Torpedirana draginja Učitelj Miha Bilček je bil obče znana osebnost. Da pa bi bil obče spoštovana oseba, ne moremo trditi, ker je bila javna tajnost, da ima pri trgovcu dolg v višini 2505 din, da mesarju dolguje 679,50 din, in da si je pri drugem trgovcu v vasi izposodil 500 din, da je menda v Ljubljani plačal upnika, ki mu je grozil s tožbo. Vedelo se je še to in ono, da je temu in onemu dolžan, da ta mesec plača temu, pa oni ne dobi ničesar, in da je obče slab in netočen plačnik. V ostalem mu niso mogli ničesar očitati, bil je vesten in dober učitelj, tudi ,s kmeti se je znal pogovoriti in je ob nedeljah tudi v ccrkev hodil; skratka, imel je vse lastnosti prikupnega človeka razen, da mu je vedno primanjkovalo denarja. Vse to je bridko občutil tudi učitelj Bilček sam in si je na vse pretege prizadeval, da pride v višjo skupino in da mu ob splošni draginji povišajo plačo. A, ker so mu že sojenice v zibki naravnale pot, ni mogel stopiti iz napeljanega kolovoza, je čakal na povišico štiri leta dalje kot bolj gibčni in prilizljivejši tovariši. Izračunal je, da so mu s tem ukradli blizu desct tisoč, in je zdihovaje mislil, kako bi lahko poplačal dolgove in še za nakup bi mu nekaj ostalo ter bi postal sploh neoporečna osebnost. A tako ni bilo z vsem tem nič in le draginja je bujno naraščala. Draginja je sicer utemeljena, kadar se cene dvigajo, zato je tu- di uradno priznana in dovoljena. Zato je draginja rasla kakor kvas, ker so jo vsi gojili in je bila tudi dobičkanosna ter ni bila nikomur na poti razen Bilčku in še nekaterim revežem. Ti pa v življenju sploh niso ničesar pomenili in je draginja brez vseh večjih protestov zavzela dostojno mesto in obliko. V vasi se je pričela draginja takole: Prišel je časopis, ki je naznanjal, da so se v mestu nekatera živila podražila. Gospa Trebušanova, soproga vladnega svetnika v pokoju, veleposestnica in solastnica tovame, ki je Bilčku prodajala mleko, je takoj preudarila, da ima mleko sramotno nizko ceno. Pomislite, mleko, najbolj tečna pijača, skoraj jed, in od njenih krav celo, ki imajo tako mastno mleko, tako rekoč samo smetano, je dajala po 1,50! Kam je le gledala, kaj je le mislila, da je tako dobro mleko skoraj zastonj dajala?! In še temu človeku, temu Bilčku, ki nič nima in je ves zadolžen! Težko je čakala prvega. Kar trepetala je od neučakanosti. Prvega je prinesel Bilček denar. »Ja, gospod Bilček, kaj vam moram povedati, strašno slabo novico, ta draginja, čisto sem iz sebe, ja, kam bom prišla. Cene gredo gor, vse se dviga, dohodkov pa toliko kot nič. Ne pridela se skoraj ničesar, živina pa samo žre. Ja, kam bom prišla? Res se mi smilite gospod Bilček, ampak povedati vam moram, da mleka izpod dveh dinarjev ne morem več dajati,« In se je Bilček spomnil, da so mu pravili, da je ta ženska po vsej vasi letala, do vseh mlekaric, da so neumne, če bodo mleko izpod dneh dinarjev prodajale. Tako se je pričela draginja na kmetih. Tudi trgovec je spoznal, da je dajal mast prepoceni in jo je takoj podražil za dinar, čeprav se mu je lanska zaloga že lep čas kvarila. T_di drugi so pravilno izračunali, da se je pričela draginja. In čisto zastonj. Prav nič te ne stane, samo dražje prodajaš in jadikuješ: »Oh, ta draginja!« In trgovec je Bilčku dopovedoval: »Saj ne kradem in ne goljufam. Konjunktura je pa pravična.« Le Bilček je imel zavezana usta. Ker mora biti v državi red in poštenost, so na Bilčka strogo pazili, da ni kaj zinil proti obstoječemu redu. Taki so nevarni elementi, te je treba trdno držati. In so držali Bilčka od vseh strani trdno v pesteh, da si ni upal ziniti nobene, tudi gospe Trebušanovi ne, ko mu je podražila mleko. Bližala se je zima, pa bi si bil Bilček rad kupil drva. Saj je dobival zanje celih 50 din mesečno. Stopil je do krojača, ki je prekupčeval z drvmi. Bog ne daj, da bi Bilček prekupčeval z drvmi. Strašno bi poškodoval obstoječi red in ugled države. — »300 din za klaftro borovih.« — Pa ni imel Bilček denarja prvega in je čakal do drugega prvega. »400 din«, je rekel krojač, »grozno narašča draginja«, in je pokazal na že trohneča drva. Pa je prišla Bilčkova žena iz trgovine domov. »Ti, Miha,« je rekla, »trgovka pravi,, da se bo blago zelo podražilo. Za otroke moram vzeti nekaj metrov za perilo.« — Bodi, v božjem imenu, si je mislil Bilček, draginja gre gor in otroci morajo imeti nekaj za zimo. Tako je plačal blago po 19 din, ki je ležalo že dve leti na polici ter je poleg mušjih pik sramežljivo na pozabljenem listku kazalo staro ceno 11 din. Zato je draginja naraščala in je bilo prav tako. Kajti cene so se dvigale, človek pa mora tudi v draginji živeti. To so končno spoznale tudi najvišje glave,~tako rekoč cvet modrosti. Objavile so, da se bodo uradništvu povišale plače. Bilčku je zasijala zarja upanja! Zdaj bodo torpedirali draginjo, je veselo pričakoval. 500, 400, 300, je razburjeno upal. Grabil je po časopisih. Končix) je oko zazrlo usodnQ-_tevilko — 8 kovačey, je pohlevno bral. ¦' V vasi je završalo: »Bilčku so povišali plačo. Ta ima denar!« In je prvega prihodnjega mesca razburjena gospa Trebušanova, soproga vladnega svetnika v pokoju, velepo sestnica in solastnica tovarne, z milim glasom povišala mleko na 2,50. Krojač je takoj nastavil drva na 450 din in se je požvižgal na uredbo o maksimiranju cen, ki jo še pes ni povohaft mast, krompir, fižol moka in vse, kar se da pojesti, se je visoko podražilo ter je gospa trgovka preplašenim kupcem dopovedovala, da blaga ni več dobiti in da ima še zadnjih nekaj kosov po 25 din. Čeprav je Bilčevka vedela, da bo blaga še vedno dovolj, je verjela, da bo kmalu po 30 in 50, ker draginja strašno narašča in ni nikogar, ki bi jo panal... Duje Budak.