znal govoriti an­gleško, je bil »cábóg«. Pomeni idiot. [...] Zdaj se mi zdi zelo cudno, a takrat so nas pošiljali v trgovine, kjer smo morali govoriti angleško. Mamo sem morala vprašati, kako se v anglešcini rece »Koliko stane?« ali »Dajte mi to.« [...] V Dinglu so se posmehovali domorodcem.76 Na Slovenskem so o jezikovnih ideologijah na jezikovno in etnicno mešanih obmocjih pisale Tanja Petrovic (2006), ki jih je preucevala v primeru zamenjave jezika med Srbi v Beli krajini, Mirna Buic (2011, 2020), ki jih raziskuje med govorci razlicnih generacij in razlicnega porekla v slovenski Istri, ter Matejka Grgic (2016), ki jih razclenjuje na podlagi diskurzivne analize casopisnih besedil Slovencev v Italiji. Res je, mi smo bili le domorodci, kot ameriški Indijanci ali aboridžini v Avstraliji. Zveni zelo mrko, a tako je pac bilo. Iršcine se v Dinglu ni govorilo, Dingle ni hotel ir­šcine. Je brezvezen jezik za posel, za vse. Zanimivo je, da izraz cábóg, ki ga navaja Cáit, prihaja iz iršcine, v kateri je prvotno oznaceval osebo s podeželja, v hiberno-anglešcini (razlicici anglešcine, kakršno govorijo na Irskem in ki ohranja vpliv prvotnega jezika prebival­stva) pa ima slabšalno konotacijo in oznacuje neotesane­ga, nevednega in nerodnega podeželana, ki ne pozna me­stnih manir. V antropologiji dobro znani dihotomiji med urbanim in ruralnim s spremljajocimi pari nasprotujocih si konotacij, kot so bogat-reven, izobražen-neizobražen, moderen-nazadnjaški ipd. (glej npr. Bartulovic 2013: 277-286), se je na Irskem in celo v samem Gaeltachtu pridružilo še dihotomicno razlikovanje med anglešcino in iršcino. Cáit govorce iršcine primerja z ameriškimi Indijanci in avstralskimi aboridžini, kar priklice v spomin koloniali­zem, kontekst, v katerem se je na Irskem zamenjal jezi­kovni kod. Kot pravi Steve Coleman, so se ruralni govorci iršcine s kolonialnimi razmerji moci in kolonialno tržno ekonomijo srecali »v enem paketu« z drugim jezikom – anglešcino (Coleman 2003: 178). Tudi sogovorniki so družbene razmere, ki so privedle do revšcine in posledic­nega izseljevanja iz Corca Dhuibhneja, opušcanja iršcine ter obcutka sramu in manjvrednosti pri njihovih prednikih ali njih samih, opisali kot »kolonialne«. Kljub temu da je bil polotok Corca Dhuibhne v Gaeltacht uradno vkljucen že leta 1925 (Ó Riagáin 1997: 51), je tam še vedno veljala jezikovna ideologija iz kolonialnih casov. Kot opozarja Tadhg Ó hIfearnáin (2014), je med razlogi, da se je kljub posebnim državnim politikam za Gaeltacht proces opušcanja iršcine tam še nadaljeval, prav neskladje med lokalno prevladujocimi jezikovnimi ideologijami, po katerih je bilo znanje anglešcine pomembnejše od »brez­vezne« iršcine, in nacionalno jezikovno ideologijo. Ta je sicer iršcini pripisovala velik simbolni pomen, a je bil ta na novo pridobljeni prestiž tako oddaljen od vsakodnevne realnosti prebivalcev Gaeltachta, da ni vplival na njihov odnos do jezika in njihove jezikovne prakse ter ni izbolj­šal njihovega družbenega položaja. Zlasti zaradi množicne emigracije na angleško govoreca obmocja, ki je bila izra­zita še vsaj do srede 80. let prejšnjega stoletja (Ó Riagáin 1997: 117), so se govorci iršcine, kljub sprejemanju na­cionalne jezikovne ideologije, po kateri je bilo pomemb­no ohraniti iršcino kot del irske dedišcine, hoteli izogniti stigmatizaciji zaradi rabe iršcine, slabega obvladovanja anglešcine ali irskega naglasa. 65-letni Barry, ki se je kot mladenic odselil v vecje mesto na Irskem, je odnos negovorcev iršcine do govorcev ozna­cil za »neke vrste diskriminacijo«. V intervjuju je pripove­doval o svoji mladostni izkušnji selitve. »Ti negovorci [ir­šcine] v mestih, ko so nas slišali govoriti irsko, a veš, so te oznacili za – za 'c-culchieja',« je skoraj zajecljal. Culchie je na Irskem zelo razširjen slabšalni izraz za oznacevanje ljudi s podeželja. »In potem je bilo nekaj ...,« se je obotav- ljal, »veš, skorajda bi jo lahko imenovali diskriminacija.« Za Barryja je bil to velik šok. Usmeril se je v anglešcino in si prizadeval za izboljšanje svojega znanja tega jezika, saj je pred tem doma govoril le irsko. Pozneje, »ko je bilo nelagodje mimo« in je po skoraj dveh desetletjih življenja v tujini zacel pogrešati domaci kraj in jezik, pa se je zacel posvecati promociji iršcine, predvsem z namenom, da bi jo rešil »bremena kolonialne preteklosti«, ki ga tudi sam, kot je poudaril, še »globoko cuti«. Podobno mi je povedala 50-letna Áine (izg. Onja). Za­poslena je bila v organizaciji, ki izvaja razlicne z iršcino povezane dejavnosti, in si je mocno prizadevala za ohra­njanje in uporabo iršcine v Gaeltachtu. Priznala mi je, da njenim staršem – pa tudi njej sami, ko je bila mlajša – »ni bilo lahko govoriti irsko.« »Gre za neke vrste psihološko oviro glede jezika,« je pojasnjevala med vracanjem iz tr­govine v Dinglu, kjer je prodajalko nagovorila v anglešci­ni, »ljudje so se pocutili revni, pocutili so se manj vredni od govorcev anglešcine.« Áine je menila, da je govorcem iršcine »sedaj na sreco laže«, v zadnjih desetletjih se je njihov družbeni položaj izboljšal. Še vedno pa je v Dinglu po navadi uporabljala anglešcino. Povedala mi je, da se je nekoc odlocila, da bo v neki trgovini s prodajalko (ki je imela osnovno znanje iršcine, ni pa bila materna govorka) govorila irsko, a se je ob tem pocutila zelo neprijetno, zato tega ni vec poskušala. Regionalni razvoj – zlasti z razmahom turizma, zaradi katerega je polotok Corca Dhuibhne postal prepoznaven – zmanjšanje emigracije, višja stopnja izobrazbe in delo v višje kvalificiranih poklicih so dejavniki, ki rahljajo in­deksikalne povezave med iršcino in revšcino, zaostalostjo in nižjim, ruralnim družbenim poreklom. Kot kaže Áinin primer, pa kljub temu ekonomske in družbene spremembe same po sebi še ne spreminjajo jezikovnih praks in obcut­kov posameznikov glede njihovega jezika. Kljucno vlo­go imajo jezikovne ideologije, ki posredujejo med obema ravnema, med »družbenimi oblikami in oblikami govor­jenja« (Woolard 1998: 3). K temu se vracam v zadnjem poglavju. »Nacionalisti«, »snobi« in »jezikovni fašisti« Materni govorci iršcine v Corca Dhuibhnu so mi pogosto vzneseno govorili o svoji veliki predanosti in ljubezni do iršcine, potem pa to hitro omilili z dodatkom, da seveda »nimajo nic proti anglešcini«, vecinskemu jeziku irskega prebivalstva. Ob pivu v lokalnem pubu najraje klepetajo v iršcini, a so mi zaupali, da jih ob tem skrbi, da bodo uža­lili in vznejevoljili tiste, ki tega jezika ne govorijo. Ko so izrazili odlocnejše stališce v prid svojemu jeziku in Ga­eltachtu, so velikokrat pojasnjevali, da nocejo izpasti kot elitneži, snobi, nacionalisti, fanatiki, ekstremisti ali jezi­kovni fašisti. Podobno kot Colm so svoje pomisleke o tem izražali tudi drugi sogovorniki. Med njimi je bila 29-letna Róisín (izg. Rošin), glasbenica in navdušena ljubiteljica ljudskih pesmi z irskimi besedili. Ko mi je povedala, da se ji zdi pomembno ohraniti irski jezik in kulturo, je obenem poudarila, da ni nacionalistka: Ne vem, kako lahko dopušcamo, da jezik umira, [...] ko pa so se ljudje borili za našo pravico, da imamo svojo je­zik in kulturo ... In ne vem, zvenim kot da sem zelo nacio­nalisticna, a nisem. V naši – v tej državi je veliko stvari, ki so napacne in s katerimi se ne strinjam, tako da sploh nisem nacionalistka, a vendar verjamem v ohranjanje naše kulture in našega jezika ... 25-letni Níall, diplomant irskega jezika, zaposlen kot pro­dajalec v trgovini v Dinglu, je med razmišljanjem o tem, ali se vecinsko angleško govorece prebivalstvo lahko po­istoveti z izkušnjami govorcev iršcine, izrazil bojazen, da bi izpadel kot snob: Zdi se mi, da ce ljudje ne govorijo iršcine in se je ne po­skušajo nauciti, potem jim verjetno ni mar zanjo. No, mo­goce se motim. Mislim pa, da lahko vseeno razumejo [iz­kušnje govorcev iršcine] ... uh, a verjetno ne prav veliko. A nocem zveneti – ne vem, kako se rece, a nocem zveneti, kot da sem snob zaradi dejstva, da govorim irsko. Cathala (izg. Kahal), nekdanjega športnika srednjih let in clana vodstva lokalnega amaterskega športnega kluba, ki naj bi omogocal športno udejstvovanje v iršcini, je skrbe­lo, da se v klubu vse pogosteje uporablja anglešcina. Želel si je, da bi govorci anglešcine, ki so se preselili v vasi v Corca Dhuibhnu in delujejo v klubu, spoštovali specifiko tamkajšnje irske jezikovne skupnosti in se ji skušali prila­goditi. O tem je dejal: »Laže, veliko laže bi bilo, ko bi se naucili kaj iršcine ali razumeli, da bi morali za to, da go­vorijo v javnosti [na sestankih in srecanjih kluba], poznati iršcino. A zvenim – ne vem, zvenim kot Hitler ...« Navedeni primeri kažejo, da so bili sogovorniki ob izraža­nju svojih mnenj in obcutij pogosto apologetski. Opravi­cevanje sogovornikov in ob tem uporabljeni izrazi se ume­šcajo v širše jezikovno ideološko in indeksikalno polje irskega jezika ter družbeni kontekst, ki ju podrobneje opi­šem v nadaljevanju clanka. Naj na tem mestu opozorim na specifiko gornjih citatov: sogovorniki ne pripovedujejo, da jih drugi oznacujejo ali so jih kdaj oznacili za nacionaliste, snobe ali celo Hitlerja, temvec svoja pravkar izrecena sta­lišca tako komentirajo sami, pa ceprav te oznake obenem tudi zavracajo (»sploh nisem nacionalistka«, poudarja Róisín). To nakazuje, da so govorci mislili, da bi jih lahko zaradi njihovih izjav sogovornica (v tem primeru razisko­valka, ki sem predsodke do govorcev iršcine pravzaprav šele spoznavala) imela za nacionaliste, snobe itd. Zato so raje sami vnaprej izustili negativni komentar o tem, kako zvenijo, in s tem pokazali, da se zavedajo možnosti, da jih drugi tako dojemajo. Tako so obenem tudi omilili svojo prvotno izjavo in njen »zven«. Številni govorci iršcine iz Gaeltachta so mi potožili, da imajo govorci anglešcine do njih predsodke ali pa vsaj neresnicno podobo o tem, kakšni naj bi bili. Ko govorijo irsko v javnosti oziroma kontekstih, kjer se navadno ne uporablja, ali zastopajo odlocnejše stališce v prid svoje­mu jeziku in Gaeltachtu, se izpostavljajo tveganju, da bo­do nanje letele neprijetne pripombe in ocitki. Tadhg (izg. Tajg), vehementni 35-letni osnovnošolski ucitelj, mi je povedal, da poskuša irsko cim pogosteje govoriti v trgo­vinah, uradih in pubih v Dinglu in drugod.87 Natives v izvirniku. Namesto slovenske ustreznice staroselci upo­rabljam besedo domorodci, ker ta ohranja konotacije, ki jih je imel izraz natives za Cáit in druge sogovornike. Obenem pa ob tem doživlja nelagodje, saj cuti, »da ne bi rad izstopal, ne bi rad, da me vzamejo na piko,« in mu ocitajo: »oh, ti si irski jezikovni fašist, ti si pa tak prenapetež ...« V kontekstu irskega jezika se oznaka irski jezikovni fašist ali nacist nanaša na govorce, ki naj bi v javnosti zelo dosled- no uporabljali iršcino in zahtevali, da se jim drugi prilago­dijo tako, da iz anglešcine preklopijo v iršcino.98 Ker so se vsi tisti, ki so obiskovali šole v Gaeltachtu, šolali v iršcini, uporaba te v Dinglu ne bi smela povzrocati težav, saj so prebivalci vecinoma t. i. polgovorci (Dorian 2014) iršcine in (do dolocene me­re) poznajo manjšinski jezik, ceprav ga navadno ne uporabljajo. Dejansko pa govorci iršcine tako v Dinglu kot drugod v Gaeltachtu in zunaj njega vecinoma govorijo angleško, razen kadar poznajo sogovornika (prodajalca, natakarja itd.) in vedo, da prihaja iz tradicionalno irsko govorecih vasi oziroma govori irsko. Jezikovne prakse, v katerih ljudje v javnosti preklapljajo v dominantni jezik ali tako nagovarjajo ne­znance, so zelo pogoste pri jezikovnih manjšinah (glej npr. McEwan-Fujita 2010 in tam navedene vire). Pomenljivo pa je, da so uporabo anglešcine sogovorniki utemeljevali s tem, da ne bi radi, da bi drugi menili, da jim »grozijo« ali jih »ustrahujejo« z iršcino. Razložili so mi, da bi drugace izpadli kot neke vrste skrajneži, izsiljevalci ali ustrahovalci (bully), ki druge posiljujejo s svojim jezikom. Govorce iršcine v Corca Dhuibhnu so že primerjali z is­lamskimi teroristi. Tako je bilo leta 2007, ko so nekate­ri angleško govoreci starši dijakov srednje šole v Dinglu protestirali glede ucnega jezika in zahtevali, naj se njihovi otroci šolajo v anglešcini namesto v iršcini (Warren 2012). Vodstvo šole je vztrajalo, da pouk v Gaeltachtu poteka v iršcini, tako kot doloca zakon, saj mora otrokom omogoci­ti izobrazbo v jeziku tamkajšnje irsko govorece skupnosti. Sogovorniki so mi ogorceno povedali (glej tudi Warren 2012; Spletni vir 1), da je zato novinar enega vidnejših irskih casopisov šolo primerjal z mošejo v parku Finsbury v Londonu, v kateri so delovali radikalni islamisti. Vecina govorcev iršcine je omenjeni casopisni komentar, tako kot tudi drugo podobno oznacevanje s skrajneži, z jezikovni­mi fašisti ipd., doživljala kot napad na svoje vrednote in prizadevanja – še vec, kot napad na svoj nacin življenja. Ko mi je pripovedoval o napetostih, do katerih je prišlo za­radi protestov o ucnem jeziku v dinglski srednji šoli, je bil Cathal vidno prizadet in razburjen, ceprav je od dogodka minilo že vec kot deset let: Obtožili so nas, da smo kot tisti iz mošeje v parku Fins­bury, da širimo sovraštvo do anglešcine, kar ni res. Ime­novali so nas talibani. A mi smo – ... to je samo naša kultura! Samo naša kultura je. To je vse. A za nas je po­membna ... Jaz sem eden od zadnjih ljudi, eden od tistih 60 ali 80 tisoc ljudi ... [ki še govorijo irsko] Cathal poudarja, da skušajo govorci iršcine v Gaeltach­tu le ohraniti svojo kulturo in svoj jezik, ki ga govori vse manj ljudi. Sogovorniki so izražali bojazen glede prihod- nosti svojega jezika in jezikovne skupnosti. Nekateri so omenjali sociolingvisticne študije irskih jezikoslovcev (Ó Giollagáin idr. 2007), ki na podlagi raziskav o sedanji rabi in medgeneracijskem prenosu iršcine napovedujejo, da ta v Gaeltachtu že cez manj kot dvajset let ne bo vec prvi in vsakodnevni pogovorni jezik. Govorci iršcine zato menijo, da raba iršcine v šolstvu in javnem življenju v Corca Dhui­bhnu ter podobne prakse niso napad na govorce anglešcine in jih ne izkljucujejo, temvec so le del nujnih ukrepov tako za ohranitev njihovega jezika kot jezikovne skupnosti. Prebivalci vasi v Gaeltachtu svojega jezika vecinoma ne govorijo iz ideoloških ali politicnih razlogov, temvec pre­prosto zato, ker prihajajo iz družin in skupnosti, kjer je iršcina še (bila) domaci in vsakodnevni jezik. Med enim od pogovorov mi je Colm dejal, da v Corca Dhuibhnu »govorjenje iršcine ni nikoli bilo modno. Enostavno se je govorilo irsko. Tako je bilo pac življenje. Vsi so govorili irsko in to je to.« Ceprav je Colm – kot sem navedla v uvo­du – potrebo po zašciti Gaeltachta utemeljeval z besedami, da je ta »inherenten del irske kulture«, torej z diskurzom, ki izhaja iz prevladujoce nacionalne jezikovne ideologije, je po drugi strani poudarjal, da iršcine ne govori »zaradi nacionalne identitete«. Zanj, kot tudi za druge materne go­vorce, iršcina ni (le) izraz nacionalne pripadnosti, temvec je »veliko bolj osebna«. Govorjenje iršcine je bilo za moje sogovornike vsakodnevna danost, realnost, v kateri so od­rasli in bi jo, kot pojasnjujejo, radi živeli tudi v prihodno­sti. Zato jih je oznacevanje govorcev iršcine kot fanatikov, teroristov itd. – torej z izrazi, ki imajo mocan ideološki in politicni naboj, kakršnega sami niso pripisovali svojemu maternemu jeziku in svojemu zavzemanju zanj – še zlasti razburilo, ogorcilo in prizadelo. Novi govorci, novi predsodki Irski jezikovni aktivist Colm Ó Broin (Spletni vir 1) je zbral številne izjave, ki so se v osrednjih irskih medijih pojavile med letoma 2006 in 2018 ter razkrivajo omalovažujoc od­nos do iršcine. Seznam izjav slikovito konca z raznolikimi oznakami, ki letijo na govorce iršcine: »[...] ce povzamem, nic nimam proti govorcem iršcine – so le inferiorni, izumrli, mrtvi, revni, bogati, snobovski, nepošteni, fundamentali­sticni, divji, zlovešci, rasisticni, teroristicni, Sinn Féin-IRA, komunisticni, nacisticni nadlegovalci otrok.« (Spletni vir 1) Med nekaterimi pridevniki, ki jih je Ó Broin zasledil v me­dijskih opisih, je izrazito protislovje: tako naj bi bili go­vorci iršcine obenem revni in bogati, inferiorni in superi­orni oziroma snobi. To kaže na socasni soobstoj razlicnih jezikovno ideoloških vrednotenj iršcine in njenih govorcev. Ideje, da so govorci iršcine inferiorni, izumrli, mrtvi, revni in divji, izhajajo še iz casov angleškega kolonializma. O skorajšnjem izumrtju iršcine so na primer pisali že konec 18. stoletja (Romaine 2008: 12). Jezik je preživel, a se je nalezel še vseh drugih z elitizmom, nacionalizmom in ek­stremizmom povezanih predsodkov, ki jih navaja Ó Broin. Da jih osmislimo, jih moramo postaviti v kontekst irskih družbenih in politicnih razmer v 20. in 21. stoletju. Pri tem je kljucna že omenjena nacionalna jezikovna ideologija. Ker je bilo poudarjanje simbolnega pomena iršcine kot narodnega jezika del narodotvornih politik in procesov že vse od konca 19. stoletja, ne preseneca, da govorce iršci­ne oznacujejo za nacionaliste. Crowley (2008: 156-157) opozarja, da je prav povezovanje irskega jezika z domo­ljubjem, s katoliško vero in konzervativno politiko, kar je znacilnost irske zgodovine 20. stoletja, percepciji iršcine v javnosti in njenemu položaju prej škodovalo kot pa ga utr­jevalo. Ob tem je treba omeniti tudi konflikt na Severnem Irskem (od srede 60. let do konca 90. let prejšnjega stole­tja), med katerim je za severnoirske katolike in republikan­ce iršcina spet stopila v ospredje kot simbol narodne pri­padnosti in tudi kot nacin upora proti angleški oblasti (glej npr. Mac Ionnrachtaigh 2013). Tako je bila indeksikalnemu povezovanju iršcine z nacionalizmom dodana še konotaci­ja z radikalnim politicnim aktivizmom in ekstremizmom. To na primer pojasnjuje Cathalovo pripoved o obdobju na zacetku 21. stoletja, ko se je še športno udejstvoval in vodil svoj klub do zmage na državnem prvenstvu. Kot kapetan ekipe se je odlocil, da bo na podelitvi nagrad imel kratek govor v iršcini, kar je imelo zanj poseben custveni in sim­bolni pomen. Z uporabo svojega maternega jezika pa se je tudi izpostavil. Kot mi je povedal, se mu je ob koncu do­godka približal nekdo iz obcinstva in ga vprašal, ali nemara pod posteljo skriva puške. S tem je namigoval na sodelova­nje s paravojaško skupino IRA (Irsko republikansko arma­do), ki je med nemiri na Severnem Irskem izvajala atentate. Cathal je bil nad tem vprašanjem zaprepaden. Presecišce med državnimi jezikovnimi politikami, ki jih navdihuje nacionalna jezikovna ideologija, in razredno pripadnostjo je ustvarilo razmere, v katerih lahko govor­jenje iršcine indeksira elitnost. Irska jezikovna politika je med angleško govoreco populacijo zunaj Gaeltachta pri­vedla do pojava in porasta govorcev iršcine kot drugega jezika. Ti novi govorci,109 Tu torej ne gre za namigovanje na vpletenost govorcev iršcine v ka­ko (neo)fašisticno ali (neo)nacisticno skupino oz. na njihovo sim­patiziranje s takimi ideologijami, temvec za rabo, ki je sorodna v anglešcini popularnim izrazom grammar fascist ali grammar nazi (slovnicni fašist ali nacist). Termina se uporabljata za oznacevanje posameznikov, ki so zelo natancni glede spoštovanja slovnicnih pra­vil in druge opozarjajo na slovnicne napake, ki jih zagrešijo med govorjenjem ali pisanjem (Spletni vir 4). za katere se navadno uporablja izraz Gaeilgeoirí (izg. Gaelgjori), danes predstavljajo ve­cino govorcev iršcine. Pripadajo pretežno višjemu sred- njemu sloju in živijo v urbanih okoljih, zlasti v glavnem mestu Dublinu (Ó Riagáin 2008: 59-60; Spletni vir 5). Ker se je glavnina jezikovnih politik udejanjila v šolstvu in javni upravi, je bila najucinkovitejša predvsem med tem delom prebivalstva. V 20. stoletju so na univerzah, kjer je bil pogoj za vpis izpit iz iršcine, študirali pretežno študenti iz višjega in srednjega sloja; prav tako pa so se pripad- niki tega sloja zaposlovali kot javni uslužbenci (Ó Ria­gáin 1997: 275-276). Uslužbenci na dolocenih podrocjih javnega sektorja, predvsem v šolstvu, morajo imeti vsaj osnovno znanje iršcine in se temu primerno izobražujejo. Posamezniki, ki prihajajo iz srednjega in višjega sloja in/ali so zaposleni v javnem sektorju, imajo torej vec možno­sti, da se naucijo iršcino (Watson in Nic Ghiolla Phádraig 2011). Obenem je iršcina za nove govorce postala vrsta družbenega in kulturnega kapitala. Paradoksalno pa ma­terni govorci iz Gaeltachta zaradi svojega marginalizirane­ga družbenega položaja tega »kapitala« dolgo niso mogli »unovciti«. V prejšnjem poglavju sem opozorila, da so Colm, Róisín, Níall in Cathal med pripovedovanjem o pomembnosti ohranjanja irskega jezika, posebnostih izkušenj govorcev iršcine in potrebi po zašciti Gaeltachta, rekli, da zvenijo oz. nocejo zveneti kot elitneži, nacionalisti ipd. Te meta- pragmaticne komentarje lahko pojasnimo kot željo sogo­vornikov, da bi se, z ozirom na razlicne stigmatizacije go­vorcev iršcine, ki se pojavljajo v diskurzih angleško govo­recega prebivalstva, nekako zašcitili pred mojo morebitno negativno percepcijo njihovih trditev. Poleg tega pa lahko v njihovih opažanjih, kako zvenijo, prepoznamo tudi nacin distanciranja in razlikovanja od tistih, ki jih sami oprede­ljujejo za snobe itd. Njihova skrb, kako zvenijo, torej ne kaže le na to, da so tarce predsodkov drugih, temvec tudi da – vsaj deloma in implicitno – sprejemajo in še naprej tvorijo tovrstne predsodke, s tem, da jih razpoznavajo v drugih, in sicer v Gaeilgeoirih, od katerih se skušajo dis­tancirati. Odnos maternih govorcev iz Gaeltachta do novih govor­cev je ambivalenten. Po eni strani jih veseli, da se njihovi angleško govoreci rojaki navdušujejo nad iršcino in se jo trudijo uporabljati. Róisín je skoraj vzneseno opisovala, kako pomembna so zanjo srecevanja z ljudmi, ki niso do­ma v Gaeltachtu, a jim je kljub temu mar za iršcino. Dejala je, da ji ti posamezniki, ki ob svojih obiskih v Gaeltachtu dosledno govorijo irsko, »povzdigujejo srce«. Sogovorniki Gaeilgeoirom in jezikovnim organizacijam, v katerih so dejavni, priznavajo tudi kljucno vlogo pri širjenju in pro­mociji irskega jezika ter uveljavljanju irskih jezikovnih pravic. Po drugi strani pa sogovorniki nove govorce dojemajo kot povod za obtožbe in predsodke o elitizmu, nacionalizmu in fanatizmu, ki letijo tudi na materne govorce iz Gaelta­chta. Nekateri sogovorniki so bili do Gaeilgeoirov zadrža­ni, saj ti po njihovem mnenju »mecejo slabo luc« na irski jezik, bodisi zaradi svojega družbenega porekla, ideolo­ških nadzorov, ki jih vodijo pri ucenju in govorjenju iršci­ne, ali celo zaradi (pre)velike angažiranosti in aktivizma. Glede tega je pomenljivo, da je Áine v najinem pogovo­ru poudarila, da ni aktivistka za irski jezik, ceprav je bila v Corca Dhuibhnu znana in cenjena prav zaradi svojega predanega dela za utrjevanje položaja iršcine. Tudi v tem primeru sem imela obcutek, da se mi opravicuje oziroma skuša zmanjšati pomen svojega delovanja. Scasoma sem ugotovila, da Áine in drugi sogovorniki na jezikovni ak­tivizem gledajo predvsem kot na delovanje novih govor­cev. Po mnenju nekaterih sogovornikov naj bi bili nekateri Gaeilgeoiri v svojih prizadevanjih za irski jezik »fanatiki« in »skorajda ekstremisti« ali celo »jezikovni fašisti«, med­tem ko naj bi bili materni govorci »bolj sprošceni«. Áine so bile vsekakor pri srcu teme, kot so jezikovne pravice govorcev iršcine, vendar je ni zanimalo, da bi zanje, tako kot nekateri Gaeilgeoiri, »marširala« in se udeleževala de­monstracij. Skrbela jo je predvsem usoda jezika in skup- nosti v Corca Dhuibhnu, torej lokalna raven delovanja. Nasprotno pa so na širši nacionalni ravni dejavni in vplivni predvsem novi govorci. Jezikoslovec Aidan Doyle ugotavlja, da je z razvojem ir­skega narodnega in jezikovnega gibanja konec 19. stoletja odgovornost za irski jezik prešla iz rok maternih govorcev v roke govorcev anglešcine, ki iršcino govorijo kot drugi jezik (Doyle 2015: 8). Kljub temu da materni govorci ir­šcine v Gaeltachtu glede svojega jezika niso (bili) pasivni, jih kot suverene akterje – tudi zaradi njihove zgodovinske družbenoekonomske marginalizacije – dolgo niso upošte­vali (Coleman 2003). V 20. stoletju je obstoj Gaeltachtov služil predvsem za legitimacijo nacionalne jezikovne ideo­logije in narodotvornih diskurzov. Irska jezikovna politika je Gaeltachte in tamkajšnje skupnosti popredmetila, tako da so igrali vlogo pristnih nosilcev narodne dedišcine, ki naj bi živeli in iršcino ohranjali v nekakšnem predmoder­nem brezcasju (O'Rourke in Brennan 2019). Pozneje pa so tisti, ki se ne strinjajo z državno jezikovno politiko ali so kriticni do položaja in stališc nekaterih novih govorcev iršcine, nanje »prilepili« še druge, negativne oznake. Nelagodje in sram Po Kroskrityovi definiciji jezikovnih ideologij, navedeni v poglavju o irskih jezikovnih ideologijah, te vsebujejo tako verovanja kot obcutke. Z vkljucitvijo obcutkov v defini­cijo je Kroskrity skušal nakazati druge analitske možno­sti preucevanja jezikovnih ideologij. Te so raziskovalci vecinoma obravnavali le kot eksplicitne artikulacije oz. diskurze ali so jih skušali razkrivati z analizami jezikov­nih praks (Kroskrity 2004: 512). V pricujocem poglavju se posvecam obcutkom nelagodja, zadrege in sramu, ki jih materni govorci iršcine doživljajo predvsem takrat, ko svoj jezik uporabljajo v javnosti, pred neznanci oziroma tistimi, katerih jezikovnih preferenc in vešcin ne poznajo - torej takrat, ko so tudi najbolj izpostavljeni morebitni stig- matizaciji. Te obcutke so med mojim terenskim delom v Corca Dhuibhnu najveckrat razkrivali posredno, na primer s prizadetim tonom glasu ali s številnimi premori, ko so se starejši sogovorniki spominjali zasmehovanja iz mla­dosti. Medtem ko so številni starejši govorci o nelagodju govorili bolj na splošno (na primer »ljudi je bilo sram«) in se izogibali prvoosebnemu pripovedovanju,1110 V študijah jezikovnih manjšin se z izrazom novi govorci (new spea­kers) oznacujejo govorci, ki se manjšinskega jezika niso naucili kot jezika okolja oziroma v družini, temvec v formalnih oblikah izobra­ževanja, in niso del tradicionalnih skupnosti maternih govorcev (za iršcino glej O'Rourke in Walsh 2015; O'Rourke in Brennan 2019). so bili mlajši bolj odkriti in neposredni. Posebno zgovoren je bil 26-letni študent Bréanainn (izg. Brenin), ki je odrašcal na družinski kmetiji na zahodnem delu polotoka. Med klepetom mi je povedal, da pozna no­ve govorce, ki se trudijo dosledno uporabljati iršcino in jo govorijo tako s prijatelji kot tudi »z drugimi ljudmi«. Do­dal je, da se nekateri materni govorci iz Corca Dhuibhna izogibajo rabi svojega jezika v javnosti. »Nikoli, nikoli je ne uporabljajo, ker jih je sram,« je veckrat poudaril. Bréa­nainna sem vprašala, zakaj misli, da je ljudi sram govoriti irsko. Odgovoril mi je, da zaradi vsega tega nacina, kako so na iršcino gledali ne­koc … Gledali so jo zviška, zanicevalno in … ne verja­mem, da smo to že preboleli … […] Spomnim se, da ko sem bil mlajši, sem enkrat dobil telefonski klic, ko sem bil na avtobusu, in me je bilo malo sram se oglasiti, ker bi moral govoriti po irsko, a veš, kar je noro. A tako se pac pocutiš. […] Nikoli nisem mogel razumeti, kako je to, da živim na Irskem in govorim irsko, moj prvi jezik je in na to sem zelo ponosen, a potem, ce me vprašaš, naj ga govorim v javnosti, pred ljudmi, se pocutim malo … v zadregi. To nima smisla! Bréanainn nakazuje, da obcutek sramu izhaja iz casov, ko so na govorce iršcine gledali zviška in zanicevalno, torej iz kolonialne jezikovne ideologije. Podobno je menil tudi Colm, ki mi je zaupal dogodek, ko se je pocutil nelagodno, ker ga je znanka pred skupino drugih angleško govorecih znancev nagovorila v iršcini. Bil je v zadregi, ker ji je mo­ral kar pred vsemi odgovoriti po irsko, obenem pa je bil jezen sam nase, ceš da ni dovolj ponosen na svoj jezik. Colmu se je zdelo, da z uporabo iršcine v javnosti izstopa in se izpostavlja, zato je ob tem vedno cutil nekaj nelagod­ja. V tem je prepoznal »kolonialno zapušcino«. Tako Bréanainnu kot Colmu je soocenje z zadrego in ne­lagodjem dodatno oteževal simbolni položaj iršcine kot narodnega jezika Ircev. Glede na nacionalno jezikovno ideologijo ob njenem govorjenju ne bi smela obcutiti sra­mu, temvec, ker govorita narodni jezik, prej ponos. Ko Bréanainn pravi, da ne more razumeti, kako je mogoce, da je na Irskem v zadregi ob govorjenju iršcine v javnosti, se navezuje prav na to neskladje med sedaj prevladujoco je­zikovno ideologijo in ponotranjenimi negativnimi obcutki, ki izhajajo iz starejših vrednotenj jezika. Naj spomnim še na uvodni citat pricujocega clanka, v katerem Colm pravi, da je sramotno, da je govorjenje iršcine za materne govorce na Irskem vir nelagodja. V teh besedah lahko prepoznamo Colmovo nezadovoljstvo in razocaranje nad tem, da v dr­žavi, katere narodni jezik naj bi bila iršcina – kar tudi sam verjame – prav govorci tega jezika doživljajo stigmatiza­cijo. Sogovorniki se torej soocajo s konfliktom med nacio- nalno jezikovno ideologijo, ki se med drugim udejanja in reproducira prav v posebni zašciti obmocij Gaeltachta, kjer živijo, ter lastnimi obcutki, ki tej ideologiji nasprotujejo. Emily McEwan-Fujita (2010), ki se je posvetila govorcem škotske gelšcine na otocju Uist ob zahodni obali Škotske, piše o »etiketi prilagoditve«, po kateri govorci škotske gel­šcine ob prisotnosti tujcev in ljudi, ki gelšcine ne govorijo, preklapljajo v anglešcino. Etiketa prilagoditve naj bi se naj­prej razvila kot oblika samoobrambe govorcev pred napadi in stigmatizacijo s strani govorcev anglešcine, nove genera­cije govorcev škotske gelšcine pa se vanjo socializirajo že v otroštvu (McEwan-Fujita 2010: 47–48). To ponotranjeno, »utelešeno afektivno-ideološko pravilo sociolingvisticne interakcije« lahko usmerja in doloca vedenje govorcev tudi takrat, ko bi se želeli obnašati drugace in namesto anglešci­ne uporabiti škotsko gelšcino (McEwan-Fujita 2010: 48–49). V zadregi in nelagodju, ki sta ju opisala Bréanainn in Colm, prepoznamo delovanje tovrstne afektivno-ideološke jezikovne norme. Naj spomnim tudi na Áineino pripove­dovanje o psihološki blokadi, ki naj bi izvirala iz obcutkov manjvrednosti govorcev iršcine. Pri tem je kljucno, da so ti negativni obcutki od (post)kolonialnega obdobja, ko so irsko govoreci kmetje veljali za primitivce in cábóge, osta­li skoraj nespremenjeni. Kljub spremenjenim družbenim okolišcinam, vrednotenju iršcine kot narodnega jezika in novim oblikam njenega »zvenenja«, do katerih je posredno privedla državna jezikovna politika, tudi mlajši sogovorni­ki še vedno doživljajo sram in nelagodje, podobno, kot so ju nekoc obcutili njihovi stari starši. Kot sem že omenila, govorci iršcine svojo etiketo prila­goditve osmišljajo z besedami, da ne bi radi izpadli kot jezikovni fašisti, fanatiki, ustrahovalci ipd., torej s termi­ni, ki se skladajo z novejšimi nacini »zvenenja« irskega jezika. V teh razlagah sogovorniki sprejemajo zorni kot tistih, ki stigmatizirajo govorce iršcine; ne prilagajajo se le njihovemu jeziku (anglešcini), temvec tudi njihovim negativnim oznakam. Medtem pa sta sram in nelagodje, ki sta v sami srži omenjene jezikovne norme, najveckrat zamolcana. Lahko bi se celo vprašali, ali ne gre pri tem za nekakšno nadaljevanje kolonialnih razmerij moci in kolo­nialnega odnosa do iršcine in njenih govorcev, saj ti v svo­jih jezikovnih praksah (preklapljanju) ostajajo podrejeni govorcem anglešcine, le da jih slednji sedaj oznacujejo z razlicnimi termini – za jezikovne fašiste namesto cábóge. Kot je predlagal Kroskrity in sta v svojih študijah govor­cev manjšinskih jezikov že nakazali tudi Jillian Cavana­ugh (2009) in Emily McEwan-Fujita (2010), preucevanje obcutkov sogovornikov dopolnjuje naše razumevanje in­deksikalnosti. V tej luci v metapragmaticnih komentarjih sogovornikov, da ob pogovarjanju z mano zvenijo kot snobi, nacionalisti in skrajneži, prepoznavam povezavo z nelagodjem in s sramom, ki izhajata iz starejših izkušenj stigmatizacije s strani govorcev anglešcine. Pozornost sogovornikov na to, kako jih dojemajo drugi, njihovo opravicevanje in omiljevanje lastnih stališc niso le odziv na sedanje negativne konotacije, ki jih angleško govoreci Irci pripisujejo govorcem iršcine, temvec tudi odraz de­lovanja iste afektivno-ideološko norme, ki ureja njihove jezikovne prakse v javnosti. Dejstvo, da je Colma pred angleško govorecimi znanci sram govoriti irsko, obenem pa meni, da zveni kot elitnež, je tako le na prvi pogled paradoksalno. Afektivna dimenzija jezikovnih ideologij nam pomaga osmisliti tudi dvoumni odnos maternih govorcev iršcine do Gaeilgeoirov. Ti novi govorci in jezikovni aktivisti s svojim zavzetim delovanjem – »marširanjem in demon­stracijami«, kot bi rekla Áine – a tudi z doslednim na­govarjanjem neznancev v iršcini med svojimi obiski Ga­eltachta, glasno afirmirajo prisotnost iršcine v javnosti. To si po eni strani želijo tudi moji sogovorniki, po drugi strani pa tako vedenje krši njihovo implicitno afektivno­-ideološko normo. Medtem ko je maternim govorcem ob tem neprijetno, Gaeilgeoirí zaradi drugacnega družbenega porekla s tem nimajo težav, saj v tovrstno etiketo prilago­ditve niso bili socializirani. Zato pa se govorcem v Corca Dhuibhnu njihove jezikovne prakse in aktivizem zdijo ne­primerni ali »skrajni« ter jih vcasih celo opisujejo tako, da reproducirajo negativna oznacevanja iz prevladujocih diskurzov angleška prebivalstva o govorcih iršcine. Na dvoumni odnos sogovornikov do Gaeilgeoirov torej ne vplivajo le razlike v družbenem položaju in v motivaci­jah pri govorjenju iršcine, temvec tudi notranje neskladje med željami in prizadevanji maternih govorcev iršcine za ohranjanje svojega jezika na eni ter ponotranjeno starejšo jezikovno ideologijo na drugi strani. Sklep Jillian Cavanough (2009: 9) pravi, da so indeksi »kot deli­katna sidra, ki nereferencialne jezikovne oblike povezujejo s kontekstom […]. Ta sidra niso nikoli staticna, temvec so vedno na novo vržena in zasidrana.« V pricujocem clanku opisujem, kako je v 20. stoletju irski jezik svoja indeksikal­na sidra pomnožil in premaknil z geografskega in socialne­ga obrobja Irske v urbano okolje srednjega in višjega sloja, nacionalizma in jezikovnega aktivizma. Novejši indeksi­kalni pomeni, povezani z govorjenjem iršcine, izhajajo iz prepleta nacionalne jezikovne ideologije, jezikovnih politik Republike Irske, razrednih razlik in politicnega dogajanja (na Severnem Irskem). Materni govorci iršcine v Gaeltach­tu niso neposredno vplivali na njihovo oblikovanje, a se z njimi pogosto soocajo, jih prevzemajo ter jih v odnosu do novih govorcev deloma tudi reproducirajo. Ob tem se so- ocajo tudi z lastnimi obcutki nelagodja, sramu in zadrege, ki kažejo na obstojnost ponotranjene jezikovne ideologije oziroma afektivno-ideološke norme iz kolonialnih casov. Pripisovanje simbolne vrednosti iršcini kot narodnemu je­ziku Ircev ter državni ukrepi za njeno ohranitev in promo­cijo niso bistveno pripomogli k odpravi omenjenih negativ­nih obcutkov, temvec prej ustvarili kompleksne družbene razmere in jezikovno ideološko polje, v katerem se stara negativna oznacevanja govorcev iršcine mešajo in prekri­vajo z novimi, razlicnimi, a prav tako negativnimi. Najsi obvelja za primitivca in cábóga ali za snoba in jezikovnega fašista, kdor govori irsko in se zanjo zavzema v javnosti, v vsakem primeru tvega stigmatizacijo. Zahvala Clanek je nastal v okviru podiplomskega raziskovalnega usposabljanja mlade raziskovalke Nastje Slavec (54762), ki ga financira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije iz državnega proracuna. Za natancno branje in komentarje se zahvaljujem doc. dr. Nataši Grego­ric Bon, urednicama in anonimnima recenzentoma. Literatura in viri BARTULOVIC, Alenka: »Nismo vaši!«: Antinacionalizem v povojnem Sarajevu. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2013. BUIC, Mirna: »Šrajati« ali govoriti: Jezikovne ideologije in go­vorne prakse dveh generacij v Izoli. Glasnik Slovenskega etno­loškega društva 51/3–4, 2011, 5–13. BUIC, Mirna: Kodno preklapljanje v luci jezikovnih ideologij govorcev v slovenski Istri. Glasnik Slovenskega etnološkega društva 60/1, 2020, 78–89. CAVANAUGH, Jillian R.: Living Memory: The Social Aesthet­ics of Language in a Northern Italian Town. Chichester: Wiley-Blackwell, 2009. COLEMAN, Steve: The Centralised Government of Liquid­ity: Community, Language and Culture under the Celtic Tiger. V: Colin Coulter in Steve Coleman (ur.), The End of Irish His­tory: Critical Approaches to the Celtic Tiger. Manchester in New York: Manchester University Press, 2003, 175–191. CROWLEY, Tony: Wars of Words: The Politics of Language in Ireland, 1537–2004. Oxford in New York: Oxford University Press, 2005. CROWLEY, Tony: Language Endangerment, War and Peace in Ireland and Northern Ireland. V: Alexandre Duchęne in Monica Heller (ur.), Discourses of Endangerment: Ideology and Interest in the Defence of Languages. London: Continuum, 2008, 149–168. DORIAN, Nancy: Defining the Speech Community to Include its Working Margins. V: Nancy Dorian, Small-language Fates and Prospects: Lessons of Persistence and Change from Endan­gered Languages – Collected Essays. Leiden: Brill, 2014 [1982], 156–166. DOYLE, Aidan: A History of the Irish Language: From the Norman Invasion to Independence. Oxford: Oxford University Press, 2015. GAL, Susan in Judith T. Irvine: The Boundaries of Languages and Disciplines: How Ideologies Construct Difference. Social Research 62/4, 1995, 967–1001. GRGIC, Matejka: Jezik: sistem, sredstvo in simbol: Identiteta in ideologija med Slovenci v Italiji. Trst in Gorica: SLORI in SLOV. I. K., 2016. GRGIC, Matejka: Italijansko-slovenski jezikovni stik med ideo­logijo in pragmatiko. Jezik in slovstvo 62/1, 2017, 89–98. JAFFE, Alexandra: Indexicality, Stance and Fields in Socio­linguistics. V: Nikolas Coupland (ur.), Sociolinguistics: Theo­retical Debates. Cambridge: Cambridge University Press, 2016, 86–112. KROSKRITY, Paul V.: Language Ideologies. V: Alessandro Du­ranti (ur.), A Companion to Linguistic Anthropology. Malden, Oxford in Victoria: Blackwell Publishing, 2004, 496–517. MAC GIOLLA CHRÍOST, Diarmait: The Irish Language in Ireland: From Goídel to Globalisation. London in New York: Routledge, 2005. MAC IONNRACHTAIGH, Feargal: Language, Resistance and Revival: Republican Prisoners and the Irish Language in the North of Ireland. London: Pluto Press, 2013. MCEWAN-FUJITA, Emily: Ideology, Affect, and Socialization in Language Shift and Revitalization: The Experiences of Adults Learning Gaelic in the Western Isles of Scotland. Language in Society 39, 2010, 27–64. Ó GIOLLAGÁIN, Conchúr: From Revivalist to Undertaker: New Developments in Official Policies and Attitudes to Ireland’s "First Language". Language Problems and Language Planning 38/2, 2014, 101–127. Ó GIOLLAGÁIN, Conchúr, Seosamh Mac Donnacha, Fiona Ní Chualáin, Aoife Ní Shéaghdha in Mary O’Brien: Staidéar cuimsitheach teangeolaíoch ar úsaid na Gaeilge sa Gaeltacht: Príomhthátal agus moltaí/ Comprehensive linguistic study of the use of Irish in the Gaeltacht: Principal findings and recommen­dations. Dublin: Stationery Office, 2007. Ó HIFEARNÁIN, Tadhg: Raising Children to be Bilingual in the Gaeltacht: Language Preference and Practice. The International Journal of Bilingual Education and Bilingualism 10/4, 2007, 510–528. Ó HIFEARNÁIN, Tadhg: Paradoxes of Engagement with Irish-language Community Management, Practice, and Ideology. Proceedings of the British Academy 199, 2014, 29–52. Ó LAOIRE, Muiris: The Language Planning Situation in Ire­land. Current Issues in Language Planning 6/3, 2005: 251–314. Ó RIAGÁIN, Pádraig: Language Policy and Social Reproducti­on: Ireland 1893–1993. Oxford: Clarendon Press, 1997. Ó RIAGÁIN, Pádraig: Language Policy in Ireland 1922–2007. V: Caoilfhionn Nic Pháidín in Seán Ó Cearnaigh (ur.), A New View of the Irish language. Dublin: Caois Life, 2008, 55–65. O’ROURKE, Bernadette in John Walsh: New Speakers of Irish: Shifting Boundaries Across Time and Space. International Jour­nal of the Sociology of Language 231, 2015, 63–83. O'ROURKE, Bernadette in Sara C. Brennan: Regimenting the Gaeltacht: Authenticity, Anonymity, and Expectation in Contem­porary Ireland. Language & Communication 66, 2019, 20–28. PETROVIC, Tanja: Ne tu, ne tam: Srbi v Beli krajini in njihova jezikovna ideologija v procesu zamenjave jezika. Ljubljana: Za­ložba ZRC, 2006. PUNCH, Aidan: Census Data on the Irish Language. V: Caoilf­hionn Nic Pháidín in Seán Ó Cearnaigh (ur.), A New View of the Irish Language. Dublin: Caois Life, 2008, 43–54. ROMAINE, Suzanne: Irish in the Global Context. V: Caoilfhi­onn Nic Pháidín in Seán Ó Cearnaigh (ur.), A New View of the Irish Language. Dublin: Caois Life, 2008, 11–25. SCHIEFFELIN, Bambi B., Kathryn A. Woolard in Paul V. Kro­skrity (ur.): Language Ideologies: Practice and Theory. New York in Oxford: Oxford University Press, 1998. SILVERSTEIN, Michael: Shifters, Linguistic Categories, and Cultural Description. V: Keith H. Basso in Henry A. Selby (ur.), Meaning in Anthropology. Albuquerque: University of New Mexico Press, 1976, 11–55. SILVERSTEIN, Michael: Language Structure and Linguistic Ide­ology. V: Paul Clyne, William Hanks in Carol Hofbauer (ur.), The Elements. Chicago: Chicago Linguistic Society, 1979, 193–248. SIMPSON, J. M.: Minority Languages. V: Rajend Mesthrie (ur.), Concise Encyclopedia of Sociolinguistics. Oxford: Elsevier, 2001, 579–580. SLAVEC, Nastja: "To have" Irish in Corca Dhuibhne: Language Ideologies and Practices in a Minority Language Community. Magistrsko delo. Ljubljana: Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo FF UL, 2019. Spletni vir 1: Ó BROIN, Colm, »I’ve nothing against Irish spea­kers, but …«, 13. 6. 2018; https://www.broadsheet.ie/2018/06/13/ive-nothing-against-irish-speakers-but/, 23. 2. 2019. Spletni vir 2: Press statement Census 2016; https://www.cso.ie/en/csolatestnews/pressreleases/2017pressreleases/pressstate­mentcensus2016resultsprofile10-educationskillsandtheirishlan­guage/, 3. 11. 2020. Spletni vir 3: Cainteoirí laethúla ina mionlach; https://tuairisc.ie/cainteoiri-laethula-ina-mionlach-i-21-den-26-ceantar-plea­nala-teanga-sa-ghaeltacht-figiuiri-nua-daonairimh/, 3. 11. 2020. Spletni vir 4: All about grammatical fascism; https://www.hig­hlandernews.org/16888/all-about-grammatical-fascism/, 10. 11. 2020. Spletni vir 5: Census of Population 2016; https://www.cso.ie/en/releasesandpublications/ep/p-cp10esil/p10esil/ilg/, 3. 11. 2020. WARREN, Simon: The Making of Irish-speaking Ireland: The Cultural Politics of Belonging, Diversity and Power. Ethnicities 12/3, 2012, 317–334. WATSON, Iarfhlaith in Máire Nic Ghiolla Phádraig: Lingui­stic Elitism: The Advantage of Speaking Irish Rather than the Irish-speaker Advantage. The Economic and Social Review 42/4, 2011, 437–454. WOOLARD, Kathryn A.: Introduction: Language Ideology as a Field of Inquiry. V: Bambi E. Schieffelin. Kathryn A. Woolard in Paul Kroskrity (ur.), Language Ideologies: Practice and Theory. New York in Oxford: Oxford University Press, 1998, 3–47. “Farmers”, “Snobs”, and “Language Fascists”: The Position and Image of Irish Speakers on the Corca Dhuibhne Peninsula The article is based on two-month-long ethnographic fieldwork among the Irish language minority in the Gaeltacht, a tradi­tionally Irish-speaking area on the Corca Dhuibhne peninsula in Ireland. It discusses the indexical meanings connected with speaking Irish, which are revealed through the research participants’ concern about how they “sound” when using Irish in pu­blic or voicing opinions in favour of their language and the Gaeltacht. The rich indexicality of Irish and the different prejudices against Irish speakers are analysed in the light of a broader linguistic, social, political and historical context in Ireland, as well as of the more intimate feelings of discomfort native speakers experience when they speak Irish in public. Two main sets of prejudices against Irish speakers are identified. First, the older research participants recalled how on account of speaking Irish they used to be labelled as primitive and uncultured farmers. They felt inferior to the English speakers. To­day, however, the research participants are concerned about sounding as elitists, nationalists, extremists or language fascists. This second set of labels has formed from the intersection of the prevailing language ideology (here understood to include both beliefs and feelings about language) of Irish as the national language, the state linguistic policies, politics and class. Despite the national linguistic ideology and the changes in the condition of the Gaeltacht Irish speakers, the later still feel shame and discomfort when using their language in public. These feelings are indicative of the continuing impact of an affective-ideological rule or internalized linguistic ideology from the colonial times when Irish was subordinated to English. The article argues that this can explain the native speakers’ concern with how they “sound”, as well as their ambivalent stance towards the more activistic new speakers. Despite the shift in the indexicality of the Irish language, native speakers still feel stigmatized. 11 Prvi pogoj za pogovor o tako neprijetnih osebnih obcutkih je vzpo­stavitev zaupnega odnosa s sogovorniki, kar je bilo zaradi omejene­ga casa, ki sem ga imela za terensko delo, težko. V neosebnem pri­povedovanju pa lahko nemara prepoznamo tudi željo sogovornikov, da se izognejo podoživljanju negativnih obcutkov iz preteklosti. K vecji zgovornosti mlajših govorcev je pripomoglo tudi to, da sem bila njihova sovrstnica. * Nastja Slavec, mag. socialne in kulturne antropologije, mlada raziskovalka, ZRC SAZU, Inštitut za antropološke in prostorske študije; nastja.slavec@zrc-sazu.si. Razglabljanja Nastja Slavec Razglabljanja Nastja Slavec Razglabljanja Nastja Slavec Razglabljanja Nastja Slavec Razglabljanja Nastja Slavec Razglabljanja Nastja Slavec Razglabljanja Nastja Slavec Razglabljanja Nastja Slavec Razglabljanja Nastja Slavec Razglabljanja Nastja Slavec Razglabljanja Nastja Slavec Razglabljanja Vanja Huzjan* VZGOJA MLAJŠIH OTROK V LJUBLJANI IN OKOLICI V PRVI POLOVICI 20. STOLETJA DO DRUGE SVETOVNE VOJNE Izvirni znanstveni clanek | 1.01 Datum prejema: 3. 12. 2020 Izvlecek: Prispevek temelji na ustnih in pisnih virih, ki so bila kvalitativno analizirana in interpretirana z etnološkim, s socio­loškim in psihoanaliticnim pojmovnikom. Vzgojna praksa, ki jo razkrivajo terenske pripovedi in vzgojni diskurz ter se je v prvi polovici 20. stoletja v Ljubljani in njenih predmestjih pokazala kot avtoritarna in sadisticna, je bila priprava za poznejši vstop na trg delovne sile. Nasprotno naj bi vzgojne intervencije sle­dile otrokovemu telesnemu in duševnemu ustroju, s cimer bi pridobil dostojanstvo in družbeno avtonomijo, za kar se je že leta 1900 zavzemala Ellen Key. Kljucne besede: vzgoja, 1. polovica 20. stoletja, Ljubljana, sadizem, kapitalisticno gospodarstvo Abstract: The paper is based on oral and written sources that have been qualitatively analysed and interpreted with an ethnological, sociological and psychoanalytic vocabulary. Field narratives and educational discourse revealed the upbringing practise in Ljubljana and its suburbs in the first half of the 20th century to be authoritarian and sadistic. It was preparation for later entry into the labour market. In contrast, educational inter­ventions were supposed to follow the children’s physical and mental structure, thereby giving them dignity and social autono­my, which was advocated by Ellen Key as early as 1900. Keywords: upbringing, first half of the 20th century, Ljublja­na, sadism, capitalist economy Uvod Prispevek temelji na vec poglavjih doktorske disertacije Gmotna kultura otrok v Ljubljani in okolici od zacetka 20. stoletja do druge svetovne vojne (2020), v kateri sem, kot razkriva naslov, obravnavala materialno kulturo otrok. Viri raziskave so bili ustni, pisni, slikovni in predmetni. Po­govarjala sem se z desetimi ljudmi, rojenimi med letoma 1916 in 1937. Pri izboru sogovornikov sem bila pozorna na družbeni status njihovih staršev, spolno razlicnost in lokacijo preživljanja otroštva. Diapazon pripovedi je bil širok: od barakarskega do mešcanskega otroštva višjega sloja in od Savelj do Galjevice. Poleg terenskih pripovedi so bili raziskovalno gradivo še tedanji prirocniki za nego in vzgojo otrok, bontoni, vedež, razlicni clanki in knjige, tudi leposlovne. V pomoc so mi bili tudi družinski filmski posnetki, fotografski otroški in družinski portreti, stalne in tematske razstave ljubljanskih muzejev in galerij. Analiza gradiva je bila kvalitativna; z dekonstrukcijo, s segmen­tiranjem in z rekonstrukcijo, ki je nastajala v dialogu z znanstvenimi besedili, se je postopoma izrisala material­na kultura predšolskih otrok v prvi polovici 20. stoletja v Ljubljani in okolici. Sinteza je pokazala, da je bilo v prvi polovici 20. stoletja do druge svetovne vojne v Ljubljani in okolici to, kakšno bo v gmotnem smislu njihovo zgodnje otroštvo, odvisno predvsem od gospodarske (premoženje), družbene (mreženje) in kulturne (izobrazba) moci staršev oz. njihove razredne pripadnosti skupaj z zanje primernimi kulturnimi praksami. V clanku pišem o tem, kako so Ljubljancani tedanjega ca­sa vzgajali otroke do vstopa v šolo. Zakaj? Sogovorniki na terenu so osnovno tematiko, tj. kulturo prehranjevanja, oblacenja in osebne higiene, bivanja in higienskih razmer svojih otroštev razširili še na druga podrocja kulture in s tem odprli možnosti raziskave. Tudi moj raziskovalni eros je, da bi okrepil pretekle in sedanje glasove otrok ter po­kazal na manj raziskano kulturno dedišcino, tj. vzgojo, ki ljudi v zgodnjih letih temeljno oblikuje v poznejše odra­sle, že vec desetletij pripet na raziskovanje razmerja med otrokom in staršem. Etnologija je pri tematiziranju vzgoje majhnih otrok skopa. Družinsko življenje in šolanje 19. in 20. stoletja na Slovenskem se nam sicer razkriva v mnogih etnoloških topografijah, a brez poudarka na vzgojnih po­stopkih, namenjenim majhnim otrokom. Izjeme so etno­loginje Mojca Ravnik z raziskavami ljubljanskega pred­mestja Galjevica (1981), ki je že z Vprašalnicami ETSEO (1976) vzgojo tematizirala kot sestavino vsakdanjega živ- ljenja, Mojca Ramšak z raziskavami koroškega podeželja (1999) in Bernarda Potocnik z raziskavo plemiške družine z gradu Hmeljnik (1994). Vse to ne preseneca, saj na Slo­venskem otroci in otroštvo nikoli niso bili v središcu za­nimanja etnoloških in antropoloških raziskav.11 Izjema so folkloristi. A je bilo raziskovanje npr. izštevank, nagajivk, otroških iger in plesov namenjeno iskanju ostankov starodavnih obredij. Za izcrpne kronološke preglede etnološkega in antropolo­škega preucevanja otroštva na Slovenskem glej Ramšak 2007; Turk Niskac 2016; Mocnik Vogelnik 2016. In vendar, tedanji otroci so naše babice in naši dedi, njihova vzgoja pa naša zapušcina; vedenjski vzorci in kulturne vrednote ter norme se namrec prenašajo medgeneracijsko. Moj na­men je, tudi s pritegnitvijo psihoanaliticnega pojmovnega aparata, osvetliti samoumevnost njihove vzgoje. Kljub po­znavanju teoretskih zagat, ki jih poudarjajo nekateri avtorji (glej npr. zbornik Vzgoja med gospostvom in analizo 1992), analiza prakse (gradiva) na podrocju vzgoje namrec ne mo­re ponuditi resnejših interpretacij brez poznavanja koncep­ta nezavednega, ki je v središcu psihoanaliticne teorije. Raziskovanje zgodnjega otroštva je težavno zaradi poza­be. Skelet pricujoce etnološke študije so terenske pripove­di, v tem primeru spomini na otroštvo. Pripovedovalcevi spomini na otroštvo konstruirajo otroštvo, s katerim se pripovedovalec identificira, za poslušalca. Gre za »retro­spektivno utvaro« (Milharcic Hladnik 2015) oz. narativno konstrukcijo,22 Spomini na otroštvo niso otroški spomini. Otroški spomini, ki so vecinoma prekrivajoci, so zakodirani in jih je treba interpretirati kot sanje, tj. upoštevati je treba premestitve in zgostitve. Pravzaprav sploh ne obstajajo. So fantazije, ki se lušcijo in nizajo, da bi služile sedanjosti ali prihodnosti; nekaj hocemo zvedeti v sedanjosti ali pri­hodnosti. (Spletni vir 1) ki nam s kvalitativno analizo gradiva pri­bliža resnico. Vemo, da zacetek življenja prekriva pozaba. Majhni otroci so še sposobni pomniti posamicne dogodke iz prvih dveh, treh let svojega življenja, vendar zacnejo ti spomini bledeti z otrokovim odrašcanjem. Sigmund Freud to pozabo imenuje otroška amnezija (1995). Spominske zmožnosti so v otroštvu velike, pozneje se kvecjemu zmanjšajo, pomenljivo pa je, kako spomin na zgodnje otroštvo zbledi. S psihoanaliticnega stališca so prva leta življenja, prav tista, ki izpadejo iz spomina, konstitutivna za poznejše mišljenje/delovanje. V tem smislu je sugesti­ven naslov prirocnika Alenke Rebula-Tuta Globine, ki so nas rodile: Zgodnje otroštvo v otroku in odraslem (1998). Z drugimi besedami: tisto, kar je pozabljeno (potlaceno), je odlocujoce. Ali drugace: kar je v nezavednem, tega ljud- je ne vedo, a je ves cas tu in bistveno vpliva na bivanje posameznika, motivira odlocitve in ravnanja. Nezavedno je tisto, kar ljudje ne vedo, da vedo. Ta neznana vednost oblikuje vso generacijo, saj je posa­micno družbeno posredovano; vzgoja poteka v vsako- kratni družbi. Je del socializacijskega procesa z namenom reprodukcije obstojecih produkcijskih razmerij (Althus­ser 1980) oz. obnavljanja prevladujoce ideologije. Ta se obnavlja s povezovanjem nacionalne identitete in kultu­re, s širjenjem ugleda prevladujoce religiozne doktrine, s krepitvijo domoljubne vrednote, z vbijanjem moralne di­scipline in vcepljanjem politicnih in ekonomskih prepri­canj vladajocega razreda. S temi vsakdanjimi jezikovno- materialnimi praksami, z disciplino duševnosti in telesa, skuša vzgoja ustvariti »odgovornega« državljana, »mar­ljivega« delavca, »voljnega« davkoplacevalca, »odgovor­nega« starša itn. In »odgovorni« starši socializirajo otroka po normativih danega odnosa oblastnih struktur do drža­vljana. Razmerje med otrokom in odraslim je torej asime­tricno, vendar tudi komplementarno, na kar nas opozori foucaultovsko gledišce, da namrec oblast ni zgolj repre­sivna, omejujoca in nadzirajoca, temvec hkrati »producira stvari, uvaja uživanje, formira znanje, proizvaja diskurz in, navsezadnje, je tudi subjekt ucinek oblasti« (Foucault 1991 v Hrženjak 2002: 389). Teoretski pristopi h konceptu vzgoje so raznovrstni,33 Pedagogika, kakor humanisticne znanosti sicer, še vedno tematizira in problematizira predmet svojega preucevanja – vzgojo – (npr. Ko­delja 1988; Medveš 2000) in skuša npr. na temelju analize koncepta avtoritete (Kroflic 1997) ali analize predšolske inštitucionalne vzgoje (Batistic Zorec 2003) sistematizirati vzgojne modele in prakse v pre­teklosti in ponuditi sodobnejše. Omenila sem že, da analiza vzgojne prakse ne more ponuditi resnejših interpretacij brez poznavanja kon­cepta nezavednega, prenosa in protiprenosa, ki so v središcu psiho- analiticne teorije. Vzgoja v najširšem pomenu besede (Medveš 2000), ce noce slediti sprevrženi logiki »Ne glej me, kaj delam, ampak po­slušaj, kaj ti govorim«, pomeni razmerje med otrokom in odraslim, v katerem pa se na odraslega nenehoma »lepijo« njegove otroške ne­zavedne fantazije, ki jih spodbudi odnos do otroka (Lapanche 2008). Profilaksa in hkrati emancipatorni intelektualni potencial odraslega, ki vzgaja, je v psihoanaliticni obravnavi (Freud 1981: 255), s cimer, ko otroku skuša slediti in mu z vprašanji interpretirati svet, omogoci razvoj otrokove miselne zmožnosti. Pedagogika »nevednega ucitelja« (Rancičre 2005) in Sokratova majevtiška metoda tocno povzemata psihoanaliticno spoznanje o posameznikovi miselni emancipaciji kot stranskemu proizvodu psihoanaliticne klinike. Interpretacijsko orodje, ki ga ponuja psihoanaliza, mi je, kot raziskovalki in nekda­nji vzgojiteljici, vedno odpiralo prostor mišljenja in z njim delovanja (npr. Borovicanin in Huzjan 2006; Huzjan 2008). vendar bi težko oporekali trditvi, da se dejavnosti, kakor so prehranjevanje, oblacenje, umi­vanje, izlocanje itn., po nujnosti ponujajo kot obce mesto civiliziranja, nadzorovanja afektov (Elias 2000) oz. disci­pliniranja telesa (Foucault 2004). Te vsakdanje dejavnosti so, pa ceprav umanjkajo, družbeno uravnavane ne glede na casovni ali prostorski kontekst. So najprimernejši medij medgeneracijskega prenosa vrednotnega sistema. V ospredju vrednotnega sistema srednjega mešcanskega sloja obravnavanega casa sta bili kategoriji dela in varc­nosti, pogonski kategoriji kapitalisticne proizvodnje na Slovenskem (npr. Hudales 2008). Prislovi, ki jih najdemo v vzgojni publicistiki in ki naj bi oblikovali otroka, so bili: varcno, cisto, urejeno, preprosto, trpežno, licno, funkcio­nalno in dostojno, to pa v okviru delavnosti in poštenosti. Željene lastnosti naj bi pri otroku dosegli z zgledom, ne s strahospoštovanjem. Kot prikažem v prispevku, terenske pripovedi razkrivajo, v nasprotju z omenjenim pedagoško­-pediatricnim diskurzom prirocnikov, kaznovalne metode tepeža, osamitve in prikrajšanosti za katero od material­nih sestavin, najveckrat hrano. Kaznovalni nacini so bili mucilni. Sadizem vkljucuje »obvladovanje, mucenje (pov­zrocanje bolecine) in poniževanje« objekta, mazohizem pa izpostavljenost subjekta mucenju in poniževanju (Lešnik 2009: 199). Otrok je vsaj nekaj let v odvisniškem, asime­tricnem razmerju z odraslim. Tak odnos imenujemo odnos med gospodarjem in hlapcem s potencialno sadisticnimi in mazohisticnimi sestavinami. V tem razmerju ni ne eko­nomskega ne seksualnega dogovora, otrokova podreditev je izsiljena. Odslikava širšo družbeno resnicnost kapitali­sticnega sistema, ki temelji na obvladovanju in izkorišca­nju ljudi in narave, na uživanju v nadvladi in podreditvi. Ohranja se z reprodukcijo sadisticne in mazohisticne gon­ske zadovoljitve posameznikov, pri cemer se, kot razlaga psiholog in skupinski psihoanalitik Bogdan Lešnik, »pri mazohizmu jaz identificira z objektom sadisticnih vzgi­bov, pri sadizmu pa libido [seksualna energija] zasede zahteve nadjaza«. Kadar je cilj mazohisticnega gona zavrt, se ta izrazi neseksualno kot »moralni (ali psihicni) mazo­hizem« (Lešnik 2009: 199), ki ga zelo dobro poznajo ved- no vestni in zanesljivi otroci in pozneje delavci / starši s prekomernimi odgovornostmi, ki jih je iz dneva v dan vec in jim ni videti konca. Pedagoško-pediatricni diskurz tedanjih vzgojnih prirocni­kov je starše opozarjal, da morajo »ustvariti ugodne po­goje« za »trd življenjski boj«, da otroci ne bi »utonili v življenjski reki«. Ker je »boj za obstanek vsak dan trši«, uspe le tisti, »ki stopi v življenje zdrav na duši in telesu, ki se loti dela za vsakdanji kruh z mocno roko in krepko voljo« (Stupan 1932: 7–9). Uporaba darvinisticnega go­vora v humanistiki vedno meri na preživetje na trgu dela. Posameznik, ki je »zdrav na duši in telesu« ter ima »moc­no roko in krepko voljo«, je lahko dolgo produktivno in kakovostno orodje kapitalskega dobicka. V nadaljevanju predstavim, kako je inštitucionalno in družinsko vzgajanje majhnih otrok v Ljubljani in okolici v prvi polovici 20. stoletja s sadisticnimi kulturnimi praksami ustvarjalo že­ljeno družbeno razporeditev. Inštitucionalna vzgoja Inštitucionalna vzgoja, v nasprotju z domaco, poudarja po­sebne cilje. Med obema vojnama je bil npr. namen vrtca »zaposliti na primeren nacin otroke in jih vzgajati tako, da postanejo stanovitnejši in vztrajnejši pri delu« (Stupan 1932: 33), in sicer zato, da bi se tudi slovenski narod pri­družil drugim »kulturnim narodom« (Uhlir 1932: 180). Vendar ustne pripovedi o ljubljanski inštitucionalni vzgoji v preteklosti in lastno opazovanje v sedanjosti razgrinjajo, da vzgoja ucinkuje mimo procesa usvajanja teh ciljev, in sicer nezavedno in zato nereflektirano. Prav kakor domaca vzgoja. V prvi polovici 20. stoletja so za majhne otroke v Ljub- ljani delovala (dnevna) zavetišca s sirotišci in z vrtci. Na­men zavetišc je bil nuditi zavetje pred nevarnostmi po­manjkanja in kvarnimi zgledi odraslih oz. nadomešcati domaco vzgojo delavskih in beraških otrok, tudi dojenc- kov. Vrtci, ki so bili dostopni mešcanskim otrokom nižjega in srednjega sloja, pa naj bi domaco vzgojo dopolnjevali oz. otroke pripravili na šolo. Namen vrtcevske vzgoje ni bil zgolj disciplinirati otroka, mu priuciti delovne navade in ga uvesti v bonton, temvec tudi z »ucnimi« nalogami pripraviti na šolo ter povezati domaco in inštitucionalno vzgojo. Majhne otroke višjega mešcanskega in plemiškega sloja so vzgajale vzgojiteljice in guvernante. Ko skušamo razumeti skrbstvene ustanove tedanjega ca­sa, jih lociti ene od drugih in razumeti njihovo delovanje, da bi morda spoznali, kako so otroci v njih preživljali cas, naletimo na vozel, v katerega so bile zavozlane tovrstne ustanove. Vcasih je težko lociti zavetišca od vrtcev, drugic sirotišnice od zavetišc. Težava ni zgolj na ravni oznaceval­ca, temvec tudi oznacenca, oziroma, kakor je zgodovinar Branko Šuštar komentiral na primeru otroškega varstva v Spodnji Šiški, »tudi sodobniki so imeli težave s tem, saj to ni bilo jasno niti deželnemu, niti okrajnemu šolskemu svetu [npr.] leta 1911« (Šuštar 1996: 243). Evropski sodobniki so locili med zavetišci (za revne otroke), ki sta jih na Sloven­skem pogosto financirala plemstvo in Cerkev, pozneje tudi mestna obcina, in (Fröblovimi44 Nemški pedagog Friedrich Fröbel (Spletni vir 2) je bil ucenec znane­ga švicarskega pedagoga Johanna Heinricha Pestalozzija. Fröblov je koncept na otroka osredinjenega vrtca s petjem in plesom, z vzgojo rastlin in domišljijsko igro s t. i. vzgojnimi igracami oz. Fröblovimi darovi (Spletni vir 3). Vrtcevska vzgoja naj bi družinski dodala vr­stniško druženje ob igri in predšolske otroke postopoma vpeljala v šolsko delo, tj. ucenje (Pavlic 1991). ) vrtci; ti naj bi bili v oceh cerkvene in aristokratske avtoritete »nevarni in škodljivi« (Selišnik 2012: 354). Na Slovenskem ni bilo tako: oba vzgojna koncepta, zavetiškega in vrtcevskega, so vzgojne ustanove spojile v nekakšen kompromis: »kurikuli« so se ukvarjali predvsem z vzgojo telesa in nravstveno vzgojo, kamor sta sodila privajanje k cistoci, delu in krepostnemu vedenju. V ospredju sta bila telesni in moralni razvoj otroka pod behavioristicno taktirko strahospoštovane avtoritete. Vrtcevska vzgoja naj bi bila »podaljšek« domace vzgoje, so svetovali prirocniki za nego in vzgojo otrok mešcan­skim materam srednjega razreda,55 Prirocniki o vzgoji otrok standardizirajo otroka in odraslega skla­dno z normativnim redom vsakokratne družbe. Standardizacija je vidna že v strukturi kazal, ki strnjeno razkrivajo duh casa in prostora. Vzgojni prirocniki pravzaprav vzgajajo starše k družbeni primerno­sti. Vec o tem Huzjan 2010. zato naj ga otrok »po­seca, seveda ce ima priliko« (Stupan 1932: 33). Takšnim navodilom je sledila tudi izucena vzgojiteljica, mama gospoda T. (r. 1931), ki ni bila nikoli zaposlena v vrtcu. Gospod T.66 Gospod T. se je rodil v mešcanski družini na Hilšerjevi, današnji Gregorcicevi ulici v razširjeno družino svoje matere. Z enoletnim gospodom T. se je družina preselila v Rožno dolino, kjer so do druge svetovne vojne najemali stanovanje pri štirih razlicnih najemodajal­cih. Mama gospoda T. je koncala triletno šolanje za otroške vzgoji­teljice. Oce je bil najprej bancni uslužbenec, nato trgovski potnik pri podjetju Malina. je od petega leta obiskoval nemški vrtec (Kin­dergarten) na Mirju, v stavbi, kjer je danes Zavod za slepo in slabovidno mladino. Vodile so ga Šolske sestre de Notre Dame. Poudarek njihovega na kršcanskih vrednotah teme­ljecega pedagoškega dela je bil duhovni in moralni razvoj otroka. Gospod T. se je spominjal: Najprej me je mama nekajkrat peljala, potem sem šel sam cez Rožno dolino, cez železniško progo po Tržaški do vrtca. V vrtec sem rad hodil, ker me je imela rada Nemka tante Terezina, pripravnica za nuno, ki niti ni do­bro govorila slovensko. Slovenka Marija pa me ni mara­la in me je vcasih z roko oplazila po obrazu. Takole: cof, cof. Otrok nas je bilo okrog 25. V šolo na Vrtaci je zacel hoditi s šestimi leti. V prvem ra­zredu jih je poucevala pošast uciteljica Marija Jeglic, ki nas je tepla, otro­ke. Vprašala je: »Hoceš imet cuker al' fige?« Odgovor »sladkor« je pomenilo, da je z ravnilom tepla po rokicah, odgovor »fige« pa z bambusovo palico po ritki. Ali pa si moral za kazen po pouku eno uro ostati v šoli in opraviti nalogo, ki ti jo je dala. Tudi klecali smo na polenih, s katerimi so sicer kurili v peci, med odmorom. […] Bil sem tudi pri prvem svetem obhajilu, ker sem moral hoditi k verouku. Imel nas je takrat zelo znan, dober katehet Ignacij Zaplotnik. Pri spovedi sem povedal, kaj sem po­cel s klapo po Rožni dolini in sem se moral 10-x plaziti po kolenih okrog oltarja. Tega se nisem povsem držal in sem šel le 2-x okrog, pa ni kompliciral. Bil je pa še pater z Viške cerkve, ki je kloftal. Vsi so kloftal. Že razsvetljenski mislec 17. stoletja, škof Jan Amos Ko­menský, je nasprotoval discipliniranju z ustrahovanjem in s telesnim kaznovanjem (Batistic Zorec 2003), ceprav se ni zavedal, da pušca sadisticno vedenje odraslih na otro­cih, poleg vzgojnega sporocila, ki ga prejme otrok, tudi nezbrisljive seksualne sledi. Gre za fantazijske nasledke doživetja aktivne (sadisticne) in pasivne (mazohisticne) zadovoljitve, pri cemer ima mazohizem v seksualnem kontekstu prvenstvo (Freud 1989). Takole piše psihoana­litik Viktor Mazin: Odrasli vzgajajo, kot je rekel Jean-Jacques Rousseau, s svojo »oblastjo dobronamernosti«. V Izpovedih se Rou- sseau zacudeno spominja, kako ga je nekoc kaznovala vzgojiteljica, ki ji je bilo ime gospodicna Lambersier, njega pa je poleg bolecine in sramu zajel sladostrastno­-cuten obcutek, ki je v njem vzbudil nezadržno željo, da bi ga spet kaznovala. Od takrat je Rousseau cutil potre­bo, da ga dame, ki so mu všec, bicajo ŕ la Lambersier. »Kdo bi si mislil,« piše Rousseau, »da je ta kazen, ki jo je tridesetletna ženska izvedla nad osemletnim otro­kom, opredelila moj okus, moje želje, moje strasti, me­ne samega za vse preostalo življenje, in to prav v smeri, nasprotni tisti, po kateri bi morale iti stvari po naravni poti?« (Mazin 2011: 91) Gospod T. je odrašcal v mešcanski družini nižjega sloja, ki si ni mogla privošciti služincadi, a njegovi materi ni bilo treba delati za placilo. Kaj pa otroci iz delavskih družin, ki niso obiskovali ne vrtca, ki je bil predrag, in ne zavetišca, ki tudi ni bil zastonj? S sovrstniki so se družili na ulici, okoliških vrtovih ali dvorišcih in pohajkovali. Varovali so jih starejši sorojenci ali druge matere, ki so si medsebojno pomagale, nadzorovala pa vsa soseska, kar sta Slavko Kre­menšek ob raziskavi Zelene jame (1970) in Mojca Rav­nik ob raziskavi Galjevice (1981) poimenovala »skupna skrb za otroke«. Ti otroci so rasli kot »plevel na njivi«: mestni so se »potikali po mestnih ulicah« in kmecki po »vaških cestah« (Stupan 1932: 54). Nekaj pa je bilo otrok, za katere ni (z)mogel poskrbeti nihce. Ti so bili nastanjeni v sirotišcu. Otroško zavetišce in sirotišce na Vicu, Mladinski dom, je bilo ustanovljeno leta 1911 na pobudo Vincencijeve kon­ference sv. Antona Padovanskega (Spletni vir 4). Zgradba Mladinskega doma je stala ob prostornem travniku na da­našnji Zavetiški ulici 5, prav tam, kjer je danes Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete UL. Življenje otroškega zavetišca in sirotišca je okušala gospa I. (r. 1926), ki se je leta 1926 rodila v Sv. Ani, v zelo revnih vinicarskih Slovenskih goricah. Družina s sedmimi otroki je živela v šoli, kjer je bila mama uciteljica, dokler ni cez noc oslepela. Gospa I. se je spominjala tistega jutra, ko je mama vprašala: »Kako? Kdaj bo pa dan?« Oce je odšel v Novo mesto, mamo pa so odpeljali v ljubljansko bolnišnico, kjer je preživela osem mesecev. Tistih osem mesecev leta 1934 je osemletna I. skupaj s starejšo sestro Z. preživela v otroškem zavetišcu na Vicu, lucaj od viške župnije sv. Antona Padovanskega. Tam so za otroke skrbe­le sestre usmiljenke, ki so sicer delale v tedanjih bolnišni­cah in so nosile znacilna naglavna pokrivala (t. i. kornete). Gospa I. se je spominjala, da so bile njihove temnomodre gosto tkane uniforme s temnimi predpasniki trde na otip: »Sestra Antonija je pobrala naju in jerbasa ter šla po Vicu prosit za hrano. Na teh obhodih sem jo držala za široko trdo krilo. Pogosto sem bila izbrana za obhode, saj sem bila drobcena z velikimi ocmi.« Nekoc legitimno prosjacenje z otrokom je danes prepove­dano in opredeljeno kot zloraba. Gospa I. si je kot otrok dobesedno »prislužila« nastanitev v zavetišcu, ki ga je opi­sala z naslednjimi stavki: Fasada zavetišca je bila siva, obkrožala ga je železna ograja, za katero sva se s sestro pogosto držali in cakali, ali naju bo kdo prišel obiskat. Prišla pa je vcasih mami­na maceha – klicali smo jo omica – ki je živela na Hre­novi ulici v Ljubljani. Hrana je bila uborna. Najveckrat zajemalka polente v Kneipp kavi. Kruha med tednom ni bilo. Ob sobotah smo dobili kruh, vcasih celo šarkelj z narezanimi suhimi figami. Obute sem imela crne ceveljce z vezalkami. Imeli smo svoje obleke, le predpasnike so nam dali; naramnice so šle zadaj na križ. Otroci so bili po starosti razdeljeni v tri skupine. Dan je bil mocno strukturiran z jasnim urnikom. Obvezen obisk cerk- ve je bil vsak dan ob 7. uri. Za prvo skupino, od druge­ga do cetrtega leta starosti, je skrbela sestra vzgojiteljica: hranjenje, kopanje, preoblacenje, igranje, ucenje pravilne izgovorjave itd. Dan druge skupine, od cetrtega do sedme­ga leta, je bil strukturiran z otrokom primerno zaposlitvijo, igro in pocitkom. Cas tretje skupine šoloobveznih otrok do 14. leta starosti je bil po pouku razdeljen na ucenje, delo, odmor, razvedrilo, sprehode in pocitek. Vsaka skupina je imela svoje povsem locene prostore in svoje nadzorno in vzgojno osebje (Spletni vir 4). Vsako leto so v zavetišcu pripravili gledališko predstavo, a gospa I., kljub temu da je dobila glavno vlogo, ni mogla nastopiti, ker je zbolela za luskavico. Pesmice, ki naj bi jo pela, in dogodka se je odlicno spominjala: Uboga sem Ciganka, / ime mi je Ivanka. / Po celem svet' moj dom, / sirota sem in bom. / Ko zjutraj zgodaj vsta­nem, / si citre v roke vzamem. / Ker drugega ne vem, / si brenkati zacnem. Za tolažbo sem dobila zelen mentol bonbon z odtisnjenim križem, ki sem ga takoj po prihodu iz sobe prednice, ki mi je povedala, da ne bom nastopila, izpljunila, ker me je tako peklo. Sestre usmiljenke so otroke za kazen teple po prstih z le­skovo šibo, predvsem fante pa v pralnici po zadnji plati. »Otroci smo jokali, ker je to zelo bolelo.« Otroci odraslim niso bili odvec, nasprotno: omogocali so jim sadisticni užitek (Freud 1987, 1989). In otrok je bilo veliko.77 Podatek za leto 1929: 63 otrok v sirotišcu in 70 otrok v dnevnem zavetišcu (Spletni vir 4). Koliko otrok je bilo v obravnavanem casu vkljucenih v ljubljanske predšolske ustanove, nisem uspela izvede­ti, se je pa ljubljanska obcina leta 1938 v Beogradu na mednarodni razstavi II. balkanskega kongresa za zašcito otrok in mladine lahko pohvalila s »7 otroškimi zavetišci, 7 otroškimi vrtci, 11 zavodi, v katere je oddajala svoje oskrbovance, dalje 13 šolskimi kuhinjami, 5 otroškimi igrišci in eno gozdno šolo« (Jagodic 1938: 236). Go­spa I. je pripovedovala, da je bila spalnica dolga, z morda 20 posteljami, otroci so bili stari do 15 let. Dvanajstletna deklica, ki je spala poleg gospe I., ji je nekega vecera re­kla: »Boš ti že videla, boš ti že videla, ko boš stara 12 let, kaj se ti bo zgodilo!