List za šolo in dom
——
Izhaja v 1. in 15. dan vsacega meseca, in stane vse leto 3 gold., pol leta 1 gold. 50 kr. Spise in dopise vzprejema uredništvo. — Naročnina in oznanila pošiljajo se založništvu v Milic-evo tiskarno v Ljubljani.
Štev. 21.	V Ljubljani, 1. novembra 1883. 1.	XXIII. leto.
Učiteljska zborovanja v Ljubljani.
i.
Občni zbor društva v pomoč učiteljem, njihovim vdovam in
sirotam na Kranjskem.
V dan 18. okt. t. 1. ob 9. uri dopoludne v družbeni sobi „Slovenskega učiteljskega društva" (v grof Blagajevi hiši na Šent-Jakobskem trgu).
Ob 8. uri je bila v mestni župljanski cerkvi pri sv. Jakoba sv. maša. Lepo ubrano petje Šentjakobskih pevcev in pevk in učiteljev je poveličevalo to sv. opravilo. Ob 9. uri sešlo se je v družbeni sobi udov toliko, da je bil zbor sklepčen, razen teh pa še nekaj drugih gostov, mej katerimi omenjamo deželnega poslanca, preč. gospoda dr. Jurija Strbenca. Predsednik mil. prošt g. dr. An t. Jarec, upokojeni c. k. deželni šolski nadzornik, prijazno nagovori zbrane, omenja zgodovinske slavnosti, ki se je letos v Ljubljani obhajala — 6001etnice združenja Kranjske s slavno hišo Habsburško in prihoda presvetlega cesarja, kakor tudi, da je ob tej priliki vdovsko društvo dobilo po milosti cesarjevi lep dar 100 gold. Predsednik zakliče slavo in hvalo presvetlemu vladarju, nazoči vstanejo ter s trikratnim „živio" kažejo svojo presrčno zahvalo. Predsednik dalje tudi omenja odlikovanih udov tega društva (g. g. Praprotnika, Tomšiča, Levičnika in Borštnika), ter v imenu društva čestita odlikovancem, izraževaje veselje, da tudi udom tega društva velja to odlikovanje.
Prestopi se na dnevni red. Tajnik in blagajnik, upokojeui mestni učitelj g. Matej Močnik, razpravlja in pojasnuje posamezne točke računa, kateri je bil udom razdeljen. Udov ima društvo 65. Umrla sta dva: Blaž Kuhar, nadučitelj pri D. M. v Polji, in Jož. Kavšek, učitelj v Vinici. V društvo vzprejme se 5 novih udov. Iz cesarjevega daru razdeli se podpora 2 vdovama (po 25 in 15 gold.) in dvema ubogima učiteljema (po 40 in 20 gold.). Pravilno podpiranih je bilo pretečeno leto 9 vdov in 18 sirot. Premoženja v obligacijah je 40.350 gold., prirastlo je 1300 gold. Sicer pa je premoženja nekaj v hranilnici, nekaj v privatnih dolžnih pismih in v gotovini vkup 43.129 gold. Vstopnina in letnina je znašala 406 gold. — Za tem je sledilo še nekaj drugih manj važnih razprav.
Konečno se zbor zahvaljuje gosp. predsedniku za toliko požrtvovalno in uspešno delovanje pri vdovskem društvu, ter ga prosi, da bi še zanaprej predsedoval in gospodaril društvu. Predsednik se uda občni želji. V odbor izvolijo se največ stari odborniki, in
sicer tako-le: predsednik je prošt g. dr. Anton Jarec, njegov namestnik g. Andrej Praprotnik, g. Matej Močnik, tajnik in blagajnik, potem odborniki g. g.: Cenčič, Borštnik, Govekar, Punčah (učitelj v Iludniku), Tomšič, Fr. Praprotnik, (učitelj v Preski).
II.
Občni zbor „Slovenskega učiteljskega društva".
Po zboru „Vdovskega učiteljskega društva" začne se zborovanje „Slovenskega učiteljskega društva", b kateremu se je zbralo 42 udov iz bližnjih in daljnih krajev. Predsednik Andr. Praprotnik otvori zborovanje nekako s temi-le besedami:
„Slavna skupščina! Mili bratje sotrudniki!
