Naša organizacija in nje namen. Govoril pri XIV. glavni skupščini »Zaveze" V. Strmsek. Marsikomu zdi se morebiti čudno, da hočem tnkaj razpravljati o potrebi in o pomenu naše organizacije, ko že ve vendar skoraj vsak priprost delavec ceniti važnost stanovske organizacije. A kdor pomisli, koliko tovarišev in tovariSic se naši organizaciji popolnoma odteguje, kdor ve, koliko Slanov imamo samo na papirju in kdor primerja našo organizacijo z njenimi uspebi, uvidel bo pač tudi potrebo te razprave. Po mojem mnenju bi se naj take razprave ponavljale pogosto in to dbtlej, da postanemo vsi učitelji innčiteljice zvesti, vztrajni in delavni člani vseb naših društev ter zavedni podpornikivseh našihpodjetij. To postanemo pa le tedaj, če bo nam vsem jasno, kako nujno potrebna nara je organizacija. Skoraj vsaka stanovska zveza je nastala vsled težav in nedostatkov, ki so se v dotičnem stanu pojavili. Tako je bilo tudi pri nas. Ko se je z novim šolskim zakonom dala šoli .isto nova podlaga ter se ji odmeril tako obsežen delokrog, odkazala se je učiteljera tudi naloga, kateri po svoji takratni naobrazbi niso bili dorasli. Outili so torej potrebo medsebojnega pogovora in pouka in učit. društva so rastla kot gobe po dežju. Nekatera taka društva so bila pa sicer tudi že popred. Prva naša društva nstanovila so se torej v svrho nadaljne naobrazbe učiteljev in so nekaj časa prav imenitno uspevala. Ko je pa prišlo vedno več učiteljev iz novodobnih učiteljišč in ko se je naša pedagoška literatura vedno višje in višje povspevala, pa take medsebojne naobrazbe ni bilo več toliko treba in naša društva so jela birati. In čc bi se danes pri naših društvib razpravljale le u.ne slike in tista skromna znanstvena podavanja kot nekdaj, zaspala bi pač dobra polovica vseh naših društev. A vsled svoje višje naobrazbe sbvatalo je učiteljstvo tudi vedno bolj svojo zvišeno nalogo in stavilo je svoji organizaciji višje cilje, koje zasleduje i danes z medsebojnimi razgovori poleg svoje nadaljne naobrazbe. Mi učitelji tvorimo nekakšno izjemo med drugitni stanovi. Povsod, po knjigah in časopisih se pogosto razpravlja o vzvišenosti našega poklica in o važnosti naše naloge, slavi se nas kot prve in najimenitnejše pijonirje kulture, zabteva se od nas vsega mogočega znanja in vseh mogočnib spretnostij, nalaga se nam vsakovrstnih nalog, a ravna se z. nami, kakor še s priprostim delavcem ne. Ta ima vsaj svoje določeno inesto v človeški drnžbi, a mi se tega nimamo. Vsakdo bi se že rad v nas zadiral, vsakdo bi nain rad prodajal svoje dobre svete in skoraj vsakdo se jezi nad nami, če se ne zadovoljimo z zadnjim kotiČkom. Inteligenca nas navadno ne smatra jednakopravnim, priprosteinu ljudstvu smo previsoki tako nam je odmerjeno res neko izjerano stališče. In kako se ceni naše delo? Koliko pa je ljudij, ki niso prepričani, da imatno mi najložje delo na svetu? In tega mnenja so gotovo tudi nmerodajni krogi", ki so nam odmerili tako nmastne pla.e." Kaj pa je z našimi pravicami? Mi, ki moramo druge vzgajati, mi, ki moramo biti vsem pravični, nimanio niti toliko pravic, kakor vsak drugi državljan, niti toliko ne, kakor kakšen zločinec! Mi, ki naj vzgojimo trdue, samostalne