«88 Med deklicami se je bohotila domišljija v zvezi z menstruacijo, saj so jo odrasli tabuizirali in tudi instrumentalizirali (vec o tem glej Žnidaršic-Žagar 2003b). Ko so zvecer molili Angela varuha, ga je gospa I. še posebej prosila, da ne bi dobila tistega, ko bo stara 12 let. »Otroci smo bili sami sebi družina«, je sklenila svojo tragicno pripoved in s tem sporocila, da je duševno preživetje otrok v zavetišcu omogocala zgolj li­nearna po/na-vezava (Bowlby 1998). Kaj so odrasli s svo­jim ravnanjem sporocali zavetiškim otrokom? Siva fasa­da, temnomodra gosto tkana uniforma, trda na otip, borna hrana, mentol bonboni, veliki prostori brez zasebnosti so monokrone in hladne sestavine materialne kulture, ki so jih otroci dnevno ponotranjali. Spoznavali so, da so med zadnjimi v družbeni hierarhiji in da so taki dobrodošli, saj askeza, zadržanje od užitka, ni le bistveni oznacevalec ustanov, lahko je tudi »predigra« v seksualni užitek (Freud 1995). Iz opisanega je jasno vidno, da se vzgoja dogaja na »po­liticni anatomiji« telesa (Foucault 2004: 36, 154). Kultura je posamezniku nelagodna, ker zahteva potlacitve nepri­mernih predstav, nadzor nad goni (vec o tem Freud 2001) in disciplino telesa, a vendar dobrodošla, da posameznik zmore biti v družbi. Prehod iz predmoderne v moderno družbo, ki smo mu prica tudi v obravnavanem casu na Slo­venskem, je zaznamovan z vzponom discipliniranja, kaj­ti v kapitalisticnih produkcijskih odnosih je krotka telesa lažje nadzirati in uravnavati (Elias 2000; Foucault 2004). Misel uciteljice in piske vzgojnega prirocnika Milice Stu­pan (1904–1986) je v tem oziru revolucionarna: Visoki cilj cloveških prizadevanj bi moral biti tak dru­žabni red, v katerem bi bila kazen v družini in šoli99 Barbara Turk Niskac me je opozorila, da je bila v šolah telesna kazen prepovedana že leta 1870 (Zupancic 1904). prav tako kakor v državi sploh popolnoma nepotrebna in ne­znana. V okviru današnjega družabnega reda pa kazni še dolgo ne bo mogoce odpraviti ne v zakonodaji in ne pri vzgoji otroka, zato bo treba upoštevati kazen kot potre­ben ovinek za dosego cilja še dolgo casa pri vzgojnem postopanju doma in v šoli. (Stupan 1932: 113) Discipliniranje h krotkosti telesa, vztrajnosti pri delu in brezprizivni avtoriteti odraslega je bilo znacilno tudi za t. i. domaco vzgojo, kar lahko razberemo v diskurzivnih in nediskurzivnih praksah tedanjega casa. Primerjajmo vzgojne prirocnike, bontone in pripovedi tedanjih otrok Domaca vzgoja Milica Stupan je v svojem prirocniku poudarjala, da vzgo­ja poteka s ponotranjenjem »napisanih in nenapisanih pra­vil«, ki jih mora otrok spoznati »že v najnežnejši mladosti […], preiti mu morajo v meso in kri«, še vec, »vsrkati jih mora takorekoc že v materinem telesu« (Stupan 1932: 83). V nasprotnem primeru gre za odklonsko vedenje npr. »je­cljavca« (Stupan 1932: 84), »levicnega cloveka« (Stupan 1932: 87) ali »lenuha« (Stupan 1932: 85). Nasproti »delu« stoji »lenoba«, ki je subverzivna kategorija: »Lenoba je nesocialna lastnost, napaka v otrokovi duševnosti« (Stu­pan 1932: 37), je zadrega neuspele socializacije: ko clo­vek »še ni z duhom objel smisla dela« in se še »ne zaveda važnosti in pomena dela v cloveški družbi« (Stupan 1932: 85). V taki naraciji – lenoba in igra stojita nasproti delu in zaposlitvi (vec o tem Turk Niskac 2016) – se razkriva visoko vrednotenje delovne etike kot temelja razvijajoce se kapitalisticne produkcije. Paradoksno je, da je bilo delo pedagoška kategorija tam, kjer je bilo doma brezdelje (za­držanje od produktivnega dela), in eksistencna tam, kjer je življenje obvladovalo produktivno delo. Ob koncu 19. stoletja, ko je zacel veljati Zakon o zašciti otrok pred pla­canim delom,1010 Prvi zašcitni odlok, ki se je nanašal izkljucno na otroško delo, je cesar Jožef II. izdal že leta 1786. Leto pozneje so dolocili starost za zapo­slovanje otrok. Šele leta 1842 so dolocili delovni cas otroškega dela. Obrtni zakon iz leta 1859 je urejal tudi otroško delo, vendar še ni vse­boval dolocb o varstvu in zašciti delavcev. Te so se v njegovih novelah pojavile v letih 1883 in 1885 (Stariha 2012; Pešak Mikec 2017). je otrok izstopil s trga dela. Otroci so sicer še naprej delali, delavski v domacem, kmecki pa tudi v tujih gospodarstvih, a v idejnem smislu se je v srednjem in višjem mešcanstvu otrokova ekonomska vrednost spre­menila v custveno. Zato se je bilo treba zaceti z otroki »ukvarjati«. Omenila sem, da je bilo treba brezdelje pri otrocih zatreti, a najhujši prekršek zoper avtoriteto ni bila lenoba, temvec samostojno mišljenje in ravnanje: »Jezikavost in trmo pa izbij otroku zgodaj in ce ne gre drugace, ju zlomi s palico!« (Govekar 1926: 92). Iz slovenskih etnoloških del, ki so se dotikala pretežno otroštva na podeželju (gl. npr. Makarovic 1986; Destovnik 2002; Ramšak 2003; Sok 2003), je raz­vidno, da sta bila vsak ugovor ali nepokoršcina v drugih oblikah dosledno kaznovana s tepežem (Turk Niskac 2016: 152). Plemiški otroci so svojega oceta vecinoma srecevali z bicem v roki.1111 »Ko smo bili majhni, je imel oce v svoji garderobi leseno podkev in na njej so viseli bici. Zahteval je, da sami izberemo bic in mu ga prinesemo,« je pripovedoval sin Philippa Huga, rojenega barona Wambolta von Umstadt, z gradu Hmeljnik (Potocnik 1994: 60). Kako pa je potekala domaca vzgoja v me­stu in na njegovem robu? Terensko gradivo je razkrilo, da otroci premožnih mešcanov vecinoma niso bili telesno ka­znovani, predmestni pa, ne glede na starost ali spol. Pripo­ved gospe M. (r. 1925), ki je otroštvo preživljala v kocarski družini v okolici Ljubljane,1212 Gospa M. se je na Šujici pri Ljubljani rodila v številcno kocarsko družino s 15 otroki; dva sta majhna umrla. »Ven smo hodili ko iz šo­le«, je gospa Minka komentirala mamino zaporedno rojevanje. Ma­ma je redila prašica in kravo ter kokoši, oce je bil krojac s stalnimi narocili pri nekaterih trgovinah v Ljubljani, stranke pa so hodile tudi na dom. Mama in otroci so hodili v gozd nabirat borovnice in jagode za prodajo na viški tržnici. Tako so se preživljali do gospodarske krize ob koncu 20. let, ko je oce izgubil delo in so se morali iz Šujice preseliti v Dobrovo, kjer se je oce zaposlil kot mežnar. nariše naslednjo sliko: Mama je ves cas poudarjala, da morajo otroci biti pri­dni, da morajo ubogati. Ko so prišle stranke k ocetu, smo morali biti tiho. Oce je bil bolj strog; ne toliko do deklet kot do fantov. Ce se je razjezil, je bilo hudo in mama ga je skušala ustaviti: »Saj ga boš še ubou!« je rekla mama, ko je oce npr. tepel brata, ker je strašil deklice.1313 Tudi pripoved gospe I., da so sestre usmiljenke fante teple drugace kakor deklice, namrec v pralnici po zadnji plati, kaže ne le na more­bitno fantovsko (falicno) nastopaštvo z manj smisla za ubogljivost, temvec tudi na druge vrste vzgojni smoter in vecji seksualni užitek odraslega. Z eno besedo: v fantka se je investiralo vec. Mama pa ni nikoli nobenega otroka udarila. Brat gospe M. je v svojih spominih zapisal drugace, da je namrec mama »videla, kaj sem naredil, me položila preko kolena in me nažgala po riti. Bolj ko je tepla, bolj so letele kocke [sladkorja] iz obeh žepov« (Dolnicar 2014: 9). Gospod J. (r. 1937), ki je otroštvo preživljal v galjeviškem barakarskem naselju,1414 Galjeviško zemljišce je mesto dalo revežem zastonj, ti pa so si z mocno medsosedsko pomocjo postavili barake. Baraka družine go­spoda J. je bila poslednja, postavljena leta 1936. Vecina moških na Galjevici, tudi oce gospoda J., je bila železnicarjev z mizerno me­secno placo 700 dinarjev, vendar je bila to državna služba z redni­mi prihodki. Mama gospoda Janeza je do prve nosecnosti delala v se je spominjal, da ga je mama natepla samo, ce sem prišel domov krvav. Tepla je z ro­ko po riti. Oce pa ne; on me je samo pogledal s svojimi ostrimi sivimi ocmi in sem že imel polne hlace. Samo en­krat me je udaril, in sicer zato, ker mu nisem vošcil za rojstni dan. To pa zato ne, ker sem bil sila sramežljiv. Gospod T. iz Rožne doline je bil bolj šaljiv: Mat' ni hodila v službo, je pa na men' vežbala vzgojne prijeme.15dobivala majhno rento (nadomestilo za invalidnost).Uciteljski tiskarni (1931), a se je potem mocno poškodovala in zato Vcasih je tudi kuhalnica pela; kot gre stara študentska: »Vcasih je šiba pela lepš' ko fagot, polena so po r't letela, vcasih pa še hlod.« Ko sem bil starejši, mi je ukazala: »Zvecer, da si doma!« Ce me ni bilo pravi cas domov, naslednji dan nisem smel na Rožnik. Oce me je kaznoval tako, da sem klecal v kotu. Redko me je ka­znoval »po vojaško«, pri drugih otrocih je bilo tega vec. Ce s'm kej ... velike afne guncal, je reku: »Boš pa brez vecerje šel spat!« Gospa K. (r. 1932), otrok trgovca iz predmestja,1615 Mama je bila po poklicu vzgojiteljica. je razlo­žila, da je bilo treba starše brezpogojno ubogat, sicer je sledila kazen: klecanje na kolenih, vcasih tudi na polenih, ali pa sva s sestro dobili po riti, tudi z gajžljo [bic], da se je kar okoli navijala. Potem so veliko grozili: »Boš spala v šupi!«, »Ne boš šla na [nedeljski] izlet!« Sestra je bila bolj tr­masta in je bila velikokrat kaznovana, jaz sem bila pa že bolj prestrašena. Gospa F. (r. 1924) iz zelo revne družine iz predmestja,1716 Gospa K. se je v Savljah rodila v hiši, ki sta jo leta 1904 zgradila nje­na stara starša; v njej živi še danes. Starša gospe D. pa sta imela po­deželsko trgovino z mešanim blagom (otrobi za živino, apno, moka, petrolej itn.) in nekaj obdelovalne zemlje s štirimi kravami in konjem. Družina je bila dovolj premožna, da se je gospa K. smela družiti s Šternovo Rozi, katere starši so bili lastniki gostilne in kopališca. se je spomnila dogodka iz obdobja, ko je družina najemala borno stanovanje: Ob nekem dežju je brat napravil na »prepovedanem dvorišcu«1817 Mama gospe F., služkinja pri bogatem ljubljanskem trgovcu, in oce gospe F., nekvalificirani zidar, sta se spoznala na plesu. Gospa F. se je rodila v eni od barak pred gradbišcem, ki jih je za svoje delavce postavil gradbenik. Pozimi 1927 je zaradi gospodarske krize odpu­stil delavce in hkrati najemnike barak. Gradbeno podjetje je bara­ko podrlo, pohištvo in posteljnino so zapakirali v lesena kovcka ter delavce izselili cez cesto na travnik. Ker oce poceni stanovanja ni mogel hitro dobiti, je mama z otrokoma odšla k svojim staršem, oce pa je ostal pri pohištvu in tam tudi spal, da pohištva ne bi ukradli. 16. februarja 1927 je pritisnil strašen mraz, bilo je minus 16 °C, zato je oce prespal pri prijatelju, in tisto noc so kovcka ukradli. Oce je v Šmartnem pod Šmarno goro koncno našel opušceno lesenjaco, ka­mor se je družina zacasno preselila. kepo iz blata in jo zalucal proti meni, ki sem se ji umaknila, kepa pa je zadela fasado hiše. Mama naju je natepla po riti, Severjeva mat' je pa zraven stala in govorila: »Le dejte j'h, le dejte j'h!« Stanodajalka je sadisticno uživala ob opazovanju tepeža, tj. ob trpljenju drugega, saj si je, kakor izvemo iz vsebine in custvenega zvena pripovedi, želela podaljška. V nadaljevanju pripovedi je skušala gospa F. podati sploš- no obcutje tedanjega strahospoštovanja odraslih: »Otroke je bilo strah staršev, drugih odraslih, šole ..., zato so bili ubogljivi in hvaležni,« a je takoj za tem spet prešla na po­samicno: Na primer: ce sem se po šoli zadržala s sošolko v igri, sem se bala, da bom kregana; ce sem po nesreci kaj raz­trgala ali razbila, pozabila ali izgubila, sem se bala, da bom tepena. Za materialno škodo je bila kazen tepež. Mama z ocetom ni grozila; cez kolena in po ritki mi je dala sama. Gospa D. (r. 1916), ki je zgodnje otroštvo preživljala v go­staški družini iz predmestja,1918 Otroka se nista smela igrati na dvorišcu. se je živo spominjala nasled- njega dogodka: V kleti v kotu je imela naša družina krompir v zaboju, v drugem kotu pa je imela gospodinja [stanodajalka] krompir v kupu. Mama me je veckrat poslala po krompir in sem ga nekajkrat vzela iz napacnega kota, ker je bila tema v kleti in sklanjanje v zaboj je bilo težje. In me je gospodinja zatožila mami, da ji kradem krompir. In me je mama natepla s šprudlom po riti. Tako mocno, da se je šprudel zlomil. Morda sem bila takrat stara pet let. No, mama se je te gospodinje bala, ker bi nas vedno lahko deložirala. Sicer smo kdaj, položeni cez kolena, otroci dobili po riti, ce smo kaj razbili ali kaj umazali ... Naj strnem spoznanja iz terenskih pripovedi: majhni otro­ci tedanjega casa so poleg groženj poznali naslednje ka­znovalne metode: tepež, z ali brez pripomocka, klecanje, osamitev, grožnje, odrekanje hrane ali druženja z družino ali vrstniki, kar je prav tako svojevrstna osamitev. Mojca Ravnik je porocala, da so bili podobnim kaznovalnim na­cinom podvrženi tudi galjeviški otroci. Npr.: »Odgovarjati nisem smela, tudi lagati ne. Za odgovor sem jih dobila po ustih. Mama je bila bolj stroga. Oce me je vsega trikrat natepel, mama pa velikokrat mimogrede.« Ali: »Ce so otroci kaj razbili ali ce so odgovarjali, so šli klecat v kot« itn. (Ravnik 1981: 90). Ob tako izrazitem nasilju so otroci razvili strahospoštovanje do odraslih. Telesno kaznova­nje otrok je bilo dejstvo, ki ga je lahko opazovala Milica Stupan in ki je zmotil njen liberalni duh. Zanjo je telesna kazen »skrajno in zadnje vzgojno sredstvo« (Stupan 1932: 113). Sramotna je za žrtev in nasilneža: »Telesna kazen ponižuje cloveka [...]: vzgojiteljico ravno tako kakor ka­znovalca«, poleg tega je »matere nevredno in nedostojno tudi, ako vedno grozi otroku, da ga bo kaznoval oce ali kdo drug« (Stupan 1932: 116). Milica Stupan (1932: 112) in Fran Govekar (1871–1949) (1926: 87) sta bila preprica­na, da je najpomembnejše vzgojno sredstvo zgled. Zahteva po vzornosti materinega vedenja je zapisana v prakticno vseh medvojnih prirocnikih za nego in vzgojo otrok. Iz bontonskih navodil (Govekar 1926: 86–87) materam lahko razberemo ženske vrline, ki so opredeljevale mate­rinski ideal v službi vzora narodovemu prirastku. Materino vedenje naj ima naslednje znacilnosti: vztrajnost, strogost, doslednost, vzornost in zadržanost v izražanju ljubezni in empatije, sicer bo otrok prevzel »vodstvo« in zmagal v »vzgojnem boju«: »Ako pa se ti zasmili in odnehaš, pride hitro cas, ko otrok ne bo imel nikakega usmiljenja s teboj ter te bo trpincil tako, da se boš smilila sami sebi« (Go­vekar 1926: 89–90)! Vzgoja je bila razumljena kakor boj med enakovrednima nasprotnikoma, olikan otrok pa stvar vojaške pokoršcine. Zgled, po katerem naj bi se otrok rav­nal, je bila nasilna, neempaticna odrasla figura. Empatije, ki je sposobnost, se ne da nauciti, kakor se ne da nauciti spoštovanja otrokovih pravic. Nujni pogoj spoštovanja otroškega bitja je, da so bili odrasli v svojem otroštvu spo­štovani. Morda nekdanjim staršem ni manjkalo ljubezni, temvec le potrebne custvene zrelosti, ki odraslim omogoca otroka videti kot osebnost. Ta težava tare še današnje star­še in ni le stvar preteklosti (vec o tem Borovicanin 2016). Vzgojni prirocniki so od ženske zahtevali materinsko lju­bezen, custvo, ki ga otroci ne smejo cutiti, niti o njem nic vedeti, saj ga mati ne sme izraziti. Otroci so se še toliko manj lahko oprli na ocete. Terenske pripovedi razkrivajo, da je bila vecina ocetov od druge polovice 19. do srede 20. stoletja telesno in duševno distanciranih preskrbovalcev družine.2019 Oce in mama gospe D. sta se srecala v družbi trgovskih pomocnikov. Februarja 1914 se jima je rodil sin, oce pa je bil vpoklican v vojsko. Na dopustu sta se mama in oce porocila, da je mama v casu vojne lahko dobivala državno financno podporo. Gospa D. se je rodila v de­lavskem naselju Stožice, v hiši poleg Ruskega carja. Prvo leto je šolo še obiskovala na Ježici, potem pa v Ljubljani, saj je ocetov delodajalec zanje uredil dvosobno stanovanje v središcu mesta. Oce gospe D. je bil takrat trgovski potnik in je zaslužil 3.500 dinarjev mesecno. »Otroško življenje se je vrtelo okrog mame, oce­ta ni bilo doma,« je pripovedovala hci zidarskega delavca iz predmestja. »Oceta je vedno cakalo kosilo ali vecerja, skupaj z mamo, ob peci, ne glede na to, kdaj je prišel do­mov, in ni bilo redko, ko se je zadržal v gostilni,« se je spominjala hci revnega krojaca. V premožni mešcanski družini je oce zjutraj zapustil dom in se vrnil ob kosilu. Sin ljubljanskega industrialca se je spominjal, »da je bila miza tako dolga, da nisem videl oceta na drugi konec, ko sem bil še majhen« (Hribar 2006: 219). Vir ocetovske avtorite­te je bila materinska, v mešcanskih družinah višjega sloja služabniška vzgoja otrok, ki jo je uravnaval patriarhalni oblastni diskurz. Skupaj z materjo naj bi otroci srednjega mešcanskega sloja skrbeli za ocetovo dobro pocutje, za njegovo »custveno regeneracijo in pocitek« svojega »z de­lom preokupiranega oceta« (Stupan 1932: 28) in s tem po­notraljali njegovo nepogrešljivo vlogo v družini in družbi. Patriarhalni diskurz je ustvaril znacajski dualizem, ki je mdr. ženskam onemogocal javno delovanje. Ženskam so bile pripisane custvenost, iracionalnost, kaoticnost, krh­kost, nemoc in pasivnost, moškim pa racionalnost, inte­lektualna premoc, samozadostnost, avtonomnost, sposob­nost jasnega presojanja. (Milharcic Hladnik 1995; Švab 2001; Leskošek 2002; Žagar Žnidaršic 2003a, 2013; Bur­car 2007) Za otrokov poznejši razvoj je bil tako odlocilen ocetov vpliv, ki »naj dopolnjuje materino vzgojo«, žensko »custvenost« naj »uravnovesi ocetova odlocnost«, da bo otrok sposoben »za trdi življenjski boj«. Otroka naj »z be­sedo in zgledom usposobi za življenje« (Stupan 1932: 9). Kako se je pedagoški ideal custvene, a zadržane matere, in racionalnega, a odsotnega oceta dotikal resnicnosti? Go­spa D. je razložila, »da ne vzgaja beseda, temvec zgled. Oce nikoli ni šel skozi sobo, kjer sem spala, brez zgornjih hlac, vedno sem ga videla urejenega. Odnos starši – otrok je bil drugacen [kot danes], brez telesnega stika, le tako se je lahko rodilo spoštovanje. Razdalja mora biti! To je bila ljubezen, ki ni poznala objemanja in poljubljanja.« Vendar je pozneje v pogovoru povedala, da je »mami sa­ma zlezla v narocje.« Ocetu je prinesla copate, ko je prišel domov. »Ko se je sklonil, sem mu zlezla za vrat na hrbet in oce se je smejal ... dokler ni bil cas za vecerno spanje. Le vcasih me je pobožal po glavi: ›Ej, Dane, Dane!‹ Gospod T. je trdil, da »narocja se pa cist' n'c ne spomnim,« gospa F., da »poljuba in objema ni bilo,« gospa K., da »fizicne topline in bližine ni bilo, saj je naša mama rekla za poljub­cek: ›To se sam bolezni prenašajo!‹« Sklep Prav na zacetku 20. stoletja, leta 1900, je švedska socia­listka Ellen Karolina Sofija Key objavila programsko be­sedilo Barnets ĺrhundrade, ki se je cez devet let v angle­škem prevodu glasilo The Century of the Child, slovenski javnosti pa sta ga leta 1905 predstavili Minka Govekar (1874–1950) (1905) in Ana Sladkova (1905, 1906). Ellen Key je v njem 20. stoletje razglasila za stoletje otroka, v katerem naj bi vzgoja bolj ustrezala otrokovi posebni na­ravi. Pri tem se je sklicevala na Rousseaujevo misel, da mora biti študij otrokove narave in razvoja izhodišce za oblikovanje ustreznih pedagoških prijemov. Z odstranitvijo otroka s trga delovne sile in z interpela­cijo ženske v mater in gospodinjo (Milharcic Hladnik 1995; Švab 2001; Leskošek 2002; Žnidaršic-Žagar 2003a, 2013), ki naj bi bila zastonjski podporni del družinskega življenja, se je v srednjih in višjih mešcanskih plasteh otrokova ekonomska vrednost (vsaj) deklarativno spre­menila v custveno, oziroma, kakor se je izrazil avtor Bon tona: »Otroci so blagoslov božji in sreca ter edina radost in uteha roditeljem« (Govekar 1926: 81). Toda vzgajati jih je bilo treba brez izražanja ljubezenskih custev: nikoli jih ne objemi ali poljubi, nikoli jih ne pestuj, so bili nasveti. Otroci naj bi se utrdili za tekmovanje na neizprosnem trgu dela. Pomembni so bili samonadzor, ubogljivost in straho- spoštovanje avtoritete. To naj bi starši dosegli z rednimi navadami, s pohvalo in kaznijo. Njihova raznolikost (te­pež, klecanje, osamitev, odrekanje hrane ali druženja z družino ali vrstniki ipd.), ki jo razkrivajo pripovedi teda­njih otrok, zajema raznolikost mucilnih metod sadizma.2120 Nedelje in prazniki so se danes odraslim vtisnili v spomin tudi zaradi ocetove navzocnosti (Huzjan 2020: 201–220). V ozadju nediskurzivnih in diskurzivnih, domacih in inšti­tucionalnih vzgojnih praks, ki jih obravnavam v prispev­ku, lahko zaslutimo tedaj prevladujoci represivni trening. Kot je opozoril Hugh Cunningham (1996: 176), so ga pe­dagogi šele konec 30. let prejšnjega stoletja, tudi zaradi razcveta psihoanaliticnih spoznanj o psihoseksualnem ra­zvoju otroka, povezali s fašizmom in se zaceli zavzemati za bolj demokraticno vzgojo otroka. Fašizem pa je Max Horkheimer (1895–1973) že leta 1939 povezal s kapita­lizmom: »Kdor ne mara govoriti o kapitalizmu, naj molci tudi o fašizmu« (Horkheimer 2005: 226).2221 Na pojmu sadizem vztrajam. Ko se na dejanje telesnega ali dušev­nega nasilja pripne gonska zadovoljitev, je to sadizem. O tem, da je vzgoja povezana s seksualnim užitkom, se moramo, dokler obstaja besedna zveza »pedagoški eros«, strinjati. Novega cloveka naj bi po prvi svetovni vojni ustvarila »nova vzgoja«, vizija, ki se je namenila vzgojiti »otroka cimbolj prirodno in resnicno« (Stupan 1932: 126). Visoko vrednoteni zgled je bil kot vzgojno sredstvo za doseganje »novega cloveka«2322 Fašizem je totalitarni del kapitalizma. Kapitalist za doseganje kapi­talskih ciljev ne razmišlja o demokraciji ali clovekovih pravicah, pac pa ob pogostih krizah, ki so kapitalizmu imanentne, uporabi najbolj avtoritarna sredstva. Temu smo prica prav zdaj. šibak, kot prenašalec sadisticnih spo­rocil pa mocan. Paradoks je namrec naslednji: ce bi zgledi delovali, preostalih vzgojnih posegov ne bi potrebovali. Zgled kot vzgojni pripomocek za približevanje konstru­iranemu idealu cloveka vsakokratne družbe deluje šele, kakor je ugotovil Siniša Borovicanin (2016), ko odrasli zmorejo misliti svoja ravnanja in se ne, preden obsodijo otrokova, nanje zgolj odzivati. Vzorci starševskega vede­nja se namrec na otroke prenašajo z nezavednim procesom ponotranjenja, najprej z inkorporacijo, nato z introjekcijo in nazadnje z identifikacijo (Freud 1987, 1995, 2007; Kle­in 1998). Pri gradnji identitete / osebnosti torej bistveno sodeluje generacijski prenos družbenih razmerij, ki so bila v prvi polovici 20. stoletja hierarhicno slojevita in patriar­halno urejena. Med vzgojnimi intervencijami ter zgledom in med podobo otroštva, ki naj bi bilo zašciteno in dolgo, ter njegovo resnicnostjo, ko je bilo to nemalokrat ogroženo in kratko, je v prvi polovici 20. stoletja zeval prazen pro­stor. Otroštvo naj bi bila vrednota, vendar njegove vred- nosti tedanji odrasli niso uspeli spoznati. Zahvala Prispevek je nastal na podlagi doktorske disertacije Gmot- na kultura otrok v Ljubljani in okolici od zacetka 20. sto­letja do druge svetovne vojne, ki sem jo pod mentorstvom red. prof. dr. Maje Godine Golija novembra 2020 zago­varjala na Podiplomski šoli ZRC SAZU. Napisala sem ga v sklopu raziskovalnega programa Etnološke in folklori­sticne raziskave kulturnih prostorov in praks (P6-0088), ki ga financira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije. Literatura in viri ALTHUSSER, Louis: Ideologija in estetski ucinek. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1980. BATISTIC ZOREC, Marcela: Razvojna psihologija in vzgoja v vrtcih. Ljubljana: Inštitut za psihologijo osebnosti, 2003. BOROVICANIN, Siniša: Psihoanaliticna kultura v javnem vrt­cu. Diplomsko delo. Ljubljana: Oddelek za pedagogiko in andra­gogiko in Oddelek za sociologijo FF UL, 2016. BOROVICANIN, Siniša in Vanja Huzjan: Razmislek o seksual­nih zapletih in kastracijski tesnobi petletnega fantka. V: Roman Korenjak (ur.), Seksualnost. Zbornik prispevkov 10. Bregantovih dnevov, Rogaška Slatina 2006. Ljubljana: Združenje psihotera­pevtov Slovenije, 2006, 99–112. BOWLBY, John: Separation: Anger and Anxiety [Attachment and Loss, vol. 2]. London: Pimlico, 1998. BURCAR, Lilijana: Novi val nedolžnosti v otroški literaturi: Kaj sporocata Harry Potter in Lyra Srebrousta? Ljubljana: Sophia, 2007. CUNNIGHAM, Hugh: Children and Childhood in Western Soci­ety since 1500. London: Longman, 1996. DESTOVNIK, Irena: Moc šibkih: Ženske v casu kmeckega go­spodarjenja. Celovec: Drava, 2002. DOLNICAR, Alojz: Spomini na otroška in partizanska leta. Šmarje pri Jelšah: [A. Dolnicar], 2014. ELIAS, Norbert: O procesu civiliziranja: Sociogenetske in psi­hogenetske raziskave. 1. zv. Ljubljana: Založba /*cf., 2000. FOUCAULT, Michel: Vednost – oblast – subjekt. Ljubljana: Krt, 1991. FOUCAULT, Michel: Nadzorovanje in kaznovanje: Nastanek zapora. Ljubljana: Krtina, 2004. FREUD, Sigmund: Autobiografija / Nova predavanja za uvode­nje u psihoanalizu. Novi Sad: Matica srpska, 1981. FREUD, Sigmund: Metapsihološki spisi. Ljubljana: ŠKUC in Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, 1987. FREUD, Sigmund: »Otrok je tepen«: Prispevek k poznavanju nastanka seksualnih perverzij. Razpol 5, 1989, 324–345. FREUD, Sigmund: Tri razprave o teoriji seksualnosti. Ljublja­na: ŠKUC in Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, 1995. FREUD, Sigmund: Nelagodje v kulturi. Ljubljana: Gyrus, 2001. FREUD, Sigmund: Spisi o družbi in religiji. Ljubljana: Društvo za teoretsko psihoanalizo, 2007. GOVEKAR, Fran: Bon ton: Knjiga o lepem vedenju, govorjenju in oblacenju v zasebnem in javnem življenju. Ljubljana: Tiskov­na zadruga, 1926. GOVEKAR, Minka: Ellen Keyeva. Slovenska gospodinja 1/5, 6. maj 1905, 34. HORKHEIMER, Max: The Jews and Europe. V: Eduardo Men­dieta (ur.), The Frankfurt School on Religion: Key writings by the Major Thinkers. New York: Routledge, 2005, 225–241. HRIBAR, Angelika: Strmolski grašcak Rado Hribar in njegova rodbina. V: Miha Preinfalk (ur.), Iz zgodovine gradu Strmol na Gorenjskem. Ljubljana: Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 2006, 213–232. HRŽENJAK, Majda: Interpretacija simbolnega: Trije semiološki projekti. Casopis za kritiko znanosti 30/209–210, 2002, 379–397. HUDALES, Jože: Olikan mešcan – olikan Slovenec. V: Jože Dež- man, Jože Hudales in Božidar Jezernik (ur.), Slovensko mešcan­stvo od vzpona nacije do nacionalizacije (1848–1948). Celovec: Mohorjeva založba, 2008, 99–112. HUZJAN, Vanja: Podoba otroka v slovenski ljudski pripovedni pesmi: Psihoanaliticne vinjete. Traditiones 37/1, 2008, 113–133. HUZJAN, Vanja: Kako vzgojim svojo deco? Primarna socia­lizacija deklic na primeru vzgojnega prirocnika Milice Stupan (1932). Šolska kronika 19/1, 2010, 29–60. HUZJAN, Vanja: Gmotna kultura otrok na Slovenskem od zacet­ka 20. stoletja do druge svetovne vojne. Doktorska disertacija. Ljubljana: Podiplomska šola ZRC SAZU, 2020. JAGODIC, Vojko: Mladinsko skrbstvo in zdravstvo mesta Ljub- ljane. Kronika 5/4, 1938, 235–241. KLEIN, Melanie: Zavist in hvaležnost: Izbrani spisi. Ljubljana: ISH, Fakulteta za podiplomski humanisticni študij, 1998. KODELJA, Zdenko: Ali je vzgoja predmet pedagoške znanosti? V: Problemi – šolsko polje. Ljubljana: RK ZSMS, 1988, 59–70. KROFLIC, Robi: Avtoriteta v vzgoji. Ljubljana: Znanstveno in publicisticno središce, 1997. KREMENŠEK, Slavko: Ljubljansko naselje Zelena jama kot etnološki problem. Ljubljana: SAZU, 1970. LAPLANCHE, Jean: Seksualnost in enigma. Ljubljana: Društvo za teoretsko psihoanalizo, 2008. LESKOŠEK, Vesna: Zavrnjena tradicija: Ženske in ženskost v slovenski zgodovini od 1890 do 1940. Ljubljana: Založba /*cf., 2002. LEŠNIK, Bogdan: Temelji psihoanalize: Opombe h konceptom. Ljubljana: Založba /*cf., 2009. MAKAROVIC, Marija: Crna in Crnjani: Narodopisna podoba koroškega delavskega naselja do druge svetovne vojne. Crna na Koroškem: Krajevna skupnost, 1986. MAZIN, Viktor: Ko sem bil majhen, so se mi realni pacani zdeli veliki. Emzin 21/1–2, 2011, 91–92. MEDVEŠ, Zdenko: Legitimnost vzgoje v javni šoli. Sodobna pedagogika 51/1, 2000, 186–197. MILHARCIC HLADNIK, Mirjam: Šolstvo in uciteljice na Slo­venskem. Ljubljana: Znanstveno in publicisticno središce, 1995. MILHARCIC HLADNIK, Mirjam: Otroci v migracijskih kon- tekstih. V: Janja Žitnik Serafin (ur.), Slovensko izseljenstvo v luci otroške izkušnje. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2015, 13–31. MOCNIK VOGELNIK, Teja: Predadolescenti iz Retec: Antropo­loška raziskava o inkulturaciji. Doktorska disertacija. Ljubljana: Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo FF UL, 2016. PAVLIC, Slavica: Predšolske ustanove na Slovenskem: 1834–1945. Ljubljana: Zavod republike Slovenije za šolstvo in šport, 1991. PEŠAK MIKEC, Barbara: Razvoj obrtniškega zdravoslovja in odvracanja nezgod: Skrb za varno delo na naših tleh s poudar­kom na gradbeništvu. Delo + varnost 62/1, 2017, 22–31. POTOCNIK, Bernarda: Hmeljnik: Nacin življenja plemiške dru­žine Wamboldt von Umstadt med prvo in drugo svetovno vojno. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, 1994. RAMŠAK, Mojca: »Mati, Bog, domovina« ali o vzgoji otrok. Koledar Mohorjeve družbe v Celovcu 1999, 89–93. RAMŠAK, Mojca: Portret glasov: Raziskave življenjskih zgodb v etnologiji – na primeru koroških Slovencev. Ljubljana: Društvo za proucevanje zgodovine, antropologije in književnosti, 2003. RAMŠAK, Mojca: Etnološko preucevanje otrok v slovenski etnologiji in folkoristiki. Etnolog 17/68, 2007, 31-41. RANCIČRE, Jacques: Nevedni ucitelj: Pet lekcij o intelektualni emancipaciji. Ljubljana: Zavod En-knap, 2005. RAVNIK, Mojca s sod. Duše Krnel-Umek idr.: Vzgoja. V: Etno­loška topografija slovenskega etnicnega ozemlja: Vprašalnice VI. Ljubljana: Raziskovalna skupnost slovenskih etnologov, 1976, 87–105. RAVNIK, Mojca: Galjevica. Ljubljana: Partizanska knjiga, 1981. REBULA-TUTA, Alenka: Globine, ki so nas rodile: Zgodnje otroštvo v otroku in odraslem. Celovec, Ljubljana in Dunaj: Mo­horjeva družba, 1998. SELIŠNIK, Irena: Vrtci – med starorežimsko vzgojo in novimi pedagoškimi prijemi. V: Aida Škoro Babic idr. (ur.), Zgodovi­na otroštva. Ljubljana: Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 2012, 349–357. SLADKOVA, Ana: Ellen Key. Slovenska gospodinja 1/12, 9. de­cember 1905, 89–91. SLADKOVA, Ana: Nazori Ellen Keyeve o vzgoji. Slovenska go­spodinja 2/2, 3. februar 1906, 9–10. SOK, Jasna: Družina skozi življenjsko zgodbo: Pricevalnost gradiva s Kozjanskega. Magistrsko delo. Ljubljana: Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo FF UL, 2003. Spletni vir 1: Adam Philips and Paul Holdengräber in Conver­staion. Serpentine Galleries Park Nights, 26. julij 2013; https://vimeo.com/71982310, 8. 1. 2014. Spletni vir 2: Friedrich Fröbel; https://en.wikipedia.org/wiki/Fri­edrich_Fr%C3%B6bel, 17. 7. 2019. Spletni vir 3: Froebel Gifts; https://en.wikipedia.org/wiki/Froe­bel_gifts, 17. 7. 2019. Spletni vir 4: ŠINKOVEC, Pavel: Mladinski dom Malci Belice­ve, 1998; http://www2.arnes.si/~mdljmb1s/zgodovina.html, 30. 4. 2015. STARIHA, Gorazd: Izkorišcanje otrok in njih pravna (ne)zašcita v 19. stoletju. V: Aida Škoro Babic idr. (ur.): Zgodovina otroštva. Ljubljana: Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 2012, 231-242. STUPAN, Milica: Kako vzgojim svojo deco? Za mešcanske, kmecke in proletarske matere. Maribor: Ljudska Tiskarna, 1932. ŠUŠTAR, Branko: Spodnja Šiška – pušeljc Ljubljane: Arhivski zapiski s poti vasi v predmestje: 1885–1914. Ljubljana: Zgodo­vinski arhiv, 1996. ŠVAB, Alenka: Družina: Od modernosti k postmodernosti. Ljub- ljana: Znanstveno in publicisticno središce, 2001. TURK NISKAC, Barbara: Med igro in delom: Etnografska raz- iskava ucenja v zgodnjem otroštvu. Doktorska disertacija. Ljublja­na: Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo FF UL, 2016. UHLIR, Hugo: Domaci vedež: Zlata knjiga naših družin z na­sveti iz vseh panog domacega gospodarstva, rodbinskega in dru­žabnega življenja. Ljubljana: Umetniška propaganda, 1932. ZUPANCIC, Anton: Pedagogika. Ljubljana: [samozaložba], 1904. ŽNIDARŠIC-ŽAGAR, Sabina: Novo materinstvo: Novi pogledi na matere in njihovo materinjenje od konca 19. stoletja do dru­ge svetovne vojne. Annales: Series historia et sociologia 13/2, 2003a, 327–338. ŽNIDARŠIC-ŽAGAR, Sabina: Menstruacija postane javni prob- lem. Casopis za kritiko znanosti 31/212, 2003b, 67–81. ŽNIDARŠIC-ŽAGAR, Sabina: Ženski so pa vzrasle svetlejše dolžnosti nego kuhati in prati: Podoba in pojavnost žensk na Slovenskem: Slovenke od sredine 19. stoletja do 2. svetovne voj­ne. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2013 [e-knjiga]. Ustni viri GOSPA D., intervju, Ljubljana, 22., 24. februar, 2., 4. marec 2015. GOSPA F., intervju, Ljubljana, 22., 30., 31. marec, 7. april 2015. GOSPA I., intervju, Ljubljana, 20., 29. april 2015. GOSPA K., intervju, Ljubljana, 5., 13., 20. april 2015. GOSPA M., intervju, Ljubljana, 3. avgust 2015, 22. april 2016. GOSPOD J., intervju, Ljubljana, 12. julij 2015, 31. marec 2016. GOSPOD T., intervju, Ljubljana, 24. marec 2015. Upbringing of Young Children in Ljubljana and the Surrounding Area from Early 20th Century until the Second World War The article on the upbringing of Ljubljana’s young children in the first half of the 20th century is based on oral and written sources used in the doctoral dissertation Material Culture of Children in Slovenia from the Beginning of the 20th Century to the Second World War (2020). The analysis of field narratives, educational manuals and etiquette was qualitative, and the in­terpretation was made with the ethnological, sociological, and psychoanalytic conceptual apparatus. In the first half of the 20th century, in Ljubljana and its suburbs education in the sense of all kinds of behaviour, i.e. the transfer of cultural patterns and social functions, which takes place in a relationship between adults and children, proved to be authoritarian and sadistic. With the removal of children from the labour market and the interpellation of women into mothers and housewives, the children’s economic value in the middle and upper-middle classes declaratively changed into an emotional value. However, they had to be brought up without empathy in order to make them stronger, so they could compete in the job market. Self-control, obedi­ence, and awe of authority were important. Parents were supposed to achieve this through regularity of habits, with praise and punishment. The latter (beating, kneeling, isolation, giving up food or socializing with family or peers, etc.) included a variety of torturous methods of sadism, as revealed by the stories of the children of that time. Against the background of non-discursive and discursive, domestic and institutional, educational practices, which are discussed in this article, reveal a repressive training prevalent at the time, which educators connected only at the end of the 1930s, in part due to the flourishing of psychoanalytic knowledge about children’s psychosexual development, with fascism, and began to advocate for a more democratic upbringing of children. Between educational interventions and the so-called exemplary behaviour of adults and between the image of childhood, which was supposed to be protected and long, and its reality, when it was often threatened and short, in the first half of the 20th century yawned an empty space. Childhood was supposed to be valuable, but the people of Ljubljana at the time failed to realize its value. 23 Besedna zveza »novi clovek« se je po prvi svetovni vojni v vsak- danjem publicisticnem, umetniškem in znanstvenem govoru pojavila kot odgovor na tragedijo vojne, hitri razvoj znanosti in tehnike ter življenje brez vere v Boga v zavedanju svoje posamicnosti in enkrat- nosti. Vec o tem Huzjan (2020: 86–89). * Vanja Huzjan, dr. slovenskih študij, tajnica in knjižnicarka, ZRC SAZU, Inštitut za slovensko narodopisje; vanja.huzjan@zrc-sazu.si. Razglabljanja Vanja Huzjan Razglabljanja Vanja Huzjan Razglabljanja Vanja Huzjan Razglabljanja Vanja Huzjan Razglabljanja Vanja Huzjan Razglabljanja Vanja Huzjan Razglabljanja Vanja Huzjan Razglabljanja Vanja Huzjan Razglabljanja Vanja Huzjan Razglabljanja Vanja Huzjan Razglabljanja Sara Krajnc* »O SEKSU PA NIKOL NISO GOVORIL« Ženske spolne vloge, spolni odnosi in spolne prakse v Celju z okolico od sredine 20. stoletja do danes Izvirni znanstveni clanek | 1.01 Datum prejema: 27. 3. 2019 Izvlecek: Clanek povzema raziskavo o ženskih spolnih vlogah, spolnih odnosih in spolnih praksah v Celju z okolico med leto­ma 1950 in 2018. Temelji na pogovorih o spolnosti, spolnem odnosu, menstruaciji, samozadovoljevanju in spolnih pripomoc­kih s 17 ženskami, starimi od 22 do 89 let. Do bistvenih spre­memb pri spolnih praksah je prišlo pri sogovornicah, rojenih po letu 1970, torej v drugi polovici 80. let 20. stoletja, ko so postale spolno aktivne. Te so o spolnosti govorile bolj odkrito kot starejše in z manj zadržki, pri spolnem odnosu pa so zacele vec eksperimentirati, tudi z razlicnimi spolnimi pripomocki. Kljucne besede: spolnost, ženske, spolni odnos, menstrua­cija, fetiš, Celje Abstract: The article summarises research on female sexual roles, sexual relations and sexual practices in Celje and the surrounding area between 1950 and 2018. It is based on in­terviews about sexuality, sexual intercourse, menstruation, masturbation and sexual toys with 17 women aged 22 to 89 years. Significant changes in sexual practices occurred among interviewees born after 1970, i. e. in the second half of the 1980s, when they became sexually active. They spoke about sexuality more openly and with fewer reservations than older interviewees, and they began to experiment more with sexual intercourse, including various sex toys. Keywords: sexuality, woman, intercourse, menstruation, fet­ish, Celje Uvod Zanima me, kaj si misliš o ženski? Še bolj me zanima, kaj si misliš o njeni vagini? A je tam, ker je ženska padla z razkrecenimi nogami, pa se je ranila in tista rana je po­stalo mednožje? In se še vedno celi in vcasih celo krvavi. Je tam zate, dragi moj, da si jo vzameš, ko ti zapaše? Je tu zame? […]11 Maja Zupanc, A boš dala? (2018) – Neobjavljena poezija na kratko povzema vsebino moje raziskave. V 21. stoletju vedno glasnejši boj za enakopravnost spolov se povezuje z zgodovinskimi boji za pravice manjšin ali družbeno »šibkejših«. Kot najstnica, ki so jo vedno zani­male tabu teme, sem slišala veliko dobrih in slabih zgodb o spolnem življenju. Iz njih sem razbirala pomanjkanje ta­ko biološkega kot kulturnega znanja o spolnem odnosu. To je bil razlog za odlocitev, da razišcem najintimnejše dele naših življenj. Z raziskavo sem želela ugotoviti, kakšne izkušnje s spolnostjo in odnos do spolnosti imajo ženske razlicnih generacij, ki živijo v Celju in njegovi okolici.22 Ožja opredelitev raziskovalnega obmocja je v poglavju Metodologija. V prispevku predstavljam del raziskave, in sicer spolno živ- ljenje heteroseksualnih žensk, v katerem se osredinjam na žensko spolno vlogo in žensko dojemanje lastne spolnosti v heteroseksualnem odnosu. Analizo sem razdelila na tri te­me: prva menstruacija in prve spolne izkušnje, ženske pri spolnem odnosu ter samozadovoljevanje in spolni pripo­mocki. Predstavljam odnos med moškim in žensko v spol­nosti in analiziram, ali sta se partnerja o tem pogovarjala, kako je potekal spolni odnos, kako odkrito so sogovorni­ce govorile o spolnosti in v kolikšni meri so bile odprte za spremembe in eksperimentiranje pri samem spolnem aktu. S primerjavo sogovornic glede na leto rojstva pa nakazu­jem, kako sta se spolnost in odnos do nje v casu spreminjala. Spreminjanje odnosa do spolnosti v 20. stoletju Zaradi pomanjkanja literature na zacetku 20. stoletja so seksologi v Veliki Britaniji, med njimi Henry H. Ellis, me­nili, da morajo strokovnjaki, ce želijo novo znanje o spol­nosti razširiti med populacijo, zaceti pisati v razumljivem jeziku; zacelo se je novo obdobje izobraževanja in pisanja o spolnosti. Pisci so bili ljudje s predhodnim znanjem psi­hologije ali psihoanalize (Jackson 1987: 59). Psihoanaliza in antropologija sta v 20. letih 20. stoletja prispevali k splo­šnemu gibanju, ki je sprožilo razprave o spolnosti (Spen­cer 2002: 684). Leta 1930 je zdravnica Helena Wright izdala seksualni prirocnik in v njem poudarila pomen kli­torisa pri ženskem vzburjenju in orgazmu (Jackson 1987: 67). Takrat je nastal tudi moderni seksualni prirocnik ure­dnika Havelocka Ellisa, ki je ženske ucil, kako uživati v zakonski spolnosti (Jackson 1987: 59). Hkrati je antro­pologinja Margaret Mead izdala raziskavo o spolnosti in znacaju v treh razlicnih družbah Papue Nove Gvineje, kjer je preucevala kulturno dolocenost znacajskih seksualnih razlik (Mead 1962). Na Slovenskem je spolna vzgoja postala glavna tema raz­prav v 30. letih 20. stoletja, ne iz skrbi za izobraževanje mladih, temvec zaradi posledic gospodarske krize, ki je v družbi povzrocila kaos. Gospodarsko in moralno moc države so slabili narašcajoca prostitucija in spolne bole­zni, zmanjšana plodnost moških in žensk ter narašcanje števila nezakonskih rojstev, splavov in kontracepcije; v ozadju skrbi so bili ekonomski, politicni in demografsko- -nacionalisticni razlogi. Z željo po omejitvi omenjenih poja­vov so intelektualci – vsak na svoj nacin – zaceli poudarjati pomen spolne vzgoje. Vzpostavila sta se dva tabora – ta­bor katoliških in tabor liberalnih intelektualcev. Cilj spolne vzgoje obeh je bil zatreti spolni nagon mladih in jih odvrniti od predporocne spolnosti (Rožman 2001: 108–110). Osrednji cilj spolne revolucije leta 1968, ki je zahtevala popolno osebno svobodo ter zavrnila telesno in eroticno zatiranje žensk, je bil napad na vnaprej dolocene spolne vloge (Turner 1994: 34). Najpomembnejša družbena vloga ženske pa je vedno ostalo materinstvo. Podporniki teda­njega t. i. drugega vala feminizma so trdili, da je treba – ce želimo žensko odrešiti te vloge – rodnost lociti od spol­nosti, iz slednje pa narediti prostor zabave, ki nima vpliva na osebni razvoj ali življenjske nacrte. Pri tem je najvecjo vlogo igrala kontracepcija (Spletni vir 1). Socasno so se razvijale genetske teorije o ženski manjvrednosti kot po­sledici ekonomske krize v zgodnjih 70. letih in ženskih gibanj med letoma 1960 in 1970 (Shilling 2003: 43). Po letu 1960 sta William Masters in Virginia Johnson izdala nov seksualni prirocnik, ki podpira in utemeljuje primat penisa. Po njunem mnenju penis omogoca sprostitev sek­sualne napetosti obeh spolov in prinaša spolno zadošcenje (Jackson 1987: 73). Osvobajanje se je nadaljevalo tako v antropološkem raz­iskovanju kot med širšim prebivalstvom. Med antropolo­gi in antropologinjami je zavel nov veter. V razvijajoci se feministicni antropologiji v 70. in 80. letih je bila subjekt preucevanja ženska. Postopoma so osrednja tema raziskav postali tudi »moški« in »moškost«.33 O tej temi so pisali Peter Loizos in Evthymios Papataxiarchis v knji­gi Contested Identities (1991), Andrea Cornwall in Nancy Lindis- farne pa v Dislocating Masculinity (1994). Obe knjigi sta pomembni za preucevanje moške seksualnosti. Tako moškega kot žensko pred­stavljata kot kompleksno in spreminjajoco se simbolno kategorijo, moškost je zanju enako problematicna kot ženskost (Pine 2002: 396). Številni so prouce­vali tudi mladostnike. V Zahodni Nemciji so seksologi in medicinski psihologi objavili dve raziskavi o spolnem (seksualnem) obnašanju mladostnikov – prvo leta 1970 in drugo leta 1990. Ugotovili so, da so mladostniki leta 1990 spolnost bolj povezovali z ljubeznijo in razmerjem kot leta 1970, dekleta pa so v spolnosti prevzemala vec pobud kot pred dvema desetletjema (Schmidt idr. 1994: 489).44 Z dekonstrukcionizmom 90. let je razlikovanje med seksom in spo­lom postalo nejasno. Antropološke študije o spolu in spolnosti, ki se opirajo na Foucaultove teorije, so vse bolj dokazovale, da je ne le Raziskavam spolnosti so se v tem obdobju pridružile raz- iskave o dojemanju menstruacije. Sociologinja Janet Lee je leta 1994 raziskovala telo in prvo menstruacijo med okoli 40 ženskami razlicne narodnosti in veroizpovedi, starimi od 18 do 80 let. Ženske so trdile, da so imele zaradi menstruacije mešane obcutke o svojem telesu, menstruaci­ja pa je bila oznacena negativno, pogosto tudi kot preklet­stvo. Vecina žensk je sledove menstruacije na spodnjem perilu ali oblacilih skrivala (Lee 1998: 83–85). V raziskavi sem se želela opreti tudi na raziskave sloven­skih etnologov in etnologinj. Ceprav teme tega prispevka ne obravnavajo neposredno, pa nekatere z njo vsaj deloma sovpadajo. Prvi zametki etnološkega raziskovanja spolnosti so bile vprašalnice o spolnem življenju v sklopu Etnološke topografije slovenskega etnicnega ozemlja (Križnar 1976). Obravnavajo tri glavna podrocja: širše manifestiranje ero­tike, spolne odnose in higieno, vsako od njih pa vsebuje še nekaj podtem. Pet let zatem je etnolog Marko Terseglav izdal prvo slovensko eroticno zbirko ljudskih pesmi Klin­cek lešnikov, ki omogoca dober vpogled v nekdanje pojmo­vanje spolnosti (Tersleglav 1981). V naslednjem desetletju je Božidar Jezernik izdal monografijo Spol in spolnost in extremis (Jezernik 1993). Ena izmed kljucnih slovenskih raziskovalk tega podrocja, Irena Rožman, je leta 1997 na­pisala prispevka Spolno življenje v ljudskem jeziku (1997a) in Intervju o neizrekljivem (1997b), v naslednjih letih pa še vec besedil o kulturi rojstva (Rožman 2002, 2003, 2011, 2013, 2015). Eno njenih obširnejših del je doktorska di­sertacija s kratkim pregledom prepovedanih spolnih praks in spolne vzgoje (Rožman 2001). V njej je opisala kulturo rojstva v kraju Velika Brusnica na Dolenjskem od druge polovice 19. stoletja do druge svetovne vojne. Tri leta po­zneje je izdala knjigo Pec se je podrla!: Kultura rojstva na slovenskem podeželju v 20. stoletju (Rožman 2004). Polona Sitar je raziskovala ženske vloge v spolnosti; v svoji mono­grafiji obravnava potrošnjo, tehnološki razvoj in emanci­pacijo žensk v socialisticni Sloveniji (2017a), v clanku pa piše o dojemanju menstruacije (2017b). Privlacnost raziskovanja spolnosti razkriva tudi biblio­grafski sistem Cobiss. Kot kaže izpis kataloga, se je od konca 90. let do zacetka novega tisocletja število etnolo­ških in antropoloških diplomskih in magistrskih nalog o spolnosti povecalo. Najvec del, med njimi o spolni morali v cerkvenih besedilih, mitologiji spolnosti na Slovenskem, oglaševanju spolnosti, materinstvu, aseksualnosti, mastur­baciji in fetišizmu, je izšlo med letoma 2007 in 2012. Po letu 2012 je etnološko oz. antropološko zanimanje za spol­nost, vsaj glede na vpise v sistem Cobiss, uplahnilo. Omenjena dela slovenskih etnologov in antropologov so mi pomagala oblikovati lastno raziskovalno podrocje in oblikovati raziskovalna vprašanja. Metodologija Spolnost sogovornic sem raziskovala z ustno biografsko metodo, ki spodbuja spontanost sogovornikov ali sogovor­nic in omogoca, da povedo, kar se jim zdi pomembno, o svojem življenju pa razmišljajo na emski nacin (Ramšak 2002: 94–95). Metodo sem dopolnjevala z nestrukturirani­mi in s polstrukturiranimi pogovori. Za obmocje raziskovanja sem izbrala Celje z okolico, kjer sem kot domacinka hitreje in enostavneje navezovala sti­ke. Sogovornice sem izbirala glede na njihovo samoopre­deljevanje – ali se imajo za Celjanke oz. prebivalke okoli­ce Celja. Sogovornice živijo ali pa so preživljale otroštvo v Celju in njegovih naseljih, Šempetru v Savinjski doli­ni, Velenju, Štorah in Šmarju pri Jelšah. Mlajše sogovornice sem pridobivala z metodo snežne kepe, s starejšimi so­govornicami pa sem se pogovarjala v domu upokojencev Dom ob Savinji Celje. Vecine svojih sogovornic prej ni­sem poznala. Sogovornice sem po starosti razdelila na tri generacije: ženske, rojene pred letom 1970, ženske, rojene po letu 1970, in ženske, rojene po letu 1990. Med raziska­vo sem dolocene izsledke žensk, rojenih po letu 1970, in žensk, rojenih po letu 1990, združila z namenom dopol­njevanja. Med decembrom 2017 in majem 2018 sem se pogovarjala s 17 ženskami, rojenimi med letoma 1929 in 1995, ki so bile v casu raziskave stare med 22 in 89 let. Z njimi sem se srecala enkrat, dvourne pogovore sem snemala in jih pozneje transkribirala. Citatov nisem spreminjala, so pa pogosto združeni, ker so se sogovornice vracale k dolo­cenim vprašanjem ali temi. V njih so njihovi lastni izrazi, besedilo je zapisano v njihovem pogovornem jeziku, zato je ponekod tudi manj jasno oz. je dvoumno. Ni povsem jasno, kaj se je dogajalo med doloceno spolno aktivnostjo, sogovornice so namrec uporabile nejasne izraze, kot npr. »sem ga potem zrihtala«. Ob klasicni obdelavi podatkov, tj. analizi odgovorov po generacijah in temah, sem nekaj pozornosti namenila tudi subjektivnemu, skritemu delu pogovorov. Med pogovori sem zapisovala odzive sogovornic na dolocena vprašanja ali teme, ob ponovnem poslušanju posnetkov sem vanje dopisovala razlicne nebesedne odzive, npr. tišino, smeh, opazno nelagodje ali enostavno izogibanje temi. Veliko neizrecenega je bilo za samo raziskavo zelo povedno. Vsak razgovor sem zacela z vprašanjem oz. s spodbudo: »Povejte mi kaj o svojem otroštvu in odnosu vaših/tvojih staršev.« Naceloma sprošceni pogovori so postali malce neprijetni ob podrobnejših vprašanjih o njihovi lastni spol­nosti (npr. o spolnem aktu ali predigri). Dve sogovornici sta se med pripovedovanjem o svojih življenjskih in spol­nih izkušnjah tudi razjokali. Starejšim sogovornicam, rojenim pred letom 1970, sem morala o spolnosti zastavljati veliko neposrednih vprašanj. O svojem otroštvu, odnosu staršev in življenju (delu, otro­cih) so se razgovorile, o spolnosti pa raje molcale. Mlajšim sogovornicam, rojenim po letu 1970, sem postavljala do­datna vprašanja samo, ce niso vedele, kaj bi še povedale. Mlajše so se bistveno bolj razgovorile kot starejše. Razlo­ge išcem v spremenjeni vzgoji5spolna praksa, temvec tudi samo seksualno telo zgodovinsko in kulturno strukturirano. Janice Boddy je v raziskavi v Sudanu razprav-­ljala o dojemanju nedolžnosti. Ugotovila je, da infibulacija »ustva ri« nedolžnost, reinfibulacija pa lahko iz seksualno izkušene ženske znova ustvari devico. Nedolžnost je tako socialna »dodelava« žen­skega telesa namesto naravnega stanja (Boddy v Pine 2002: 396).­ in družbeni detabuizaciji spolnosti (mediji, šola, pop kultura itd.). Sem spada tudi vpliv, ki ga je imela seksualna revolucija iz 60. let na žen­ske, ki so svoje prve spolne izkušnje doživljale v nasled- njih desetletjih. Seksualna revolucija je bila zacetek žen­ske spolne avtonomije. S kontracepcijo so spolnost lahko locile od reprodukcije65 Vec o tem v poglavjih Prva menstruacija in prve spolne izkušnje ter Ženske pri spolnem odnosu. (Dolar po Arsenjuk 2004: 23). Za podatke, ki jih med pogovorom nisem uspela pridobiti, ne morem trditi, da ne obstajajo. Tudi med raziskovanjem na domacem terenu nam sogovorniki in sogovornice ob­cutljive in zasebne skrivnosti razkrijejo šele, ko nas bolje spoznajo in nam bolj zaupajo (Muršic 2011: 78–79). Sogovornice niso povedale, zakaj so pri dolocenih temah obmolknile ali dolocenih podatkov niso želele deliti z me­noj. Po njihovih odzivih sklepam, da je spolnost zanje z nenapisanimi pravili povezan tabu. V njihovem kulturnem okolju se o spolnosti niso pogovarjali, o njej niso vajene govoriti, težko ubesedujejo svoje obcutke in izkušnje. Kot primer navajam pogovore o samozadovoljevanju in anal­nem spolnem odnosu pri ženskah, rojenih pred letom 1970. Sogovornica Ivanka76 V javnosti se je vec govorilo o spolnosti, mediji so zaceli objavlja­ti nasvete, v nekatere šole so uvedli spolno vzgojo. V slovenskih osnovnih šolah so trenutno obvezne vsebine o spolnosti vkljucene k uram biologije, ni pa enotnega programa oz. je ta odvisen od posa­mezne šole. Nacionalni inštitut za javno zdravje in ucitelji biologije so v ta program poleg naravoslovnih skušali vkljuciti tudi sociološke in psihološke teme (Hudobivnik 2016). (roj. 1946, Podcetrtek) je ob tem vpra­šanju utihnila in samo zmajala z glavo, kot da tega – ker je vedela, da se pogovor snema – ne bi želela niti izreci. To ne pomeni, da se ženske niso samozadovoljevale, a niti, da so se. Ko sem Rozi (roj. 1937, Maribor) vprašala o njenem prvem spolnem odnosu, je rekla: »Mislim, da nedolžnosti z možem nisem izgubila, ampak veste, to je težko vprašanje, ne spomnim se, smo bile tudi me navihane, tako kot so da­nes.« Ceprav je govorila o svoji izkušnji, ji je bilo ob opiso­vanju vidno neprijetno, nacin njene ubeseditve pa je izražal, kako težko prizna, da nedolžnosti ni izgubila s svojim mo­žem. Starejše sogovornice so se neposrednim izrazom (npr. penis, vagina, seks) izogibale in so nanje namignile bolj posredno. Sogovornicam, rojenim po letu 1970, pa ni bilo (vedno) neprijetno podrobneje govoriti o analnih spolnih odnosih ali samozadovoljevanju. Uporabljale so tudi bolj »domace« izraze, kot so seks, fafati, lulek itd. Veliko o teh zagatah pove tudi odziv ene od starejših sogo­vornic, ki je po koncu najinega pogovora pripomnila, da še nikomur ni povedala toliko podrobnosti o svojem spolnem življenju kot meni – po mojem mnenju pa je bil najin po­govor zelo splošen in površinski. S spodnjo tabelo povzemam spoznanja o opravljenih po­govorih. SOGOVORNICE, ROJENE PRED 1970 SOGOVORNICE, ROJENE PO 1970 SOGOVORNICE, ROJENE PO 1990 Vec govorile o otroštvu in odnosu staršev, manj o lastni spolnosti. Veliko govorile tako o svojem otroštvu in odnosu staršev kot o lastni spolnosti. Vec govorile o svoji spolnosti kot o otroštvu in odnosu staršev. O spolnosti govorile posredno (bolj opazni tabuji). Vecina uporabljala »domace« izraze za spolnost (seks, fuk, fafati ...). Uporabljale »domace« izraze za spolnost (seks, fuk, fafati ...). Bile bolj zadržane. Bolj odprto govorile. Bolj odprto govorile. Tabela 1: Nacin govora o spolnosti glede na starost sogovornic (lastna raziskava). Prva menstruacija in prve spolne izkušnje Med raziskovalnimi temami sta bili tudi prva menstruacija in prve spolne izkušnje. Moje sogovornice, ne glede na starost, opisujejo podobne izkušnje z menstruacijo, s pr­vim spolnim odnosom in z odsotnostjo pogovora s starši. Trdim lahko, da so šele dekleta, rojena okoli leta 1970 in po njem, dobile informacije o menstruaciji. Njihovi star­ši so se vsaj približno zavedali – ceprav nekateri pri tem niso bili najbolj spretni – da je treba o tem podrobneje go­voriti. Vecina staršev je sogovornicam razložila, da bodo menstruacijo imele vsak mesec in da se morajo umivati; priskrbeli so jim tudi vložke ali blago. Marija, najstarejša sogovornica, je o svoji izkušnji z menstruacijo povedala: Vec sem govorila s sestrama, mama je bila bolj zapr­ta glede teh stvari, takrat se o tem ni govorilo, starejša sestra mi je razložila, ni bilo vložkov, tamponov, mama je šivala blago, gumb pa flikce, potem smo jih oprali. O menstruaciji se ni velik govorilo, so skrivali, to je bil bolj tabu, ne vem, ali je bila vzgoja taka, casi taki, o tem se niso pogovarjali. Ne vem, kak je danes, ti otroci prosto povejo, to je pametno, neizmerno bolj pametno, da se ve, za kaj se gre. (Marija, roj. 1929, Kranj) Franckina izkušnja je bila podobna – menstruacijo je dobila relativno pozno, pri 15 letih. Kaj je to, ji je povedala sose­da. Mama ji vnaprej ni nicesar razložila; ko jo je dobila, ji je le rekla, da bo tako vsak mesec in da ji bo naredila vlož­ke. Vložki so bili iz blaga in so jih prali (Francka, roj. 1947, Kompolje). Ivanka pa je svojo izkušnjo takole opisala: Ko sem prvo menstruacijo dobila, sem govorila s štiri leta starejšo sestro, ni bilo vložkov, js ne vem, kak je blo v mestu, v vasi jih ni blo. Sestra je cote sušila, pa si je cote med noge dala. Eno leto v šoli so nam povedal o menstruaciji, kaj je to, da vcasih boli, da je treba vložek met. O seksu pa nikol niso govoril. (Ivanka, roj. 1946, Podcetrtek) O podobnih izkušnjah z informatorkami, starimi 60 let in vec, piše tudi Irena Rožman. Sodec po njihovih izpovedih je bila spolna vzgoja vecji tabu kot spolnost sama. Govo­riti o spolnosti je pomenilo govoriti o neizrekljivem. Ena izmed posledic pretirane sramežljivosti staršev je bila ne­vednost odrašcajocih deklet o spolnem razvoju in njegovih manifestacijah. Zato je mnoge prva menstruacija popolno­ma presenetila (Rožman 1997a: 142). Shirley Weitz (1977: 30–31) piše, da so na ameriški te­leviziji v zadnjih 30 letih zasledili le sem in tja kakšno omembo menstruacije. Z izogibanjem temi so dekletom posredno sporocali, da je menstruacijo treba skrivati pred­vsem pred moškimi. Dokaz o tabuiziranju menstruacije je bil nacin govora o njej; redke ženske so jo v javnosti po- imenovale, namesto tega so uporabljale izraze, kot so: »na obisku imam prijateljico«, »sem bolna« ipd. Irena Rožman (2001: 276) opisuje, kako izrazi oz. besedne zveze, kot so »bolna sem« in »ženska bolezen«, odsevajo zakoreninjeno predstavo ljudi o necistosti ženske med menstruacijo. Taja takole opisuje svojo izkušnjo: »V šoli ni bilo spolne vzgoje, punce smo se bolj med sabo pogovarjale. Starej­ša sestra se je pogovarjala z mami o menstruaciji, zato sem že slišala in sem že takoj vedla. Z mami se nisma, ker sem preko pogovora sestre pa mami vse slišala« (Taja, roj. 1977, Velenje). Barbara je menstruacijo dobila zelo zgodaj – že pri desetih letih. Mama ji je razložila, kaj to je, kako vzdrževati higieno in da potrebuje vložke (Barbara, roj. 1977, Celje). Tudi druge mlajše sogovornice izkušnje s pr­vo menstruacijo opisujejo podobno kot Barbara. Po zbranih podatkih sklepam, da generacije, rojene pred letom 1970, niso bile dobro informirane o menstruaciji in da dekleta o njej niso veliko vedela. Ob ugotavljanju razlogov ne smemo zanemariti niti verskih niti politicnih dejavnikov. Polona Sitar ugotavlja: »Spolne norme v soci­alisticni Sloveniji so bile namrec tudi ostanki kršcanskega družbenega nadzora nad spolnostjo in vrednot, ki so po- udarjale žensko pasivnost, idealizirale cistost in uboglji­vost do moških« (Sitar 2017b: 317). Nadaljuje: »V kršcan­ski religiji menstruacijo razumejo kot nekaj negativnega, necistega in kužnega ter kazen za izvirni ženski greh. Kr­šcanska religija je locila ženske od njihove reproduktivne moci, utišala matriarhalne tradicije in ženska telesa prika­zovala kot demonska« (Sitar 2017b: 317–318). Po pogo­vorih z mlajšimi sogovornicami se zdi, da se je generacija njihovih staršev že bolj zavedala, da mora o tem podrob­neje govoriti. Izkušnji prve menstruacije je bila podobna izkušnja prve­ga spolnega odnosa. Vse sogovornice so podcrtale, da se doma o spolnosti niso veliko pogovarjali, da nikoli niso razpravljali o podrobnostih spolnega odnosa ali pa o tem enostavno niso govorili. Starejše so podrobnosti izvedele iz knjig ali pogovorov s prijateljicami, mlajše generacije, rojene po letu 1990, pa tudi na spletu. Pri starejši generaciji, rojeni pred letom 1970, se doma o spolnosti sploh niso pogovarjali. Lilijini mami je bilo o tem neprijetno govoriti, o spolnosti niti ona niti oce nista nikoli spregovorila: Ce se je kaka stvar glede spolnosti ali rojstva vrtela po televiziji, je mami ugasnila televizijo. Se prav spomnim, da je bila ena oddaja na televiziji glede spolnosti, je ma­ma ugasnila televizijo in smo mogli it molit, pa nismo bili pobožna družina, ampak je bila za nas to tabu tema, sestra, ki je bla sedem let starejša od mene, ni dovolila tega, ceš kaj nam zdaj ti prikrivaš, ce vsi vemo, za kaj se gre. (Lilija, roj. 1964, Crna na Koroškem) Ivankina izkušnja je bila podobna: »Nic nam niso povedali ne o menstruaciji ne o spolnosti. To jih je blo itak sram. Ce si moji mami kej reku o spolnosti, je rekla: 'Bedak, tiho bodi!'« (Ivanka, roj. 1946, Podcetrtek). Mlajša generacija, rojena po letu 1970, se je pogovarjala o zacetkih spolne aktivnosti in zašciti. Manca je pripovedo­vala: »Z mami sma o spolnosti govorile v srednji šoli, ko sem že zgubila nedolžnost, vprašala je sam, ce me je kej bolelo. Ati je bolj zašcitniški, ne pogovarjama se veliko o tem, postane živcen. Noben mi ni nikoli razložil, kako po­teka spolni odnos« (Manca, roj. 1993, Celje). Kljub temu da se pri Mojci (roj. 1973, Celje) doma veliko in odkrito pogovarjajo o najrazlicnejših temah, so v povezavi s spol­nostjo govorili samo o zašciti. V generaciji sogovornic, rojenih po letu 1970, je v spol­nosti že prišlo do (manjših) sprememb. Njihovi starši so se že zaceli pogovarjati o dolocenih temam, na primer o zašciti. Radikalne spremembe pa tudi v tej generaciji še ni bilo. Sogovornice, rojene med letoma 1970 in 1985, so mi zaupale svoje starševske izkušnje in poudarile, da so same s svojimi otroki bolj odkrito govorile o spolnosti. Po njihovem pripovedovanju so se z otroki o tem vsaj enkrat odkrito pogovorile. Prav zaradi pomanjkanja informacij, ki so ga doživele same, želijo svojim otrokom povedati vec. Zaradi razvoja tehnologije in dostopnosti informacij (predvsem na spletu) mlajše generacije o spolnosti lahko hitreje izobrazimo. Špela mi je zaupala svojo izkušnjo: Jaz imam dve puncki, s katerima se od nekdaj pogovar­jamo o tem, saj so tut prizori v filmih, ko se dva poljub- ljata pa zlezeta pod rjuhe, pridejo vprašanja, pojasniš na njima razumljiv nacin. Me smo glih ta nova generacija, ki se zavedamo pasti spolnosti in se odkrito pogovarja­mo o tem. (Špela, roj. 1981, Celje) Izkušnje s prvim spolnim odnosom so pri vseh podobne. Pri vseh ga je vodil moški, pobudo zanj pa sta dala ali oba ali eden od njiju. Ženske so bile navadno v razmerju, moški pa je bil starejši. Po besedah sogovornic prvi spolni odnos ni bil nic posebnega, nekatere je bolelo, druge ne, vse pa se strinjajo, da je bil neroden in neprijeten. Stanka je pripove­dovala: »Od zacetka se spomnem, da ni bilo nic kaj lepo, on je bil prijazen, to je bila tut taka butasta vzgoja: kot da se bojiš spolnosti, da se ne bi kaj zgodil [namig na možnost zanositve, op. a.]« (Stanka, roj. 1943, Šmarje pri Jelšah). Prvi spolni odnos se je zacel brez predigre, nobena ni do­živela orgazma. Sogovornice so bile stare med 14 in 21 let. Vecina žensk, ki je nedolžnost izgubila med 14. in 17. letom, je pripadnic mlajše generacije, rojene po letu 1970, medtem ko so bile ženske starejše generacije pri prvem spolnem odnosu stare med 17 in 21 let. Pravijo tudi, da niso vedele, kaj tocno morajo poceti, zato so se prepustile moškemu, ki naj bi bil nežen in pozoren. Nobena ni bila prisiljena v prvi spolni odnos. Pricakovala sem, da bodo ženske mlajše generacije o sa­mem spolnem aktu vedele vec. Prav tako nobena ni ve­dela, kaj mora poceti, in je zaupala moškemu, ki tega (v vecini primerov) prav tako ni vedel. Ženske so se jim pre­pustile, ker so bile prepricane, da so kot starejši o spolnosti bolj pouceni. »Punce bi velik bolj mogle bit seznanjene. Ce bi vec vedla takrat, bi tut se mal drgac pripravila, sem bolj romanticen clovek. On je takrat prevzel pobudo, jaz sem sledila« (Barbara, roj. 1977, Celje). Ženske si niso niti predstavljale, kako izgleda penis, kar je še en dokaz, kako malo so vedele o spolnosti. Maruša, ki je imela prvi spolni odnos pri 16 letih, ga je takole doživela: »Men je blo prvic ful smešn, da lulek stoji, sej sem vedla, da stoji, sam si nisem znala predstavlat, to mi je blo še parkat potem fasci­nantno« (Maruša, roj. 1995, Celje). Ženske mlajše generacije, rojene po letu 1970, so po prvem spolnem odnosu šle na pregled h ginekologinji in poskrbele za kontracepcijske tablete ali drugo zašcito. Jana (roj. 1995, Celje) v zvezi s tem pravi: »Jemljem tabletke, menim pa, da si bolj potreben, ce nisi na tabletkah, vsaj pri men je tak. Kondoma ne uporabljama veliko, saj njemu sploh ne paše, saj pravi, da nic ne cuti. Potem pa tudi ženski vse pol dol pade, ker nekdo ne uživa.« Ženske, rojene pred letom 1970, so bile med prvim spolnim odnosom in še nekaj let po njem nezašcitene. Za zašcito so poskrbele šele v svojih srednjih letih. Ivanka (roj. 1946, Podcetrtek) je povedala: »Zašcita je bila, sem imela tablete, po Suzaninem rojstvu [po 1970]. Prej nisem imela zašcite.« Tudi Stanka (roj. 1943, Šmarje pri Jelšah) sprva ni bila zašcitena: »Od zacetka še ni bilo zašcite, me je bilo zmerom strah, sem imela zelo malo od seksa, kasneje sem se zašcitila z obrockom.« Ženske med spolnim odnosom S sogovornicami sem spregovorila tudi o samem spolnem odnosu in ne le o njihovi prvi izkušnji. V mladosti je bil skoraj pri vseh enak. Od zacetka zveze do okoli 30. leta njihove starosti ga je vodil partner. Vodilno ali delno vodil­no vlogo (ta se je izmenjevala) so zelo zgodaj prevzemale ženske, rojene po letu 1990, in to že po nekaj spolnih od­nosih oz. v manj kot letu dni. Sogovornice, rojene po letu 1970, so zacele vodilno vlogo v spolnosti prevzemati po rojstvu otrok oz. po svojem 30. letu. Tudi same so posta­le pobudnice, bolj enakopravno so sodelovale, povedale, kaj jim ustreza, kaj si želijo, in tudi predlagale popestritve. Pravijo, da so v srednjih letih spolnost zacele doživljati drugace in da se te ne da primerjati s spolnostjo pri 20. le­tih. Mojca (roj. 1973, Celje) je ena od žensk, ki so v spol­nosti zacele bolj uživati v srednjih letih. Pravi: Ko smo na pijaci s kolegicami, pa kira rece: »Joj, dans mu pa morm dat, da ne bo tecn, pa komi cakam da mi­ne.« Tega pri meni ni. Ce se meni ne da, ne boma, on normalno sprejme, ni jezen ali namurkan [užaljen], v teh letih, kar sva skupaj, se še ni zgodil, oziroma redko, da mi ne bi pasal. In nadaljuje: Pri spolnem odnosu so bili dominantni bolj oni [spolni partnerji], sem se prepustila, ker sem se še ucila, pol pa nekod pride. Potem sem pa že jaz tudi prevzela vodilo, bolj ko sem stara, bolš je, s tem je bilo vedno bolj dolgo­casno, ni bilo akcije, bolj rutinsko, razen ce smo kej spi­li, v primerjavi s tem zdej je cist drugace [kot s prejšnjim partnerjem]. Partnerja ima že 16 let, starejša kot je, bolj uživa: »Doživ- ljam orgazme, bolj pri predigri s šcegetavckom, tudi med spolnim odnosom, pred tem partnerjem sem ga tudi, am­pak ne toliko pogosto. Velikokrat tudi berem o spolnosti in slišim, da je po 40. letu najboljša spolnost, men je cedalje bolj všec.« Starejše sogovornice so dominantno vlogo prepušcale mo­škemu, prav tako je bil on pobudnik. Stanka (roj. 1943, Šmarje pri Jelšah) je po locitvi od moža alkoholika spo­znala novega partnerja. Spolnost z nekdanjim možem je ni zadovoljevala. O spolnosti z novim partnerjem je pripove­dovala: »Jaz nikoli nisem vodila spolnega odnosa. Orga­zem sem doživela, je bil mož pozoren, pri bivšem možu ne, je bilo prekratko pa premalo sva bila skupaj.« Po mnenju sogovornic imajo moški vecje spolne potrebe in so jih zato le redko zavrnile. Razlogov je vec – nekate­re zaradi nasilnega partnerja niso imele izbire, druge so to naredile iz ljubezni in ker so mu želele ustreci, nekaj pa se jih je s privolitvijo izognilo »nerganju«. Moj mož je bil lovec, veliko je hodil domov cez vikende, precej zacel pit, delal je v Cinkarni, tam so vsi pili, že zjutraj na vlaku so šnops pili, je prvo šel v gostilno, po­tem šele domov. Tudi ko je pil, sem mu dala, ce ne sem pa focn [klofuto] dobila. Po navadi sva zjutraj seksala, ker zvecer je bil že pjan, men je pa tut pasal, da sem lahka zvecer spala, nisem rekla ne, ker potem bi rekel, da sem šla drugam, da sem kurba, bil je ljubosumen. (Ivanka, roj. 1946, Podcetrtek) Starejše sogovornice, rojene pred letom 1970, so trdile, da so imeli v spolnosti vodilno vlogo moški in da so jim bile vedno na voljo. Na to je vplivalo veliko dejavnikov, od kulturnih, družbenih, prostorskih in casovnih do politicnih in verskih. Pri obravnavani temi ne smemo zanemariti vpliva katoli­ške cerkve. »Kršcanstvo povelicuje tradicionalne 'ženske' lastnosti, kot je dobra in žrtvujoca se mati, v nasprotju z žensko kot seksualnim bitjem in njenim telesom« (Sitar 2017b: 318). V nekdanji socialisticni Jugoslaviji se je patriarhalni sis­tem kljub sprejetju številnih zakonov, ki naj bi zagotovili enakopravnost žensk v gospodarskem in družbenopolitic­nem življenju, ohranil. Socializem, ki je razkrojil ekonom­sko odvisnost žensk od moških, je temeljil na sistemski in vsebinsko razdelani emancipaciji žensk (Burcar 2015: 43–44). V dejanskem življenju pa so številne ženske, med njimi tudi moje sogovornice, še zmeraj sprejemale podre­jeno spolno vlogo. Niso znale prevzeti pobude, mogoce si tega niso niti želele niti upale; prevzemale so prakse, ki so jih opazovale pri starših in iz katerih je bilo razvidno, da nadrejena vloga pripada moškemu. K podrejeni vlogi žensk je prispevalo tudi pomanjkanje spolne vzgoje v izobraževanju, kar je tesno povezano s ta­buizacijo spolnosti. Na to so zaceli v 30. letih 20. stoletja opozarjati slovenski kršcanski in liberalni intelektualci. Katoliški intelektualci so bili proti javni spolni vzgoji, v želji, da se o spolnosti javno še naprej molci, so zagovar­jali individualno spolno vzgojo otrok, pri katerih je spolni nagon že prebujen in ga ne morejo vec nadzorovati. Libe­ralni intelektualci so bili, prav nasprotno, proti prikrivanju in so zagovarjali preventivno spolno vzgojo, ki naj bi se izvajala v šoli, o intimnejših vprašanjih pa tudi individu­alno. Opozarjali so na posledice nespoštovanja ženskega spola. Menili so, da se mora mladim vcepiti spoštovanje do spolovil in zlasti do drugega spola. Katoliški intelektu­alci so še vedno podpirali idejo, da so moški razumnejši, agresivnejši itd., ženske pa bolj cutece, nežne, da je dekli­ce treba vzgajati za izpolnjevanje njihovega poklica – ma­terinstva (Rožman 2001: 108–109). Prva velika izjema med sogovornicami je Taja (roj. 1977, Velenje), ki se ima za bolj seksualno od partnerja, zaradi vecje potrebe po spolnosti je v postelji vedno dominantna. Druga izjema je Manca (roj. 1993, Celje) z doslej okoli 40 spolnimi partnerji. Pravi, da jo ljudje zaradi tega obso­jajo, zaveda pa se, da bi jo, ce bi bila moški, dojemali kot »legendo«.87 Zaradi obcutljivih izpovedi in želje po anonimnosti sem imena so­govornic spremenila. V oklepaju navajam leto rojstva in kraj, kjer so preživljale otroštvo. V seznamu literature in virov za imenom nava­jam kraj bivanja. Ob sogovornicah, ki jih v clanku dobesedno nava­jam in so vkljucene v seznam virov, sem svojo analizo utemeljila tudi na pogovorih z naslednjimi sogovornicami iz Celja: Jožefo (intervju 8. 12. 2017), Marto (5. 12. 2017), Miro (12. 9. 2017), Gogo (23. 4. 2018), Lucko (16. 4. 2018), Loti (25. 4. 2018) in Eriko (19. 4. 2018). Spodnja tabela prikazuje, kako so se v casu spreminjale spolne vloge moških in žensk med samim spolnim odno­som. SOGOVORNICE, ROJENE PRED 1970 SOGOVORNI­CE, ROJENE PO 1970 SOGOVORNI­CE, ROJENE PO 1970 Partner vodil spolni odnos in dajal pobudo zanj. Partner spolni odnos vodil do njenega cca 30. leta. Vnašanje sprememb že v prvem letu spolne aktivnosti. Tabela 2: Potek spolnega odnosa glede na starost sogovornic (lastna raziskava). Samozadovoljevanje in spolni pripomocki Samozadovoljevanje oz. masturbacija je po definiciji »ka­terakoli stimulacija dela telesa z rezultatom vzburjenja ge­nitalij. Vkljucuje dotikanje, drgnjenje spolnih organov ali pa stik spolnih organov s tujim objektom« (Ford idr. 1952: 153). Po raziskavah Alfreda Kinseya, Wardella Pomeroya in Clyda Martina so Americani v 50. letih prejšnjega sto- letja samozadovoljevanje zavracali. Kljub trditvi, da se tega ne sme poceti, je 92 odstotkov moških masturbiralo vsaj enkrat v življenju (Ford idr. 1952: 153). Raziskava ginekologa Roberta Dickinsona iz 50. let 20. stoletja kaže, da je od 526 porocenih ameriških parov samo deset parov spolni odnos zacelo s predigro, drugi so vse razen spol­nega odnosa dojemali kot perverzijo (Ford idr. 1952: 40). Sogovornice starejše generacije, rojene pred letom 1970, so zanikale, da bi se kdaj samozadovoljevale. Marija (roj. 1929, Kranj) je pripovedovala: »Niti slucajno nisem bila taka, da bi kaj eksperimentirala. Ko sva otroke mela, so bile druge skrbi.« Lilija (roj. 1964, Crna na Koroškem) je ena izmed redkih, rojenih pred letom 1970, ki se je samo- zadovoljevala: »Tudi samozadovoljevala sem se, to še zdaj kdaj naredim, ker je prav fajn, to je bila pa prav tabu te­ma, še danes je, o tem se ne govori.« Spolnih igrack ne uporablja, kaj je dildo, ji je razložila odrasla hcerka. Vse starejše ženske so zanikale uporabo spolnih igrack in pri­pomockov. Prav tako so zanikale analni spolni odnos ali pa o njem niso govorile. Vecina žensk, rojenih po letu 1970, se je zacela samozado­voljevati takrat, ko je zacela bolj uživati v spolnosti – obo­je je bilo povezano. Med samozadovoljevanjem so bolje spoznale svoje telo in ugotovile, kaj jim ustreza. Vse so v srednjih letih zacele uporabljati spolne igracke in pri­pomocke. Prakticirale so tudi analni spolni odnos, vecina zaradi partnerjevega zanimanja oz. želje. Vse so v postelji tudi eksperimentirale. Naštele so naslednje spolne igrac­ke: umetni penis, razlicne vibratorje, metuljcka, vaginal­ne kroglice, vibro jajcka in obrocke. Uporabljale so tudi lisice ali vrv, sadje, led, svileno rutko, prevezo za oci, za popestritev pa so s partnerjem ali brez njega gledale tudi pornografske filme. Ženskam, ki ne gledajo pornografskih filmov, se zdijo spol­ni odnosi v njih prevec umetni. Biba (roj. 1980, Celje) pra­vi, da je v prejšnjem razmerju gledala pornografske filme in se samozadovoljevala z vibratorjem ali s prsti. Zdaj te potrebe nima, vse, kar si želi, ji daje novi partner. Sta zelo odprta in v postelji uporabljata spolne igracke: »Niso nama tuji pripomocki, ne vibrator ne kroglice in tako. Vibrator na primer mi da v rit, mi paše analni seks, kroglice so pri predigri. Pogledama porno film tut skupaj.« Mojca (roj. 1973, Celje) pripoveduje: »Brala sem 50 odtenkov. Ko sem to knjigo brala, sem ga ponoci zbujala [partnerja], sem bila cist nora, on pa bil takoj pripravljen. Od takrat naprej sem hotla, da me zveže, in je blo fajn« (Mojca, roj. 1973, Celje). Poskusila sta tudi z uporabo svilene rutke. »Enkrat sem brala, da moški najbolj uživa, ce mu med seksom daš en robcek noter v anus pa mu ga pol pocasi ven vleceš, ampak moj ni užival.