Minulo je 15 let, kar smo učitelji na Kranjskem (15. septembra 1868. 1.) ustanovili „Učiteljsko društvo za Kranjsko" in preteklo je 12 let, kar se je to društvo (27. sept. 1871. 1.) razširilo v „Slovensko učiteljsko društvo". Užč prvo društvo imelo je na čelu nadpis: „V družbi je moč in napredek", in resnico tega reka izkušali smo tudi ves čas potem sami na sebi. Prebili smo marsikatere viharne in društvu celo neugodne čase, a ker smo bili strpljivi in vztrajni, bili smo močni tudi v marsikaterih bojih za pravico in resnico. V dolžnost smo si šteli kot ljudski učitelji delati za ljudstvo ali narod s tem, da smo plemenili ljudsko šolo tako, kakoršne je treba za splošno ljudsko izomiko. Hvala Bogu! doživeli smo čas, da uže vidimo zdatni sad svojega truda. Bolj in bolj se priznava, da je dobro uravnana ljudska šola v istini najvažnejša podloga srečnemu družinskemu, narodnemu in državnemu življenju. Dragi sotrudniki! združujmo se v to svrho še dalje, ter trudimo se v prid našemu milemu slovenskemu narodu in v prid lepi naši Avstriji. V to ime kličem vsem, ki ste prišli k današnji skupščini: Dobro došli vsi vrli sotrudniki in mili tovariši naši!
Oznanjam tudi, da sta k današnjemu zboru prišla in nas pozdravila dva poslanca iz sosednih slov. društev, namreč g. Kante iz Sežansko-Komenskega in g. Anžlovar iz Koperskega okraja."
Iz odborske sjednice „Hrvatskoga pedagogijsko-književnoga sbora" dobilo je društvo ta-le cenjeni dopis:
Slavno j sJcupštini „Slovenskoga učiteljskog a društva" v Ljubljani.
Prateči simpatičkimi osječaji rad slovenskoga učiteljstva, radosno prihvača ovaj sbor priliku, da srdačno pozdravi slavnu tu skupštinu kao predstavnicu sveukupnoga slovenskoga učiteljstva. Rad, kojemu se vdaje slovensko učiteljstvo i ta njegova slavna skupština, namenjena je najplemenitijoj cielji, što ju rad covječanski imati može, na-mienjen je oplemenitbi i naobrazbi slovenskoga naroda. Taj rad je božjom pomosčju i uztrajnošču slovenskoga učiteljstva do sada jur prilično promaknjen, niti ima sumnje, da če svoju zadaču podpunoma riešiti, ako slovensko učiteljstvo, njegova rodoljubiva družtva i njegove dične skupštine dosadanjim zanosom i dosadanjom požrtvovnošču in razborom uztrajale u svom patriotičkom nastojanju in pregnuču. A pošto se tomu pouzdano na-damo, da se naime slovensko učiteljstvo nigda iznevjeriti neče, iznevjeriti nemože svetoj svojoj meti; to kličemo slavnoj toj skupštini: Živili slovenski učitelji i učiteljke, pioniri slovenske prosvjete; živili njihovi prvaci, umni njihovi kormilari! Bog Vam svim blago-slovio Vaš sveti rad na korist slovenskoga naroda, a na slavu slovenskoga učiteljstva. Budite uvjereni, da Vas u tom radu vazda prati i vazda če pratiti bratinska ljubav hrvatskoga učiteljstva, i ovoga sbora.
Dano iz IX. odborske sjednice hrvatskoga pedagogijsko - književnoga sbora, držane dne 2. listopada t. g.	„ ,. J „
1	D	Predsjednik:
U Zagrebu 3. listopada 1883.	jV(m miipovič.
(Skupščina vstane in odzdravi z: „živio!")
Tajnik g. Fr. Govekar poroča tako: Slavni zbor!
Pri lanskem občnem zboru so bili odbornikom izvoljeni g. g.: Anžlovar, Brezovnik, Govekar, Kuhar, A. Praprotnik, Predika, Stegnar, Tomšič in Žumer. Odbor se je potem mej soboj tako-le ustanovil: Predsednik: A. Praprotnik; podpredsednik: Predika; blagajnik: Tomšič; tajnik: Govekar.
