Ob tepežnici. Spisal Kompoljski * j, koliko lepih dni prinese vsako leto otrokom starka zima! — Najprej pride učka Miklavž. Na hrbtu nosi poln koš vseh mogočih stvari, ki jih natrese priitnim otrokom. Potem pa se je že treba pripravljati za Božič. Postaviti se morajo v kotu za mizo jaslice. In koliko dela da to, pa tudi koliko veselja! No, in po nekaterih krajih imajo še božično drevesce. To so nam sami lepi svetli dnevi, ki jih uživamo v presrčnem veselju! Tudi mi smo imeli radi vse te dneve. Veselili smo se Miklavža, iz-rezovali ovčice in pastirje za jaslice. Božičnega drevesca nismo poznali. BM je pa drug dan, ki smo se ga veselili najbolj. To je bil dan nedolžnih otročičev ali tepežni dan, kakor pravijo pri nas. Eh, kako težko smo pričakovali tega dneva! Od Miklavža pa do Bo-žiča se nam je zdelo tako dolgo, četudi je samo pičle tri tedne. Izračunali smo gotovo stokrat, koliko dni bomo še čakali, preden pride Božič in z njim naš tepežni dan. Vsak dan smo povpraševaii o tem očeta in mater. A dnevi so lezli tako počasi, prav po polževo, ali pa kakor tiste megle, ki objemajo naše gore in se vlačijo tako leno od vrhunca do vrhunca. Tako nestrpno nisem še nikdar čakal Božiča kakor tisto leto, ko sem hotel iti prvikrat tepeškat. S Kodrovim Jakcem sem se bil dogovoril, da me vzame s seboj. Že štirinajst dni prej mi je bil spletel Kodrov Jakec lep bič iz samih svetlorumenih vrbovih šibic, zakaj bič mora imeti vsak te-pežnik. — Postavil sem ga v kot za mizo. Srce mi je zaigralo, kadar sem ga pogledal. Bil je pa spleten res tako lepo, kakor ga je znal splesti samo Kodrov Jakec. Zadnje dneve nisem mislil na nič drugega kakor na tepežni dan. Knjige sem bil že zdavnaj vzel iz šolske torbice. Privezal sem ji močnejši trak; prejšnji se mi je zdel preslab, da bi mogel vzdržati tako pezo. — Bič sem poizkusil gotovo po desetkrat na dan, če je še tako vitek in gibčen. Udaril sem se po nogah, in bič se je lepo opletel okrog moje noge. ,Pa bomo smeli tepsti z bičem Ijudi?" sem vprašal Kodrovega Jakca. 274 „1, seveda; zato ga imamo!" ,Pa vsakega? Tudi Juriničevega strica?" ,,Tudi. Na ta dan nam ne sme storiti nihče nič žalega, ker je naš praznik. Tako mi je pravil dedek." Zadnji večer sem še enkrat pregledal svojo torbico, če je vse v redu. ; Mati mi je pa namazala črevlje z mastjo, češ, da so bolj gorki in ne zmrzne tako hitro usnje na njih. Postavil sem jih k peči na klop, kjer so čakali tepežnega dneva, in šel kmalu v posteljo. A spati nisem niogel dosti tistoM noč. Vedno sem misiil na prihodnji dan. Tudi me je nekoliko skrbelo, kako se mi obnese prva tepežnica. Preračurtil sem, kje dobim v dar zavijalk, hrušk, jabolk, fig, rožičev, lešnikov jn morda še tupatam kak vinar denarja. Končno je le prišel tisti dan, ki sem nanj tako željno čakal dneve in dneve! — Že pred drtem sem bil pokonci. Zbudil sem mater, da je na-pravila luč. A kako sem se ustrašil, ker so bila okna zamrznjena do vrha. BE, saj tako ne greš, ker je tako mraz," je dejala mati. Naposled sem jo pa le preprosil, da mi je dovolila. Preden mi je zavrela mati skledico mleka, sem se bil že oblekel in nestrpno čakal, kdaj zazvoni sedem. Komaj pa smo odmolili, sem stal po-polnoma napravljen pred vrati, ovit z raaterinim robcem okrog vratu in črez prsi, s torbico na rami in z bičem v rokah. Napotil sem se h Kodrovemu Jakcu, kakor sva se biia dogovorila. Eh, pa mrzlo je bilo tisti dan, jako mrzlo. [vje se je držalo streh in tistih dolgih curkov, ki so viseli od njih. Stisnil sem bič pod pazduho in vtaknil roke v žep. Pod mojimi nogami