« Taja svojo izkušnjo takole opisuje: Al pa uporabiš kakšne dodatke. Sem uporabljala te krog- lice, fajn je, da maš te kroglice noter in da tut greš kam, ne rabiš jih ven devat, metuljcek se da na prst pa noter in tudi umetni penis [dildo], ta je še najboljši. Ce imaš partnerja pa dildo pa domišljijo, imaš lahko obcutek, da si z dvema naenkrat. Lisic nisem uporabljala, ruto pa, nimam rada prevec agresije, pa jaz rada vodim igro, ni­sem rada zavezana. Ne da hocem, ampak se zgodi. Ko sem zacela seksat, sem tudi dost hitro se zacela samoza­dovoljevat, z roko ali umetnim pa s porno filmi. Še zdej se samozadovoljujem. (Taja, roj. 1977, Velenje) Vse sogovornice, rojene po letu 1990, se samozadovolju­jejo že od najstniških let. Igrack nimajo, uporabljajo druge pripomocke. Z ženskimi spolnimi igrackami, pripomocki ali obojim si popestrijo tako samozadovoljevanje kot sam spolni odnos. Tako kot sogovornice, rojene po letu 1970, so tudi najmlajše sogovornice že prakticirale analni spolni odnos, vecina iz lastnega zanimanja ali partnerjeve želje. Sogovornica Manca (roj. 1993, Celje) je imela istospolni odnos z dominantno partnerko, s katero sta uporabljali pet razlicnih spolnih igrack ali pripomockov; analni spolni od­nos je prakticirala z vec partnerji in ob tem doživljala or­gazem. Med njenimi spolnimi igrackami so dildo, vibrator, vaginalne kroglice, med pripomocki pa lisice, s partnerjem skupaj gleda pornografske filme. Izkušnje druge najmlajše sogovornice so podobne njenim. Igrack nisva nikoli uporabljala. Sma improvizirala kdaj, sva si roke zavezala, pokrila oci (menjavala vloge), da sva z ledom drug drugega po telesu. Menim, da so raz­licne spolne prakse razširjene bolj med mladimi, ker se seks šele zdaj odpira, je še zmeraj malenkost tabu tema, me ne moti, da ljudje dolocene spolne prakse praktici­rajo, ce njim paše. Jaz sama nerada govorim o njih, ker se mi zdi, da je to stvar med nama s partnerjem. Sva se tudi probala davit in šeškat, ampak meni to ni všec, sem bila »kaj to delaš, ka je fajn pr tem« [smeh]. To je sam zaradi tega, ker neki slišiš od svojih kolegov, da ful pa­še, in probaš, ampak vsem ljudem isto ne paše. Sma v fori poskusila, da me je z lulekom po obrazu, pa je bilo smešno. Mene naceloma neke seks igre pa pripomocki ne vzburijo, nisem še probala, ampak mi ni do tega, me plastika ne zanima, imam rada pravo meso. Seksala sma tudi na razlicnih lokacijah. (Jana, roj. 1995, Celje) Tabela prikazuje, kako so ženske razlicnih starosti govori­le o lastni spolnosti. SOGOVORNICE, ROJENE PRED 1970 SOGOVORNI­CE, ROJENE PO 1970 SOGOVORNI­CE, ROJENE PO 1990 Zanikajo samoza­dovoljevanje, dve izjemi (najmlajši, zaceli po 40. letu). Samozadovolje­vati so se zacele po 30. letu. Samozadovolje­vati so se zacele v najstniških letih. Zanikajo uporabo spolnih igrack, pripomockov. Obcasna uporaba spolnih igrack, pripomockov. Spolnih igrack vecinoma ne uporabljajo, pripomocke pa. Zanikajo analni spolni odnos. Prakticiranje analnega spolnega odnosa. Prakticiranje analnega spolnega odnosa. Redko doživele orgazme. Pozneje doživljale orgazem. Orgazme zacele doživljati po nekajletni spolni aktivnosti. Tabela 3: Spolne preference in orgazem glede na starost sogovornic (lastna raziskava). Sklep Glede na pridobljene informacije lahko za sklep nanizam le nekaj splošnih dejstev. Med pogovori s starejšimi so­govornicami sem se srecala s številnimi tabuji. S starši se niso pogovarjale o menstruaciji ali spolnih odnosih. Zani­kale so tudi samozadovoljevanje, analni spolni odnos in rabo spolnih igrack; starejše sogovornice so se na nela­godje odzvale z odkritim odgovorom, da se tega ne pocne, ce pa se že pocne, se o tem ne govori. Vse to bi lahko opredelili kot tabuje necistosti. Ženske niso nikoli dobile jasnih navodil, da se o spolnosti ne govori zaradi posledic (nevarnosti), vendar pa se ljudje navadno bojimo posledic kršenja tabujev. Tem ženskam so informacije prikrivali oz. jih le posredno podajali. Tudi mlajše sogovornice so pre­pricane o obstoju tabujev. Še vedno menijo, da ženska ne sme imeti veliko spolnih partnerjev, ceprav bi to tudi zanje nesmiselno stališce rade opustile. Iz zbranih pripovedovanj žensk je razvidno, da so se vec- je spremembe v spolnosti pri ženskah, rojenih po letu 1970, zacele ob vstopu v srednja leta. Še izraziteje pa so se pokazale pri generaciji, rojeni po letu 1990. Ce so se pri ženskah, rojenih po letu 1970, bistvene spremembe zacele dogajati po njihovem 40. letu, so se pri deset let mlajših po 30. letu, v konkretnem primeru torej okoli leta 2010. Glav­ne spremembe so bile povezane z vecjim zanimanjem za lastno spolnost, s pogovori o spolnosti in z raziskovanjem svojega in partnerjevega telesa. Bolj odprtim sogovorni­cam niso tuje niti spolne igracke in pripomocki. Ob tem glavno vlogo nemalokrat prevzamejo tudi same. Generacija žensk, rojena po letu 1990, ima podobne po­glede in izkušnje kot ženske, stare med 35 in 55 let. Do spolnosti so še bolj odprte, o njej laže govorijo tako s part- nerjem kot s prijateljicami in za lastni užitek vec eksperi­mentirajo, uporabljajo spolne igracke in pripomocke. Prav tako pri spolnem odnosu prevzemajo glavno besedo oz. se pri tem izmenjujejo z moškim, obcasno pa se še podredijo njegovim željam. Vecina žensk, rojenih pred letom 1970, je glavno vlogo v postelji prepušcala moškim, v spolnosti niso eksperimenti­rale, tudi samozadovoljevale naj se ne bi. Govoriti o spol­nosti je zanje še vedno tabu, pogosto pa so omenjale, da so vedele, kaj je njihovo »delo«, in so ga, ceprav jim ni bilo do spolnosti, tudi opravile. Ceprav se zdi, da so ženske v zadnjih letih v spolnosti naredile velik korak k vecji enakopravnosti, pa sta spol­na avtonomija in odlocanje o spolnosti še vedno na strani moških. Iz zbranega gradiva lahko sklepam, da imajo v spolnosti moški še vedno glavno besedo. Rezultati doka­zujejo žensko (ne)enakopravnost tako v preteklosti kot sodobnosti. Za bolj poglobljene informacije bi bilo treba povecati vzo­rec žensk in pod drobnogled vzeti prebivalstvo celotne Slovenije; pridobljeni podatki so lahko uvod v nadaljnje raziskovanje. Zanimivo bi bilo raziskati repatriarhalizacijo družbe (Burcar 2015), vpliv vere, politicnega sistema in kulturnih vzorcev na spolnost, vlogo žensk (tako splošno kot seksualno) in (ne)ucinkovitost spolne vzgoje, vse to pa podkrepiti z raziskavami o moški spolnosti. Le tako bi dobili širšo predstavo o spolnosti žensk v Sloveniji. Zahvala Clanek je nastal na podlagi raziskave za diplomsko nalo­go z naslovom »A boš dala?«: Primerjava ženskih spolnih vlog, spolnih odnosov in spolnih praks v Celju z ruralno okolico od sredine 20. stoletja do danes, ki sem jo napisala pod mentorstvom dr. Mateje Habinc in leta 2018 zagovar­jala na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo FF UL. Iskreno se zahvaljujem urednicama glasnika Daši Licen in Saši Poljak Istenic za vso pomoc pri pisanju pri­spevka ter anonimnim recenzentom za komentarje in na­potke. Zahvaljujem pa se tudi sogovornicam, ki so bile pri­pravljene z mano deliti najintimnejše dele svojih življenj. Literatura in viri BURCAR, Lilijana: Restavracija kapitalizma: Repatriarhaliza­cija družbe. Ljubljana: Sophia, 2015. DOLAR, Nina: Spolnost v postmoderni družbi. Diplomsko de­lo. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede, 2004. FORD, Clellan S. in Frank A. Beach: Patterns of Sexual Behavi­or. London: Eyre & Spottiswoode, 1952. HILLS, Rachel: The Sex Myth: The Gap between our Fantasies and Reality. New York: Simon and Schuster, 2015. HUDOBIVNIK, Tjaša: Spolna vzgoja v slovenskih osnovnih šo­lah. Diplomsko delo. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede, 2016. JACKSON, Margaret: Facts of Life or the Eroticization of Women's Oppression?: Sexology and the Social Construction of Heterosexuality. V: Pat Caplan (ur.), The Cultural Construction of Sexuality. London in New York: Routledge, 1987, 52–82. JEZERNIK, Božidar: Spol in spolnost in extremis: Antro­pološka študija o nemških koncentracijskih taborišcih Dachau, Buchenwald, Mauthausen, Ravensbrück, Auschwitz 1933–1945. Ljubljana: Borec, 1993. KRIŽNAR, Naško: Spolno življenje. Etnološka topografija slo­venskega eticnega ozemlja 5, 1976, 107–125. LEE, Janet: Menarche and the (Hetero)sexualization of Female Body. V: Rose Weitz (ur.), The Politics of Women's Bodies: Sexuality, Appearance and Behavior. New York in Oxford: Oxford Universty Press, 1998, 82–100. MEAD, Margaret: Sex and Temperament in Three Primitive So­cieties. New York: The New American Library, 1962. MURŠIC, Rajko: Metodologija preucevanja nacinov življenja: Temelji raziskovalnega dela v etnologiji ter socialni in kulturni antropologiji. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakulte­te Univerze v Ljubljani, 2011. PINE, Frances: Deconstructing Difference. V: Alan Barnard in Jonathan Spencer (ur.), Encyclopedia of Social and Cultu­ral Anthropology. London in New York: Routledge, 2002, 394–397. RAMŠAK, Mojca: Znanost med objektivnostjo in grožnjo sub- jektivnosti: Vloga terenskih dnevnikov in empatije pri zapisova­nju življenjskih zgodb. Traditiones 31/2, 2002, 93–114. ROŽMAN, Irena: Spolno življenje v ljudskem jeziku. V: Helena Rožman (ur.), Raziskovalna delavnica Podsreda '95 in Med­narodna raziskovalna delavnica Podsreda '96. Podsreda in Ljubljana: Zavod Spominski park Trebce – Kozjanski park in Zveza organizacij za tehnicno kulturo Slovenije, Gibanje znanost mladini, 1997a, 141–150. ROŽMAN, Irena: Intervju o neizrekljivem. Vrednotenje živ- ljenjskih pricevanj 8, 1997b, 52–69. ROŽMAN, Irena: Spolno življenje in kultura rojstva na Dolenj­skem od 2. polovice 19. stoletja do 2. svetovne vojne. Doktorska disertacija. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulte­ta, Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo, 2001. ROŽMAN, Irena: Analiza dejavnikov tveganja za mladostni­ške nosecnosti v Sloveniji v zadnjih tridesetih letih: Zakljucno porocilo o rezultatih raziskovalnega projekta v letu 2001. Raz- iskovalno porocilo. Ljubljana: Inštitut za medicinske vede ZRC SAZU, 2002. ROŽMAN, Irena: Demografski trendi s poudarkom na zunaj­zakonski mladostniški rodnosti v Sloveniji med letoma 1900 in 1998. Traditiones 32/2, 2003, 193–209. ROŽMAN, Irena: Pec se je podrla: Kultura rojstva na sloven­skem podeželju v 20. stoletju. Ljubljana: Slovensko etnološko društvo, 2004. ROŽMAN, Irena: Humanizacija obporodnega zdravstvenega varstva. Porod na domu: Nevarnost, alternativa ali pravica? Raziskovalno porocilo. Novo mesto, 2011. ROŽMAN, Irena: Nevidna reproduktivna hendikepiranost žensk. Annales: Anali za istrske in mediteranske študije 23/2, 2013, 415–422. ROŽMAN, Irena: Dominantna porodna zgodba: Ali so ženske zadovoljne s svojo porodno izkušnjo? Etnolog 25/76, 2015, 181–198. SCHMIDT, Gunter, Dietrich Klusmann, Uta Zeitzschel in Car­men Lange: Changes in Adolescents' Sexuality between 1970 in 1990 in West-Germany. Archives of Sexual Behavior 23/5, 1994, 489–513. SHILLING, Chris: The Body and Social Theory: Second edition. London: Sage, 2003 [1993]. SITAR, Polona: Modernizacija pranja, potrošnja in gospodinjsko delo: Vpliv nakupa pralnega stroja v individualnem gospodinj­stvu na uvajanje javnih pralnic v socialisticni Sloveniji. Zgodo­vinski casopis 69/3–4, 2017a, 448–473. SITAR, Polona: »Ne le kruh, tudi vrtnice!«: Potrošnja, tehnolo­ški razvoj in emancipacija žensk v socialisticni Sloveniji. Ljub- ljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2017b. SPENCER, Jonathan: Psychoanalysis. V: Alan Barnard in Jo­nathan Spencer (ur.), Encyclopedia of Social and Cultural Anthropology. London in New York: Routledge, 2002, 684–685. Spletni vir 1: CAMBRONERO, Marcelo López in Feliciana Merino Escalera: Je bila »spolna revolucija« res najboljša pot za resnicno osvoboditev žensk? 30. 5. 2018; https://si.aleteia.org/2018/05/30/je-bila-spolna-revolucija-res-najboljsa-pot-za­-resnicno-osvoboditev-zensk/, 10. 3. 2019. TERSEGLAV, Marko: Klincek lešnikov. Ljubljana: Cankar­jeva založba, 1981. TURNER, Terence: Bodies and Anti-bodies: Flesh and Fetish in Contemporary Social Theory. V: Thomas J. Csordas (ur.), Embodiment and experience: The Existential Ground of Cul­ture and Self. Cambridge: Cambridge Universty Press, 1994, 27–48. WEITZ, Shirley: Sex Roles: Biological, Psychological and Soci­al Foundations. New York: Oxford University Press, 1977. Ustni viri BARBARA, Celje, intervju, 16. 4. 2018. FRANCKA, Celje, intervju, 8. 12. 2017. IVANKA, Celje, intervju, 12. 9. 2017. JANA, Celje, intervju, 15. 5. 2018. LILIJA, Šempeter v Savinjski dolini, intervju, 11. 9. 2017. MANCA, Celje, intervju, 21. 4. 2018. MARIJA, Celje, intervju, 11. 12. 2017. MARUŠA, Celje, intervju, 15. 5. 2018. MOJCA, Celje, intervju, 23. 4. 2018. ROZI, Celje, intervju, 4. 12. 2017. STANKA, Celje, intervju, 5. 12. 2017. ŠPELA, Celje, intervju, 25. 4. 2018. TAJA, Velenje, intervju, 15. 9. 2017. “But They Never Talked about Sex”: Female Sex Roles, Sexual Relations and Sexual Practices in Celje and the Surrounding Area from the Mid-20th Century until Today The paper summarises the research on women’s sexual roles, sexual relations, and sexual practices in Celje and the surroun­ding area from the 1950s to 2018. The research was conducted between December 2017 and May 2018. During this period, a total of 17 conversations were conducted with heterosexual women aged between 22 and 89, all of whom live in Celje or its surrounding area. The themes described in the paper refer to women’s sexuality, intercourse, menstruation, masturbation and various sex toys. The theoretical framework consists of the findings and research on sexuality and related practices by anthropologists, ethno­logists, sociologists, psychologists and sexologists from Slovenia and other countries. Their works show that in the context of sex roles women are often submissive and that there is a wide range of cultural, social, spatial, temporal, political and religious factors affecting them. The research demonstrates that big changes in women’s sexuality began with middle-aged women born in the 1970s, and were later observed also in women born after 1990. Women born after 1970 faced significant changes in their 40s, compared to women 10 years younger, whose changes started to happen in their 30s. Generations born after 1990 have similar views about sexuality to those of women who are now aged between 35 and 55. The main changes of these women compared to women born before 1970s are as follows: younger women became more interested in their own sexuality and started talking about it more often, they also started exploring their own and their partner’s bodies. Moreover, they became more open about sexuality, using sex toys and accessories, and even started taking the lead in sexual intercourse. Women born before the 1970s revealed that men generally took the lead in bed, that they did not experiment in sexual intercourse, and that they did not ma­sturbate. They considered talking about sexuality a taboo; they also mentioned that they knew what their expected sexual role was and that they fulfilled it even if they did not want to have sexual intercourse in that specific moment. Based on the information gathered, it is not possible to offer more than generalised facts, however, the obtained information can be used as a start, as a means of educating younger generations and as a basis for further work on this topic. 8 Novinarka Rachel Hills se je v štirih državah z ljudmi pogovarjala o spolnosti in spolnem življenju. Njeni sogovorniki so bili rojeni med letoma 1980 in 1990. Vsi so se strinjali, da se je v 21. stoletju pojavil nov nacin govora o spolnosti, da je »nekaj narobe« v zgodbah, ki jih govorimo o spolnem življenju, in z nacinom, kako spolnost hkrati povzdigujemo in demoniziramo. Ugotovila je, da smo v 21. stoletju »umazani«, ce nimamo dovolj spolnih odnosov, medtem ko so bili vcasih »umazani«, ce so jih imeli (Hills 2015: 7–8). * Sara Krajnc, dipl. etnologinja in kulturna antropologinja, študentka 2. letnika magistrskega študija, Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo; sara.krajnc1@gmail.com. Razglabljanja Sara Krajnc Razglabljanja Sara Krajnc Razglabljanja Sara Krajnc Razglabljanja Sara Krajnc Razglabljanja Sara Krajnc Razglabljanja Sara Krajnc Razglabljanja Sara Krajnc Razglabljanja Sara Krajnc Razglabljanja Sara Krajnc Razglabljanja Katarina Šrimpf Vendramin* POMEN HRANE V KULTURI ROJSTVA 19. IN PRVE POLOVICE 20. STOLETJA Pregledni znanstveni clanek | 1.02 Datum prejema: 10. 9. 2020 Izvlecek: Avtorica v clanku kulturo rojstva obravnava kot kom­pleksen družbeni pojav, ki združuje skrb za žensko med nosec­nostjo in po porodu ter za telesno in psihicno zdravje njenega še nerojenega otroka. Poudari, da je bilo med nosecnostjo in po porodu v želji po zdravem otroku veliko pravil povezanih s hrano, zato se v clanku posveca predvsem nekdanjim prehranjevalnim priporocilom, zapovedim, prepovedim in tabujem. Do sedaj še nepovezano gradivo, ki so ga o obravnavanem obdobju 19. in prve polovice 20. stoletja raziskovalci zbrali na Slovenskem, v clanku analizira, interpretira in ponovno ovrednoti. Kljucne besede: hrana, tabuji, kultura rojstva, nosecnost, otroštvo Abstract: The author discusses the birth culture as a complex social phenomenon that combines the care for a woman during pregnancy and after childbirth, and for the physical and mental health of her unborn child. She points out that in the past during pregnancy and after childbirth, the desire for a healthy child was mostly related to food, so the article focuses mainly on former dietary recommendations, commandments, prohibitions and ta­boos. The hitherto unrelated material collected by researchers in Slovenia about the period of the 19th and the first half of the 20th century is analysed, interpreted and re-evaluated. Keywords: food, taboos, birth culture, pregnancy, childhood Uvod Hrana je tako sredstvo za zadovoljevanje ene od osnovnih cloveških potreb kot kulturni element, okoli katerega se spletajo razlicni rituali, prepovedi in omejitve. Ne samo praznovanja, v slovenskem prostoru še zlasti božic in ve­lika noc, ampak tudi razlicni življenjski mejniki, kot so poroke, krsti, pogrebi, so bili in so še mocno povezani s hrano. S hrano se praznuje in žaluje ter preprecuje in zdra­vi bolezni (glej Lysaght 2002; Keber 2016). Kot kažejo viri, je hrana mocno povezana tudi z nosecnostjo in s po­porodnim obdobjem. Kljub njeni vsakodnevni prisotnosti se je hrano zacelo poglobljeno etnološko in antropološko raziskovati šele v drugi polovici 20. stoletja. V svetovnem merilu je nastalo vec etnografij posameznih živil oz. živilskih skupin (mesa, mlecnih izdelkov, krompirja, sladkorja, kave …) pa tudi raziskav o preskrbi s hrano, povezavah med hrano in iden­titetami, v 60. in 70. letih 20. stoletja pa je nastalo vec raz­iskav, ki hrano obravnavajo kot odraz razlicnih procesov, od navezanosti družbe na tradicijo, družbenih in ekonom­skih sprememb, kakor tudi bolj simbolnih družbenih ravni (Godina-Golija 2000: 227–228; Mintz in Du Bois 2002).11 Temeljna besedila o prehrani na Slovenskem so napisali Rajko Ložar, Vilko Novak in Angelos Baš, nematerialnim vidikom preucevanja prehrane, to je vprašanjem prehrane kot kulturne dedišcine, se je med prvimi posvecal Janez Bogataj (Bogataj 1992; Godina-Golija 2000: 231; Ledinek Lozej in Šrimpf Vendramin 2020). S simbolnimi po­meni, ki jih ima hrana v kontekstu identitet, se v zadnjih letih ukvarja Jernej Mlekuž (glej 2008, 2017, 2020). Najintenzivneje, predvsem z zgodovinskega in dedišcinskega stališca, pa se je s preucevanjem Raziskovalci so ugotavljali, da je hrana pomemben ele­ment razlicnih ritualov, med njimi tudi obredov prehoda. Hrana se pogosto obravnava ob raziskavah praznovanj oz. ritualov življenjskega kroga, kot na primer porok in pogre­bov, pa tudi med nosecnostjo, ob porodu in v poporodnem obdobju (npr. Godina-Golija 2014; Saritas 2015).2prehrane ukvarjala Maja Godina-Golija (npr. Godina-Golija 1996a, 2006, 2020). Do 70. let 20. stoletja so tako tuji kot domaci etnologi porod oz. rojstvo ter vse z njima povezane šege in navade preuce­vali v sklopu rojstnih šeg in ljudskih verovanj.32 Ameriška antropologinja Robbie Davis-Floyd je ugotavljala, da sta v zahodni družbi – kljub navideznemu manku ritualov, ki bi dolocali posebnost tega obdobja za žensko, tako kot je to praksa v bolj tradi­cionalnih družbah – nosecnost in porod prav tako obred prehoda in je v njem ritualizacija še kako prisotna, in to v »standardnih postopkih za normalen porod« (angl. standard procedures for normal birth). Porodniške standardizirane preglede razume kot »racionalne ritual­ne odzive na skrajni strah naše tehnokratske družbe pred naravnimi procesi«, ki jih kljub razviti medicini ne moremo povsem nadzirati (Davis-Floyd 2003: 2). Kot je ugo­tavljala etnologinja Irena Rožman, je bila kultura rojstva do takrat v slovenskem prostoru obravnavana v sklopu drugih tematik in ne samostojno, pri cemer so raziskovalci najvec­krat poudarjali le »prežitke ljudskega verovanja z apotro­pejskim darovanjem« (Rožman 2004: 15–16). Fanci Šarf je leta 1979 objavila prvo samostojno etnološko razpravo o kulturi rojstva Porod in nega dojencka v luci socialno- higienskih razmer. V njej je opisala družbene, gospodarske in higienske razmere v vaških skupnostih, v katerih so žen­ske v 50. letih 20. stoletja rojevale in negovale dojencke. Tudi ona je ugotavljala, da »[je] preganjanje urokov in more poleg krstnih šeg v naši strokovni literaturi še najbolje ob­delano. Nihce pa ob vsem tem ni opisal vsakdanjosti, tiste, ki nam pokaže življenje!« (Šarf 1979: 348) V slovenskem prostoru se je sodobnim praksam med no­secnostjo in ob porodu med prvimi in najbolj poglobljeno posvecala Irena Rožman, avtorica knjige Pec se je podr­la: Kultura rojstva na slovenskem podeželju v 20. stoletju (2004). V zadnjih letih vedno vec etnologov in kulturnih antropologov preucuje sodobne prakse, povezane z nosec­nostjo in s porodom.43 Izid knjige Brigitte Jordan Birth In Four Cultures: A Crosscultural Investigation of Childbirth in Yucatan, Holland, Sweden and the United States leta 1978 pa je v svetu spodbudil nove raziskave in s tem tudi antropologijo rojstva (Jordan 1978; Van Hollen 1994; Ro­žman 2004: 13). Omenjene študije preucujejo družbene, kulturne in biološke razsežnosti poroda ter odstirajo zapleten pogled na kulturo. Rojstvo umešcajo v specificne kontekste politicnih in gospodarskih situacij ter ga obravnavajo kot prizorišce, na katerem se kultura pro­izvaja, reproducira in ohranja (Van Hollen 1994). Tako kot vsako historicno gradivo ima tudi gradivo o kul­turi rojstva svoje posebnosti. Obravnavana tema je bila zaradi nekdanjih specificnih družbenih razmer pogosto parcialno raziskovana. Rojstvo je bil in je še vedno zelo intimen dogodek, v preteklosti pa moški raziskovalci do tega izkljucno ženskega sveta niso imeli dostopa. Tema tudi ni bila v ospredju poglobljenih raziskav. Razloga sta dva: prvic, glavnino moških raziskovalcev tema ni zani­mala, drugic, kot moški pogosto niso imeli dostopa do informacij in opazovanja. Slovenski etnologi, med njimi Boris Orel, Vilko Novak, Jože Lekše in Lojze Golobic, ki so se tej temi še zlasti posvecali, so rojstne šege in verova­nja obravnavali le z dostopnimi informacijami (Šarf 1979: 348; Rožman 2004: 16). Iz tega razloga je historicno gra­divo smiselno ponovno analizirati, interpretirati in ovre­dnotiti. Kljub zavedanju, da ponuja omejen uvid v pretekle prakse kulture rojstva, lahko fokusirane analize zbranega gradiva, kot je pricujoca, prispevajo nova spoznanja. V prispevku se posvecam prehranjevalnim priporocilom, zapovedim, prepovedim in tabujem v nosecnosti, ob po­rodu in v prvih mesecih otrokovega življenja, kakor jih na Slovenskem razkriva razlicno gradivo; ob tem se po­svecam tudi vlogi hrane. Prispevek temelji na analizi zelo razpršenega gradiva in izbranih del, v katerih so etnologi, etnologinje, ljubiteljski zbiralci in zbiralke objavljali gra­divo z razlicnih koncev slovenskega etnicnega ozemlja. Ker gradivo izbranega obmocja kljub nekdanji politic­ni razdeljenosti kaže podobne prakse, šege in navade ter verovanja, ga obravnavam kot bolj ali manj koherentno celoto. Nabor gradiva odraža verovanja – v glavnem v kmeckem okolju – iz obdobja od 2. polovice 19. do srede 20. stoletja.54 Leta 2016 je bila v Slovenskem etnografskem muzeju na ogled raz­stava Rojstvo: Izkušnje Rominj, ki je predstavila prakse in preprica­nja med nosecnostjo, ob porodu in poporodni negi dojencka ter iz­kušnje in refleksije o vlogi romskih žensk (Spletni vir 1). Leta 2019 je mednarodno konferenco Porodne in poporodne prakse v Sloveniji in na Portugalskem organiziral Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. V zadnjih letih je bilo na to temo objavljenih vec clankov (glej Drglin 2003, 2007; Janko Spreizer 2012). Glavni vprašanji, na kateri s pomocjo gradiva odgovarjam v pricujocem prispevku, sta: prvic, kakšne so znacilnosti gradiva o hrani, ki so ga zbrali slovenski etno­logi in etnologinje v zvezi s kulturo rojstva; na kaj so se osredotocali in kje je njihov manko, in drugic, katera hrana se je v preteklosti pojavljala v skrbi za mater in otroka in kako lahko s pomocjo verovanj, ljudske medicine in splošne skrbi za žensko in njenega otroka v predporodnem in po- porodnem obdobju razberemo njeno funkcijo. Vsi pregle­dani viri s podatki o nekdanjih šegah in navadah v zvezi s kulturo rojstva omenjajo specificne jedi, živila in zelišca, njihovo pripravo in vpetost v navade, šege in rituale v pred- in poporodnem obdobju. V nadaljevanju predstavljam tako izbrane primere in kontekste, v katerih je hrana igrala po­membno vlogo, kakor tudi kratek, a do neke mere kriticen pregled nekdanjega zbiranja in objavljanja gradiva. Zaznamovanje »drugega stanu« Otrok z rojstvom vstopi v svet živih, nato zapusti svet otrok in vstopi v svet odraslih, zatem izstopi iz sveta sam­cev, da bi vstopil v svet porocenih, navsezadnje pa zapusti svet živih, da bi vstopil v svet mrtvih. Francoski sociolog in antropolog Jean Canzeneuve je zapisal, da se prehod iz enega stanja v drugega zgodi z »intervencijo numinoz- nega« (1986: 98). S prehajanjem družbenih kategorij se ravnovesje poruši tako v kategoriji, ki jo clovek zapušca, kot v kategoriji, v katero vstopa. V eni zaradi izgube na­stane vrzel, v drugi pa pretres zaradi novega clana. V casu prehoda clovek ne pripada nobeni kategoriji, »lebdi zunaj vseh pravil, je »na robu« (Cazeneuve 1986: 97). Ljudje so verjeli, da so prav ta vmesna stanja še zlasti obcutljiva za razlicne anomalije, zato so jih poskušali preprecevati z razlicnimi rituali, prepovedmi in zapovedmi (Gennep 1960; Turner 1987: 3–19). V nosecnosti kot vmesnem stanju ženska prehaja iz ene družbene vloge v drugo. V vecini družb se z rojstvom pr­vega otroka vloga in položaj ženske spremenita. Materin­stvo, in to ne glede na njeno starost, naredi iz dekleta zrelo žensko, je zapisala antropologinja Sheila Kitzinger (1994: 1). Ženska z materinstvom pridobi spoštovanje skupnosti, obenem pa je njena vloga matere postavljena na piedestal obcudovanja in tudi opazovanja, kajti otroci so v vsaki družbi nosilci prihodnosti. Pred drugo svetovno vojno so v slovenskem in tudi evrop­skem prostoru otroci zagotavljali nadaljevanje rodu, ohra­njanje rodbinske moci, premoženja, zemlje ter tudi dru­žinske dejavnosti. Pomembna naloga žensk je zato bila, da rodijo naslednika in za njegovo dobrobit poskrbijo že v maternici (Kitzinger 1994: 39-49; Žagar 1997: 2; Kofol 2003: 214). Nosecnost in rojstvo otrok so zato spremljala razlicna priporocila in tabuji, s katerimi se je poskušalo vplivati na biološke procese. Po prevladujocem mnenju je nosecnost eno najlepših obdo­bij v življenju ženske, je pa obenem povezano tudi s stra­hom in z negotovostjo. To nakazujejo tudi številna vero­vanja in prakse, v preteklosti spletene okoli nosecnosti, ki se, da bi se rodil zdrav otrok, v doloceni meri ohranjajo še danes (glej Rožman 2004; Šrimpf Vendramin 2011). Tabuji ne razkrivajo samo praks, strategij in verovanj, s katerimi so poskušali »zagotoviti« rojstvo zdravega otroka. Razkri­vajo tako skrb skupnosti za posameznika kot tudi skrb po­sameznika, da za skupnost stori vse, kar je v njegovi moci. Na drugacne otroke se še danes gleda kot na anomalijo, zato si skupnost želi zdrave otroke, ki ji bodo zagotovili nadaljnji obstoj in »normalno« delovanje (Rožman 1999: 288; Ramšak 2001: 109). V skrbi za rojstvo zdravega otro­ka je morala mati med celotno nosecnostjo in tudi pozneje upoštevati vrsto razlicnih priporocil, ukrepov in tabujev ljudske medicine in verovanj dolocenega okolja. Po ugotovitvah raziskovalcev so se nekatere tabujske prakse razvile iz prepricanja, da pocutje nosecnice, njena custva, želje in dejanja vplivajo na telesno in duševno zdravje ter znacaj še nerojenega otroka. Predpisi so nosecnicam neka­tera dejanja zapovedovali, druga prepovedovali, nanašali so se na obnašanje, prehranjevanje, stike z dolocenimi ljudmi, živalmi, rastlinami in dolocenimi kraji. Kot del ljudske me­dicine so temeljili na predsodkih in misticnih predstavah ter tudi izkušnjah in intuiciji (Zablatnik 1990: 54; Žagar 1997: 6; Ramšak 2001: 109; Rožman 2004: 30). Del verovanj in praks izhaja tudi iz uradne medicine; to so (bile) predstave in prakse, ki jih je splošna medicina že opustila, med ljudmi pa so ostale žive (Weiser-Aall 1967: 459-460). Ta verova­nja je v obsežni študiji o otroštvu na Norveškem raziskala avstrijsko-norveška etnologinja in folkloristka Lily Weiser­-Aall. Ugotovila je, da se verovanja, ki poskušajo prirojene napake na zarodku prepreciti z uživanjem dolocene hrane ali njenemu izogibanju, delijo na dve skupini. V prvo sodijo verovanja, da lahko neka nadnaravna sila zarodek poškodu­je že v maternici, v drugo pa, da materina dejanja in cutenja vplivajo na otrokov razvoj. Verovanja naj bi izvirala iz staro- indijskih medicinskih nasvetov, ki so se iz medicinskih knjig in babiških prirocnikov prenesli med ljudi ter ostali v izrocilu tudi potem, ko jih je uradna medicina že zavrgla (Weiser-Aall 1967: 460-494). Nosecnost in hrana Prehranski tabuji65 Casovni razpon odraža pojavnost obravnavanih praks, kakor je mo­goce to razbrati iz navedb zapisovalcev in raziskovalcev v izbranih publikacijah. so stalnica vseh družb. Vecina religij doloceno hrano predpisuje kot primerno ali neprimerno za uživanje. Zapovedi, ki muslimanom in judom zapovedu­jejo uživanje svinjine, hindujcem pa govedine, so splošno znane. Stalne prepovedi uživanja dolocene hrane se na­našajo na doloceno družbeno skupino, zacasne prepove­di oz. tabuji pa so povezani z dolocenimi obdobji, kot so menstruacija, nosecnost, otroštvo, dojenje, ali s posebnimi dogodki, kot so priprava na lov, vojskovanje, poroka, po­greb itd. (Den Hartog 2003; Meyer-Rochow 2009; Knight 2010: 382–384).76 Beseda tabu v Polineziji oznacuje nekaj, kar je po eni »strani sveto, posveceno, z druge strani pa strašno, nevarno in necisto. Izvirno ozna­cuje moment svetega, ki še ne locuje med svetim in necistim« (Freud po Rožman 1999: 285). V antropologiji se je termin uporabljal, kadar se je skliceval na prepoved v sklopu rituala (Knight 2010: 382). Z uživanjem ali neuživanjem dolocene hrane se ustvarjajo tudi identitetne razlike (Godina-Golija 1996: 212; Baskar 2004: 59). S prepovedmi in z omejitva­mi uživanja dolocene hrane ali pijace posamezniku ali ce­lotni socialni skupini se lahko oblikujejo segregacije glede na starost in razredno ali kastno, versko, etnicno, spolno ali nacionalno pripadnost (Godina-Golija 1996: 212). Nekateri prehranski tabuji so se razvili kot poskus nadzora clovekove usode, drugi, ki temeljijo na religijskih verova­njih, pa so povezani z zdravjem ljudi. Omejevanje neka­terih živil lahko odraža razlike med spoloma oz. prevlado enega spola nad drugim. V ozadju številnih prehranskih tabujev – tudi z na videz verskim oz. duhovnim izvorom – so ekološki, zdravstveni, ekonomski ali prehrambni ra­zlogi (Harris 1985; Baskar 2004; Meyer-Rochow 2009). Številni prehranski tabuji v nosecnosti in poporodnem obdobju izhajajo iz domnevno slabega vpliva na zdravje (Meyer-Rochow 2009: 8). Po Mary Douglas se družbe s tabuji odzivajo na nejasne, mejne, dvoumne ali izjemne dogodke, in to tako, da jih opredelijo, podvržejo pravilom in tabujem, s cimer jih postavijo v jasen družbeni kontekst in ponovno vzpostavijo red (Douglas 2010 [1966]). Ne glede na to, ali je kot mejno, tabujem podvrženo nevar­no stanje dojeta nosecnost, ali neugoden razplet povzroca hrana, sta tako nosecnica kot hrana podvržena številnim verovanjem, pravilom in tabujem. Da so ti precej dol­goživi, razkriva tudi leta 1480 objavljeni Evangiles des Quenouilles, ki je zabeležil okoli 250 ljudskih verovanj iz francoskih provinc Pikardija in Flandrija (Garay in Jeay 2006: 10). Nekatera v njem opisana verovanja so poznali v širšem evropskem prostoru, tudi na Slovenskem. V Evangiles des Quenouilles med drugim beremo, da je na otrokov videz lahko vplivala tudi med nosecnostjo zauži­ta hrana. Ce bi na primer ženska jedla zajcje glave, bi se otrok rodil s preklano ustnico (zajcja ustnica), ce bi jedla ribje glave, bi se otrok rodil z ribjim podobnimi usti, sir naj bi vplival na videz reproduktivnih organov – majhen penis ter široko in globoko vulvo (Garay in Jeay 2007: 429). Epilepsija oz. bolezen sv. Janeza naj bi bila posle­dica hranjenja z ovcjo glavo, s petelinovim grebenom ali z jeguljo (Garay in Jeay 2007: 434). V omenjenem delu je tudi zapoved, da je z noseco ali s poroceno žensko v reproduktivnem obdobju prepovedano govoriti o težje dosegljivi hrani. Ce ženska te hrane ne bi mogla zaužiti takoj, ko bi si jo poželela, bi se otrok lahko rodil s telesnim znamenjem v obliki zaželene hrane (Garay in Jeay 2007: 429). Znamenja na otrokovem telesu bi se lahko pojavila tudi, ce bi kdo v obraz nosece ženske vrgel cešnje, jagode ali jo polil z rdecim vinom (Garay in Jeay 2007: 430). V slovenskem prostoru so raziskovalci in zbiralci že zgo­daj zaceli beležiti šege življenjskega cikla. Že v Valvasor­jevi Slavi Vojvodine Kranjske beremo o krstnih šegah pri Gorenjcih in skrbi za porodnico na Vipavskem, pri cemer se omenja tudi hrana (Valvasor 2017 [1877–1879]: 116, 132). Podatke o hrani so beležili tudi poznejši raziskovalci rojstnih šeg in navad (npr. Orel 1944). Temu ob verovanju najveckrat omenjenemu podatku je bilo do sedaj namenje­no premalo pozornosti. Predporodno obdobje V slovenskem kmeckem okolju je bilo razširjeno preprica­nje, da bo pri hiši toliko otrok, kolikor jih bo dal Bog. Pri porocenih parih so bili otroci, še zlasti prvi, pricakovani in zaželeni. Zakon brez otrok je bil v oceh okolice sramota. Ce zakonski par ni mogel imeti otrok, je ženska veljala za »jalovo«. Te ženske so se trudile, da bi s pomocjo zelišc­nih pripravkov in magijskih praks prišle do želenega otro­ka. Prenekatera mati s številcno družino pa si je želela, da bi imela kakšnega otroka manj (Žagar 1997: 3–4).87 Prehranski tabuji se pojavljajo tudi ob obredih prehoda, lahko pa tudi v casu suše, poplav, luninih in soncnih mrkov in ob drugih posebnih dogodkih (Meyer-Rochow 2009: 6–7). Pri pri­cakovanih in zaželenih otrocih so na razlicne nacine vpli­vali na njegov videz, karakter in tudi spol. Ko še ni bilo mogoce vnaprej izvedeti otrokovega spola, so z magijskih praksami napovedali ali celo carali spol otroka; nekatere so bile povezane z dolocenimi živili. V Kobaridu je bilo razširjeno prepricanje, da ce hoce nosecnica roditi fantka, mora v jamo vreci zlato jabolko, ce si je želela deklico, je morala v jamo vreci navadno jabolko. Podobno verovanje so poznali tudi v Logu pri Breginju, kjer je morala ženska, ki je želela roditi deklico, v vodo vreci jabolko, za decka pa nož krivec (Šarf 1979: 351). Rojstva v vasi so napovedovali tudi lešniki. Tako so v Lju­binju na Tolminskem dobro letino lešnikov tolmacili kot znamenje, da bo v vasi veliko rojstev (Rutar 2000: 165). V Podjuni na Koroškem pa so celo poznali pregovor: »Ve­liko lešnikov, veliko grešnikov.« Lešniki so lahko razkrili tudi otrokov spol. Ob dobri letini lešnikov se je mati lahko nadejala fanta, ob dobri letini jabolk pa deklice, je zapisal Pavel Košir v delu o ljudski medicini na Koroškem (Košir 1922: 21-22). Na Koroškem se nosecnice niso smele igrati z zajci ali jih celo gledati, da se otrok ne bi rodil z zajcjo ustnico (Mö­derndorfer 1964: 209). Nekoliko drugace je bilo to zapisa­no že v delu Evangiles des Quenouilles. Razširjeno je bilo tudi verovanje, da na otrokov znacaj vpliva stik nosecnice s krvjo, zato ni smela jesti krvavic in mesa, iz katerega kri še ni popolnoma odtekla, prav tako pa ni smela klati perutnine ali prestrezati krvi pri kolinah, da otrok ne bi postal krvolocen, sadist ali morilec (Rožman 1999: 287). Podobno lahko razumemo tudi verovanje, ki so ga poznali v Brdih, in sicer, da nosecnica ne sme gledati klanja živi­ne, ker bo otrok iznakažen (Sirk 2009: 112). Verovanja o znamenjih, ki se pojavijo zaradi želja nosec­nice po dolocenih hrani, so znana že iz srednjega veka in razširjena po vsem svetu: v Mehiki, med potomci afriških priseljencev v Ameriki ter v Nemciji in še kje (Tolksdorf 1975; Phillips 2005; Forestell in Mennella 2008: 56). Skup- no tem verovanjem je, da otrok dobi znamenje, ce se no­secnica ob tem dotakne dela svojega telesa; znamenje se pojavi prav na tem mestu. Möderndorfer v knjigi Ljudska medicina pri Slovencih piše, da je to verovanje živo na celotnem »slovenskem obmocju«: »zaradi tega je noseca mati vedno pazila, da ni segla tedaj, kadar si je cesa pože­lela, v obraz, da otrok ni dobil znamenja na tem vidnem mestu« (Möderndorfer 1964: 209). Tudi na evropskem obmocju so verjeli, da ima materino znamenje obliko in podobo zaželenega sadeža. Ce si je mati zaželela sliv, je otrok dobil bulo; ce si je zaželela cešenj ali fižola, je bilo znamenje te oblike in velikosti (Möderndorfer 1964: 209). Materino znamenje je otrok lahko dobil tudi v primeru, da nosecnica ni imela v mislih še nerojenega otroka, ko je uživala hrano, ki si jo je zaželela.98 Do uvedbe kontracepcijskih sredstev, ki so ženskam omogocala ucinkovito nadzorovanje reprodukcije, so si ob neželenih nosec­nostih pomagale z rastlinskimi pripravki. Na Koroškem so ženske v ta namen uživale ržene rožicke (Oder 1992: 297). Za rastline, ki povzrocajo splav, so veljali tudi oleander, vinska rutica, peteršilje­va korenina, navadni vratic idr. (Bohinc 1985). Za odpravo mrtvega plodu ali splav »je bilo treba piti zavrelico rdecega vina in rdece metlike, zelišce pa po1agati med noge in piti zavrelico vina in ko­renin bele cemerike (Veratrum album L.) in seme luštreka [...] Tak pripomocek je bil tudi obliž na trebuh iz vodne zavrelice vijolic,« je pisal Möderndorfer (1964: 314). V krajih v okolici Kobarida so za spodbujanje menstruacije pripravljali pripravke iz rutice, vina in sladkorja. Verjeli so, da menstruacijo spodbuja izogibanje kisli hrani in uživanje mlecnin (Sosic 2000: 232–233). V Savinjski dolini so ženske verjele, da bodo, ce bodo pile ovcje mleko, nosile toliko casa kot ovce, nato pa bodo splavile (Möderndorfer 1964: 313). Takšnim znamenjem so v okolici Vrbskega jezera rekli »malik« (Košir 1922: 21). Kožna znamenja naj bi povzrocala tudi nepotešena želja po pijaci. Na Blokah so verjeli, da je crna lisa na otroko­vem telesu posledica nepotešene želje nosecnice po crnem vinu (Möderndorfer 1964: 209). V Brdih pa, da je otrok postal pegast, ker se je nosecnica polila z vinom (Sirk 2009: 112). Ker so kožna znamenja nekaj, kar ostane, so v Dolenjem Zemonu pri Ilirski Bistrici vzrok za nastanek poskušali odpraviti že pri izvoru, to je pri skominah oz. ma­terinih željah. Spomladi so, takoj ko so jo prvic zagledali, utrgali mlado praprot, jo trikrat pregriznili in rekli: »Mlada mladina, ne bod' mi skomina!« (Möderndorfer 1964: 210) Kot kažejo spletne objave in lastna raziskava (Šrimpf Ven­dramin 2011: 11), opisana verovanja niso stvar preteklosti. Ce so v preteklosti raziskovalci, predvsem s podrocja me­dicine in sorodnih ved, vzrok za nosecniške prehranske že­lje iskali v biologiji in fiziologiji, pa v zadnjih letih vse vec raziskovalcev upošteva kulturni vpliv. Vedno bolj se zave­dajo, da so nosecniške želje biološko dejstvo s kulturnimi posledicami, kot sta se izrazili klinicni in zdravstveni psi­hologinji Natalia C. Orloff in Julia M. Hormes (2014). Kot je med prvimi ugotavljal nemški etnolog Ulrich Tolksdorf, so nosecniške želje kulturno programirane in strukturira­ne (1975: 98). Vse skomine po hrani naj bi bile družbeno determinirane, saj si nosecnice v razlicnih okoljih želijo razlicno hrano (Orloff in Hormes 2014).109 Tudi sama sem leta 2011 na terenu v obcini Rogaška Slatina zbrala nekaj pripovedi o nosecniških željah in znamenjih. Ta verovanja so bila prisotna vsaj še v 90. letih 20. stoletja in so jih poznale tako mlajše kot starejše ženske (Šrimpf Vendramin 2011). Izjemno stanje nosecnic okolica prepozna, sprejme z vsemi posebnostmi in jih obravnava kot nekaj naravnega. Pri sprejemanju no­secniških želja po doloceni, vcasih nenavadni hrani, imajo pomembno vlogo nauki in verovanja iz njenega kulturnega okolja. Ti že v jedru nosijo sporocilo, da je treba vsaki no­secniški želji po hrani ustreci in jih ne poskušati preprece­vati.1110 Glede na raziskave si ženske npr. v Nigeriji najveckrat zaželijo sad­je, zelenjavo in kosmice, medtem ko v Tanzaniji ženske ob sadju in zelenjavi hrepenijo še po mesu, ribah, žitih. V Kanadi in ZDA se nosecnice najveckrat želijo sladko hrano (Orloff in Hormes 2014). Ceprav nosecniške želje odstopajo od siceršnjih pre­hranskih navad, so bile te tako v preteklosti kakor danes družbeno sprejemljive. Nosecniške želje so danes celo pri­cakovane in dojete kot nekaj samoumevnega in naravnega. Rojstvo otroka Fanci Šarf piše, da je še v zacetku 20. stoletja porod na slovenskem podeželju veljal za nekaj neprijetnega, nekaj, kar je treba skriti in za njim zakriti sledi (Šarf 1979: 345). Šega, da je bilo treba med porodom zatemniti okna, da ne bi zli duhovi škodovali porodnici in otroku, je bila odsev tega, da je bil porod skriv(nost)en dogodek, katerega izid ni bil vedno srecen (Orel 1944: 226; Rožman 1997: 242; Puhar 1998: 95). Da bi novorojenemu otroku zagotovili sreco v življenju, so ponekod tik pred porodom na mizo nastavili kruh in vino. Z njima so želeli pridobiti naklo­njenost sojenic in rojenic, da bi po okrepcilu novorojencu dobro sodile (Orel 1944: 266). Hrana ni bila povezana samo z vero v sojenice in rojenice, ponekod je imela aktivno vlogo tudi med porodom. Podat­ki iz casov, ko so ženske vecinoma rojevale doma,1211 Odraz tega je mogoce najti tudi v pripovednem izrocilu. Motiv no­secniških želja je vkljucen v nekatere pravljice – v Grimmovo prav- ljico o Motovilki (Grimm 1999: 88). Omenjena pravljica je v prav- ljicnem tipnem indexu klasificirana pod oznako ATU 310, razlicice tega pravljicnega tipa pa so razširjene po celem svetu – v Evropi, Aziji, Severni Afriki in Severni Ameriki (Uther 2004: 190–191). naka­zujejo, da so pri porodu pomagale lokalne ženske, babice, ki za to pomoc niso bile formalno izucene (Kovacic 1997; Rožman 1997). Kljub manku (medicinskega) znanja pa razlicni viri o ljudski medicini kažejo, da so ljudje poznali tehnike, za katere so verjeli, da lahko z njimi lajšajo porod. Predvsem so uporabljali zelišca, ponekod pa so porodni­ce jedle hrano, za katero so verjeli, da olajša porod. Na Kranjskem so verjeli, da pomaga, ce nosecnica pred poro­dom poje vecje kolicine jabolk in drugega sadja. V Apacah na Koroškem pa, da za lažji porod pomaga pražena cebu­la, zato so jo nosecnice jedle dlje casa pred porodom. Ob Pesnici so v zacetku 19. stoletja nekatere ženske na vecer pred božicem pekle »kockruh«; v moko so primešale divji grah ali bob, beli lokvanj in pernicni koren. Med polaga­njem kruha v pec so izmolile molitvico za sreco vseh, ki bodo ta kruh jedli, in za srecen porod (Möderndorfer 1964: 309). Na Gornjegrajskem so nosecnicam svetovali, naj že šest mesecev pred porodom vsak dan pojedo šcepec soli in ga poplaknejo z mrzlo vodo, da bo otrok imel bolj drobne kosti in bo manj rejen (Lekše 1956: 79). Porod so lajšali tudi z razlicnimi zelišcnimi in drugimi pripravki, v Ziljski dolini s cajem iz kresne praproti. Po­nekod so posušili ribja jetra in žolc, jih zdrobili in prašek zamešali v vino (Möderndorfer 1964: 311). Spet drugje so na trebuh porodnice polagali obkladke iz vode, v kateri so kuhali cesen s kito vred. Na Koroškem so porodnicam noge mazali z vinom (Möderndorfer 1964: 311–312). V okolici Kobarida so porod spodbujali s kamilicnimi kopel­mi in pitjem sirotke (Sosic 2000: 21–23). Tudi poporodne krvavitve so ustavljali z razlicnimi caji ali zelišcnimi pripravki. V Ziljski dolini so krvavitve usta­vljali s »cimtovim gajstom«,1312 Prvi porodnišnicni oddelek je Ljubljana dobila leta 1789, vendar je še po sto letih v porodnišnicah rodilo zelo malo žensk. Te so bile bolj kot ne namenjene ženskam s socialnega dna (Puhar 1998: 95). Trend povecevanja porodov v porodnišnicah se je zacel zviševati šele po drugi svetovni vojni skupaj z razvojem zdravstva in zdravstvenega sistema (Sapac 2016: 18). pomešanim z medom; dajali so jim tudi sok rdecega »crivca«, sok drobnih kopriv ali pa caj iz ob kresu nabrane praproti. Na Cerkljanskem so krvavitve ustavljali tako, da so ženski dali za »en lešnik v prah zdrobljenih križev«, tj. sten, ki locijo orehova jedrca (Möderndorfer 1964: 314-315). Poporodna dieta Skrb za porodnice se ni koncala ob porodu. Kazala se je v zagotavljanju pocitka in poporodni dieti, sestavljeni iz jajc, belega kruha in vina, o cemer je pisal že Valvasor.1413 Najverjetneje je to bilo žganje s cimetom. Vera, da naj bi vino porodnici vrnilo moc, je bila splošno razširjena (Šarf 1979: 347). Podatki iz Kranjske pred le­tom 1845 opisujejo, da je bilo pol vedra vina za porodnico malo in da se je ženska, ki je dobila le toliko ali manj, cutila nesrecno oz. prikrajšano. Tudi v Ziljski dolini, kjer je bilo vino drago, je bila navada, da si je morala mati za porod vino kupiti sama. Ce tega ni zmogla, je morala pro­dati del premoženja, tudi lastne kite (Möderndorfer 1964: 316). Vino je bilo sestavni del prehrane ob in po porodu. Velikih kolicin vina porodnice pogosto niso popile same. Za Ljubljano je bilo zapisano, da je »mož po porodu kupil ženi eno vedro (56 litrov) vina, vendar je obicajno vecino popil kar sam« (Pajsar in Židov 1991: 170). Krepcilne naj bi bile tudi jedi za porodnico. Kot hrana, ki vraca moc, so veljala jajca in mesne juhe (Möderndorfer 1964: 316; Balkovec Debevec 1994: 230; Rožman 2004: 128). Še zlasti naj bi moc dajala kokošja juha, ki so jo pri­porocali še v zacetku 90. let 20. stoletja (Oder 1992: 250), ponekod pa še danes.1514 Valvasor navaja, da so botri na Kranjskem za botrinjo, osem ali štiri­najst dni po krstu, prinesli velik kos kruha, nekaj jajc, masla in vina (Valvasor 2017 [1877–1879]: 116). Zbiralka lokalnega izrocila Darin­ka Sirk je opisala poporodni jedilnik v Brdih. Porodnica je najprej dobila šamado, posebno pijaco, ki so jo po narocilu v lekarni pripravili iz mandljevega olja in aromaticnih do­datkov. Nosecnice so jo pile nekaj dni pred porodom in po njem. V jedilnik je obvezno sodila kokošja juha, zakuhana z zdrobom ali vlivanci; mesa ni smela uživati. Kokoš, belo ali crno, za prvo juho je morala prinesti porodnicina mati. Poleg kokošje so pripravljali še juho iz posušenega nariba­nega kruha (ribanico), kruhovo jed (hrvatico), porodniško omleto (letvano ali .ltvano frtaljo), prepecenec, oblit s cr­nim vinom, ocvrte kruhove rezine (šnite), redko tudi šodo (šoto). Obicajno hrano je porodnica zacela uživati po ci­šcenju, približno trideset dni po porodu. Takrat je bila spo­sobna za normalno življenje in je zacela opravljati vsa dela (Sirk 2009: 14-15). Za okolico Brusnic pa je Irena Rožman zapisala, da je bila porodna dieta v »glavnem sestavljena iz nemastne kokošje juhe, trijeda, to je v jajcu popecenem belem kruhu in namocenem v sladkanem rdecem vinu, ko­košjega mesa, maslene zabele, mlecnega belega kruha, vi­na in kamilicnega caja« (Rožman 2004: 128). Kot je pokazala lastna raziskava, pa so pripravo krepcil­nih jedi še v 90. letih – ponekod pa še danes – ohranjale predvsem mame, babice in tašce, ki so skrbele za mlajše ženske v družini (Šrimpf Vendramin 2011). Obeležitev prihoda novega clana Zaradi velike umrljivosti otrok so se ljudje bali, da bi ta umrl nekršcen, zato je bil krst pomemben del obreda ob rojstvu. Kljub številcnim družinam sta bila krst in gostija po krstu svecan dogodek, s katerim so novorojenega otro­ka sprejeli v kršcansko obcestvo in vaško skupnost (Žagar 1997: 9). S hrano so ustvarili svecanost dogodka, z da­rovi pa so ženski po porodu prihranili pripravo hrane. Po krstnem obredu so na novorojenckovem domu pripravili slavnostno kosilo, lahko pa so se med potjo ustavili tudi v gostilni, kjer so »zapili otroka«; zgodilo se je tudi, da so se domov vrnili brez njega (Kuhar 1972: 184). V Strojni so h krstu nosili »krajc«, dar iz peciva, klobase in denarja. Zatem so ga podarili prvemu, ki so ga srecali, ta pa je otroku zaželel sreco. Ce niso srecali nikogar, so »krajc« podarili župniku ali mežnarju. Po krstu so na no­vorojenckovem domu pripravili pojedino, kjer so postregli z juho, mesom, s hrenom, pecenko in z ocvrtim belim kru­hom, šnitami (Makarovic 1982: 288–289). Tudi v Brdih so krst na novorojenckovem domu proslavili s slavnostnim kosilom. Darinka Sirk je zapisala, da je bil jedilnik podoben praznicnemu ob osebnih praznikih. Po­leg drugega peciva niso smele manjkati »šnite«: Pripravili so jih tako, da so kruhove rezine najprej na­mocili v osladkanem vinu (otrokom v osladkanem mle­ku), nato v stepenem jajcu, jih ocvrli na maslu in ocvrte potresli s sladkorjem. Po prvi svetovni vojni so Brici prevzeli italijansko navado (ki se je obdržala do danes), da so za krst kupili konfete. Modre za decka, rožnate za deklico. (Sirk 2009:17) Tudi v predmestju Maribora so ob krstu postregli z gove­jo juho, ocvrtimi pišcanci, s svinjsko pecenko, krompir­jem, solatami, kompotom, potico in z drobnim pecivom. To svecano kosilo je pripravila mati sama (Godina-Golija 1992: 109), v Cerknici pa so za ta namen najeli kuharico, najpogosteje sosedo, ki je pomagala pripraviti kosilo (Ce­plak 1990: 134). Obvezen del krsta je bilo botrino obdarovanje porodnice. Na Tolminskem je ob krstu botra materi kršcenca prinesla liter vina in tri ali štiri bele »pogace«, ki so bile navaden, kvašen, toda bel kruh. Botra je otroke v hiši lahko obda­rovala tudi z do 20 cm dolgimi štruckami, domaci pa so jo v zahvalo pogostili s »šnitami« (Rutar 2000: 57, 157). V Škofji Loki je botra porodnico obdarovala s pogaco, z litrom vina, lahko je dodala malo masla, sladkorja in jajc (Sterle 1984: 158). V Cerknici sta nekaj dni po rojstvu porodnico obiskala otrokova botra in boter in ji prinesla pogaco, »ki je bila ob strani pletena v kito, na sredini pa je imela križ ali znak IHS. Drugi družinski clani so dobili manjše okrašene pogace« (Ceplak 1990: 134). Teden ali dva po porodu, ponekod tudi po krstu, se je obha­jala botrinja, to je pojedina in priložnost, da botra obdaruje porodnico. To dvojno obdarovanje so poznali v Tolminu, kjer je pred prvo svetovno vojno botra ob krstu porodnici podarila bele hlebce kruha, ob botrinji, po enem tednu, pa še pogace, riž, sladkor in olje. Novorojenckovi starši so takrat botrom ponudili potico in ocvrte šnite (Miklavcic-Brezigar 1996: 280). V Brdih je bila botrinja pogosto košara, polna dobrot, ki pa je morala biti pokrita, da sosedje ne bi videli, kaj je v njej, sicer bi hrana lahko porodnici škodovala. V njej je bil hleb »finega« kruha, potica, jajca, štrucka masla, steklenica pikolita ali dobrega crnega vina. Mesnina ni sodi­la v botrinjo, ker porodnici niso priporocali mesa vse do ci­šce oz. vpeljevanja, cerkvenega obreda, s katerim je ženska spet postala del skupnosti. Po enem tednu naj bi dar prinesla tudi porodnicina mati, od katere se je pricakovalo, da hci spet obdari s kokošjo (Sirk 2009: 17-18). Na darove v obliki hrane, ki so jih matere dobivale po roj­stvu otroka, ne smemo gledati samo kot na darilo, s ka­terim so ob tem dogodku pocastili matere. Irena Rožman je ugotovila, da je pomen pogace oz. kruha smiselno oce­njevati tudi glede na spolno delitev dela in pomanjkanje hrane. Ženske so, ce so le uspele, poskrbele, da je družina prvi teden po porodu še jedla kruh, ki ga je v ta namen spe­kla dan ali dva pred porodom. Pogaca, ki jo je mati dobila od botrov, je otrocnico še za dodatni teden razbremenila peke kruha, enega najnapornejših gospodinjskih opravil (Rožman 2008: 402). Da je bila botrinja vec kot le dar, razkrivajo podatki s Škocjanskih hribov, kjer so botrinjo obhajali takoj po krstu. Zanjo so morali prispevati tudi drugi, ne samo botri. Porodnicina mati je teden po porodu prinesla pogaco, jajca, sladkor, maslo, kokoš in cikorijo. Mož je moral kupiti »en strajh«, to je 60 litrov vina. Vsak od porodnicinih sorojencev je moral prinesti dve pogaci, za vsakega družinskega clana, razen oceta, pa potico. Tudi moževi bratje in sestre so morali prispevati, darovali so sladkor, maslo in kavo (Kuhar 1972: 185–186). Tako velik dar v obliki hrane kaže, da je bil namenjen razbremenitvi matere po porodu. Šega darovanja pogace oz. botrinje je bila pomembna tudi zato, ker so jo ne glede na socialni status dobile vse ženske, tudi tiste, ki so živele v pomanj­kanju (Rožman 2008: 402). Otrokova prehrana Materino mleko naj bi bila osnovna hrana novorojenega otroka. Pomanjkanje mleka so odpravljali z razlicnimi jed­mi in pripravki. Ena takšnih jedi je bila kurja juha, v kate­ri so kuhali šentjanževe korenine. Kolicino mleka dojece matere naj bi povecevalo tudi pitje žganja iz šmarnic in prevretka iz srcenke in sladkega janeža ter vina in hreno­vih semen. V isti namen so uporabljali tudi razlicna mazi­la: »Matere so si mazale prsi z vodno zavrelico sladkega janeža in fajgelnovega semena, ali pa z oljem, v katerem se je kuhal sladki janež in kuminovo seme. […] To je od­prlo materi mlecne žile« (Möderndorfer 1964: 317). Ponekod so verjeli, da mati s svojim mlekom vpliva na otrokov znacaj. Pavel Košir je o verovanju na Koroškem zapisal: »Vso skrb mora mati posvecati dojenju, zato naj se tudi varuje vsake neciste misli, ker bi to uplivalo na otroka; krotiti mora svojo poželjivost, ker bi v nasprotnem slucaju postal otrok poželjiv. Zato ne sme piti med dojenjem vode ali vina, ozir. zavživati sadja idr.« (Košir 1922: 30). Materino mleko pa ni imelo samo hranilne vrednosti, pri­pisovali so mu lepotilne, predvsem pa zdravilne moci. Na Cerkljanskem so vnete oci zdravili z »ženskim mlekom«, verjeli so, da pomaga pri napenjanju (»hrast«) (Sosic 2000: 239). V Ponikvah na Krasu so pravili: »Ce ujeda koga v ušesu, je dobro, da mu zlijejo noter malo mleka porodnice« (Maticetov 2019: 178). Ko so otroke zaceli navajati na gosto hrano, so tudi tej po­svecali veliko pozornosti. S hrano so poskušali lajšati otro­kove zdravstvene težave, ga pomiriti ali vplivati na njegov razvoj. Za pomiritev otrok so matere namesto dud, ki so se zacele množicno uporabljati šele v drugi polovici 20. stoletja, uporabljale krpe, v katere so zavile košcek slad­korja, kumino, janež, lahko tudi mak ali kruhovo sredico; dude so pomakale v vino ali žganje (Šarf 1979: 347), kar je otroka še dodatno pomirilo. Za lajšanje bolecin ob rasti prvih zob je otrok grizel koren v med namocenega rumenega šeboja. V Apacah na Koro­škem so otroku ponudili v vino namoceno žemljo. Da je otroku, ki mu rastejo prvi zobje, treba dajati vino, so me­nili tudi v Ljubljani, Savinjski dolini in Trebiji (Mödern­dorfer 1964: 321). V Brkinih in v Žvabeku na avstrijskem Koroškem so otroka po licih mazali z brinovim oljem, v ljutomerski okolici pa so mu celjusti natrli s cebulo (Mö­derndorfer 1964: 321; Sosic 2000: 241). Ponekod so verjeli, da hrana vpliva na otrokov razvoj. V Mengšu so otroku takoj po krstu dali v usta tri zrna soli, v veri, da bo imel mocne zobe. Na Koroškem so poznali navado, da sta boter in botra na poti h krstu vsakega, ki sta ga srecala, v želji, da bi otrok prej spregovoril, obdarila z denarjem ali žemljo »žlobudrico« (nem. Prodelkreuzer, Plappersemmel). V Veliki Nedelji so otroku v isti namen ob prvi kopeli v usta dali tri kapljice vode. V Beli krajini je botra otroku, ki dolgo ni spregovoril, spekla hlebcek in mu ga na loparju molce podala skozi okno. V Savinjski dolini, na Robu pri Velikih Lašcah in na Koroškem so otroka po glavi gladili s toplim hlebckom. Verjeli so, da lahko hrana in zelišca odpravijo govorne hibe. Na Ravnah so jeclja­jocemu otroku na glavo privezali meto, na Pohorju pa so mu ponudili kruh s surovim maslom (Möderndorfer 1964: 323–324). Specificnost gradiva Iskanje gradiva za pricujoci prispevek je razkrilo, da je ze­lo razpršeno po razlicnih publikacijah, ki se ne posvecajo predvsem kulturi rojstva in ritualom življenjskega kroga, temvec nacinu življenja na sploh. Že Fanci Šarf in pozne­je Irena Rožman sta ugotavljali, da je objavljeno gradivo pogosto dokumentiralo prežitke (Šarf 1979: 348; Rožman 2004: 16). Najvec gradiva o kulturi rojstva in podatkov o povezavi hrane s pred- in poporodnim obdobjem je v delih, ki obravnavajo (pogosto pretekli) nacin življena v posameznih krajih (npr. Makarovic 1975, 1982; Kozar­-Mukic 1988). Pomemben vir informacij o kulturi rojstva so tudi knjige iz zbirke Etnološka topografija slovenske­ga etnicnega ozemlja – 20. stoletja (ETSEO) (npr. Ceplak 1990; Oder 1992; Miklavcic-Brezigar 1996). V sklopu raziskave, ki se je zacela v 70. letih 20. stoletja, je bilo objavljenih 13 topografskih obravnav po obcinah, skupaj z devetimi zvezki vprašalnic pa so nastale metodološke in tematske usmeritve za nadaljnje etnološke topografske in monografske raziskave (Hazler 2012: 66). V poglavju o razkroju tradicionalne kulturne podobe so avtorji opisom šeg vedno dodali tudi opise šeg in navad ob rojstvu otroka. Ti pogosto kratki opisi dokumentirajo razlicna verovanja in obrambna dejanja ter šege ob rojstvu in krstu, ne ponu­jajo pa kompleksne podobe pojava, kar po niti ni bil njihov namen.1615 Tudi meni je tašca leta 2018 po porodu skuhala kokošjo juho. Podobno, kot kratke opise nekdanjih izstopajocih šeg in navad, verovanj in ritualov, to tematiko popisujejo tudi ljubiteljski zbiralci v izdanih knjigah o nekdanjem na­cinu življenja svojih krajev (npr. Sirk 2009). Druga skupina virov, ki se delno dotika kulture rojstva, so raziskave ljudske medicine. Najvec podatkov za celotno današnje slovensko etnicno ozemlje ponuja Vinko Mö­derndorfer v knjigi Ljudska medicina pri Slovencih (1964). Ceprav je bilo delo deležno mnogih kritik (Ramšak 2016: 293–294), nam v poglavjih o ženskih in otroških boleznih odstira del kulture rojstva v 19. in zacetku 20. stoletja, še zlasti o lajšanju poroda in »medicinski« skrbi za porodnico in otroka, tudi v povezavi s hrano (Möderndorfer 1964: 299–365). Nekaj uporabnega gradiva je tudi v delih Pa­vla Koširja (1922) in med terenskimi zapiski Slovenskega etnografskega muzeja (Sosic 2000). Gradivo o kulturi rojstva na slovenskem etnicnem ozemlju do druge svetovne vojne je razpršeno po razlicnih publi­kacijah. Vsebujejo ga tako opisi rojstnih šeg kot ljudske medicine in verovanj. Popisani so le posamezni za raz- iskovalce in zapisovalce ali zanimivi elementi ali tisti, ko so jih razumeli kot prežitek. Kljub obsežnosti pa je, še zlasti pri ljubiteljskih zbiralcih (npr Sirk 2009), le redko casovno in družbenozgodovinsko umešceno. Pogosto ob­tici pri navajanju podatkov, manjkata pa mu interpretacija, kontekstualizacija, primerjalni vidik in tudi analiza posa­meznih elementov. Zelo malo prispevkov se s kulturo roj­stva ukvarja samostojno in z razlicnih zornih kotov. Delo Irene Rožman (2004) je tako še vedno najbolj poglobljena študija kulture rojstva v prvi polovici 20. stoletja. Ceprav obravnava samo obmocje Velike Brusnice na Dolenjskem, zbrani podatki odstirajo takratno stanje tudi na drugih ob­mocjih slovenskega etnicnega prostora. Celovite študije obravnavane teme pa kljub veliki množici parcialnih po­datkov še vedno nimamo. Sklep Kultura rojstva je kompleksen družbeni pojav, ki združuje skrb za nosecnico, pozneje mater in njenega otroka, porod in porodno pomoc, verovanja in druge varovalne rituale, praznovanja, locitev ženske od skupnosti itn. Verovanja, šege, navade in prakse pred in po rojstvu otroka razkrivajo kulturne vzorce (Van Hollen 1994). Pricujoci prispevek se posveca nekdanjim prehranjeval­nim priporocilom, zapovedim, prepovedim in tabujem med nosecnostjo, ob porodu in v prvih mesecih otroko­vega življenja ter razkrivajo skrb skupnosti za nosecnico, porodnico in dojencka. Kot ugotavlja Irena Rožman, pri­porocila, zapovedi in tabuji razkrivajo, da je bilo v prete­klosti to obdobje na neki nacin – ceprav drugacen kot da­nes – tudi medikalizirano. Nosecnost je veljala za nevarno, porušila je fizicno ravnovesje in psihicno vedenje žensk ter zato zmotila tudi družbeni red. Za uravnavanje porušenega ravnovesja so se ljudje zatekali k tabujem, katerih namen je bil dobrobit otroka, in katere lahko razumemo tudi kot prve oblike higienskih in medicinskih priporocil in zapo­vedi (Rožman 2012: 305). Vsem priporocilom in prepove­dim je bila skupna želja po rojstvu zdravega otroka. Med nosecnostjo in po porodu je bilo najvec prepovedi in pravil povezanih prav s hrano. Pricujoca raziskava je po­kazala, da so prehranski tabuji pred anomalijami in nevar­nostmi šcitili predvsem mater in otroka. S hrano so želeli vplivati na dober izid poroda in »pricarati« zdravega otro­ka. Ponekod je bila tudi sredstvo prerokovanj ali caranj za izbiro spola še nerojenega otroka. Razširjena so bila tu­di verovanja, da se s hrano, ki jo nosecnica zaužije ali jo pozneje ponudi otroku, vpliva na zaželene in nezaželene otrokove fizicne in psihicne lastnosti. Hrana je bila tudi zdravilo, s katerim so blažili ali odpravljali zdravstvene te­žave porodnice in otroka. S praznicnimi jedmi sta družina in sorodstvo obeleževala rojstvo novega clana skupnosti. Prav tako so skrb skupnosti za žensko in njenega otroka odražali darovi in poporodna dieta porodnice. S pravili in tabuji o hrani so v preteklosti poskušali reguli­rati predvsem njene neželene vplive na otroka, obenem je bila hrana tudi zdravilo in krepcilo. Hrana z vsemi svojimi pomeni razkriva specificnosti kulturnega okolja, ki se zr­calijo tako v izboru živil kot v njihovi pripravi in uporabi. Zahvala Clanek je nastal v okviru raziskovalnega programa Etnolo­ške in folkloristicne raziskave kulturnih prostorov in praks (ARRS, P6-0088, 2015–2020), ki ga financira Agencija RS za raziskovalno dejavnost. Literatura in viri BALKOVEC DEBEVEC, Marjetka: Obcina Metlika: Etnološka topografija slovenskega etnicnega ozemlja – 20. stoletje. Ljub- ljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, 1994. BASKAR, Bojan: Prehranjevalne prepovedi in tabuji: Fragmenti iz antropologije prehranjevanja. Emzin: Revija za kulturo 14/3–4, 2004, 57–60. BOGATAJ, Janez: Sto srecanj z dedišcino. Ljubljana: Prešerno­va družba, 1992. BOHINC, Pavle: Slovenske zdravilne rastline: Vodnik za nabi­ranje in pripravo zdravilnih zelišc. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1985. CAZENEUVE, Jean: Sociologija obreda. Ljubljana: Založba ŠKUC in Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, 1986. CEPLAK, Ralf: Obcina Cerknica: Etnološka topografija slo­venskega etnicnega ozemlja – 20. stoletje. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, 1990. DAVIS-FLOYD, Robbie: Birth as an American Rite of Passa­ge. Berkeley, Los Angeles in London: University of California Press, 2003. DEN HARTOG, Adel P.: Taboos. V: Solomon H. Katz (ur.), Encyclopedia of Food & Culture. New York: Scribner, 2003, 384–386. DOUGLAS, Mary: Cisto in nevarno: Analiza konceptov necisto­sti in tabuja. Ljubljana: Študentska založba, 2010 [1966]. DRGLIN, Zalka: Rojstna hiša: Kulturna anatomija poroda. Ljub- ljana: Delta, 2003. DRGLIN, Zalka (ur.): Rojstna mašinerija: Sodobne obporodne ve­dnosti in prakse na Slovenskem. Koper: Znanstveno-raziskovalno središce, 2007. FORESTELL, Catherine A. in Julie A. Mennella: Food, Folklore and Flavor Preference Development. V: Carol J. Lammi-Keefe, Sarah C. Couch in Elliot H. Philipson (ur.), Handbook of Nutriti­on and Pregnancy. Totowa: Humana Press, 2008, 55–64. GARAY, Kathleen in Madeleine Jeay: The Distaff Gospels: A First Modern English Edition of Les Évangiles des Quenouilles. Peterborough in Ontario: Broadview Press, 2006. GARAY, Kathleen in Madeleine Jeay: Advice Concerning Pre­gnancy and Health in Late Medieval Europe: Pesant Woman's Wisdom in The Distaff Gospels. Canadian Bulletin of Medical History 24/ 2, 2007, 423–443. GENNEP, Arnold van: The Rites of Passage. Chicago: Univer­sity Press, 1960. GODINA-GOLIJA, Maja: Iz mariborskih predmestij: O življe­nju in kulturi mariborskih delavcev v letih od 1919 do 1941. Ma­ribor: Obzorja, 1992. GODINA-GOLIJA, Maja: Prehrana v Mariboru v dvajsetih in tridesetih letih 20. stoletja. Maribor: Obzorja, 1996. GODINA-GOLIJA, Maja: Teoreticna izhodišca etnološkega pre­ucevanja prehrane. Traditiones 25, 1996a, 211–221. GODINA-GOLIJA, Maja: Sodobna prizadevanja v etnološkem raziskovanju prehrane. Traditiones 29/1, 2000, 227–233. GODINA-GOLIJA, Maja: Prehranski pojmovnik za mlade. Ma­ribor: Aristej, 2006. GODINA-GOLIJA, Maja: Hrana in praznovanja: Meso in me­sne jedi v praznicnih jedilnih obrokih na Slovenskem. Etnolog 24/75, 2014, 59–79. GODINA-GOLIJA, Maja: Zgornjesavinjski želodec: Pripoved o prostoru, prehrani in ljudeh. Traditiones 49/3, 2020, 35–52. GRIMM, Jakob: Pravljice. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1999. HARRIS, Marvin: Good to Eat: Riddles of Food and Culture. New York: Simon and Schuster, 1985. HAZLER, Vito: Na Gorenjskem je fletno!: Pogledi na Gorenjsko in Kranjsko iz Spodnje Savinjske doline in drugih krajev. V: Tita Porenta in Mojca Tercelj Otorepec (ur.), Gorenjska: Etnologija in pokrajine na Slovenskem na primeru Gorenjske ali kaj lahko etnologi in kulturni antropologi doprinesemo h kulturni podobi in razumevanju pokrajin na Slovenskem. Ljubljana: Slovensko etnološko društvo, 2012, 57–79. JANKO SPREIZER, Alenka: Rodnostno vedenje, spolnost in ženskost v naraciji sogovornic iz raziskave o rodnostnem vede­nju prebivalk Slovenije: Študij izbranih/ega primerov/a. Fertility Behaviour, Sexuality and Femininity in the Narrations of Inter­locutors in Research on the Fertility Behaviour of Female Inha­bitants of Slovenia: A Study of Selected Examples. V: Tvrdko Zebec (ur.), Kultura, identitet, politika: Znanstveni skup u cast Dunji Rihtman-Auguštin. Culture, Identity, Politics: A Scholarly Conference in Honour of Dunja Rihtman-Auguštin: Institut za etnologiju i folkloristiku, Zagreb, 25.–27. 10. 2012. Zagreb: In­stitut za etnologiju i folkloristiku, 2012, 36–37. JORDAN, Brigitte: Birth In Four Cultures: A Crosscultural In­vestigation of Childbirth in Yucatan, Holland, Sweden and the United States. Prospect Heights: Eden Books, 1978. KEBER, Katarina: Hrana, ki zdravi: Varovalna in zdravilna vlo­ga hrane v casu epidemij kolere. Glasnik Slovenskega etnološke­ga društva 56/1–2, 2016, 5–13. KITZINGER, Sheila: Me, matere. Ljubljana: Ganeš, 1994. KNIGHT, Chris: Taboo. V: Alan Barnard in Jonathan Spen­cer (ur.), The Routledge Encyclopedia of Social and Cultural Anthropology. London in New York: Routledge, 2010, 382–384. KOFOL, Karla: Zasebno življenje družin v preteklosti. V: Boško Cušin, Damjana Fortunat Cernilogar, Karla Kofol, Radovan Li­pušcek in Sašo Šturm (ur.), Trebuški zbornik: Alpski mladinski raziskovalni tabor, Dolenja Trebuša, 1996–1998. Tolmin: Tol­minski muzej, 2003, 195–232. KOŠIR, Pavel: Ljudska medicina na Koroškem: Donesek h ko­roški slovenski folklori. Casopis za zgodovino in narodopisje 17, 1922, 20–32. KOVACIC, Kristina: Porodna babica Šantla Ana iz okolice Trsta in njena zapušcina. Etnolog 7/58, 1997, 71–85. KOZAR-MUKIC, Marija: Felsoszölnök: Gornji senik. Szom­bathely in Ljubljana: Savaria Múzeum in Znanstveni inštitut Fi­lozofske fakultete, 1988. KUHAR, Boris: Odmirajoci stari svet vasi: Poljudno znanstve­na razprava. Ljubljana: Prešernova družba, 1972. LEDINEK LOZEJ, Špela in Katarina Šrimpf Vendramin: Dedišci­njenje prehrane med Alpami in Jadranom. Food Heritage-making between the Alps and the Adriatic. Traditiones 49/3, 2020, 7–16. LEKŠE, Jože: Obicaji ob rojstvu. V: France Kotnik in Vlado No­vak (ur.), Kotnikov zbornik: Narodopisni zapiski z Gornjegraj­skega in Kozjanskega. Celje: Mestni muzej v Celju, 1956. LYSAGHT, Patricia (ur.): Food and Celebration: From Fasting to Feasting: Proceedings of the 13th Conference of the Interna­tional Commission for Ethnological Food Research, Ljubljana, Preddvor, and Piran, Slovenia, June 5–11, 2000. Ljubljana in Dublin: Založba ZRC, Department of Irish Folklore, University College, 2002. MAKAROVIC, Marija: Kostanjevica in okolica: Narodopisni oris. Kostanjevica na Krki: Dvajseti Dolenjski kulturni festival, 1975. MAKAROVIC, Marija: Strojna in Strojanci: Narodopisna po­doba koroške hribovske vasi. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1982. MATICETOV, Milko: Bedenice: Kraški šopek Milka Maticeto­vega iz Koprive. Ljubljana: Založba ZRC, 2019. MEYER-ROCHOW, Victor Benno: Food Taboos: Their Origins and Purposes. Journal of Ethnobiology and Ethnomedicine 5/18, 2009, 1–10. MIKLAVCIC-BREZIGAR, Inga: Obcina Tolmin: Etnološka to­pografija slovenskega etnicnega ozemlja – 20. stoletje. Ljublja­na: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, 1996. MINTZ, Sidney W. in Christine Du Bois: The Anthropology of Food and Eating. Anual Review of Anthropology 31, 2002, 99–119. MLEKUŽ, Jernej: Burek.si?!: Koncepti, recepti. Ljubljana: Stu­dia humanitatis, 2008. MLEKUŽ, Jernej: Kranjsko klobasanje: Slovenska zgodovina, kot jo pišejo packe kranjske klobase na casopisnem papirju. Ljub- ljana: Beletrina, 2017. MLEKUŽ, Jernej: Pijaca z zaslugami za narod: Slivovka in ba­nalni nacionalizem v izbranem casopisju socialisticne Jugoslavi­je. Traditiones 49/3, 2020, 115–134. MÖDERNDORFER, Vinko: Ljudska medicina pri Slovencih. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1964. ODER, Karla: Obcina Ravne na Koroškem: Etnološka topografi­ja slovenskega etnicnega ozemlja – 20. stoletje. Ljubljana: Znan­stveni inštitut Filozofske fakultete, 1992. OREL, Boris: Slovenski ljudski obicaji. V: Rajko Ložar (ur.), Narodopisje Slovencev I. Ljubljana: Klas, 1944, 263–349. ORLOFF, Natalia C. in Julia M. Hormes: Pickles and Ice Cream! Food Cravings in Pregnancy: Hypotheses, Preliminary Eviden­ce, and Directions for Future Research. Frontiers in Psychology 5, 2014, 1–15. PAJSAR, Breda in Nena Židov: Obcina Ljubljana Bežigrad: Etnološka topografija slovenskega etnicnega ozemlja – 20. sto­letje. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, 1991. PHILLIPS, Wendy: Cravings, Marks, and Open Pores: Accultu­ration and Preservation of Pregnancy-Related Beliefs and Prac­tices among Mothers of African Descent in the United States. Ethos: Journal of the Society Psychological Anthropology 33/2, 2005, 231–255. PUHAR, Alenka: Porod na slami, rojstvo v temo: Iz zgodovine rojevanja na Slovenskem. Delta: Revija za ženske študije in fe­ministicno teorijo 4/3–4, 1998, 95–108. RAMŠAK, Mojca: Zgodbe z obrobja: Vloga koroških podeželskih žensk v prvi polovici 20. stoletja. Etnolog 11/62, 2001, 91–126. RAMŠAK, Mojca: Prispevek k ljudski medicini pri Slovencih. V: Ingrid Slavec Gradišnik in Jože Hudales (ur.), »Kar ustvariš ostane. Svetu cvet. Tebi rane«: Vinko Möderndorfer – ucitelj, po­litik in raziskovalec. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2016. ROŽMAN, Irena: Zgodovinski oris babištva na Slovenskem in porodna pomoc v fari Velike Brusnice na Dolenjskem od 1840 do 1945. Etnolog 7/58, 1997, 241–288. ROŽMAN, Irena: Odnos do smrti z zgledom homeopatskega ta­buja med nosecnostjo. Etnolog 9/60, 1999, 285–294. ROŽMAN, Irena: Pec se je podrla!: Kultura rojstva na sloven­skem podeželju v 20. stoletju. Ljubljana: Slovensko etnološko društvo, 2004. ROŽMAN, Irena: Šege ob krstu v kontekstu družbenih spre­memb ali: »O šegi in njeni spremenljivosti«. V: Ingrid Slavec Gradišnik (ur.), Car izrocila: Zapušcina Nika Kureta (1906–1995). Ljubljana: Založba ZRC, 2008, 387–406. ROŽMAN, Irena: Eugénisme et croyances populaires: Le dépi­stage des infirmités dans le passé. Ethnologie française 42/2, 2012, 301–312; https://www.cairn.info/revue-ethnologie-fran­caise-2012-2-page-301.htm, 8. 3. 2021. RUTAR, Marija: Tolminska je pesem: Zbrana objavljena in ne- objavljena dela uciteljice, muzealke in etnologinje Marije Rutar. Tolmin: Tolminski muzej, 2000. SAPAC, Blažka: Porod nekoc in danes. Diplomska naloga. Ma­ribor: Univerza v Mariboru, Fakulteta za zdravstvene vede, 2016. SARITAS, Suheyla: The Aspects of Food in The Rites of Pas­sage in Turkish Culture. TOJET: The Turkish Online Journal of Educational Technology, August 2015; http://dspace.balikesir.edu.tr/xmlui/bitstream/handle/20.500.12462/9042/suheyla-sari­tas2.pdf?sequence=2&isAllowed=y, 8. 3. 2021. SIRK, Darinka: Ivánov venec: Briške šege in navade. Dobrovo: samozal. D. Sirk, 2009. SOSIC, Barbara: Gradivo o ljudski medicini v zapisih terenskih ekip Slovenskega etnografskega muzeja. Etnolog 10/61, 2000, 213–254. Spletni vir 1: Rojstvo: Izkušnje Rominj; https://www.etno-mu­zej.si/sl/razstave/rojstvo-izkusnje-rominj, 4. 1. 2021. STERLE, Metka: Obcina Škofja Loka: Etnološka topografija slovenskega etnicnega ozemlja – 20. stoletje. Ljubljana: Znan­stveni inštitut Filozofske fakultete, 1984. ŠARF, Fanci: Porod in nega dojencka v luci socialno higienskih razmer. Traditiones 5-6, 1979, 345–352. ŠRIMPF VENDRAMIN, Katarina: Prehranjevalne zapovedi, prepovedi in tabuji: Nosecnost, rojstvo, otroštvo. Seminarska na­loga. Ljubljana: Univerza Nova Gorica, Podiplomska šola ZRC SAZU, 2011. TOLKSDORF, Ulrich: Schwangerschaftsgelüste (Picae gravida­rum). Kieler Blätter zur Volkskunde 7, 1975, 81–106. TURNER, Victor: Betwixt and Between: The Liminal Period in Rites de Passage. V: Louise Carus Mahdi, Steven Foster in Me­redith Little (ur.), Betwixt & Between: Patterns of Masculine and Feminine Initiation. La Salle: Open Court Publishing, 1989, 3–19. UTHER, Hans-Jörg: The Types of International Folktales: A Classification and Bibliography, Based on the System of Antti Aarne and Stith Thompson; Part I. FFC 284. Helsinki: Suoma­lainen Tiedeakatemia. Academia Scientiarum Fennica, 2004. VAN HOLLEN, Cecilia C.: Perspectives on the Anthropology of Birth: A Review. Culture, Medicine, and Psychiatry 18, 1994, 501–512. VALVASOR, Janez Vajkard: Slava vojvodine Kranjske: Izbrana poglavja. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2017 [1877–1879]. WEISER-AALL, Lily: Gelehrte Tradition über angeborene Fe­hler in der Volksmedizin. V: Elfriede Grabner (ur.), Volkmedizin: Probleme und Forschungsgeschichte. Darmstadt: Wissenschaf­tliche Buchgesellschaft, 1967, 459–495. ZABLATNIK, Pavel: Od zibelke do groba: Ljudska verovanja, šege in navade na Koroškem. Celovec: Mohorjeva družba, 1990 [1982]. ŽAGAR, Janja: Vrata kroga: O rojstvu in zgodnjem otroštvu na Slovenskem. Ljubljana: Slovenski etnografski muzej, 1997. Food in the Context of the Birth Culture in the 19th and First Half of the 20th Century Food is a means of satisfying one of the basic human needs and a cultural element with which various rituals, prohibitions, and restrictions were entwined in the past. It is also closely associated with pregnancy and the postpartum period. The article focuses on dietary recommendations, commandments, prohibitions, and taboos related to pregnancy, childbirth, and the first few months of children’s life in the Slovenian ethnic area. An analysis of various written sources reflecting the period from the 19th to the mid-20th century is used to illuminate the connection between food, beliefs, and folk medicine related to mother and child care in the prenatal and postpartum periods. Nutritional taboos had the function of protecting the mother and especially the child from abnormalities and dangers. Food was used to influence a successful outcome of birth and to “conjure up. a healthy child. In some places, food was also a me­ans of magical practices used to predict or even conjure up the child’s sex. There was also a widespread belief that the child’s physical and mental characteristics, both desirable and undesirable, could be influenced by the food a pregnant woman would eat. Food also played the role of medicine used to alleviate or eliminate the mother’s and child’s health problems. Despite the lack of (medical) knowledge, people knew various techniques they believed could facilitate labour. Herbs, in particular, were used for this purpose. There were also some dietary rules regarding children. Breast milk was a staple food for the newborns. However, it was also believed that a mother could influence her child’s character through her milk. Not only did breast milk have nutritional value for the baby, it was also believed to have beauty and, most importantly, healing powers. As children became accustomed to solid food, they started paying a lot of attention to it. Food was also an intergral part of any celebration. The family and the extended kin celebrated the birth of a new member of the community with festive dishes. In particular, the gifts and the postpartum diet that mothers received after giving birth or after baptism reflected the community’s concern for the woman and her child. Based on the ethnographic material from the Slovenian lands presented in the article, it can be concluded that food had several birth culture roles. However, the main role was to regulate the supposed adverse effects on the child. Although the specificity of the material gives only a partial insight into the past practices related to the birth culture, the data nevertheless reveal that they were a part of daily life. 16 Podobno velja tudi za raziskovalce, ki niso pisali v sklopu ETSEO (npr. Kuhar 1972; Rutar 2000). * Katarina Šrimpf Vendramin, dr. etnologije, znanstvena sodelavka, ZRC SAZU, Inštitut za slovensko narodopisje; katarina.srimpf@zrc-sazu.si. Razglabljanja Katarina Šrimpf Vendramin Razglabljanja Katarina Šrimpf Vendramin Razglabljanja Katarina Šrimpf Vendramin Razglabljanja Katarina Šrimpf Vendramin Razglabljanja Katarina Šrimpf Vendramin Razglabljanja Katarina Šrimpf Vendramin Razglabljanja Katarina Šrimpf Vendramin Razglabljanja Katarina Šrimpf Vendramin Razglabljanja Katarina Šrimpf Vendramin Razglabljanja Katarina Šrimpf Vendramin Razglabljanja Lea Anclin* in Maruša Kosi** »NI PODATKOV, NI PROBLEMOV« Soocanje z onesnaženim zrakom v Sarajevu Izvirni znanstveni clanek | 1.01 Datum prejema: 14. 11. 2020 Izvlecek: Prispevek se osredotoca na strategije soocanja z onesnaženim zrakom v Sarajevu, glavnem mestu Bosne in Her­cegovine. Tematiko osvetli z družbenopoliticne perspektive in okoljska vprašanja umešca v sodobno, povojno družbo. Dotakne se zgodovinske dimenzije in poudarja težavno politicno okolje daytonske ureditve. Ljudje so pri soocanju z onesnaženim zra­kom v veliki meri prepušceni sami sebi. Okoljski aktivizem je odziv na neaktivnost oblasti in kritika politicne situacije. Clanek omenja tudi sodobne nacine drugacenja Balkana in vpliv, ki ga ima na stanje okolja vpetost v mednarodne odnose moci. Kljucne besede: onesnaženost zraka, strategije soocanja, okoljski aktivizem, povojna transformacija, drugacenje Balkana Abstract: The paper focuses on the strategies for dealing with air pollution in Sarajevo, the capital city of Bosnia and Herzego­vina. It approaches the topic from a socio-political perspective and places it within the context of a modern, post-war society. It examines the historical dimension and highlights the difficult political reality of the Dayton arrangement. The citizens have to deal with the issues of pollution by themselves. Environmental activism is a response to the authorities’ inactivity and a critique of the political situation. The analysis of the current processes of balkanisation shows the impact that the involvement in inter­national power relations has on the state of the environment. Keywords: air pollution, coping strategies, environmental ac­tivism, post-war transformation, othering of the Balkans Uvod Sarajevski zrak je – vsaj v hladnejšem delu leta – med naj­bolj onesnaženimi v Evropi, po nekaterih podatkih celo na svetu (Spletni vir 3). Onesnaženost zraka je že deset- letja posledica neugodne kombinacije okoljskih danosti in clovekovih dejavnosti. Reševanja te perece težave so se oblasti v preteklosti že lotile. Pomembni so bili zlasti ukrepi, ki so se zaceli konec 60. let prejšnjega stoletja in so kulminirali z velikim mednarodno podprtim projektom okoljske prenove v zacetku 80. let, tik pred izvedbo zim­skih olimpijskih iger leta 1984. Ker so bile v mesto upr­te oci svetovne javnosti, se je to (pa tudi celotna država) trudilo prikazati se v najboljši luci (Licina Ramic 2017). Vojna v 90. letih je tovrstna prizadevanja zacasno ustavila in unicila nekaj že zgrajene infrastrukture, ki naj bi v me­stu omogocila kvalitetnejše bivanje. Zdi se, da se Sarajevo zdaj sooca z enakimi okoljskimi problemi kot pred deset- letji. Mesto se v zimskih mesecih še vedno – ali celo bolj – duši v smogu in megli. Kljub pomembnosti vpliva ekoloških vprašanj na kvalite­to življenja v povojni družbi se te teme redko pojavljajo v mednarodni javnosti. Bosna in Hercegovina11 V nadaljevanju BiH. je najvec­krat predstavljena kot problematicna država, politicni in tudi znanstveni diskurz pa se osredotocata zlasti na od­nose med bosansko-hercegovskimi narodi in povojno re­konstrukcijo ali spravo (Bartulovic 2012; Badescu 2014; Jansen 2015; Dorondel 2016; Kurtovic 2020). Tudi uradne politike rekonstrukcije in ukvarjanja s povojnim (in po­daytonskim) stanjem so v veliki meri usmerjene v sooca­nje s preteklostjo, namesto da bi spodbujale razmislek o viziji prihodnosti (Badescu 2014; 2015). Tematike, ki jim je antropološko pisanje o BiH namenjalo najvec pozorno­sti, cesto poudarjajo oziroma vzpostavljajo razlike med ljudmi glede na njihovo narodno pripadnost. Ob obravnavi kolektivnih custev neredko omenjajo skupinsko »averzi­jo« do uradne politike, ko ljudje postanejo žrtve konfliktne preteklosti in ne dejavni akterji družbenih sprememb (Bar­tulovic 2013: 216). K pisanju pricujocega clanka naju je pritegnil manko po­zornosti, namenjene temam, ki združujejo in poudarjajo skupne probleme vseh prebivalcev BiH in so usmerjene v prihodnost, ter nezanimanje za pomembna oziroma pereca okoljska vprašanja.22 Clanek je nastal na podlagi raziskovalne naloge pri vajah iz Etnolo­gije Balkana (študijsko leto 2019/2020) pod mentorstvom doc. dr. Alenke Bartulovic. Piševa o okoljskem aktivizmu in naci­nih soocanja z narašcajoco onesnaženostjo okolja. Osebne in samonikle strategije soocanja z onesnaženim zrakom osvetljujeva z antropološkega in etnološkega stališca. Za­nimalo naju je, na kakšne nacine si skušajo ljudje v Sara­jevu sami olajšati vsakdanje življenje, kako onesnaženost zraka doživljajo in kako se z njo spoprijemajo. S sogovornicami in sogovorniki iz Sarajeva smo izvedle33 Terensko delo sva izvedli s kolegico študentko Evo Žgajner, zato pri njegovem opisu uporabljava množino. šest daljših polstrukturiranih intervjujev. Trije med nji­mi so vkljuceni v aktivisticno delovanje in javno disku­tirajo o obravnavani problematiki. Pogovarjale smo se s predsednikom nevladne okoljske organizacije Eko akcija Anesom Podicem, z administratorjem in enim izmed usta­noviteljev Facebook skupine »Gradani Sarajeva za cist zrak«44 V nadaljevanju uporabljava slovenski prevod imena skupine: »Me­šcani Sarajeva za cisti zrak«. Vladimirjem Maricem in s predsednico Združenja pacientov z alergijami, astmo in atopijskim dermatitisom Vildano Begic Mujkic. Drugi trije sogovorniki,55 Te v clanku navajava zgolj z imenom. Boris, Emin in Haris, se ne ukvarjajo z okoljskim aktivizmom, z nami pa so spregovorili o svojem osebnem doživljanju onesnaženega zraka. Terensko delo smo izvajale med 5. in 27. majem 2020. Zaradi epidemije koronavirusa smo inter­vjuje s pomocjo spletnih orodij in aplikacij za (video)kon­ferencne klice opravile na daljavo.66 Zavedava se, da bi bilo raziskavo dobro dopolniti tudi z obiskom Sa­rajeva, ki bi omogocil spremljanje dogajanja na terenu, opazovanje z udeležbo ter tudi cutno doživljanje okolja. Tega zaradi epidemije žal nisva mogli izvesti. Osredotocile smo se na Sarajevo kot na prestolnico BiH, ki je ob drugih vecjih bosansko-hercegovskih mestih eno najbolj onesnaženih, zanimivo pa je tudi zaradi vztrajanja omenjene problema­tike in (ne)ukvarjanja z njo. V raziskavi se nisva mogli izogniti niti omembi vzrokov in posledic onesnaženosti niti njenim širšim družbenopoli­ticnim okolišcinam. Brez omenjenega konteksta izkušenj življenja v onesnaženem okolju ni mogoce dobro razumeti (Auyero in Swistun v Little 2012: 448). Škodljivi okoljski vplivi so pogosto neposredna nevarnost za zdravje prebi­valk in prebivalcev ogroženih krajev, zato lahko trdiva, da je njihova percepcija tako cutna kot custvena (Mitman idr. v Little 2012: 432). Nekaj obrisov tovrstnih doživljanj okoljskih problemov predstavljava tudi v clanku, pred­vsem pa opozarjava na pomen raziskovanja okoljskih tem tudi v kontekstu Jugovzhodne Evrope. Raziskovanje okoljske problematike v antropologiji V zadnjih letih se v antropologiji vedno vec govori o okoljskih problemih (Aiyer 2007; Gamlin 2016; John 2017; Eriksen 2018; Jovanovic 2018). Živimo v svetu, ki mu preti globalno segrevanje in v katerem smo prica okoljskim katastrofam. Te so posledica tako moci narave kot delovanja cloveka. Antropocena doba (doba clovekove dominacije) (Dorondel 2016: 17) nove izzive prinaša tudi antropologinjam in antropologom. Zaradi svojega razume­vanja delovanja družbe in clovekove kulturne adaptacije na spremembe lahko k raziskovanju odnosa med clove­kom in naravo prav mi veliko doprinesemo (gl. Descola 1996). Pricujoci clanek tako sledi t. i. »okoljski morali« (Kottack v Dorondel 2016: 16), ki jo antropolog Stefan Dorondel (2016: 17) razlaga kot »dolžnost, da se oprede­limo, ko se zgodi krivica, in s svojim znanjem javno pod­premo žrtve nepravicnih politik ter tako pomagamo pri oblikovanju dobrih praks«. Onesnaženost zraka ni bila v ospredju raziskav slovenskih antropologinj in antropologov, kar pa ne pomeni, da so bili okoljski problemi v celoti spregledani. Nekateri avtorji so se posvecali bolj splošnim temam ekološke antropologije, denimo sladkornim zadrugam (Simonic 2013) in premi­sleku o varovanih obmocjih narave (Kozorog 2015). Pre­cej pozornosti so namenjali ravnanju z odpadki (Gregoric Bon 2007; Bajuk Sencar 2020; Podjed in Polajnar Horvat 2020), trajnostni mobilnosti (Bajuk Sencar 2017) in politi­kam varovanja okolja (Poljak Istenic 2018; Kozina, Poljak Istenic in Komac 2019).77 Nabor del slovenskih avtoric in avtorjev, ki so se ukvarjali z okolj­skimi temami, je precej obsežnejši; dolžina clanka ne dovoljuje nji­hove poglobljene obravnave. Antropološke raziskave, ki obravnavajo vsakdanje živ- ljenje v onesnaženem okolju, se pogosto osredotocajo na mesta ali kraje, ki gospodarsko temeljijo na industriji in kjer je le-ta glavni vir onesnaženja (Jovanovic 2018). Po­gosto obravnavajo ljudi, ki se morajo za preživetje prila­gajati zdravju škodljivemu življenjskemu ali delovnemu okolju (Gamlin 2016). Nekatere se osredotocajo na nega­tivne okoljske vplive multinacionalk ali drugih mocnih zasebnih korporacij, ki pogosto izkorišcajo pomanjkljivo okoljevarstveno zakonodajo gospodarsko in politicno šib­kejših držav (Aiyer 2007). Industrijski izpusti niso glavni onesnaževalci sarajevskega zraka, zato je tudi percepcija onesnaženosti v najini študiji primera precej bolj negativ­na kot v drugih (postjugoslovanskih) okoljih. Sarajevo je namrec v casu vojne in divje privatizacije izgubilo veliko število tovarn, nastalih v casu socializma. V srbskem mestu Bor, za katerega je znacilna monostruk­turna ekonomija, temeljeca na RTB Bor, ki je dalec naj­vecji onesnaževalec zraka, dim, ki se vali iz dimnikov topilnice bakra, ni le zdravstvena grožnja, temvec pred­stavlja tudi upanje na boljšo prihodnost in financno obilje (Jovanovic 2018). Ljudje pogosto posvojijo fatalisticen pogled na svet, ko so se z unicevanjem naravnega okolja prisiljeni soociti zaradi ekonomskih ciljev, kar vpliva tudi na drugacno doživljanje onesnaženosti (Pálsson 1996: 69). Menijo, da je to cena, ki jo je treba placati za nemoten gospodarski razvoj in materialno blaginjo (Pálsson 1996: 69). Po najinih ugotovitvah to za Sarajevo ne velja. Zdi se, da najine sogovornice in sogovorniki v onesnaženosti in onesnaževanju ne vidijo prav nic dobrega. Onesnažen zrak je po njihovem mnenju le eden izmed mnogih (razvojnih) problemov, s katerimi se sooca država, hkrati pa je vpet v številne druge politicne, družbene in strukturne dejavnike in je od njih odvisen. Povojna transformacija Sarajeva Za razumevanje strategij soocanja z onesnaženim zrakom je nujno poznavanje njihove umestitve v širši družbeno­politicni in zgodovinski kontekst. Nesporno je na življe­nja prebivalk in prebivalcev Sarajeva v 90. letih mocno vplivala vojna, po njej pa sta tako mesto kot bosansko­-hercegovska družba doživela številne transformacije. V uradnem (mednarodno) politicnem diskurzu in antropolo­ških raziskavah je bilo veliko pozornosti namenjene ideji sprave, zlasti med narodi v BiH (Bošnjaki, Hrvati in Srbi), pa tudi spravi med boleco preteklostjo in vizijami prihod- nosti. Diskurz sprave se povezuje z idejo sprijaznjenja in pomiritve s preteklostjo, kar pa pogosto implicira bolece (in problematicno) podoživljanje travmaticnih izkušenj. Želja po (vrnitvi nekdanje) »normalnosti« je obenem usmerjena v sedanjost in v gradnjo vizije prihodnosti. V to perspektivo se uvršcata tudi ukvarjanje z ekološkimi tema­mi in reševanje okoljske problematike, ki ostajata na robu politicnega zanimanja. Vojna v BiH, ki je trajala dobra tri leta (april 1992–decem­ber 1995), je bila specificna po tem, da so bili v njej udele­ženi domaci in tuji akterji. Mednarodna skupnost je v njej s svojimi (ne)intervencijami igrala kljucno vlogo, ki jo na razlicne nacine nadaljuje še cetrt stoletja po koncu vojne. Ta se je s podpisom daytonskega mirovnega sporazuma koncala 14. decembra 1995. V skladu z njim je bila BiH razdeljena na dve entiteti, Federacijo Bosne in Hercegovi­ne ter Republiko Srpsko in distrikt Brcko. Federacijo se­stavljajo kantoni, ki se delijo na obcine, v Republiki Srpski pa ni vmesne enote med entiteto in obcino (torej kantona). Po vojni se je glavno mesto tako rekoc razdelilo na dva de­la oziroma na »dve Sarajevi«; eden je pripadel Federaciji Bosne in Hercegovine, drugi pa Republiki Srpski (Bade­scu 2014; 2015). Tako Sarajevo kot Vzhodno Sarajevo sta razdeljena na številne manjše obcine. Nekatere državne in­stitucije obstajajo na ravni entitete, druge na ravni države. Ustvarjena je bila tudi funkcija »visokega predstavnika«, ki nadzoruje upoštevanje dolocil daytonskega sporazuma (Badescu 2015: 43). Alenka Bartulovic (2012: 129) opo­zarja na problematicnost sporazuma, ki ni zares omogocil nastanka nove stabilne države in je še dodatno prispeval k njeni delitvi, ob tem pa je »legitimiziral politiko etnicne­ga cišcenja«. »Podaytonska« politicna organizacija BiH je vplivala tudi na ideje o rekonstrukciji in vizijo prihodnosti (Bartulovic 2012: 130). Prebivalke in prebivalci Saraje­va so si želeli premika iz ukvarjanja s preteklostjo proti oblikovanju vizije prihodnosti. Kot je ugotovil antropolog Stef Jansen, so si njegovi sogovorniki želeli »normalnega življenja – nicesar vec in predvsem nicesar manj od tega« (Jansen 2015: 1). Ideja o normalnosti se pogosto povezu­je z življenjskimi razmerami v predvojnem obdobju in ni vsebinsko enotna, je pa kljub pogledu v nekdanjo Jugosla­vijo v veliki meri usmerjena v prihodnost. Povojne transformacije Sarajeva so se odražale tako na fizicni (urbanizem, mestne politike) kot na ideološki in miselni ravni. Prizadevanja za »normalno« življenje ovi­rata predvsem neurejenost in nefunkcionalnost delova­nja države kot znacilnosti povojne stvarnosti (Bartulovic 2012: 130). Uspeh državnih oblasti se lahko meri prav v skrbi za dobrobit državljank in državljanov in v omogoca­nju svetlejše prihodnosti (Kurtovic 2020: 2). S tem lahko podkrepimo tezo, da podaytonska organizacija BiH hromi prizadevanja prebivalk in prebivalcev za boljši vsakdan, usmerjen v urejeno in varno bodocnost. Nacini (ne)so- ocanja s krizo, tudi s krizo onesnaženosti, povedo veliko o razmerjih moci v družbi (Dorondel 2016: 15). Onesna­ženost sarajevskega zraka odseva politicno nezrelost po­daytonske države. Neustrezni nacini reševanja omenjene problematike oziroma njihovo pomanjkanje povzrocajo obcutke tesnobe, frustracije, dvoma in nezaupanja v urad- no politiko, »neprijetne epizode v vsakdanjem življenju [...] pa so pogosto povod za kritiko celotnega družbenega sistema« (Bartulovic 2013: 192). Prebivalke in prebivalci Sarajeva se morajo znajti sami, kakor znajo in zmorejo. V nasprotju s socialisticno preteklostjo, ko naj bi državljani zaupali v državo, so danes strategije soocanja z onesnaže­nostjo individualizirani boji z globalnim problemom. Doživljanje onesnaženosti zraka in njegova zgodovina Sogovornice in sogovorniki priznavajo, da je onesnaže­nost Sarajeva zgodovinska stalnica. Vildana pojasnjuje, da »Sarajevcani niso nevajeni smoga. [...] Sarajevo je pozna­no še iz bivše Jugoslavije po smogu in po megli«. Zaradi svoje onesnaženosti je mesto v preteklosti dobilo vzdev­ke, kot so »balkanski London«, »Karakazan« in »najbolj onesnaženo mesto Evrope« (Licina Ramic 2017: 123). Medtem ko nekatere prebivalke in prebivalci poudarjajo predvsem hudo poslabšanje zraka med postsocialisticno tranzicijo, se drugi spominjajo tudi težav v preteklosti. Posledicno nekateri onesnažen zrak dojemajo kot nekaj normalnega in se z njim niti ne obremenjujejo, kljub temu pa morajo zlasti pozimi, ko je onesnaženost najhujša, temu prilagoditi svoje vsakdanje prakse. Ko se je v vecini držav Zahodne Evrope, ki so se zace­le hitro industrijsko razvijati že v drugi polovici 19. sto- letja ali vsaj v zacetku 20. stoletja, v desetletjih po drugi svetovni vojni zacelo opozarjati na okoljske težave, se je pospešena industrializacija v Jugoslaviji šele dobro zacela (Licina Ramic 2017: 116). Zaradi ideološkega poudarka na industrializaciji in napredku SFR Jugoslavije, ki se je kazal tudi v specificnem odnosu med tehnologijo in dr­žavnimi institucijami, je bilo morda v preteklosti lažje to­lerirati neugodno stanje ozracja (Jancar-Webster v Licina Ramic 2017: 116; prim. Jovanovic 2018). Mestne oblasti namrec kljub obstojeci (cetudi pomanjkljivi) okoljski za­konodaji pogosto niso izvajale inšpekcijskega nadzora in kaznovale kršiteljev, saj bi sankcije ustavile produkcijski proces (Licina Ramic 2017: 119). Vcasih je prihajalo do konflikta interesov med cilji obcinske politike in predstav­niki industrije, ki so bili nosilci gospodarskega razvoja (Licina Ramic 2017: 131). To ilustrira izjava predstavni­ka sarajevskega FAMOS-a,88 Tovarna motorjev Sarajevo oziroma FAbrika MOtora Sarajevo. ki je v pogajanjih z mestnimi oblastmi o širitvi proizvodnje na obmocje varovane pitne vode izjavil: »Interes mesta ni samo voda, temvec tudi in­dustrija« (v Licina Ramic 2017: 131). Prvi zakoni o zašciti okolja so bili v Jugoslaviji na držav­ni ravni sprejeti že sredi 60. let 20. stoletja, a med njimi ni bilo specificnih uredb o zašciti zraka (Licina Ramic 2017: 118–119). Zaradi sistema samoupravljanja, ki je odlocevalsko moc v veliki meri prenesel na republike, je bilo izvajanje omenjenih zakonov zapleteno. Pristojnosti zanje so bile nejasno razdeljene med državne, federativne in lokalne (obcinske) oblasti. V tovrstni ureditvi sredstva za implementacijo okoljskih predpisov niso bila vnaprej zagotovljena, kar je poglabljalo neenakost med mesti, po­krajinami in konstitutivnimi republikami. Kvaliteto sarajevskega zraka so prvic merili že leta 1957, sistemsko pa so meritve zaceli izvajati šele leta 1966 (Licina Ramic 2017: 123). Dve leti pozneje je mesto gostilo Stalno konferenco jugoslovanskih mest, na kateri se je razpravlja­lo tudi o problematiki onesnaženega zraka. Še istega leta je bila ustanovljena Komisija za cistoco zraka. Leta 1972 je Mestni svet sprejel Odlok o zašciti mestnega zraka, ki je predvideval zmanjšanje izpustov žveplovega dioksida (SO2) (Licina Ramic 2017: 123). Leto pozneje je bilo v Saraje­vu osnovano Jugoslovansko društvo za cistoco zraka, ki se je cez desetletje preoblikovalo v Zvezo društev za cistoco zraka Jugoslavije (Licina Ramic 2017: 120). Konec 70. let je mesto s predstavniki washingtonske Mednarodne banke za obnovo in razvoj sklenilo dogovor o financiranju am­bicioznega Projekta zašcite clovekovega okolja, ki je med drugim predvideval gradnjo plinovoda na relaciji Batajni­ca–Zvornik (Licina Ramic 2017: 135–136). Vojna v 90. le­tih je razvoj mestnih politik zacasno ustavila. Sarajevo se je znova znašlo na isti tocki, kot je bilo konec 60. let. Razumevanje vzrokov za onesnaženost zraka je bilo v 70. in 80. letih prejšnjega stoletja podobno današnjemu. Kot problematicne so navajali kurilnice in ognjišca na trda go­riva, porast števila osebnih in drugih vozil in s tem kolici­ne izpušnih plinov (Licina Ramic 2017: 122, 126). Tudi ukrepi, ki jih je za boj proti onesnaženosti predlagala sara­jevska Komisija za cistoco zraka, ustanovljena leta 1968, so bili podobni tem, ki jih tako sogovornice in sogovorniki kot tudi strokovnjakinje in strokovnjaki navajajo še danes. Mednje so sodili »omejevanje emisij iz malih in srednjih kurišc, poostrene kazni ob neupoštevanju ukrepov, upora­ba okolju prijaznejših goriv, izkljucevanje vozil z visokimi izpusti škodljivih plinov iz prometa ter vecanje števila ze­lenih površin« (Licina Ramic 2017: 123, 139). Danes se vecina prebivalk in prebivalcev Sarajeva strinja, da je zrak onesnažen in da vpliva na kvaliteto življenja. Mnogi med njimi se zavedajo nujnosti sprememb, onesna­ženost pa kljub temu doživljajo na razlicne nacine. Zaradi ogrevanja hiš in stanovanj (ceprav to ni edini vir onesna­ževanja) pozimi mesto obdajata smog in megla. Marsik­do omenja, da se v najhujših dneh spremenita tudi vonj zraka in njegova barva. Dejavnike onesnaženosti uvršcajo v dve skupini. V prvi so okoljske danosti, kot so geograf­ska lega, relief in podnebje, na katere ljudje nimajo vpliva. Sarajevo namrec leži v kotlini, ki jo obkrožajo planine. Prevetrenost je zlasti v zimskih mesecih slaba, zato takrat pride do toplotnega obrata oziroma inverzije. Ustvarjata se megla in smog, ki ju veter ne razpiha, saj ga v zimskih mesecih prakticno ni. V drugo skupino sodijo s cloveko­vim delovanjem povezani viri onesnaževanja – kurjava, izpušni plini vozil in neurejena gradnja (Badescu 2015: 41). V Sarajevu je velik delež gospodinjstev brez central­ne kurjave in se tako ogreva s pecmi na drva. Kot poudarja predsednik nevladne organizacije Eko akcija, Anes Podic, imajo te pogosto zelo slab izkoristek, pri cemer se v zrak sprošcajo škodljivi plini in saje. Spet drugi kurijo na oglje. Po mnenju sogovornic in sogovornikov so problematicna tudi odprta ognjišca restavracij s hitro prehrano v mestnem središcu (npr. ognjišca burekdžinic in cevabdžinic). Velik delež izpustov škodljivih plinov in lebdecih delcev prispe­va tudi promet. Po podatkih predsednika nevladne organi­zacije Eko akcija »ima Sarajevo nekaj vec kot 150.000 re­gistriranih avtomobilov, dnevno pa se jih pripelje še okoli 30.000«. Dodatno težavo predstavljajo starejša vozila s previsokimi izpusti ogljikovih delcev. Onesnaženi zrak ogroža zdravje vseh prebivalcev, še naj­bolj pa tistih z zdravstvenimi težavami. Predsednik Eko akcije ugotavlja, da se ljudje brez zdravstvenih težav pre­malo zavedajo vpliva onesnaženega zraka na zdravje, saj se posledice ne pojavijo hipoma. Sogovornica Vildana Be­gic Mujkic, predsednica Združenja pacientov z alergijami, astmo in atopijskim dermatitisom, poroca o zelo mocnih reakcijah bolnic in bolnikov na vdihavanje onesnaženih delcev in poudarja hudo nevarnost onesnaženega zraka zanje: »Vsekakor vemo, da so vsi, ki imajo probleme z di­halnimi potmi in alergijami, zagotovo najranljivejša sku­pina«. V porocilu Svetovne Banke iz leta 2019 (Spletni vir 7) zasledimo podatek, da letno v BiH zaradi obolenj, ki so posledica onesnaženega zraka, približno 3300 oseb umre prezgodnje smrti.99 To predstavlja devet odstotkov vseh smrti na leto v BiH (Spletni vir 7). Izpostavljenost trdnim delcem PM2.5 je zdravju še zlasti nevarna. Ti delci so tako majhni, da skozi pljuca vstopijo v krvni obtok in lahko povzrocijo bolezni dihal ter srca in ožilja oz. vplivajo nanje (Spletni vir 7). Osebne strategije za soocanje z onesnaženostjo zraka Prebivalke in prebivalci Sarajeva onesnažen zrak nacelo­ma doživljajo kot problem, vendar so v soocanju z njim aktivni na razlicne nacine. V pricujocem poglavju pred­stavljava najpogostejše osebne strategije za soocanje z onesnaženim zrakom, med katerimi so uporaba zašcitnih mask, precišcevalci zraka, zapiranje v notranje prostore, izleti na okoliške planine ali celo selitev. Uporaba zašcitnih mask je v Sarajevu pogosta praksa že približno tri leta, v zadnjih dveh letih pa jih je mogoce ku­piti skoraj povsod, nama je povedal Vladimir Maric, ad­ministrator Facebook skupine »Mešcani Sarajeva za cisti zrak«. Sogovornice in sogovorniki pravijo, da jih ljudje nosijo le ob najvecji onesnaženosti. Zašcitne maske so no­sili že pred epidemijo covida-19, res pa je, da se te maske razlikujejo od mask, ki šcitijo pred virusom – praviloma imajo filtre. »Zdaj vsi nosijo maske, mi pa smo nosili ma­ske že pred covidom,« je poudaril sogovornik Emin. Kot pravi Vladimir, so alternativa maskam robcki (nekateri uporabljajo vlažne ali namocene v vodo) ali šali. Ti niso enako ucinkoviti kot maske s filtri, a vcasih ljudje nima­jo druge izbire. Sogovornice in sogovorniki omenjajo tu­di precišcevalce zraka, ki jih je prejšnjo zimo kupilo vec tisoc domov. Za njihov nakup so se že pred leti odlocile tudi nekatere tuje ambasade in mednarodne šole. Ceprav precišcevalci zraka niso vsem financno dostopni, postajajo nekakšna obvezna oprema sarajevskih gospodinjstev. Ti­sti, ki si jih ne morejo privošciti, so prisiljeni v zapiranje prostorov, kar po nekaj dneh postane izredno neprijetno, je omenil Anes Podic. Emin je Sarajevo v obdobjih hude onesnaženosti opisal kot »mesto duhov«. Marsikdo ostane v hiši in upa, da je to dovolj. »Vsak je prepušcen sebi, da si nakupi zašcitno opremo, do katere lahko pride. V kolikor nimate maske, ostanite v zaprtem prostoru. [...] Morala [bi] obstajati vsaj neka mikro merila, ki bi pomagala naj­šibkejšim.« Anes je razložil, da tudi maska in precišcevalec zraka vse­eno ne zadostujeta. »Še vedno bežimo iz mesta, kadar lah­ko. Imamo hišico, ki je izven cone onesnaženosti. Tam smo med vikendom. Ko stanujete v mestu, kjer je zrak onesna­žen, je v roku nekaj ur v vašem domu prav tako onesnaže­no.« Haris je povedal, da tudi meteorologi in zdravniki v obdobjih vecje onesnaženosti odsvetujejo gibanje po kot- lini Miljacke, od Bašcaršije do Ilidže. »Med vikendom so kolone vozil proti planinam, proti Trebevicu, Bjelašnici, Igmanu. Ugotovil sem, da so vcasih kolone tako dolge, da, ce želim priti, denimo, na Trebevic, potrebujem uro ali uro in pol vec, kot sem sprva nacrtoval,« je še dodal Haris. Med tednom ljudje vecinoma hodijo le v službo in po nuj­nih opravkih, konec tedna pa, ce le lahko, preživijo v pla­ninah, ki obdajajo Sarajevo. »Obstajajo prakse, da v casu teh res ekstremnih epizod onesnaženosti že tretji ali cetrti dan ljudje vecino dneva preživljajo izven mesta. To je na­cin, ki ga uporabljajo tisti, ki si ga lahko privošcijo. Jaz na primer odidem v Mostar ali Beograd,« je potrdil Vladimir. Onesnaženi zrak torej vpliva tudi na dnevne migracije, te pa, paradoksalno, vecajo onesnaženost. Med drugim slaba kakovost zraka prispeva k izseljevanju iz BiH, ki je tudi sicer država množicne emigracije (gl. Kurtovic 2020). Ta­ko je ena izmed možnih strategij soocanja z onesnaženim zrakom tudi selitev, in sicer iz države ali pa v drug kraj. Predsednik Eko akcije je povedal, da se je neki novinar v Mostar preselil prav iz tega razloga. Podobno je navedla sogovornica Vildana: »Moj kolega. [...] Odšel je v Berlin. Ima dva otroka, ki imata astmo, in se je preselil izkljucno zaradi tega.« V teh primerih govorimo o okoljskih oziroma ekoloških migracijah. Sam pojem – cetudi je v debatah o podnebnih spremembah prisoten že vec desetletij – mednarodno pra­vo še vedno nejasno definira. Po definiciji iz leta 1985 so ekološki/okoljski begunci »zacasno ali za stalno prisiljeni zapustiti svoj kraj bivanja zaradi hujšega okoljskega pro­blema, katerega vzrok sta naravna nesreca ali clovekovo delovanje, ki sta ogrozila njihove življenjske razmere ozi­roma preživetje« (El Hinnawi v Gonin in Lassailly-Jacob 2002: 4). V omenjenem diskurzu so vzroki za nesrece ali nevzdržno stanje okolja, ki povzrocijo okoljske migraci­je, pogosto povezani s konceptom podnebnih sprememb in redkeje s clovekovim delovanjem, ki ima negativne posledice za naravo in povzroca njeno degradacijo. Od­locitev za selitev ali beg lahko spodbudijo tudi škodljive in neustrezne politike ravnanja z okoljem ter nesrece v industriji (El Hinnawi v Gonin in Lassailly-Jacob 2002: 4). Podobne procese zasledimo tudi v Sarajevu in drugih bosansko-hercegovskih mestih, toda razlogi za izseljeva­nje so tu kompleksnejši. Avtorji, ki se ukvarjajo z ekolo­škimi migracijami, pojasnjujejo, da tovrsten odziv po na­vadi spodbudijo še drugi razlogi (Veron in Golaz 2015; Mohammadi Dehcheshmeh in Ghaedi 2020). Ljudje se iz Sarajeva ne izseljujejo (zgolj) zaradi onesnaženega zraka, saj vecina za selitev navaja vec kot en razlog. Larisa Kur­tovic omenja »skorumpirane politicne oblasti, povecan gospodarski upad in na videz nemogoco ponovno vzpo­stavitev obicajnih življenjskih poti« (2020: 1). Ob selitvah iz BiH se po navadi ne razmišlja o okoljskih problemih kot o legitimnem razlogu zanje, dejstvo pa je, da je lahko onesnaženost zraka kaplja cez rob, ki marsikoga spodbudi k odhodu. Onesnaženi zrak med drugim vpliva tudi na še vecjo druž­beno diferenciacijo (Dorondel 2016: 14). Ta se krepi na podlagi strategij, ki si jih ljudje lahko dovolijo oziroma privošcijo. Dostopnost in izvedljivost razlicnih strategij za soocanje z onesnaženostjo tako nista odvisni le od posa­meznicine ali posameznikove volje, temvec nanju vplivajo tudi drugi dejavniki, kot je na primer materialni status (Gi­vens in Jorgenson 2013; Kurtovic 2020). Kdor ima boljše ekonomske in posledicno življenjske pogoje, je manj izpo­stavljen tveganju življenja v mestu z onesnaženim zrakom. Vecina sogovornic in sogovornikov je pri analizi vzrokov za onesnaženost poudarila, da si mnogi ljudje ne morejo privošciti okolju prijaznejšega nacina življenja in se za­šcititi pred onesnaženim zrakom. Bi bilo v primeru, da bi bili odlocevalci in ljudje z vecjo družbeno mocjo enako iz­postavljeni tveganju kot tisti, ki se ne morejo obvarovati v tolikšni meri kot oni, sprejetih vec ukrepov za zašcito pred onesnaženim zrakom? Prav tovrstna vprašanja spodbujajo posameznice in posameznike, da se aktivneje angažirajo v boju za cistejše okolje. Sarajevski okoljski aktivizem »Razlog za aktivizem ni, da nam bo veliko bolje, temvec da nam ne bo slabše.« (Anes Podic, Eko akcija, intervju) Okoljske aktivisticne skupine pogosto igrajo kljucno vlo­go pri ozavešcanju javnosti o okoljski problematiki, nji­hovo delovanje pa je pomembno tudi pri spreminjanju okoljske zakonodaje (Baukloh in Roose 2002: 91, 98). Nujnost tovrstnih sprememb temelji na ideji, da je stanje okolja alarmantno ter da je premike pri ravnanju z naravo mogoce doseci le z delovanjem posameznikov in celotne družbe (Baukloh in Roose 2002: 91). Zavest o onesnaženosti sarajevskega zraka se je zacela krepiti v 60. in še zlasti v 70. letih 20. stoletja. Že takrat so v Sarajevu organizirali projekcije filmov z ekološko tema­tiko, zavedanje o problematiki pa je prodrlo tudi v sfero popularne kulture. Nadvse povedno je tudi dejstvo, da je bila leta 1975 ustanovljena glasbena skupina z imenom Cisti zrak (Licina Ramic 2017: 134). Z intenzivnim one­snaževanjem mesta pa se v sodobnosti širi tudi aktivistic­no delovanje. Danes v BiH delujejo razlicne aktivisticne skupine, ki informirajo o onesnaženosti in delujejo v smeri izboljšanja stanja okolja.1010 Tovrstnih nevladnih in aktivisticnih organizacij je vec, sami navajava le Eko akcijo, ki je najaktivnejša in med prebivalci najbolj znana ter se izkljucno in primarno ukvarja s problematiko onesnaženega okolja. Eko akcija je nevladna organi­zacija, ki se ukvarja z reševanjem perecih okoljskih težav na državni in lokalni ravni (Spletni vir 2). Njihov aktivi­zem je usmerjen zlasti v problematike, povezane s kako­vostjo zraka, pitno vodo in gradnjo malih hidroelektrarn. Organizirajo proteste, udeležujejo se novinarskih konfe­renc, dajejo izjave za medije in urejajo spletno stran, na kateri lahko zainteresirana javnost najde podatke o stanju okolja ter predloge za soocanje z onesnaženim zrakom, v ta namen pa so razvili tudi mobilno aplikacijo »Kvalitet zraka u BiH«1111 V slovenskem prevodu: »Kvaliteta zraka v BiH«. Aplikacijo je Eko akcija razvila ob podpori Fundacije Heinricha Bölla. (Spletni vir 8). Še zlasti je pomemben in­deks kvalitete zraka. Kot je v intervjuju povedal predsed- nik Eko akcije, Anes Podic, meritve opravijo rocno in jih dvakrat dnevno objavljajo na svoji spletni strani. Pred do­brim letom je na Facebooku nastala tudi skupina »Mešcani Sarajeva za cisti zrak« (Spletni vir 6). Cilj skupine je po besedah Vladimirja Marica, enega izmed njenih ustano­viteljev in administratorja, »da smo zbrani na enem mestu in da morda v nekem trenutku, ko bodo primerni pogoji za to, pripravimo dolocene predloge, morda neko peticijo, in pošljemo to zadolženim ministrstvom, da se nekaj ukrene v zvezi s tem vprašanjem«. Clani si izmenjujejo informa­cije in nasvete o spopadanju z vsakdanjim življenjem v onesnaženem mestu, predlagajo pa tudi razlicne sistem­ske rešitve. Vladimir meni, da imajo sredstva množicnega obvešcanja in aktivisticne organizacije veliko vlogo pri odlocanju za strategije soocanja z onesnaženim zrakom. Z rednim širjenjem informacij o okoljskih težavah in s po­udarjanjem nujnih tem vplivajo na medijsko in politicno agendo (Baukloh in Roose 2002: 91). Omenjeni skupini se bojujeta proti neaktivnosti mestnih, kantonalnih in državnih oblasti. V doloceni meri naspro­tujeta multinacionalnim in korporativnim interesom, zlasti kadar so ti povezani z mestnimi/državnimi institucijami. Ne prizadevata si le za dosledno upoštevanje obstojece okoljske zakonodaje, temvec tudi za njeno izboljšanje (prim. Cable in Benson 1993). Aktivisticne organizacije pogosto izbira­jo nacine za neformalno sankcioniranje pristojnih organov, ki po njihovem mnenju ne izpolnjujejo svojih zavez v boju proti okoljskim problemom (Cable in Benson 1993: 471). V Sarajevu ob tem poudarjajo zlasti pasivnost in pomanjkanje volje za reševanje skupnih težav, ki ju zaznavajo pri lokal­nih, kantonalnih, entitetnih in tudi državnih oblasteh. Prebi­valkam in prebivalcem Sarajeva se pogosto dozdeva, da so izkljuceni iz mestnih iniciativ in politik (Badescu 2014: 21). Da bi opozorili na svoje zahteve, nekateri protestirajo, drugi pa se pocutijo nemocne. Samonikle iniciative in strategije so po eni strani odraz volje prebivalcev in izraz njihovega obcutka odgovornosti za skupnost, po drugi strani pa kažejo na nujnost, da se ljudje urejanja perecih težav lotijo sami, saj jih tisti, ki so zanje dejansko odgovorni in držijo v rokah vzvode druž­bene in politicne moci, preprosto ignorirajo. Sogovornice in sogovorniki v splošnem niso zadovoljni z ukrepi obla­sti. Menijo, da jim je ljubše ustvarjati obcutek, da nekaj pocnejo, kot da bi dejansko karkoli spremenile. Nastanek nevladnih okoljskih organizacij je pogosto odziv na ne­zadostnost ukrepov pristojnih oblasti oziroma opozarja na njihovo neaktivnost (Cable in Benson 1993: 465), kar je v bosansko-hercegovski povojni družbi še zlasti ocitno. Aktivistke in aktivisti cesto kriticno vrednotijo predlaga­ne rešitve in preizprašujejo »integriteto in motive« uradne politike (Cable in Benson 1993: 465). Kriticni pa so tudi do svojih sodržavljank in sodržavljanov, saj se ti pogo­sto zaradi reševanja drugih eksistencnih težav v boju za okolje in cistejši zrak ne aktivirajo. Sogovornice in sogo­vorniki kot odlocilni dejavnik, da bi jim pristojni organi prisluhnili, poudarjajo številcnost. »Oblasti se ne pocutijo odgovorne, da kaj naredijo, ker gre le za majhno skupino državljanov, ki vsake toliko kritizira,« pravi Vladimir. Za predsednika Eko akcije, Anesa Podica, je zelo pomemben dejavnik uspešnosti okoljskih iniciativ primeren trenutek, momentum, v katerem se opozarja na probleme in se vzbu­jata zanimanje in podpora javnosti. Zaradi poplave drugih težav, na primer epidemije covida-19, pa se ta trenutek vztrajno odmika. Okoljski problemi kot kritika politike Najine sogovornice in sogovornike združuje nasprotova­nje uradni državni politiki in s tem ideja o politicni dimen­ziji onesnaženosti zraka. Prav vsi so namrec poudarili, da se oblasti s to temo ne ukvarjajo, oziroma se le, kadar so v to dobesedno prisiljene – v zimskem casu, ko je onesna­ženost najvecja. Ker oblasti pogosto niso zmožne izpolniti pricakovanj za izboljšanje osnovnih življenjskih razmer oziroma ustvariti t. i. »normalnega življenja«, prebivalke in prebivalci BiH do njih cutijo zamero (Bartulovic 2012: 133, 135). Kljub nenaklonjenemu odnosu do države ta v življenjih ljudi igra pomembno vlogo in obratno: prav nji­hov kriticen odnos gradi esencializirano podobo BiH in opozarja na pricakovanja do države in politike (Bartulovic 2013; Jansen 2015). Ceprav oblasti onesnaženost zraka vecino casa ignorira­jo, bi pricakovali, da njihova angažiranost vsaj v zimskem casu stanje nekoliko omili. Po mnenju najinih sogovornic in sogovornikov se ne zgodi niti to. Nekateri so omenjali, da so v preteklosti politiki organizirali številne urgentne sestanke, novinarske konference in okrogle mize, toda najveckrat na pobudo strokovnjakov in posameznih orga­nizacij. Vcasih so se v dogajanje vkljucila tudi tuja vele­poslaništva, ki so ponudila donacije za reševanje okoljske stiske. Švedska ambasada naj bi po Vladimirjevih besedah celo ponudila dva milijona evrov za analizo onesnaže­valcev, na koncu pa bi pripravili še ukrepe za izboljšanje kakovosti sarajevskega zraka. Vildana je omenila ukrep oblasti, da med najvecjo onesnaženostjo en dan vozijo samo avtomobili z registrskimi tablicami, ki se koncajo s parnimi, naslednji dan pa avtomobili s tablicami, ki se koncajo z neparnimi številkami. Ne samo, da to ni primer­na rešitev, kaže tudi na to, da so politiki brez dolgorocnih nacrtov ali strategij reševanja stanja. Vladimir je prav tako opozoril, da vsako poletje mine brez omembe te proble­matike ter da zasilno gašenje požara ne prinaša dolgoroc­nih izboljšav. Predsednik Eko akcije pa je bil izrazito kri­ticen tudi do »zimskih« politicnih ukrepov. Po njegovem mnenju politiki upajo na ugodne vremenske razmere in ne sprejemajo odgovornosti za temeljite spremembe, ki bi iz­boljšale kvaliteto življenja: »Upajo, da bo zapihal veter in bodo imeli sreco. [...] Ce se [politik] eno zimo pripravlja, da bo nekaj naredil, bo morda imel naslednjo zimo sreco, da bo zapihal veter, tretjo zimo pa se bo skril pred mediji in pred javnostjo.1212 Cetrto zimo pa se bodo bližale volitve in – ce ne bo znova izvoljen – se mu s tem ne bo vec treba ukvarjati (op. a.). « Dodatno zmedo povzroca nejasna delitev zakonske odgo­vornosti. Vladimir je pojasnil, da za položaj niso odgovor­ne mestne ali državne oblasti, temvec pogosto pocasne in neucinkovite kantonalne. Sarajevo in nekatere druge obci­ne financirajo ali upravljajo lokalne postaje za opazovanje zraka (Spletni vir 4). Predstavnice in predstavniki nevlad- nih organizacij opozarjajo, da so informacije o onesnaže­nosti zraka na uradnih spletnih straneh pristojnih organov težko dostopne in vcasih po zelo kratkem casu tudi trajno odstranjene (Spletni vir 4). Praksa prikrivanja informacij o stanju okolja sega že v predvojno obdobje. Leta 1981 so v reki Željeznici poginile postrvi. Za pomor so bile po vsej verjetnosti krive odplake iz bližnje tekstilne tovarne. Jav­nost je o tem izvedela šele po vec kot mesecu dni. Pristojni organi niso ukrepali, kljub temu da so bili o dogodku ob­vešceni (Licina Ramic 2017: 131). Predsednik Eko akcije je poudaril podobno prakso manipuliranja s številkami: »Republika Srpska problem 'rešuje' tako, da podatki z me­rilnih postaj niso dostopni na internetu. 'Nema podataka, nema problema' (Ni podatkov, ni problema).1313 Iz te izjave izhaja tudi naslov clanka. Sarajevske oblasti imajo od leta 2013 enako taktiko: pretvarjajo se, da nekaj delajo.« Dodaja, da lahko razloge za nezadostno raziskanost prob- lematike in pomanjkanje kriticnih glasov med drugim išcemo v oslabljenem položaju znanosti ter v korupciji, ki kadruje tudi na univerzah: »Pri nas je stroka prestrašena ali kupljena. Napredovanje na fakulteti poteka po politicni liniji in tudi denar za projekte je povezan z oblastjo. Nikoli ne boste slišali, da bi, denimo, profesor na medicinski fa­kulteti, ki se ukvarja z zrakom, govoril o onesnaženosti.« Pomanjkanje informacij in znanstveno preverljivih po­datkov o stanju okolja pri ljudeh, ki se soocajo z onesna­ženostjo, povzroca frustracije. Te izhajajo iz nenehnega obcutka negotovosti (Little 2012: 433). Težava so tudi v zadnjem casu zvišane cene energentov. Ljudje, za katere je plin predrag, kurijo na drva. Tisti, za katere so predraga tu­di drva, uporabljajo oglje, nekateri pa se domnevno grejejo celo z gumami ali s smetmi. To pocno predvsem iz financ­ne stiske in manj verjetno iz malomarnosti. Sogovornice in sogovorniki tudi v zvezi s tem poudarjajo odgovornost države. Razumejo jo kot tisto, ki bi morala zagotavljati do­stojne življenjske razmere in voditi ustrezno okoljsko po­litiko. Kljucno vlogo bi morala odigrati tudi pri zagotav- ljanju okoljsko sprejemljivih nacinov ogrevanja, vendar pa trenutno ne ponuja niti subvencij niti ne nadzira cen ener­gentov. Cene so narašcale že v preteklosti (zlasti sredi 70. let prejšnjega stoletja), ko se je bilo treba izogibati vrstam premoga, ki mocneje onesnažujejo. Cene primernejšim vr­stam so se zvišale, prihajalo pa je tudi do ilegalnega uvoza (Licina Ramic 2017: 124). Skrb za okolje nastopi po zadovoljitvi vseh osnovnih po­treb posameznic in posameznikov. Vecje blagostanje to­rej omogoca osredotocanje na okoljske težave in njihovo reševanje (Inglehart v Givens in Jorgenson 2013: 421). Postavlja se vprašanje, ali ljudje v povojnih družbah raz­mišljajo o onesnaženosti, ali pa se je zavedajo, nimajo pa možnosti ali interesa, da bi se ji posvecali. Treba je opo­zoriti na neenaka globalna razmerja moci, ki BiH tudi v zvezi z okoljskimi vprašanji potiskajo v marginaliziran oz. periferen položaj. Prav tako je opazna neaktivnost oziro­ma neodzivnost oblasti v zvezi s problematiko vojaških/vojnih odpadkov, ki ogrožajo življenja posameznic in po­sameznikov. Na podeželju je nešteto znakov z napisom »Pazi mine«. Ljudje so se prisiljeni izpostavljati življenj­ski nevarnosti, saj se država s tem ne ukvarja dovolj oziro­ma je to zanjo postranskega pomena. Sami vcasih nimajo druge izbire, kot da les sekajo v nevarnih delih gozda, da se izognejo temu, da bi bili zasaceni in bi prejeli globo (Henig 2012: 22). »Šrapneli in mine ne pripadajo nikomur, a hkrati vsem« (Henig 2012: 23), tako kot tudi onesnažen zrak, s katerim so se ljudje prisiljeni nauciti živeti, saj do­mace politike ne zanimajo konkretne izboljšave. Onesnaževanje kot prispevek k drugacenju Balkana V pogovorih s sogovornicami in sogovorniki so se poka­zale težave, ki kažejo na probleme povojne rekonstrukcije BiH, in kritika dominantne politike, ki se s samo kvaliteto življenja ukvarja manj kot denimo z zastopanjem partiku­larnih nacionalnih interesov. Toda ne gre zgolj za kritiko notranje politike, temvec tudi mednarodnih intervencij. V pogovorih o onesnaženosti sarajevskega zraka lahko prav tako zasledimo odzive na bosansko-hercegovsko perifer­nost in njeno refleksijo. V teoriji svetovnega sistema je Immanuel Wallerstein dr­žave razdelil na centralne, periferne in polperiferne. Vo­dilno vlogo imajo centralne države (v Nash 2002 [1981]). Wallersteinova teorija sicer temelji na sledenju kapital­skim tokovom, vendar jo lahko umestimo tudi na druga podrocja, saj je prav kapital tisti, ki doloca vloge in usmer­ja globalno dogajanje. Rastko Mocnik BiH umešca med polperiferne države (Mocnik 2002: 79–80). Na svetovnem zemljevidu (podobno kot njene balkanske sosede) zaseda nekoliko nenavadno mesto, saj je pogosto spregledana ozi­roma videna predvsem skozi balkanisticna ocala. Balkani­zem je specificni diskurz antagonizma in stigmatizacije, za katerega je znacilna »delitev na fragmente, ki med seboj tekmujejo in so drug do drugega sovražni« (Goldsworthy 2002: 32), pojavlja pa se tudi v obliki geopoliticne in eko- nomske hegemonije drugih držav nad balkanskimi (Moc­nik 2002: 79–80). Omeniti velja problematicne »donacije« odsluženih vo­zil. Sarajevo je v zadnjih letih s t. i. humanitarno pomocjo prejelo vec tovrstnih »daril«. Ceprav so pripomogla k bolj kvalitetnemu življenju posameznic in posameznikov, so donirana vozila zastarela in ne ustrezajo evropskim okolj­skim standardom. Države, ki so gospodarsko mocnejše od BiH, lahko donirajo proizvode, ki jih same ne želijo vec uporabljati. Postavlja se vprašanje, po kakšni logiki je raba starih vozil v BiH sprejemljiva, v Turciji ali Nemciji pa škodljiva. Z omenjenimi donacijami, v ozadju katerih je ekonomska logika, so se države necesa znebile pod pre­tvezo humanitarnosti. Ceneje je podariti kot placati raz­gradnjo. V zadnjem casu mediji porocajo o protestih v lokalnih okoljih, ki izražajo odpor do uvažanja odpadkov iz drugih držav. Medtem ko oblasti molcijo, prebivalke in prebivalci protestirajo in skušajo opozoriti na težave z odpadki. Ta vprašanja nazorno prikažejo razmerja mo­ci na svetovnem zemljevidu, ki veljajo tudi pri okoljskih vprašanjih. Prav »razvitejše« države prispevajo k onesna­ženosti (pol)perifernih držav, ceprav jih zaradi okoljskih problemov vztrajno kritizirajo. Naceloma od gospodarsko manj uspešnih držav pricakujejo, da bodo zašcitile svoje okolje, ob tem pa jim celo vsiljujejo modele za tovrstno pocetje (Dorondel 2016: 16). Groza in zgražanje Zahoda ob dogajanju na Balkanu sta vcasih povezana s perver­znim užitkom ob imperialisticnih fantazijah (Goldsworthy 2002: 29). Balkanski dogodki nudijo možnost (na videz) neškodljivega uresnicevanja teh sanjarij: omogocajo vred- notenje tujih praks, poskuse spreminjanja zavesti in mi­šljenja, deljenje nasvetov, vmešavanje v tuje težave ter njihovo reševanje brez grožnje obtožb o rasizmu (Golds- worthy 2002: 29). Mednarodna skupnost in globalni ak­terji v BiH ne kažejo posebnega interesa za dejavno reše­vanje okoljskih problemov, temvec jih vcasih celo odkrito spodbujajo. Kadar mednarodna skupnost pokaže zanimanje za BiH in tamkajšnje problematicno dogajanje, se po navadi ukvar­ja s povojnim stanjem in predvsem spravo, ki ji pripisuje moc za razrešitev vseh vecjih težav, s katerimi se država trenutno sooca. Alenka Bartulovic (2012: 134) poudarja, da je ideja sprave »globoko problematicen koncept, saj avtomaticno predvideva konfliktnost med narodi, notranjo sinhronost vedenja, kar pa nedvomno signalizira igno­ranco kompleksnosti vojne realnosti«. Ob tem pa ignori­ra pomembna vprašanja, s katerimi se vsak dan soocajo prebivalke in prebivalci. Na pomembnost okoljskih težav so opozorili tudi lokalni raziskovalke in raziskovalci, ak­tivistke in aktivisti ter razlicne okoljske organizacije (npr. Spletni vir 1; Spletni vir 2; Spletni vir 5). Sklep Balkan je v nenehnem procesu postajanja: zanj naj bi bili po balkanisticnem diskurzu znacilni vmesnost in nedoloc­nost (Goldsworthy 2002; Jezernik 2004). Skuša »presto­piti prag Evrope«, a se ji nikoli ne more dovolj približati (Goldsworthy 2002: 29). Odnos mednarodne skupnosti do BiH ima po mnenju nekaterih avtorjev znacilnosti koloni­alnega odnosa, nadzor tujine nad podaytonsko politicno realnostjo pa je mogoce razumeti kot kolonialno prakso (Kumar v Badescu 2016: 4). V državah Zahodnega Balka­na se dolocene politike in zakonske spremembe, sploh ce so napredne, pogosto uvajajo z izkljucnim namenom pri­bliževanja Evropski uniji (Ahmetovic, Stojic-Karanovic in Stankovic 2014: 22) ali ugajanja mednarodni skupnosti. Pri vecini politicnih odlocitev gre zgolj za oportunizem in ne za dejanske poskuse urejanja države ali zastopanja in­teresov volivcev. Zato posameznice in posamezniki aktiv­no delujejo na podrocju izpostavljanja pomena ekoloških težav z namenom oblikovanja boljše prihodnosti. V BiH je namrec okoljski aktivizem tesno povezan s politicnimi vprašanji, ob tem pa odseva že pojasnjeno nezadovoljstvo s povojnim stanjem in družbo, predvsem pa s politiko in nedelujoco državo. Ob medijskem porocanju o visoki stop- nji onesnaženosti Balkan znova zasede pozicijo proble­maticnega Drugega, pri cemer se pozablja na zapletene procese vpetosti balkanskih držav v mednarodne odnose moci. Sarajevo se danes še vedno sooca z enakimi težavami, povezanimi z onesnaženim zrakom, kot pred dobrega pol stoletja. Neurejena povojna politicna realnost je iznicila vecino predvojnih prizadevanj in že doseženih izboljšav. Ujetost, ki BiH onemogoca narediti korak naprej, je med drugim posledica zgodovinskih mednarodnih intervencij. Sarajevcanke in Sarajevcani so ujeti tako v zapleteno po­liticno stanje kot v onesnaženi zrak. Odsotnost politicne volje za ukvarjanje z ekološkimi vprašanji jih sili, da se z omenjenimi težavami soocajo sami, pa ce si to lahko privošcijo ali ne. Osrednje vodilo delovanja aktivisticnih organizacij, ki skušajo informirati in povezati ljudi, je po­gosto nezaupanje v politiko. S pricujocim clankom dajeva prostor temi, o kateri ni veli­ko napisanega. Raziskovalke in raziskovalci se po navadi v BiH osredotocajo na druge teme in uporabljajo drugacne pristope. Cilja tega dela je razširiti polje antropoloških raz­iskav Balkana in zlasti postjugoslovanskih družb, saj po­udarja usmerjenost v prihodnost in skuša preseci diskurz balkanizma ter opozoriti na vpetost Balkana v asimetricne politicne odnose, ki se kažejo tudi v okoljskih vprašanjih. Onesnaženost okolja je neposredno povezana s cloveko­vim delovanjem in vpliva na vsakdanje življenje prebivalk in prebivalcev prizadetih obmocij. Pomembno je, da an­tropologinje in antropologi preucujemo ekološka vpraša­nja, saj lahko s priuceno senzibilnostjo za razumevanje družbenih odnosov ponudimo pomemben pogled nanje ter prikažemo aktivne strategije posameznic in posameznikov v boju s težavami, ki so v medijskih pa tudi v politicnih diskurzih potisnjeni – tako kot Balkan – na obrobje. Literatura in viri AHMETOVIC, Emina, Edita Stojic-Karanovic in Mirjana Stan­kovic: Where is the West Balkans Today on the World Map of Environment? Quo Vadis? Case study of Bosnia and Herzego­vina, Serbia and Macedonia. Conference Proceedings: Sustain­ability and Environmental Sociology. Yokohama: Hosei Univer­sity, The Institute for Sustainability Research, 12.–13. julij 2014, [1–26]. AIYER, Ananthakrishnan: The Allure of the Transnational: No­tes on Some Aspects of the Political Economy of Water in India. Cultural Anthropology 22/4, 2007, 640–658. BADESCU, Gruia: City Makers, Urban Reconstruction and Co­ming to Terms with the Past in Sarajevo. V: B. Kotzen in S. Gar­cia (ur.), Reconstructing Sarajevo: Negotiating Socio-political Complexity. London: LSE Cities, 2014, 15–21. BADESCU, Gruia: Dwelling in the Post-War City: Urban Re­construction and Home-Making in Sarajevo. Revue d’études comparatives Est-Ouest 46/4, 2015, 35–60. BADESCU, Gruia: (Post)colonial Encounters in the Postsocia­list City: Reshaping Urban Space in Sarajevo. Geografiska An­naler: Series B – Human Geography 98/3, 2016, 1–9. BAJUK SENCAR, Tatiana: Kultura udobja in razvoj trajnostne prometne infrastrukture. Glasnik Slovenskega etnološkega dru­štva 57/3–4, 2017, 66–74. BAJUK SENCAR, Tatiana: Reframing Agency in the Face of Global Challenges: The Problem of Plastic Waste. Traditiones 49/1, 2020, 37–53. BARTULOVIC, Alenka: Neskoncnost povojne »rekonstrukci­je«: Sarajevo med cakanjem in upanjem. Etnolog 22/73, 2012, 129–145. BARTULOVIC, Alenka: »Nismo vaši!«: Antinacionalizem v povojnem Sarajevu. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2013. BAUKLOH, Anja in Jochen Roose: The Environmental Move­ment and Environmental Concern in Contemporary Germany. V: Axel Goodbody (ur.), The Culture of German Environmentali­sm: Anxieties, Visions, Realities. New York in Oxford: Berghahn Books, 2002, 81–101. CABLE, Sherry in Michael L. Benson: Acting Locally: Envi­ronmental Injustice and the Emergence of Grass-Roots Enviro­nmental Organizations. Social Problems 40/4, 1993, 464–477. DESCOLA, Philippe: In the Society of Nature: A Native Ecology in Amazonia. Cambridge: Cambridge University Press, 1996. DORONDEL, Stefan: Environmental Disasters, Climate Change and other Big Problems of Our Times: A View from Southeast Europe. Ethnologia Balkanica 19, 2016, 11–32. ERIKSEN, Thomas Hylland (ur.): An Overheated World: An Anthropological History of the Early Twenty-first Century. Lon­don in New York: Routledge, 2018. GAMLIN, Jennie: Huichol Migrant Laborers and Pesticides: Structural Violence and Cultural Confounders. Medical Anthro­pology Quarterly 30/3, 2016, 303–320. GIVENS, Jennifer E. in Andrew K. Jorgenson: Individual Envi­ronmental Concern in the World Polity: A Multilevel Analysis. Social Science Research 42, 2013, 418–431. GOLDSWORTHY, Vesna: Invention and In(ter)vention: The Rhetoric of Balkanization. V: Dušan I. Bjelic in Obrad Savic (ur.), Balkan as Metaphor: Between Globalization and Fra­gmentation. Cambridge, Massachusetts in London: The MIT Press, 2002, 25–38. GONIN, Patrick in Véronique Lassailly-Jacob: Les réfugiés de l’environnement: Une nouvelle catégorie de migrants forcés? Revue européenne des migrations internationales 18/2, 2002, 1–19. GREGORIC BON, Nataša: Smeti kot stvari zunaj kraja v Der­miju/Drimadesu, južna Albanija. Glasnik Slovenskega etnološke­ga društva 47/3–4, 2007, 17–26. HENIG, David: Iron in the Soil: Living with Military Waste in Bosnia-Herzegovina. Anthropology Today 28/1, 2012, 21–23. JANSEN, Stef: Yearnings in the Meantime: "Normal Lives" and the State in the Sarajevo Apartment Complex. New York in Ox­ford: Berghahn Books, 2015. JEZERNIK, Božidar: Wild Europe: The Balkans in the Gaze of Western Travellers. London: Saqi, 2004. JOHN, Sunday Goodness: Air Pollution in New Delhi: Newspa­per Coverage and the Impact of the Second Phase of the Odd­-Even Traffic Experiment. IJEP 37/8, 2017, 647–652. JOVANOVIC, Deana: Prosperous Pollutants: Bargaining with Risks and Forging Hopes in an Industrial Town in Eastern Ser­bia. Ethnos 83/3, 2018, 489–504. KOZINA, Jani, Saša Poljak Istenic in Blaž Komac: Green Cre­ative Environments: Contribution to Sustainable Urban and Re­gional Development. Acta geographica Slovenica 59/1, 2019, 119–126. KOZOROG, Miha: Živali, varovano obmocje in rekreacija v na­ravnem okolju: Teoretske in prakticne variante s samopremisle­kom. Traditiones 44/1, 2015, 117–134. KURTOVIC, Larisa: When the “People” Leave: On the Lim­its of Nationalist (Bio) Politics in Postwar Bosnia-Herzegovina. Nationalities Papers 2020, 1–20. LICINA RAMIC, Aida: Od ekološke katastrofe do olimpijskog grada: Sarajevo 1971–1984. V: Amir Duranovic (ur.), Poplava, zemljotres, smog: Prilozi ekohistoriji Bosne i Hercegovine u 20. stoljecu. Sarajevo: Udruženje za modernu historiju / Udruga za modernu povijest, 2017, 115–147. LITTLE, Peter C.: Another Angle on Pollution Experience: To­ward an Anthropology of the Emotional Ecology of Risk Mitiga­tion. Ethos 40/4, 2012, 431–452. MOCNIK, Rastko: The Balkans as an Element in Ideological Mechanisms. V: Dušan I. Bjelic in Obrad Savic (ur.), Balkan as Metaphor: Between Globalization and Fragmentation. Cam­bridge, Massachusetts in London: The MIT Press, 2002, 79–115. MOHAMMADI DEHCHESHMEH, Mostafa, in Sohrab Ghaedi: Climate change and ecological migration: a study of villages in the province of Khuzestan, Iran. Environmental Research, Engi­neering and Management 76/1, 2020, 6–19. NASH, June: Ethnographic Aspects of the World Capitalist System. V: Joan Vincent (ur.), The Anthropology of Politics: A Reader in Ethnography, Theory, and Critique. Malden in Ox­ford: Blackwell Publishers, 2002 [1981], 234–253. PÁLSSON, Gísli: Human-environmental Relations: Oriental­ism, Paternalism and Communalism. V: Philippe Descola in Gísli Pálsson (ur.), Nature and Society: Anthropological Per­spectives. London in New York: Routledge, 1996, 63–81. PODJED, Dan in Katarina Polajnar Horvat: The Invisible Life of Food Waste: The Case of Ljubljana Households. Traditiones 49/1, 2020, 109–124. POLJAK ISTENIC, Saša: Green Resistance or Reproduction of Neoliberal Politics?: Grassroots Collaborative Practices in Slo­venia’s “Green Capital” Ljubljana. Ethnologia Europaea 48/1, 2018, 34–49. SIMONIC, Peter: Sladkorne zadruge v Maharaštri: Gospodar­ski, socialni in okoljski vidiki kmetijstva. Glasnik Slovenskega etnološkega društva 53/1–2, 2013, 32–40. Spletni vir 1: AUGUSTINOVIC, Marija: Hrabre žene Krušcice, 10. 8. 2019; https://www.slobodnaevropa.org/a/bih-kruscica-nagrada-euronatur/30101398.html, 19. 12. 2020. Spletni vir 2: Eko akcija; https://www.ekoakcija.org/, 19. 12. 2020. Spletni vir 3: KRUPALIJA, Rasid: Bosnian Capital Chokes in “Own Category of Air Pollution”, 13. 1. 2020; https://balkanin­sight.com/2020/01/13/bosnian-capital-in-its-own-category-as-air-pollution-levels-soar-in-sarajevo/, 22. 8. 2020. Spletni vir 4: ZAHUMENSKÁ, Vendula, Samir Lemeš, Mirna Delalic, Kamila Zatloukalová, Jana So­botková in Martin Skalský: Environmental Democ­racy in Bosnia and Herzegovina: Limping Along, 2015; https://www.ekoforumzenica.ba/dokumenti-ef/nase-publikacije/environmental-democracy-in-bosnia-and-herzegovina-limping-along/, 21. 11. 2020. Spletni vir 5: Zemlja, voda zrak; http://zemljavodazrak.com/home, 19. 12. 2020. Spletni vir 6: Gradani Sarajeva za cist zrak; https://www.facebo­ok.com/groups/579934159131255, 19. 12. 2020. Spletni vir 7: Air Pollution Management in Bosnia and Herzegovina; http://documents1.worldbank.org/curated/en/117281576515111584/pdf/Air-Quality-Management-in-Bo­snia-and-Herzegovina.pdf, 19. 12. 2020. Spletni vir 8: »Kvalitet zraka u BiH« – mobilna aplikacija sa informacijama o kvalitetu zraka; https://zrak.ekoakcija.org/mo­bilna, 19. 12. 2020. VÉRON, Jacques in Valerié Golaz: Can Environmental Migrati­on be Measured? Population & Societies 522/5, 2015, 1–4. “No Data, No Problems” Coping with Air Pollution in Sarajevo The article discusses the strategies of coping with air pollution in the present-day Sarajevo. The solutions people employ are highly individualised due to a specific socio-political situation the country found itself in after the end of the war in 1995. The first initiatives to cope with air pollution in Sarajevo date back to the 1960s. It is worth noting that back then the perception of factors of pollution and of possible solutions was very similar to the one that prevails in today’s discourse. The post-war period was marked by different ideas about the reconstruction, the central notion of which was “reconciliation”. This perspective entails a specific way of coming to terms with the past that often implies reliving traumatic experiences. As can be seen from numerous accounts, what many citizens of Bosnia and Herzegovina wish for is “normality”. To hope for life to get normal (or return to normal) implies envisioning the future rather than lingering in the past. The current socio-political situation in Bosnia could also be understood through the lens of post-war transformation. It is char­acterised by general disorder, instability, and inefficiency of the Dayton political organisation. On the part of the authorities, a lack of interest in environmental issues can be noted – seemingly because of the other “more important” problems the state must deal with (albeit not always willingly and successfully). Therefore, the environmental activism and people’s individual­ised strategies for coping with air pollution could be interpreted as a response to ineffective environmental policies or a lack thereof. It is a critique of the state that is incapable of taking care of citizens and ensuring them a brighter future. From this perspective, the strategies of dealing with polluted air stem from deep dissatisfaction with ineffective or non-existent measures and policies. Citizens are compelled to be inventive and to cope with it in ways they can afford, either by wearing face masks, staying indoors, going to nearby mountains, or using air purifiers, to name a few strategies. The environmental struggles in Bosnia and Herzegovina are also associated with the processes of “othering” of the Balkan and the discourse of “balkanism”. Pollution and environmental degradation may be signs of “othering” in a sense that they are both a cause and the consequence of unequal power relations within the international community. * Lea Anclin, dipl. etnologinja in kulturna antropologinja, magistrska študentka etnologije in kulturne antropologije, Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo; anclinlea@gmail.com. ** Maruša Kosi, dipl. etnologinja in kulturna antropologinja, magistrska študentka programa KREOL, Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo; fp6.marusa.kosi@gmail.com. Razglabljanja Lea Anclin in Maruša Kosi Razglabljanja Lea Anclin in Maruša Kosi Razglabljanja Lea Anclin in Maruša Kosi Razglabljanja Lea Anclin in Maruša Kosi Razglabljanja Lea Anclin in Maruša Kosi Razglabljanja Lea Anclin in Maruša Kosi Razglabljanja Lea Anclin in Maruša Kosi Razglabljanja Lea Anclin in Maruša Kosi Razglabljanja Lea Anclin in Maruša Kosi Razglabljanja Lea Anclin in Maruša Kosi Knjižne ocene in porocila Marjeta Pisk* ŠPELA FRLIC: »Zgodbe si jemljemo za svoje!« Za 2 groša fantazije in sodobno pripovedovanje na Slovenskem. Slovensko etnološko društvo (Knjižica Glasnika Slovenskega etnološkega društva 54), Ljubljana 2020, 176 str. V knjižnici Glasnika Slovenskega etnološkega društva je ob koncu le­ta 2020 izšla monografija Špele Frlic »Zgodbe si jemljemo za svoje!