Odbor „Slov. učit. društva" imel je skoraj vsak mesec seje, pri katerih se je raz-govarjalo in posvetovalo o zadevah, ki bi koristile splošnemu slovenskemu šolstvu.
K prvej izvanrednej seji, h katerej so bili razun odbornikov tudi še drugi bližnji učitelji vabljeni, zbralo se je 17 g. g. učiteljev. Pri tej seji utemeljeval je g. Predika svoj predlog glede pedagogijsko-znanstvenih predavanj. — Tu se je vnela živahna debata glede programov in vrste govornikov pri takih predavanjih. — Konečno se je stvar prepustila v razmotrivanje odboru „Slovenskega učiteljskega društva".
V	seji v dan 9. nov. 1. 1. je tedaj odbor glede pedagogijsko - znanstvenih predavanj ukrenil, da se imajo taka predavanja takoj pričeti. Prvi naj govori g. Tomšič Iv., in ako bi bil ta zadržan, bodi si kakor koli, naj pa govori g. Govekar Fr. v dan 28. dec. preteč. 1. Za prihodnje se imata pa vselej po predavanji dva govornika izbrati za prihodnje predavanje; gradivo, o katerem hoče kdo govoriti, si pa vsak sam izbere.
Dalje se je tudi v tej seji določilo, da se najine soba od dne 15. nov. s 6 gold. stanarine na mesec, kamor se ima prenesti vse društveno blago in kjer imajo udje v prihodnje svoje zbirališče.
V	odborovi seji v dan 7. dec. 1. 1. obravnavali so se nekateri predlogi, ki so bili odboru izročeni pri občnem zboru v dan 5. sept. Tako se je n. pr. o g. Fr. Kavčič-evem predlogu „naj se učiteljem višje službe z boljšo plačo dele po starosti in zasluženji kakor pri uradnikih" reklo, da naj g. g. učitelji udje prihodnje deželne učit. konference to stvar o pravem času na dnevni red spravijo; — o drugem njegovem predlogu, „naj se učiteljem štejejo za pokojnino leta precej ko stopi z zrelostnim spričevalom v službo, ne pa še le po preizkušinji za učiteljsko sposobnost, ker sicer mora učitelj dalje kot vsak drug uradnik služiti, predno dobi vso pokojnino" , se je sklenilo, da se hoče odbor s primerno prošnjo obrniti do slavnega deželnega zbora.
Predlog g. g. učiteljev na Slapem v gospodarskem kurzu, da bi „Učit. Tov." namesto dvakrat v prihodnje trikrat na mesec izhajal, reši se s tem, da to stvar č. g. g. naročniki sami določijo; ako se število naročnikov zadostno pomnoži, potem je misliti na razširjanje lista; brez duševne in materijalne podpore se pa stvar ne da zvršiti.
O dragem predlogu, glede „predplačil ljudskim učiteljem na deželi", se je pa sklenilo, da hoče odbor prilično prošnjo o tem slavnemu deželnemu zboru oddati.
O tretjem predlogu, ki meri na to, da bi se vpeljala pri vsakej šoli knjiga, v katero bi g. nadzornik svoje opazke zapisoval, prestopi se na dnevni red; ravno tako se je tudi prestopilo na dnevni red o četrtem predlogu, „da bi se sklical izredni zbor vseh slov. učiteljev v Ljubljani", ker po Statutih se tako sklicuje vsako leto občni zbor, kjer imajo tedaj g. g. učitelji lepo priliko se zborovanja udeležiti, kakor jim drago. Da bi se le bolj te prilike posluževali!
V	ravno tej seji izrekla se je tudi nekemu g. učitelju — ki pa noče biti imenovan — pismena zahvala, ker je društvu podaril lepo sliko dr. Bleivveis - ovo.
Po sklepu odbora v dan 9. nov. 1. L, da bode prvo pedagogijsko - znanstveno predavanje v dan 28. dec., se je isto v resnici vršilo isti dan v navzočnosti 22 g. g. učiteljev iz Ljubljane in okolice v I. mestni šoli v sobi III. razreda.