značajo, ne smemo niti samostalno misliti, kaj šele delovati! Vsaka kretnja nam je predpisana, a če jo le količkaj po svoje zasučeš, si že hujskač in nemirnež, si že prekršil svoje predpise. V nas se samostalnost namenoma zatira. Kako se pa strinja vse to z našo, toli hvalisano in važno nalogo? Kako naj izvršujemo to svojo sveto nalogo, če se nam ne da v to potrebne pomoči in prostosti? Tu je vcliko nesoglasje, ki se mora poravnati in to moremo doseci le mi sami potom svoje organizacije. Očividno izvira to nesoglasje, to dejansko preziranje in to malenkostno nadziranje našega stanu iz predsodkov, ki so nastali iz spominov na učitelje stare dobe. Takrat je bil učitelj mežnar in organist, t. j. od cele fare odvisen blapec in sedaj hoče biti gospod! Ni li to predrznost in babarija? Tako pač misli marsikdo ter nas gleda črez ramo. Nekdaj je imel učitelj komaj po 400, 200, tudi samo po 100 K plače, zakaj bi ne bil zadovoljen, če se mu da sedaj po 800 K in več, tako mislijo ,,merodajni", ki nam režejo naš kruh. Da imajo razni sluge skoraj večjo plačo kot mi važni činitelji kulture, jih nič ne hioti. Da bi nas pa kedo primerjal z uradniki, ki nimajo niti višjih študij, niti težavnejšega dela, kot mi, tega pa ne smemo tirjati, bilo bi predrzno, saj se je z uradniki že tudi popred mnogo drugače ravnalo kot z nami. Kako se moramo pritoževati proti sedajnerau disciplinarnemu redu, ki je vendar mnogo boljši od prejšnjega, ko je že vsak župnik lahko discipliniral nsvojega" učitelja. To so predsodki, ki so sicer deloma umljivi, če pomislimo, da obstoji novi red šele trideset let in da je ta red skokoma, tako rekoč kar črez noč nastal. Polagoma bodo tudi ti predsodki izginili, novi narod bo upošteval nove razmere in zanamcem se bo gotovo bolje godilo, kot se godi nam. A tudi mi smo ljudjc, tudimi bi radiživeli, kakor živijo drugi, tudi mi bi radi iraeli, kar nam pristoja in karpošteno zaslužimo. Da pa to doscžcmo, moramo se tesno združiti ter vstrajno in dosledno zasledovati stavljene si smotre, vsi moramo delati za vsacega, vsak za vse. — Kdor hoče biti vesten ucitelj, mora posvetiti vse svoje moči svojemu poklicu; v občevanju z mladino mora biti vedno vedrega duha in veselega srca. A tega ne more storiti oni, ki mora vsak vinar desetkrat obrniti, predno ga izda, ki si mora zraven svojega napornega učiteljevanja iskati še postranskega zaslužka ter si ne more skoraj nikdar privoščiti duševnega krepila in razvedrila. Kdor hoče vzgajati krepostne značaje, mora sam značajen biti, kajti česar sami nimamo, tudi drugim dati ne moremo. Značaji se pa ne krepijo v bedi in ne s strabovanjem, oni uspevajo temveč le tam, kjer so ljudje gmotno dobro podprti ter uživajo primerno svobodo in zanpanje. Kdor naj druge uči, kdor naj dragim odmerja, katere in koliko znanosti si naj pridobi, mora sam dotične znanosti povsem obvladovati, poznati pa mora tndi temeljito pota, po kojih se iste znanosti mladini podajajo, poznati mora torej tudi pogoje, s katerimi se duševno življenje obuja in vrši. Kratko, učitelj mora biti v vseb predmetih mnogo bolj stro- kovno in praktično naobražen, kokor je to pri sedanji uredbi učiteljišč mogo.e. Da bomo torej mogli svojo nalogo vsestranski povoljno in uspešno izvrševati, moramo torej zahtevati: 1. Vsestransko strokovno in praktično naobrazbo. 