« Za 2 groša fantazije in sodobno pripove­dovanje na Slovenskem, ki odmotava pripovedovalsko nit v knjigo ujete zgodbe o sodobnem pripovedovanju na Slovenskem. Avtorica se v monografiji, ki je nastala na podlagi magistrske naloge, loteva pripovedovanja kot oblike javnega na­stopa, ki prenaša tradicionalno gradivo v sodobni cas, obenem pa s pripove­dovalcevim pogledom na svet temu gradivu daje novo življenje. Pripove­dovanje v sodobnem urbanem prostoru na Slovenskem Špela Frlic osvetljuje v celi paleti njegovih raznobarvnih odtenkov. Dodobra jih je spoznala kot pripovedovalka v skupini Za 2 groša fantazije in organizatorka pripovedo­valskih festivalov. Z osebnima pre­žetostjo in vpletenostjo v preucevani fenomen pomembno bogati svoj raz- iskovalni pristop, v katerem pripove­dovanje v sodobnem urbanem okolju, tako na Slovenskem kot v mednaro­dnem okolju, umešca v neprekinjeni tok pripovedovalskih tradicij. S po­globljenim študijem domace in tuje literature obravnavano topiko postavlja v raziskovalno polje folkloristike ter s folkloristicnima teorijo in metodologijo prikazuje razlicne, vcasih nasprotujoce si poglede na sodobno pripovedovanje. V poglavju Od teksta do performan­ce oriše razvoj zanimanj folkloristike – od osredinjenosti na tekst do obrata v 60. in 70. letih 20. stoletja, ko so se ameriški folkloristi preusmerili v razis- kovanje konteksta in izvedbe, tj. per­formance. Avtorica zato prevpraša te­meljne folkloristicne koncepte, kot so folklora, ljudstvo in ustni prenos, ki so pomembni za razumevanje novih oblik folklore. Med njimi je tudi sodobno pripovedovanje, ki kot odrska oblika performativno crpa iz tradicionalne umetnosti pripovedovanja, za vsebino pa jemlje vecinoma tradicionalne folk- lorne žanre. Ta zvrst se je v urbanem okolju Zahodne Evrope in Severne Amerike zacela razvijati v 70. letih 20. stoletja, na Slovenskem pa njeni prvi zametki segajo v 60. leta, ko so knji­žnice zacele nacrtno razvijati pripove­dovalske aktivnosti za otroke. Pravi ra­zvoj je sodobno pripovedovanje zacelo doživljati v 90. letih 20. stoletja, v na­slednjih desetletjih pa se je razcvetelo s pripovedovalskimi festivali. Avtorica se v poglavju Pristopi k raz­iskovanju sodobnega gradiva sprašuje, ali gre pri sodobnem pripovedovanju za folklorizem, ki ni nujno nekaj nega­tivnega, ali za revivalisticno prakso. V odnosu sodobnih pripovedovalcev do tradicije prepoznava dve razumevanji: prvo, ki pripovedovanje razume v šir­šem kontekstu revivalov (skoraj) izgi­nule tradicije, drugo pa pripovedoval­sko tradicijo uvršca v nikoli pretrgano kontinuiteto tradicije, ki se nadaljuje tudi v sodobnem casu. Ti dve razume­vanji – pripovedovanje kot revivalistic­na praksa in kot nadaljevanje folklore v urbanem prostoru – tudi natancneje teoretsko osvetli. Odnos med ustvarjal­nostjo in tradicijo, ki se vzpostavlja s pripovedovanjem, zacne opazovati pri folklornem pripovedovalcu oziroma pri odnosu med ustvarjalnim posamez- nikom, skupnostjo in tradicijo. Zanima jo, kako se ta odnos vzpostavlja in v katerih sferah zgodbe si pripovedoval­ci lahko izborijo ustvarjalno svobodo. Pripovedovalceva ustvarjalnost oz. po­ustvarjalnost je povezana tako z njego­vim odnosom do tradicije in z mestom v skupnosti oz. na odru kot z njegovim odnosom z obcinstvom. Sledi dragocen historiat razvoja sodob­nega pripovedovanja folklornih pripo­vedi za odrasle v slovenskem prostoru: od zacetniškega navdušenja Anje Šte­fan in Ljobe Jence ter njunega izobra­ževanja v tujini do organizacije prvega Pripovedovalskega festivala in drugih velikih pripovedovalskih iniciativ na Slovenskem; avtorica jih predstavi tu­di z barvnimi fotografijami. Bralca se­znanja s konkretnimi izzivi, s katerimi se pripovedovanje sooca v sodobnem urbanem prostoru – od zagotavljanja osnovnih materialnih pogojev, vpraša­nja financne podhranjenosti pripovedo­valcev in pripovedovalskih festivalov do vpliva razlicnih pripovedovalskih prostorov na pricakovanja obcinstva in samo izvedbo. Njeno izostreno opa­zovanje pripovedovanja kot fenomena in posameznih pripovedovalskih upri­zoritev se osredinja na pripovedovalca ter njegove glasovne in telesne inter­pretacije, pa tudi na odzive obcinstva in njuno medsebojno interakcijo. Vse to nazorno prikaže v analizi delo­vanja pripovedovalske skupine Za 2 groša fantazije, katere clanice je bila tudi sama. Delovanje skupine je bilo tesno povezano z Radiom Študent, kjer je folklorna pripoved »najprej zaživela kot zvocna oblika: svoje poslušalce si je pridobila kot radijska vsebina, šele pozneje kot vsebina pripovedoval­skega dogodka« (str. 65). S temi pri­povedovalskimi dogodki, predvsem s Pravljicnimi ReŠetanji, je skupina v slovenskem prostoru pripovedovanje vzpostavila kot zares urbano klubsko obliko, ki nagovarja odraslega urbane­ga poslušalca. V nadaljevanju se avtorica posveca na­tancni analizi pripovedovalskih slogov treh najbolj prepoznavnih pripovedo­valcev skupine Za 2 groša fantazije: Roka Kušlana, Katje Preša in Boštjana Napotnika. Pri vsakem na podlagi ana­lize teksta, sprememb v fabulativnem ogrodju, vsebinskih dopolnitev, aluzij na kontekst zunaj pravljice in pripove­dovalskih komentarjev dogajanja ana­lizira tri pripovedovalske interpretaci­je. Nadalje razcleni ravnino jezikovne teksture, in sicer glede na besedišce, besedne in stavcne figure, diskurzivne oznacevalce, komunikacijo s publiko, uvodni nagovor obcinstva in neposred- no nagovarjanje publike med pripove­dovanjem. S pomocjo analize prikaže pomembne znacilnosti, s katerimi po­samezni pripovedovalci uspešno nago­varjajo in zabavajo obcinstvo. Avtorica ugotavlja, da je njihov cilj predvsem doseganje humornega ucinka ter sku­pna zabava pripovedovalca in obcin­stva, kar pomembno doloca izbiro pripovedovalskih sredstev. Obenem primerjava razlicnih pripovedovalskih interpretacij prikaže razvoj posamez- nega pripovedovalca od radijskega in­terpreta do odrskega pripovedovalca, ki se zaveda svojega mesta na odru in se odziva na reakcije obcinstva. Pripo­vedovalci se v interpretaciji prilagajajo kontekstu; pripovedovanje je živa ko­munikacija, ki se udejanja v konkret- nem casu in prostoru. Med pripovedo­vanjem misli in domišljijo poslušalcev vodi pripovedovalec, zato je pomemb­no, kaj pripoveduje in kaj sporoca. Nekateri raziskovalci pripovedovalcu pripisujejo celo politicno funkcijo. Delo Špele Frlic ni samo s številnimi tujimi in domacimi deli teoretsko ute­meljena raziskava pripovedovanja v sodobnem urbanem prostoru, je tudi dragocena kronologija razvoja sodob­nega pripovedovanja na Slovenskem. Knjižnica Glasnika SED tako objavlja folkloristicno raziskavo, ki obravna­vani fenomen in njegove akterje – av­torica jih kot soudeleženka sodobnega pripovedovanja dobro pozna – celovito predstavlja. Pricujoce delo je pomem­ben doprinos k študijam sodobnih tra­dicij v slovenskem prostoru, ki pogosto ostajajo brez ustreznih knjižnih izdaj. * Marjeta Pisk, dr. interkulturnih študijev, znanstvena sodelavka, Glasbenonarodopisni inštitut ZRC SAZU; marjeta.pisk@zrc-sazu.si. Knjižne ocene in porocila Marjeta Pisk Knjižne ocene in porocila Milan Vogel* MARIJA STANONIK: Pesnjenje v vojaški suknji in proti njej (1515–1918). Založba ZRC (Poezija konteksta; 6), Ljubljana 2020, 511 str. Ddr. Marija Stanonik je svojo novo knji­go naslovila Pesnjenje v vojaški suk- nji in proti njej (1515–1918). V podna­slovu pojasnjuje, da gre za monografi­jo z antologijo vojaških pesmi. Zaradi tako obsežnega pesniškega gradiva, ki ga sproti komentira in dopolnjuje s kar 1.400 opombami pod crto, je obseg narasel na vec kot 500 strani. Pri zbi­ranju gradiva in prepisovanju pesmi ji je pomagala Zdenka Primožic. Knjigo, ki je v zbirki Poezija konteksta izšla pri Inštitutu za slovensko narodopisje ZRC SAZU, je založila Založba ZRC. Doslej sta izšli dve antologiji pesmi iz prve svetovne vojne: prva, Oblaki so rudeci, v kateri so zbrane tako folklor­ne kot literarne pesmi, je ob 70-letnici zacetka vojne izšla v Trstu, druga, V vojni krajini, pa ob 100-letnici njenega zacetka in se omejuje samo na sloven­sko leposlovje. Pricujoca knjiga želi biti rdeca nit, ki tece od prve znane slovenske uporniške pesmi Le vkup le vkup uboga gmajna do vojaškega pesnjenja ob koncu vojne. V njej je zbranih okrog tisoc pesmi. Sta pa dve antologiji vojaških pesmi izšli že med vojno: leta 1916 je dr. Rudolf von An­drejka pripravil antologijo Slovenische Krigs und Soldaten Lider, dve leti po­zneje pa Josip Joža Lovrencic Brstje iz vrta slovenskega pesništva. Avtorica je monografijo razdelila na tri poglavja, v katerih je najvec komenti­ranega gradiva iz prve svetovne vojne. Prvo poglavje je namenjeno vojaške­mu pesnjenju, od fragmenta pesmi o slovenskem kmeckem uporu leta 1515, ki velja za prvi slovenski zapis upor­niške pesmi, do zacetka prve svetovne vojne, tretje pa je zgovorno naslovlje­no Porazen konec. V prvem poglavju imajo pomembno mesto pesmi o bojih s Turki. Ker so bile v vseh casih vojaške pesmi mocno pro­pagandno sredstvo, so sem uvršcene tu­di doslej prezrte pesmi urednika prvega pesniškega zbornika Pisanice Janeza Demascena Deva in Valentina Vodnika. Dev se je obracal na ljubljanske žolnir­je in dezerterstvo razglašal za veliko sramoto, Vodnik pa je priredil nemške Pesmi za brambovce. Sledita tudi be­neški pesmi o navdušenju nad Italijo in razocaranju nad njo, o meksikajnarjih in avstrijski zasedbi Bosne, posebnost pa je ilustrirani rokopisni zvezek pesmi z naslovom Petkovsek kmalu padlega mladega Jerneja Petkovška, ki jih je na­pisal kot nabornik v Celovcu. V osrednjem in najobsežnejšem delu monografije je zbrano gradivo najprej obravnavano z geografskega in kro­nološkega vidika. Tu so najštevilnej­še pesmi s prve fronte v Galiciji, po napadu Italije pa s tirolske in soške, kronološko pa so razvršcene po letih. Svoja poglavja imajo tudi vojaki brez orožja, kot so nezanesljivi, ranjenci, uporniki, recimo v Judenburgu, pesmi iz zaledja in bojnih položajev. Avtorica ocenjuje tudi estetsko vrednost pesmi, od kod so jemali motive, jih razvršca v posamezne žanre in ugotavlja njiho­vo poetiko. Najvec motivov je iz slov- stvene folklore, slovenske literature, kjer prednjacita Prešeren in Gregorcic, Svetega pisma in cerkvenih pesmi. Po žanrih jih razvršca v reprezentativne, kjer je bistven nagovor v obliki slav- ljenja, cašcenja, hvale ali kritike, to so budnice, satira, himna, posmrtnice, na­grobnice ali pisma, in v publicisticne, kot so kronika, reportažnica, balada in še nekatere. V to poglavje uvršca še iz­biro motivov in poetiko. Z naslovom tretjega poglavja Porazen konec je mišljen propad avstro-ogrske monarhije, prinaša pa pesmi, ki so na­stale že v Jugoslaviji. Med avtorji so tudi znana imena, kot sta Rudolf Mai­ster Vojanov in Josip Stritar, predvsem pa Vid Ambrožic, avtor najvec pesmi iz casa vojne, saj je v vojaški suknji pre­živel kar sedem let in je eden glavnih virov pricujoce monografije. Druga dva pomembna vira ob številni strokovni li­teraturi, dnevnikih, ustnih virih, arhivih in redkih zbirkah iz tistega casa sta bila casopisa Domoljub in Štajerc. Mariji Stanonik je treba priznati, da je opravila ogromno in zahtevno delo. Na enem mestu je zbrala pesnjenje v voja­ški suknji v obdobju dolgih petsto let. Zlasti cas prve svetovne vojne zanika stereotip o Slovencih kot nevojaškem narodu, saj se skoraj v vsaki pesmi ka­žeta korajža in pripravljenost za boj, zlasti za cesarja. Takole se je glasilo sporocilo cesarja poveljstvu 17. peš­polka, ki so ga sestavljali vecinoma slovenski vojaki: Hocem, da Moj prvorojeni, Meni po božji milosti podarjeni sin pripada odslej Moji vrli junaški brambni sili in ga imenujem za vrhovnega ime­jitelja Svojega pehotnega polka št. 17, ki naj nosi odslej ime 'Cesarje­vic'. Na Dunaju, dne 24. novembra 1916. Karel s. r. * Milan Vogel, univ. dipl. etnolog in prof. slovenšcine, upokojeni komentator v kulturni redakciji casopisa Delo; mavcmilan@gmail.com. – Besedilo je bilo predvajano 16. novembra 2020 na 3. programu Radia Slovenija v oddaji S knjižnega trga, za katero je bilo prvotno tudi napisano. Tu ga objavljamo z malenkostnimi spremembami. Knjižne ocene in porocila Milan Vogel Knjižne ocene in porocila Gašper Raušl* ALEKSEJ KALC, MIRJAM MILHARCIC HLADNIK, JANJA ŽITNIK SERAFIN: Doba velikih migracij na Slovenskem. Založba ZRC (Zbirka Migracije), Ljubljana 2020, 514 str. Migracije so bile in ostajajo del vsak­dana. Od srede 19. stoletja so mocno zaznamovale tudi slovenski prostor. Obdobje, znano kot »doba velikih mi­gracij«, sta pod drobnogled vzela zgo­dovinar Aleksej Kalc in sociologinja Mirjam Milharcic Hladnik, ki delujeta na Inštitutu za slovensko izseljenstvo in migracije ZRC SAZU. Poleg njiju se je kot avtorica podpisala upokoje­na literarna zgodovinarka Janja Žitnik Serafin. Svoje raziskovalno delo so združili v knjigi z naslovom Doba veli­kih migracij na Slovenskem. Rdeca nit knjige je celovito in poglobljeno razu­mevanje migracijskih pojavov s pomoc- jo treh med seboj povezanih vidikov: zgodovinskega, kulturnozgodovinske­ga in biografskega. V prvem, hkrati tudi najobsežnejšem delu knjige Aleksej Kalc analizira mi­gracije skozi prizmo zgodovine in jih postavlja v kontekst gospodarskega, družbenega in politicnega dogajanja od srede 19. stoletja do zacetka druge sve­tovne vojne. Migracije so v virih iz 19. in 20. stoletja dobro zabeležene, kar je bilo avtorju v pomoc, saj je s pomocjo razpoložljivih podatkov lahko nazorno predstavil obseg in smer migracij, ki so na Slovenskem od druge polovice 19. stoletja do prve svetovne vojne zaradi družbenih in ekonomskih sprememb zajemale vse vecje število posamezni­kov. Migracije so, kot pravi avtor, v splošnih predstavah in pogosto tudi v strokovni literaturi povezane predvsem z Ameriko, ki je bila najpogostejši cilj mednarodnih in cezmorskih migra­cijskih gibanj. Poleg preseljevanja v Ameriko, ki ga avtor najpodrobneje analizira, predstavi migracije tudi v druge cezoceanske destinacije. Na pri­mer v Kanado, Argentino, Brazilijo, Egipt in druge države, ki so bile del verige cezoceanskega priseljevanja, vendar pa, kot zapiše, »teh skromnih tokov ne moremo primerjati z ameri­škimi, nemškimi in tistimi v drugih de­želah Avstro-Ogrske« (str. 59). V nadaljevanju usmeri avtor svojo po­zornost v mobilnost, ki je bila v drugi polovici 19. stoletja bodisi nadalje­vanje že utecenih migracijskih tokov bodisi je pridobila povsem nove geo­grafske usmeritve, razdalje in casovne nastavke. Med novejše pojave mobil­nosti iz srede 19. stoletja spadajo krož- ne migracije, ki so temeljile na kratko­trajnem odhajanju in vracanju. Kot jih avtor opisuje v poglavju Migracijske oblike: Kontinuitete in prelomi, so bile »znacilne za predindustrijsko družbo« (str. 61). Zapiše še, da »so predstavljale tradicionalen nacin premagovanja ne­ravnovesij med številom in potrebami kmeckega prebivalstva ter nezadostni­mi gospodarskimi viri v krajih bivanja« (str. 61). Podrobno je raziskal posamez- ne obrti in specializacije, ki so bile po­vezane s trgovino in sezonsko migra­cijo delavcev, tako znotraj kot zunaj takratne nacionalne države, ter ponazo­ril težave in prednosti, s katerimi so se srecevali tovrstni migranti. V nadaljevanju nameni Kalc pozornost transportu in mobilnosti v predvoj­nem obdobju. »Prometna revolucija je bila z razvojem železnice in plovbe na parni pogon ena od predpostavk množicne moderne mobilnosti« (str. 107). Poleg tega so bile migrantom v pomoc tudi posamezne organizacije in socialne mreže, katerih namen je bilo usklajevanje želja historicnih akterjev z obmocja izseljevanja in priseljeva­nja. Na »družbenih networkih«, kot jih poimenuje avtor, so temeljile vse oblike migracij. Povezava z Ameriko, predvsem ZDA, je v tem smislu naj­bolj nazorno predstavljena. Na obseg in množicnost te povezave je na primer v 20. stoletju kljucno vplivala izme­njava informacij med sorodniki in pri­jatelji, ki so delili svoje izkušnje (str. 115). Avtor v nadaljevanju predstavi še raznolikost migracijskih oblik ter spol­na razhajanja, saj so bili v migracijske tokove vkljuceni predvsem moški. Ko so se migranti odlocili za spremembo v svojem življenju, so se pogosto srecali z migracijskimi pravili in režimi v dr­žavi prihoda oziroma odhoda. Številni so se selili nezakonito, brez ustreznih dovoljenj, mnogi tudi, da bi se izogni­li služenju obveznega vojaškega roka. Selitve so tudi zato v desetletjih inten­zivne gradnje naroda in s tem uveljav- ljanja narodne ideologije postale trn v peti mnogih Slovencev. To je privedlo do vrocih javnih razprav. »Pod vtisom izstopajocih dogodkov, ki so vznemir­jali javnost, in v zanosu razprave so se širile zahteve, naj se izseljevanje preki­ne ali celo prepove« (str. 152). Prva svetovna vojna je v vecji meri prekinila cezoceanske selitve. Kalc po­udarja predvsem težave pri sprejemu in odhodu ljudi z dolocenega etnicne­ga ozemlja. Te so se pojavile predvsem zato, ker so z razpadom cesarstev zace­le nastajati nove državne tvorbe. Prva svetovna vojna je bila potemtakem za­cetek povsem novega poglavja. Vpli­vala je na obseg in smer migracij kot tudi na migracijske režime in politike. S pomocjo grafikonov avtor nazorno pokaže demografski okvir ter geograf­sko podobo migracijskih procesov na Slovenskem med obema vojnama, ko so se migracijska gibanja usmerjala predvsem v jugoslovanski prostor. Pomembno vlogo v procesu migracij in krepitvi kolektivne zavesti so igrale tu­di posamezne organizacije in kulturno- umetniška dejavnost, ki jih je pod drob­nogled v drugem delu te obsežne knjige vzela Janja Žitnik Serafin. Avtorica se v tem sklopu osredotoca predvsem na organiziranost slovenskih izseljencev v državah priselitve in na posamezne dejavnosti, stalnice njihovega vsakda­na. Slovenci so se v novih domovinah povezovali v skupnosti, »v katerih so kmalu ustanovili razlicne oblike soci­alne vzajemnosti in solidarnosti« (str. 255). Žitnik Serafin podrobno pred­stavi glavne organizacije, ki so skrbele za povezanost rojakov v tujejezicnem in povsem novem kulturnem okolju. Med najvplivnejšimi društvi v življe­nju Slovencev v ZDA sta bili Slovenska narodna podporna jednota in Kranjsko­-slovenska katoliška jednota kot tudi društvi Jugoslovanska katoliška jedno­ta in Slovenska dobrodelna zveza. Po­membne pri povezovanju ljudi so bile tudi slovenske župnije, duhovšcina in slovenski narodni domovi. Slednji so bili »glavna središca vsakršnega do­gajanja znotraj slovenskih skupnosti v ZDA« (str. 265). Poleg kulturnega in društvenega delovanja v ZDA so v knjigi omenjeni tudi primeri iz Argen­tine, Brazilije, Urugvaja, ki pa niso predstavljeni v tolikšni meri kot v ZDA. Celotna knjiga je opremljena z boga­tim slikovnim gradivom, ki pripomore k jasnejšemu razumevanju ter boljši predstavitvi dogodkov, ki jih ponazarja knjiga. Pomembno vlogo pri ohranjanju povezanosti med ljudmi je imelo tudi izseljensko casopisje, ki ga avtorica na 40 straneh podrobno analizira in pred­stavi s pomocjo slikovnega gradiva. V knjigi zapiše: »Slovensko izseljensko casopisje je še danes eden najpomemb­nejših virov v okviru splošno in kultur­nozgodovinskih raziskav slovenskega izseljenstva« (str. 310). Na koncu dru­gega dela usmeri Žitnik Serafin pozor­nost tudi v literarno ustvarjanje sloven­skih izseljencev, ki je snovno, tematsko in slogovno zelo raznovrstno. V zadnjem, tretjem delu knjige, ki je precej bolj oseben, je Mirjam Milhar­cic Hladnik predstavila šest življenj­skih zgodb prostovoljnih in prisilnih migrantk in migrantov. Ena izmed njih je na primer zgodba Marije Cerne ozi­roma Marie Prisland. Kot mlado, pet­najstletno dekle se je iz Štajerske na pot v Ameriko odpravila z namenom, da zasluži dovolj denarja, s katerim bi si doma lahko placala šolanje. Kot iz­vemo iz knjige, nacrtovane vrnitve ni nikoli uresnicila, saj se je popolnoma posvetila delu v slovenski izseljenski skupnosti in pustila mocan pecat v obeh domovinah. Leta 1926 je usta­novila prvo organizacijo slovenskih izseljenk in bila 20 let njena predsedni­ca. »Biografska in avtobiografska be­sedila, objavljena v casopisih, revijah in knjigah, spravljena v arhivih; pri­cevanja, pripovedi in osebni spomini ali spomini potomcev; ter osebni do­kumenti, kot so fotografije, dnevniki, pisma in razglednice« (str. 367), do­dajo oseben in custven naboj knjigi o migracijah, ki so kljucno zaznamovale zgodovino slovenskega prostora. Mil­harcic Hladnik poudari, da je kljucne­ga pomena pri tem »razumevanje, da resnicnost, v kateri živijo ljudje, ki so vedno obenem izseljenci in priseljenci, ni enoznacna in je zato tudi ne moremo znanstveno ugotavljati« (str. 367). Knjiga je zelo sistematicno, podrobno zasnovana in je dragocen prispevek k poznavanju migracijskih tokov v pre­teklosti. Skozi zgodovinski okvir pred­stavi vsa kljucna dogajanja v povezavi z migracijo na Slovenskem ter organi­zacijske in kulturno-umetniške dosež­ke slovenskih migrantov. Verjamem, da bodo to estetsko lepo oblikovano knjigo z bogatim slikovnim in foto­grafskim gradivom ter s podrobnimi opisi v roke radi vzeli vsi, ki jih zani­majo migracijska gibanja na Sloven­skem. Navsezadnje je bilo zame delo zanimivo tudi zaradi dejstva, da sem potomec ekonomskega migranta, ki je leta 1928 »s trebuhom za kruhom« od­šel iz rodnih Trbovelj v majhno franco­sko mesto Aumetz, kjer se je zaposlil v rudniku. * Gašper Raušl, študent 3. letnika dodiplomskega študija, Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo; gapirausl@gmail.com. Knjižne ocene in porocila Gašper Raušl Knjižne ocene in porocila Gašper Raušl Knjižne ocene in porocila Iztok Ilich* IZAR LUNACEK: Sveto & smešno: Stripovski esej o hecni plati religije. Založba ZRC in Zavod Stripolis, Ljubljana 2020, 240 str. Medtem ko strip kot »hitro branje za pocasne glave« dolga desetletja – z redkimi izjemami – kljub množicam ljubiteljev ni bil na najboljšem glasu, je prevlada digitalnih tehnologij v po­sredovanju knjižnih vsebin prinesla velike spremembe. Preplet besed in podob je ne le mlajši publiki približal tako Prešerna in Cankarja kot Maistra in požig Narodnega doma v Trstu. To­rej še pred nedavnim zaradi akadem­ske resnosti obravnave zlasti mlajšim rodovom nezanimive kanonske junake in nacionalne teme. Potem se je uvelja­vil risoroman – strip, ki z množico iz­peljav zgodbo pripoveduje kot roman. Nakar je Izar Lunacek na preseku stro­kovnega besedila in vizualne govorice vpeljal še kategorijo stripovski esej! Za zacetek o hecni plati resne teme, religije. Ko se je smehu v religiji ne­koc in danes posvetil že v doktoratu, je svoje teze prelil še v lahkoten strip. Avtor – akademski slikar, komparati­vist in doktor filozofije – bržkone edini pri nas izpolnjuje tudi »formalne po­goje« za ta novi (pod)žanr. Lotil se ga je, ko je podpisal že vrsto stripovskih knjig, ustanovil striparsko štacuno in obcasno založbo ter pomagal posta­viti na noge ljubljanski festival stripa Tinta. Kot stripar, pojasni v uvodnem od trinajstih poglavij, »je vse življenje užival v vseh smešnih žanrih: komedi­ji, vicih, stendapu, in vedno se mu je zdelo, da se v njih skriva neko blazno pametno stališce do sveta, na katerega ne moreš kar pozabiti, ko se konzervi­rani smeh poleže!« Med študijem filozofije iskanje v tej smeri sprva ni bilo obetajoce. Branje obveznih klasikov evropske misli do 20. stoletja, se spominja Lunacek, ni razkrilo skoraj nicesar, kar bi upošte­valo tudi komedijo, smeh. Dokler ni po strogosti Bergsona in Freuda naletel na Rusa Mihaila Bahtina, ki je menil, da je smešno nosilec enako pomembnega in celo starejšega pogleda na svet kot resno, to svoje stališce pa je utemelje­val na karnevalu in njegovih poveza­vah z bolj anticnimi obredi. Karneval – ki je še danes živ zlasti v nastopih pustnih šem – je zanj tudi ljudska do­polnitev uradne ideologije, kjer svoje mesto najde vse, kar Cerkev in kralj iz­kljucujeta, tudi parodije njunih praks. Sledilo je spoznanje, da je bilo demoni­ziranje smešnega bolj skrb kršcanstva, medtem ko so v lokalnih politeizmih smešni liki veliko pogostejši. Sveto in smešno sta se tako, po avtorjevih be­sedah, »pri dreganju v izvore religije pokazala kot dve plati istega kovanca. Kot zrcalna izgnanca iz vsakdanjika dela, razploda in tešenja osnovnih po­treb, ki smo ju šele pozneje razžagali na dvoje, da bi novim monoteisticnim veram omogocili uglednejši imidž in cezmejni razmah.« O tem je Lunacek že leta 2011 pisal v knjigi Vrnitev cik­lizma in popularne kulture. »Sveto in smešno …, dve besedi, ki ju nismo ravno vajeni slišati skupaj, ne?« Lunacek cisto na zacetku vpraša bral­ca, ko ga povabi med lokalne bajke z množico primerov in oblik sleparstva, ki namigujejo, da je pred pohodom mednarodnih monoteizmov mitologi­ja smešna slavja in njihove like redno uvršcala v svoje panteone, celo ob bok glavnim božanstvom. »Smešno,« na­daljuje, »za nas tici v blatu sveta, kjer se da vse pretipati …, medtem ko naj bi sveto lebdelo nekje v višavah on­kraj dosega. Ce pa že kdaj prideta v stik, je njuno srecanje pogosto gro­zno konfliktno, vcasih celo krvavo,« pri cemer z risbo spomni na tragicne posledice objave karikature Moha­meda v francoskem satiricnem ted- niku Charlie Hebdo. S stripovskim esejem Sveto in sme­šno, napisanem v pogovornem jeziku in upodobljenem v treh barvah – rde­ci, rumeni in modri, ki imajo svoje pomene – se avtor vraca k svojim fi­lozofskim koreninam. Z malo stavki in s kupom smešnih slicic razlaga le najbolj zanimive reci, ki jih je izvedel o svetih dvojckih. Najprej, kot pra­vi, preleti poante najvplivnejših teorij smešnega, potem par poglavij posveti smešnim bogovom in režecim se obre­dom po vsem svetu ter pokaže, kaj se je z enim in drugim zgodilo ob vzponu kršcanstva. V zakljucku se vpraša, za­kaj danes lahko o tem sploh govorimo, kaj se je po stoletjih spora spremeni­lo, da lahko nacenjamo temo intime med smešnim in posvecenim. Se tudi povsem resno pogovarjamo o smehu ter njegovih razlicnih oblikah in po­menih. »Humor,« pravi Izar Lunacek, »nas tudi v resnicnih nevarnostih lah­ko dvigne na varno razgledno tocko, s katere se vse poprejšnje tegobe zazdijo drobne in nepomembne. A smeh poleg distance veca tudi bližino. Ce z njim preganjamo pošastnost prednika, se obenem z bogom tudi bratimo.« Na koncu Lunacek poseže še v dana­šnji politicni marketing nagovarjanja tistih volivcev, ki si želijo voditelje s tr­šo roko: »A v vecini primerov fašejo le kralje karnevala,« ugotavlja, »sleparje, ki s pozicije moci trosijo obscenosti in mahajo z bojno sekiro tudi ce to ni v njihovi pristojnosti. Pac po sledi tren­da smešnega politika, ki je sam svoj dvorni norec … A se pri tem pozab- lja, da je dvojni obraz klovnovskega kralja fasada za neko precej bolj prera­cunljivo in koristoljubno zver.« * Iztok Ilich, publicist, prevajalec in urednik; iztok.ilich@amis.net. – Besedilo je bilo 15. februarja 2021 predvajano na 3. programu Radia Slovenija v oddaji S knjižnega trga, za katero je bilo prvotno tudi napisano. Knjižne ocene in porocila Iztok Ilich Knjižne ocene in porocila Saša Babic* DAN PODJED: Antropologija med štirimi stenami. Spoznavanje družbe in sebe med pandemijo. Založba ZRC, Ljubljana 2020, 152 str. Leta 2020 je življenje prežemala pred­vsem epidemija novega koronavirusa, ki se je po svetu razširil skoraj v casu enega mežika. Epidemija je prerasla v pandemijo in pokazala svojo agresiv­nost tudi ob hitrem jemanju življenj. Sprejeti zašcitni ukrepi in uvedene karantene so mocno spremenile naš dnevni ritem, gibanje in navade. Zato ne preseneca, da je ravno o pandemiji in spremljajocih življenjskih spremem­bah izšlo precej knjig, ki so aktualno pandemijo obravnavale z razlicnih vi­dikov; samo v Sloveniji s filozofskega (Renata Salecl in Tomaž Grušovnik), z novinarsko-reportažnega (Janko Petrovec), pravnega (Andraž Teršej), literariziranega (Tadej Golob) – in na­vsezadnje z antropološkega. Knjiga Antropologija med štirimi stenami Da­na Podjeda predstavlja antropološko (samo)opazovanje med pandemijo. Knjiga ni nastala tako, kot smo vaje­ni: avtor ni nameraval napisati knjige ali zbirke sestavkov, temvec je zacel kratke sestavke pisati za objavo na svojem Facebooku. Pisanje (tako v slovenskem kot angleškem jeziku) smo lahko spremljali vse dni med 5. in 36. dnevom pomladne karantene, vsak zapis je imel svoj naslov. Sestav­ki so bili razlicno dolgi, vedno pa so opisovali dan ali aktivnost oz. so se posvecali doloceni temi. Tako je avtor v zapisih obravnaval svoja opažanja nakupovalnih navad (pojav prekomer­nega nakupovanja toaletnega papirja, gibanje po trgovini), kuhanja, igranja družabnih iger, medsebojnih razmerij (tako v družini kot na ulici), sprememb osebnih ritualov, odnosa do zasebnosti, higienskih ukrepov (npr. razkuževanje embalaže, umivanje rok itd.), pojava redkih divjih živali v mestu (smrdokav- re) itd. – ter se ponovno spraševal o sa­mem sebi in okolici. Kot navaja avtor, naj bi bilo pisanje sprva namenjeno »lastni terapiji« in obvešcanju kolegov iz tujine, kako se pri nas uvajajo in na nas vplivajo po­samezni vladni oz. družbeni ukrepi. Ko se je avtor zasitil tega tako rekoc dnevniškega zapisovanja, je po 31 dneh pisanje koncal; zakljucni sesta­vek je naslovil Konec vojne. Naslov je pomenljiv z vec vidikov: predvsem zato, ker je diskurz politikov, pa tudi splošne javnosti, med obvešcanjem o pandemiji redno vseboval konceptual­no metaforo vojne (bolezen = vojna), ki jo je avtor ocitno prevzel. Metafora se pokaže kot smiselna, ko avtor pozo­ve, da »namesto, da razumemo pande­mijo predvsem kot vojno in krizo, jo je bolje razumeti kot normalen pojav, ki je za nekaj casa prekinil navidezno ravnotežje v svetu in družbi«. V pan­demiji se dogajajo procesi, ki »jih je vredno pogledati od blizu in zapisati«. Pripis »konec prve sezone« ob koncu pisanja kaže na antropološki eros, ko zaradi odklonov v družbi (takšni in drugacni) ta sama sebi postane ekso­ticna in zato spet vredna podrobnega vpogleda. V prejšnji »normalnosti«, na primer, (ne)pranje rok ni bilo nikoli tako zanimivo kot med pandemijo (pa ceprav bi tudi takrat te navade razkrile marsikateri vzrok okužbe). Avtorjev pripis, da koncuje prvo sezono pisanja, je vsekakor vzbudilo pricakovanje ta­ko drugega vala epidemije (o katerem se je govorilo že med prvim valom) kot tudi ponovnega pisanja – po mo­žnosti primerjalno. Do pisanja, žal, ni prišlo, in tako je umanjkal vpogled v spremembe avtorjevih opazk in izsto­pajocih tem. Pod avtorjeve objave na Facebooku so bralci pisali komentarje, zato knji­go lahko beremo tudi kot dialog med antropologom in bralci-komentatorji. Ceprav je bila vecina komentatorjev antropologovih znancev, pa njihovi zapisi kažejo na pretocnost misli, ki potujejo v obe smeri in tvorijo dialog. Žal v knjigi umanjkajo podatki o av­torjih komentarjev – pa ceprav so ti anonimizirani; sledljivost komentarjev in komentatorjev bi omogocila laž­jo interpretacijo komentarjev in toka misli. Nazorno namrec pokažejo, da so nekateri bralci (verjetno predvsem tisti, ki avtorja ne poznajo osebno) objave brali dobesedno, brez odmika zaradi predpostavke, da avtor ponekod verjetno pretirava. Ob pozornem bra­nju namrec postane ocitno, da je avtor med objavljanjem na spletu preizkušal meje: preverjal je, kje se zacnejo mej­ne (mogoce celo bizarne) tocke naših sprememb obnašanja, iskal je mejo, ko še lahko govorimo o smiselnosti in sprejemljivosti novih (vsiljenih) na­vad. To je še zlasti ocitno v prispevku Junakova pot v trgovino, ko avtor v komentarju (nedvoumno) zapiše: »Pa saj sem razmeroma sprošcen, malo se celo za(je)bavam. Upam, da je iz zapi­sov to še razvidno. Ce bom šel cez me­jo normalnega, javite!« Ta prispevek je dregnil najvec bralcev in dobil najvec komentarjev: tako dobrohotnih nasve­tov (s predpostavko, da je avtorjeva re­alnost natanko takšna, kot jo opisuje) kot tudi šaljivih pripomb. Morda prav zaradi vzporejanja junaštva in socasne medijske krilatice, da smo v teh casih junaki prav tedaj, ko ostanemo doma. Ob koncu knjige nas caka spremna beseda Vesne Milek z naslovom Na­stanek novega cloveka. V njej se spra­šuje, kakšen bo »novi clovek«, piše o svojih ugotovitvah, da se je Dan Pod­jed v digitalnem casu z antropološkim samoopisovanjem dal vsem na razpo­lago, in reflektira svoje lastno doživlja­nje karantene. Spremna beseda sicer ne doda prav dosti h knjigi, je pa do­brodošla zaradi poudarjene povezave z avtorjevo knjigo Videni (2019) – pa ceprav mestoma argumenti o povezavi spodletijo. Marsikdo zaradi naslova knjige prica­kuje temeljno antropološko delo, polno znanstvenih analiz in referenc. Vendar je knjiga Dana Podjeda poljudno delo, dnevniški zapis oz. oris, kako (lahko) poteka antropološko samoopazovanje; besedilo kljub temu vkljucuje marsika­tero referenco iz beletristike ali stro­kovne antropološke in folkloristicne literature oz. objavljenih znanstvenih razprav. Te reference so dobrodošla podkrepitev vsebine in bralce sezna­njajo z antropološkimi deli ter jih vzpodbujajo k branju. Knjiga Antropologija med štirimi ste­nami je predvsem sprošcujoce dnevno vinjetno branje. Lahko pa je odskocna deska tako za bralcevo samorefleksijo kot tudi strokovni premislek novih, drugacnih etnografskih in antropolo­ških metod. * Saša Babic, dr. literarnih ved, znanstvena sodelavka in docentka, ZRC SAZU, Inštitut za slovensko narodopisje; sasa.babic@zrc-sazu.si. Knjižne ocene in porocila Saša Babic Knjižne ocene in porocila Milan Vogel* ALEKSANDRA ZRELEC: Cevnice: Motivika na panjskih koncnicah iz zbirke Rudolfa Galoba. Založba Gallob d. o. o., Maribor 2019, 355 str. Rudolf Galob, do druge svetovne voj­ne Gallob, je še eden tistih slovenskih intelektualcev, ki se je moral po pone­srecenem koroškem plebiscitu 10. ok­tobra 1920 iz svoje rojstne vasi Brnca pri Beljaku umakniti v Jugoslavijo. Tako kot njegov rojak Vinko Mödern­dorfer je našel službo v Mežici, kjer je ostal do svoje smrti leta 1986, ko je dopolnil 86 let. Tri leta pred smrtjo je zapisal: »Moji starši, bratje in sestre so že pomrli, pred menoj je letos umrla še moja zadnja, mlajša sestra Ana. Iz naše družine kot zadnji cakam na negotovo snidenje nad zvezdami« (str. 39). Na moško vseucilišce v Celovcu ga je vpisal vaški župnik, ki je trmasto zah­teval, da ga vpišejo kot Slovenca, saj so dijake vpisovali samo kot Nemce; in uspelo mu je. Zaradi angažiranosti v pripravah na plebiscit je bil dva mese­ca pred maturo izkljucen z uciteljišca in iz vseh avstrijskih šol. Jugoslovan­ske oblasti v plebiscitni coni so mu omogocile odhod v Ljubljano, kjer je leta 1919 koncal uciteljišce, a se za­radi grožnje z aretacijo ni smel vrniti domov. Je pa dobil mesto ucitelja v ju­goslovanski plebiscitni coni v Kotmari vasi, kjer je docakal amnestijo med­narodne plebiscitne komisije, ki ga je oprostila obtožbe, da je v Jugoslavijo emigriral. Ker po vec kot letu dni z Dunaja ni dobil odgovora na prošnjo za nostrifikacijo ljubljanske diplome, se je oktobra 1921 vrnil v Jugoslavijo, zaprosil za jugoslovansko državljan­stvo in bil 1. novembra 1921 namešcen za ucitelja na osnovni šoli v Mežici. Tam je spomin nanj še vedno živ. Sam sem bil kratek cas njegov ucenec, se ga pa spomnim, da je kot upravitelj šole v 60. letih pri velikonocnicah redno se­del v stranski klopi pri oltarju. Galob pa ni bil le osnovnošolski ucitelj in upravitelj, koncal je tudi sadjarsko šolo, organiziral sadjarske tecaje in vo­dil kmetijsko-nadaljevalno šolo v Me­žici. Ob šoli je uredil vrt, za katerega so skrbeli ucenci, s pridelano zelenjavo pa so dekleta pozimi pod nadzorstvom uciteljic za vse ucence kuhala juho. Skoraj ni dejavnosti v Mežici in širše na Koroškem, ki bi potekala brez njega, bil je vse, od obcinskega odbornika do clana razlicnih društev in organizacij. Ob nemški okupaciji so ga Nemci že drugi dan po zasedbi Mežiške doline, obtoženega komunizma in veleizda­je, odpeljali v zapore na Prevaljah in nato v gestapovske zapore v Celovec. Družina je bila dolocena za izselitev v Srbijo, nato pa za taborišce Dachau, vendar sta selitve iz Gornje Mežiške doline preprecila rudniški direktor, po rodu Nemec, in mežiški župan, doma­cin. Po vojni je z ženo, ki je bila lastni­ca manjšega mlina in elektrarne, težko doživljal nacionalizacijo premoženja. Cebele so bile zanj posebna ljubezen. Družinsko tradicijo je nadaljeval v Me­žici in kot tajnik cebelarske podružnice leta 1924 zacel uvajati panje s premic­nim satjem. Narocil je izdelavo tran­sportnih panjev in jih posojal cebelar­jem, ki pa so jih vecinoma vsi obdržali. Cebelarjenje je pospeševal s predavanji po vsej Mežiški dolini in še drugje. Proti koncu svojega življenja je zapisal: Državne tvorbe insektov so se po­gosto primerjale z onimi cloveškimi in brez dvoma so si take primerjave blizu. Tu kakor tam gre za združitev mnogih posameznih bitij ene vrste, ki razdelijo vsa za življenje potreb­na dela, da ima družba od tega ko­rist. Ljudje se spravijo na delovno pot v njihovem življenju z voljo, iz­obrazbo, z nagnjenjem, pogosto po nakljucju, redko z nadarjenostjo. Ta delovna pot uvrstitve v sestav druž­be je pri cebelah dana z rojstvom, telesno zgradbo, s postopnim tele­snim razvojem in z naravno priro­jenim nacinom vedenja. Kar cebele bistveno razlikuje od cloveka je, da so v mnogem socialnejše. (str. 35) Kot piše avtorica Aleksandra Zrelec, diplomirana ekonomistka in Galobo­va vnukinja, je cevnice zacel zbirati na prelomu prejšnjega stoletja, ko se cebelarji kranjice nadomestili s panji s premakljivim satjem. »Videl je, da kmetje neuporabne panje skupaj s cev­nicami uporabljajo za kurjavo, zato se je s posameznimi cebelarji dogovoril, naj cevnic ne sežigajo, ampak jih dajo njemu« (str. 36). Sam je o tem v pismu Avgustu Bukov­cu, ki ga je nagovarjal, naj zbirko pro­da Cebelarskemu muzeju v Radovljici, zapisal: Vse koncnice so prilicno dobro ohranjene. Že svoj cas sem mislil na to, da jih bom podaril muzeju, sedaj pa, kakor receno, jih še vedno zbi­ram, ker me ta žilica še ni zapustila. Na drugi strani pa so mi nekako že­lezna rezerva ob misli, da bodo vsi sadovi dolgoletnega truda in skrbi skopneli brez naše krivde. V tem slucaju bodo ostale vsaj koncnice hcerkama v spomin. (str. 36) Tako je v Gutenbergerjevem mlinu, ki je bil last njegove žene, nastala Ga­lobova cebelarska zbirka, v kateri je poleg vec kot 80 koncnic tudi veliko arhivskega in drugega s cebelarjenjem povezanega gradiva, strokovno pa jo je pregledal in leta 2011 tematsko uredil dr. Gorazd Makarovic. Aleksandra Zrelec v uvodni razpravi piše o razvoju in pomenu poslikave panjskih koncnic in njihovi geografski razširjenosti, pripravi koncnic za po­slikavo in nacinih poslikave, predvsem pa o motivih. Ugotavlja, da naj bi bilo na ohranjenih zbirkah kar okrog 600 motivov, veliko jih je imelo za podlago grafike, slikovne biblije, bakrorezne ilustracije, cerkvene slike, podobice ali kar starejše koncnice. Motiviko strokovnjaki delijo v dve veli­ki skupini: nabožno in posvetno. V okviru nabožne je v zbirkah najvec podob svetnic in svetnikov, sledijo jim motivi iz Svetega pisma nove zaveze in motivi iz Svetega pisma stare zave­ze. Ostali nabožni motivi predstavljajo manjši delež v celotni skupini. Skupina posvetnih motivov je bolj razdrobljena in jo sestavljajo obsežnejše motivne skupine, ki upodabljajo poklice in delo, živali, veckrat tudi v cloveških vlogah, nenavadne dogodke na vasi, razmerja med spoloma, lovce, eksoticne prizore, pa tudi prizori smešenja ženskih sla­bosti in razlicnih obrtnikov niso redki. Mnogo je še drugih motivnih skupin, ki predstavljajo zelo majhen delež posve­tnih motivov. (str. 12) Približno tako so motivno razdeljene tu­di cavnice iz Galobove zbirke, oprem- ljene z razlago in prikazane z odlicnimi fotografijami Toma Jesenicnika. Poleg življenjepisa Rudolfa Galoba je treba omeniti še besedilo, ki ga je Franc Wytopil napisal ob 130-letnici ustanovitve prve šole cebelarstva na Dunaju (1776), ki jo je vodil Anton Janša. Kot »pomemben zgodovinski vir« ga je prevedel že Rudolf Galob, a ga zaradi obsežnosti ni mogel obja­viti v Slovenskem cebelarju, zato ga je za to objavo v sodobni slovenski jezik prevedla dr. Štefanija Krajnc Vrecko. * Milan Vogel, univ. dipl. etnolog in prof. slovenšcine, upokojeni komentator v kulturni redakciji casopisa Delo; mavcmilan@gmail.com. – Besedilo je bilo predvajano 16. novembra 2020 na 3. programu Radia Slovenija v oddaji S knjižnega trga, za katero je bilo prvotno tudi napisano. Tu ga objavljamo z malenkostnimi spremembami. Knjižne ocene in porocila Milan Vogel Knjižne ocene in porocila Lilijana Stepancic* DAN HICKS: The Brutish Museums. The Benin Bronzes, Colonial Violence and Cultural Restitution. Pluto Press, London 2020, 345 str. »Dalec nazaj, vendar ne tako dalec, da ne bi bilo aktualno, so po svetu plule britanske ladje in vsakega oropale.« Tako standup komik James Acaster zacne svoj nastop On The Absurdity Of The British Empire. Obcinstvo nasme­je tudi, ko pove, da so roparji predmete skrili v muzeje, ker jih tam nihce ni is­kal. V sodobnih casih jih nasilno okra­deni zahtevajo nazaj in muzeji jih ne skrivajo vec. Razstavljajo jih v blešce­cih vitrinah. V besedilih na muzejskih tablicah potomcem oropanih lastnikov razložijo, da so to za njihovo kulturo pomembni eksponati. Vendar jim mu­zeji predmetov ne bodo vrnili. Zakaj neki? Zanimanje ljudi je veliko in tudi drugi muzeji bi jih radi razstavili. Brez te mešanice komike in cinizma ter v duhu postkolonialne teorije se je nasilno prisvojenih muzejskih ekspo­natov lotil tudi Dan Hicks, predavatelj arheologije na Univerzi v Oxfordu in kustos v oddelku Muzeja Pitt Rivers oxfordske univerze. S prakticnimi iz­kušnjami muzejskega delavca ter teo­reticnim znanjem arheologije in antro­pologije je v znanstveni monografiji The Brutish Museums obdelal zahtevo prvotnih afriških lastnikov po restituci­ji naropane beninske kulturne dedišci­ne iz muzejskih zbirk. Zahtevo po vracilu je Hicks utemeljil kot pravicno. Zagovarja stališce, da morajo muzeji oprati kri, ki jo je na muzejske predmete poškropilo nasilje, s katerim so predmete odtujili lastni­kom v Afriki in jih prinesli v evropske muzeje. Na to nasilje Hicks že v naslo­vu knjige opozori z besedo brutish, ki se lahko na hitro prebere British. Tako pokaže na brutalnost kot konstitutivni element britanskih muzejev. Danes so brutiš tisti muzeji, ki nasilje podalj­šujejo v imenu suverenosti (str. 233). A z nasiljem povezana zgodovinska, ideološka in politicna dejstva spodbi­jajo ravno to suverenost. Kot namrec vemo, je bila ustanovitev prvih muze­jev v poznem 18. stoletju vpeta v gra­ditev identitete evropskih narodov. Ta je temeljila na predpostavki o zahodni superiornosti nad drugimi narodi, s cimer je legitimizirala kolonialno na­silje. Muzeji so v tem projektu proto­fašizma kooptirali (str. 4). Dve stoletji zatem pa sta padec evropske hegemo­nije ter širitev dekolonizacije in multi­kulturalizma spodbudila spraševanja o tem, kako naj se muzeji opredelijo do lastnih zbirk in restitucije muzejskih predmetov. Knjiga je del aktualnega ozavešcanja o kolonialni zgodovini muzejev. Mnogi predmeti muzejskih zbirk so bili pridob- ljeni s krajo, plenjenjem ali kakšnim drugim, pogosto z nasiljem povezanim nepoštenim nacinom. Težnje po deko­lonizaciji muzejev so v Veliki Britani­ji aktualne vsaj od zahteve po vrnitvi Eglinovega marmorja – skupine grških klasicnih skulptur iz 5. stoletja pr. n. št. – ki ga je v Britanski muzej prinesel grof Eglin. Danes procese dekolonizacije muze­jev poganjajo osvešceni intelektualci in civilna družba, redki muzealci in še bolj redki voditelji držav. Omenjam le tri primere, ki so plod raznih družbenih akterjev. Prvi se nanaša na aktualnega francoskega predsednika Emmanuela Macrona, ki je kmalu zatem, ko je pri­šel na oblast, tandem Bénédicte Savoy – Felwine Sarr (Savoy je umetnostna zgodovinarka in predavateljica na Teh­nicni univerzi v Berlinu in Collčge de France, Sarr pa je senegalski glasbenik, pisec, ekonomist in profesor na Univer­zi Duke) imenoval z nalogo, da odgo­vori na vprašanje, ali naj Francija ugodi zahtevam afriških držav, naj jim franco­ski muzeji vrnejo njihovo kulturno de­dišcino. Ekspertiza, koncana novembra 2018, je potrdila upravicenost zahtev. V njej je navedeno, da je v zahodnih muzejih 90 odstotkov afriške kulturne dedišcine, samo v Franciji okoli 90.000 predmetov. Dve leti zatem je francoska nacionalna skupšcina sprejela zakon, po katerem mora Francija Senegalu vrniti nekatere zahtevane stvari. Drugi primer je iz ZDA in je povezan s civilnodružbenimi gibanji Decolonize This Place, Occupy Museums in Black Lives Matter. Njihove akcije za odpra­vo ostankov kolonialne preteklosti so pospešile prenos kulturne dedišcine ameriških Indijancev v Muzej ameri­ških Indijancev, ustanovljen leta 1989. Tretji primer pa je množicno gibanje Rhodes Must Fall Down, ki se je zace­lo na univerzi v Cape Townu, na kateri so študenti in predavatelji zahtevali, da se odstrani kip britanskega koloniza­torja, rasista in direktorja British South Africa Company, Cecila Rhodesa, ki je tu deloval na prehodu iz 19. v 20. sto­letje, spomenik pa so mu postavili leta 1934. Prav tvit o tem gibanju, ki je v Hicksov predal priletel oktobra 2015, je sprožil prelomnico pri avtorju, da je nastala knjiga The Brutish Museums (str. 210). Knjiga The Brutish Museums sprego­vori o sakralnih in profanih predmetih, ki so pripadali Beninskemu kraljestvu in jih danes lahko vidimo v številnih muzejih sveta, poleg teh pa jih imajo tudi univerze, državne vlade, lokalne oblasti in potomci britanskih vojakov, ki so sodelovali v napadu na Beninsko kraljestvo. V knjigi je objavljen se­znam 161 muzejev, ki danes te pred­mete hranijo. Kot pravi avtor, seznam ni popoln. Vecina muzejev (150) je v Evropi, Avstraliji, na Japonskem in v Severni Ameriki, le nekaj jih je v Nigeriji (9), Angoli (1) in Združenih arabskih emiratih (1). Poleg tega je v knjigi seznam s številom eksponatov v posameznih muzejih, med njimi sta na prvih dveh mestih Etnološki muzej berlinskih državnih muzejev z 255 in Britanski muzej s 192 predmeti. Zgo­vorni so tudi trije seznami beninskih predmetov v Muzeju Pitt Rivers. Prvi in drugi prinašata imena ljudi in nekaj institucij, ki so vir muzejske pridobitve 428 eksponatov, tretji pa navaja sve­tovne muzeje in druge institucije, ka­mor so eksponati prišli iz Muzeja Pitt Rivers. Pri tem ni zanemarljiv podatek, da za polovico predmetov (227) naha­jališce ni znano. Hicks detajlno opiše dogodke in oko­lišcine, ki so botrovali prihodu benin­skih predmetov v Evropo: britansko politicno življenje, interese trgovskih družb, kolonialno upravo, porocanje medijev in februarja 1897 vojni napad na najvecjo kraljevino Benin v dolini reke Niger. Pri tem dekonstruira domi­nantni zgodovinsko naracijo in inter­pretacijo, ceš da je bil napad le povra­cilna akcija za sedem ali devet ubitih Britancev v ekspediciji, ki je januarja istega leta nameravala priti do benin­skega kralja (the Oba of Benin) Ovon- ramweneja Nogbaisija, da bi podpisa­la dogovor o trgovanju. Z navajanjem zgodovinskih dejstev Hicks pokaže, da je bil napad kot del kolonialne politike dolgo nacrtovan. Poleg tega so clani ekspedicije vedeli, da se, ker so tja pri­hajali v posebnem casu beninskih ritu­alov, ne bodo mogli sestati s kraljem. Britanska mornarica, ki je najela tudi Hause in je štela okoli 1500 vojakov, je brez opozorila napadla Beninsko kraljestvo z okoli 50.000 prebivalci, unicila mnoga naselja ter s tlemi zrav­nala in zažgala mesto Benin. Kmalu zatem so tu med drugim zgradili golf igrišce. V vojni so Britanci zaplenili dragocene predmete iz slonovine, lesa in brona. Plenjenje so ovekovecile fo­tografije, ki so danes v Muzeju Pitt Ri­vers. Del vojnega plena so prodali, da so s prihodki delno poplacali stroške vojne, del pa so ga kot darove razdelili posameznim zaslužnim ljudem, med njimi tudi kraljici Viktoriji. Britanci so Haaško konvencijo iz leta 1899 kršili v treh stvareh. Beninska vojna je bila plenjenje sakralnih predmetov, nacrtno in proaktivno unicenje starih kulturnih, religijskih in kraljevih prostorov ter vsesplošen napad na cloveška življe­nja, v katerem je umrlo na tisoce ljudi (str. 114). Hicks piše, da je britanski masaker omogocila najsodobnejša oborožitev. Izvemo, koliko brzostrelk Maxim, ki so prišle na tržišce leta 1885, so upo­rabili in koliko nabojev so izstrelili, da so med 9. in 27. februarjem 1897 pokosili civiliste ter zastarelo oboro­žene beninske pešake in konjenike (str. 112). Britanci so utrpeli osem mrtvih in okoli 40 ranjenih, medtem ko nikoli niso porocali o beninskih žrtvah, raz­seljenih ter širjenju bede in nalezljivih bolezni. Ocividci, ki so nekaj dni po umiku vojakov prišli na kraj, kjer je bilo prej mesto Benin, so zaznali ne­znosen smrad razpadajocih trupel. Po napadu naj bi število beninskega prebi­valstva na ozemlju poraženega Benin­skega kraljestva padlo na okoli 15.000. Urbana krajina, ki je nastajala od 11. stoletja, je bila unicena. Dominantna zgodovina je beninsko vojno opredelila kot eno od malih vojn Velike Britanije v Afriki. Z oznako ma­la je dominantno zgodovinopisje potla­cilo krutost in stalnost vojnih spopa­dov, ki jih je Velika Britanija vodila na kolonialnih ozemljih. Med vladanjem kraljice Viktorije (1837–1901) je vsa­ko leto zakuhala vsaj eno »malo« voj­no (str. 52). Vkljucno z beninsko jih je interpretirala kot pravicne in nujne za razvoj. Z unicenjem Beninskega kra­ljestva naj bi namrec odpravili krutost teokratske vladavine, suženjstvo, kani­balizem, razcetverjenja in križanja lju­di. Benin naj bi bil mesto lobanj. Poleg tega pa naj bi vojna prinesla vsesplo­šne koristi. Med drugim je britanskim študentom etnologije omogocila, da so beninsko kulturno dedišcino lahko spoznavali kar v domacih muzejih. Hicks opiše, katere dejanske intere­se Velike Britanije so uresnicevale te »male« vojne. Po aboliciji trgovine s sužnji leta 1834 so se namrec britanski podjetniki preusmerili v trgovanje »le­galnih« produktov iz Afrike. V matico so prevažali palmovo olje in palmove plodove, surovo gumo, ebenovino, slo­novino, mahagoni, cili, kavo, kakavo­vec idr. Prva parniška družba je zacela z Zahodno Afriko trgovati leta 1864. Plovbo iz britanskih pristanišc do mest na obali Zahodne Afrike je s 37 skraj­šala na 21 dni. Ta je z leti postajala vse krajša (str. 61). Palmovo olje je bilo v Angliji iskana surovina. Med drugim so jo med hitro industrializacijo obilno uporabljali za izdelavo strojnega ma­ziva. Beninsko kraljestvo, ki je prej z Angleži, s Francozi in Portugalci slu­žilo s trgovino s sužnji, se je prav tako preusmerilo v novo trgovanje, vendar je pri tem postavljalo pogoje, ki so ovirali britansko kolonialno ekspan­zijo. Da bi uveljavili svoje interese, so Britanci Benin in druge legalne in legitimne afriške države vojaško uni­cili, voditelje pa pobili ali pregnali v izgnanstvo. Nastavljali so vdane lokal­ne ljudi, s katerimi so nad prisvojenim ozemljem vzpostavili mehko vlada­vino. Britanci so z unicenjem Benin­skega kraljestva pridobili nadzor nad teritorijem, ki ga je na severu obkrožal francoski Sudan, na zahodu francoski Dahomej, na vzhodu nemški Kamerun ter pod njim belgijski Kongo. Avtor to obdobje britanske zgodovine opredeli kot novo fazo kolonializma in militantni korporativni imperializem, v katerem se nasilje kolonizatorjev na­turalizira z namenom pridobiti/zago­toviti/obdržati komercialne dobicke. Pri napadu na Beninsko kraljestvo, ki je bil za britansko utrditev kolonialnih interesov v Zahodni Afriki izveden v kljucnem casu po berlinski konferen­ci leta 1984, sta si namrec podala roki vojska, ki je s spopadi uresnicevala po­litiko države, in trgovske korporacije, ki so za zasebne in državne interese iz­korišcale bogastvo v kolonijah. Ozem- lje današnje Nigerije – ime Nigerija je bilo skovano prav med vojno, in sicer v porocanju Flore Shaw za london­ski The Times (str. 96) – je britanska krona v upravljanje razdelila dvema entitetama, protektoratu Oil River, preimenovanem v Niger Cost, in za­sebni trgovski korporaciji Royal Niger Company. Vsaka enota je imela svojo jurisdikcijo, a sta v napadu na Benin­sko kraljestvo složno sodelovali. Na tej zgodovinski podlagi Hicks ute­melji zahtevo po dekolonizaciji mu­zejskih zbirk, ki mora odpraviti škodo, kot pravi avtor, primitivne akumulaci­je muzejev, krvavih plenitev predme­tov in nasilnih razlastitev. Pove, da je restitucija ena od poti dekolonizacije. Ta pa je kompleksen proces, ki presega samo vracilo. Vkljucevati mora druge kulturne akcije, pri cemer se je treba izogniti pastem, da ne bi postala ena od sodobnih družbenih puhlic, kot je reci­mo raznolikost. Avtor v zadnjem delu knjige predstavi nasprotovanja in odklone muzealcev in politikov, ki se, ceprav so muzeji v polpretekli zgodovini izvedli nekaj restitucij, zaradi nešteto namišljenih stvari upirajo vracilu predmetov. Po­leg tega so prvotnim lastnikom ne­malokrat namesto restitucij eksponate prodajali, pogosto v sumljivih okoli­šcinah. Raziskava Martina Baileyja za The Art Newspaper, ki jo Hicks na­vede kot primer, je namrec pokazala, da je v 50. letih 20. stoletja Britanski muzej za ustanovitev novega nacio­nalnega muzeja Nigeriji prodal deset bronastih beninskih skulptur. Posel je opravil preko podjetja Bernarda Fagga v Nigeriji in njegovega brata Williama v Britanskem muzeju. Leta 1972 je k temu dodal še 14 ali 20 predmetov, pred tem pa jih je še nekaj prodal na umetniškem trgu, da bi tako prišel do cene umetnin za odprodajo Nigeriji (str. 199). Na preiskavo, ki jo je uved- la lordska zbornica britanskega parla­menta, je muzej diplomatsko odgovo­ril, da obžaluje izgubo. Hicks navede še izjavo britanskega parlamentarca Bernieja Granta iz leta 1994, da bi re­stitucija izpraznila britanske muzeje in svetovnemu obcinstvu omejila dostop do dedišcine, ki pripada vsemu svetu. To pa ni nic drugega kot sodobni izraz superiornosti Zahoda do Afrike in no­va oblika kolonializma (str. 198). Poleg tega so nasprotniki restitucije oblikovali novo ideologijo, s katero prepricujejo javnost, da je bilo plenje­nje legitimno, restitucija pa bi bila ne­legitimna in zaradi pravil o deakcesiji muzejskih zbirk nemogoca. Unicenje, ki se je dogajalo v Nigeriji, predstav- ljajo kot »kovaca varnosti«, vracilo bi namrec predmete izpostavilo nevarno­stim. Zahteve po vrnitvi predmetov, katerih nasilna razlastitev je zanikala suverenost afriških držav, pa odpravijo kot »politicne« (str. 198). Dan Hicks v knjigi opredeli tudi pisa­nje Nicka Thomasa in Alfreda Gella, ki je v prejšnjih desetletjih zaznamo­valo antropološko teorijo in muzejsko stroko. Zavrne logiko Kunstschutz (fa­šisticno idejo prisvajanja umetnosti z namenom njenega varovanja) (str. 200) in zapiše, da so giganti, kot so MOMA, Met, Getty, Louvre, nemški Državni muzej in Britanski muzej, z izmika­njem restituciji zgodovinsko, politic­no in ideološko idejo univerzalnega muzeja adaptirali v svetovno kulturo. Po avtorjevem mnenju nova muzejska paradigma kljub temu ne onemogoca restitucije. The Brutish Museums lahko oznacimo kot prelomno strokovno in akcijsko knjigo o današnji vlogi muzejev, ki se zavedajo svoje kolonialne zgodovine in želijo odpraviti njene krivicne po­sledice. Pred muzealci in muzealkami je zahteven izziv. Hicks, ki muzeje ra­zume kot orožje, jim daje v roke ve­liko moci in odgovornosti. Od njih je odvisno, kako ju bodo uporabili. Ali bodo razgradili staro muzejsko lupino, ki ohranja kolonializem in nudi zave­tje sumljivim politikam dominantnih nosilcev družbene moci, ali pa se bodo obrnili proti njim? Treba je vedeti, da dekolonizacija muzejev ne zadeva le tistih muzejev, ki hranijo beninsko ali katerokoli nepošteno pridobljeno kul­turno dedišcino, temvec pomeni zavr­nitev katerihkoli nasilnih, krivicnih in nepoštenih politik, za katere muzeji ne smejo biti pralnica vesti. Muzeji so na­mrec zidaki družbe. * Lilijana Stepancic, prof. umetnostne zgodovine in sociologije ter ekonomistka; lilijana.stepancic@gmail.com. Knjižne ocene in porocila Lilijana Stepancic Knjižne ocene in porocila Lilijana Stepancic Knjižne ocene in porocila Lilijana Stepancic Knjižne ocene in porocila Tisa Kucan Lah* DAN PODJED, META GORUP, PAVEL BORECKÝ, CARLA GUERRÓN MONTERO (ur.): Why the World Needs Anthropologists. Založba Routledge, London in New York 2021, 182 str. Zbornik Why the World Needs Anthro­pologists (Zakaj svet potrebuje an­tropologe) je nastal po istoimenskem simpoziju o aplikativni antropologiji. Simpozij, ki je bil prvic organiziran leta 2013 in od takrat poteka vsako le­to, je do sedaj gostilo že sedem razlic­nih držav. Dan Podjed in Meta Gorup v uvodnem delu knjige navajata, da je simpozij nastal, ker »smo želeli ustvari­ti vsakoletni dogodek, ki bi združil an­tropologe – razlicnih starosti in ozadij – in neantropologe, predstavnike raznih disciplin in organizacij« (str. 7). Uredni­ki Dan Podjed, Meta Gorup, Pavel Bo­recký in Carla Guerrón Montero so kot »ocitni naslednji korak« pri prestižni knjižni založbi Routledge izdali knjigo Why the World Needs Athropologists. V svojih poglavjih v zborniku Thomas Hylland Eriksen, Lenora Bohren, Jo­ana Breidenbach, Sarah Pink, Steffen Jöhncke, Tanja Winther, Sophie Bouly de Lesdain, Rikke Ulk, Jitske Kramer, Anna Kirah in Riall W. Nolan naslavlja­jo teme po izboru urednikov. Uvodoma odgovarjajo na naslovno vprašanje: »Zakaj svet potrebuje antropologe?«, nato pa sledijo bolj osebne zgodbe o tem, zakaj so se odlocili za poklic an­tropologa ter kako svoje antropološke vešcine in znanja implicirajo v praksi. Vsak avtor svoje poglavje sklene s peti­mi nasveti kolegom antropologom. Ceprav avtorji v svojih prispevkih od­govarjajo na ista vprašanja, se njihova razmišljanja in izkušnje precej razliku­jejo. V uvodnem poglavju Dan Podjed in Meta Gorup prispevke avtorjev raz­delita v pet tematskih sklopov: obrav­navanje perecih vprašanj našega pla­neta (Thomas Hylland Eriksen, Lenora Bohren), uvajanje antropološke teorije v prakso (Joana Breidenbach, Sarah Pink, Steffen Jöhncke), napajanje pla­neta (Tanja Winther, Sophie Bouly de Lesdain), razumevanje kompleksnosti od znotraj (Rikke Ulk, Jitske Kramer, Anna Kirah), in sprejemanje antropolo­škega mišljenja (Riall W. Nolan). Že iz tematske ureditve je razvidno, da lahko antropologi govorimo o zelo razlicnih stvareh. Podobno v svojem poglavju razmišlja Thomas Hylland Eriksen, ki antropološko 'obrt' (craft) primerja s škatlo z orodjem, ki si jo delijo vsi izur­jeni v disciplini. Ta škatla z orodjem pa »[…] sama po sebi ne rešuje težav clo­veške vrste, temvec izvajalcem ponuja znanje in vešcine, ki jim omogocajo kompetentno in relevantno spopadanje s kompleksnimi vprašanji« (str. 17). Thomas Hylland Eriksen in Lenora Bohren v prvem tematskem sklopu o perecih vprašanjih našega planeta o ra­zlogih, zakaj je antropologija v dana­šnjem casu tako pomembna, razmišlja­ta precej podobno. Avtor antropološko znanje oznaci kot pomembno za razu­mevanje današnjega sveta iz vec razlo­gov. Kot prvi razlog navaja povecan stik med kulturno razlicnimi skupina­mi, kot drugi »krcenje sveta« (televi­zija, internet, mobilna komunikacija, hiter dostop do informacij …), kot tre­tji razlog omeni vedno hitrejše in opa­znejše kulturne spremembe, kot zadnji pa povecano zanimanje za kulturno identiteto. Avtorica med razlogi navaja migracije, povecano kulturno diverzi­teto znotraj držav, okoljsko problema­tiko, onesnaževanje in splošno dejstvo, da »svet postaja vedno manjši«. Kljub podobnosti njunih razmišljanj sta kari­eri obeh antropologov precej razlicni. Thomas Hylland Eriksen v akademski sferi primarno deluje kot profesor soci­alne antropologije na Univerzi v Oslu, svoje antropološko znanje pa vkljucuje tudi v pisanje leposlovja. V nasprotju z njim Lenora Bohren pravi, da nikoli ni želela postati akademicarka, želela se je osredotocati na »reševanje težav pravega sveta« (str. 33). Svojo poslan­stvo je našla v reševanju ekoloških vprašanj, raziskuje pa predvsem one­snaževanje zraka zaradi prometa. V naslednjem sklopu o uvajanju antro­pološke teorije v prakso se predstavijo avtorji Joana Breidenbach, Sarah Pink in Steffen Jöhncke. Joana Breidenbach opiše, kako je v vse svoje dosedanje karierne poti vedno vkljucevala antro­pološko znanje. Med drugim je sousta­noviteljica platforme betterplace.org, organizacije Das Dach in podpornica vec iniciativ. Sarah Pink, trenutna di­rektorica Laboratorija za nastajajoce tehnologije na Univerzi Monash v Avstraliji, predstavi pomembnost in­terdisciplinarnosti v antropologiji in pri tem veliko pozornosti nameni prav tehnologiji. Kot zadnji v tem sklopu svoje delo opiše Steffen Jöhncke, ki po­glavje zacne z mislijo, da se mu vcasih zdi težje antropologe opomniti, da oni potrebujejo svet in ne obratno (str. 71). V nadaljevanju opisuje, kako svoje an­tropološko znanje aplicira v medicino in socialno delo, pa tudi v aktivisticne namene. Trenutno predava socialno an­tropologijo na Šoli za globalne študije Univerze v Gothenburgu na Švedskem. V sklopu o napajanju planeta se avto­rici Tanja Winther in Sophie Bouly de Lesdain posvetita tocno temu – ener­giji in njenim študijam. Tanja Winther predstavi prepletanje znanja magistre elektricnega inženirstva z znanjem kulturne antropologije v svoji karieri. Trenutno svoje znanje aplicira v cen­tru Include – raziskovalnem centru za družbeno vkljucujoce energetske prehode, ki ga financira Norveški raz­iskovalni svet. Tudi Sophie Bouly de Lesdain svoje poglavje posveti energi­ji. Osredotoca se predvsem na soncno energijo oziroma na to, kako jo pri­bližati ljudem. Že 15 let je zaposlena pri Electricité de France, najvecjem proizvajalcu in dobavitelju elektricne energije v Franciji in Evropi, kjer raz- iskuje proizvodnjo in porabo elektric­ne energije v gospodinjstvu. Sklop o razumevanju kompleksnosti od znotraj vkljucuje prispevke treh an­tropologinj, ki so se usmerile v podjet- ništvo. Rikke Ulk je direktorica pod­jetja Antropologerne, ki je leta 2003 nastalo kot prva žensko vodena antro­pološka svetovalnica na Danskem in v Evropi. Podjetje je ustanovila z željo po sodelovanju s svetom in spremembah v njem s pomocjo svojih strank. Med vodili svojega poslovanja poudarja »ljubiti lokalno, segati globalno« (str. 120). Jitske Kramer sama sebe najraje imenuje »korporativna antropologinja« (str. 124). Je ustanoviteljica svetovalne­ga podjetja HumanDimensions in pro­movira inkluzivne korporativne kultu­re. Antropologinja dizajna Anna Kirah razmišlja, da pri oblikovanju ne smemo delati le za ljudi, ampak tudi z ljudmi. Na Norveškem vodi svojo lastno sveto­valnico, poucuje na Oslo Metropolitan University in je clanica uprave organi­zacije Design without Borders. V sklopu o sprejemanju antropološke­ga mišljenja se predstavi avtor Riall W. Nolan, trenutno predavatelj na Purdue University. Ker celotni zbornik temelji na osebni izkušnji in je poln prisrcnih anekdot, eno z bralci deli tudi Riall W. Nolan. S skupino ameriških inženirjev, strokovnjakov za namakalne sisteme, je sodeloval ob postavljanju namakal­nega sistema v severnem Senegalu. In­ženirji so ob zapletenem sistemu cevi sestavili urnik, kdaj naj bi sistem vo­do vklapljal in izklapljal. Ko so urnik predstavili domacinom, so bili ti z njim vidno nezadovoljni. Riall W. Nolan je vodilnemu inženirju razložil, da se do­macini urnika ne bodo držali, glede na razporeditev bi morali na polja oditi ob somraku. Ceprav je inženir trdil, da je to idealni cas, mu je Riall W. Nolan pojasnil, da takrat pridejo na plano zli duhovi. Ker inženirji še vedno niso dojeli, kaj jim Riall W. Nolan želi po­vedati, jih je peljal na bližnji hribcek z razgledom na celotno vas. Ob somraku so videli, da se ljudje umikajo v svoje hiše in se do popolne teme iz njih ne prikažejo. Takrat so se inženirji od­locili spremeniti urnik vklapljanja in izklapljanja namakalnega sistema. Ta anekdota lepo strne bistvo poglavja o sprejemanju antropološkega mišljenja. Zbornik Why the World Needs Anthro­pologists je napisan preprosto in pogo­sto humorno. Primeren je za vse, ki bi se želeli nauciti nekaj vec o aplikativ­nosti antropologije, in ne le za antropo­loge. Zanimiv je tako za študente an­tropologije kot tiste antropologe, ki v vedi še išcejo svoje mesto. Predstavlje­ne razlicne karierne poti antropologov so lahko v navdih številnim bralcem. Posebni in v razmislek usmerjeni so tudi nasveti, ki so jih ob koncu svojih poglavij priložili avtorji. Tudi ti na­sveti so zelo razlicni, od nekoliko bolj hudomušnih – kot je nasvet Thomasa Hyllanda Eriksena »ne pozabi jemati kinina in držati prstov proc od lokalnih žensk (in moških)« (str. 29 – nasvet, ki ga je E. E. Evans-Pritchard dobil pred odhodom v Sudan) – do nekoliko bolj resnih, kot so tisti, ki pozivajo k zdru­ževanju razlicnih disciplin. Povezova­nje med disciplinami in pridobivanje znanja iz najrazlicnejših virov sta na­sveta, ki se v knjigi pojavita veckrat. Temeljno sporocilo zbornika in nje­govo esenco v petem nasvetu bralcem lepo povzame Steffen Jöhncke: »Upaj si z antropologijo delati to, kar se tebi zdi pomembno – univerza te tega, kaj je to, ne bo naucila« (str. 82). * Tisa Kucan Lah, študentka 3. letnika dodiplomskega študija, Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo; tisa.kucan@gmail.com. Knjižne ocene in porocila Tisa Kucan Lah Knjižne ocene in porocila Manca Filak* SHILYH WARREN: Subject to Reality: Women and Documentary Film. University of Illinois Press, Urbana, Chicago, Springfield 2019, 179 str. Shilyh Warren se že dalj casa ukvar­ja s feministicno in filmsko teorijo, z zgodovino filma in dokumentarnim fil­mom. Njena prva monografija Subject to Reality povezuje avtoricina zanima­nja za antropologijo, filmske študije in feminizem. V knjigi se na vlogo in vpliv žensk v dokumentarnem filmu s feministicne perspektive osredinja v dveh zgodovinskih obdobjih: v zgod- njem obdobju (dokumentarnega) filma na zacetku 20. stoletja in v feministic­nih filmih ameriških avtoric v 70. letih prejšnjega stoletja. Takratne pomembne tehnološke spremembe (sinhronost slike in zvoka; cenejše, lažje, prenosnejše ka­mere; 16-mm film ipd.) so sovpadale s spremembami tem, strategij in nacinov reprezentacije (glej Loizos 1993) kot tudi z družbenopoliticnimi diskurzi, po­vezanimi s konceptoma spola in »rase«. Njeno delo skuša odkriti in razumeti vlogo žensk v dokumentarni filmski tra­diciji, ki je ne prikazuje zgolj v luci kri­tike imperializma in kolonializma (glej tudi Shohat 1991), ampak, nasprotno, išce alternativne poglede na zgodovino dokumentarnega filma ter vlogo žensk v njem. V zacetku 20. stoletja so impe­rializem, kolonializem, zacetki filma in antropologija izhajali iz »epistemologije superiornosti«, pri cemer je imel ravno dokumentarni film pomembno vlogo (str. 6). Zato je avtorico zanimalo, kako so ženske avtorice vplivale na kolonial­ne težnje po vizualiziranju in poznava­nju Drugega. Knjiga je razdeljena na štiri poglavja, ki naslavljajo ženske in njihovo (ne)vidnost v zgodovini dokumentarnega filma. V prvih dveh poglavjih avtorica oriše obdobje od zgodnjih 20. do poznih 40. let 20. stoletja. Po navadi se zgodo­vina dokumentarnega filma zacne z zna­nimi avtorji, kot sta Robert Flaherty in Martin Johnson. Malo se ve o tem, da so bili njuni filmi vedno kolaborativen projekt in da sta njuni ženi, Frances Fla­herty in Osa Johnson, mocno vplivali na produkcijo, pisanje, igranje, režijo, prodajo, terensko organizacijo in pro­mocijo njunih filmov. Frances je imela velik vpliv na popularizacijo Rober­tovih del (Nanook of the North iz leta 1922, Moana iz leta 1926), pri promo­ciji je naslavljala humanisticni potencial dokumentarnih filmov, ki govorijo o tu­jih kulturah in eksoticnih, a avtenticnih krajih; o nacinu življenja, ki izginja. Ta humanisticni etos je bil izredno pomem­ben za prodornost in uspeh Robertovih filmov. Filmi Ose in Martina Johnson so bili, v nasprotju s Flahertyjevimi, žanr­sko potopisni oz. avanturisticni in so z namenom zabave in cudenja prikazovali eksoticne tuje kraje (predvsem v Ocea­niji in Afriki). Osa je imela kljucno vlo­go pri produkciji, promociji in tudi režiji filmov, v katerih je bila velikokrat sama glavna protagonistka. V javnosti in fil­mih je Osa zavzemala vlogo gospodi­nje, ki v težkih razmerah na terenu uspe poskrbeti za vsa nujna gospodinjska de­la, obenem pa opravlja težka, strokovna dela, kot so upravljanje kamere, foto­grafiranje, lov ipd. Osa in Frances torej nista bili le pomocnici svojih slavnih partnerjev, ampak sta opravljali tudi in­telektualno, afektivno in reproduktivno delo (str. 43). V drugem poglavju Warren opiše film­sko kariero dveh pomembnih antropo­loginj, Zore Neale Hurston in Margaret Mead, ki sta pri svojih terenskih razi­skovanjih uporabljali kamero. Obe sta se v svojih delih zanimali za vsakdanje življenje žensk, z njimi sta preverjali tradicionalne hierarhije med spoloma, etnicnostmi in »rasami« (str. 44). Zora Neala Hurston je pomembna kot ena prvih antropologinj, folkloristk in pisa­teljic afroameriškega porekla (na Ko­lumbiji je študirala pri Franzu Boasu), a tudi kot pionirka uporabe kamere pri antropološkem raziskovanju. Snema­la je kratke observacijske filme o delu, igrah in ritualih žensk na jugu ZDA, v katerih naj bi bil opazen njen cut za eksperimentiranje s formo, kadriranjem in z estetizacijo. Njeno delo je ostalo neopaženo tudi pri feministicnih avto­ricah v 70. letih 20. stoletja. V naspro­tju z Zoro Neale Hurston je Margaret Mead v (vizualni) antropologiji znana kot ena prvih antropologinj, ki je v po­zitivisticnem duhu (znanstveno) snema­nje s kamero uporabljala kot analiticno in objektivno metodo. Delo Margaret Mead je sicer pogosto obravnavano v literaturi o vizualni antropologiji, ki je avtorica ne navaja in njeno delo naslav- lja s feministicne perspektive. Meni, da filmi omenjenih avtoric že nakažejo za­nimanje za politiko razlik in etiko repre­zentacij, ki sta bili pogosti v feminizmu 70. let, ko je v feministicni filmski kri­tiki prišlo do kritike realizma (str. 13). A ravno koncepti, kot so »rasa«, spol in etnicnost, ki so bili obravnavani v zgodnjih filmih omenjenih avtoric, so v 70. letih postali stebri feministicnega aktivizma in dokumentarnega filma (str. 15–17, 66). V tretjem poglavju avtorica naslovi ne­katere prvoosebne dokumentarne filme iz prve polovice 70. let, ko je zacela narašcati ženska produkcija pisanja in filmov o ženskah. Za dokumentarne (si­cer žanrsko raznolike) filme ameriških avtoric iz tega obdobja so bile znacilne realisticne prakse, osebni komentar v ozadju slike, intervjuji, arhivsko gradi­vo, observacijski posnetki, zanimanje za odnose moci (str. 9). V knjigi obrav­nava filme, ki so jih ženske posnele o svojih družinah, in osebne dimenzije, kot so vrisovanje spolno zaznamovane identitete, politizacija osebne izkušnje, formalna zavezanost ženskim glaso­vom in telesom kot podrocjem ustvar­janja znanja, afekta (str. 69). Warren zanima, kako se v teh filmih ‘belskost’ (ang. whiteness) oblikuje kot identiteta, kako reprezentacija ameriških družin (judovskega porekla) v filmih soustvar­ja napete rasne politike drugega vala fe­minizma in kako lahko filmi o ženskah in reproduktivnem, skrbstvenem delu vizualizirajo to »belskost«, ki je izrazito spolno zaznamovana in politizirana (str. 70). Prav zanimanje za matrilinearne zgodbe (s komentarjem v ozadju slike kot simbolom avtorstva in avtoritete izkušnje) je bila pomembna znacilnost drugega vala feminizma (str. 77). Avto­rica film Yoyce at 34 (1972, Joyce Cho­pra in Claudia Weill) analizira kot prvi dokumentarni film, ki se poglablja v razmerja med osebnostjo, materinstvom in skrbstveno nego oz. reproduktivnim delom. Analizira tudi druge prvoosebne filme, kot so Nana, Mom and Me (1974, Amalie Rothschild) in Old Fashioned Woman (1975, Martha Coolidge). Ti filmi so sovpadali s feminizmom dru­gega vala, s podmeno, da je osebno ve­dno tudi politicno, a Warren v njih išce tudi »etnografski« pomen oz. vrednost. Omenjene filme vidi kot avtoetno­grafske filme o spolno zaznamovanih kulturnih praksah (in identiteti) žensk, katerih »belskost« razume kot neke vr­ste materialni privilegij, ki osmišljanje identitete in bogastvo (kot tudi snema­nje kot tako) sploh omogoca (str. 80–81). Feminizmu 70. let se je kot gibanju pogosto ocitalo, da je žensko izkušnjo posplošil na izkušnjo »belih« hetero- seksualnih žensk srednjega razreda (glej tudi Yuval-Davis in Anthias 1989). Av­torica meni, da prav dokumentarni filmi iz tega obdobja izzivajo omenjena raz­merja moci in stremijo k vecji solidar­nosti v feministicnem delovanju, hkrati pa se zavzemajo za partikularnost žen­skih izkušenj. V cetrtem poglavju so v ospredju fil­mi, ki se ukvarjajo s kolektivno zave­stjo žensk, s splošnimi feministicnimi kritikami konceptov rase in spola ter z zanimanjem za vprašanja identitete, razlike in solidarnosti. Te teme avtori­ca analizira v filmih treh kalifornijskih avtoric, ki jih umešca v avtoetnografski pristop, in sicer From Spikes to Spindles (1976, Christine Choy), Inside Women Inside (Christine Choy in Cynthia Ma­urizio, 1978) in I Am Somebody (Ma­deline Anderson, 1969). Omenjeni fil­mi realisticno estetiko uporabljajo za prikaz podrejenih žensk oz. skupnosti (npr. žensk brez volilne pravice, iz­korišcanih delavk, zapornic, revnih); zanimanje feminizma tega obdobja je bilo v kolektivnem, revoluciji in kritiki (str. 99). Podrobneje opiše tudi prvi fe­ministicni dokumentarni film Woman’s Film (1971, SF Newsreel; avtorice Judy Smith, Louise Alaimo in Ellen Sorin) ter distribucijsko in produkcijsko hišo San Francisco Newsreel, katere filmi so prikazovali gibanja za državljanske pravice, protivojne proteste, feministic­ni aktivizem in politicne skupine (npr. Black Panther Party) (str. 101–102). Ti filmi so naslovili kolektivni boj žensk in njihovo identifikacijo z osebnimi izkušnjami drugih žensk, ki so, kot je razvidno tudi v samem filmu Woman’s Film, predvsem podrejene ženske z razlicnimi družbenimi in ekonomskimi ozadji. Warren s svojim izborom filmov in z njihovo analizo nakaže, da femini­sticne avtorice tega obdobja niso ignori­rale drugih manjšin in niso zgolj sledile univerzalisticnim tendencam podreje­nosti, ki je bila ocitana feminizmu dru­gega vala. Avtorice so namrec v kritiki kapitalizma prepoznale žensko gibanje kot koalicijo, ki je na strani revnih žensk delavskega razreda (str. 108). Kljub vse­mu so retoriko sestrstva, znacilno za ra­dikalni feminizem – torej »vse smo žen­ske in zatorej eno« – preverjale številne druge posameznice in ženske skupine, ki se s tem gibanjem niso poistovetile in so se hotele v javnosti in filmih pred­stavljati same (npr. film Teach our Chil­dren) (str. 111). Knjiga Subject to Reality bralcem pri­naša analizo nekaterih pomembnih trenutkov obdobja od 20. do 70. let 20. stoletja, in sicer dokumentarne filme, ki jih avtorica povezuje z »antropološko estetiko realizma« (str. 131). V njihovih filmih išce feministicne vidike, a tudi »etnografskost«, ki kaže na politike in etike reprezentacij casa (in žensk), v ka­terem so filmi nastali. V iskanju »etno­grafskega« kriterija je med branjem cutiti primanjkljaj kriticne literature s podrocja (vizualne) antropologije, ki je avtorica v svojem delu vecinoma ne obravnava. Prvi dve poglavji se tako nanašata na zgodovinske vire, biogra­fije, osebne arhive in medijske objave (skupaj s filmsko teorijo), medtem ko se drugi dve poglavji osredinjata na di­skurzivno analizo in aktivisticen vpliv feministicnega dokumentarnega filma (str. 135). Med branjem knjige se poleg nerazrešenega kriterija »etnografsko­sti« filmov kot rdeca nit izpostavlja tudi vprašanje, ali je vsak film o ženskah, ki so ga posnele ženske, že feministicen? Warren na to vprašanje ne ponudi konc­nega odgovora, ampak, nasprotno – pa­leto dokumentarnih filmov, iz katerih se izriše kompleksen (a delen) prikaz položaja žensk v zgodovini dokumen­tarnega filma. Literatura in viri LOIZOS, Peter: Innovation in Ethno­graphic Film: From Innocence to Self­-Consciousness, 1955–85. Manchester: Manchester University Press, 1993. SHOHAT, Ella: Gender and Culture of Em­pire: Toward a Feminist Ethnography of the Cinema. Quarterly Review of Film and Vi­deo 13/1–3, 1991, 45–84. WARREN, Shilyh: Subject to Reality: Women and Documentary Film. Urbana, Chicago in Springfield: University of Illi­nois Press, 2019. YUVAL-DAVIS, Nira in Floya Anthias: Woman-Nation-State. New York: Palgrave Macmillian, 1989 * Manca Filak, mag. etnologije in kulturne antropologije, mlada raziskovalka, ZRC SAZU, Inštitut za slovensko narodopisje; manca.filak@zrc-sazu.si. Knjižne ocene in porocila Manca Filak Muzejske strani Magda Peršic* TOKU, TOKU, TOKULELELELE: FENOMEN IN TRADICIJA CERKNIŠKEGA KARNEVALA Porocilo o razstavi (3. 12. 2019–1. 9. 2020) Razstavo Toku, toku, tokulelelele: Fenomen in tradici­ja cerkniškega karnevala smo v Notranjskem muzeju Postojna (NMP) postavili v sodelovanju s Pustnim dru­štvom Cerknica (PDC) in z Društvom notranjskih kultur­nikov Krpan Cerknica (DNKK). Vsaj dve desetletji stara zamisel sega v cas obnove Kravanjeve hiše v Cerknici, kjer smo želeli postaviti stalno razstavo z lokalnimi po­sebnostmi. Z odprtjem razstave na Ta veseli dan kulture (3. 12. 