G. Iv. Tomšič govoril je o „Nalogi in delovanji ljudskega učitelja, da si pridobi ljubezen in spoštovanje naroda".*) — Za prihodnje predavanje bila sta določena g. Go-vekar Fr. ali Kuhar BI., katero bi se bilo imelo vršiti v dan 8. febr. t. 1., a ono je ta dan izostalo, ter se je preložilo na 27. dan marca, a tudi ta dan se je predavanje opustilo zaradi preslabe udeležbe g. g. učiteljev.
Ne vem, ali naši tovariši prezirajo to, da je korist šolstva z narodno koristjo v ozki zvezi, in da se ljubezen do poklica posebno v tem kaže, da učitelj rad hodi v društva omiko nadaljujoča, ter da ljubi sploh vse, kar mu tekne k daljnemu izobraženju. Vsaj je ravno marljivo čitanje pedagogijskih spisov in občevanje z odkritosrčnimi, zvestimi tovariši, kateri so polni vestne gorečnosti do poklica ono olje, ki plamen ljubezni do poklica vneme in oživlja.
V	seji v dan 1. febr. t. 1. poročal je odbornik g. Žumar o dohodkih za stenke table, kateri so znašali ta dan 309 gold.
Sklenilo se je tudi, da se najme drugod družbena soba in sicer v grof Blagajevi hiši na Šent-Jakobskem trgu št. 10, kamor se je društvo tudi o sv. Juriju preselilo.
Razgovarjalo se je v tej seji tudi, kako bi se društvo 6001etne svečanosti udeležilo, ter sklenilo, da se udeleži slavnosti, kakor bodo denarstvene okoliščine dopuščale.
Pisalo se je v tej zadevi g. Feitzinger-ju v Brno, ter ga vprašalo po ceni podob cesarjev, katere je nameravalo društvo v primerni knjižici za to slavnost izdati; a ker je bila nekaj cena previsoka, drugič je bil pa g. Tomšič uže se svojo, resp. Rauh-ovo brošurico nas prehitel, smo stvar opustili. V ravno tej seji se sklene, da se naroči ped. list za društvo.
Prav vesel dan imeli smo narodni učitelji 1. dan marca t. 1. Ta dan je namreč obhajal velezaslužni starosta in nekaki prvi duševni voditelj slov. učiteljstva, g. Andrej Praprotnik, petindvajsetletnico svojega učiteljevanja v Ljubljani.
Zato osnovani odbor bil je namreč tajno pozval slov. učiteljstvo k slavnosti tega dneva, da v ponosnem številu slavi svojega starosta — in ni se varal v svojih nadejah! — Zbralo se je bilo namreč omenjeni dan v okusno prirejenej sobi „pri Bavarskem dvoru" nad 46 gostov, Ljubljanskih in vnanjih. Naše učiteljstvo je ta dan z nova sijajno pokazalo krepki in neupogljivi svoj značaj, pokazalo ob jednem, kako zna čestiti zaslužne svoje tovariše!
V	seji v dan 5. aprila bil je dalje razgovor, kako bi se tudi naše društvo primerno udeležilo „slavnosti šeststoletnice"; mej drugim se je tudi sklenilo, da imajo udje našega društva v društvenej sobi, kamor se je ono meseca maja preselilo — katera ima biti v prihodnje zbirališče Ljubljanskim in bližnjim ali v Ljubljano došlim udom — počenši od 12. julija do konec slavnosti prosta prenočišča. V ravno tej seji rešilo se je tudi več posameznih notranjih zadev, ter vzprejelo zopet — kakor meseca februvarija — več novih udov. Da se zglašajo vedno novi udje, je veselo znamenje, da se slovenski učitelji vedno bolje zanimajo za svojo stvar. Tako je bilo n. pr. v Ljubljani število udov leta 1878. kaj pičlo; dandanes se je to vse veselejše predrugačilo.