je škripal sneg, mraz se mi je zajedal v obraz; a korakal sem tako ponosno in tako veselo proti Kodrovim kakor bi bil ves svet moj. Najrajši bi bil glasno zavriskal od same sreče. Kodrov Jakec je bil že pripravljen za tepeškanje. Precej obilna torbica mu je visela ob strani in v rokah je držal velik bič. »Kje začneva, Jakec?" sem ga vprašal takoj po pozdravu. ^Kar tukajle pri sosedovih; potem pa greva po vrsti okrog. Samu malo počakajva, da nas bo več." »Pa znaš tepeškati?" se oglasi Jakčev dedek z zapečka. ,Jakec mi je povedal." ,No, pa mene tepeškaj, bom videl, če imaš kaj poguma!" Jakec mi nekaj zašepeže na uho. Jaz sem se malo obotavljal. Jakec mi pa le še pokima. Tedaj pa stopim k dedku in začnem tepeškali: BRe-šite se, rešite se!" nNo, no, ne prehudo! Že vidim, da znaš." In dedek je segel v žep in rai stisnil štiri vinarje v pest. ,Bog plati." Tačas je prišlo ravno nekaj dečkov in deklic h Kodrovim. Voščili so dobro jutro ter stopili h klopi ob peči. Kodrovka je dala vsakemu košček kruha in še pest posušenih lirušk, menj pa še lepo jabolko. Vsi smo se lepo zahvalili, in z Jakcem sva odšla s tisto trumo. + 275 ¦ Potem smo pa šli od hiše do hiše. Stopicali smo hitro, zakaj mraz je pošteno rezal zlasti v obraz in roke. A nismo dosti čutili tnraza. V pre-mrlih rokah smo držali biče in se pogovarjali spotoma, kaj je kdo dobil. Ljudje pa so nas sprejemali z odprtimi rokami. Tako prijazni niso bili z nami nikdar ne možje ne gospodinje kakor tisti dan. Povsod so nas vabili k peči ter se prijazno pogovarjali z nami Gospodinje so imele na raizi narezane lepe kose raznovrstnega kruha in za mizo še kako posodo z jabolki, hruškami, rožiči, smokvami i. t. d. In vse to je bilo priprav-Ijeno samo za nas. Največ je navadno dobil tisti, ki je tepeškal prvikrat. Moja torbica ni bila posebno velika in tako se je kmalu napolnila. Moral sem jo nesti domov izpraznit. Pa naglica ni nikjer dobra, o tem sem se prepričal že tisti dan. Hitel sem domov ves vesel, da sem dobil toliko različnih dobrih stvari. Mati je šla ravno iz veže v hišo, ko sem odprl vežna vrata. Joj, koliko sem . .." Ležal sem v hiši na tleh kakor sem bil dolg in širok. Torbica je le-žala tudi na tleh, in iz nje so se vsipale hruške, jabolka, fige in lešniki med kosi kruha, ki so radovedno gledali iz njene odprtine. Noga se mi je zadela ob hišni prag, in lako sem bil telebnil na tla. Sicer sem se precej pobil v koleno, a materi sem dejal, da se nisem prav nič in nikamor. — Mati je tisto pobirala, jaz sem pa še ostalo stresel iz torbice in odhitel tepeškat naprej. Svoje tovariše sem dohitel ravno pred hišo Juriničevega strica, ki je imel otroke posebno rad. Vsako leto je dajal tepežnikom denarja, ki smo ga otroci jemali najrajši. ,,Dobro jutro!" ,,Bog daj, Bog daj, deca!" Stric je ravno nabijal škaf. Pogledal nas je nad očali s svojimi živitni očtni. Gube na obrazu so se mu nabrale v prijeten nasmeh. nKaj bi pa radi, kaj?" nas je vprašal nalašč. Takrat smo ga pa vsi obstopili ter parkrat lahno udarili z bičem. Ker nismu hoteii preveč udariti, zato smo pa bolj klicali: nRešite se, rešite se, rešite se!" nČakajte, no, se pa bom rešil." Posegel je v žep, odprl svoj mošnjiček in dal vsakemu deset vinarjev. Kako smo se razveselili takega daru, ni treba praviti Stric je bil pa tudi zadovoljen, ko je gledal naše vesele obraze. Tako sem prvikrat tepeškal. Tri polne torbice sem bil nanosil takrat domov. In kolikn časa sem potem jedel hruške, jabolka, smokve, rožiče in druge take dobre stvari! Res, prijetno je bilo, ko smo tepeškaii!