2019) se je želja delno uresnicila in navsezadnje vsaj zacasno uspela povezati obcini na obeh straneh Ja­vornikov – Cerknico in Postojno. Obiskovalci so si v de­vetih mesecih lahko ogledali klasicno razstavo, podprto z interaktivno muzeološko govorico. Maske Butalcev in ca­rovnic, ki nastopajo na karnevalu, je za razstavo posodilo PDC in jih med postavitvijo razstave marca 2020 za teden dni prestavilo v njihovo avtohtono okolje – na cerkniški karneval. Tudi vecino arhivskega, promocijskega in avdio- vizualnega gradiva je prispevalo PDC, kot tudi oglasne table, vrece butalske soli in carovnico Uršulo, ki si je še pred pustom ogledala Postojno in obiskala predkarneval­sko vzdušje na razstavi. Druge razstavne predmete, sliko Martina Krpana in ilustracije – predloge pustnih likov Jare gospode akademskega slikarja Božidarja Miša Strmana, ilustracije in strip Hribcev Marjana Mancka in po original­ni predlogi akademskega slikarja Maksimilijana Rota iz­delano carovnico, avtorice akademske slikarke Hane Rot, ter osebne predmete, spominke ipd., so prispevali clani DNKK Cerknica. Po idejni zasnovi kustosinje etnologi­nje v NMP Magde Peršic in predsednice DNKK Cerknica Lize Vipotnik je študent Akademije za likovno umetnost in oblikovanje Bor Šparemblek oblikoval in s sodelavci izdelal mobilno maketo, opremljeno z avdiovizualnimi vsebinami na analognem TV sprejemniku, vgrajenem na maketi. Posebnost makete je med drugim v uporabi reci­klažnega materiala za gibljive karnevalske like po predlogi obstojecih velikih mask in robotike ter novih tehnologij za prikaz etnografskega dela karnevala s carovnico Uršulo (1978), hudicem, ki žene polhe past (1979), šcuko velikan­ko (1981), povodnim možem (1982), z zmajem (1985) in žabo velikanko (1992). Dopolnjevati jo bo mogoce s pre­ostalimi pustnimi liki oziroma skupinami mask, ki smo jih z letnico izdelave izpisali ob maketi: Martin Krpan (1977), Butalci (1984), Hribci (1996), veliki pitani jež (1999), co­prnica Liza pozdravi Evropo (2003), gasilci (2005), Jara gospoda (2006) in desetclanska butalska družina (2019). Slikovno in opisno smo jih posebej predstavili še na pa­noju in z videoposnetki. Z maketo smo obiskovalcem razstave pricarali pristno karnevalsko vzdušje in združili muzeološko kot tudi promocijsko predstavitev cerkniške­ga karnevala; njena mobilnost ji omogoca spremljanje po­membnih dogodkov bodisi v Cerknici ali drugje. Po podr­tju razstave smo jo pospravili v posebej za hrambo velikih karnevalskih likov leta 2015 zgrajeno halo v Cerknici, kjer naj bi postavili stalno razstavo o cerkniškem karnevalu. Pust v Cerknici je od 80. let prejšnjega stoletja poseb­na in živa karnevalska prireditev v Sloveniji ter najvecji praznik domacinov, ki pravijo, da je cas okoli pusta pe­ti letni cas. Na razstavi smo tako z besedo, s sliko in z maketo poustvarili pustovanje z novodobnim cerkniškim karnevalom, ki nadaljuje tradicijo bogate pustne dedišcine z avtohtonimi arhaicnimi maskami in s pustnimi šegami na Cerkniškem, pa tudi z zapušcino karnevalskih maška­rad v organizaciji telovadnega društva Sokol in družbeno- kriticnih pustovanj po drugi svetovni vojni, zlasti pa s tra­dicionalnim pokopom pusta v Cerknici. Zaobjeli smo 43 pustnih karnevalskih prireditev v organizaciji Pustnega društva Cerknica in vseh sodelujocih cerkniških pustarjev. Osredotocili smo se na tisto »nekaj vec«, ki se navezuje na prvotni, osnovni, t. i. etnografski del karnevala oz. na novodobne etnografske like z bajeslovnimi, literarnimi, s kulturnimi in z naravnimi sestavinami iz domacega oko­lja, ki ustvarjajo tradicionalno jedro originalnih upodobi­tev notranjskih slikarjev in oblikovalcev. Opredmetenje nadrealisticnih bitij in junakov v novo ustvarjenih pustnih likih, podobnim pralikom iz stare slovenske šemske de­dišcine (košuta, medved itn.), izraža prepoznavnost in is­tovetenje domacinov z notranjskim kulturnim prostorom. V tem procesu sta bili kljucni osebi domacina, akademski slikar in pionir oblikovanja cerkniških karnevalskih mask Maksimilijan Rot in Miro Jencek, idejni vodja in leta 1975 ustanovitelj Pustnega društva Cerknica, ki je nasledilo Pu­stni odbor iz leta 1970. Predstavitev lokalne etnografske dedišcine, navdahnjene z liki iz Valvasorjeve Slave vojvo­dine Kranjske, naj bi obogatila turisticno ponudbo Cerkni­ce. Ob tradicionalnem pokopu pusta so leta 1976 pripra­vili prvo nedeljsko karnevalsko prireditev Kmecka ohcet, predhodnico današnjega karnevala v Cerknici. Vsakoletni scenarij etnografskega sprevoda z gostujocimi skupinami v drugem delu, ki delujejo na nacin gledališca zgodovine, turisticno-folklornih prireditev in podobnega, je prežet z aktualnimi, družbenokriticnimi, s satiricni­mi in z drugimi vsebinami. Organizacijski odbor PDC je leta 1990 dolocil vsakoletno temo, po kateri so pustova­nje enotno poimenovali, npr. Volilni golaž (1990), Mesto pravljic (2003), 40 zacopranih (2015), Hojladrija, ribicija (2020) ipd. Prireditve v pustnem tednu, ki se, ponovno od leta 1995, zacnejo z žaganjem babe na debeli cetrtek in koncajo s pogrebom pusta na pepelnicno sredo, prežemajo šegave in kriticne vsebine. Simbolno žaganje hloda je hudomu­šna priredba pustne šege, ko so otroci begali po vasi in brez uspeha iskali babo, medtem pa so gospodinje v miru pripravile pustne dobrote. Otroci že od malega sodelujejo v pustnem dogajanju, saj v Cerknici pravijo, da takoj, ko se rodiš, postaneš Butalec ali carovnica. Mlade obhodnike po Cerknici in okoliških vaseh na pustni torek srecujemo tudi danes, vsaj 40 let pa se najmlajši ob pustu zabavajo v okviru šolskih dejavnosti in vrtca. V okviru prireditve Pust v Cerknici namenja PDC zadnjih 25 let sobotne popoldne­ve otroški maškaradi, ki so jo pred tem pripravljali tabor­niki Rodu jezerska šcuka in Društvo prijateljev mladine Notranjska. Pustni direndaji so osredotoceni na doloceno temo, ki sovpada s temo karnevala, npr. Buškarada (1997), Majhne rib'ce, dobre rib'ce (2020) idr. Otroško maškara­do vsako leto obišce približno 1.500 obiskovalcev, veliko otrok in mladine pa nastopa na osrednjem nedeljskem kar­nevalu s 500 do 1.000 maskami. Pred karnevalom se odrasli ogrevajo na petkovih norih ve­cerih, kjer Butalci pametno in humorno svoje ideje osmi­šljajo že od leta 1983 z Butalskim zborom, od leta 1984 na Butalskih skupšcinah, po letu 1990 z Butalskim deželnim zborom (BUDEZ), od leta 2002 pa vsakoletne perece teme butalskega zasedanja spremlja Kanal 13 TV Cohovo. Pustne plese v športno-kulturni dvorani Sokolskega doma pred drugo svetovno vojno nadaljujejo sobotni veceri s plesom v maskah in z nagradami butalskim ocem najbolj všecne šeme. Ponovitev te pustne zabave na pustni torek so v zadnjih letih zamenjale ponovitve petkovih vecerov s TV Cohovo in v okviru torkovega programa prekinile s tradicijo vleke ploha ob polnoci, znacilno do leta 1986, kot tudi s coprniškim plesom, od leta 1997 v spomin na sežig carovnice po nedeljskem sprevodu v okviru projekta Carovništvo na Slovenskem leta 1993. Potek nedeljskega karnevala s scenosledom nastopajocih ostaja desetletja podoben, nekaj sprememb je pri vabljenih gostujocih skupinah. Coprnica Uršula in butalska policija uro pred uradnim zacetkom nedeljskega karnevala – tocno okoli 12.32 krožita po cerkniških ulicah in ogrevata obi­skovalce. Odprtje pospremita pihalna godba in skupina mažoretk iz Cerknice, z Dolenjega Jezera, Blok, iz Loške doline, Goriških Brd in Vevc. Clani gasilske godbe in pu­stnih godbenih skupin so bili pred letom 1991 obleceni v razlicne noše, npr. loški godbeniki v polharje, danes pa jih podobno kot cerkniške godbenike krasi le polhovka. Zad- nja leta dogodke v pustnem tednu spremlja Butl banda, skupina glasbenikov, zamaskiranih v Butalce. Približno deset minut pred slovesnim odprtjem karnevala s fanfa­rami in posnetkom lovskih rogov Zveze lovskih družin Notranjske ob 13. uri krene sprevod izpred podjetja Brest proti središcu Cerknice. Medtem prikorakajo konjenik z Valvasorjevim praporom in štirje kranjski vitezi, za njimi se v kociji s konjsko vprego pripeljeta baron Valvasor in pustni župan – princ karnevala, v kociji pa jim sledijo ce­sar in cesarica z ministrom Gregorjem v spremstvu civilne iniciative. Za imenitniki ob zvokih koracnice nastopi šest nosilcev pustnega prapora (tri carovnice in trije hudici) in ob petju pustne himne Cerknica je lepo mesto dvigne starosta PDC prapor na drog pred obcinsko stavbo. Sprevod s princem karnevala in tremi konjeniki se po odigrani himni s pra­pori Pustnega društva Cerknica, Obcine Cerknica, Evrop­ske unije in z Valvasorjevim praporom pomakne skozi središce Cerknice. V tretji nastopajoci skupini priplešejo cerkniške mažoretke ob spremljavi glasbenikov Krpanove godbe, pokritih s Krpanovimi klobuki. Sledijo jim pustne skupine z velikimi in malimi pustnimi figurami, najprej domace, zatem od leta 1996 gostujoce šemske skupine: kurenti iz Ormoža, škoromati iz Pod­grada, pustne šeme iz Iške vasi idr., od konca prejšnjega stoletja pa še Liški pustje, Vještice iz Ogulina, Zagorske šeme, Društvo Lovrenc idr. Prav tako cerkniške šemske skupine od leta 1991 gostujejo v drugih slovenskih krajih (tudi med letom, npr. na Pikinih dnevih v Velenju), od leta 1995 v evropskih karnevalskih mestih (Gradec), najvec s carovnico Uršulo in Hudicem s polšjo pašo, ceprav so s slednjim gostovali že leta 1980 v Postojni. Od leta 1999 je Pustno društvo Cerknica tudi v Zvezi evropskih karneval­skih mest (FEEC). Kot prvi lik v karnevalskem sprevodu nastopi Martin Kr­pan s svojo kobilico, zatem jamski zmaj s skupino pralju­di – pravodicev iz Postojnske jame s sv. Hieronimom na oslu, sledi jim Jezerko s skupino Jezercev, žabec Rego z žabami, velika šcuka z ribici, skupina polhov s hudicem in polharijo na vozu, bloški smucarji, hudiceva garda s ca­rovniškim podmladkom in polharji, ki zakljucijo sprevod s kuhanjem carovniške masti iz tolstih polhov. Osrednji karnevalski lik in maskota cerkniškega karnevala, velika carovnica, pramati Uršula, prileti med obiskovalce ob kon­cu sprevoda. Njen prihod napove hci Liza na prašicu, sku­paj z vrešcecim coprniškim podmladkom in s cerkniškimi mažoretkami ob spremljavi pihalnega orkestra carovnic. Za cerkniško karnevalsko maskiranje je znacilno, da obra­za ne zakriva maska, temvec ga le nalicijo in dodajo no­sove, lasulje, rogovje idr. Glasovno prepoznavnost mask ustvarjajo z razlicnimi kriki, ki oblikujejo avtenticno zvoc­no kuliso. Novodobne maske, ki jih spremljamo na kar­nevalu in razstavi, poustvarjajo junake in dogodke iz lite­rarne zapušcine Valvasorja, Steinberga, Levstika, Jurcica, Kersnika in Mancka, odkrivajo šege tega dela Notranjske, osmišljajo like iz ljudskega bajeslovja ter predstavljajo na­ravno in kulturno dedišcino domacega okolja. Velike karnevalske like si po koncanem sprevodu obisko­valci lahko ogledajo na glavnem prireditvenem prostoru. Pridružijo se jim še preostale maske, ki se pozneje poraz­gubijo v množici pred odrom z nastopajocimi glasbenimi skupinami. V 80. letih 20. stoletja, zlatih letih cerkniškega karnevala, ko je imela karnevalska prireditev v Cerknici vodilno vlogo v osrednji Sloveniji, si je prireditev ogledalo tudi 30.000 obiskovalcev. V naslednjem desetletju zgolj pet do 15.000 tisoc, v zadnjih letih pa spet vec, nedeljski mimo­hod mask si je leta 2019 ogledalo kar 18.000 obiskovalcev. Na osrednjem prireditvenem prostoru z odrom za obisko­valce poskrbijo stojnice s pijaco – pustni napajalniki (Bre­stin, Jezerko, …), z domacimi dobrotami (ocvirkovka) in drugo »domaco« hrano ter stojnice s spominki, predvsem carovnicami. V razstavnih vitrinah so si obiskovalci lahko ogledali bo­gato promocijsko gradivo: letne biltene, plakate, letake, vabila, priponke, znacke, nalepke, priložnostni kovanec iz leta 2000 ipd. Po letu 2002 izdaja PDC Casopis vedrih ljudi, ki je posvecen vsakoletni temi karnevala, npr. Polh v škrini, Šcuka na suh'm idr. Vabila in vsebino karnevala so do leta 1991 objavljali v Brestovem obzorniku in, podobno kot danes, v lokalnih glasilih. Po letu 2000 je obvešcanje dostopno na spletnih straneh, vsaj desetletje o prireditvi Pust v Cerknici lahko beremo na spletni strani PDC. Cerk- niški karneval je tudi medijsko zelo odmeven, karneval­ske norcije je nacionalna televizija spremljala v letih 1988, 1989 in 1993. Veckrat je bil pokrovitelj karnevala Nedelj­ski dnevnik, leta 1988 celo s posebno prilogo Cerkniški žaromet; v tem casu je pokroviteljstvo prevzel še casopis Pavliha. Velike stroške izdelave mask in organizacije pri­reditve so do leta 1994 nosili podjetje Brest, Loška dolina z malimi podjetji in organizacijami ter Obcina Cerknica, ki je danes glavna pokroviteljica prireditve. Po letu 2016 pripravijo na debeli cetrtek še razstavo clana DNKK Cerknica v Krpanovi galeriji; na predpustni pone­deljek zvecer, ki je bil tradicionalno dan za pustni pocitek, pa se odvijajo etnološke prireditve. Prireditev Pust v Cerknici zakljuci pustov pogreb ali pokop kurenta, ki je vrhunec pustne norcavosti. Od pustne šemske dedišcine se je edini ohranil do danes in je s polpretekli­mi in z arhaicnimi pustnimi šegami nedvomno tisto pustno jedro, iz katerega se je razvil novodobni cerkniški karne­val. Pustov pogreb, na katerem se vsako leto na pepelnicno sredo Butalci v spremstvu coprnice Uršule na mostu cez Cerknišcico poslovijo od svojega butalskega župana, je v pustnem tednu združil kar štiri pokope – po enega v Dole­nji vasi in na Dolenjem Jezeru ter dva v Cerknici. Odmevne pustne prireditve s karnevalom na nacin življenja Cerknicanov in okolicanov tako v praznicnem norem casu kot v vsakdanjiku vplivajo s poimenovanjem gostiln, trgo­vin, galerij, turisticnih kmetij ipd., pa tudi s krašenjem; vsak drugi dom krasi maskota karnevala – slivniška coprnica. Preživetje karnevala je ne glede na opredelitev sedanjih in prihodnjih raziskovalcev prepušceno pustnemu podmlad­ku in prihodnjim generacijam Cerknicanov. Ce bodo ohra­njali in nadaljevali poslanstvo Pustnega društva Cerknica, bo cerkniški karneval v bližnji prihodnosti vsekakor izpol­nil pogoje za vpis v Register nesnovne kulturne dedišcine. Z razstavo in s spremljajoco publikacijo (Peršic 2020) smo želeli predstaviti posebnost in tradicionalnost Cerkniškega karnevala v notranjski pustni dedišcini. Kljub ontološki podobnosti s slovenskimi karnevali v kontekstu tradicije pustovanja na Slovenskem je Cerkniški karneval edin­stven; skupno prabit šemskih likov transformira v novo­dobne maske. Te so na dobri poti, da postanejo arhaicne, podobno kot so danes znane slovenske pustne skupine. Cerkniški karneval je torej obenem tradicija in fenomen. Literatura in viri PERŠIC, Magda: Fenomen in tradicija cerkniškega karnevala / The Phenomenon and Tradition of the Cerknica Carnival. Po­stojna: Zavod Znanje, OE Notranjski muzej, 2020. Vabilo na odprtje razstave v Notranjskem muzeju Postojna (oblikoval: Bor Šparemblek, november 2019). * Magda Peršic, univ. dipl. etnologinja in filozofinja, muzejska svetnica, Zavod Znanje Postojna, Notranjski muzej Postojna; magda.persic@notranjski-muzej.si Muzejske strani Magda Peršic Odprtje razstave z gostjo Uršulo pred Muzejem (foto: Slavko Polak, 3. 12. 2019). Muzejske strani Magda Peršic Pustno rajanje na razstavi (foto: Slavko Polak, 3. 12. 2019). Originalne karnevalske maske na razstavi (foto: Magda Peršic, 6. 12. 2019). Muzejske strani Magda Peršic Maketa cerkniškega karnevala na razstavi (foto: Magda Peršic, 6. 12. 2019). Muzejske strani Urška Purg* Dr. Horowitz: Ivan Cankar – Korona crtica. Zmagovalni strip natecaja Življenje v casu koronavirusa v kategoriji nad 15 let (17. 3. 2020). MUZEJ NOVEJŠE ZGODOVINE SLOVENIJE MED PANDEMIJO KORONAVIRUSA Tako kot v drugih muzejih v Sloveniji in po svetu se je zaradi koronavirusa cas navidezno ustavil tudi v našem za javnost zaprtem Muzeju novejše zgodovine Slovenije. Vsi dogodki so bili odpovedani, vecina zaposlenih je delala in še vedno dela od doma, sodelovanje za izvajanje nacr­tovanih projektov pa se je zamaknilo in nato premaknilo na splet. To navzven navidezno mirovanje je kmalu pre­pustilo prostor spletnemu delovanju, kamor smo usmerili vse napore za ohranjanje stikov z našimi skupnostmi in javnostjo ter za nadaljevanje dostopnosti do naše skupne kulturne dedišcine. Ceprav smo bili na spletu prisotni že pred razglasitvijo epidemije, se je med prvo karanteno izkazalo, da moramo to polje delovanja še okrepiti. Primarno smo želeli osta­ti v stiku s svojimi stalnimi obiskovalci, skupnostmi in prijatelji Muzeja, obenem pa smo v popolnem preskoku v virtualno delovanje videli možnost nagovarjanja tistih, ki za nas še ne vedo. Delovali smo predvsem po že ob­stojecih spletnih muzejskih straneh in družabnih omrežjih (Facebook, Instagram, YouTube in Twitter), testirali pa smo tudi nekaj novih aplikacij (Zoom, Kahoot, Artsteps – zastonjska razlicica za e-razstave). S pripravljenimi sklopi vsebin smo nagovarjali predvsem splošno slovensko jav­nost, s segmentiranimi in z bolj prilagojenimi vsebinami pa ohranjali že obstojece stike ali spletali nove z odraslimi in s starejšimi, z mladimi, družinami in otroki. Pri otrocih smo poudarjali poljudnost, nismo pa pozabili na strokovne vsebine za muzealce, ucitelje ter šolarje in dijake. S po­vecanjem razstavnega prostora pred Muzejem so nekatere razstave kljub zaprtju na ogled v tradicionalni fizicni obli­ki. Aktualne in pretekle razstave smo pripravili v virtualni razlicici (http://www.muzej-nz.si/si/razstave/1475), neka­tere pa dodatno tudi kot e-razstave. Tudi digitalne zbirke smo predstavili še podrobneje kot pred pandemijo in jim dodali znamenite predmete. Ob razglasitvi epidemije marca 2020 smo na spletni strani nemudoma vzpostavili posebno rubriko Muzej na domu, v kateri smo poskrbeli za široko ponudbo kulturne dedi­šcine, ki jo hranimo, s poudarkom na razlicnih nacinih po­dajanja. Za lajšanje ucenja novejše zgodovine od doma je tako uciteljem in profesorjem kot ucencem in dijakom na­menjena rubrika Šola na domu z interaktivnimi vsebinami, s kvizi, casovnicami, z videi, s predstavitvami, spletnimi vodstvi po razstavah ...; ker še ne kaže, da bo epidemije kmalu konec, obe rubriki še dopolnjujemo. Obenem smo glede na odzive ugotovili, da si uporabniki tovrstne vsebi­ne želijo tudi v prihodnje. Med soocanjem s povsem neznanim stanjem zaradi nove­ga koronavirusa je bilo pomembno dati glas vsem, ki so se v novi realnosti znašli med štirimi stenami. V prvem tednu izolacije zaradi pandemije koronavirusa smo obja­vili stripovski natecaj Življenje v casu koronavirusa, na katerega se je odzvalo izjemno število striparjev – mladih in mladih po srcu. Vsi sodelujoci so postali pripovedovalci in pricevalci stanja, za katerega si nihce ni predstavljal, da ga bomo kdaj izkusili. Z natecajem smo še zlasti želeli dati prostor otrokom in mladostnikom – delu populacije, ki ima manj priložnosti za javno izražanje svojih obcutenj. Prispevke vseh striparjev smo med junijem in oktobrom 2020 strnili v razstavo na prostem; še vedno je na ogled v spletni galeriji v Arhivu razstav na spletni strani MNZS. Z natecajem smo k sodelovanju pozvali tudi vse, ki bi se želeli preizkusiti kot zgodovinarji na terenu kar v lastnem domu. Z namenom zbiranja gradiva smo jih pozvali k be­leženju nove realnosti. Cilj poziva Slovenija in koronavi­rus: Tudi tvoja zgodba je del zgodovine je bil sprotno so- ustvarjanje Zbirke covida-19, da bodo prihodnje generaci­je vedele, kaj je pandemija novega koronavirusa pomenila za Slovenijo. Vse zgodovinarje na terenu lastnega doma še vedno vabimo k pošiljanju njihovih misli, fotografij in predmetov, ki odsevajo novo zasebno ali poklicno življe­nje med pandemijo koronavirusa. Vsi do zdaj zbrani pri­spevki so na ogled v spletni galeriji. Z Muzejem na mreži smo zaceli muzejski Podcast MNZS, ki odstira skrivnosti iz naših zbirk in razstav, obenem pa ponuja svež vpogled na novejšo zgodovino Slovenije. V Platformi znanja se vrstijo spletna predavanja in spletni seminarji slovenskih in mednarodno priznanih strokovnja­kov na temo novejše zgodovine in muzeologije. Vmesno sprostitev ukrepov smo ob ponovnem odprtju v poletnih mesecih obogatili s skupno akcijo ljubljanskih muzejev in galerij. Do konca avgusta 2020 smo ponuja­li 1 vstopnico za obisk 11 muzejev in galerij. Vstopnica posameznikom in družinam ni ponujala le financno ugod- nega obiska muzejev, temvec tudi ogled pri nas hranjenih svetovnih znamenitosti. Ob izvajanju vseh ukrepov NIJZ za varno in prijetno doživetje Muzeja smo poskušali pred­vsem domace obiskovalce ohrabriti za ponovni obisk. Po ponovnem zaprtju muzejev oktobra 2020 smo nadalje­vali virtualno delovanje Muzeja. Obeležili smo vsakoletni dogodek Ta veseli dan kulture in z veseljem sodelovali v iz­jemno bogati vseslovenski zimski ediciji spletne akcije Na­prej v preteklost. Muzeji smo družabna omrežja raznoliko in razgibano preplavili s praznicnimi in z zimskimi zakladi iz muzejskih depojev. Pregledali smo tudi analize spletne prisotnosti in odzivov uporabnikov. Na njihovi podlagi vsebine dopolnjujemo in razvijamo nove ter upamo na sko­rajšnjo umiritev epidemije in ponovno odprtje muzejskih vrat za vse, ne glede na to, iz katere regije ali države pri­hajajo. Veselimo se dne, ko bo virtualno delovanje Muzeja ponovno obogatitev ponudbe in ne njena edina možnost. * Urška Purg, univ. dipl. etnologinja, kulturna antropologinja in socialna pedagoginja, muzejska svetovalka, Muzej novejše zgodovine Slovenije; urska.purg@muzej-nz.si. Muzejske strani Urška Purg Obiskovalci razstave Življenje v casu koronavirusa, postavljene pred muzejem (foto: Muzej novejše zgodovine Slovenije, 20. 6. 2020). Muzejske strani Veronika Bjelica* Virtualna ucna ura Predmet kot dokument in vir informacij, delo z materialnim virom (foto: Bogdana Marinac, 27. 5. 2020). ZAPRTI, ODPRTI, ZAPRTI, … ODPRTI! Leta 2020 sta delo in program Pomorskega muzeja, tako kot v drugih kulturnih ustanovah, zaznamovala težavna epidemiološka situacija in posledicno zaprtje vrat vseh na­ših enot. V prvem obdobju zaprtja muzeja se je vecina mu­zejskih delavcev preusmerila na delo od doma. Mnogi so se morali nauciti nove nacine srecevanj in povezovanj, ta­ko med seboj kot tudi z informacijami in s programi. V no­vih okolišcinah smo ozavestili pomen splošno dostopnih digitalnih virov, ne le za osebje, temvec tudi za muzejske obiskovalce. Kot mnoge druge ustanove smo se med za­prtjem tudi v Pomorskem muzeju posvecali povecavanju spletne prisotnosti in izboljševanju spletnega komunicira­nja z javnostmi. V okviru evropskega projekta Come-In! smo konec leta 2019 posodobili muzejsko spletno stran, ji povecali do­stopnost in prilagodili vecjemu krogu obiskovalcev. Tako smo lahko na ogled ponudili veliko muzejskih vsebin, ki omogocajo spoznavanje pomorske kulturne dedišcine. Pisno in slikovno smo predstavili vse svoje zbirke in obi­skovalcem ponudili virtualni ogled Muzeja solinarstva, Etnološke zbirke Tonina hiša ter obcasne razstave Sloven­ske ladje: 6 ladij Splošne Plovbe. Pripravili smo bogato digitalno zbirko muzejskih predmetov in ustvarili novo podstran Ljudje morja, na kateri predstavljamo izbor živ- ljenjepisov pomoršcakov in posameznikov, ki so del svo­jega življenja posvetili morju. Za naše najmlajše in mlade obiskovalce smo pripravili podstran Zabavni koticek, kjer lahko z razlicnimi ustvarjalnimi nalogami in delavnicami odkrivajo pomorsko dedišcino in dedišcino naših krajev. Na družbenih omrežjih Facebook in Instagram smo redno objavljali zanimivosti o svojem delu, vzpostavili pa smo tudi Youtubov kanal in ga redno dopolnjevali z novimi vi­deo vsebinami. Na splet smo preselili tudi nacrtovane iz­obraževalno-pedagoške delavnice. Izvedli smo vec multi- medijskih delavnic za otroke. Ucno uro Predmet kot do­kument in vir informacij, delo z materialnim virom, ki že desetletje kontinuirano poteka v sodelovanju z Gimnazi­jo Piran, smo maja prvic uspeli izvesti virtualno in zatem enako uspešno ponoviti tudi novembra. Ob vnovicnem odprtju muzejskih vrat meseca maja smo morali zadostiti smernicam NIJZ, ki so med drugim pred­pisale uporabo mask, vzdrževanje fizicne razdalje ter ome­jitev števila obiskovalcev. Skladno z navodili smo morali z razstave umakniti vse tipne predmete in zaslone na dotik. Zbirke v dislociranih enotah smo odpirali postopoma in glede na potrebe prilagajali odpiralni cas. Ponovno smo sprejemali skupine šolskih otrok in izvajali delavnice. Dve delavnici za šole smo izvedli tudi v Pokrajinskem muzeju v Kocevju, ki je gostil našo razstavo Slovenske ladje: 6 ladij splošne plovbe. V okviru Poletne muzejske noci smo odprli obcasno raz­stavo Vonj po lesu v morskem vetru in v parku pri muzeju pripravili pester program z delavnico vezanja mornarskih vozlov. Kljub omejitvam se je dogodka udeležila velika množica obiskovalcev. Ta dan je bil odprt tudi Muzej solinarstva, kjer smo v sode­lovanju z Zavodom za varstvo kulturne dedišcine, OE Piran, in s Skupnostjo Italijanov »Giuseppe Tartini« Piran v okvi­ru skupnega projekta Solinarska kulinarika pripravili prikaz solinarskih jedi in izvedli delavnico o solinarskih krušnih žigih. V Muzeju solinarstva smo julija gostili tudi skupino študentov Biotehnicne fakultete, Oddelka za krajinsko ar­hitekturo v Ljubljani, ki so med enotedenskim bivanjem v solinah pridobivali osnovna znanja o solinarstvu in delu na solnem fondu v starejšem delu solin, v Fontaniggah. Razen v navedenih primerih je bil Muzej solinarstva – predvsem zaradi prekinitve sofinanciranja s strani Mini­strstva za okolje in prostor – celo leto zaprt. Skladno z nacrtom upravljanja Krajinskega parka Secoveljske soline naj bi Ministrstvo za okolje in prostor vsako leto sofinan­ciralo delovanje Muzeja solinarstva; Pomorskemu Muze­ju namrec vse od leta 2011 nacrt ne omogoca ustvarjanja lastnih prihodkov. Postopki za sklenitev pogodbe o sofi­nanciranju delovanja Muzeja solinarstva so bili v prete­klem letu zaradi epidemije ustavljeni. Tako so si Muzej solinarstva obiskovalci lahko ogledali le ob posameznih dogodkih, ves cas pa virtualno. V casu odprtja drugih enot smo še naprej izvajali spletne dejavnosti in redno objavljali novice in dogodke. Med dru­gim smo ob obeleževanju Mednarodnega muzejskega dne v organizaciji ICOM Slovenija sodelovali pri izdaji virtu­alne knjižice. Oktobra smo ob upoštevanju novih vladnih ukrepov muzeji ponovno zaprli svoja vrata. Znova smo vse svoje delo pre­nesli na splet, le da smo bili tokrat na to bolj pripravljeni in je bilo nekoliko laže. Kljub omejitvam smo v muzeju sredi oktobra odprli gostujoco razstavo Muzeja soli v Cervii, Belo zlato Cervie, v zagrebškem mestnem muzeju pa smo gosto­vali z lastno razstavo Kamen na kamen – rimska arhitektu­ra severozahodne Istre. V organizaciji Slovenske muzejske skupnosti in Službe za premicno dedišcino in muzeje smo sodelovali v spletni promocijski akciji Naprej v preteklost. Kustosi smo se udeležili vec spletnih predavanj in aktivno sodelovali v spletnih izpopolnjevanjih in konferencah ter nadaljevali dopolnjevanje muzejskih digitalnih vsebin, pre­ucevanje, objavljanje clankov in knjig … Kljub temu da smo bili vecino leta 2020 za obiskovalce fizicno zaprti, smo še naprej opravljali svoje poslanstvo, predstavljali svoje delo in zanimive vsebine. Tako tudi v prihodnje, ne glede na razmere, ostajamo odprti za širšo javnost. * Veronika Bjelica, univ. dipl. etnologinja in kulturna antropologinja, kustosinja, Pomorski muzej - Museo del mare »Sergej Mašera« Piran - Pirano; veronika.bjelica@guest.arnes.si. Muzejske strani Veronika Bjelica Delavnica o solinarskih krušnih žigih v Muzeju solinarstva (foto: Jani Turk, 20. 6. 2020). Muzejske strani Tina Ivnik* CEMU SLUŽIJO MUZEJI IN GALERIJE DANES – JAVNOSTI ALI SAMOVOLJI MINISTRA ZA KULTURO? Porocilo o posvetu Posvet Cemu služijo muzeji in galerije danes – javnosti ali samovolji ministra za kulturo? je v petek, 11. decem­bra 2020, potekal na spletu. Sodelujoci so svoje prispevke predstavljali po Zoomu, gledalci pa so posvet lahko v živo spremljali na YouTubu, kjer je bilo v sprotnem pogovoru mogoce zastavljati tudi vprašanja. Posvet je kot odziv na nedavne zamenjave vodstev vec nacionalnih muzejev or­ganiziral Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Zastavljen je bil kot nadaljevanje novembrskega spletnega srecanja Ka­kšno kulturno politiko potrebujemo?, v katerem so pobu­dniki in podpisniki javnega pisma ministru za kulturo po­drobneje pojasnili v pismu poudarjene problemske sklope. Z dogodkom smo se na Oddelku želeli še dodatno odzvati na dogajanja v muzejih, zlasti na zamenjavo vodstva Slo­venskega etnografskega muzeja (SEM). Na celo SEM-a je minister za kulturo red. prof. dr. Vasko Simoniti namrec imenoval direktorico brez etnološke izobrazbe. To se je zgodilo kljub predhodnemu mnenju Sveta Slovenskega etnografskega muzeja in Strokovnega sveta Slovenskega etnografskega muzeja, ki sta kot najprimernejšo kandidat­ko predlagala prejšnjo direktorico SEM-a. V uvodu je organizator in moderator posveta, red. prof. dr. Božidar Jezernik, poudaril vlogo muzejev in galerij kot varuhov pomembnih dokumentov nacionalne zgodovine in institucij, ki prispevajo k ohranjanju kolektivnega spo­mina. Omenil je dobro delo galerij in muzejev v zadnjem obdobju, s cimer so si po njegovem mnenju pridobili za- upanje širše javnosti. Izrazil je skrb, da bo ravnanje Mini­strstva za kulturo, ki smo mu bili prica v zadnjih mesecih, to zaupanje spodkopalo. Dekan Filozofske fakultete, red. prof. dr. Roman Kuhar, je v uvodnem nagovoru omenil odzive iz tujine, ki izražajo skrb za upadanje akademske svobode, kritizirajo kršitve muzejske etike, Slovenijo pa oznacujejo kot državo, ki je pri demokraticnih standardih in spoštovanju clovekovih pravic nazadovala. Posvet je oznacil kot odziv na nezavid- ljivo situacijo in izrazil presenecenje nad nelagodjem, ki vcasih spremlja odzivanje akademikov na dnevnopoliticna dogajanja. Takih reakcij ne razume, prav znanstveniki bi namrec morali reagirati na spremembe v družbi. Zato ga veseli tovrstna aktivnost Filozofske fakultete kot osrednje humanisticne institucije, ki tako potrjuje tudi svoj slogan »središce kriticnega mišljenja«. Kriticno je v uvodnem nagovoru spregovoril tudi pred­stojnik Oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo, izr. prof. dr. Jaka Repic. Opozoril je, da so krize postale uveljavljen nacin upravljanja z družbenimi procesi in insti­tucijami in poudaril pomen avtonomije kulturnih institucij, saj so te privlacno mesto kulturnega in ideološkega boja. Verjame, da na vprašanje, kdo smo, lahko – tako kot na posvetu – odgovarjamo le s strokovnim in z demokratic­nim kulturnim dialogom in ne s politicnim monologom. Prvi govorec, red. prof. dr. Božo Repe z Oddelka za zgo­dovino Filozofske fakultete, je spomnil na delovanje prve vlade Janeza Janše, ki je postopala podobno kot današnja vlada. Argumente za ustanovitev muzeja osamosvojitve in javnega odziva nanje je primerjal z zelo podobno razpravo o postavitvi muzeja revolucije iz 80. let prejšnjega stoletja. Tedanjim odlocevalcem nacrta ni uspelo uresniciti, zato se sprašuje, ali bo enakega neuspeha deležna tudi namera o ustanovitvi muzeja osamosvojitve. Direktorica Muzeja narodne osvoboditve Maribor, dr. Alek- sandra Berberih Slana, je poudarila nujnost opredelitve muzejev glede sodobnih družbenih vprašanj. Spregovorila je o posebnostih sodobnega sveta, s katerimi so sooceni tudi muzeji, zaradi cesar v razpravi o družbenih vprašanjih tuji muzeološki krogi in muzeji vedno bolj poudarjajo ak­tivno udeležbo muzejev. Prav zato, ker muzeji ne morejo biti nevtralni, narašca vmešavanje vlad v njihovo delo, ce­mur smo prica tudi v Sloveniji. Dr. Andrej Smrekar iz Narodne galerije v Ljubljani je z opisi dogajanj ob zacetkih njenega delovanja prikazal, da so se politiki tudi takrat vmešavali v delovanje muzejev in galerij. Orisal je škodo, ki jo lahko povzroci uzurpaci­ja ustanove z namenom uveljavljanja parcialnih interesov posameznika in opozoril na funkcijo stroke v muzejih. Za zgled modrega politika je postavil dr. Ivana Hribarja, ki je Narodni galeriji omogocil financiranje, stroki pa omogo­cil, da je v interesu javnosti uresnicila svojo vizijo. Zdenka Badovinac, nekdanja direktorica Moderne galerije v Ljubljani, je ena izmed direktoric, ki jih je minister za kulturo pred kratkim zamenjal. V prispevku je odgovarjala na vprašanji, zakaj so muzeji postali prostori dokazovanja politicne moci in zakaj so v tem trenutku tako moteci. Od­govore je iskala v usmeritvi sodobnih muzejev – njihovi demokraticnosti, kriticnosti, strokovni avtonomiji in par­ticipatornosti razlicnih skupnosti. Poudarila je tudi vklju­cenost Moderne galerije v ekosisteme, ki jih sestavlja z drugimi partnerji, umetniki in nevladnimi organizacijami. Po njenem mnenju je za preživetje teh ekosistemov kljuc­no strokovno delovanje galerije. Širši vidik politicnega vmešavanja v muzeje je osvetlil zasl. prof. ddr. Rudi Rizman s Filozofske fakultete. Podcrtal je, da se tudi v Sloveniji odraža globalno slaba kondicija de­mokracije. Potegnil je vzporednico s 30. leti 20. stoletja, ko se je demokracija spreobrnila v totalitarizme. Po njegovem mnenju se Slovenija danes uvršca med države, v katerih je že prišlo do totalitarizacije uma in kriticnega mišljenja ter se v njej že grobo udejanja totalitarna politika. Analizo nedavnega poseganja v ustanovne akte institucij in njihovo spreminjanje na nacin, da pogoji za položaj di­rektorja ustrezajo izobrazbi in izkušnjam vnaprej izbranih kandidatov, je prispeval red. prof. dr. Rajko Pirnat s Pravne fakultete. Zaradi ocitnih parcialnih ciljev tega pocetja je ne­izbranim kandidatom predlagal, naj se pri sodnem varstvu sklicujejo na neustavnost spreminjanja ustanovnih aktov. To bi lahko dokazali s pravnim konceptom détournement de pouvoir (ang. misuse of power, zloraba oblasti), ki bi s sodnimi spori lahko zaživel tudi v slovenski sodni praksi. Do nedavnih zamenjav vodstev muzejev je bila kriticna tudi znanstvena svetnica z Inštituta za slovensko narodo­pisje, dr. Ingrid Slavec Gradišnik. Razložila je, zakaj vodja SEM-a mora imeti etnološko izobrazbo. Muzej ni podjetje, pac pa kulturna, izobraževalna in raziskovalna ustanova, v kateri se povezujeta etnologija kot znanstvena veda in mu­zej. SEM je poleg tega prostor, kjer je etnologija najbolj na oceh javnosti, zato morajo imeti zaposleni v njem veliko znanja, najvec pa ga mora imeti prav tisti, ki muzej vodi. Matevž Celik je samostojni arhitekt, kustos, edukator in raziskovalec ter nekdanji direktor Muzeja za arhitekturo in oblikovanje. Poudaril je današnja nova pricakovanja držav- ljanov do muzejev, zaradi cesar morajo ti v družbi igra­ti progresivno vlogo in biti nosilci sprememb in znanja; to bo njihova vloga tudi v prihodnje. Ovira za doseganje opisanega stanja je odsotnost skupne nacionalne vizije, predvsem pri razumevanju, kaj je muzej kot institucija. Na podlagi vizije bi morali ustanovitelji sprejemati relevantne odlocitve, ki bi to vizijo podprle. Izr. prof. dr. Sašo Jerše z Oddelka za zgodovino Filozof­ske fakultete je predstavil osebne vtise o virtualnih zbirkah slovenskih muzejev. Izrazil je presenecenje nad nasproto­vanjem ustanovitvi muzeja slovenske osamosvojitve, te teme naj bi ne bilo na nobeni od spletnih muzejskih posta­vitev. Zanj je to eden pomembnejših dogodkov v zgodo­vini slovenskega naroda, zato sam muzej osamosvojitve pozdravlja, se pa cudi odsotnosti javne razprave. Doktorandka heritologije s Filozofske fakultete, Alenka Pirman, je analizirala korelacijo med mandati direktorjev muzejev in uspešnostjo crpanja sredstev Evropske unije iz programa Ustvarjalna Evropa. V štirih institucijah (Muzej za arhitekturo in oblikovanje, Moderna galerija, Slovenski etnografski muzej in Muzej novejše zgodovine Slovenije) je korelacija med mandatom direktorja in uspehom crpa­nja sredstev ocitna. Podatki uspešnosti kažejo ucinkovito mreženje, prisotnost institucije v mednarodnem prostoru, socialni kapital institucij in direktorjev ter njihovo sposob­nost vodenja javnega zavoda in kolektiva. Opozorila je, da Ministrstvo za kulturo kljub uspešnemu crpanju sredstev uspešnim direktorjem mandata ni podaljšalo. Izr. prof. dr. Jože Hudales z Oddelka za etnologijo in kultur­no antropologijo je analiziral nekatere muzejske projekte, ki jih je opazil ob spremljanju slovenske muzejske dejavnosti v zadnjih dveh desetletjih. Meni, da ti upoštevajo sodobne muzejske trende, kot so angažiranost, družbena odgovor­nost, inkluzivnost in participatornost. Poudaril je pomemb­nejše sodobne muzeološke koncepte, ki jih slovenski muzeji – tako nacionalni kot tudi regionalni in vaški – upoštevajo, zato muzejsko dejavnost v Sloveniji ocenjuje kot uspešno. V zadnjem prispevku je direktorica Posavskega muzeja Brežice, Alenka Cernelic Krošelj, kot clanica Strokovne­ga sveta SEM-a osvetlila dogajanje ob zamenjavi vodstva. Nalogo, da izda predhodno mnenje ustanovitelju k imeno­vanju direktorja javnega zavoda, je Strokovni svet izpolnil in ob tem verjel v skupno poslanstvo – delovanje v dobro javne ustanove in sodelovanje. Minister je zaobšel mnenje stroke in se odlocil za kandidatko, ki je Svet ni predlagal, na predhodno mnenje pa jim ni niti odgovoril. Vprašala se je o smislu obstoja Strokovnega sveta in sodelovanja v postopku izbire ter kako je opisani potek v demokraciji sploh mogoc. Za uresnicevanje strategije kulturne dedišci­ne, da z njeno pomocjo krepijo trajnostni razvoj Slovenije, bi morali muzeji samostojno nadzorovati vsebino in celo­vitost svojih programov, in to ne glede na vir financiranja in model upravljanja. Naknadno se je s komentarjem oglasila še doc. dr. Kaja Širok, tedanja direktorica Muzeja novejše zgodovine Slo­venije. V casu od posveta do pisanja pricujocega prispevka jo je namrec doletela podobna usoda kot druge zamenjane direktorje nacionalnih muzejev. Ceprav je njeno zamenja­vo spremljala živahna, kriticna in angažirana javna raz­prava, ta ni padla na plodna tla. Doc. dr. Kaja Širok se je odzvala na komentar izr. prof. dr. Jeršeta, ki je na posvetu izjavil, da vsebina slovenske osamosvojitve ni predstavlje­na v virtualni muzejski postavitvi. Povedala je, da je na stalni razstavi Slovenci v 20. stoletju soba, posvecena osa­mosvojitvi, njen prikaz je dostopen tudi na spletu. V zakljucnem delu posveta, namenjenem odgovorom na vprašanja, je dr. Aleksandra Berberih Slana odgovorila na veckrat izpostavljeno dilemo – zakaj morajo biti direktor­ji muzejev tudi strokovno usposobljeni? Iz svojih oseb­nih izkušenj ve, da bi težko vodila Muzej, ce ne bi dobro poznala vsebine tematik, s katerimi se ta ukvarja. Zaradi majhnosti slovenskih muzejev direktorji opravljajo tako strokovno kot poslovno funkcijo, ki ju je težko locevati. Posvet se je koncal s kratko razpravo in z vprašanji gledal­cev. Pobudnik posveta, red. prof. dr. Božidar Jezernik, je iz­razil zadovoljstvo, da je v diskusiji prišla do besede strokov­na javnost. V prihodnjem letu nacrtuje izdajo zbornika z na posvetu predstavljenimi prispevki. Želi, da bi bilo povedano zbrano na enem mestu, da bi odmevalo tudi pri odlocevalcih in da bi vplivalo na odlocitve, ki jih sprejemajo. Posvet Cemu služijo muzeji in galerije danes – javnosti ali samovolji ministra za kulturo? je trajal skoraj tri ure, v njem je 12 sogovornikov poudarilo kljucne dileme in odgovorilo na razlicna vprašanja, med njimi tudi naslovno. Posnetek celotne razprave je še vedno dostopen na YouTubov kanalu Oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo.11 https://www.youtube.com/watch?v=c9PeCw661QU&t=8122s&ab_channel=eikaforvideo. * Tina Ivnik, mag. etnologije in kulturne antropologije, mlada raziskovalka, Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta. Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo; tina.ivnik@ff-uni.lj.si. Muzejske strani Tina Ivnik Muzejske strani Tina Ivnik Muzejske strani Tina Palaic* in Maja Hakl Saje** DOSTOPNOST IN INKLUZIVNOST V SLOVENSKIH MUZEJIH IN GALERIJAH Strokovno izpopolnjevanje z delavnico Strokovno izpopolnjevanje z delavnico z naslovom Do­stopnost in inkluzivnost v slovenskih muzejih in galerijah sva organizirali Maja Hakl Saje, vodja Službe za premicno dedišcino in muzeje (v nadaljevanju SPDM) s sedežem pri Narodnem muzeju Slovenije, in Tina Palaic, samozapo­slena v kulturi kot pedagoginja, kustosinja in interpreta­torka kulturne dedišcine ter nacionalna koordinatorka EU projekta v Slovenskem etnografskem muzeju. SPDM je ustanovilo Ministrstvo za kulturo z namenom vzpostavi­tve in skrbi za dolgorocne in kvalitetne strategije razvoja slovenskih muzejev. Med njenimi nalogami je med drugim spodbujanje izobraževanja muzejskih strokovnjakov ter skrb za zagotavljanje kvalitete muzejskih storitev. Skladno s to usmeritvijo sva zastavili serijo izpopolnjevanj; v letu 2020 sva izbrali temo povecevanja dostopnosti do kultur­ne dedišcine razlicnih obiskovalcev dedišcinskih ustanov. Tema je bila usklajena z ICOM-ovo temo Mednarodnega muzejskega dne za leto 2020, ki je bila Muzeji in enakost: Raznolikost in inkluzivnost. Strokovno izpopolnjevanje z delavnico sva zastavili v dveh delih. Poleg najinega uvoda je devet vabljenih pre­davateljev vnaprej posnelo prispevke, s katerimi so pred­stavili svoje izkušnje v razlicnih projektih, v katerih so sodelovali bodisi kot strokovnjaki za dostopnost, izvajalci projektov ali uporabniki iz ciljnih družbenih skupin. Ti prispevki so objavljeni na spletni strani (www.nms.si/si/muzej/spdm#dostopnost) in YouTubovem kanalu SPDM (www.youtube.com/channel/UCtRzYlyQfM3T0DmK­TiYt_eg), vkljucujejo pa posnetek predavanja in njegovo transkripcijo, nekateri pa tudi PowerPoint predstavitve in drugo gradivo. Vsebina bo za vse zainteresirane trajno do­stopna. V drugem delu izpopolnjevanja sva 23. in 30. no­vembra 2020 organizirali spletni srecanji, na katerih smo s predavatelji najprej razpravljali o razlicnih vidikih vecanja dostopnosti do dedišcine. Razpravi je sledila delavnica, na kateri so udeleženci po skupinah razmišljali o konkretnih korakih za izboljšanje dostopnosti. Namen delavnice je bil ob upoštevanju dosedanjih izkušenj muzealcev s tega po­drocja ter njihovih idej in želja za prihodnost premisliti o kljucnih ovirah in priložnostih. Odziv na pripravljeno izpopolnjevanje z delavnico je poka­zal, da si muzealci želijo tovrstne vsebine in jih prepozna­vajo kot aktualne in nujne za njihovo dejavnost. Od objave na YouTubovem kanalu 15. novembra do drugega spletne­ga srecanja 30. novembra 2020 so posnetki skupaj dosegli 718 ogledov. Uvod v strokovno izpopolnjevanje je imel v omenjenem casu 116 ogledov, predstavitev dostopnosti za slepe in slabovidne 114, predstavitev projekta »COME­-IN!« 106, predstavitev projekta »Dostopnost do kulturne dedišcine ranljivim skupinam« 73, predstavitev spletne do­stopnosti 71, predstavitev dostopnosti za gluhe in naglušne 60, predstavitev projekta »Kulturni mediatorji« 48, pred­stavitev Društva študentov invalidov Slovenije 47, pred­stavitev izkušnje kulturne mediatorke 43 in predstavitev dostopnosti za gibalno ovirane 40 ogledov. V obdobju med 1. in 23. decembrom 2020 so imeli prispevki še dodatnih 18 ogledov, kar za celotno obdobje od objave 15. novembra do 23. decembra 2020 pomeni 736 ogledov. Udeležba na spletnih srecanjih je bila zaradi dela po skupinah prvotno omejena na 25 udeležencev, vendar sva zaradi velikega zanimanja omogocili vecjo udeležbo. Tako se je prvega spletnega srecanja 23. novembra 2020 udeležilo skupaj 38 udeležencev, drugega, 30. novembra 2020, pa skupaj 52 udeležencev. Poleg muzealcev iz državnih, pooblašcenih in drugih muzejev in galerij so bili med udeleženci tudi dva turisticna vodnika in dve študentki etnologije in kulturne antropologije. Pred izvedbo izpopolnjevanja z delavnico so na spletnem portalu RTV Slovenija objavili intervju z nama in tako opozorili na pomembnost obravnavane vsebine.11 Intervju si lahko preberete na povezavi: www.rtvslo.si/dosto­pno/clanki/dostopnost-in-inkluzivnost-v-slovenskih-muzejih-in- galerijah/542773. Prvi del izpopolnjevanja: Predavanja Dostopnost muzejev in galerij je že nekaj desetletij v ospredju prizadevanj muzejskih institucij. K temu jih naj­prej zavezuje zakonodaja, med drugim Konvencija ZN za pravice oseb z invalidnostjo, ki jo je Slovenija ratificirala leta 2008, in Zakon o izenacevanju možnosti invalidov, sprejet leta 2010; oba poudarjata predvsem arhitektonsko dostopnost in dostopnost do muzejskih vsebin vsem obi­skovalcem. Pomemben vidik dostopnosti je spletna dostop- nost, ki jo podrobneje ureja leta 2018 sprejeti Zakon o dostopnosti spletišc in mobilnih aplikacij. K omogoca­nju dostopnosti dedišcine vsem družbenim skupinam pa muzealce zavezuje tudi ICOM-ov Kodeks muzejske etike iz leta 2005, ki v clenu 1.4 poudarja posebno pozornost pri zagotavljanju dostopnosti do dedišcine za ljudi s po­sebnimi potrebami (Kodeks 2005: 12). Poleg pravnih in eticnih zavez pa omogocanje dostopa do muzejskih vsebin ranljivim in spregledanim družbenim skupinam (glej npr. Bracun, Vodeb in Lipec Stopar 2009), še zlasti pa pomen njihovega vkljucevanja v razlicne muzejske procese, po­udarjajo številni pisci s podrocja muzeologije (glej npr. Sandell 2002). Temi dostopnosti in vkljucenosti, tako na muzejskem kot na drugih podrocjih, je bila posvecena tematska številka revije Etnolog (2015), v kateri je nekaj avtorjev med drugim osvetlilo tudi konkretne muzejske aktivnosti, ki so prispevale k boljši dostopnosti muzejskih vsebin in vecji vkljucenosti razlicnih družbenih v skupin v muzejsko delo. Številni slovenski muzeji in galerije so v zadnjih letih izvedli uspešne projekte za vecanje dostopnosti do dedi­šcinskih vsebin. Z namenom izmenjave izkušenj, ovir in rešitev, ki so jih oblikovali med izvajanjem, je predstavitve pripravilo devet vabljenih predavateljev.22 Nekateri povabljeni se iz razlicnih razlogov niso odzvali. Snježana Kari­nja, muzejska svetnica v Pomorskem muzeju »Sergej Ma­šera« Piran, je predstavila srednjeevropski projekt »CO­ME-IN!« (2016–2019), v katerem je kot edini slovenski muzej sodeloval Pomorski muzej »Sergej Mašera« Piran. Projektni partnerji so bili mali in srednje veliki muzeji, združenja oseb z oviranostjo, predstavniki akademske sfe­re, izobraževalnih ustanov in oblikovalcev politik iz Slo­venije, Italije, Nemcije, Poljske, Hrvaške in Avstrije. Avto­rica je poleg pilotnih projektov, ki so prispevali k vecanju dostopnosti, predstavila tudi oznako »COME-IN!«, ki jo podeljujejo vsem muzejem, ki si prizadevajo za izboljša­nje dostopnosti, promocijo, demokraticnost, nediskrimina­cijo, enake možnosti in vecjo dostopnost kulture. Tina Palaic, samozaposlena v kulturi in nacionalna koordi­natorka evropskega projekta v Slovenskem etnografskem muzeju, je predstavila projekt »Dostopnost do kulturne de­dišcine ranljivim skupinam (2013–2015)«, ki ga je vodil Slovenski etnografski muzej. Skupaj s še petimi nacional­nimi muzeji in z nacionalno galerijo so se v projektu po­svecali fizicni dostopnosti, dostopnosti do vsebin dedišcine in soustvarjanju dedišcinskih pripovedi z nosilci dedišcine. Avtorica se je osredotocila na aktivnosti za vecanje fizicne dostopnosti in dostopnosti do muzejskih vsebin ter pouda­rila kljucna spoznanja ob njihovem izvajanju. Maša Malovrh, strokovnjakinja za dostopnost, ki od leta 2018 vodi Beletrinino ekipo za spletno dostopnost, je v predavanju opozorila na zavezanost javnih institucij k izva­janju Zakona o dostopnosti spletišc in mobilnih aplikacij. Poudarila je priporocila o zagotavljanju spletne dostopnosti in še zlasti zahtevo po pripravi Izjave o dostopnosti. Vsak zavezanec mora omenjeno izjavo objaviti na svojem sple­tišcu, v njej pa navesti, komu, zakaj in katere vsebine niso dostopne, prav tako pa mora svojo odlocitev utemeljiti na izvedeni oceni t. i. nesorazmernega bremena, ki bi ga prila­gajanje nedostopnih vsebin predstavljalo za ustanovo. Društvo študentov invalidov Slovenije, reprezentativno or­ganizacijo za študente invalide v Sloveniji, je s svojim pre­davanjem zastopala Nina Knaus. Poudarila je glavne cilje društva, ki so zagotavljanje enakovrednih študijskih pogo­jev za študente s posebnimi potrebami ne glede na vrsto in stopnjo oviranosti, vzpodbujanje njihovega samostojnega življenja in socialnega vkljucevanja ter osvešcanje javnosti za sprejemanje drugacnosti. Predstavila je tudi delavnico Izkušnja spreminja, ki vkljucuje vec izkustvenih »postaj«, kjer lahko udeleženci spoznajo dolocene oviranosti: 1) ti­panke, braillova abeceda in simulacijska ocala; 2) družabne igre za slepe in slabovidne; 3) hoja z belo palico oziroma s spremljevalcem; 4) uporaba invalidskega vozicka; 5) okva­re fine motorike; 6) sluh in komunikacija. Sonja Kogej Rus, vodja Oddelka za muzejsko pedagogi­ko in andragogiko v Slovenskem etnografskem muzeju, je predstavila projekt kulturnih mediatorjev v muzejih in galerijah. Prvo resno umešcanje kulturnih mediatorjev v delo muzeja se je zacelo leta 2008, ko je Univerza za tretje življenjsko obdobje slovenske muzeje povabila v projekt Starejši nosilci in posredniki nesnovne kulturne dedišcine. Podala je ugotovitve dolgoletnega sodelovanja s kulturnimi mediatorji. Svoje izkušnje in spoznanja so delili tudi posamezniki iz ciljnih skupin, ki so v razlicnih projektih pomembno pri­spevali s svojo uporabniško izkušnjo in z razvijanjem re­šitev za vecanje dostopnosti. Antun Smerdel, ekonomist, slep od rojstva, se je s fizicno dostopnostjo zacel ukvarjati leta 2012, ko je sodeloval z Urbanisticnim inštitutom. Že naslednje leto se je pridružil Beletrinini skupini za splet- no dostopnost. Sodeloval je tudi pri projektu »Dostopnost do kulturne dedišcine ranljivim skupinam« v Slovenskem etnografskem muzeju. Zaposlen je v Arhivu Republike Slovenije na projektu »e-ARH.si«, kjer se posveca tako prilagajanju arhivskega gradiva ranljivim skupinam kot orodij za dostopanje do tega gradiva. V prispevku je pred­stavil svoje številne izkušnje. Maja Kuzma Ganic, gluha samostojna podjetnica in cer­tificirana tolmacica slovenskega znakovnega jezika, je z muzeji sodelovala kot tihi mentor za gluhe vodice, izva­jala delavnice za turisticne vodnike, med katerimi so bili tudi muzejski vodici, za Pomorski muzej »Sergej Mašera« Piran pa je interpretirala njihove muzejske vsebine. Pred­stavila je možnosti prilagajanja muzejskih in galerijskih vsebin gluhim in naglušnim osebam. V slovenski znakovni jezik in iz njega je tolmacila certificirana tolmacka Nata­lija Spark. Barbara Šamperl, po izobrazbi ekonomski tehnik, je bila med letoma 2012 in 2013 zaposlena v Narodnem muzeju Slovenije, leta 2016 pa na Zavodu za razvoj mobilnosti mladih MOVIT. Med letoma 2010 in 2016 je bila veckrat- na državna prvakinja v standardnih in latinskoameriških plesih (paraples). Leta 2017 je ustanovila društvo PLAN BE, ki o pomenu gibanja ozavešca osebe z gibalno ovi­ranostjo in druge. Predstavila je svoje izkušnje s fizicno dostopnostjo in opozorila na možnosti zaposlitve oseb z oviranostmi. Upokojenka Brigita Rupnik je leta 2008 postala prosto­voljna kulturna mediatorka v Slovenskem etnografskem muzeju, kjer sodeluje pri vec projektih. Zlasti je ponosna na Galerijo pripovedovalcev, ki jo v muzeju soustvarjata s kolegom prostovoljnim mediatorjem. Predstavila je svoje izkušnje in pogled na mediatorstvo. Drugi del izpopolnjevanja: Delavnica V drugem delu izpopolnjevanja sva udeležence razdelili v skupine, v katerih so razmišljali o možnostih in ovirah pri povecevanju dostopnosti za osebe z oviranostmi v svojih zavodih. Kljub uspešno izvedenim projektom, s katerimi so v nekaterih muzejih bolj ali manj trajno povecali do­stopnost do dedišcine, ta prizadevanja najpogosteje niso kontinuirana. Pregled tovrstnih praks kaže, da se po kon­cu projekta, ko se za prilagoditve in pripravo dostopnejših programov ustavi financiranje in zmanjša kadrovska raz­položljivost, najpogosteje ustavijo ali vsaj precej zmanjša­jo tudi prizadevanja za vecanje dostopnosti. Z delavnico sva tako hoteli identificirati kljucne ovire in priložnosti na podrocju vecanja dostopnosti do dedišcine ter zbrati ideje in želje tistih, ki te aktivnosti izvajajo. Cilj je rezultate de­lavnice uporabiti za pripravo prihodnjih ukrepov za veca­nje dostopnosti v sodelovanju med SPDM, Ministrstvom za kulturo RS (MK) in muzeji. Na delavnicah je vsaka skupina udeležencev izbrala ciljno skupino, ki jim pri njihovem delu predstavlja najvecji iz­ziv, in razmišljala o prilagoditvah, ki bi jih lahko pripravili za vecjo dostopnost do dedišcine. Nekoliko vecji poudarek je bil na skupini slepih in slabovidnih oseb, udeleženci pa so razmišljali tudi o prilagoditvah za gluhe in naglušne ter gibalno ovirane osebe. Te izbire so pokazale, da se v ne­katerih muzejih še vedno soocajo z izzivi pri arhitektonski dostopnosti, še zlasti v spomeniško zašcitenih stavbah, ki jih je, ker zahtevajo vecji financni vložek, težje prilagajati. Pri drugih dveh skupinah so udeleženci poudarili željo po prilagajanju razstav in pripravi prilagojenih obrazstavnih programov. Med kljucnimi ovirami, ki so jih udeleženci izpopolnje­vanja prepoznali pri vecanju dostopnosti za izbrano ciljno skupino, so: arhitektonska dostopnost muzejskih in galerij­skih stavb; kadrovski izzivi (zaposlenih, ki se ukvarjajo s tem podrocjem, je v muzejih premalo in so preobremenje­ni z drugimi delovnimi nalogami; nekateri udeleženci so poudarili, da je zaradi manjšega odziva ciljnih skupin na pripravljene prilagoditve motivacija zaposlenih za vecanje dostopnosti upadla); strokovni izzivi (vecina udeležencev je poudarila, da preslabo poznajo potrebe ciljnih skupin in možnosti vecanja dostopnosti); financni izzivi (predvsem pomanjkanje sredstev za zahtevnejše prilagoditve). Udeleženci so razmišljali o možnih rešitvah in svojih pri­cakovanjih do Ministrstva za kulturo in SPDM. Pri prema­govanju arhitektonskih ovir si želijo, da MK vzpostavi di­alog z Zavodom za varstvo kulturne dedišcine Slovenije, s katerim bi se skupaj dogovarjali glede vecjih arhitekturnih posegov, nujnih za zagotavljanje dostopnosti. Poleg nji­hovega posredovanja v teh procesih si želijo tudi financ­ne spodbude v obliki razpisov za vecanje arhitektonske dostopnosti. V zvezi s kadrovskimi izzivi so udeleženci predlagali, da SPDM organizira prakticna izobraževanja za muzejske delavce s strokovnjaki za dostopnost ter let- na srecanja muzealcev za izmenjavo dobrih praks. Prav tako so predlagali, da bi bila izobraževanja o dostopnosti obvezna za vse zaposlene (sedaj se jih udeležujejo vecino­ma pedagogi), saj si z ozavešcanjem o zavezanosti k zago­tavljanju dostopnosti in nacinih, kako lahko vsak k temu prispeva, obetajo vec podpore tudi od svojih kolegov in vodstev muzejev. Udeleženci so poudarili tudi pomen krepitve sodelova­nja med zavodi z vec izkušnjami in tistimi, ki se doslej z dostopnostjo niso veliko ukvarjali. Izrazili so željo, da jih SPDM podpira pri njihovem medsebojnem povezo­vanju in sodelovanju pri pripravi prilagoditev ali razvo­ju metodologije. Želijo si tudi, da bi SPDM v slovenskih muzejih zbrala primere dobre prakse in jih predstavila na novo vzpostavljenem spletnem portalu, na katerem bi bi­lo dostopno tudi drugo gradivo o dostopnosti ter kontakti strokovnjakov za dostopnost, društev oseb z oviranostmi in posameznikov, ki lahko sodelujejo pri izvajanju pri­lagoditev. Spletni portal bi lahko sproti dopolnjevali in posodabljali ter tako prispevali k razvoju tega podrocja v Sloveniji. Prav tako so opozorili na trenja z oblikovalci pri oblikovanju vsem dostopnih razstav. Predlagajo, da SPDM pripravi dokument, ki bi oblikovalce zavezoval k upošte­vanju dostopnosti za vse obiskovalce. Od MK pricakujejo, da zagotovi zaposlitev strokovnjaka za dostopnost v vsakem posameznem zavodu ali da financi­ra nekaj strokovnjakov za dostopnost (npr. z ustanovitvijo službe za to podrocje s sedežem pri enem od muzejev), ki bi nudili pomoc in podporo muzejskim in galerijskim in­stitucijam pri njihovih prizadevanjih za vecanje dostopno­sti. Predlagali so tudi, da se v obrazec za pripravo letnega delovnega programa vkljuci kategorija prilagoditev ranlji­vim vsebinam, s cimer bi bilo povezano tudi financiranje programa. Poleg tega bi lahko financne izzive reševali z vzpostavitvijo fonda za dostopnost na MK, od koder bi lah­ko muzeji sredstva crpali s prijavljanjem svojih projektov. Za konec Tokratno strokovno izpopolnjevanje z delavnico je bila lepa priložnost za muzealce, da so delili svoje izkušnje z zagotavljanjem dostopnosti v ustanovah, v katerih delu­jejo. Izmenjali so primere dobrih praks in se povezali s predstavniki ciljnih skupin. Strokovno izpopolnjevanje je bilo casovno omejeno, zato je ostalo nekaj odprtih vpra­šanj za predavatelje. Po izpopolnjevanju sva zbrali njihove odgovore in jih skupaj z literaturo na temo dostopnosti ter s seznamom društev in zavodov, ki združujejo osebe z raz­licnimi vrstami invalidnosti v Republiki Sloveniji, združili v poseben »paket« gradiva. Gradivo, za katerega upava, da jim bo v dodatno pomoc, so udeleženci izpopolnjevanja prejeli po e-pošti. Na delavnicah so udeleženci podali kar nekaj želja in idej za nadaljnje delo; SPDM ga bo med drugim uporabila tu­di za pripravo prihodnjih dogodkov. Tokratno strokovno izpopolnjevanje je bilo prvo v seriji izpopolnjevanj, ki bodo sledila v naslednjih letih. Leta 2021, predvidoma novembra, bova ponovno združili moci in pripravili izpo­polnjevanje, ki se bo osredotocilo na sodelovanje z nosilci dedišcine pri raziskovanju in predstavljanju dedišcine. V kakšni obliki bomo dogodek izvedli, bo pokazal cas. A ne glede na to, ali se bomo srecali v živo ali pred ekrani, bo gotovo ponovno zanimivo, povezovalno in produktivno. Literatura in viri BRACUN SOVA, Rajka, Vlasta Vodeb in Mojca Lipec Stopar: Dostopen muzej: Smernice za dobro prakso. Ljubljana: Skupnost muzejev Slovenije, 2009. ETNOLOG 25/76, 2015; https://www.etno-muzej.si/sl/etnolog/etnolog-25-2015, 15. 2. 2021. KODEKS muzejske etike: Icomov kodeks muzejske etike. Ljub- ljana: Icom, Mednarodni muzejski svet, Slovenski odbor, 2005; http://www.icomslovenia.si/fileadmin/user_upload/dokumenti/eticni_kodeks/eticni_kodeks.pdf. 21. 12. 2020. SANDELL, Richard: Museums and the Combating of Social Inequality: Roles, Responsibilities, Resistance. V: Richard San­dell (ur.), Museums, Society, Inequality. London in New York: Routledge, 2002, 3–23. * Tina Palaic, univ. dipl. etnologinja, kulturna antropologinja in pedagoginja, kustosinja, Slovenski etnografski muzej; tina.palaic@etno-muzej.si. ** Maja Hakl Saje, vodja Službe za premicno dedišcino in muzeje s sedežem pri Narodnem muzeju Slovenije; maja.hakl.saje@nms.si. Muzejske strani Tina Palaic in Maja Hakl Saje Muzejske strani Tina Palaic in Maja Hakl Saje Muzejske strani Tina Palaic in Maja Hakl Saje Porocila Tina Krašovic*, Tina Mlinaric** in Lina Troha*** UTRINKI Z ETNOLOŠKEGA TABORA TREH DOLIN NA SOLCAVSKEM Poletje 2020 se je gotovo zelo razlikovalo od prejšnjih, smo ga pa etnologi/nje ter drugi/e družboslovci/ke, ki so se nam pridružili/e na raziskovalni poti, ob upoštevanju vseh vladnih ukrepov dobro izkoristili/e. Na Solcavskem je Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo Filo­zofske fakultete Univerze v Ljubljani pod mentorstvom in vodstvom asistentk Ane Svetel in Veronike Zavratnik ter doc. dr. Blaža Bajica prvic organiziral Etnološki tabor treh dolin. Raziskovali smo na obmocju secišca treh dolin Zgornje Savinjske regije – Logarske doline, Matkovega kota in Robanovega kota, ki se združijo v vasi Solcava. Povod za organizacijo tabora je bila želja po podrobnejši etnološki raziskavi in analizi svetovno prepoznavnega ob­mocja, ki na približno 103 kvadratnih kilometrih ponuja kar 104 enote naravne dedišcine. Petdnevni tabor je pote­kal med 22. in 27. septembrom 2020. Z razgledom na lepe doline smo opazovali, kako se je soncno poletno vreme spreobrnilo v hladno jesen. Deležni smo bili tudi zimskih razgledov: neko jutro nas je prese­netila snežna odeja, ki je ogrnila gore. Naš vsakdanjik je bil razdeljen na dva dela: zajtrku so sledila predavanja, ki so pokrivala razlicne tematike, od kulturne dedišcine, mejnosti in obmejnosti, ekologije in vpliva podnebnih sprememb, zatem pa smo se odpravili na teren, kjer smo z intervjuji in opazovanjem z udeležbo formirali naša opaža­nja, o katerih smo zvecer porocali in so služila kot osnova za skupinske diskusije. Intenzivno opazovanje z udeležbo in poglobljeni intervjuji nam, študentom etnologije, niso neznanka, je pa tovrsten nacin dela predstavljal poseben izziv študentom drugih disciplin, ki se z etnologijo in nje­nimi metodami še niso imeli priložnosti spoznati. Vseka­kor je bil tabor tudi zanje dragocena izkušnja. Upoštevajoc letošnje epidemiološke okolišcine, ki so etno­loge/inje in antropologe/inje prisilile k t. i. raziskovanju iz naslonjaca, lahko Etnološki tabor treh dolin mirno pri­merjamo z oazo sredi pušcave. Enotedenski izlet, en teden terenskega dela in en teden stika z metodologijo, znacilno za našo stroko, in to v letu, ki je tako študente kot izkušene raziskovalce oropalo veliko prakticnih izkušenj. Verjetno ni treba poudariti dejstva, da smo se vsi sodelujoci tega tabora izredno veselili. Prvi dan Kljub dolgi in precej ovinkasti vožnji iz razlicnih koncev Slovenije ter nekaterim manjšim težavam, predvsem s toc­nostjo, smo se na torkovo popoldne uspeli zbrati v Domu planincev, kjer so nam postregli s poznim kosilom. Naš zacasni dom ob vznožju gora, ki oklepajo Logarsko do­lino, nam je tekom tedna služil kot izhodišce, pa tudi kot zatocišce pred vremenskimi razmerami, ki so bile vecino casa v soglasju s svežim zacetkom jeseni. Pozno popoldne smo se odpravili na spoznavni vecer v Zadružni dom Sol­cava, prostore, ki nam jih je prijazno odstopila obcina Sol­cava. Pozdravnemu nagovoru Katarine Prelesnik, županje obcine Solcava, je sledilo krajše predavanje red. prof. dr. Rajka Muršica O etnologiji, njeni metodi in vlogi v svetu. Pomemben poudarek njegovega predavanja je bil, da se moramo zavedati, da naše znanje ni le naše. Opomnil nas je na dolžnost vsakega etnologa: znanje, pridobljeno med tovrstnimi raziskavami, smo dolžni vracati ljudem, s po­mocjo katerih smo ga dobili. S to mislijo smo prisluhnili domacinom Marku Slapniku, Urški Lenar in Mojci Ošep, ki so nam predstavili svoje oz. lokalne poglede na Solcav- sko, njihovo kulturno in naravno dedišcino. Vsi trije so nam tekom tedna veckrat priskocili na pomoc pri iska­nju sogovornikov, obenem pa so tudi sami z nami delili pomembne informacije o obmocju. Dobrodošlico so nam Solcavani izkazali z okusno vecerjo, sestavljeno iz lokal­nih dobrot, ki so nam jo postregli v Turisticno informacij­skem centru Rinka. Drugi dan Prvi delovni dan je s predavanjem Kulturna dedišcina Sol­cavskega z Robanovim kotom, Logarsko dolino in Matko­vim kotom zacel izr. prof. dr. Vito Hazler, ki je s predsta­vitvijo prikazal primere dobrih in nekaterih slabših praks varovanja kulturne dedišcine. Dopoldne, ki je potekalo v znamenju kulturne dedišcine Solcavskega, sta nadaljeva­li Barbara Klanšek z Zgodovinskim orisom treh dolin in Predstavitvijo kulturnega spomenika državnega pomena Macesnikove domacije ter Božena Hostnik s predavanjem Solcavsko z vidika varovanja kulturne dedišcine; obe sta zaposleni na Zavodu za varstvo kulturne dedišcine Slove­nije. Kulturna dedišcina Solcavskega in predvsem vpra­šanja o njenem varovanju so izjemno aktualna in obenem problematicna tematika, ki nas je vztrajno spremljala tako med predavanji kot samostojnim raziskovalnim delom. Dopoldanski del je koncal oddelcni dokumentalist Andraž Magajna, ki je govoril o postopkih zbiranja etnografske­ga gradiva. Popoldne smo se v manjših skupinah lotili samostojnega raziskovalnega dela, ki je že obrodilo prve sadove. Po vecerji je sledila diskusija in sprotna analiza zbranega gradiva z mentorji. Tretji dan V cetrtek je predaval doc. dr. Miha Kozorog, ki je na pri­meru Gorickega predstavil antropologijo in ekologijo me­je. Zanimivo predavanje je odprlo mnoga nova vprašanja, predvsem o povezavi med mejami in identitetami. Med samostojnim popoldanskim delom smo se dotaknili razlic­nih tematik, od naravne in kulturne dedišcine, krajinskega parka in lokalnih znacilnosti, do turizma in drugih gospo­darskih dejavnosti. Kasneje smo se udeležili še doživljaj­skega pohoda po Logarski dolini. Marko Slapnik nam je razkazal del Logarske doline in prikazal preplet naravne in kulturne dedišcine. Sledilo je druženje ob ognju, kjer se nam je pridružil »pastir« in nam na zabaven nacin približal zgodovino Solcavskega ter omogocil vpogled v življenje, kakršnega so tu živeli v preteklosti. Igra, ki je nastala v sklopu zavoda Poseben DAN: Zavod za pristna doživetja, je bila izvedena v solcavskem narecju, ki je bil pred ne­kaj meseci vpisan v Register nesnovne kulturne dedišcine. Dan je koncalo prijetno druženje, ki je nepogrešljiv del vsakega skupinskega terenskega dela. Cetrti dan V petek dopoldan smo prisluhnili predavanju izr. prof. Jake Repica z naslovom Ekologija in odrocnost gorske­ga okolja v casu pospešenih sprememb. Izvedeli smo, na kakšen nacin prihaja do okoljskih spremembe: na eni stra­ni jih izvaja clovek s poseganjem v rastlinsko rast in žival­stvo ter z izdelavo planinskih poti in pašnikov, po drugi pa gre za naravne spremembe. Osrednje vprašanje je bilo, kako ljudje zaznavajo in razumejo okoljske spremembe ter kako se jim prilagajajo. Repic je predavanje konkretizi­ral s primerom lastnega terenskega dela v Bohinju. Bo­hinj je namrec z zadružnim modelom kmetijstva in mocno razmahnjeno turisticno dejavnostjo dober pokazatelj, ka­ko prebivalstvo s svojimi praksami soustvarja bohinjsko krajino. Podiplomski študent Marko Sencar Mrdakovic je spregovoril o nastajajocem magistrskem delu, v katerem obravnava avstrijski ledeniški dolini Pitztal in .tztal. Ti naj bi se združili in ustvarili najvecje smucišce na svetu, s tem pa grobo posegajo v naravni živalski in rastlinski ha­bitat. Popoldansko terensko delo je bilo namenjeno vpra­šanjem o spremembi krajine, predvsem nastanku pašnikov ter gradnji lovskih in planinskih poti. Iskali smo tudi po­dobnosti oz. razlike v zvezi z institucionaliziranim uprav- ljanjem s krajinama v Bohinju in na Solcavskem. Oba pre­dela sta namrec zavarovana: prvi je narodni park, drugi pa krajinski, zato so posegi v prostora precej bolj omejeni in nadzorovani. Peti dan V predzadnji dan na Solcavskem nas je s predavanjem Od­nosi s središci: Od drugacenja do opolnomocenja? uvedla doc. dr. Alenka Bartulovic. Osrednji temi sta bili odnos med centri in periferijami na nekdanjem jugoslovanskem prostoru ter proces konstrukcije »bližnjih Drugih« v po­vezavi z razmerji moci. Ruralno-urbani odnosi so najvec­krat izrazito neenakopravni, odrocni kraji pa se izkažejo za vrednostno oznacene, zaradi cesar so kljucni za gradnjo percepcije centra. Pri tem ne smemo zanemariti dejstva, da geografska oddaljenost ne pomeni nujno odrocnosti: pomembno je upoštevati tudi emskost, ki pokaže, kako pomembno oz. nepomembno se neka skupnost v resnici pocuti. V drugem delu dopoldanskega sklopa predavanj smo poslušali Katarino Žakelj, vodjo projektov pri CIPRA Slovenija (CIPRA je Mednarodna komisija za varstvo Alp, CIPRA Slovenija pa ena izmed njenih clanskih or­ganizacij). Predstavila je delovanje, dejavnosti in politi­ko društva, ki temelji na Alpski konvenciji iz leta 1991, njen glavni namen pa je cezmejno varovanje Alp. Pouda­rila je, da zašcita okolja ni nujno zaviratelj, temvec lahko ponudi uvid v prihodnost. Popoldne smo se, oboroženi z informacijami dopoldanskih predavanj, podali na teren in poskušali raziskati, na kakšen nacin prebivalstvo Solcav- skega osmišlja svojo geografsko oddaljenost od središc. Zanimalo nas je, ali pogrešajo ponudbo urbanih okolij in v katera središca se najveckrat odpravijo. Ker je bil sobotni vecer zadnji, ki smo ga preživeli na Solcavskem, smo ga popestrili z nekoliko daljšim druženjem, vendar nam to ni preprecilo, da ne bi bili pripravljeni za zakljucno predsta­vitev svojih izsledkov. Zadnji dan Ceprav smo predstavitev nacrtovali pod Plesnikovim brestom v Logarski dolini, nam to zaradi mrzlega vremena ni uspelo. Namesto pod krošnjo drevesa smo se zbrali v Zadružnem domu v Solcavi. Z mentorji, ki so nas ves teden oskrbovali z nasveti in pomocjo, smo se dogovorili, da predstavitve zaokrožimo na glavne teme, ki so se izrisale tekom raziskovalnega tedna. Naslovili smo jih: Trajnostni razvoj na Solcavskem; Gorati okvir: Življenje z mejami; Prišleki na Solcavskem; Odnos do kulturne dedišcine in Odnos domacinov do turizma na Solcavskem. Predstavitve so bile namenjene predvsem domacinom; naš cilj je med drugim tudi to, da znanje ne ostane le znotraj stroke, temvec da ga vrnemo ljudem in jim tako ponudimo vpogled v njihova življenja od »zunaj«. Po uradnem zak- ljucku tabora je sledil še neuradni. V lokalu pri Zadružnem domu smo si pred odhodom domov privošcili vroce napit­ke in o marsicem poklepetali. Sklep Naši prvi vtisi o obmocju so bili verjetno bolj ali manj po­vezani z mediji oz. njegovo vsesplošno prepoznavnostjo – Solcavsko je namrec izjemno turisticno podrocje. Vendar pa smo med terenskim delom in vecdnevnim opazovanjem sprevideli, da se tu skriva mnogo vec, kot se zdi na prvi po­gled. Obmocje treh dolin ni posebno le zaradi bogate narav­ne in kulturne dedišcine, temvec tudi zaradi ljudi in njihovih zgodb, ki o njem pripovedujejo in ga soustvarjajo. Ob koncu se zahvaljujemo vsem trem organizatorjem, ki jim je, razmeram navkljub, uspelo izpeljati kakovosten et­nološki tabor, pa tudi vsem profesorjem, strokovnjakom in domacinom. Zahvaljujemo se institucijam, ki so kakorkoli pomagale pri izvedbi tabora, in tudi vsem kolegom, s kate­rimi smo preživeli zanimiv teden. * Tina Krašovic, dipl. etnologinja in kulturna antropologinja, magistrska študentka, Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo; tina.krasovic@gmail.com. ** Tina Mlinaric, študentka 3. letnika dodiplomskega študija, Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo; tina.mlinaric157@gmail.com. *** Lina Troha, dipl. etnologinja in kulturna antropologinja, magistrska študentka, Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo; linatroha185@gmail.com. Porocila Tina Krašovic, Tina Mlinaric in Lina Troha Doživljajsko vodenje po Logarski dolini (foto: Veronika Zavratnik, 24. 9. 2020). Porocila Tina Krašovic, Tina Mlinaric in Lina Troha Skupinsko obeleženje zakljucka tabora (foto: prijazen mimoidoci domacin, 27. 9. 2020). Porocila Enja Zobaric* in Matija Pohorec** SEM, KAR JEM Pogovori o hrani Kljub neugodnim epidemioloških razmeram, ki otežu­jejo tudi etnološko-antropološka raziskovanja, smo se 4. decembra 2020 na spletnem dogodku z naslovom Sem, kar jem: Pogovori o hrani srecali študentje, raziskovalci, ki se tako ali drugace ukvarjajo s (pre)hrano, predstavniki organizacij in pridelovalci. Dogodek je potekal pod okri­ljem Oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo Fi­lozofske fakultete Univerze v Ljubljani in v organizaciji asistentk Veronike Zavratnik ter Mance Racic. Osrednje teme dogodka so bile vloga, pomen in dojemanje hrane, vloga in pomen okusov v izseljenskih skupnostih, razširje­nost veganstva in vegetarijanstva, samooskrba, trajnostna pridelava hrane in gastronomski turizem. Dogodek je bil namenjen predvsem študentom, ki smo zaradi raznoli­kosti govorcev in njihovih predstavitev dobili vpogled v razlicne nacine ukvarjanja s hrano in njene obravnave. O pomembnosti omenjene teme prica tudi nepricakova­no podaljšanje dogodka, ki so mu botrovale debate med predavatelji, študenti in preostalimi prisotnimi. Prav ti nenacrtovani elementi posveta so podkrepili vsem znan pregovor »Sem, kar jem.