Tudi smrt zahtevala je v teku tega društvenega leta svojo žrtvo, ker umrl je prerano v dan 2. julija t. 1. večletni odbornik našega društva in obče cenjeni in spošto-
*) Glej štev. 2. „Učit. Tov."!	Uredn.
vani naš tovariš g. Kuhar Blaž, nadučitelj pri D. M. v Polji, in pred nekaterimi dnevi vrli ud g. Kavšek v Vinici. Ohranimo jima bratovski spomin!
Odbor „Slov. učiteljskega društva" je pa tudi skrbel, da svojim udom dušne hrane, branja časopisov, ni manjkalo, ker v društveni sobi je bilo udom na razpolaganje vedno nad 24 časopisov in lepo uredjena knjižnica.
V	društveni sobi bili so tudi o zimskem času večkrat večerni pogovori, katerih so se tudi odlični možje udeleževali, pri katerih je bil pogovor o izdaji potrebnih slovenskih učnih knjig, i. t. d.
V	seji v dan 6. septembra pa se je določil dan občnega zbora in program temu zboru.
To so tedaj bolj stvarne in kratke poteze o delovanji našega „Slov. učit. društva" v preteklem letu. Kakor vsikdar, tako hoče društvo tudi v prihodnje neustrašljivo delati in koristiti narodnej šoli na prid slovenske domovine in mogočne Avstrije. To našo nadejo nam vtrjuje to, da vidimo, da se je o narodnem obziru pri nas zadnji čas marsikaj za Slovence na bolje obrnilo, in da stvar, za katero se mi vsikdar poganjamo, vedno več prijateljev pridobiva in da se sploh odobrava. Veselo znamenje za to naj nam je tudi odlikovanje peterih udov našega društva. — Tedaj, poleg božje pomoči, poguma, vztrajnosti in vladarjeve milosti, pa nam je uspeh in napredek zagotovljen! (Dalje prih.)
Pouk za življenje.
(Franjo Gabršek.)
Učni črtež za katero koli vrsto občne ljudske šole je tako osnovan, da se učna tvarina počenši s prvim šolskim letom pa do najvišje starostne stopnje vedno bolj dopolnjuje in razširjuje; še le na zadnjej stopnji poda se otroku neka celota in ona sovršenost učne tvarine, brez katere bi bila znanost, v ljudski šoli pridobljena, polovičarska in pomanjkljiva. Na tak način postane ves pouk živ organizem, kateri se razvija od znotraj na ven, sam sebe dopolnjujoč in iz določenega središča izvirajoč. Tako postopanje je povsem logično, kajti le na tako v način mogoče je otroškemu duhu vzprejemati različno hrano v onej obliki, katera ustreza njegovim vzmožnostim.
Na večrazrednicah, sosebno ondu, kjer je odločen vsakej starostnej stopnji poseben oddelek ali razred, je to vsekako lažje doseči, nego na dvo- in vzlasti na jednorazrednicah. Tu postane vsled deljenja učencev v oddelke naloga učiteljeva zelo težavna. Vender se da tudi tu predpisani smoter na jednak način doseči, kot na večrazrednicah, se ve, da v ožjem obsegu, kar učni črtež sam zahteva. Na učnih črtežih se taka razvrstitev učne tvarine kaj lepo sklada, in misliti bi bilo, da bodo tudi vselej in vsi otroci preučili vso to na razne učne stopnje razdeljeno učno tvarino. V dejanji pa se pokaže, da se nahaja na vsakej šoli po več ali manj otrok, kateri predpisanega konečnega smotra nikakor ne dosežejo. Uzrokov tej pojavi je mnogo. Najglavnejši je ta, ker mnogo otrok nikdar ne dospe na najvišjo učno stopnjo, in tako tudi vse predpisane učne tvarine ne preuči. To pa izvira iz tega, ker nekateri otroci vsled slabega napredka v kakem nižjem razredu obsede, ali pa, ker prepozno (s 7., 8. ali še poznejšim letom) v šolo vstopijo in potem vsled izpolnitve 14. (oziroma 12.) leta izstopijo. Obojih slučajev je mnogo, bodisi na deželi ali v mestih; nekaj jih je opravičenih, ter se jim ni moči izogniti; mnogo pa je temu kriva tudi nemarnost roditeljev, kateri svojih otrok ne pošljejo takoj z izpolnjenim 6. letom v šolo. Da pa obsede otroci dalje časa v nižjem razredu, kot jc trebi, kriva
je poleg slabega šolskega obiskovanja in poleg resnične malomarnosti in nepazljivosti često tudi slaba duševna nadarjenost dotičnih otrok.