2. našemu trudu in delu primerno plačilo in 3. nrcjenje šolskib zakonov v tem smislu, da se nam zajameijo državljanske pravice, kojc uživajo drugi naobraženci. Kakor rečcno, so to zahteve, ki izvirajo iz stvari same, to so pogoji, ki uspešno delovanje v šoli šele omogočijo, te zahteve so torej nekaj, kar bi nain morali sami od sebe dati oni činitelji, ki morajo skrbeti za dobro šolstvo. Dokler se pa to ne zgodi, moramo mi vedno in vedno naglašati te zabteve, vedno in vedno raoramo opozarjati na te nedostatke, ki tlačijo kakor mora vse šolstvo. — Morebiti se nam poreče, da so nmerodajni" s scdanjim našim delovanjem zadovoljni, da večina učiteljstva tudi v sedanjib razmerab svojo nalogo izvrstno vrši in da se le majhen odlomek učiteljstva odlikuje z malomarnostjo; — popolen pa itak ni noben stan —. Takšnc izjave smo že slišali, niso nam nove, one nam le pričajo, kako nesebični so ti učitelji, ki tudi v tako neugodnih razmerab svojo nalogo vzgledno izvršujejo. Oni so podobni kapitanu, ki vztraja na svojcra mestu, tudi če gleda v svoj prerani grob. Tudi marsikateri učitelj vidi zevati svoj zgodnji grob, a on se vlači, ob palico naslonjen, v šolsko sobo, da vrši tam svojo sveto nalogo. Take izjave so torej sicer častne za nas, a naših tirjatev ne izpodbijejo, one so nedostatne, ker ne povedo, kakšno bi labko šolstvo v boljših razmerah bilo, pa tudi ne, s kolikimi osebnimi žrtvami se taki uspebi dosežejo. Pač pa govorijo za nas izpraznjenaučiteljska mesta inprazna učiteljiš.a* ona nam pa tudi pričajo, da že tudi drugi slojevi vedno bolj spoznavajo nedostatke v našem stanu. Ne dajmo setorej motiti in ne odnehajmo od svojih zabtev. To bodi glavna naloga naše organizacije. Denar in pa oblast sta pa dve stvari, kojih ne da nikdo rad iz rok. Koliko bojev so morali n. pr. plebejci v Eimu prebiti, predno so postali samostalni! In tudi nam se ni nadjati Htre zmage, tudi mi se bomo morali še dolgo boriti, predno bomo dosegli popoln uspeh. Boji pa zabtevajo mnogo čvrstih, vztrajnih in neustrašenib bojevnikov, in tudi za te bo morala skrbeti naša organizacija. Onabo moralatoraj netiti živo zavest stanovske celokupnosti, bodriti bo morala vsacega posebej in vse skupajpa zvezativnepremagljivo krdelo, ki stopa vztrajno in dosledno proti svojemu cilju. Čim več nas bo, tem hitreje bomo kaj dosegli. A mi slovenski učitelji imamo še posebno nalogo, mi moramo tudi izven šole delovati za napredek našega naroda. Kdor ne napreduje, zaostaja in kdor zaostaja, ga drugi pohodijo. Naš narod, kojega so različni narodi več stoletij zatirali, je zaostal nekoliko za drugimi kulturnimi narodi, a sedaj napreduje z dvakratno silo. In mi učitelji moramo mu poseči krepko pod rame, da postane kmalu istovrederi in istopravcn z drugiini narodi. Tudi tukaj čakanašo organizacijo širno polje napornega dela. S tem delom pridobili si bomo pa tudi mnogo sobojevnikov, kajti kdor ljubi napredek, ne more zametavati šolc in učiteljstva, temveč ju mora čislati in podpirati. S »vojo organizacijo zasledujemo torej mi učitelji popolnoma nesebične