« Kot vsaka kulturno opredeljena materialna snov, s katero ustvarjamo in vzdržujemo druž­bene odnose, tudi hrana utrjuje skupinsko pripadnost in lo­cuje skupine, kot je Sydneyja Mintza in Christine Du Bois povzel prof. Muršic. Ob zacetku dogodka je udeležence nagovoril predstojnik Oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo, prof. dr. Jaka Repic, in z vsemi zbranimi delil nekaj anekdot s te­renskega dela v Argentini. Tam je spoznal, kako je méd kranjske cebele, ki je bila v Argentino pretihotapljena kar v škatlici za vžigalice, pridobil narodnozavedno konotaci­jo. Méd slovenskih cebel je bil za ženo enega od argentin­skih izseljencev namrec slovenski méd; to s pridelavo, pri­pravo in z uživanjem »tekocega zlata« potrjuje omenjeno tezo o utrjevanju skupinske identitete. Prof. dr. Rajko Muršic je predstavil prispevek Okus hrane in okušanje življenja v biokulturnih kontekstih. Poudaril je senzoricno plat okušanja hrane in hkratnost delovanja clo­veških cutov, ki se v procesu okušanja zlivajo in tako po­magajo raziskati nekatere temeljne locnice med notranjim in zunanjim, zasebnim in javnim, individualnim in kolek­tivnim. Muršic je med drugim omenil antropologa Davida Suttona, ki opozarja na pomen družbenih in kozmoloških vrednot pri odstiranju skrivnosti vsakdanjega življenja in ritualnosti. Posvetil se je tudi vlogi ritualnosti v prehran­jevanju, ki jo je v svojih esejih obravnaval že Bronislaw Malinowski. Namen žrtvovanj in obredov ni le uživanje hrane, temvec ohranjanje in prenavljanje življenja. Etnologinja Larisa Petric je v predavanju z naslovom Do­maci okusi v novih okoljih pod drobnogled vzela »mig­rantsko kulinariko«. V analizi intervjujev s slovenskimi izseljenkami je poudarila povezavo med domom in hrano; hrana obuja spomine na otroštvo, mamino kuhinjo in babi­cine recepte. Avtorica je spregovorila tudi o (jugo)nostal­giji in hibridizaciji nacinov prehranjevanja. Profesor s Katedre za kulturologijo na Fakulteti za druž­bene vede, dr. Aleš Crnic, je predaval o odnosu slovenske družbe do vegetarijanstva in veganstva. Kljub strmemu narašcanju števila veganov in vegetarijancev so Sloven­ci, katerih identiteta po njegovih besedah sloni predvsem na jedeh živalskega izvora, nemalokrat do njih diskrimi­natorni. Vegetarijanstvo in še bolj izrazito veganstvo sta med širšo populacijo razumljena kot nesmiselni askezi, iz cesar izhaja tudi stereotipizacija staršev, ki se odlocajo za alternativni nacin prehranjevanja otrok. Dodal je, da ljudje za veganstvo in vegetarijanstvo odlocajo bodisi iz svojih eticnih prepricanj bodisi iz zdravstvenih razlogov. Prof. dr. Aleš Kuhar z Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani je v predstavitvi teme Petdeset odtenkov ka­kovosti hrane poudaril relativnost obravnave kakovosti hrane. Po njegovem mnenju je kljucnega pomena, da jo izražamo »objektivno«, kvantitativno, torej s fizikalnimi, z elektricnimi ter mehanskimi meritvami. V agrarni eko­nomiji so znani trije kriteriji dimenzij objektivne kako­vosti hrane. Prva od teh dimenzij je t. i. lastna kakovost hrane, ki je v svojem eksplicitnem pomenu vezana na fi­zikalno-kemicne in mikrobiološke lastnosti. Proizvodno- procesna kakovost kupcu poda informacije o procesu pri­delave hrane, torej o specifikah pridelovanja, odvisnih od pogojev ter sredstev (hladno stiskanje, sušenje na vetru …). Tretja dimenzija je povezana z zakonodajo, s standardi ter pravilniki o kakovosti, ki jih predpisujejo direktive Evrop­ske unije ter Uprave za varno hrano. Kakovost živil lahko s certifikatom doloci tudi pridelovalec sam (Brez GSO, Zašciteno geografsko poreklo; Zašcitena tradicionalna posebnost itn.). Subjektivna kakovost pa kot loceni del najveckrat izvira iz posameznikove percepcije hrane ter potreb po hrani. Polona Globocnik, vodja podrocja za mednarodno sodelo­vanje pri Zvezi slovenske podeželske mladine, je v preda­vanju Slovensko kmetijstvo skozi mlade oci in pomemb­nost generacijske prenove predstavila delovanje Zveze, katere glavni cilj je cim boljša zastopanost mladih kmetov. Manjka jim znanja, kmetije so premajhne, bojijo se ve­likih vlaganj ter financne negotovosti, težave imajo tudi s sodelovanjem in povezovanjem. Avtorica je poudarila tu­di pomen kupovanja lokalno pridelane hrane in koncala z mislijo, da »kmetijstvo ni le na krožniku«. Za izboljšanje položaja kmetov, še zlasti mladih, je nujna vzpostavitev odprtih in konstruktivnih pogovorov. Razpravam o okušanju hrane, vegetarijanstvu, veganstvu, potrošništvu, kakovosti, domacih okusih in pomembnos­ti slovenskega kmetijstva je sledil drugi del dogodka. Vsak clovek, ki je vpet v doloceno okolje, je obenem pod vplivom sodobnih potrošniških trendov, zato se pogos­to odloca za nakup uvožene hrane neznanega porekla. V Sloveniji je pomembno poudarjati in spodbujati razvoj lokalne gastronomije, saj se v sožitju z njo ohranja tudi tradicija. Lep primer poudarjanja tradicionalne gastro­nomske dedišcine – zgodbo družine Kunst – je predstavil gostinec Srecko Kunst. Zgodba o družini sega v leto 1966, v kozjansko Bistrico ob Sotli. S hrano previdno izbranih lokalnih pridelovalcev in rejcev zagotavljajo enovito kuli­naricno izkušnjo. V Krškem so v ponudbo dodali lokalno specialiteto, krškopoljskega prašica, specializirajo pa se tudi v pripravi kopunov. Pri antropološkem raziskovanju hrane pod drobnogled lahko vzamemo vse od kozarca tržaške kave ali »biceri­na« do kranjske klobase. Mag. Daša Licen je v predavanju Kava v Trstu, Trst v kavi predstavila tradicijo tržaške kave. Raziskovalka na Inštitutu za slovensko narodopisje ZRC SAZU je podrocja antropološkega raziskovanja hrane po Sidneyu Mintzu in Christine Du Bois razdelila na samo­stojne substance, hrano in družbene spremembe, hrano in negotovost, prehranjevanje in rituale. Na izkušnji razisko­vanja tržaške kave in kulinarike kot take je pokazala, da na celotno današnjo socioekonomsko sliko in rituale ob ku­linariki še zlasti vplivata preteklost oziroma nostalgija, in sicer pripadnost habsburškemu imperiju. Na tem obmocju mocno prisotna nostalgija je glavni povod za (re)invencijo habsburške kulinarike, ki zajema tudi pitje kave ter tako Trst locuje od preostale Italije. Skratka, tudi ko pod drob­nogled vzamemo nekaj tako preprostega, kot je kava, se odpre obsežen prostor raziskovanja. Našo nacionalno identiteto, ki jo najveckrat povezujemo zgolj s politicnimi osebami in dogodki, lahko oblikuje tudi hrana. Dr. Jernej Mlekuž z ZRC SAZU je v predavanju Hrana in identiteta na primeru kranjske klobase predstavil pomen materialne kulture v povezavi s slovensko nacio­nalno identiteto ter z oblikovanjem družbenih vlog in kate­gorij. Kranjska klobasa tako ni le oznacevalec slovenstva, ampak tudi stvar vsakdanje uporabe in uživanja. Ljudem je dajala in še vedno daje možnost »izkušnje simultano­sti«, kot je omenil Mlekuž. Z analizo casopisnih virov je orisal tudi vzpon politicnega vpliva kranjske klobase. Njen pecat je viden povsod: od napisov na oknih avtobu­sov, uživanja kranjskega bureka, Mladine, do slovenske pornografske filmske scene. Ob pogledih Slovencev na veganstvo in vegetarijanstvo, ki jih je predstavil dr. Crnic, pa ljubezen do kranjske klobase prinaša tudi kakšen pred­sodek do tistih, ki je zaradi svojih lastnih, sicer popolnoma legitimnih razlogov, ne želijo uživati; jih pa to ne naredi nic manj Slovence. Po ponotranjenju najrazlicnejših pogledov na hrano lahko potrdimo, da smo, kar jemo. Hrana je del našega telesa, je utelešenje naše kulturne, nacionalne in drugih iden­titet, hkrati pa vstopa tudi v našo intimo. Je sestavni del vsakdanjika, zato je pomembno, da nanjo pogledamo z razlicnih stališc. Naše navade, rituali, kako in kaj kupuje­mo, nas izoblikujejo. Potrošnja kakovostne hrane nam bo nemara vlila lažni obcutek bolj zdravega ter trajnostnega prehranjevanja, z veganskim prehranjevanjem lahko skr­bimo za dobrobit okolja in živali, a dopušcamo možnost predsodkov in nerazumevanja. S pridelavo lokalne hrane bomo pozitivno vplivali na turizem in ohranjanje tradicije, a bomo ob tem naleteli na veliko nepremostljivih ovir. Iz vseh teh razlogov je hrana potrebna natancnega, kriticnega in analiticnega etnološkega in antropološkega razmisleka, saj navsezadnje mocno vpliva na nacin življenja vseh nas. Ker so vsi sodelujoci predavatelji skupaj s študenti izrazili izjemno zanimanje za debato in vpogled v ozadje razlicnih akademskih mnenj, si na Oddelku za etnologijo in kultur­no antropologijo prizadevamo, da bi tovrstne debate, ce bo le mogoce, kmalu nadaljevali v fakultetnih prostorih. * Enja Zobaric, študentka prvega letnika dodiplomskega študija, Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo; enja.zobaric@telemach.net. ** Matija Pohorec, študent prvega letnika dodiplomskega študija, Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo; matijap64@gmail.com. Porocila Enja Zobaric in Matija Pohorec Slovenci zunaj meja Republike Slovenije Martina Piko-Rustia* Knjige o mladih v slovenskem zamejstvu (foto: SLORI, 2020). DRUŽBENA PARTICIPACIJA IN JEZIKOVNI PROFILI MLADIH V SLOVENSKEM ZAMEJSTVU V letih 2013–2016 je potekal temeljni raziskovalni projekt Mladi v slovenskem zamejstvu: Družbeni in kulturni kon­teksti ter sodobni izzivi. Nosilec projekta je bil Inštitut za narodnostna vprašanja v Ljubljani (INV) v sodelovanju z zamejskimi raziskovalnimi inštituti: SLORI v Trstu, SZI v Celovcu in SNI Urban Jarnik. Projekt je financirala Javna agencija za raziskovalno dejavnost (ARRS). Projektna zasnova izhaja iz spoznanja, da so mladina in mladi v zamejstvu osrednje vprašanje aktualnega zgodo­vinskega trenutka vsakega od štirih zamejstev v Avstriji, Italiji, Hrvaški in Madžarski. Raziskava temelji na kvanti­tativnem anketiranju in kvalitativnih narativnih intervjujih ter pregledu relevantne literature. V letih 2017 in 2018 so izšle tri publikacije. V prvem zvezku je predstavljen splošni položaj mladih v zamejstvu, v drugem identitetne opredelitve mladih in v tretjem druž­bena participacija mladih. Cetrti zvezek na temo Jezikovni profil mladih v slovenskem zamejstvu je izšel leta 2019 in obravnava jezikovne opredelitve mladih v zamejstvu. Prvi in drugi zvezek sta bila predstavljena v prvi lanski številki Glasnika SED (GSED 60/1, 2020). V letošnji prvi številki Glasnika SED pa urednika Devan Jagodic (SLORI Trst) in Sonja Novak Lukanovic (Inštitut za narodnostna vprašanja) predstavljata tretji in cetrti zvezek, ki obrav­navata družbeno participacijo in jezikovni profil mladih v slovenskem zamejstvu. Predstavitve zbornikov, ki so jih nosilci projekta in izda­jatelji knjig nacrtovali leta 2020 na lokacijah slovenskih avtohtonih manjšin v zamejstvu, zaradi pandemije ni bilo mogoce izvesti. Knjižna zbirka Mladi v slovenskem za­mejstvu odstira poglede mladih v zamejstvu pred pande­mijo. Kako so se mladi znašli med koronakrizo in kako se bodo po njej, pa je že naslednje raziskovalno vprašanje. Predstavitev tretje knjige o mladih v zamejstvu v Trstu (foto: SLORI, 2018). * Martina Piko-Rustia, mag. filozofije, znanstvena vodja, Slovenski narodopisni inštitut Urban Jarnik, Celovec/Klagenfurt, Avstrija; piko@ethno.at. Slovenci zunaj meja Republike Slovenije Devan Jagodic* DRUŽBENA PARTICIPACIJA MLADIH V SLOVENSKEM ZAMEJSTVU Uvod Z raziskovalnim projektom Mladi v slovenskem zamej­stvu: Družbeni in kulturni konteksti ter sodobni izzivi smo skupina sodelavcev družboslovnih institucij iz matice in zamejstva želeli podrobneje spoznati raznoliko mladinsko stvarnost v obmejnih pasovih štirih sosednjih držav Re­publike Slovenije. Raziskovalke in raziskovalci Inštituta za narodnostna vprašanja v Ljubljani (INV), Slovenske­ga znanstvenega inštituta v Celovcu (SZI), Slovenskega narodopisnega inštituta Urban Jarnik v Celovcu (SNIUJ) in Slovenskega raziskovalnega inštituta v Trstu (SLORI) smo med letoma 2013 in 2016 ob financni podpori Jav­ne agencije za raziskovalno dejavnost Republike Slove­nije (ARRS) izvajali temeljni raziskovalni projekt, ki je vzel v pretres položaj mladih Slovencev v Italiji, Avstri­ji, na Madžarskem in Hrvaškem. Izsledke projekta smo v naslednjih treh letih objavili v štirih tematskih zvezkih v skupnem obsegu približno 1300 strani, na katerih smo podrobno analizirali splošni položaj obravnavanih skupin, njihove identitetne opredelitve, jezikovne prakse in mode­le družbene participacije. Družbena participacija mladih v slovenskem zamejstvu je bila raziskovalna tema tretjega zvezka, ki je postavil pod drobnogled predvsem oblike udejstvovanja v slovenskih društvih in drugih organizacijah civilne družbe. Skladno s temeljnimi mednarodnimi dokumenti o mladih smo na­mrec predpostavljali, da je izkušnja družbene participacije bistvenega pomena za razvoj mladostnikov, saj jim omo­goca vkljucevanje v procese odlocanja in jih motivira za dejavnejšo udeležbo v družbenem, politicnem in ekonom­skem življenju. Na vec mestih smo poudarili osrednjo vlogo participacije mladih v okoljih, kjer so naseljene slovenske narodne manjšine. Društva in prostovoljne organizacije so namrec pomembni socializacijski dejavniki za te skupnosti, saj »posredujejo posameznikom kulturne vzorce, ki so os­nova in vir njihove etno-jezikovne identitete« (Susic 2003: 237). Dejavno participacijo mladih je zato treba v teh okol­jih izrecno spodbujati, še prej pa te participativne modele ustrezno spoznati, kar smo poskušali s pomocjo metod in instrumentov družboslovnega raziskovanja. Knjigo sestavlja vec poglavij. V uvodnem prispevku Ve­ra Kržišnik-Bukic razgrinja temeljne pojme, koncepte in teoretsko-metodološka izhodišca raziskovalnega projekta. Spoznanja opravljene raziskave so nato po zajetih sloven­skih zamejstvih loceno prikazana in obravnavana, za kar so poskrbele avtorice posameznih poglavij: Zaira Vidau (slovensko zamejstvo v Italiji), Martina Piko-Rustia (slo­vensko zamejstvo v Avstriji), Katalin Munda Hirnök in Sonja Novak Lukanovic (slovensko zamejstvo na Madžar­skem) ter Mojca Medvešek in Barbara Riman (slovensko zamejstvo na Hrvaškem). V sklepnem delu knjige avtor pricujocega prispevka povzemam prikazane podatke in jih z namenom iskanja sticnih znacilnosti oziroma razlikoval­nih tock med seboj primerjam. Ob tem navajam tudi nekaj priporocil, ki naj bodo v pomoc politicnim odlocevalcem in pristojnim institucijam pri spodbujanju družbene parti­cipacije mladih v slovenskem zamejstvu. Družbena participacija mladih v slovenskem zamejstvu: Teoretska izhodišca in pregled opravljenih raziskav V pasovnem obrocu slovenskega zamejstva so bili mode­li participacije mladih že veckrat predmet raziskovanja, še zlasti v italijanskem (glej npr. Mezgec in Vidali 2009; Jagodic 2009; Vidau 2014; Maver 2015) in avstrijskem kontekstu (glej npr. Pirker 2013; Vavti 2015). Družbeno udejstvovanje mladih so bolj ali manj izcrpno obravnavale tudi nekatere raziskave o društveni dejavnosti Slovencev na Madžarskem (Munda Hirnök 2002) in Hrvaškem (Kr­žišnik-Bukic 1995; Riman 2016), svoje mesto pa je našlo tudi v Akcijskem nacrtu sodelovanja in podpore mladim Slovencem v zamejstvu in po svetu Urada Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu iz leta 2011 (Akcijski nacrt 2011). Vecina zgoraj omenjenih raziskav potrjuje ugotovitve mednarodnih raziskav, prinaša pa tudi nekaj izvirnih spoznanj, ki opozarjajo na specificni položaj mladih Slovencev, ki živijo v sosednjih državah Republike Slovenije. Sodobne raziskave o mladih v zahodnih in posttranzicij­skih demokracijah (glej npr. Putnam 2000; Youth in Eu­rope 2009; EU Youth Report 2015) odkrivajo pomembne spremembe v usmeritvah mladostnikov v primerjavi s pre­teklostjo, tako kot se pod silovitim pritiskom globalizira­nega sveta pomembno spreminja tudi sodobna družba. V nasprotju z mladimi v 70. in 80. letih prejšnjega stoletja, ki sta jih opredeljevala družbena kritika in socialni ideali­zem, je za sodobne mlade znacilna usmerjenost k indivi­dualizmu in pragmatizmu. Mladi želijo reševati predvsem prakticne probleme, povezane z lastnimi življenjskimi usmeritvami in priložnostmi; splošni družbeni problemi in družbene spremembe jih manj zanimajo, zato pa se toliko bolj posvecajo uspešnosti v poklicu in zasebnosti ter prija­teljskim odnosom. Rezultati raziskav nakazujejo splošen upad participacije in vkljucevanja mladih v organizacije, ki temeljijo na clanstvu in prostovoljnem delu. Narašcajoca negotovost prehoda v odraslost je danes skupni imenovalec mladih ljudi po vsej Evropi, tudi tistih, ki živijo in odrašcajo na skrajnih robovih slovenskega zgodovinske­ga etnicnega ozemlja. Tudi mladi v slovenskem zamejstvu svojo življenjsko usodo krojijo znotraj globalnega družbe­nega vrtinca, ki ni »razdejal« le vecjih evropskih urbanih središc, temvec je vplival tudi na geografsko in družbeno bolj obrobne predele. Mladi, ki živijo v teh obmejnih regi­jah, so danes pri svojih vsakodnevnih izbirah, navadah in življenjskem slogu mocno podvrženi vplivu mainstream kulture, kar vpliva na postopno zmanjševanje družbene razdalje med manjšinskimi in vecinskimi skupinami. Danes se pripadniki slovenske skupnosti, še zlasti pa njene nove generacije, od vecinskega prebivalstva dejansko razlikujejo predvsem po jeziku in kulturi, medtem ko so prejšnji ele­menti diferenciacije polagoma izpuhteli (Brezigar 2017). Ob porastu intenzivnosti medetnicnih stikov (omenimo le razmah mešanih partnerskih zvez, nekoc prisotnih v urba­nih središcih, danes pa razširjenih tudi v okoliških naseljih) smo danes prica okrepljenemu širjenju mešanih družbenih okolij, v katerih sta oba elementa – manjšinski in vecinski – prisotna drug ob drugem ali se celo prepletata. V nasprotju s preteklostjo se v nekdaj razmeroma homogena sloven­ska okolja (manjšinske šole, društva, neformalne skupine) vkljucujejo tudi pripadniki vecinskih skupnosti, kar po eni strani prispeva k demografski krepitvi kljucnih manjšinskih družbenih dejavnikov, po drugi pa razkraja tradicional­no narodnostno strukturo slovenskih skupnosti, ki postaja cedalje kompleksnejša in težje dolocljiva. Vse vec je tudi sestavljenih, vecplastnih ali hibridnih identitet, poraja pa se vprašanje, ali so te (še vedno) neizogibno povezane z znan­jem in rabo slovenskega jezika oziroma z dejavnim vkljuce­vanjem v slovensko družbeno okolje (Jagodic 2017). Razsežnosti slovenstva so v sodobnem slovenskem za­mejstvu v primerjavi s preteklostjo bistveno bolj fluidne in kompleksne, kar še zlasti velja za mlado generacijo. Skladno s teorijo modernizacije se namrec tudi mladi v slovenskem zamejstvu polagoma osvobajajo vnaprej da­nih fiksacij, njihove biografije pa vse bolj temeljijo na od­prtih možnostih, ki jih ustvarjajo svobodno in samostojno (Beck v Sedmak 2009). Ce je angažirano udejstvovanje v slovenskih družbenih strukturah v preteklosti temeljilo na askriptivnih kriterijih – kot nacin vzpostavljanja socialne, kulturne in »narodne« kontinuitete s svojimi (slovenskimi) predniki ali kot podedovana skrb za »obrambo« lastnega jezika in kulture pred pritiskom agresivnega vecinskega soseda – je sodobni participativni model, tudi zaradi ubla­žitve nekdanjih medetnicnih konfliktov, cedalje bolj rezul­tat svobodnih izbir. Glede na mednarodne javnomnenjske ankete naj bi si tovrstni »liberalisticni« model participacije odlocno uti­ral pot med današnjo mladino. Raziskave, opravljene med mladimi v slovenskem zamejstvu, pa vendarle opozarja­jo na dolocena odstopanja od splošnega trenda, saj meje med predlaganima modeloma – askriptivnim in libera­listicnim – tu niso (še) tako ostro zarezane. Še vedno na­mrec obstajajo skupine mladih aktivistov, ki se (tudi) na podlagi izkušenj svojih staršev ali sorodnikov odlocajo za angažirano družbeno udejstvovanje v slovenskih družbe­nih strukturah. To so vecinoma predstavniki t. i. »trdnega jedra« referencnih skupnosti, ki ga sestavljajo posamez­niki z visoko stopnjo narodne samozavesti oziroma vklju- cenosti v slovensko kulturno okolje. V casu odpiranja vrat pripadnikom vecinske skupnosti si ti mladi z lastnim an­gažmajem še zlasti prizadevajo za širjenje slovenskega jezika in kulture tudi zunaj obicajnih krogov manjšinske skupnosti oziroma v njenih »zunanjih pasovih«. Raziskave torej kažejo, da ima – kljub vsem spremembam, izzivom in pastem, ki jih prinaša moderna družba – v slo­venskem zamejstvu družbena participacija mladih še vedno nezanemarljivo vlogo. Po drugi strani pa podoba, ki nam jo razodevajo, še zdalec ni enotna, kar si je mogoce razlagati v luci zgodovinsko, prostorsko, politicno, kulturno in je­zikovno pogojenih situacij. Slovenske narodne skupnosti v Italiji, Avstriji, na Madžarskem in Hrvaškem so namrec svoje etnicne znacilnosti, kulturo in jezik razvijale v med­sebojno zelo razlicnih razmerah. Širši državni in regionalni okvir jim je v razlicnih zgodovinskih obdobjih nudil dru­gacna pravna zagotovila, drugacne razvojne možnosti in drugacne razmere za vkljucevanje v življenje in delo na av­tohtonem poselitvenem obmocju. Poleg tega so posamezne slovenske skupnosti v razlicnih pokrajinah iste države (npr. v Italiji in Avstriji) razlicno obravnavane (Necak Lük 1998). Pogostost, nacini in oblike družbene participacije se zato od konteksta do konteksta pomembno razlikujejo. Raziskava Mladi v slovenskem zamejstvu Za boljše razumevanje zgoraj prikazanih pojavov smo se v raziskavi Mladi v slovenskem zamejstvu: Družbeni in kul­turni konteksti ter sodobni izzivi oprli na empiricne podat­ke, ki smo jih zbrali z mešanimi kvantitativnimi in kvali­tativnimi metodami. V kvantitativnem delu raziskave smo podatke zbirali s polstrukturiranimi vprašalniki, ceprav ni bilo mogoce pripraviti reprezentativnega vzorca mladih, ki bi omogocal statisticno posploševanje pridobljenih ugo­tovitev. V projektni skupini smo se zato odlocili za apli­kacijo kriterija primerljivosti podatkov oziroma za enako število anketirancev po vseh vkljucenih slovenskih zamej­stvih. Težave pri rekrutiranju statisticno konsistentne sku­pine anketirancev na Madžarskem in Hrvaškem so nas na­posled prisilile k omejenemu naboru izpolnjenih anket (60 v vsakem zamejstvu). Metodološki korak vzorcenja smo poskušali vsaj delno nadomestiti s poglobljenim intervju­vanjem, z lastnimi raziskovalnimi izkušnjami in uporabo sorodnih raziskovalnih spoznanj strokovne literature. Ob povzemanju kljucnih spoznanj raziskave je namen pricujocega prispevka oblikovati tudi nekaj priporocil, ki naj bodo v pomoc politicnim odlocevalcem, manjšinskim zastopniškim organizacijam in vsem drugim dejavnikom, odgovornim za spodbujanje družbene participacije mladih v slovenskem zamejstvu, vkljucno s pristojnimi instituci­jami v Republiki Sloveniji. Na podlagi opredeljenih kri­ticnih dejavnikov smo namrec ugotovili, da je razmere za dvig participacije mladih treba izboljšati v vseh štirih obravnavanih zamejstvih, ceprav na drugacen nacin in z razlicnimi poudarki, za kar so potrebni usklajeni napori vseh osrednjih nosilcev možnih sprememb. Temeljna spoznanja raziskave in priporocila odlocevalcem Temeljna spoznanja raziskave in posledicna priporocila strnjeno povzemam po tockah. Prvi korak na poti do dejavne participacije mladih v slo­venskem zamejstvu je njihovo ozavešcanje in informiranje o dogajanju v lastnem slovenskem družbenem okolju. Gle­de tega raziskava ne prinaša posebno spodbudnih spoznanj, saj vecina mladih ne kaže pravega zanimanja, da bi manj­šinskemu družbenemu dogajanju dosledno in poglobljeno sledila, marsikdo pa je do njega celo indiferenten. Infor­macije o lastni slovenski narodni skupnosti mladi pretežno pridobivajo od družinskih clanov ali prijateljev, manjšinski mediji pa imajo doloceno težo le v okoljih, kjer je medijska ponudba v slovenskem jeziku dobro urejena, to je v nase­litvenih prostorih slovenskih narodnih skupnosti v Italiji in Avstriji. Dalec najskromnejši interes za manjšinsko druž­beno dogajanje vlada med mladimi Slovenci na Hrvaškem, kar si lahko razlagamo z njihovo razdrobljenostjo in s šibko narodno zavestjo, deloma pa tudi z medijsko »nevid­nostjo« tamkajšnjega slovenskega življa. Odgovorne zato pozivamo, naj še zlasti pri slovenski narodni skupnosti na Hrvaškem – pa tudi drugih slovenskih zamejstvih – okre­pijo medijsko ponudbo v slovenskem jeziku, pri tem pa naj posebno pozornost namenijo informacijskim kanalom, ki so bliže mlajšim generacijam. Drugic, skladno z likom sodobnega mladostnika v zahod­nih in posttranzicijskih demokracijah se tudi mladi v slo­venskem zamejstvu cedalje bolj umikajo v zasebno sfero. V prostem casu se najraje družijo s partnerji in z ožjimi prijatelji, poslušajo glasbo, sedijo za racunalniki in zahaja­jo v naravo, le redki pa so dejavni v (slovenskih) društvih, združenjih, krožkih, skupinah ali mladinskih organizaci­jah. Glede na druge prostocasne dejavnosti mladi družbeni participaciji namenjajo bistveno manj casa; nekoliko bolj razširjene so le pasivne oblike udeležbe, manj pa tiste, ki zahtevajo vecjo mero angažiranosti, odgovornosti in ca­sovnega vložka. Za dejavnejše oblike udeležbe se odloca le ožja skupina mladih, medtem ko drugi svoje nesode­lovanje opravicujejo s pomanjkanjem casa, z gojenjem drugih interesov ali s skrbjo pred pretirano odgovornost­jo. Vzroke za skromno motiviranost je treba iskati tudi v znacilnostih trenutnega življenjskega sloga mladih, ki se raje, kot da bi ga soustvarjali, na dogajanje le odzivajo. Podobno je s participacijo v upravnih odborih: mladi so raje udeleženci že pripravljenih dogodkov ali uporabniki storitev, kot pa da bi neposredno sodelovali pri snovanju vsebine, odlocanju in vodenju. Tretjic, med mladimi v slovenskem zamejstvu so tudi an­gažirani posamezniki, ki se dejavneje udejstvujejo v manj- šinskih civilnodružbenih organizacijah oziroma njihovih vodilnih telesih. Ti posamezniki ne kažejo le obcutka od­govornosti do »svojega« društva, ki ga v številnih primerih podedujejo od staršev, temvec tudi moralno dolžnost, da s svojimi mocmi in idejami prispevajo k njegovemu nadalj- njemu obstoju in razvoju. Participacijo v tovrstnih struk­turah razumejo – bolj kot priložnost za osebno rast – kot prepotreben prispevek k ohranjanju slovenskega jezika in narodne zavesti, kar v sodobnih razmerah nikakor ni sa­moumevno. Ob pomanjkanju longitudinalnih raziskav, ki bi preverjale raven participacije obravnavane ciljne skupine v razlicnih casovnih presledkih, je dokaj težko oceniti, ali je, v primerjavi s preteklostjo, družbeno angažiranih mladostni­kov danes vec ali manj. V Avstriji in Italiji je dejavna parti­cipacija mladih danes še vedno dokaj razširjena, vprašati pa se je treba, ali zaradi upada obcutka kolektivne ogroženosti njihova stopnja angažiranosti še vedno ostaja na primerljivi ravni. Povsem povedno je tudi dogajanje na Madžarskem in Hrvaškem, kjer kot posledico spremenjenih geopoliticnih in družbeno-psiholoških okolišcin v zadnjih desetletjih be­ležimo nezanemarljiv porast novoustanovljenih slovenskih društev. Vse to bi lahko napovedovalo nov preporod manj­šinskega organiziranega delovanja. Ker pa v obeh državah v preteklosti ni bilo ne tradicije ne možnosti družbenega udej­stvovanja v narodnostnem smislu, se mora današnja mladi­na na nove okolišcine in možnosti šele navaditi, zato ostaja raven njihove participacije razmeroma nizka. Cetrtic, ker je na osebne vzroke za družbeno (ne)partici­pacijo mladih zelo težko vplivati, se zdi pomembno, da odgovorni dejavniki svoje napore usmerijo predvsem v odpravljanje številnih strukturnih pomanjkljivosti mladin­ske politike. Z raziskavo smo ugotovili, da je v obravnava­nih slovenskih zamejstvih organizirana ponudba za mlade (infrastruktura, programi, dejavnosti, storitve) marsikje nezadostna, neprimerna ali neprivlacna, le redkokdaj pa izhaja iz realne analize potreb. Odgovorne institucije zato pozivamo, naj pred dolocanjem ukrepov obvezno pridobi­jo mnenje mladih, ki jih ti ukrepi neposredno ali posredno zadevajo, obstojeco ponudbo pa naj v cim vecji meri prila­godijo njihovim realnim potrebam in interesom. Primerjalna analiza zbranih podatkov je najvecje struktur­ne pomanjkljivosti ugotovila v slovenskem zamejstvu na Hrvaškem, kar si je treba razlagati predvsem z zgodovin­skimi in družbenopoliticnimi zapleti. Tam naseljena slo­venska narodna skupnost je zacela možnosti družbene par­ticipacije bolje izkorišcati šele po osamosvojitvi Hrvaške in Slovenije, ko so bila ustanovljena številna nova slo­venska kulturna središca. Kljub zaznani oživitvi organi­ziranega delovanja skupnosti, še zlasti v kulturi, današnja ponudba še vedno ni sposobna privabiti vecjega števila mladih udeležencev ali vsaj interesentov. K trenutni podo­bi stanja prispeva vrsta razlicnih vzrokov. Med osnovnimi težavami je skromna infrastruktura slovenskih društev, ki vecinoma delujejo v neprimernih prostorih, pogosto regis­triranih na zasebnih naslovih, omejene financne dotacije pa jim ne omogocajo, da bi mladim ponudili zanje zani­mive in privlacne dejavnosti. Mladi med nacrtovanjem študijske ali poklicne poti v Sloveniji v slovenska društva zahajajo predvsem iz pragmaticnih razlogov, povezanih z ucenjem slovenskega jezika. Tovrstno izobraževalno ponudbo, tako kot tudi splošno promocijo delovanja slo­venskih organizacij med mlajšo populacijo, bi bilo treba v prihodnje okrepiti; raziskava je jasno pokazala slabo oza­vešcenost. Nekatera društva si izrecno prizadevajo za vklju- cevanje mladih v lastne vodstvene organe, kar je seveda hvalevredno, vendar pa pogrešamo spodbujanje samoini­ciativnosti in samoorganiziranja mladih. Infrastrukturna in prostorska stiska sta kljucna problema tudi v slovenskem zamejstvu na Madžarskem. Porabje je ruralno obmocje, ki z delno izjemo Monoštra ne ponuja ustreznih objektov, namenjenih mladinskim dejavnos­tim. Ceprav so se po spremembi politicnega sistema na Madžarskem leta 1990 tudi tam ustvarile razmere za oživ- ljeno družbeno participacijo – zaradi ustanavljanja novih slovenskih kulturnih združenj, med njimi tudi mladinskih organizacij – je pri mladini še vedno obcutiti precejšnje pomanjkanje »lastnih« prostorov, predvsem za druženje in prirejanje zabav, razvijanje umetniških panog ter zado­voljevanje športno-rekreacijskih potreb. Veliko mladih se zato zateka v vecinske družbene strukture, ki ponujajo širši izbor dejavnosti in storitev, kar še dodatno krepi že tako razširjen proces jezikovne asimilacije. Prav zato je nujno treba poskrbeti za okrepitev trenutne ponudbe in jo razširiti na druga interesna podrocja. Ob kulturnih središcih, ki so temeljnega pomena za ohranjanje slovenske narodne zavesti (mladi se vanje vkljucujejo tudi po vzoru svojih staršev ali starih staršev), je treba vpeljati tudi drugacne vrste organizacij, projektov ali dejavnosti, kjer naj mladi najdejo svoje mesto in nove priložnosti za utrjevanje jezi­kovnih vešcin v slovenšcini. Ustanovitev Društva porabske mladine razumemo kot primer dobre prakse za spodbujanje dejavne participacije mladih, samo po sebi pa nikakor ne more biti kos vsem socialnim, jezikovnim, identitetnim in drugim izzivom, ki jih prinaša šibek družbeni in gospodar­ski potencial Slovencev na Madžarskem. Na naselitvenih obmocjih preostalih dveh slovenskih narod- nih manjšin so razmere in možnosti za družbeno participaci­jo mladih nedvomno boljše, ceprav v obeh ugotavljamo ne­katere strukturne šibkosti in pomanjkljivosti. V slovenskem zamejstvu v Italiji veliko mladih na primer pogreša ustrezne prostore za spontano druženje in prirejanje zabav, obenem pa opozarjajo na pomanjkanje kakovostnih predavanj v slovenskem jeziku in predvajanj slovenskih filmov. Samo­stojno mladinsko delo je glede na druga organizirana po­drocja Slovencev v Italiji skromno razvito, z izjemo skavt­skih in taborniških skupin, ki imajo že dolgo tradicijo zlasti na Tržaškem in Goriškem, ali tržaškega društva MOSP, ki se uveljavlja s povezovanjem z drugimi manjšinami v Evropi. V nekaterih vaških slovenskih društvih, ki jih vodijo motivirani in sposobni ljudje, nastajajo mladinske sekcije, medtem ko je v mestnem okolju vloga mladih manj vidna in prodorna, ceprav je Dijaški dom Simona Gregorcica v Gori­ci pred leti ustanovil mladinski center z zanimivim cezmej­nim programom (obiskujejo ga tudi mladi iz Nove Gorice). Zbrana pricevanja izražajo doloceno razocaranje nad druž­benopoliticnim stanjem v manjšini (mladim nerazumljive so zlasti ideološke delitve, ki izhajajo iz njim nepoznanih casov), predvsem pa nad (ne)odzivanjem vodstvene garni­ture na potrebe in interese mladih. Ocitno mora »vodstvo« skupnosti poiskati nove nacine komuniciranja in sodelova­nja s svojo »bazo«, predvsem s populacijo mladih ljudi, ki se od njega vedno bolj oddaljuje. Okolišcine za dejavno družbeno udeležbo mladih so ver­jetno najbolje urejene v slovenskem zamejstvu v Avstri­ji. Mladi pripadniki slovenske manjšine na Koroškem, Štajerskem in Dunaju namrec dobro uporabljajo solidno ponudbo infrastruktur, prostorov in dejavnosti, predvsem pa razpolagajo s številnimi enotami (mladinskimi centri, krožki, sekcijami, študentskimi klubi in dijaškimi zveza­mi), ki jih samostojno vodijo in vzdržujejo. Tako razcle­njenih in organiziranih oblik mladinskega dela v drugih slovenskih zamejstvih ne beležimo, zato je lahko sloven­ska narodna skupnost v Avstriji nekakšen vzor, ki bi ga bilo dobro posnemati tudi drugje. Kljub dobro urejenim razmeram je dano ponudbo mogoce še izboljšati in dopol­niti, kar še zlasti velja za okolja s skromnim številom slo­vensko govorecega prebivalstva, kjer je zaradi kadrovske podhranjenosti organizirana dejavnost manj razvita in raz­clenjena. Na podrocju politicne participacije ugotavljamo, da v nasprotju z drugimi koroška in štajerska mladina ce­ni pozornost, ki jo manjšinski vodstveni krogi namenjajo vkljucevanju mladih v procese odlocanja in vodenja. Kljub temu pa zanimanje za politiko med mladimi strmo upada, kar si lahko razlagamo tudi z dokajšnjim razocaranjem nad trenutnim manjšinskim politicnim scenarijem in za mlado populacijo cedalje bolj nerazumljivimi notranjimi ideo­loškimi delitvami. Strategijo o postopnem pomlajevanju manjšinskih politicnih kadrov bi bilo treba najverjetneje nacrtovati skladno z reformo trenutnega predstavniškega sistema, kar seveda ne velja le za slovensko zamejstvo v Avstriji, temvec tudi za vsa druga slovenska zamejstva. Petic, na podlagi ugotovitev raziskave pozivamo odgovor­ne dejavnike, še zlasti zastopniške organizacije obravna­vanih slovenskih manjšin, naj poskrbijo za marsikje od­soten ali vsaj slabo razvit strukturirani dialog z mladimi. Pri spodbujanju dejavne participacije mladih je treba pr­venstveno poskrbeti, da: a) bo pozornost mladim realna in konkretna, ne pa zgolj navidezna ali deklarativna, kot se v sodobnem politicnem diskurzu žal (pre)veckrat dogaja; b) dialog ne bo le enosmerno informiranje mladih, tem­vec da se bodo ti nanj lahko tudi odzivali in odgovarjali; c) bo nagovarjanje mladih potekalo cim manj pokrovitelj­sko, na njim prijazen in razumljiv nacin ter po ustreznih kanalih (e-participacija, družbena omrežja idr.); c) bodo imeli mladi možnost izražanja svojih stališc in soodloca­nja na vseh temeljnih podrocjih manjšinskega družbenega življenja; povsod, kjer je to mogoce, naj se predstavniki mladih vkljucujejo v delovne skupine za pripravo strate­gij in ukrepov v korist (manjšinske) skupnosti; d) bodo vzpostavljene primerne strukture za participacijo mladih pri oblikovanju manjšinskih politik – glede na znacilnosti posamezne skupnosti je pri tem mogoce uporabiti vec mo­žnih mehanizmov, na primer »mladinske kvote« pri voli­tvah v organe strank ali osrednjih organizacij, podmladke strank ali osrednjih organizacij, mladinske predstavniške skupine (kjer teh ni, naj odlocevalci poišcejo ustrezno for­mulo za ustanovitev predstavniškega telesa, ki bi lahko za­stopalo mlade v strukturiranem dialogu); e) nemladinske clanske organizacije (društva, združenja, sindikati itd.), ki prav tako vkljucujejo mlade clane, same omogocajo in spodbujajo avtonomno organiziranje mladih, izvajanje ka­kovostnih demokraticnih procesov in ucenje participacije. Šestic, za dejavno, odgovorno in angažirano participaci­jo mladih v slovenskem zamejstvu imajo kljucni pomen mladinske organizacije. Te so prepotrebno ucno polje, na katerem si mladi krepijo lastne organizacijske spo­sobnosti, zmožnost sodelovanja v procesih odlocanja in sposobnost hitrega odzivanja na družbene izzive. V teh odlicnih »telovadnicah« lahko posamezne manjšinske skupnosti vzgajajo svoje prihodnje vodilne kadre, žal pa je samostojno mladinsko delo v slovenskem zamejstvu trenutno bolj izjema kot pravilo. Mladi povecini delujejo v nemladinskih clanskih organizacijah, na primer v poli­ticnih strankah (tako imenovani podmladki) ter društvih in drugih civilnodružbenih organizacijah (sekcijah, krož­kih itd.), mladinsko delo pa je dokaj razširjeno le v slo­venskem zamejstvu v Avstriji. Odgovorne dejavnike zato pozivamo, naj za spodbujanje mladinskega dela skrbijo tudi z zagotavljanjem ustrezne financne, administrativne in infrastrukturne podpore. Mladinske organizacije med drugim potrebujejo ustrezne kadre, saj trenutno to delajo prostovoljci; take dejavnosti pa se težko izvajajo s prosto­voljnim delom. V celotnem slovenskem zamejstvu bi bilo treba poskrbeti za okrepitev in redno financiranje mladin­skih organizacij, ki naj pod vodstvom strokovno usposob­ljenega osebja izrecno skrbijo za oživljanje mladinskega delovanja in vkljucevanje mladih v svoje vrste. Sklep: Participacija mladih kot dejavnik kadrovskih strategij Problematiko družbene participacije mladih v slovenskem zamejstvu je treba nujno obravnavati in upravljati (tudi) v okviru prepotrebnih kadrovskih politik. Vprašanje (po­manjkanja) mladih kadrov je ena izmed temeljnih dilem sedanjega in zlasti prihodnjega razvoja vseh štirih slo­venskih narodnih manjšin v sosednjih državah Republike Slovenije. Brez postopne medgeneracijske zamenjave lju­di na kljucnih razvojnih podrocjih (politicnem, ekonom­skem, kulturnem, vzgojno-izobraževalnem, znanstvenem, športnem), predvsem pa na njihovih vodilnih mestih, te skupnosti tvegajo postopno hiranje lastnega družbenega in intelektualnega tkiva, kar je marsikje že opazno. Negativni demografski trendi, asimilacija, cedalje bolj aktu­alno in razširjeno izseljevanje izobraženih kadrov v tujino, navadno brez povratka, so namrec pojavi, ki jih je nujno tre­ba zajeziti, omejiti ali vsaj upocasniti, to pa je mogoce le z ustreznim kadrovskim nacrtovanjem. Stopnjuje se torej po­treba po strateškem reševanju doslej zanemarjenih ali vsaj neustrezno obravnavanih kadrovskih vprašanj. Pridobivanje novih kadrov, skrb za njihovo strokovno rast, izobraževanje in pridobivanje izkušenj, postopno vkljucevanje mladih v manjšinska družbena telesa in poverjanje odgovornih funk­cij nikakor ne morejo biti samodejni procesi, temvec rezul­tat nacrtnega, strateškega in premišljenega dela. Sklepne ugotovitve koncujem z nekoliko grenkim prioku­som. Pri obravnavanih slovenskih skupnostih trenutno ne opažamo – z izjemo redkih primerov – ustreznih strateških nacinov reševanja kadrovskih vprašanj. Skrb za potrebe mladih se sicer v javnem diskurzu neprestano pojavlja, deklarativni podpori pa le redko sledijo konkretni koraki. Mladi so, ravno obratno, pogosto najbolj prezrti del manj­šinskih družb, za katerega ni zaslediti posebnih ukrepov. Še najbolj skrb vzbujajoce je popolno pomanjkanje pozor­nosti, namenjene posameznikom, ki ne izhajajo iz »trdnih jeder« referencnih skupnosti, temvec se nahajajo v njiho­vih »zunanjih pasovih« – tam, kjer so skupinske identitete bolj prehodne, kjer je participacija manjša, kjer je znanje slovenskega jezika šibkejše. V sodobni evolucijski fazi slovenskega zamejstva bi bilo treba prihodnost obravnavanih skupnosti oblikovati prav v teh »sivih« ali »mavricnih« conah, ki so, številcno gleda­no, vse bolj konsistentne. To pa je odvisno od tega, ali je mogoce te mlade posameznike potegniti iz zunanjih obro­cev proti jedru skupnosti. Ce želimo v sosednjih državah Republike Slovenije ohraniti hrabro, vitalno in organizira­no slovensko družbo, v kateri bodo ljudje dejavno prispe­vali k njenemu razvoju, moramo nujno poskrbeti za pove­cano participacijo vseh njenih mladih pripadnikov, in to ne glede na stopnjo njihove trenutne vkljucenosti v slovensko okolje. Za dosego tako ambicioznega cilja pa nujno po­trebujemo pogumnejši pristop in ustrezno razvojno vizijo. Literatura in viri AKCIJSKI NACRT sodelovanja in podpore mladim Slovencem v zamejstvu in po svetu. Ljubljana: Urad Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu, 2011; http://www.uszs.gov.si/fileadmin/uszs.gov.si/pageuploads/USZS_Akcijski_nacrt_MLADI_v_zamejstvu_in_po_svetu.pdf, 16. 12. 2016. BREZIGAR, Sara: Slovenska skupnost v Italiji med preteklostjo in prihodnostjo. V: Norina Bogatec in Zaira Vidau (ur.), Skupnost v središcu Evrope: Slovenci v Italiji od padca Berlinskega zidu do izzivov tretjega tisocletja. Trst: ZTT – SLORI, 2017, 21–30. EU Youth Report 2015. Luxembourg: Publications Office of the European Union, 2016; http://ec.europa.eu/youth/library/reports/youth-report-2015_en.pdf, 14. 6. 2016. JAGODIC, Devan: Družbena participacija mladih v obmejnih obmocjih na sticišcu med Italijo in Slovenijo. V: Devan Jagodic in Zaira Vidali (ur.), Mladina na prehodu: Mladi Tržacani pred izzivi postmoderne družbe, evropskih integracijskih procesov in medkulturnega sobivanja. Trst: Slovenski raziskovalni inštitut, 2009, 65–87. JAGODIC, Devan: Slovenci v Italiji: Poselitveni prostor in demografsko gibanje. V: Norina Bogatec in Zaira Vidau (ur.), Skupnost v središcu Evrope: Slovenci v Italiji od padca Berlin­skega zidu do izzivov tretjega tisocletja. Trst: ZTT – SLORI, 2017, 40–49. KRŽIŠNIK BUKIC, Vera: O narodnostnem in kulturnem samo- organiziranju Slovencev na Hrvaškem v 20. stoletju. V: Vera Kržišnik Bukic (ur.), Slovenci v Hrvaški. Ljubljana: Inštitut za narodnostna vprašanja, 1995, 133–188. MAVER, Martin: Šola, družina in zunajšolske dejavnosti. Raziskava o jezikovnem sestavu in splošni angažiranosti mladih, ki obiskujejo šole s slovenskim ucnim jezikom v tržaški in goriški pokrajini ter vecstopenjsko šolo s slovensko-italijanskim dvojezicnim poukom v Špetru. Trst: ZSŠDI – SLORI, 2015. MEZGEC Maja in Zaira Vidali: Medgeneracijsko sobivanje v društvih slovenske narodne skupnosti v Italiji: Dodana vrednost ali problem? V: Devan Jagodic in Zaira Vidali (ur.), Mladina na prehodu: Mladi Tržacani pred izzivi postmoderne družbe, evrop- skih integracijskih procesov in medkulturnega sobivanja. Trst: Slovenski raziskovalni inštitut – SLORI, 2009, 44–64. MUNDA HIRNÖK, Katalin: Pogled na kulturno življenje v obcini Železna Kapla-Bela. V: Boris Jesih, Vladimir Wakounig in Albina Necak Lük (ur.), Medetnicni odnosi v slovenskem etnicnem pros­toru. 3, Obcina Železna Kapla-Bela/Eisenkappel-Vellach. Ljub- ljana: Inštitut za narodnostna vprašanja, 2002, 121–132. NECAK LÜK, Albina: Uvod. V: Albina Necak Lük (ur.), Med- etnicni odnosi in etnicna identiteta v slovenskem etnicnem pros­toru. Ljubljana: Inštitut za narodnostna vprašanja, 1998, 7–18. PIRKER, Jürgen: Wir sind Kärnten = Mi smo Koroška: Jugend, Begegnung und politische Bildung in Volksgruppenfragen. Baden-Baden: Nomos, 2013. PUTNAM, Robert D.: Bowling Alone. The Collapse and Revival of American Community. New York: Simon and Schuster, 2000. RIMAN, Barbara: 130 let slovenskega združevanja na Hr­vaškem. V: Danijel Grafenauer in Katalin Munda Hirnök (ur.), Raznolikost v raziskovanju etnicnosti. Ljubljana: Inštitut za na­rodnostna vprašanja, 2016. SEDMAK, Mateja: Identitetne podobe etnicnih manjšin. V: Ma­teja Sedmak (ur.), Podobe obmejnosti. Koper: Založba Annales, 2009, 61–94. SUSIC, Emidij, Socializacija, asimilacija in pravni položaj. Acta Histriae 11/2, 2003, 237–254. VAVTI, Štefka: Fešte ali politicno delo? Participacija mladih Slovenk in Slovencev na avstrijskem Koroškem. Celovec in Du­naj: Drava, 2015. VIDAU, Zaira: Prostocasne dejavnosti in medkulturni odnosi mladih pripadnikov slovenske narodne skupnosti v Italiji. V: Devan Jagodic, Maja Mezgec in Zaira Vidau (ur.), Porocilo o raziskovalnem projektu Profil mladi. Neobjavljeno gradivo. Trst: Slovenski raziskovalni inštitut – SLORI, 2014. YOUTH in Europe – A statistical portrait. Luxembourg: Eurostat Press Office, 2009; http://pjp-eu.coe.int/do­cuments/1017981/1668203/YouthinEurope.pdf/40f42295-65e4-407b-8673-95e97026da4a, 30. 6. 2016. * Devan Jagodic, dr. sociologije, direktor in znanstveni sodelavec Slovenskega raziskovalnega inštituta (SLORI) v Trstu; d.jagodic@slori.org. Slovenci zunaj meja Republike Slovenije Devan Jagodic Slovenci zunaj meja Republike Slovenije Devan Jagodic Slovenci zunaj meja Republike Slovenije Devan Jagodic Slovenci zunaj meja Republike Slovenije Devan Jagodic Slovenci zunaj meja Republike Slovenije Devan Jagodic Slovenci zunaj meja Republike Slovenije Sonja Novak Lukanovic* JEZIKOVNI PROFIL MLADIH V SLOVENSKEM ZAMEJSTVU Monografija Jezikovni profil mladih v slovenskem zamej­stvu je cetrti zvezek, ki so ga konec leta 2019 skupaj izdali Inštitut za narodnostna vprašanja iz Ljubljane, Slovenski znanstveni inštitut iz Celovca (SZI), Slovenski narodopis­ni inštitut Urban Jarnik in Slovenski raziskovalni inštitut iz Trsta (SLORI). Monografija predstavlja rezultate raz- iskovalnega projekta Mladi v slovenskem zamejstvu: Družbeni in kulturni konteksti ter sodobni izzivi, ki je po­tekal med letoma 2013 in 2016. Cetrta monografija se osredotoca na jezikovni profil mladih. V posameznih poglavjih so podrobneje predstavljeni in analizirani empiricni podatki, ki prikazujejo jezikovni profil mladih v štirih zamejstvih v štirih državah, kjer živi slovenska narodna skupnost – Avstriji, Hrvaški, Italiji in Madžarski. Po uvodni predsta­vitvi nosilke projekta dr. Vere Kržišnik Bukic je vsako za­mejstvo prikazano posebej. Martina Piko-Rustia analizira jezikovne znacilnosti mladih v Avstriji, Barbara Riman in Mojca Medvešek na Hrvaškem, Devan Jagodic v Ita­liji ter Katalin Munda Hirnök in Sonja Novak Lukanovic na Madžarskem. Zgodovinske in politicne dogodke ter zakonske ureditve so umestili v analizo raziskovalnih re­zultatov in tako osvetlili jezikovni profil mladih v vsakem od obravnavanih okolij. V zakljucnem poglavju so pred­stavljene podobnosti in razlike med zamejstvi. Tako ce­lovit prikaz v posameznih poglavjih prikazuje in potrjuje, da zamejstva zaznamuje razlicna stopnja vitalnosti sloven­skega jezika. Monografija opozarja na podobnosti in razlike med po­sameznimi zamejstvi. Nanašajo se tako na stopnjo zna­nja slovenskega jezika kot tudi rabo slovenskega jezika v vsakdanjem življenju (na formalni in neformalni ravni) ter tudi rabo slovenskega narecja. Tudi stališca do sloven­skega jezika v razlicnih okoljih odsevajo razlicen položaj slovenskega jezika in obenem razlicen položaj slovenske skupnosti na lokalni in nacionalni ravni. Rezultati empiric­nega raziskovanja med mladimi v zamejstvu so pokazali prepletenost vpliva družbenih in individualnih faktorjev v jezikovnih znacilnostih anketirancev. Avtorji se zave­dajo, da se pridobljenih kvantitativnih (rezultatov ankete) in kvalitativnih (rezultatov intervjujev) podatkov ne mo­re posplošiti, temvec se mora pri interpretaciji upoštevati majhnost vzorca empiricnega raziskovanja, prilagojenega štirim zamejstvom, razlicnim tako po demografski struktu­ri kot poselitvenih obmocjih. Rezultati nakazujejo trende, ki nacrtovalce manjšinske politike in tudi same pripadnike slovenske skupnosti ozavešcajo o potrebnih spremembah v organizaciji manjšinskega statusa. V pricujocem prispevku navajam samo nekatere podatke iz predstavljenih poglavij. Vecina mladih iz Avstrije je kot svoj materni jezik navedla slovenšcino – kar 73,3 odstotka anketirancev, za 11,7 odstotka je materni jezik nemšcina, isti delež anketirancev pa kot svoja materna jezika navaja oba jezika. V Italiji je vecina (42 odstotkov) zapisala, da ima dva materna jezika, tj. slovenšcino in italijanšcino, 38 odstotkov anketirancev pa je navedlo, da je slovenšcina njihov materni jezik, medtem ko je za 17 odstotkov anke­tirancev materni jezik italijanšcina. V vzorcu mladih na Madžarskem je vecina kot svoj materni jezik navedla ma­džaršcino (66,7 odstotka), dobra cetrtina (26,7 odstotka) se je opredelila za oba jezika (slovenski in madžarski), le 6,7 odstotka pa samo za slovenski jezik. Mladi, ki so sode­lovali v anketi na Hrvaškem, so vecinoma (83,3 odstotka) odgovorili, da je njihov materni jezik hrvaški, samo 8,3 odstotka vprašanih je odgovorilo, da je njihov materni je­zik slovenšcina, prav tako jih je 8,3 odstotka odgovorilo, da sta njihova materna jezika slovenšcina in hrvašcina. Že površinski pregled podatkov pokaže na razlicno identi­fikacijo s slovenskim jezikom med mladimi. Podatki vodi­jo v razlicne interpretacije, povezane tako z zgodovinskim in s pravno-politicnim položajem slovenske skupnosti kot tudi z individualnimi/osebnimi znacilnostmi mladih in nji­hovih družin. Heterogenost jezikovnih okolij družin se od­raža tudi v jezikovnih znacilnostih mladih. Na jezikovno heterogenost družin so v intervjujih opozorili tudi posa­mezniki. V kvantitativni analizi podatkov izstopajo mladi iz slovenskega zamejstva v Italiji. Velik delež mladih iz obravnavanega vzorca izhaja iz jezikovno mešanih družin, kar se odraža v njihovem jezikovnem profilu – velik odsto­tek anketirancev ima dva prva jezika. Na podlagi rezulta­tov ugotavljamo, da je identifikacija s slovenstvom preko maternega jezika najbolj izrazita med mladimi Slovenci v Avstriji; za vecino je materni jezik slovenšcina. Kljub temu pa rezultati drugih študij ugotavljajo, da jezikovna usposobljenost v slovenšcini med pripadniki mlajše gene­racije nazaduje (Maurer-Lausegger 2015). Rezultati med mladimi iz Madžarske nas opozarjajo, da se nadaljujejo trendi opušcanja slovenskega jezika kot prve­ga jezika v primerjavi z izsledki preteklih raziskav (Necak Lük 1998; Gáspár 2010; Munda Hirnök in Novak Luka­novic 2016). Slovenšcino kot materni jezik je navedel naj­nižji odstotek anketirancev. Na neki nacin nas je presenetil rezultat, da dobra cetrtina anketiranih navaja dva materna jezika (slovenskega in madžarskega). Rezultat nakazuje, da se povecuje delež dvojezicnih mladih z dvema prvima jezikoma. To bi lahko pripisali dejstvu, da se je velik delež anketirancev iz Madžarske šolal v Sloveniji oz. obisko­val jezikovne tecaje slovenskega jezika in slovenski jezik osvojil do te mere, da ga zaznava in cuti tudi kot materni jezik. Na Hrvaškem je delež mladih z dvema prvima je­zikoma najnižji, najvišji pa je delež mladih, ki so kljub povezanosti s slovenstvom navedli, da jim je materni oz. prvi jezik hrvašcina. Vsa štiri poglavja monografije prikazujejo še, kako vpra­šani ocenjujejo svoje znanje slovenskega knjižnega jezika, lokalnega slovenskega narecja, knjižnega jezika vecine, lokalnega narecja vecine in angleškega jezika. V subjek­tivno obarvanih rezultatih samoevalvacije prepoznamo tudi stopnjo vrednote, ki jo posameznik pripisuje jeziku. Podatki kažejo razlike v samooceni znanja slovenskega jezika med zamejstvi. Anketiranci v Avstriji in Italiji so podobno ocenili svoje znanje slovenskega knjižnega jezi­ka, znanje slovenskega jezika so podobno ocenili anketi­ranci na Madžarskem in Hrvaškem. Razlike med Avstrijo in Italijo na eni strani in Madžarsko in Hrvaško na drugi strani so v samooceni stopnje znanja slovenskega jezika. Razlike odražajo vitalnost slovenske narodne skupnosti v posamezni državi in so posledica številnih faktorjev – od tipa izobraževanja, v katerega so vkljuceni pripadniki slo­venske narodne skupnosti, do položaja slovenskega jezika v družbi, demografskih kazalcev, zgodovinskih dejstev, družbenopoliticne ureditve, gospodarskega položaja ob­mocja, kjer živi slovenska narodna skupnost. Posebej je treba opozoriti na prilogo k monografiji, kjer je podan sistematicen prikaz razlicnih tipov izobraževanja v državah, kjer živi slovenska narodna skupnost. V intervjujih so mladi iz vseh zamejstev poudarili, da je za razvoj sporazumevalnih zmožnosti v slovenskem jeziku pomemben stik s Slovenijo. V Italiji so poudarili, da se to zlasti pozna pri dijakih slovenskih srednjih šol v Italiji, ki se odlocijo za študij v Sloveniji. Nekateri se v slovenšcini izpopolnijo do te mere, da so ob vsakem povratku v izvor­no zamejsko jezikovno okolje že skoraj v zadregi. Eden od intervjuvancev je komentiral, da je njihovo znanje knjižne slovenšcine v primerjavi z drugimi mnogo boljše, tako da ne vedo, do katere mere naj ga uporabljajo. Razlicni stiki s Slovenijo vplivajo na posameznikovo spo­razumevalno oz. jezikovno zmožnost v slovenskem jezi­ku, še zlasti, ce so ti povezani s šolanjem, z obiskovanjem sorodnikov in kulturnih ter športnih prireditev, z delom. Anketiranci so obiske Slovenije povezovali z razlicni­mi razlogi. Pregled pridobljenih rezultatov pokaže, da je obisk Slovenije med mladimi, ne glede na to, iz katerega zamejstva so, najveckrat povezan z izleti ali dopusti. Re­lativno visok delež obiskov namenjajo nakupovanju – to velja zlasti za mlade iz Italije in tudi Madžarske, najmanj pa za mlade iz Avstrije. V relativno majhnem deležu (od 11 odstotkov do 23,3 od­stotka) so anketiranci, ne glede na zamejstvo, kot razlog obiskovanja Slovenije navedli šolanje in delo. Najvec anketirancev iz Italije je navedlo, da je dalj casa bivalo v Sloveniji zaradi študija (36,7 odstotka, kar je 22 anke­tirancev), na drugem mestu so anketiranci iz Madžarske, nato Hrvaške. Najmanj anketirancev, ki so navedli študij v Sloveniji, je iz Avstrije, kar nakazuje, da za pripadnike slovenske narodne skupnosti iz Avstrije študij v Sloveni­ji ni tako zanimiv, kot na primer za pripadnike slovenske narodne skupnosti iz Italije, Hrvaške ali Madžarske. Na drugi strani pa je vecji delež anketirancev iz Avstrije kot iz Italije obiskoval tecaje slovenskega jezika. Tudi velik delež anketirancev iz Madžarske je obiskoval tecaje slo­venskega jezika, medtem ko so anketiranci iz Hrvaške te obiskovali v manjšem deležu. Tako kot so med anketiranci v vseh štirih zamejstvih za­znane razlike v stopnji znanja slovenskega jezika, rezul­tati kažejo tudi razlike v izbiri jezika sporazumevanja v razlicnih položajih v zasebnem in javnem življenju. Po Fishmanovi teoriji domen (Fishman 1972) smo anketi­rance spraševali, v katerem jeziku govorijo z materjo, ocetom, z bratom ali s sestro, s starimi starši po materi in ocetu ter z drugim sorodstvom, kateri jezik uporabljajo v krogu prijateljev ali znancev, v šoli, na delovnem mestu ter v razlicnih položajih v vsakdanjem življenju. Podat­ki kažejo podobnosti v jeziku sporazumevanja v družini med anketiranci v Avstriji in Italiji. Vecina anketirancev v Italiji in Avstriji se z materjo pogovarja v slovenšcini (65 odstotkov oz. 68,3 odstotka), prav tako s starimi starši po materi (53 oz. 75 odstotkov). V Italiji se z ocetom v slovenšcini sporazumevajo v manjši meri (45 odstotkov), medtem ko se anketiranci v Avstriji z ocetom v enakem deležu sporazumevajo samo oz. vecinoma v slovenskem jeziku. Na Hrvaškem in tudi Madžarskem se z materjo in ocetom vecinoma pogovarjajo v jeziku vecine – hrvaškem oz. madžarskem, zelo majhen delež v slovenšcini. Medgeneracijski prenos, ki je za vitalnost jezika zelo po­memben, je glede na podatke zaznan v Avstriji, na Hr­vaškem in tudi Madžarskem, kjer se v vecjem odstotku kot z mamo, mladi v slovenskem jeziku pogovarjajo s staro mamo. Med vsemi zamejstvi je raba dveh jezikov (slovenskega in madžarskega), in to tako z mamo in ocetom kot s starimi starši, najbolj prisotna na Madžarskem. Na podlagi rezul­tatov je težko odgovoriti, ali se res oba jezika uporabljata v enaki meri ter kakšna je posameznikova stopnja jezikovne zmožnosti v enem ali drugem jeziku. Podatki pokažejo še, da se oba jezika v vecji meri uporabljata v komunikacijah z mamo in ocetom kot pa s starimi starši, kar nas usmerja v razmišljanje, da je v komunikaciji s starimi starši bolj pri­sotna porabšcina, ki je mlajša generacija ne zna tako do­bro, zato se raje pogovarja samo v madžaršcini. Vsekakor bi bilo smiselno podatek podrobneje raziskati. Porabšcina je prisotna zlasti med starejšo (in do neke mere tudi med srednjo) generacijo, in prav podatek, da jo velik odstotek vprašanih slabo obvlada, ponovno potrjuje, da se v vecini porabskih družin jezik ne prenaša medgeneracijsko. Podatek, da se tako na Hrvaškem kot Madžarskem sloven­ski jezik v družini in s prijatelji, z znanci iz bližnjega okolja in s sosedi redko uporablja, opozarja na ogroženo vitalnost jezika. Avtorji ugotavljajo, da je to posledica neustrezne je­zikovne politike, ki je s številnimi jezikovnimi in nejezikov­nimi postopki ustvarila razmere za asimilacijo pripadnikov slovenske narodne skupnosti. Rezultati so dovolj trdna pod­laga politiki za revitalizacijo slovenskega jezika. Za vitalnost slovenskega jezika je pomembno, da se upo­rablja tudi zunaj družine. Na vprašanja, v katerem jeziku se pogovarjajo s sošolci in profesorji zunaj pouka, s kolegi na fakulteti, s kolegi drugih fakultet, vecina anketirancev ni odgovorila (ne glede na zamejstvo), zato je mogoce predvi­devati, da v teh položajih slovenskega jezika ne uporabljajo. Raziskava je ugotavljala tudi jezik, ki ga anketiranci upo­rabljajo v razlicnih situacijah v vsakdanjem življenju – v društvu, pri športu ali rekreaciji, z natakarji v gostilni, s prodajalci v trgovinah, z osebjem na pošti, z osebjem v bolnicah, z osebjem na banki. Podatki za vsa zamejstva kažejo, da je raba slovenšcine v javnosti redka in da je malo možnosti oz. priložnosti za rabo slovenskega jezi­ka. Izstopajo redke situacije. V društvih oz. klubih je raba slovenšcine med anketiranci v relativno visokem deležu prisotna predvsem v Italiji in Avstriji. V obeh državah Slo­venci razpolagajo z razširjeno mrežo kulturnih in športnih društev, kjer lahko govorijo slovensko in prispevajo k ohranjanju vitalnosti slovenskega jezika. Med anketiranci na Madžarskem in Hrvaškem je tovrstna raba slovenskega jezika manj prisotna, kar pomeni, da slovenska skupnost v teh dveh državah nima tako razvejane mreže svojih druš­tev oz. institucij, kjer bi pripadniki slovenske skupnosti lahko nemoteno uporabljali slovenšcino. Raziskovalci so v posameznih poglavjih analizirali tudi vplive medijev na ohranjanje slovenskega jezika. Iz ana­lize kvantitativnih podatkov in analize pogovorov z inter­vjuvanci je mogoce sklepati, da mladi zelo razlicno oce­njujejo manjšinsko medijsko ponudbo, na splošno pa so prepricani, da za mlade ni veliko zanimivega. Prav tako so kriticni tudi do jezika medijev. Iz odgovorov je razvidno, da mladi uporabljajo sodobne množicne medije, ki jim omogocajo vpogled v razlicne svetove. Anketiranci – ne glede na zamejstvo – spremljajo spletne strani v razlicnih jezikih, tudi v slovenšcini. Spletne strani v slovenšcini so laže dostopne kot slovenski radijski oziroma televizijski programi, zato je tudi njihova raba vecja. Rezultati kaže­jo na razlicno stopnjo institucionalne celovitosti medijske prisotnosti (Avstrija in Italija z vecjo stopnjo institucional­ne celovitosti medijev kot pa Hrvaška in Madžarska). Da so stališca mladih anketirancev do slovenšcine oz. zna­nja slovenskega jezika v vseh zamejstvih pozitivna, je raz­vidno iz njihovih odgovorov na vrsto postavljenih trditev. V pricujoci predstavitvi poudarjam stališce mladih do trdi­tve »Ohranjanje in širjenje znanja slovenskega jezika je te­meljni pogoj za ohranjanje slovenske skupnosti«. Ceprav se vecina anketiranih v vseh štirih državah s to trditvijo strinja oz. popolnoma strinja, pa nekoliko izstopajo odgo­vori anketirancev iz Hrvaške, kjer se nekateri s to trditvijo niti strinjajo niti ne strinjajo (16,7 odstotka), nekateri pa te trditve celo ne morejo oceniti (10 odstotkov). To pomeni, da za nekatere mlade na Hrvaškem jezik ni pomemben ele­ment ohranjanja etnicne skupnosti. Prihodnost jezika je odvisna od njegove vsakodnevne ra­be v javnem in zasebnem življenju. Ucinkovita politika je tista, ki spodbuja razlicne vidike jezika v razlicnih kon- tekstih. Prikazani rezultati v posameznih poglavjih kažejo, da je med mladimi slovenski jezik prisoten, da pa ne more­mo govoriti o univerzalni rabi slovenskega jezika, sloven­šcina se namrec ne uporablja v vseh govornih situacijah. Raziskovalni rezultati so pokazali, da veliko mladih živi v jezikovno mešanih družinah. Te niso posebnost sloven­skega zamejstva, ampak so znacilnost vseh jezikovnih skupnosti in rezultat številnih kontaktov med prebivalci razlicnih skupnosti. Vseh teh kontaktov je danes še vec kot nekoc, življenje pa od posameznika zahteva prilagajanje in mobilnost, ki ju narekujejo izbira študija, zaposlitev, ur­banizacija, turizem, gospodarstvo itd. V zakonu, kjer part- nerja govorita dva razlicna jezika, je izbira jezika, v kate­rem se bosta pogovarjala z otroki, kompleksna odlocitev in mnogokrat odvisna od razlicnih notranjih in zunanjih faktorjev – na primer kako posamezni starš vrednoti jezik, kaj mu pomeni znanje njegovega/njenega jezika, kakšen je kulturni vzorec partnerskega odnosa. Analiza rezultatov v posameznih poglavjih kaže, da je v vseh štirih zamejstvih slovenski jezik prisoten v neformal­nih položajih, predvsem v družini, prav tako v manjšin­skih organizacijah in ustanovah, kot so šole s slovenskim ucnim jezikov, kulturna in športna društva ter knjižnice. Vse navedene manjšinske ustanove so kot jezikovni otoki, na katerih se ohranja in se mora ohranjati slovenski jezik. O pomenu jezika na vseh podrocjih zasebnega in javnega življenja je že pred 25 leti Darko Bratina, raziskovalec slo­venstva v Italiji, zapisal: Odsotnost jezika v javnosti prostora in okolja, v kateri jezik in njegovi nosilci živijo, pomeni poleg neizbežnega asimilacijskega pritiska tudi brisanje jezikovnega prosto­ra in okolja, torej porivanje jezika v obrobne družbene situacije ter osiromašenje jezikovnih kompetenc. (Bra­tina 1998: 33) Literatura in viri BRATINA, Darko: Znanje, kultura, istovetnost. Trst: SLORI, 1998. FISHMAN, Joshua A.: Domains and the Relationship between Micro-and Macrosociolinuistics. V: John J. Gumperz in Dell H. Hymes (ur.), Directions in Sociolinguistics. Oxford: Basil Blackwell, 1972, 435–453. GÁSPÁR, Dragica: Spreminjanje narodnostne zavesti sloven­ske manjšine v Porabju v zadnjih desetletjih dvajsetega stoletja. Diplomska naloga. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za prevajalstvo, 2010. MAURER-LAUSEGGER, Herta: Družina vceraj in danes – medgeneracijske razlike glede na posredovanje jezika. V: Mar­tin Kuchling (ur.), Slovenšcina, živ jezik v družini in javnosti. Prispevki s posveta 14. 11. 2014 v Katoliškem domu prosvete v Tinjah, Koroška. Celovec: Mohorjeva založba, 2015, 9–27. MUNDA HIRNÖK, Katalin in Sonja Novak Lukanovic: Slo­venšcina v Porabju: Stopnja vitalnosti. V: Danijel Grafenauer in Katalin Munda Hirnök (ur.), Raznolikost v etnicnosti: izbra­ni pogledi. Ljubljana: Inštitut za narodnostna vprašanja, 2016, 192–219. NECAK LÜK, Albina: Jezik in etnicna pripadnost v Porabju. V: Albina Necak Lük in Boris Jesih (ur.), Medetnicni odnosi v slo­venskem etnicnem prostoru I: Izsledki projekta. Ljubljana: Inšti­tut za narodnostna vprašanja, 1998, 231–252. * Sonja Novak Lukanovic, dr. uporabnega jezikoslovja, redna profesorica uporabnega jezikoslovja, Oddelek za primerjalno in splošno jezikoslovje FF UL, direktorica Inštituta za narodnostna vprašanja Ljubljana; sonja.novak@guest.arnes.si. Slovenci zunaj meja Republike Slovenije Sonja Novak Lukanovic Slovenci zunaj meja Republike Slovenije Sonja Novak Lukanovic Slovenci zunaj meja Republike Slovenije Sonja Novak Lukanovic Nekrolog Franc Križnar* V SPOMIN UGLEDNI HRVAŠKI (ETNO)MUZIKOLOGINJI GORANI DOLINER (1945–2020) Kar nekaj casa je minilo, da smo v teh koronskih casih, ki so nam leta 2020 vzeli dobršen del normalnih medsebojnih komunikacij, kaj šele s sosedi in tujino, tudi Slovenci izve­deli, da je 8. marca 2020 v Zagrebu v 75. letu umrla ugled- na hrvaška in mednarodno priznana (etno)muzikologinja dr. Gorana Doliner; pokopana je na osrednjem zagrebškem pokopališcu Mirogoj. Gorana Doliner se je 7. avgusta 1945 rodila v še eni od hrvaških enklav, v Sarajevu, kjer je živela in delala dobr­šen del življenja. Ves cas je bila tako ali drugace povezana tudi s Slovenci, zato je še kako prav, da se ji ob slovesu oddolžimo s clankom. Vecino biografskih in bibliograf­skih podatkov sem povzel po izvirnem nekrologu, ki ga je za najuglednejšo hrvaško oziroma zagrebško glasbeno znanstveno revijo Arti musices (51/1, 2020: 217, 218), enakovredno našemu Muzikološkemu zborniku, napisa­la prav tako ugledna hrvaška znanstvenica, strokovna in znanstvena kolegica ter osebna prijateljice dr. Gorane Do­liner, dr. Sanja Majer Bobetko.11 Zahvaljujem se tako avtorici (dr. Sanji Majer Bobetko) kot urednici revije Arti musices, dr. Luciji Konfic, za »uradno« dovoljenje, da smem uporabiti in v slovenšcino prevesti nekatere dele objavljenega nekrologa. Nekrolog sem dopolnil z nekaj svojimi podatki. Dr. sc. Gorana Doliner, od njegove ustanovitve clanica Hr­vaškega muzikološkega društva in clanica Hrvaškega dru­štva skladateljev, je bila muzikologinja po poklicu, poslan­stvu in intimnem interesu. V rojstnem Sarajevu je koncala splošno glasbeno in osnovno- ter srednješolsko izobraže­vanje ter leta 1970 diplomirala na Muzikološkem odseku Glasbene akademije Univerze v Sarajevu pod patronatom enega vodilnih bosansko-hercegovskih muzikologov pol­pretekle dobe, dr. Zije Kucukalica (1929–2020). Leta 1997 je doktorirala na Filozofski fakulteti Univerze v Zagrebu. Muzikološko pot je zacela po koncani Srednji glasbeni šoli in Akademiji za glasbo v Sarajevu, kjer je bila med leto­ma 1975 in 1980 asistentka. Bila je sodelavka programske redakcije za resno glasbo na Radiu Sarajevo, obcasno pa tudi glasbena kriticarka. Leta 1980 se je preselila v Za­greb in najprej delala kot asistentka v Muzikološkem za­vodu Glasbene akademije Univerze v Zagrebu. Od leta 1983 je bila zaposlena v Zavodu za muzikološke raziskave Raziskovalnega centra JAZU (Jugoslovanske akademije znanosti in umetnosti). Ta se je leta 1993 preimenoval v Odsek za zgodovino hrvaške glasbe Zavoda za zgodovino hrvaške književnosti, gledališca in glasbe HAZU (Hrvaška akademija znanosti in umetnosti); tu se je leta 2012 tudi upokojila. Ob svoji redni zaposlitvi je med letoma 1981 in 1985 predavala zgodovino glasbe na Glasbeni akademiji Univerze v Zagrebu. V svoji raziskovalno-znanstveni ka­rieri je po doktoratu od asistentke in znanstvene sodelav­ke napredovala do višje znanstvene sodelavke. Napisala je vec clankov, razprav in referatov o splošni/svetovni in evropski ter jugoslovanski glasbi in etnomuzikologiji. V široki pahljaci muzikoloških interesov – od etnomuziko­logije, glasbene historiografije, sociologije in terminologi­je do glasbene kritike – je bila žarišce njenega znanstvene­ga in raziskovalnega interesa cerkvena tradicijska glasba, še zlasti glagoljaško petje.22 Glagolica je nastala na podlagi najstarejše pisave slovanske abecede iz 9. stoletja. Glagoljaš ali glagolit je bil katoliški duhovnik, ki je opravljal bogoslužje v starocerkveni slovanšcini. Iz tega izhajata še glagolizem ali starocerkveno bogoslužje, pri katerem so se uporab- ljale glagolske knjige. - Glagolica je najstarejša slovanska pisava (ok. 862), ki jo je med prvimi zapisal Ciril (Ciril in Metod). Njeni zgledi niso povsem jasni in nedvoumni, po vsej verjetnosti pa gre za vrsto grške kurzivne pisave, ki jo najdemo v najstarejših staro­slovanskih spomenikih. Od 12. stoletja je bila v rabi samo še v Dal­maciji. V Osorju na otoku Cresu je glagoljaški samostan deloval vse do leta 1841. Drugod je bolj enostavna in prakticna cirilica glagolico zamenjala že v 10. stol. Razlikujemo dve vrsti glagolice: oblo ali staroslovansko, Cirilovo glagolico in oglato ali hrvaško glagolico. Prav v tej je iz obdobja med 13. in 17. stoletjem ohranjenih najvec hrvaških spomenikov. Rezultate svojega dela je pred­stavila na številnih znanstvenih simpozijih na Hrvaškem in v tujini. Leta 1995 je v Punatu na otoku Krku organizi­rala mednarodni znanstveni simpozij Music, Violence and Gender / Glasba, teror in vzroki študijske skupine Music and Gender of the International Council for Traditional Music (ICTM). Sodelovala je pri znanstvenoraziskovalnih projektih, ki jih je financiralo današnje Ministrstvo znano­sti in izobraževanja Hrvaške oziroma njegovi predhodniki z razlicnimi imeni, in sicer pri projektih Fundamentalna raziskovanja za zgodovino hrvaške glasbe (vodja Stanislav Tuksar) in Hrvaška glasbena historiografija do 1945. leta (1996–2014, vodja Sanja Majer Bobetko). Sama je vodila dva projekta: Tradicija glagoljaškega petja (2002–2006) in Tradicija glagoljaškega petja – primerjave (2007–2011). Z razlicnimi temami o hrvaški glasbeni dedišcini je kot predavateljica gostovala na univerzah na Hrvaškem, v Avstraliji, Sloveniji in Bosni in Hercegovini. Obširno in intenzivno je med letoma 1998 in 2000 v Sloveniji, na Hr­vaškem in v Franciji raziskovala kot prejemnica štipendije RSS Open Society Sheme. Muzikološka popotnica Gorane Doliner obsega številne clanke, od publicisticnih do znanstvenih, in znanstvene knjige, med njimi monografiji Glagoljaško petje v Kra­ljevici. Književnozgodovinski pojavi, besedne strukture in glasbene vsebine napevov (2011) in Hrvaška glasbena historiografija v 19. stoletju (v soavtorstvu s Sanjo Majer Bobetko in z Zdravkom Blažekovicem, 2009). Priredila je tudi II. zvezek Spomenikov glagoljaškega petja v Novem Vinodolskem urednika Jerka Bezica (1909). Iz napisanega je razvidno, da je glagoljaško petje svojevrstni cantus fir­mus33 Stalna, fiksna melodija. njene muzikološke polifonije.44 Mnogoglasje, vecglasni stavek. Z vecdesetletnim in upornim raziskovanjem in analiziranjem arhivskega gra­diva, zasnovanim na interdisciplinarnosti, s katero si je prizadevala utrditi odnose med glasbo in besedo, je v do­tedanje raziskovalne metode in preucevanje glagoljaškega petja vnesla novum. Leta 2011 je hrvaški javnosti na zgo­šcenki v tonski podobi odkrila tudi svojevrstni hommage tradiciji glagoljaškega petja. Strastna raziskovalka in izvrstna znanstvenica Gorana Doliner je s svojim prispevkom znatno obogatila prostor hrvaške glasbe, muzikologije in celotne kulture. Za njene dosežke ji je maticno Hrvaško muzikološko društvo v letih 2010 in 2012 podelilo nagrado »Dragana Plamenca«. Spomini muzikoloških sopotnikov in prijateljev Gorane Doliner niso izcrpani z njeno muzikološko zapušcino, spominjajo se je tudi kot velike osebe izredne kreativnosti in emotivnega naboja, nesebicni, skrbni in vedno priprav- ljeni pomagati drugim, tako tovariško kot prijateljsko. O tem prica njen humanitarni angažma, ko je v svojem do­mu (v Zagrebu, op. a.) na tih in nevsiljiv nacin pomagala številnim beguncem iz v vojni unicenega Sarajeva, in to v trenutkih, ko je tudi sama preživljala družinsko tragedijo. Z drugimi besedami, Gorana Doliner je bila oseba z veliko integriteto. Rezultati njenih del so prav gotovo pomemben del hrvaške muzikološke dedišcine. Od objavljenih bibliografskih enot Gorane Doliner ne morem mimo naslednjih naslovov: Glasbena kritika v Sa­rajevu (Lica 3–4, 1977), Razvojni princip v Beethovnovi klavirski Sonati, op. 2, št. 3 (Zvuk 3, 1977), Folklorni ele­menti v sodobni glasbi skladateljev Bosne in Hercegovi­ne (v J. Magdic in V. Komadina; Zvuk 4, 1977), Nekateri aspekti odnosov etnomuzikologije in sociologije (Narodna umjetnost 4, 1977), Folklora in novokomponirana glasba (Zvuk 1, 1978), »Sv. Cecilija« kot vir za preucevanje cerk- vene glasbe (deloma, in svetovne) glasbe v Bosni in Her­cegovini (Sv. Cecilija 2–3, 1978), Specialni obred »Gosi­pin plac,« prispevek k preucevanju tradicije cerkvenega petja v Bosni in Hercegovini (Glazbena baština 1980) idr. Osebno in strokovno sva se poznala od leta 1999, skoraj tri desetletja. Najveckrat sva se srecala na mednarodnih znanstvenih simpozijih Pasionske baštine Hrvatske / Pasi­jonske dedišcine Hrvaške v Zagrebu in Vrbniku na otoku Krku, Vukovarju in Tivatu (Boka Kotorska), Sarajevu, Vi­tezu in Buškem Blatu, Pazinu in Mariji Bistrici, Gospicu idr.; povsod tam, kjer je ostal vsaj delcek hrvaškega in kr­šcanskega naroda, njihove vere in kulture pa tudi glasbene umetnosti; marsikdaj povezane tudi s Slovenci. Ne bova pa se srecala na že dvakrat odpovedanem in prestavljenem 13. simpoziju (2020–2021) med Varaždinom (Ludbregom) in gradišcansko Hrvaško (Željezno); ne samo zato, ker ima simpozij »nesrecno« zaporedno številko 13, ampak ker »naše« Gorane ni vec med nami. Redno sva sodelovala v glasbeni sekciji, ki jo je takrat in vse do svoje smrti vodil akademik dr. Jerko Bezic (1929–2010). Po njegovi smrti je prav Dolinerjeva v sekciji prevzela nekakšno neformalno vlogo. Mednarodni znanstveni simpoziji PABAHR so bili v vseh treh desetletjih bienalni. Gorano sem oktobra 2018 osebno povabil v Zagreb na mednarodni znanstveni sim­pozij ob 150-letnici rojstva slovenskega duhovnika Janka Barlčta (1869–1941), ki je ves svoj pismeni opus zapustil Hrvatom. Takrat, morda kar poslednjic (?), je predstavila znanstveni referat Janko Barlč i Pavlinska pjesmarica: Na­pjevi i uporedbe sa srodnim pjesmaricama / Janko Barlč in Pavlinska pesmarica: Napevi in primerjave s sorodnimi pesmaricami. V organizaciji in pod patronatom Zagrebške nadškofije, Hrvaškega društva cerkvenih glasbenikov, Za­grebškega Stolnega kapitlja, Društva za zgodovinopisje Zagrebške nadškofije »Tkalcic,« osrednjega hrvaškega/zagrebškega casopisa za sakralno glasbo Sveta Cecilija in Slovenskega doma v Zagrebu smo bili z našo/»slovensko« in njihovo/»hrvaško« Gorano Doliner tako rekoc zadnjic skupaj. Naj se dragi Gorani Doliner v njen spomin tudi sam poklo­nim z besedami našega velikega arhitekta Jožeta Plecnika (1872–1957); prav njegova umetnost – arhitektura – je za­mrznjena glasba; seveda v njenem metafizicnem pomenu: »Minljiv si, le tvoja dela so tvoj spomin.« * Franc Križnar, dr. muzikologije, novinar in urednik Radia Slovenija v pokoju; franc.kriznar@siol.net. Nekrolog Franc Križnar Nekrolog Franc Križnar Društvene strani Alenka Cernelic Krošelj* in Stanka Glogovic** POROCILO O DELU SLOVENSKEGA ETNOLOŠKEGA DRUŠTVA V LETU 2020 Leto 2020 je za vse leto, ki ga ne bomo pozabili, leto, v katerem se je naše življenje, še zlasti na podrocjih, kamor se uvršca društvena dejavnost, mocno spremenilo. Slovensko etnološko društvo, ki že 45 let združuje stro­kovnjake in ljubitelje iz vse Slovenije in zamejstva, je društvo »terena«. Naša dejavnost je usmerjena v skupnost ter raznovrstne dogodke in programe, kjer ne pridobivamo le strokovnih znanj in vešcin, pridobivamo tudi neprecen- ljiva prijateljstva in spomine. Vsak od nas se je po svoje soocal z vsem, kar nam je prineslo leto 2020, upam, da us­pešno. Sama sem kot predsednica SED ves cas upala, da bo­mo jeseni z objemi in nasmehi skupaj praznovali 45-letnico delovanja. Ker se tudi službeno veliko ukvarjam z dogod­ki in s posredovanjem resnicnih dedišcinskih zgodb pub­liki, ker imam rada ljudi in se rada družim, je bilo to zame težko »SED-leto«. Poleg številnih skrbi, ki jih prinašajo vse moje odgovorne naloge, je prav zaradi številnih zani­mivih dogodkov in srecanj delo predsednice med najlepši­mi. Hvala za vaše zaupanje, odzive in podporo tudi v tem »turbulentnem« letu. Porocilo za leto 2020 je klasicno – predstavlja aktivnosti po mesecih in vkljucuje razlicne prilagoditve, vmesna »ca­kanja« na druženja in jesensko sprijaznjenje z »virtualnim svetom.« Pripravljeno je v sodelovanju z nosilci progra­mov in projektov. Januar V Upravni hiši Slovenskega etnografskega muzeja, ki pri­jazno gosti naše številne aktivnosti in kjer je tudi naslov društva, se je 20. 1. 2020 na svoji 5. redni seji sestal IO SED. Seznanil se je s kratkim porocilom o letu 2019, v katerem je društvo obnovilo status v javnem interesu na podrocjih kulture in raziskovalne dejavnosti, dobilo potr­jen spremenjen statut SED ter pridobilo sofinanciranje Mi­nistrstva za kulturo. Predstavljeni so bili program za leto 2020, priprave za zbor clanov 2020 ter prenova Pravilnika o podelitvi Murkove nagrade, priznanja in listine. Zato so bili na sestanek vabljeni tudi clani komisije, dr. Marko Ter­seglav, dr. Tomaž Simetinger, dr. Katalin Munda Hirnök in Jelka Pšajd. Sprejet je bil sklep o višini clanarine. Januarja smo pošiljali dopis o letni clanarini in program dela SED 2020. V tem mesecu smo na Ministrstvo za kulturo RS od­dali Programsko in financno porocilo o delu SED. Februar Prva strokovna ekskurzija je bila tudi leta 2020 posvecena pustu, 23. 2. 2020 smo se udeležili pustovanja zagoriških mackar v Dobrepolju. V nadaljevanju leta se je pokazalo, da je bila zaradi epidemije covida-19 to v tem letu edina iz­vedena strokovna ekskurzija. Strokovno je ekskurzijo vodi­la Polona Rigler Grm, organizirala jo je Zora Pavlin Slivnik (DS za strokovne sestanke in ekskurzije v SED). Porocilo o pustovanju je bilo objavljeno v Glasniku SED 60/1. Marec Življenje, delovanje društva in njegov program so se od prvega potrjenega primera okužbe z nalezljivim virusom v Sloveniji (4. 3. 2020) zaradi številnih ukrepov za zajezi­tev širjenja zelo spremenili. Od marca do konca leta smo program SED prilagajali razmeram. Zaradi epidemije smo odpovedali Dneve etnografskega filma 2020, nacrtovane za 10. in 11. marec 2020 v Posavskem muzeju Brežice; prestavili smo jih – predvidoma – na zgodnjo jesen. Dne 10. 3. 2020 smo v Posavskem muzeju Brežice izvedli še zbor clanov, na katerem se je zbralo ravno dovolj kolegic in kolegov. Upoštevali smo vse priporocene ukrepe in za­gotovili varno izvedbo. April Aprila smo ob podpori Inštituta za slovensko narodopisje ZRC SAZU in Slovenskega etnološkega društva zasnovali in vzpostavili spletni dnevnik (blog) o vsakdanu. Na njem smo zaceli zbirali razmisleke o našem vsakdanu v casu koronavirusa pa tudi o aktualnem družbenem dogajanju. Blog urejata urednica Glasnika SED, Saša Poljak Istenic, in Saša Babic z Inštituta za slovensko narodopisje. SED je na pobudo dr. Naška Križnarja objavil tudi predlog za skupni projekt etnologov v casu osamitve in karantene. Dr. Naško Križnar, castni clan SED, je kolegicam in kole­gom predlagal sodelovanje pri zbiranju podatkov o vsak­danjem življenju v obdobju zamrznitve medsebojnih stikov, zastoja gospodarskega življenja, zaprtja kulturnih ustanov, trgovin, lokalov in tudi dogodkov v zvezi s kulturno dedišci­no. Prvi rezultati so bili objavljeni v Glasniku SED 60/2. Maj Dne 12. 5. 2020 je izšla prva številka Glasnika Slovenske­ga etnološkega društva 60/1 (2020) s tematskim sklopom Neevropske zbirke v slovenskih muzejih. Objavljena sta bila tudi spremenjeni Pravilnik o podeljevanju stanovskih Murkovih nagrad in razpis zanje. Junij in julij V mesecih brez posebnih dogodkov intenzivno pripravlja­no razstavo smo preselili na splet. Junija smo pripravili tudi prvi zahtevek in porocilo za Ministrstvo za kulturo RS in uskladili program za drugi del leta. Avgust V sklopu Izobraževalnih programov za študente in širšo javnost smo med 14. in 22. 8. 2020 skladno z epidemio­loškimi omejitvami pod vodstvom mag. Marka Smoleta (DS za ljubitelje etnologije v SED) izvedli 14. mednaro­dno raziskovalno poletno delavnico Etnološka dedišcina v prostoru doline zgornje Kolpe in Cabranke. Clanom in clanicam društva smo poslali poziv za 16. Vzporednice med slovensko in hrvaško etnologijo v organizaciji Hrvaškega etnološkega društva z nosilno temo Hrana in pijaca v casu krize – prakse pridelave, dis­tribucija, konzumiranje. September V prvi polovici meseca se je IO SED skupaj s hrvaškimi kolegi odlocil, da 16. Vzporednice med slovensko in hrva­ško etnologijo prestavi na prihodnje leto. Konec septembra (24. 9.) je bila 10. redna seja IO SED (po Zoomu). Glav­ni tocki dnevnega reda sta bila izvajanje programa SED za tekoce leto in prihajajoci dogodki: praznovanje 45-letnice SED in organizacija dogodka na dan ustanovitve društva, 22. 10. 2020, organizacija novembrskega festivala in pri­prava virtualne razstave ob praznovanju 45-letnice društva. Pripravljali smo se na podelitev Murkove nagrade, Mur­kovih listin in Murkovih priznanj, ki naj bi bila v Novem mestu, od koder prihaja lanska nagrajenka in letošnja gosti­teljica Ivica Križ. Komisija za Murkovo nagrado, priznanja in listine je na sestanku 25. 9. 2020 na podlagi petih prejetih predlogov in po njihovi preucitvi odlocila, da Murkovo na­grado podeli dr. Mariji Klobcar, Murkovi listini pa Matjažu Brojanu in Pevski skupini Cintare. Murkovega priznanja komisija ni podelila, ker zanj ni prejela nobenega predloga. Oktober Na zacetku meseca so clani IO SED soglasno potrdili pred- loge Komisije za Murkovo nagrado, Murkova priznanja in Murkove listine. Razmere so se zaradi ukrepov proti širitvi koronavirusa ves cas spreminjale, aktivnosti društva smo prilagajali vsakokratnim razmeram. Za podelitev je bilo vse pripravljeno – tako plakete kot vabila – izpeljava pa odvisna od takratnih ukrepov. Clani IO SED so potrdili sprejem dveh novih društvenih clanov. Clani so sprejeli sklep, da slavnostnega dogodka ob 45-letnici SED 22. 10. ob 11. uri v Narodni galeriji zaradi razmer ne bo, na ta dan ob isti uri pa bodo pripravili spletno srecanje. Virtualno razstavo ob praznovanju 45-letnice SED so pri­pravljali mag. Tita Porenta, Barbara Sosic in Miha Pece z racunalnicarjem Dominikom Cernelicem. Na seji se je raz­pravljalo o dopisu, ki so ga podpisali predstojniki osredn­jih etnoloških inštitucij in ga naslovili na Ministrstvo za kulturo. V dopisu, ki je bil objavljen v Glasniku SED 60/2, so podpisniki zaradi varovanja interesa etnološke in muze­ološke stroke in iz nacelnih razlogov izrazili svoj ugovor proti imenovanju direktorja Slovenskega etnografskega muzeja, ki nima etnološke oz. kulturnoantropološke iz- obrazbe. Ker ima tudi SED v strokovnem svetu SEM svojega zastopnika, smo se dopisu pridružili. Dr. Tanja Hohnec je posredovala iniciativo za varovanje kulturne dedišcine, dr. Saša Poljak Istenic pa je pozvala k sodelo­vanju pri spletnem dnevniku Vsakdanjik. 