Prepoznemu vstopu in slabemu šolskemu obiskovanju v okom priti je zelo težavno, in vsa prizadevanja učiteljev v tej zadevi malo koristijo. Takih šolo zanemarjajočih otrok se bode vedno nahajalo in to vkljub novej šolskej noveli, katera je šolsko obiskovanje izdatno olajšala. V nekaterih obzirih pa se bode ravno vsled teh najnovejših olajšav prej označena neprilika nekoliko povekšala, kajti v zadnjih dveh letih, za kateri so olajšave dovoljene, ne bode mogoče otrokom, ki so prepozno v šolo vstopili, prej zamujene učne tvarine preučiti. Le ako se bode strogo na to pazilo, da se bodo olajšave podeljevale izključno le onim otrokom, ki so, kakor novela veleva, 6 let neprenehoma v šolo hodili, le potem mogle se bodo te težkoče olajšati in obrusiti; kajti potem bode mogoče učni črtež tako urediti, da bodo v resnici vsi otroci deležni onega pouka, kateri je za najvišjo stopnjo predpisan. Zadnji dve leti ste, kakor je občno znano, za pouk najpripravnejši, zato bode tudi skrbeti, da se kolikor moči za pouk najugodnejše olajšave podeljujejo. Skrbeti bode pa tudi, da se ne samo na jednej in istej šoli, ampak tudi v večjih šolskih krogih kolikor mogoče le jedne in iste olajšave privoljujejo. Učna tvarina, neposrednje za življenje pripravljajoča, kakoršna je ravno ona zadnje stopnje, ostane vedno jedna in ista, bodisi potem skrčena ali razširjena. Zato ne bi bilo prav, ko bi se delale na raznih šolah prevelike razlike v podajanji te dušne hrane. In ravno v tej zadevi trebalo bi, da se izrečejo učiteljski krogi za najprimernejše olajšave, na katere naj bi se potem ozirale razne šolske in druge oblasti. Toliko se bode menda vender učiteljstvu priznalo, da ono najbolje ve, kaj je v okviru šolske novele za otroke in za ljudstvo, mej katerim učitelj živi in deluje, najugodneje in najkoristnejše. Ker uže je-denkrat imamo novo šolsko postavo, tedaj morajo v prvej vrsti ravno učitelji na to delovati, da se ona izpelje kolikor moči na korist šolstvu, t. j. pouku ljudstva. Taka vprašanja bi najbolje prijala učiteljskim zborovanjem, bodisi v uradnih konferencah ali pri učiteljskih društvih.
V vsakem slučaji pa, ali da otrok v napredovanji zaostane za drugimi učenci in potem vsled tega dalje časa v jednem in istem razredu tiči, ali pa, da prepozno v šolo vstopi in potem vsled izpolnitve 14. (12.) leta iz šole izstopi, vselej je škoda za otroka tako velika, da se ne da nikdar več popraviti. Takov otrok ne pride nikdar v višji ali celo v najvišji oddelek, tedaj tudi nikdar ne vidi in ne sliši marsičesa, kar bi mu za poznejše življenje neposrednje in neobhodno prav prišlo. Znano je, da so zadnja leta otroškega šolanja najimenitnejša, ker tedaj je razum otroški najbolj vzpremenljiv za razne pojme. Vrhu tega poučujejo se ravno na najvišjej stopnji oni predmeti, kateri merijo naravnost na dejansko življenje. Ta stopnja ima namen, prehod iz šolskega v dejansko življenje omogočiti in usrečiti. Tu se razni učni predmeti še le dopolnijo in v celoto zlijejo, pregled črez uže priučeno učno tvarino se zbistri, in otrok začne še-le prav pojmiti, čemu mu bode vse to koristilo. Otrok v zadnjih letih šolskega življenja je torej popolnem sposoben za vzprejemanje tacega pouka, kakoršen je odmerjen za najvišji, t. j. zadnji oddelek, a vsled prej imenovanih ovir ne more tega pouka vzpre-jemati. Njegov zreli duh mora premljevati še ono tvarino, katero so njegovi vrstniki po letih uže zdavna zdelali; ko pa bi imel tudi on do tega priti, izstopi, kajti izpolnil je 14. leto. Razvidno je torej, da ostane takemu otroku marsikaka stran učne tvarine popolnem ptuja; takov otrok vzame s soboj v življenje nejasne pojme, na pol razumljeno tvarino, v vsakem predmetu manjka mu še mnogo do popolnega znanja, in ni se potem čuditi, če se osramočen spominja časa, ko je imel priliko, da bi se bil v šoli kaj več naučil, a je ni mogel uporabiti. Posebno pa vsi taki otroci ravno najpotrebnejšega, kar
bi jim prav za prav za poznejše življenje koristilo, nikdar ne izvedo ali v najugodnejšem slučaji le deloma in v splošnih obrisih. Tako je n. pr. s spisjem, posebno z opravilnimi spisi, z zemljepisjem, z računstvom i. t. d.