cilje, mi ho.emo ustvariti le pogoje, ki omogočijo dobro šolstvo. Kdorkoli želi, da bi dobil in imel naš narod dobro šolstvo, kdor koli želi, da bi naš narod napredoval in uspešno tekmoval z drugimi narodi, mora biti z nami, on mora našo organizacijo podpirati. Kdor pa zasledujev svojem delovanju sebične in strankarske namene, komur je na tem, da ostane narod še nadalje v temni nevednosti, on je proti nam., Proti nam so navadno vsi, nrevni na duhu" in tisti, ki hočejo, da bi se svet vrtil okolu njih in se ravnal po njibovih željab in migljajih. Tem seveda ne sodi, 4a bi postalo učiteljstvo samostalnejse in vplivnejše, oni hočejo temveč, da bi ravno učiteljstvo bilo od njih odvisno, ker še vedno velja reklo: ,,Kdor ima šolo, ima oblast nad ljndstvom." Kdor pa hoče, da se svet okoli njega vrti, mora imeti tudi mnogo oblasti. Mi pa za svoj stan ne iščemo nikakršne posebne oblasti, nikakršnih posebnib pravic, mi ne želimo nad drugimi gospodovati, mi želimo le, da se kultura in napredek kolikor mogoče širita, da se nam da, kar zaslužimo in da o šoli in o nas razpravljajo in odločujejo le šolniki, ne pa vsi mogoči stauovi. Za temi cilji pač mora stremiti vsak vesten učitelj in vsak vesten učitelj moral bi pripomoči, da te smotre prej ko prej dosežemo. Kdor tega _ne stori, ne pozna svoje naloge, ali je pa noče izvrševati, on ni učitelj, ampak k večjemu najemnik in koristolovec. Naša organizacija torej ni politična, mi ne zasledujemo nikakršnih političnih ciljev, mi se nismo in se ne bomo nikdar nobeni politi.ni stranki prodali, kakor to radi naglašajo naši nasprotniki, a v političnem boju vendar ne moremo podpirati onih ljucLij, od katerih vemo, da so nasprotniki svobodne šole in svobodnega učiteljstva, ne moremo podpirati ljudij, ki se bojijo gmotno dobro podprtega učitelja. Mi moramo temveč podpirati one, ki odobrujejo naše stremljenje, one, ki pospešujejo širjenje kulture in napredka t e r s e n e bojijo sitega in svobodnega učitelja. Ravno tako nima naša organizacija nič opraviti z vero. Ona ni nikaka verska, pa tudi ne protiverska bratovščina; mi ne kontrolujemo, kako izpolnuje kedo svoje verske dolžnosti, a ga v tem tudi ne oviramo. Z nami se torej lahko bojujetudi najpobožnejši tovariš, da, tudi vsak duhovnik, ako jele resnično vnet za širjenje prosvete med narodom. A poglejmo sedaj, če imamo že organizacijo, ki bi mogla uspešno stremiti za označenirni cilji. Mirnim srcem moreino reči: nDa, imamo jo v naši dični ,,Zavezi." Ta naša organizacija je podobna mogočnemu drevesu, ki sega s svojimi koreninami — okrajnimi učiteljskimi druStvi — v vse slovenske pokrajine. Od tam dobiva krepilni sok, kojega vodi v svoja podjetja, posebno v svoje liste nUčiteljskega tovariša," -Popotnika," -Mladinskoknjižico" i. d. Skrbimo torej mi vsi, da bo v naši organizaciji postalo tisto razmerje, ki vlada v delih -zdravega drevesa," kjer srkajo korenine krepilni sok, deblo ga odvaja svojim listom, ki ga pretvarjajo v redilno snov in ga pošiljajo vsem delom rastline. Kadar bo to razmerje med nami, bomo tudi močni in takrat bomo tudi dosegli smotre, katere sem spredaj označil. Bog daj, da se to kmalo uresniči ! (Ploskanje in odobravanje.)