45 let Slovenskega etnološkega društva, 22. 10. 2021, ob 11. uri Osrednje praznovanje z naslovom 45 let Slovenskega etnološkega društva: Preteklost, sedanjost, prihodnost je potekalo virtualno. Na njem so spregovorili Alenka Cernelic Krošelj, dr. Janez Bogataj, dr. Mojca Kovacic, dr. Ingrid Slavec Gradišnik, dr. Jaka Repic, dr. Tanja Rožen- bergar, Barbara Urbanija in dr. Marijana Belaj (Hrvaško etnološko društvo). Udeležencev in udeleženk je bilo 55. Posnetek je na voljo na Youtubovem kanalu SED.11 https://www.youtube.com/watch?v=4qstAYx0RWE&t=27s Obletnica je odmevala tudi v medijih.22 Objava na RTV Slovenija v kulturi; https://www.rtvslo.si/4d/arhiv/174727085?s=tv, objava (27. 10. 2020) na Radiu Ognjišce: kulturni utrinki (dolžina 3.45); https://avdio.ognjisce.si/oddaja/ku_2020_10_27_45_let_Etnoloskega_drustva_Avgustin_Stegensek _predavanje. Med drugim je ko­nec meseca, 30. 10. 2020, Prvi program Radia Slovenija predvajal pogovor s predsednico SED Alenko Cernelic Krošelj. Z njo se je pogovarjala Andreja Cokl.33 Posnetek je na voljo na spletnem naslovu https://4d.rtvslo.si/arhiv/aktualna-tema/174728897. November Vse seje IO SED so od marca potekale po Zoomu. No­vembra so bila na dnevnem redu porocanja o preteklih do­godkih: o spletni podelitvi Murkovih nagrad in Murkove listine, o izidu GSED 60, o festivalu DEF in o spletni raz­stavi 45 let SED. November je vsako leto namenjen slovesni podelitvi sta­novskih nagrad, ki jo že nekaj let, ce je le mogoce, zdru­žimo s strokovno ekskurzijo pod vodstvom lanskoletnega Murkovega nagrajenca oz. nagrajenke. Letošnjo izvedbo smo tako nacrtovali v kraju, kjer živi in dela Ivica Križ – v Novem mestu. Zaradi epidemioloških razmer in spremlja­jocih vladnih ukrepov slovesne podelitve Murkove nagra­de, Murkovega priznanja in Murkove listine 2020 ni bilo; prejemniki so predstavljeni na spletni strani in Facebooko­vem profilu SED. Dr. Marija Klobcar je prejela Murkovo nagrado za izje­mne znanstvene in strokovne dosežke na podrocju etno­logije. Prejemnika Murkove listine sta dva. Matjaž Brojan je prejel Murkovo listino za ohranjanje tradicije slamni­karstva na Domžalskem in Mengeškem ter za izdajo dveh pomembnih monografij. Društvo Pevska skupina Cintare je Murkovo listino prejela za ohranjanje slovenskega ljud­skega petja in njegovo revitalizacijo. Prejemnikov Murko­vih priznanj v letu 2020 ni. Na dan podelitve je izšla druga številka Glasnika Slovenske­ga etnološkega društva 60/2 (2020), posvecena predvsem odzivom etnologov in muzejev na pandemijo koronavirusa. Virtualna razstava 45 let Slovenskega etnološkega društva, ki bi sicer morala biti postavljena in situ in se je v virtu­alno okolje preselila zaradi epidemioloških razmer, je od 18. 11. 2020 na ogled na spletni strani SED (www.sed­-drustvo.si). Gre za zacetek predstavljanja zgodovine SED ter njegovih številnih in raznolikih dejavnosti, saj jo bomo do polstoletnice društva leta 2025 redno dopolnjevali in nadgrajevali. Z njo nismo le raziskali in predstavili dru­štvene dedišcine in dosežkov, pac pa smo jih tudi ustrezno ovrednotili in interpretirali. Povecali smo dostopnost do društvenih vsebin in animirali clane za sodelovanje v na­daljnjem raziskovanju in zbiranju društvene dedišcine. Festival Dnevi etnografskega filma 2020, ki je bil priprav- ljen za izvedbo v Posavskem muzeju Brežice 10. in 11. 3. 2020, je bil v virtualni obliki realiziran med 9. in 22. 11.; dostopen je na www.def.si in www.sed-drustvo.si. Evidentirali smo 1729 ogledov, med njimi 1199 unikatnih gledalcev. December Etnološki vecer z Murkovo nagrajenko za življenjsko de­lo dr. Marijo Klobcar, višjo znanstveno sodelavko Glas­benonarodopisnega inštituta ZRC SAZU in docentko na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo, ki je bil predviden za december, smo virtualno izvedli 7. 1. 2021. Za­radi epidemioloških razmer nismo pripravili niti prednovo- letnega druženja clanov SED z zdravico prihajajocemu letu. Decembra je izšla nova knjiga iz zbirke Knjižnica Glasni­ka SED, letnik 54, in sicer monografija Organizacija pri­povedovanja v slovenskem prostoru avtorice Špele Frlic; knjigo je uredila mag. Anja Serec Hodžar. Spletna stran in facebook profil Izvedene so bile nujne nadgradnje in urejen dostop do vir­tualne razstave. Na Facebookovem profilu SED, ki ga upravlja dr. Anja Moric, smo zabeležili 95 objav. Povecalo se je število sle­dilcev, in sicer jih je bilo: 31. 12. 2019: 815; 28. 12. 2020: 894. Povecalo se je tudi število clanov Facebookove sku­pine, in sicer s 160 na 302 clana. Neizvedeni programi Odpovedati smo morali obe enoti nacrtovane mednarodne dejavnosti, prav tako pa smo morali prestaviti 16. vzpo­rednice med slovensko in hrvaško etnologijo, nacrtovane med 8 in 10. 10. 2020 v Slatini (Hrvaška). Delo IO SED in financna stabilnost SED IO SED se je na prvi seji januarja sestal v živo. Na njej smo potrdili tudi clanarino za leto 2020, ki je ostala enaka kot prejšnja leta. Izvedli smo še dve korespondencni seji in štiri po Zoomu. Clani IO SED so se za posamezne projekte sestali tudi loceno, npr. za pripravo praznovanja 45-letnice SED, pripravo spletne razstave ipd. Kot predstavnica SED in Skupnosti muzejev Slovenije je bila Alenka Cernelic Krošelj znova imenovana za clani­co Strokovnega sveta Slovenskega etnografskega muzeja in izvoljena za predsednico Sveta. V imenu Sveta in SED ter kot direktorica muzeja (Posavskega muzeja Brežice) je 11. 12. 2020 sodelovala tudi na spletnem dogodku Cemu služijo muzeji in galerije danes – javnosti ali samovolji ministra za kulturo? Alenka Cernelic Krošelj je kot predstavnica SED tu­di clanica Odbora za nesnovno dedišcino pri Nacionalni komisiji Unesca za Slovenijo. Udeležila se je dveh spletnih sestankov in aktivno sodelovala pri oblikovanju programa za leto 2021. Obvešcanje clanov je potekalo po e-pošti, 25 clanov ob­vešcamo tudi z »navadno« pošto. Stanka Glogovic, ki opravlja še številne druge manj vidne naloge, je clanom poslala 34 razlicnih obvestil. Konec leta smo opozorili na možnost razporeditve dela dohodnine za SED, kar je za društvo pomemben vir pri­hodkov. Še pomembnejši del so clanarine, zato se vsem bralcem oz. clanom društva zahvaljujemo za zvestobo in financno podporo. Skrb IO SED je tudi uspešno financno poslovanje druš­tva, kar je že nekaj let izziv predvsem zaradi kontinuira­nega zmanjševanja sredstev Ministrstva za kulturo. Kljub oviram pa smo tudi to leto koncali uspešno, k cemur je najvec prispevalo prostovoljno delo številnih clanic in cla­nov ter redno placevanje clanarine. Zahvala Leto 2020 je prav ob 45-letnici društva prineslo nove na­cine življenja in komuniciranja ter raziskovalnih metod in sodelovanja. Uspešnost leta lahko merimo z razlicnimi kriteriji. Zame kot predsednico je najpomembnejša podpora clanov ter aktivno in odlicno delo clanov in clanic Izvršnega odbora SED, obeh uredništev, nadzornega odbora in castnega raz­sodišca. Iskrena hvala vsem, ki ste sooblikovali razlicne programe, omogocili izvedbe ter se udeleževali raznovrst­nih aktivnosti. * Alenka Cernelic Krošelj, prof. umetnostne zgodovine ter univ. dipl. etnologinja in kulturna antropologinja, muzejska svetovalka, direktorica Posavski muzej Brežice in predsednica Slovenskega etnološkega društva; alenka.cernelic.kroselj@pmb.si. ** Stanka Glogovic, univ. dipl. etnologinja in kulturna antropologinja, prof. zgod., kustosinja, Posavski muzej Brežice, Cesta prvih borcev 1, 8250 Brežice, clanica SED; stanka.glogovic@pmb.si. Društvene strani Alenka Cernelic Krošelj in Stanka Glogovic Društvene strani Alenka Cernelic Krošelj in Stanka Glogovic Društvene strani Tita Porenta* 45 LET SLOVENSKEGA ETNOLOŠKEGA DRUŠTVA (1975–2020) Virtualna razstava Oktobra 2020 je Slovensko etnološko društvo obeleževalo 45-letnico delovanja. Dosedanje okrogle obletnice so vod­stva SED in clani razlicno praznovali, še nobena obletnica do sedaj pa se ni praznovala zgolj virtualno. Temu so bo­trovale jesenske neugodne epidemiološke razmere v Slo­veniji v že drugem valu pandemije covida-19. Kljub temu da je predsednici SED uspelo organizirati spletno srecanje z nagovori predstavnikov osrednjih slovenskih etnoloških inštitucij in kolegov iz Hrvaške, upamo, da je bila to pr­va in zadnja obletnica brez osebnih stiskov rok, svecane prireditve z nagovori »v živo« ter trkajocih se kozarckov rujnega. Poleg slavnostnega dogodka ob 45-letnici SED je IO v letu 2020 nacrtoval klasicno razstavo, na kateri bi se sprehodili skozi bogato delovanje našega društva, najprej v Ljubljani, potem pa z gostovanji po drugih institucijah, kjer so za­posleni slovenski etnologi. Kakorkoli smo idejo obracali, covid-19 je naše aktivnosti usmeril na splet. Zaceli smo snovati spletno razstavo. Táko, ki jo bomo gradili do dru­štvenega Abrahama in jo bomo tudi po tem kot nekakšen spletni društveni arhiv lahko sproti dopolnjevali. Spletna razstava naj bi bila odraz naše dejavnosti, uporabna za hi­ter dostop do informacij in spodbuda za še vec ogledov spletne strani SED. Vizija razstave oz. spletnega arhiva zajema vsebinski, tehnicno-oblikovni, vizualni (fotografski, filmski) in do­kumentarni del. Do obletnice je bil pripravljen vsebinski del, ki sva ga na podlagi pregleda objav v Glasniku SED pripravili avtorica clanka, sicer podpredsednica SED, in kolegica Barbara Sosic iz Slovenskega etnografskega mu­zeja, clanica IO SED. Barbara je pregledala vse Glasnike, ki so izšli med letoma 1975 in 1995, sama pa vse naslednje izdaje. Glede na programsko shemo SED sva vsebino raz­delili na naslednje sklope: 1. Pomembni dogodki, obletnice in in memoriam 2. Zbori clanov 3. Izobraževalne vsebine 4. Mednarodne povezave 5. Promocija 6. Izdane publikacije v Knjižnici Glasnika SED 7. Glasnik SED 8. Druge publikacije Med pomembne dogodke sva najprej uvrstili ustanovi­tev društva in vse »okrogle« obletnice. Zanimivo je bilo brskanje po društvenem arhivu, v katerem je ohranjen za­pisnik ustanovnega sestanka društva, pod katerim je pod­pisanih 33 slovenskih etnologov in ljubiteljev etnologije. Arhiv hrani tudi seznam ožje skupine desetih ustanovite­ljev, ki so poskrbeli za zagon novega društva. To so bili Angelos Baš, Ljudmila Bras, Slavko Kremenšek, Duša Krnel-Umek, Mirko Ramovš, Mojca Ravnik, Zmago Šmi­tek, Tanja Tomažic, Valens Vodušek in Sinja Zemljic-Go­lob. Ceprav se je urednica Glasnika SED Saša Poljak Iste­nic s sodelavkami trudila, da bi iz naših ustanovnih clanov izvabila še kakšen bolj trden spomin, pa je njihova bera skromnejša od pricakovane. Spomini petih kolegov, ki so se odzvali pozivu, so objavljeni tako v Glasniku SED kot na spodaj navedeni povezavi. V tej kategoriji sva zbrali tudi pomembne osebne in stro­kovne jubileje naših clanov in poslovilne besede preminu­lim kolegom. Vsakoletni in bienalni volilni zbori clanov so v 45 letih navrgli 17 predsednikov in ogromno društvenih funkcio­narjev, ki so kazali smer, po kateri se je ravnal program SED. Vsem predsedujocim bomo postopoma dodali ime­na podpredsednikov, clanov IO, nadzornih in castnih od­borov. Na zborih clanov smo potrjevali programska in financna porocila, sprejemali programe, nove clane in imenovali castne clane. Najvecjo težo programa preteklih let SED nosijo izobra­ževalni programi. Mednje sodijo strokovna srecanja, simpoziji, konference, znanstveni in strokovni posveti, delavnice, projekti, okrogle mize, etnološki veceri in stro­kovne ekskurzije – naše priljubljene rajže. Njihov seznam je izjemen. Mednarodne povezave so v prvi fazi usmerjene k naboru tem, ki smo jih obravnavali na slovensko-hrvaških vzpo­rednicah in na Dnevih etnografskega filma. Do sedaj smo skupaj s hrvaškimi kolegi organizirali že 15 simpozijev, 16. je lani odpadel iz znanih razlogov. Dneve etnografske­ga filma SED organizira od leta 2007. Med najbolj prepoznavno obliko promocije slovenske etnološke vede prav gotovo sodi murkovanje oz. sveca­na podelitev Murkovih nagrad, priznanj in listin, ki jo SED organizira od leta 1988. Struktura odlicij se je z leti spreminjala in dopolnjevala. Do leta 1994 smo podeljevali samo Murkovo priznanje, nato do leta 1999 še Murkovo listino. Tega leta smo zaceli podeljevati Murkovo nagra­do za življenjsko delo, Murkovo priznanje za enkratne znanstvene in strokovne dosežke, Murkovo listino pa za uspešno delovanje in podporo naših ljubiteljskih kolegov. Leta 2020 smo v razpisu razmišljali še o podelitvi Murko­ve študentske plakete. Na razstavi smo za zdaj podatke o Murkovih nagrajencih zbrali po posameznih letih, loka­cijah svecanih dogodkov, slavnostnih govornikih in, kjer je podatek znan, tudi o podeljevalcih nagrad. Do vkljuc­no leta 2020 je bilo Murkovih nagrajencev že 115. Caka naš še nabor clanov komisij, ki so prebirale kandidature in izbirale nagrajence. Prve publikacije v Knjižnici Glasnika SED so bile izda­ne leta 1980, in sicer kar štiri. Publikacije so izhajale ob­casno, kakšno leto tudi vec hkrati. Do leta 2020 je izšlo 54 številk strokovnih in znanstvenih etnoloških in kulturno­antropoloških besedil. Knjižnico Glasnika SED je do sedaj urejalo 12 urednikov skupaj s številnimi clani uredniškega odbora. Osrednje znanstveno in strokovno glasilo Glasnik SED izhaja že od leta 1956, sprva s štirimi številkami letno, za­tem pa razlicno glede na energijo urednikov in financne zmožnosti SED. Zbrali smo podatke o glavnih in odgovor­nih urednikih: 13 uredniških ekip je do sedaj izdalo 60 let­nikov Glasnika SED. Izpisali smo tudi tematske številke. SED je obcasno izdalo tudi nekaj drugih publikacij, ki so prav tako vkljucene v razstavo. Vse do sedaj zbrane podatke je bilo treba za objavo na spletni strani smiselno strukturirati. To tehnicno delo sta odlicno opravila Miha Pece z racunalnicarjem Domini­kom Cernelicem, skrbnikom naše spletne strani. Razstavi sta dodala virtualno vošcilo predsednice SED ob 45-letnici društva in uvodni nagovor Saše Poljak Istenic. Sledi seznam dosedanjih predsednikov SED, drugi podatki pa so strnjeni v zavihku Kronologija. V društvenem arhivu je Zora Slivnik Pavlin poiskala še nekaj starejših fotografij. Sledijo že omenjeni spomini ne­katerih ustanovnih clanov in posnetek spletne obletnice 22. oktobra 2020. Zametek spletnega arhiva SED je na ogled na povezavi https://www.sed-drustvo.si/virtualna-razstava. V nasled- njih letih se bo arhiv dopolnjeval še z natancnejšim pregle­dom in digitalizacijo arhiva SED, ki bo omogocil tudi do­dajanje dolocenih dokumentov in fotografij ter linkov na posamezne zanimivejše objave v Glasniku SED ali drugih medijih. Realizacija te vizije pa je odvisna od vseh nas, od naših idej, volje in sodelovanja pri pisanju spominov in zbiranja fotografskega in drugega gradiva, ki bo bogatilo našo samozavest in predajalo vrednote naslednjim genera­cijam etnologov in kulturnih antropologov. * Tita Porenta, mag. etnologije, muzejska svetnica, dokumentalistka, Muzeji radovljiške obcine; tita.porenta@mro.si. Društvene strani Tita Porenta Društvene strani Tomaž Simetinger* ETNOLOŠKI VECER Pogovor z Murkovo nagrajenko Marijo Klobcar Eden zadnjih dogodkov, ki ga v letu pripravi Slovensko etnološko društvo, je pogovor z Murkovim nagrajencem oz. nagrajenko. Tudi letos bi bilo tako, ce ne bi nacrtov prekrižala epidemija. Ne le da ni bilo slovesne podelitve Murkovih nagrad in priznanj, tudi predstavitev nagrajenke se je prenesla v januar in, kot vecina javnih dogodkov, tudi na splet. Komisija za Murkovo nagrado, priznanja in listine Slo­venskega etnološkega društva je za leto 2020 na podlagi prispelih predlogov Murkovi listini podelila Pevskemu društvu Cintare in Matjažu Brojanu. Najvišje priznanje, Murkovo nagrado za leto 2020, je prejela doc. dr. Marija Klobcar. Sedmega januarja 2021 ob 18. uri smo pogovor z letošnjo nagrajenko in njeno predstavitev spremljali kar prek spletne aplikacije, in sicer iz Šalamunovega centra Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti na Cankarjevi 5 v Ljubljani. Pogovor je potekal kot potovanje med nagra­jenkinim zasebnim in strokovnim svetom. Že uvodoma se je izkazalo, da jo je pesem že zelo zgodaj zaznamovala. Vzrok za njeno še danes dvojno ime Marjanca in Marija je znana popevka O, Marijana, ki je bila v casu njenega otroštva izjemno priljubljena. Oce jo je po tej popevki poimenoval Marjanca, takratni mekinjski župnik pa jo je krstil za Marijo. In kot sama pravi, se je uradnega imena Marija, kljub temu da jo vecina pozna kot Marjanco, scasoma le nekako privadila. Njene rodbinske korenine segajo v osrednjo Slovenijo, na­tancneje v Kamnik po materini in v Prekmurje po ocetovi strani. Mati, akademska slikarka, je bila priznana slikarka v podjetju, kjer so izdelovali kamniške majolike. Tako je ta kreativni umetniški duh prešel tudi na Marijo, ki si je že v casu šolanja med pocitnicami s poslikavami majolik služila postranski zaslužek. Ta želja po ustvarjanju, kot je povedala, je ni zapustila niti do danes. Ce je bila njena mati bolj umetniškega duha, pa je oce poskrbel, da je Marija pristala na etnologiji. Kot jezikoslovec je veckrat beležil besedišce in druge prekmurske kulturne prvine ter bil zelo povezan tudi z etnologom dr. Vilkom Novakom. Prav ta tesna povezava med ocetom in prof. Novakom pa je Marijo po skoraj na­kljucju pripeljala do vpisa na študij etnologije. Že na poti iz Kamnika v Ljubljano, kamor se je šla vpisat na študij slovenšcine in francošcine, ji je oce predlagal, naj gre raje študirat etnologijo. Njegove besede so se uresnicile in leta 1997 je Marija Klobcar tudi doktorirala z disertacijo Kam­nicani med izrocilom in sodobnostjo. Med dobro uro trajajocim pogovorom je sama veckrat poudarila svoj socialni cut, ki jo je spremljal že od otro­štva. Tega je vedno znala preplesti tudi s strokovno pot­jo, zato so med drugim v njenem fokusu vedno vprašan­ja razmerij med bogatimi in revnimi, med delavstvom in mešcanstvom, med urbanim in ruralnim itn. Brez dvoma, kot potrjuje tudi sama, je na to mocno vplival tudi njen profesor dr. Slavko Kremenšek. Plod tovrstne strokovne usmeritve in fokus iskanja razlik med družbenimi skupi­nami je njena monografija Kamnicani med izrocilom in sodobnostjo: Življenje Kamniških mešcanov od leta 1880 do druge svetovne vojne, ki je izšla leta 1998. Med zgodnejšimi deli, ki jih je podpisala, je bila Etnološka topografija slovenskega etnicnega ozemlja: 20. stoletje: Obcina Domžale. Leta 1989 izdano delo je osredinjeno predvsem na obmocje Domžal, kjer je med letoma 1996 in 1998 delovala kot pooblašcena sodelavka Zavoda za varstvo kulturne dedišcine Kranj. Tega obdobja v njenem življenju ni zaznamovano le strokovno delovanje, ampak tudi ustvarjanje družine. Marija Klobcar je namrec mati petih otrok in, kot je povedala, je bilo potrebe velike dru­žine veckrat zelo naporno usklajevati z zahtevami službe. Temelj etnološkega raziskovalnega dela, terenska izku­šnja, je kljucna tako za razumevanje, dokumentiranje, raziskovanje kot delovanje etnologa in kulturnega antro­pologa. Vsak raziskovalec do terena vzpostavi svoj odnos. Marija Klobcar je ena tistih etnologij, ki se je na svojem terenu veckrat vracala k istim skupnostim in posamezni­kom ter tako scasoma zgradila drugacen pogled na raz­iskovane pojave. Kot pravi sama, so ji domacini vcasih šele po veckratni vrnitvi povedali dolocene prej neznane informacije. Tak prostor njenega nenehnega terenskega vracanja je bil Kamnik z okolico. Tukaj je tudi nastalo nje­no delo Na poti v Kamnik (2016). Etnološko-folkloristicna študija omenjenega okolja se poglablja v odnose med raz­licnimi družbenimi skupinami in jih odstira skozi preteklih 200 let. Leta 2017 je zanjo prejela tudi nagrado Odlicni v znanosti. Istega leta je knjigo dopolnila še z izborom pe­smi na zgošcenki Hodili so jih poslušat. Še globlje v glasbeno-pesemsko zgodovino ustvarjanja nas popelje Marijina zadnja študija Poslušajte štimo mo­jo (2020). Leta 2020 je zanjo prav tako prejela nagrado Odlicni v znanosti. Delo odpira razlicne poglede na med­sebojne odnose med kmeckim prebivalstvom in plem­stvom, tehnicne inovacije pri posredovanju informacij, služenje z izvajanjem in uprizarjanjem pesmi, fascinacijo nad nasiljem, vpliv naravnih nesrec na glasbeno-pesemsko ustvarjalnost. Fenomen potujocih godcev je mocno za­znamoval razvoj glasbe tudi na današnjem slovenskem etnicnem ozemlju. V nekaterih primerih se je, kot ugo­tavlja avtorica, iz predfevdalnega casa prenesel vse do sodobnih godcevskih praks. H kompleksnosti nastajanja glasbeno-pesemske krajine skozi cas in prostor se Marija Klobcar v svojem raziskovanju nenehno vraca. Ob tem ji, kot je povedala, raziskovanje in pisanje pobereta veliko moci, zato se v takih trenutkih najraje zatece na vrt, kjer jo stik z zemljo napolni z novimi idejami in energijo. Zdaj pa se že ozira k novim projektom. Njene raziskovalne poti jo bodo še naprej vodile k raziskovanju razlicnih na glasbeno izrocilo in ustvarjanje nevezanih naravnih pojavov, kot so potresi in nastanki ali usihanje jezer. Vecerni pogovor je zacela in ga tudi koncala predsednica SED Alenka Cernelic Krošelj. Poleg zahval in dobrih želja v novem letu je vsem predala tudi pozdrave prof. Slavka Kremenška, skupaj z željo, da se cim prej srecamo tudi v živo. * Tomaž Simetinger, dr. etnologije, samostojni podjetnik; tomaz.simetinger@gmail.com. Društvene strani Tomaž Simetinger Društvene strani Zora Slivnik Pavlin* ŽIVEL PUST! Virtualna ekskurzija SED na Opcine pri Trstu SED vsakoletno delo zacenja z nekoliko lahkotnejšim vstopom v pestro, že jeseni nacrtovano leto, in sicer s pustno ekskurzijo, tokrat prvic virtualno! Pustne ekskur­zije so sprejete z vznemirjenjem, ki se nam ob pustnem casu nepricakovano zaleze pod kožo. Zacutimo veselje in navdušenje ob bližajoci se pomladi, pustovanja in pusti pa sprostijo to vznemirjenje, saj res preganjajo zimo oziroma jo lovijo za rep! Že lani smo se po posvetu s kolegicami in kolegi, ki že dalj casa preucujejo pustne šege in navade po razlicnih kra­jih Slovenije, odlocili, da letos obišcemo svoje rojake na Opcinah pri Trstu. Žal so morali letošnji 54. Kraški pust zaradi vladnih ukrepov ob koronavirusu odpovedati, s tem pa je odpadlo tudi naše druženje. Kdo bi si mislil, da bodo protikoronski ukrepi tako dolgotrajni, da bo pust na Opci­nah odpovedan, da se zato ne bomo mogli udeležiti pust­nega sprevoda ter se kot prejšnja leta prepustiti pustnim norcijam. Ker nismo imeli druge izbire, smo se odlocili, da vsaj z virtualnim obiskom Kraškega pusta popestrimo turobnost karantene in se po Zoomu spustimo v pustno norcavost. Ker se je letošnji pustni teden zacel že v prvi polovici februarja (11. 2.– 17. 2.), je bilo treba z dogovori pohiteti. Po nekajkratnih pogovorih s kolegico Martino Repinc, ki je zaposlena na RAI, sem dobila vse podatke o glavnih pobudnikih Kraškega pusta, predvsem pa njen pristanek za sodelovanje in vodenje Zoom predstavitve. Tudi Igor Malalan, gost in sedanji predsednik karnevalskega od­bora Kraškega pusta, je ob letošnjem razocaranju zaradi odpovedi prireditve in mrtvilu ob protikoronskih ukrepih pokazal veliko zanimanje za našo pobudo in željo, da o prireditvi izvemo kaj vec. Prireditev Kraški pust se je v letih delovanja spremenila v vecji pustni sprevod, ki ne predstavlja samo slovenske skupnosti na Krasu, je tudi manifestacija slovenstva in njegove identitete na tržaškem Krasu. K sodelovanju sem povabila tudi dr. Jurija Fikfaka, ki je pustovanje strokovno opredelil; kot raziskovalec na ZRC SAZU je podrobneje prouceval šege in navade v zaledju Trsta in na Opcinah. Za tehnicno podporo je skrbel Miha Pece z ZRC SAZU. Prireditev Kraški pust je že od njenih zacetkov tako idejna zasnova kot organizacija in izvedba v Italiji živece sloven­ske manjšine. Je festival slovenstva na Krasu in Opcinah. Dr. Jurij Fikfak je razložil, da je karneval italijanski naziv za slovenski kraški pustni sprevod. Je mešanica mestnega in podeželskega ter ucinkuje na urbani in ruralni ravni. To prireditvi daje pristnost in domacnost, kar je najbrž tudi razlog za veliko zanimanje tako domacinov kot tujcev. Slovenska skupnost v Trstu živi s Kraškim pustom, se ga vsako leto na novo veseli in množicno udeležuje. Prav tako se prireditve z veseljem udeležujejo tudi Italijani iz Trsta in od drugod. Ljudska kultura je prevratna in se upi­ra ideološkim vplivom, zato se vsa morebitna nesoglasja, politicne in ideološke ovire ob prireditvi izgubijo, ljudi druži veselje, želja po zabavi ob domaci hrani z miškami (»fancli«) in flancati (»štraubli«); množica se sprosti ob norcavosti pustarjev in se veseli prihoda pomladi. Zacetki Kraškega pusta segajo v daljno leto 1966, ko se je na seji odbora za upravljanje Prosvetnega doma na Opci­nah sestalo nekaj zavzetih posameznikov in sprejelo pobu­do veterinarja Križnica, ki je dobro poznal kraške vasi in Kraševce, za enotno in združeno pustovanje. Za pobudo se je zavzelo nekaj vidnejših slovenskih izobražencev iz Trsta (Hlavaty, Vremec, Wilhelm, Križnic) in v takratno kulturno dogajanje kot del slovenske dedišcinske identite­te vkljucilo tudi pustovanje. Pobuda je takrat prvic zdru­žila Slovence v tem delu Italije, vendar se brez nekaterih posameznikov in njihovega navdušenja ter volje še tako dobre pobude težko udejanjijo. Ceprav Kras ne pozna znacilnih pustnih likov (npr. škoromati, lavfarji), se je na Opcinah pustovalo že pred 1. svetovno vojno. Takratni vaški pusti so hodili po vaseh oz. imeli svoje obhode in pustne kase (blagajne). Pustovali so predvsem moški in neporocena dekleta. Tako je bilo do vzpona fašizma v 20. letih, ko je pustovanje iz strahu zamr­lo. Pustnih plesov, ki so jih organizirali fašisti, se Slovenci niso udeleževali. V vojnem casu se ni pustovalo, šege so, a le v manjšem obsegu, zaceli obujati šele po letu 1946, tudi zaradi kominforma, ki je predvsem iz politicnih in ideolo­ških razlogov za skoraj 20 let zavrl pustna in druga dogajan­ja, povezana z letnimi šegami in navadami. Pobudo odbornikov Prosvetnega doma na Opcinah so le­ta 1966 ljudje navdušeno sprejeli in se takoj lotili priprav na skupno, tokrat združeno pustovanje slovenske skupnos­ti v Italiji. Leta 1968 je zadruga Naš Kras spodbudila tudi ustanovitev Kraške ohceti; gre za dva pomembna dogodka v življenju zamejskih Slovencev na Krasu, na kar so zelo ponosni! Obe prireditvi sta pomembni za slovensko skup­nost, ne samo za starejše, pac pa tudi mlajše, ki se ob vseh dejavnostih ucijo od starejših, se družijo in socializirajo, vsi skupaj pa na tem prostoru ohranjajo svojo skupno identiteto. Prvega Kraškega pusta leta 1967 se je udeležilo 17 z ze­lenjem skromno okrašenih voz iz vec slovenskih vasi v Italiji. Prireditev se je iz leta v leto ohranjala, se razvijala in spreminjala, vse do letos, ko bi morali izpeljati že 54. Kraški pust. Pri izdelavi pustnih voz sodelujejo skoraj vsi prebivalci slovenskih vasi. V ustanovljenih vaških pustnih odborih se dogovorijo o vseh podrobnostih, od teme do teh­nicne in kostumske izvedbe; že vsaj pol leta pred pustom se lotijo izdelave pustnih voz, mask in kostumov. Tu prihajajo na dan domišljija, izvirnost in spretnost pustarjev. Na za­cetku se srecujejo dvakrat tedensko, proti koncu priprav pa vsak dan, razen ob nedeljah. Vcasih je bila tema voza ali skupine strogo varovana skrivnost in nihce ni smel vedeti, s cim in kako se bo posamezna vaška skupnost predstavila. Poleg satiricnih upodobitev voz so v povorki predstavlje­ne tudi mnoge druge vsebine, zgodbe in aktualni dogodki iz sveta politike ali vsakdanjega življenja. Nekatere vasi se predstavljajo samo z maskami in v doma izdelanih kostu­mih ter z razlicnimi plesnimi in gibalnimi koreografijami, ki jih vodijo za to usposobljeni ljudje. V pustne priprave so vkljuceni tudi vrtci, osnovne šole in tudi osebe s posebnimi potrebami, ki se vodeno pripravljajo na skupni pustni do­godek. Vse, kar posamezne vaške skupnosti predstavijo v povorki, rocno izdelujejo v dolgih popoldnevih in vecerih, vsaj pol leta pred prireditvijo. V povorko so vkljucene tudi pihalne godbe in drugi glasbeniki. Poleg znanja in inova­tivnosti tu prihaja na dan tudi velika tekmovalnost, saj se pustarji vsako leto potegujejo za prestižni naziv najlepšega in najbolj domiselnega voza in skupine. Organizacijski odbor je zato že pred leti ustanovil petclansko komisijo, ki odloca o zmagovalnem liku, vozu ali skupini. Ker so se vsako leto prepirali o zmagovalcih, se je odbor odlocil, da se bodo neznani clani komisije po­mešali med gledalce. Pred koncem prireditve se sestanejo na dvorišcu Prosvetnega doma (pustnem borjacu) in do­locijo zmagovalca. Ocenjujejo izvedbo voza, idejo, skrito misel, satiro, kostumsko podobo, koreografijo itd. Kljub temu ob razglasitvi zmagovalcev obiskovalci in udeležen­ci, razocarani nad izborom komisije, negodujejo. Na Kraškem pustu je v casu nekdanje Jugoslavije sode­lovalo mnogo pustnih voz in pustarjev iz slovenskih ob­mejnih krajev. S samostojnostjo Slovenije se je to v ve­liki meri izgubilo, stroške izdelave kostumov zdaj nosijo posamezniki in ne vec obcine. Odbor Kraškega pusta si tovrstnega sodelovanja želi še zlasti z bližnjimi kraji iz Slovenije, veseli pa so tudi pustarjev iz bolj oddaljenih krajev. Ti ne tekmujejo, se le predstavijo in s prikazom drugacnih, izvirnejših pustnih likov popestrijo dogajanje. Pustarjev iz Benecije in Rezije ni na Kraškem pustu, saj se ne želijo udeleževati pustnih povork zunaj svojega kraja. Kraški pustarji se zaradi visokih stroškov izdelave posa­meznih pustnih voz, mask in kostumov pogosteje udeležu­jejo pustnih sprevodov (karnevalov) v drugih krajih, npr. v Sovodnjah, Tržicu itd. Z morebitnimi placili in nagradami lahko poplacajo del stroškov za izdelavo pustnih likov. Šestdnevno pustovanje se konca na pepelnico, ko pusta pokopljejo. Tudi te velike norcave prireditve se udeleži množica obiskovalcev. Zadnja leta Obcina Trst Kraškemu pustu pomaga s tehnic­no podporo, Deželna vlada Furlanije - Julijske krajine pa z denarnim prispevkom. Ker ga morajo uporabiti po vseh predpisih (zavarovanja, varovanja in druge administrativ­ne obveznosti), jim od tega ostane le malo sredstev; za do­koncno izvedbo morajo sredstva pridobiti na druge naci­ne. Organizacijski odbor Kraškega pusta dobro poskrbi za varnost gledalcev, pustni sprevod in obcinstvo sta locena, v primeru slabega vremena sprevod prestavijo na ugodnej­ši cas, ker visoki pustni vozovi težko kljubujejo burji. Prireditev Kraški pust je še zlasti v zadnjih letih dobro medijsko pokrita, za kar poskrbijo TV Koper – Odprte meje, TV Ljubljana, RAI, Primorski dnevnik, Il Piccolo idr. Kraški pust je na svoji spletni strani vpogled v pust­no dogajanje omogocil širšemu krogu ljudi, ob 40-letnici so izdali knjižico Iz preteklosti v bodocnost: 10, 20, 30, 40 let Kraškega pusta (2008) avtorice Sare Perini, leta 2017 pa so posneli predstavitveni film Pust je naš v režiji Petra Verca. Na prvih prireditvah Kraški pust je sodeloval novinar RTV SLO Igor Gruden, po cigar zaslugi se je ohranilo veliko crno-belega fotografskega gradiva. Po­memben je tudi prispevek fotoreporterjev in novinarjev: Maria Magajne, tržaškoslovenskega fotoreporterja, ki je bil do 80. let 20. stoletja s svojim fotoaparatom in posnetki glavna osebnost prireditve, filmarja samouka Aljoše Žer­jala iz Škednja, ki je s svojimi posnetki na filmskem tra­ku ohranil pustovanja iz 50. in 60. let v Škednju, Dušana Jakomina, duhovnika in prosvetnega delavca iz Škednja, kjer je ustanovil in vodil etnografski muzej ter pripravil vec oddaj s posnetki pustovanj v Trstu, na Opcinah in Škednju, ter Edija Šelhausa, slovenskega fotografa in fo­toreporterja, ki je v Trstu deloval do leta 1955. Ceprav predstavitev po Zoomu ne odtehta obiska kraja in ljudi, ki so gibalo pustne prireditve, smo se morali le­tos žal zateci k tovrstni predstavitvi pustnega dogajanja. Kljub temu so nas spretni sogovorniki z besedami in s fo­tografijami popeljali na prireditev in nam odstrli delcek življenja tamkajšnje slovenske skupnosti. Vec o Kraškem pustu si lahko ogledate na spletni strani: www.kraskipust.org, film o kraškem pustu na: https:// www.kraskipust.org/pages/video.php?lng=si&da­te=2017&id=18, posnetek virtualne ekskurzije pa na: htt­ps://www.youtube.com/watch?v=BrtsDe7W0FU. * Zora Slivnik Pavlin, univ. dipl. etnologinja, vodja Delovne skupine SED za strokovne sestanke in ekskurzije; zora.slivnik@gmail.com. Društvene strani Zora Slivnik Pavlin Karnevalski voz iz Sovodenj ob Soci na Kraškem pustu (foto: Marko Civardi, Foto video Trst 80, 2020). Društvene strani Zora Slivnik Pavlin Vsi na volišca – Kraški pust (foto: Radivoi Mosetti, Foto video Trst 80, 2020). Etnologija je povsod Iztok Ilich* Družinska hiša v Gornji Radgoni (foto: Janko Šlebinger, 1909). Janko Šlebinger s soprogo Olgo (avtoportret, 1909). BOŽIC 1949 Z DANAŠNJE RAZDALJE Sredi decembra 2020 je sestra, umetnostna zgodovinarka Breda Ilich Klancnik, varuhinja naše družinske komuni­kacijske dedišcine11 Poleg vrste clankov in strokovno pripravljenih razstav v Ljubljani, Mariboru, Radgoni in Ormožu je velik del doslej pregledanega gra­diva, predvsem pisemske in fotografske zapušcine, objavila leta 2017 v monografiji Podobe iz albuma družine Simonic-Šlebinger. Tudi tam je bilo izhodišce pismo strica dr. Vladimirja Šlebingerja, uglednega elektroinženirja in strokovnjaka za elektrarne, mlajšima sestrama, ag­ronomki Veri in Zorki, za sedemdeseti oziroma šestdeseti rojstni dan 12. 12. 1981 – obe sta bili rojeni na isti dan, deset let narazen! – ohranjenih pisem, dopisnic in drugih sporocil, ki so družini po mamini strani od zadnje cetrtine 19. stoletja pomagala ohranjati stike med Dunajem, Ljub- ljano in Štajersko – zbirki dodala pomemben dokument. Prepisala je pismo dedka Janka Šlebingerja iz Gornje Rad­gone hcerki Zorki, moji mami, v Maribor, in ga nam po­tomcem razposlala po e-pošti. Vrsto pisem in drugih doku­mentov iz življenja družine Šlebinger – zacenši z ocetom Šlebingerjeve soproge Olge, bibliografom in kustosom v Vseucilišcni knjižnici na Dunaju, dr. Francem Simonicem – so shranili in pozneje objavili tudi nekateri drugi clani družine.22 Zacetnica zapisovanja družinske zgodovine, kakor jo je mogoce izlušciti predvsem iz številnih pisem, je bila sestricna, pedagoginja ddr. Barica Marentic Požarnik, ki nam je vsem sorodnikom leta 1977 podarila skrbno sestavljen album Babicina beseda. Leta 2018 je ta rocno prepisan, zložen in razmnožen, lepo vezan spominski šopek z nekaj dodatki izdala še enkrat. Predvsem zato, ker je bil na koncu dodani rodovnik zaradi širjenja najmlajšega rodu in na novo odkritih podatkov potreben dopolnil. Skrbno in z nekoliko tresoco se roko napisano pismo, ki je tukaj v osredju, kljub težavam vedro in duhovito, nosi datum 27. december 1949. Napisano je bilo med božicem in novim letom, ko je bila stiska v marsicem vecja, kot je dandanašnji, ko se skušamo rešiti iz krempljev nevidnega virusa, ki – po svoje pravicno! – ne prizanaša nikomur. Zdaj se krešejo mnenja, katere trgovine in dejavnosti naj bodo odprte, ali so na primer avtopralnice ter frizerski in pedikerski saloni za spodobnejše preživetje praznikov po­membnejši kot knjigarne in muzeji. Ali je res bolj varno in zdravo, da šola pocaka še nekaj tednov? In ali bodo tega zacasnega pripiranja vrat vsi enako veseli?! Leto 1949 – s štirimi prej in še z nekaj poznejšimi – je bilo pravzaprav bolj »demokraticno«: z izjemo oblastne vrhuške se je velika vecina ljudstva soocala z bridkim po­manjkanjem najosnovnejših dobrin. Ce je komu še uspelo skriti kak priboljšek, je trepetal v strahu, da ga odkrijejo. Božic in novo leto se za to seveda nista menila. Prišla sta in minila, pri cemer je bilo vsako darilce, zlasti za otroke, neizmerno dragoceno. Za boljše razumevanje pisma v nadaljevanju dodajam ne­kaj pojasnil o nastopajocih: prof. dr. Janko Šlebinger, moj dedek, je bil bibliograf, leksikograf, literarni zgodovinar in urednik. V dijaških in študentskih letih je bil tudi eden naj­marljivejših zbiralcev gradiva iz Slovenskih goric in Prle­kije za Štrekljevo zbirko slovenskih narodnih pesmi. Do le­ta 1925 je bil gimnazijski profesor, nato do upokojitve leta 1947 knjižnicar, vecino casa ravnatelj Študijske in po po­stavitvi Plecnikove palace Narodne in univerzitetne knjiž- nice v Ljubljani tudi njen ravnatelj. V Ljubljani je živel s hcerko Vero in njeno družino, njegova žena, moja ba­bica Olga, pa je vojno preživela v družinski hiši v Gornji Radgoni ob Muri na Štajerskem. Do jeseni 1943 sta bili to dve državi, do maja 1945 pa je bilo vse nemško. V takšnih razmerah je bilo ohranjanje stikov zelo težavno, a so vsaj najnujnejša sporocila le prihajala z ene strani na drugo in nazaj. V ospredju so bile redke dobre novice, slabe pa so si, ce se je le dalo, raje zamolcali, da bi eni drugim pri- hranili vsaj nekaj skrbi. Po upokojitvi se je dedek že zelo nacetega zdravja preselil k ženi v Radgono. Olga Šlebinger je bila leta 1879 na Dunaju kot prva hci rojena v zavedni slovenski družini bibliografa dr. Franca Simonica. Ceprav ni hodila v slovenske šole, se je v do­macem okolju in z branjem tako dobro naucila slovensko, da je možu lahko pomagala pri njegovem bibliografskem delu in urejanju knjižnice. Tudi Zorka Šlebinger, porocena Ilich, je bila bibliotekarka. V okupirani Ljubljani je spoznala moža Milovana in mu, medtem ko je bil v partizanih in je konec vojne docakal v taborišcu Mauthausen, rodila sina Bojana. Leta 1946 je sledila sestra Breda in leto pozneje še jaz. Nacionalizacija imetja omice, ocetove mame v Mariboru, je družino poleg drugih težav spravila v hudo stisko. Zato so mene poslali k dedku in babici v Radgono, kjer je bilo za mleko, sadje in drugo hrano precej lažje kot v mestu. Micika je bila pred vojno služkinja, preprosta, a srcna žen­ska, ki je potem kar ostala pri hiši. Hibler pa so se pisali lastniki gostilne nasproti avtobusne postaje. Tam je bila v casih brez telefonov – le kak nujen telegram se je dalo poslati – pomembna informacijska tocka, avtobusni šoferji in kondukterji pa prenašalci sporocil. Tudi ce je z njimi iz Ljubljane ali Maribora prispel kak paket, je pocakal pri Hiblerju, slab kilometer od naše hiše, da ga je nekdo prišel iskat. Kar je bilo lahko povezano tudi z nevšecnostmi, kot razkriva v celoti navedena vsebina pisma v nadaljevanju: »Ljuba Zorka in Tvoji! Hvala Ti, da si nam tako izdatno pomagala k dostojni po­castitvi tradicionalnega (miklavže)božicevanja! Micika je v prijetni slutnji šla pravocasno pogledat na avtopostajo k Hiblerju in našla tam Tvoj paket; oskrbela je smrecico, ki jo je mama bogato okrasila in po opravljenih ceremonijah je dobil glavno besedo Iztok, ki je bil od zacudenja nad darovi preradodarnega Božicka kar ves iz sebe: vsakemu je moral pokazati svojo sreco in mi stari invalidi smo jo delili z njim v lepih spominih na davne case. Mala potica pa še caka njemu za priboljšek, kakor tudi sladkorcki, ki še deloma krasijo smrecico. Prijetno nam je bilo, da si se radodarno spomnila naše požrtvovalne Micike, ki je nismo mogli mi z nicemer obdarovati, ker naroceno blago še iz Ljubljane ni dospelo. Tako smo lepi praznik vsi skupaj pre­živeli v primernem pesniškem razpoloženju, in upamo, da je bilo pri Vas enako prijetno. Z zadnjo pošiljko kulturniškega mesa iz Ljubljane smo imeli nesreco. Vera nam je sicer sporocila, da hoce posla­ti živilske dobrote za nas preko Tebe, ni pa povedala kaj dolocenega glede termina. In ker nas tudi Ti tokrat nisi s kako dopisnico opozorila na pošiljko z avtom in nova na­takarica pri Hiblerju ni znala za naše bivališce, se je zgo­dilo, da je paket ležal ves teden na postajališcu pri Hib- lerju, preden se je našel pravi lastnik, in se je vsebina, ra­zen steklenice z oljem, temeljito pokvarila. K sreci nas je rešil iz zadrege domaci pujs z lastno življenjsko žrtvijo. Lepo zimsko vreme in topla pec nama starima pomagata vzdržati še nekako ravnotežje na tehtnici zdravja in bole­zni: meni v postelji in pri dnevnih izletih po spalnici, ma­ma pa uganja fizkulturo po kuhinji in v njeni bližini okolici v spremstvu kašlja in bolecih nog. Želim, da bi smel na enak nacin preživeti še vseh 365 dni v novem letu 1950. Vam vsem pa želimo z najlepšimi pozdravi, da Vam prinese novo leto le sreco in trdno zdravje Vaši iz dna srca Vam vdani Šlebingerji z Iztokom vred. Na koncu moram dodati, da se je dedkova želja glede leta 1950 izpolnila: preživel ga je – vendar z napredujoco slad­korno boleznijo, za katero takrat ni bilo zdravila, vedno bolj priklenjen na posteljo. Svoje je prispevalo tudi po­manjkanje, ki je omejevalo možnosti za priporoceno diet- no prehrano, tako da praznika našega najvecjega pesnika, ki mu je še sestavljal bibliografijo, v naslednjem letu ni vec docakal. Umrl je 3. februarja 1951. Takrat nisem bil v Radgoni, poslali so me v Maribor, ker je bil dedek v zadnjih mesecih že tako slaboten, da je bila moja razposajenost zanj prevec. Skrbelo ga je, da se med igro s knjigami, ki sem jih, ker skoraj ni bilo drugih igrac, zlagal v hiše in mostove, ne bi približal žareci peci in se opekel. Ta pec je bila nekaj posebnega: velik plocevinast sod, v katerem so najbrž med vojno prevažali gorivo, na­polnjen z žagovino, ki ni gorela, ampak pocasi tlela. V sre­di je bila, ce se ne motim, do dna speljana cev za dovajanje zraka, ki je nato malo pod stropom, kot dodaten »radia­tor«, vodila do odprtine v dimniku nad lepo staro lonceno pecjo, ki pa je bila ocitno tako razpokana, da ni vec rabila svojemu namenu. Iz soda je puhtela takšna vrocina, da ni bilo bojazni, da bi se ji prevec približal, kar pa ni pomirilo bolnika, da se ne bi v postelji vedno znova dvigoval na komolce in me z že slabotnim glasom podil stran. V poznejših letih, do zacetka osnovne šole v Mariboru in nato vsake pocitnice do smrti babice Olge leta 1967 sem preživel v Radgoni. Od 70. let tudi s svojo družino. Iz naj­zgodnejših let se najbolj spominjam zim. Bile so še »pra­ve« zime, da je škripal sneg pod nogami. Ob najhujšem mrazu je poledenela tudi cesta. Ker še nismo imeli vodo­voda, sem hodil z vedrom k vodnjaku na sosednjem dvo­rišcu tako, da sem si pot po stopnicah in cez cesto posipal s pepelom. Ledeno je bilo tudi v hiši, saj smo z loncenima pecema ogrevali le spalnico in kuhinjo, tako da so se na oknih v drugih prostorih delale imenitne ledene rože. Ce sem jih spraskal z nožicem, so se do jutra že preoblikovale v nove ornamente. Z babico sva bila pogosto po vec dni sama. Kolikor me je lahko pripravila do tega, da sem ji pomagal, sem ubogal, a bil pri tem z eno nogo že pri vratih. Zunaj je bilo toliko drugih zanimivejših reci in prava fantovska družba za san­kanje, kepanje …! Dobro se spominjam, kako sva vsako leto na pragu zime z oken pobrala lonce s pelargonijami in jih v knjižnici, ki je bila vsaj nekoliko temperirana, do pomladi zložila na lesene stopnicaste police. Jaslice pod božicnim drevescem so bile precej skromne; spomnim se porcelanastih ovck in vošcenega Jezušcka – najbrž še z Dunaja. Mah in hlevcek je bilo treba vedno pripraviti na novo. Dešcice in oblance je prispeval mizar Štrakelj. Vsako leto sta me presenetila in ocarala ob jaslicah po­stavljena lonca z božicnima kaktusoma. Nisem mogel ra­zumeti – in še danes ne razumem – kako je mogoce, da sta se vedno razcvetela okrog božica. Kak dan prej ali pozne­je, ne glede na zunanjo temperaturo in vreme. Prav tako, kot je osupljivo, da lahko nekaj besed iz nekega pisma po toliko letih iz gošcave nezavednega priklice niz drobcev in jih postopoma poveže v skoraj razlocne podobe. * Iztok Ilich, publicist, prevajalec in urednik; iztok.ilich@amis.net. Etnologija je povsod Iztok Ilich Olga Šlebinger ob odkritju spominske plošce na družinski hiši (foto: Vladimir Šlebinger, 1963). Delovna miza Janka Šlebingerja (foto: Lena Kocutar, 2019).3 3 Lena Kocutar je Šlebingerjeva prapravnukinja. Etnologija je povsod Iztok Ilich Pogled v knjižnico: kjer je zdaj divan, je stala dedkova bolniška postelja (foto: Lena Kocutar, 2019). Etnologija je povsod Iztok Ilich V podstrešni knjižnici se že dolgo nabira prah (foto: Lena Kocutar, 2019). Etnologija je povsod Franc Križnar* Moška in ženska klapa Kastav leta 2017 (hrani arhiv Klape Kastav). Moška in ženska klapa Kastav leta 2020 (hrani arhiv Klape Kastav). ZAKANTAJMO, KAKO SU NAS VADILI / ZAPOJMO, KOT SO NAS UCILI Ženska in moška klapa Kastav (Hrvaška) Uvod Posebnega programa šole tradicijskega petja so se z Žensko in moško klapo11 Drušcina, skupina ljudi (pogovorno). Kastav lotili v Kastavu, dobrih deset kilo- metrov severozahodno od Reke ob cesti Reka–Trst. Oba (vokalna) ansambla delujeta kot (samostojni) sekciji pod okriljem tamkajšnjega Kulturnega društva Kanat – Kastav: moški del od leta 1992, ženski pa od leta 1994. Umetniški vodja obeh je od leta 1994 edini profesionalni glasbenik, poklicni in šolani pevec ter redni clan zbora HNK »Ivana pl. Zajca« na Reki, Saša Matovina (roj. 1970). Oba vokal­na ansambla vecinoma nastopata vsak zase, kar je smisel klapskega petja, veliko pa tudi skupaj. To je najbolj enako­vredno in uravnoteženo sestavljeni mešani (pevski) zbor z enajstimi ženskimi in devetimi moškimi pevskimi glasovi. Podobni ansambli štejejo od pet do osem pevcev (pevk), ki praviloma pojejo a cappella. V preteklosti so se najprej pojavile moške zasedbe, pozneje še ženske, danes celo mešane. Znacilne so za severno Istro in Dalmacijo, vse do Dubrovnika, vkljucno z otoki. Za medijsko popularizacijo klapskega petja je najzaslužnejši Festival dalmatinskih klap v Omišu. Festivalska »ponudba« se je do danes povecala, redne festivale pripravlja kar nekaj krajev: Buzet, Dubrava, Kaštel, Murter, Split, Strožanac, Srinje, Senj, Stobrec, Klis, Zagreb idr. Omenjeni festivali so najvecji promotorji klap­ske glasbe. Klape danes vecinoma prepevajo pesmi, ki jih predstavljajo kot tradicionalne in nove skladbe. Doma in na tujem sta bila oba kastavska vokalna ansambla neštetokrat nagrajena, njihovi koncerti, posnetki in diskografske izdaje so znane širom sveta. Po dosegljivih podatkih je (vsaj moški ansambel) dobitnik številnih domacih in tujih nagrad in priznanj. Vsaj po šte­vilu nastopov, ce že ne po nagradah, je »absolutni« rekor­der Festivala v Omišu. Poleg tega je dosegel 1. mesto na Festivalu v Buzetu (1999, 2002, 2004, 2007, 2011), 2. na zborovski Olimpijadi (Južna Koreja, 2002), zlato medaljo v kategoriji folklora a cappella in srebrno medaljo v ka­tegoriji moških komornih zborov. Leta 2004 so prejeli na 1. Linzovih olimpijskih igrah (Avstrija) srebro in bron, na 3. Zborovskih olimpijskih igrah (Bremen, 2004) pa dve srebrni medalji itd.22 Cincinnati (ZDA, 2012), St. Louis (ZDA, 2010), Sankt Peterburg (Rusija, 2015), mednarodno zborovsko tekmovanje v Gradežu (Itali­ja, 2016), festival v Opuzenu (Hrvaška, 2016) idr. Za klapsko pesem je znacilna posebna oblika, t. i. mestna dalmatinska ljudska pesem, ki se je afirmirala in današnjo vrednost in celo umetniško kvaliteto dosegla prav zaradi promocije na festivalih in v medijih ter diskografiji. Njihova vsebina so mediteranske zgodbe lirske vsebine in serenadno razpoloženje. Izhajajo s širšega obmocja Sredozemlja, iz cerkvenega petja in melodike gregorijanskega korala, iz pe­smi za casa narodnega preporoda, kancon in redkeje iz me­losa Dalmatinske Zagore in množicnih pesmi. V novejšem casu lahko v njih zaslišimo še vplive napevov zabavne glas­be. Klapske pesmi v izvirni obliki, »po sluhu«, brez kakršne- koli intervencije vodje (dirigenta) srecamo v enostavnih harmonizacijah, svobodnih priredbah melodij in v oblikah umetnih tvorb, komponiranih v duhu dalmatinske vokalne dedišcine. Zanje je znacilen še jezik, to je cakavšcina,33 Tudi cakavština, cakavica, cakavsko narecje, cakavski jezik, cokavski jezik, cokavšcina, cokavsko narecje. Ob kajkavšcini in štokavšcini je ena izmed treh najvecjih hrvaških jezikovnih narecnih skupin. Najvec ki je narecje zahodne Hrvaške (spet: Dalmacija od Istre do Du­brovnika). Na Slovenskem je analogno klapskemu petju petje v okte­tih (moških) in podobnih manjših ženskih vokalnih zased­bah (od 4- do 9-clanskih), poznamo pa tudi mešane zased­be ženskih in moških (pevskih) glasov. Projekt Zakantajmo, kot so nas ucili … Leta 2017 sta si obe pevski klapi iz Kastava zamislili in zaceli nov (skupni) projekt, s ciljem spodbujati zanimanje mladih generacij za vredno tradicijsko kulturo, v njihovem primeru za klapsko petje. Program je namenjenem ucencem osnovne šole oz. njenim višjih razredom (pri nas zadnja tri­ada OŠ, od 7. do 9. razreda). Projekt Zakantajmo, kako su nas vadili / Zapojmo, kot so nas ucili je nastal v želji po povezavi sistemskega poucevanja in odkrivanja zakonitosti, posebnosti in enovitosti glasbene dedišcine, katere temelj je cakavšcina. Projekt sofinancirajo Mesto Kastav, Primorsko­goranska županija in Hrvaško društvo skladateljev (HDS). Otežene in nepredvidljive okolišcine zaradi epidemije koronavirusa (2020) so onemogocile nadaljevanje omen­jenega projekta z neposrednimi gostovanji in obiski os­novnih šol in drugih vzgojno-izobraževalnih inštitucij Primorsko-goranske županije. Kljub težkim razmeram so Kastavke in Kastavci našli dodatno motivacijo. Zahvalju­joc svoji kreativnosti so program šole tradicijskega petja z Žensko in moško klapo Kastav leta 2020 v avdiovizualni obliki predstavili na spletni strani. Z vecletnim nastopanjem v vzgojno-izobraževalnih inštitucijah, od vrtca prek osnov­nih šol po Primorsko-goranski županiji pa do Pedagoške fakultete Univerze na Reki, si clanice in clani obeh kastav­skih klap prizadevajo svoje dolgoletne izkušnje, pridoblje­no znanje in ljubezen do ohranjanja njihove bogate kulturne dedišcine, predstaviti najmlajšim. Tako spodbujajo njihovo zanimanje za aktivno sodelovanje pri ohranjanju glasbene tradicijske dedišcine. S prenašanjem doseženih spoznanj, vešcin in izkušenj na mlade generacije sta morda zagotovl­jeni nadaljnja ohranitev ali/in kontinuiteta tega, kar so sami prevzeli iz kulturne zakladnice svojih staršev. Odgovornost srednjih generacij za prenašanje kulturne in še zlasti glas­bene dedišcine je zdaj tem vecja, ker so petje in igranje (na glasbene inštrumente) na podlagi istrske lestvice4in Madžarskem. Iz nje izhaja tudi molišcina v Italiji. Mnogi jezik cakavskih Hrvatov oznacujejo kot dalmatinski jezik, ceprav poznanjenih govorcev je v Dalmaciji in Istri, na Gradišcanskem (Avstrija) mo tudi dalmašcino, ki spada med romanske jezike. Veliko hrvaških jezikoslovcev in govorcev je mnenja, da je tudi cakavšcina jezik in ne samo narecje, saj ima lastno književnost in knjižni jezik. Med slo­vanskimi govori ima cakavšcina tudi dva najstarejša jezikovna spo­menika: prvi je znamenita (kamnita) Baška plošca (ok. leta 1100) na otoku Krku, ki dokumentira živ hrvaški jezik s primesmi knjižnega cerkvenoslovanskega jezika. V njem se tako v slovnici kot v besedišcu mešata cakavsko narecje in staroslovanski jezik, zapisan v (stari) gla­golici. Drugi je v cakavšcini napisan Vinodolski zakonik (1288), ki je kot spomenik na vsega 14 pergamentnih listih (v glagolici) najstarejši tovrstni spomenik, hrvaški pisani popis obicajnega prava in obenem najstarejši hrvaški pravni vir.­ in klap­ska pesem, ti dragulji izvirne in edinstvene hrvaške kulturne dedišcine, uvršceni na Unescov seznam svetovne nesnovne kulturne dedišcine. Doslej so ta projekt (v živo) izvedli na OŠ Milan Brozovic v Kastavu, OŠ Fran Frankovic na Dre­novi, na Grobnišcini, v bakarskem kraju … Od umetne glasbe se obe klapi še najvec ukvarjata z glas­bo hrvaškega istrskega skladatelja Ivana Matetica Ronj­gova (1880–1960): deloval je med rojstnim zaselkom Ronjgi, ki leži nedalec (severnovzhodno) od Kastava, pa vse do Lovrana. Skladatelj se je selil med Istro, Zagrebom, Sušakom, Reko. Vse do njega hrvaška (umetna) glasba ni poznala ljudskega melosa Istre in sosednjih otokov kot gradiva za ustvarjanje nacionalnih del. Ronjgov je v svo­jih zgodnejših poskusih in teoreticnih spisih rešil problem istrske latentne, tj. skrite ali/in prikrite harmonije, v svojih skladbah pa je pokazal, kako je ljudska glasba teh krajev lahko temelj umetniškega ustvarjanja. Njegov skladatelj­ski opus ni obsežen. V njem se je omejil skoraj samo na vokalno glasbo in ustvaril dela »[…] iz katerih veje duh našega cloveka, njegove ljubezni do zemlje, njegovega protesta proti krivici, iz katerih vejeta duh in dih njegove domovine … duh Istre« (Hercigonja 1972: 75). Ivan Mate­tic Ronjgov je s svojimi inštrumentalno oblikovanimi zbo­rovskimi glasovi naredil mocan vtis. Med njegovimi deli, ki so tako ali drugace povezani z Istro in s klapskim petjem ter danes z obema obravnavanima zasedbama, so to vse­kakor: zborovske pesmi Cace moj, narekovane54 Tonski niz, v katerem se zaporedno menjavata polton in celton, vecja ali manjša od temperiranih. Istrska lestvica je posebnost ljud­ske glasbe v Istri in Kvarnerju. Melodije, pevske ali inštrumentalne, so vselej dvoglasne, v vzporednih tercah ali sekstah, le kadenca je v unisonu (enoglasna) ali (cisti) oktavi. Zato pesmi v istrski lestvici nikoli ne poje ali igra en sam pevec ali solist-inštrumentalist, marvec najmanj dva ali tudi vecja skupina, in to najmanj dvoglasno: zbor, komorna zasedba ali/in orkester. za ocem (1933), Roženice, zborovska kantata (1935), Istarsko- primorska pjevanka (1940), Malo mantinjade v Rike na plade (1951), Mantinjada domacemu kraju (1954), Naš kanat je lip (1956), Na mamin grobak (1959), Galijotova pesan, balada za bas in klavir idr. V Kastavu je dobro desetletje (1908–1918) živel in kot ravnatelj Pedagoške šole deloval veliki hrvaški književnik Vladimir Nazor (1876–1949). Znano je, da je prav v Ka­stavu zacel pisati tudi v cakavšcini. Pomemben je bil tako za razvoj cakavšcine kot klapskega petja. Literatura in viri HERCIGONJA, Nikola: Napisi o muzici. Beograd: Umjetnicka akademija, 1972. 5 Naricalka, obredna pesem, ki slavi umrlega in izraža žalost ob njego­vi smrti. * Franc Križnar, dr. muzikologije, novinar in urednik Radia Slovenija v pokoju; franc.kriznar@siol.net. Etnologija je povsod Franc Križnar Razpisi, vabila, obvestila RAZPIS ZA PODELITEV MURKOVE NAGRADE, MURKOVEGA PRIZNANJA IN MURKOVE LISTINE ZA DOSEŽKE V ETNOLOGIJI NA SLOVENSKEM ZA LETO 2020/21 Na podlagi Pravilnika o podeljevanju Murkove nagrade, Murkovega priznanja in Murkove listine (objavljen je v Glasniku Slovenskega etnološkega društva 61/2, 2021, in na spletni strani Slovenskega etnološkega društva) Slovensko etnološko društvo objavlja razpis za podelitev Murkove nagrade, Murkovega priznanja in Murkove listine. Pri predlogih se upoštevajo 3., 5. in 11. clen Pravilnika o podeljevanju Murkove nagrade, Murkovega priznanja ter Murkove listine, in sicer: za podelitev Murkove nagrade: - izjemni etnološki raziskovalni dosežki posameznikov, skupin ali ustanov, - etnološki znanstveni ali strokovni dosežki, zaokroženi v življenjskem delu posameznikov; za podelitev Murkovega priznanja: - stro­kovno delo na podrocju etnološkega muzealstva in konservator­stva, - znanstveno-raziskovalni dosežek ali projekt, - strokovno delo v javno dobro v preteklem letu; za podelitev Murkove listine: - kontinuirane dejavnosti, ljubiteljska prizadevanja ali dosežki drugih ved, ki bogatijo, ohranjajo in popularizirajo etnološko vedo, - posebni dosežki študentov na podrocju raziskovalnega dela, njihovo sodelovanje pri organizaciji dogodkov ali vecletno sodelovanje v Slovenskem etnološkem društvu. Skladno z 8. clenom Pravilnika lahko kandidatke in kandidate za nagrado, priznanje in listino predlagajo clanice in clani Slovenskega etnološkega društva, družbene organizacije, ustanove in posamezniki iz Republike Slovenije in tujine, lahko pa tudi Komisija za podelje­vanje Murkove nagrade, Murkovega priznanja in Murkove listine oziroma njeni clani. Podpisane predloge s podatki o kandidatkah in kandidatih ter z vsebinsko utemeljitvijo pošljite do 15. septembra 2021 (velja le poštni žig) na naslov: Slovensko etnološko društvo Komisija za Murkova priznanja Metelkova 2 1000 Ljubljana Prijave na razpis za Murkovo nagrado, Murkovo priznanje in Murkovo listino nam s podatki o predlagatelju posredujte v tiskani in elektronski obliki na e-naslov: info@sed-drustvo.si. Murkova nagrada, priznanje in listina bodo podeljeni na slovesnosti v mesecu novembru 2021. Razpisi, vabila, obvestila POZIV K ODDAJI PRISPEVKOV ZA TEMATSKO ŠTEVILKO GLASNIKA SED O TURIZMU Turizem je bil v zadnjem casu deležen velike pozornosti, pred­vsem zaradi upada dejavnosti kot posledice pandemije. Tudi si­cer so teme s podrocja turizma zadnjih nekaj let polnile casopi­se in spletne strani medijev, zlasti družbenih omrežij. V zadnjih 70 letih se je turizem razvil v pomembno gospodarsko panogo, ki je na globalni ravni pred pandemijo predstavljala vsako dese­to zaposlitev. Turizmu pa so raziskovalci svojo pozornost posve­cali še pred eksplozijo ekonomske rasti. Velik del znanosti je turizem dolgo casa prouceval predvsem z ekonomskega vidika, v 70. in 80. letih 20. stoletja pa je turizem kot polje razisko­vanja odkrila tudi antropologija, ki je pomembno prispevala k oblikovanju turizma kot samostojne znanstvene discipline (glej Burns 2004). Pionirsko delo na podrocju antropološkega raz- iskovanja pri nas je opravila Irena Weber, pomemben prispevek k razvoju pa so doprinesle še številne študije, ki so se ukvarjale s turizmom z vidika lokalnosti in marginalnosti, mobilnosti, ra­zvoja, avanturizma, t. i. backpackerjev, romanj, vikendaštva, upo­rabe dedišcine, pa tudi prostora, prehranske kulture idr. (med njimi Bajuk Sencar, Fakin Bajec, Gacnik, Kozorog, Kravanja, Mlekuž, Poljak Istenic, Repic, Vranješ in Weber). V precepu disciplinskih polj pa se turizem v zadnjih desetih letih vse bolj samozavestno uveljavlja kot samostojna znanstvena disciplina s svojimi metodami raziskovanja in temeljnimi teorijami (Rangus in Brumen 2016). Zadnjih 30 let so prakse in pojmovanje turizma v slovenski družbi doživeli velike spremembe. Price smo bili spreminjanjem meja in polj sprejemljivega vedenja, uveljavljanju prostega casa v razlicnih okoljih, transformaciji dojemanja turizma iz domene dela in poklica v domeno življenjskega sloga (lifestyle) ter vpli­vom turizma na prostorsko nacrtovanje. Pandemija pa je sodob­ni mobilni družbi prinesla nove izzive in pod vprašaj postavila nekatere temeljne kategorije turizma: stik kot dotik na osebni ravni in stik kot del kolektivnega dogajanja v obliki srecevanj in dogodkov; prostor in dojemanje pokrajin v razmerju med kor­porealnim in virtualnim; razdalja in oddaljenost med fizicnim in kulturnim prostorom; okus ob vecjem poudarku na zdravi, lokal­no pridelani, doma pripravljeni hrani. S pojavom drugacnih oblik preživljanja prostega casa, kot so staycation, dela (workation) in izobraževanja (schoolcation), se izrisujejo nove meje in prehodi med obicajnim in neobicajnim. Aktualnost situacije, hkrati pa tudi obeleževanje naziva Sloveni­ja – Evropska gastronomska regija 2021 sta nas spodbudila, da eno od naslednjih številk Glasnika namenimo prevetritvam pogledov na turizem. Ob znanstvenih prispevkih vabimo tudi muzealce in druge strokovnjake, ki delujejo v etnologiji, turiz­mu, na podrocju razlicnih vrst dedišcine in popularne kulture, da nam pošljejo strokovne clanke ali porocila o razvijanju turiz­ma na lokalni ravni, sodelovanju s turisticnim sektorjem, obe­leževanju Slovenije – Evropske gastronomske regije 2021 ali podobnih dejavnostih, ki osvetljujejo vlogo etnologije oz. dedišcinskih ustanov v turizmu. Gostujoca urednika številke bosta doc. dr. Boštjan Kravanja z Oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fa­kultete Univerze v Ljubljani (bostjan.kravanja@ff.uni-lj.si) in doc. dr. Marjetka Rangus s Fakultete za turizem Univerze v Mariboru (marjetka.rangus@um.si). Dobrodošle so najave znanstvenih prispevkov na e-naslova urednic Glasnika SED Saše Poljak Istenic (sasa.poljak@zrc-sazu.si) in Daše Licen (dasa.licen@zrc-sazu.si). Razpisi, vabila, obvestila NAVODILA AVTORJEM Glasnik SED je strokovno-znanstvena revija, ki objavlja izvir­ne znanstvene, strokovne in poljudne prispevke s podrocja etnologije, kulturne in socialne antropologije, muzeologije in sorodnih ved ter prispevke ljubiteljev etnološke vede. Uredni­štvo prosi vse avtorje, da pri pisanju, oblikovanju in oddaji svojih prispevkov upoštevajo naslednja navodila. Uredništvo sprejema izvirne prispevke (prva objava) izkljucno v slovenskem jeziku. Besedila v elektronski obliki po­šiljajte na naslova urednikov: Saša Poljak Istenic (sasa.poljak@zrc-sazu.si) in Daša Licen (dasa.licen@zrc-sazu.si). Dolžina besedila je odvisna od dogovora z urednikoma, pravilo­ma pa naj bi znanstveni clanki obsegali do najvec 60.000 znakov s presledki. Clanek mora imeti naslednjo strukturo: • naslov v slovenšcini in anglešcini • izvlecek v slovenšcini in anglešcini (do 600 znakov s presledki); • kljucne besede (do šest) v slovenšcini in anglešcini; • vsebinske opombe (tekoce, pod crto); • literatura in viri (loceno; glej navodila spodaj); • povzetek v angleškem jeziku (do 2.500 znakov s presledki); • ilustrativno gradivo oziroma priloge, opremljene s potrebnimi podatki. Na koncu prispevka navedite podatke o avtorju (ime in priimek, izobrazba, naziv oziroma poklic, ustanova, kjer ste zaposleni oziroma kjer študirate; e-naslov ali službeni/domaci naslov, ce elektronske pošte ne uporabljate). Dopišite še rub­riko Glasnika SED, kamor po vašem mnenju sodi prispevek, in predlagajte tipologijo clanka. Uredništvo poskrbi za slovensko in angleško lekturo, za prevo­de v anglešcino pa so zadolženi avtorji. Strokovni clanki nimajo izvlecka, povzetka in kljucnih besed in naj ne presegajo 30.000 znakov s presledki. Opremljeni naj bodo s podatki o avtorju prispevka, z navedbo uporabljene lite­rature in virov ter s slikovnim gradivom. Poljudni clanki, porocila, knjižna porocila in ocene razstav ali filmov naj ne presegajo 15.000 znakov s pre- sledki, opremljeni naj bodo s podatki o avtorju prispevka in mo­rebitnim slikovnim gradivom. Za vsebino prispevkov odgovarjajo avtorji. Prispevki v rubriki Razglabljanja so razvršceni po veljavni Tipologiji doku­mentov/del za vodenje bibliografij v sistemu COBISS; tipologija se doloci po predlogu avtorja, recenzentov in uredništva. Vse prispevke anonimno recenzirajo uredniški odbor in zunanji re­cenzenti; recenzije se hranijo v arhivu SED. Avtorice in avtorje prosimo, da pri objavi gradiva upoštevajo av­torske pravice drugih avtorjev in z objavo v Glasniku SED ne kršijo avtorskih pravic. Za objavo kakršnegakoli gradiva iz dru­gih publikacij in arhivov je avtor prispevka dolžan sam zagotoviti dovoljenje za objavo v Glasniku SED. OBLIKOVANJE BESEDILA: Prispevki naj bodo napisani z urejevalnikom besedil MS Word ali Open Office, v naboru znakov Times New Roman in v veli­kosti 12 pik. Besedilo strukturirajte v poglavja in po potrebi tudi v podpoglavja. Citati, krajši od treh vrstic, naj bodo postavljeni tekoce v bese­dilu med »dvojna narekovaja«; ko gre za navedbo znotraj citata, uporabite 'enojni narekovaj'. Citati, daljši od treh vrstic, naj bodo oblikovani v novem odstavku, brez narekovajev in z zamikom, da se locijo od drugega besedila. Ce gre za izjavo sogovornika, besedilo postavite ležece; kadar je del izjave ali citata izpušcen, to oznacite z […], ce pa citat dopolnjujete s svojimi besedami, te postavite v oglati oklepaj: [etnologijo]. Opombe: sprotne, velikost 10 pt. SLIKOVNO GRADIVO: Fotografije, skice, risbe, grafi ipd. naj imajo locljivost najmanj 300 dpi, format pa .jpg ali .tif. Avtorji jih pošljejo kot prilogo, v bese­dilu pa oznacijo želeno mesto postavitve. Podnapis k sliki naj bo v obliki: Slika zaporedna številka: Naslov slike (foto: avtor, datum). Slika 1: Murkovanje v Trbovljah (foto: Ivanka Pockar, 11. 11. 2018). NAVAJANE VIROV IN LITERATURE: Citiranje med besedilom: Pri pisanju uporabljamo oklepajski nacin navajanja virov in literature: (priimek avtorja, leto izdaje dela in strani), npr. (Klob- car 2014: 22). Ko v oklepaju navajamo vec zaporednih strani, uporabimo sticni pomišljaj: (Knific 2013: 96–97, 100–103). Ko navajamo vec avtorjev, reference razvrstimo po letnicah pub­likacije in jih locimo s podpicjem: (Ahlin 2013; Junge 2015; Ba­bic 2018). Dela istega avtorja z istim letom publikacije oznacite s crkami a, b, c: (Šmitek 1998: 54, 2013a, 2013b: 58). Ob vec kot treh avtorjih med besedilom (ne pa tudi v seznamu literature) navajamo le prvega: (Križnar idr. 2014), pri dveh ali treh pa na­vedemo vse: (Strle in Marolt 2014; Smole, Beno in Pungartnik 2013). Delo brez avtorja: (B. n. a. 2015: 22); delo brez letnice: (Priimek b. n. l.: 22); delo brez strani: (Priimek 2015: b. n. s.). Zakone ipd. navajamo s kratico in letnico objave (npr. ZON 1999 za Zakon o ohranjanju narave, ki je bil objavljen v Uradnem listu 13. julija 1999) oz. s prvo besedo in letnico (npr. Pravilnik 2016). Pri neposrednem citiranju vira v besedilu oklepajski navedek vedno vstavimo pred piko. Le pri daljših, izdvojenih citatih okle­pajski navedek postavimo za piko. Kadar navajamo delo enega avtorja po drugem – (npr. Fink po Simettinger 2014) – v seznamu literature navedemo le vir, ki smo ga dejansko uporabili. Navajanje v seznamu uporabljenih del: V seznamu virov in literature ne locujemo. Citirana dela so raz­porejena po abecednem vrstnem redu priimkov avtorjev. Nave­demo le reference, na katere smo se sklicevali v besedilu. Tuje kraje izdaj, kadar je to mogoce, poslovenite: Wien – Dunaj, Klagenfurt – Celovec ipd. Razpisi, vabila, obvestila Primeri navajanja literature Monografija: PRIIMEK, Ime: Naslov: Podnaslov. Kraj izida: Založba, leto izida. HAGE, Ghassan: Against paranoid nationalism: Searching for hope in a shrinking society. Sydney: Pluto Press, 2003. PRIIMEK, Ime, Ime Priimek in Ime Priimek: Naslov: Podnaslov. Kraj izida: Založba, leto izida. MATURANA, Humberto R. in Francisco J. Varela: Drevo spo­znanja. Ljubljana: Studia Humanitatis, 2005. Tudi pri vec kot treh avtorjih se v seznamu navajajo vsi avtorji. Zbornik kot celota: PRIIMEK, Ime (ur.): Naslov: Podnaslov. Kraj izida: Založba, leto izida. REPIC, Jaka in Jože Hudales (ur.): Antropološki vidiki nacinov življenja v mestih. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fa­kultete, 2012. Poglavje iz zbornika: PRIIMEK, Ime: Naslov poglavja: Podnaslov poglavja. V: Ime Pri- imek in Ime Priimek (ur.), Naslov zbornika: Podnaslov zbornika. Kraj izida: Založba, leto izida, strani. PRINCIC, Jože: Pogled v zgodovino slovenskega podjetništva. V: Jurij Fikfak in Jože Princic (ur.), Biti direktor v casu socia­lizma: Med idejami in praksami. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2008, 21–46. Periodicne publikacije: PRIIMEK, Ime: Naslov clanka: Podnaslov clanka. Ime publikaci­je letnik/številka, leto izida, strani. KUNEJ, Drago: Med kodami skrita zvocna dedišcina Sloven­cev. Glasnik SED 54/1–2, 2014, 22–28. Navajanje revije, ki je dostopna samo na spletu: LAMBEK, Mi­chael: The value of (performative) acts. Hau, Journal of Ethno­graphic Theory 3/2, 2013, 141–160; http://www.haujournal.org/index.php/hau/article/view/hau3.2.009, 10. 5. 2015. Tematska številka periodicne publikacije: PRIIMEK, Ime (ur.): Naslov tematske številke: Podnaslov temat­ske številke. Ime publikacije letnik/številka, leto izida. SIMONIC, Peter (ur.): Solidarnost in vzajemnost v casu recesije: Razumevanje starih in novih vrednosti in vrednot v poznem ka­pitalizmu. Ars & Humanitas 8/1, 2014. Clanek iz tematske številke periodicne publikacije: PRIIMEK, Ime: Naslov clanka: Podnaslov clanka. V: Ime Pri- imek (ur.), Naslov tematske številke: Podnaslov tematske števil­ke. Ime publikacije letnik/številka, leto izida, strani. VODOPIVEC, Nina: Družbene solidarnosti v casu socialisticnih tovarn in individualizacije družbe. V: Peter Simonic (ur.), Solidar­nost in vzajemnost v casu recesije: Razumevanje starih in novih vrednosti in vrednot v poznem kapitalizmu. Ars & Humanitas 8/1, 2014, 136–150. Doktorske disertacije, diplomska dela in druge ne­objavljene študije: PRIIMEK, Ime: Naslov disertacije: Podnaslov disertacije. Dok­torska disertacija. Kraj: Naziv študijske ustanove, leto. KUŽNIK, Lea: Interaktivno ucno okolje in muzeji za otroke: Te­oretski model in zasnova. Doktorska disertacija. Ljubljana: Uni­verza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo, 2006. Primeri navajanja virov Casopisni viri: PRIIMEK, Ime: Naslov clanka: Podnaslov clanka. Ime casopisa, datum (mesec z besedo), stran(i). ŽIBRET, Andreja: Za prireditve na podeželju od obcine manj denarja. Delo, 30. april 2015, 10. Ustni viri: PRIIMEK, Ime, intervju, kraj, datum. NOVAK, Janez, intervju, Ljubljana, 15. 5. 2015. Kadar želimo ohraniti anonimnost vira, navedemo zgolj psevdo­nim, npr. JANEZ, intervju, Ljubljana, 15. 5. 2015. Arhivski viri: Ime in signatura arhivskega fonda – Ime arhiva, arhivska enota, ime in/ali signatura ali paginacija dokumenta. AS 730 – Arhiv Republike Slovenije, Fond Gospostvo Dol, fasc. 43, pg. 1332. GNI DAT 32 – Glasbenonarodopisni inštitut ZRC SAZU, Zbirka terenskih posnetkov, DAT 32, Orešje, 20. 3. 1997. Zakoni in pravni akti: KRATICA – polno ime, ime publikacije, številka publikacije, da­tum objave (mesec z besedo) Ce akt ni oznacen s kratico, zapišemo prvo besedo njegovega imena z velikimi crkami. ZON – Zakon o ohranjanju narave, Uradni list RS 56, 13. julij 1999. PRAVILNIK o urejanju in oddaji zemljišc Mestne obcine Ljub- ljana za potrebe vrtickarstva, Uradni list RS 19, 11. marec 2016. Spletni viri: Literaturo, ki je dostopna v elektronski obliki (spletne znanstve­ne revije ipd.), navajamo po navodilih za literaturo; kot spletni vir navajamo predvsem razlicne spletne strani, ki jih med besedi­lom citiramo kot (Spletni vir 1). Spletni vir zaporedna številka: Ime podstrani ali prispevka oziro­ma opis spletne strani in, ce je relevanten, datum objave; naslov spletne strani, datum pregleda spletne strani. Spletni vir 1: Arhiv Glasnikov SED; http://www.sed-drustvo.si/publikacije/glasnik-sed/glasniki, 7. 5. 2015. Spletni vir 2: MURŠIC, Rajko: Drugacnost bogati, 30. 9. 2014; https://transyuformator.wordpress.com/2014/09/30/ rajko-mursic-drugacnost-bogati/, 8. 5. 2015. Za avtorsko delo, objavljeno v Glasniku SED, vse moral­ne avtorske pravice pripadajo avtorju, materialne avtorske pravice, pravice reproduciranja in distribuiranja v Sloveniji in v drugih državah pa avtor brezplacno, enkrat za vselej, za vse primere, za neomejene naklade in za vse medije (tudi za splet) neizkljucno prenese na izdajatelja. V knjižnici Glasnika SED je konec leta 2020 kot 54. po vrsti izšla monografija Špele Frlic »Zgodbe si jemljemo za svoje!«: Za 2 groša fantazije in sodobno pripovedovanje na Slovenskem. Posvecena je pripovedovanju v sodobnem urbanem prostoru. Avtorica se loteva pripovedovanja kot oblike javnega nastopa, ki prenaša tradicionalno gradivo, z aktualizacijo vsebine v sodobni cas in s pripovedovalcevim pogledom na svet pa temu gradivu daje novo življenje. Pricujoce delo je pomemben doprinos k študijam sodobnih oblik tradicij v slovenskem prostoru. Špela Frlic: »Zgodbe si jemljemo za svoje!«: Za 2 groša fantazije in sodobno pripovedovanje na Slovenskem ISBN: 978-961-6775-25-0 Leto izida: 2020 Založilo: Slovensko etnološko društvo Zbirka: Knjižnica Glasnika Slovenskega etnološkega društva; 54 Uredila: Anja Serec Hodžar Monografija je naprodaj na sedežu društva: info@sed-drustvo.si in v knjigotrški mreži www.buca.si. Ob tej priložnosti vas vabimo k oddaji besedil za prihodn­je izdaje Knjižnice Glasnika SED. V program vkljucuje­mo kakovostna znanstvena in strokovna besedila tako domacih kot tujih avtorjev, ce so pomembni za razvoj slovenske etnolo­ške stroke. V tem oziru dopušcamo tudi možnost, da v Knjižni­ci Glasnika SED izhajajo prevodi del iz tujih jezikov. V poštev pridejo tudi izstopajoca besedila diplomantov in podiplomskih študentov. O objavi in izboru besedil odloca uredniški odbor. Predloge zbiramo celo leto. Ce imate pripravljeno besedilo, ki bi ga želeli objaviti v tej zbirki, ga pošljite na elektronski naslov anjahodzar@gmail.com. Cena posamezne številke | Price per Issue: 10 EUR Letna narocnina | Yearly Subscription: 20 EUR Transakcijski racun SED | SED Transaction Account Number: 02083-0016028646 NLB, d. d. Distributer | Distribution: BUCA d. o. o. Glasnik SED je indeksiran v bazah podatkov | Glasnik SED is entered into the following data bases: Anthropological Index Online (AIO RAI) http://aio.anthropology.org.uk Anthropological Literature http://hcl.harvard.edu/tozzer/al.html European Reference Index for the Humanities and Social Sciences (ERIH) https://dbh.nsd.uib.no/publiseringskanaler/erihplus/ Scopus http://www.scopus.com/ Ebsco http://www.ebsco.com/ Revijo subvencionirata Javna agencija za raziskovalno dejavnost RS in Ministrstvo za kulturo RS. Revija je vpisana v evidenco javnih glasil, ki jo vodi Ministrstvo za kulturo RS pod zaporedno št. 550. | The Bulletin is subsidized by the Slovenian Research Agency and the Slovene Ministry of Culture. The Bulletin has been entered in the record of public printed media at the Slovene Ministry of Culture under the number 550. Fotografija na naslovnici | Front Cover Photo: Družinica nad Piranom. Piran, zacetek 60. let 20. stoletja. Foto: Osebni arhiv družine Licen. | A family above Piran. Piran, early 1960s. Photo: Licen Family photo archive. Izšlo | Published: Ljubljana, april 2021 | April 2021 TISKOVINA Metelkova 2, 1000 Ljubljana UDK 39(497.4)(05) ISSN 0351-2908 (Tiskana izd.) ISSN 2535-4324 (Spletna izd.) Ljubljana, april 2021