To nepriliko odstraniti je težavno, a nekaj se vender le more storiti. Vsak učitelj poučuje za življenje, torej ne le oni v najvišjem oddelku, kateri neposrednje olajšuje prehod v dejansko življenje. Zato naj vsak učitelj pred vsem premisli, kako bi podal tudi takim učencem, pri katerih se uže naprej ve, da ne bodo dospeli do najzadnjega oddelka, vsaj nekaj onega, kar zahteva dejansko življenje. Popolnem se ta svrha tudi zbog tega ne da doseči, ker bi se s tem škodovalo tistim otrokom, ki bodo izvrstno ves čas šolo obiskovali. Vender tudi ta izgovor ni popolnem veljaven, kajti taki otroci bodo imeli še dosta prilik, na višjih stopnjah to nadomestiti, kar bi se jim znalo na nižjih skrajšati. Da more učitelj to svrho doseči, naj skrbi za tako uredbo svojega učnega črteža, da bode najpotrebnejše znanosti, če tudi v zmanjšanej meri, vsak deček in vsaka deklica pri svojem izstopu, naj se to zgodi prej ali poznej, s soboj v življenje vzel. To se lehko stori, ne da bi se škodovalo učnemu črtežu, kajti učitelj ostane vedno v okviru predpisane tvarine. Učne črteže v tem obziru izpreminjati, ne kaže, ker ti so le normalni načrti in veljajo v obče za vse otroke brez obzira na njih različno šolanje. A učitelju moralo bi se nekoliko prostejše gibanje dovoliti, ker le tako je mogoče, da bode učitelj vsacega razreda ali oddelka v mejah učnega načrta kolikor moči vsem svojim učencem z obzirom na njih prihodnjost koristil.
Lepopisje v narodni šoli.
(Franjo Gabršek.)
Pri lepopisnem pouku naj se nekako tako-le ravna:
1.	Učenci morajo pred vsem pisne oblike temeljito ogledati, prav izpoznati, ostro pojmiti in razumeti. V to svrho je treba, da učitelj dotično črko večkrat in vzorno na šolsko tablo zapiše. Uže iz tega se vidi, da ima kreda v roki učiteljevej veliko važnost in da mora učitelj s kredo ravno tako dobro pisati kot s peresom, kajti po učiteljevem predpisu sprevrgla se bode tudi otroška pisava. Ker pa ima učiteljeva pisava tako posnemovalno moč, zato naj se učitelj trudi, da tudi izven prave lepopisne ure vse, kar piše, lepo piše. Ničesar ne posnemajo otroci tako radi, nego razvad in nedoslednosti učiteljevih. Črke je treba pisati v primernej velikosti, da jih vsi otroci morejo videti.
2.	Ko je učitelj pisno obliko v njenej celoti predočil, preide naj takoj k pojasno-vanju njenih pojedinih delov. V to svrho treba črko razstaviti v posamezne dele in te dele ostro omejiti in poočitati. Poišče se osnovna oblika, katera je podloga ali osredotočena jednota celej črki. Pojedini deli se glede velikosti, meri, debelosti in načina vezanja v celih, pravilnih stavkih opišejo. Potem pa se izpeljava cele črke v zvezi opiše. S takim ravnanjem se doseže, da otroci pisno obliko tudi v njenih delih izpoznajo, da glavno črto prav omejč in ločijo od vseh pritiklin. Na takov način ne bode otrok pisnih oblik nezavestno pisal, temveč jih bode tako pojmil, da mu preidejo v duševno lastnino, da se o njih vsekdar lehko jasno in določno izrazi in da jih tudi še pozneje lehko sam iz sebe prosto in brez predpisa upodoblja.
3.	Temu pojasnovanju in opisovanju pisnih oblik sledi njih posnemanje ali ponarejanje v zvezke. Tukaj naj omenim pripravljalnih vaj k pisanju, katere se tudi pri lepopisji ne smejo zanemarjati. Res, da so take vaje, kot vaje podlehti, sklepov na rokah, prstih in lehtih, sosebno v prvem šolskem letu na svojem mestu, predno začno
otroci pisati ir. čitati. A tudi lepopisje samo zase zahteva tacih vaj, ker pisanje s peresom je vse kaj druzega kot pisanje s pisalom. Prehod od pisanja s pisalom na pločice k pisanju s peresom na papir dela otrokom mnogo težav, katere morejo le tedaj povoljno premagati, če se jim ta prehod kolikor moči olajša. Zato pusté nekateri, da pišejo otroci nekaj vrstic najprej sé suhim peresom, da se jim tako roka polagoma privadi pisanju sé črnilom. Vrhu tega treba otroke učiti, kako morajo peró držati, kako v črnilo pomakati, kako sedeti in kar je še več tacega. To so sicer malenkosti, a sami iz sebe ne vzmorejo otroci ničesar. Kar se tiče držanja telesa, opomeniti je, da morajo sedeti po konci, da se ne smejo s prsi klopi dotikati, da morajo noge ravno na tla postavljati, da naj desno roko od srede podlehti na klop polože, z levo pa, katere pod-lehti so s klopjo vzporedno, drže zvezek i. t. d. Peró se ne sme trdo držati in stiskati, marveč roka mora postati prostogibčna. Najnavadnejše se peró tako drži, da ga primeta palec in sredinec na desnej in levej strani, kazalec pa leži na njem. Prsti, s katerimi se piše, se ne raztegnejo togo, marveč se na lehko upognejo, druga dva prsta pa se nazaj vzmakneta i. t. d. Vse to mora učitelj vedno in strogo nadzorovati in se naopač-nemu držanju telesa in peresa z vso močjo upirati, kajti slabo sedenje škoduje zdravju, slabo držanje peresa pa prikupnemu in gladkotekočemu pisanju.
4. Kot posebno priporočilno sredstvo v dosego lepe in jednakolične pisave pa gre omeniti pisanja po „taktu". Ta metoda se je dandanes uže po mnogih učilnicah udomačila, ter je želeti, da bi se uvela tudi ondu, kjer jej do zdaj še ni bilo mesta. Ne da bi bila nenadomestljiva ali jedino prava, ker take pač še nimamo, a združuje toliko vrlin v sebi, da se jej dandanes skoraj ni moči ogniti. Ta metoda olajšuje pisanje, je zakonito urejuje in stori, da se morajo rabiti le proste in določne pisne oblike. Ta metoda je tudi vzgojevalna, kajti nagle učence opovira v prehitrem pisanji, počasne vzpodbuja, da pišejo hitreje, sploh pa obvaruje otroke samohotnosti. Vsi otroci morajo jedno in isto v jednem in istem času delati, torej se ne pripušča nikako osobno razvijanje otroškega rokopisa. Oko, uho, roka, lehti, vse telo postane gibčneje, ves duh otroški se ustrahuje, vzbuja, vnanje pisanje postane živahneje. Nobeden učenec ne sme šepetati, nobeden nima svoje volje, vsi se morajo podrediti zapovedujočej volji učiteljevej, kateri jih vodi po taktu; tudi najsvojeglavnejši učenec se mora udati in z drugimi vred pisati; vsaka zamuda in vsaka napaka se takoj razvidi in vsem ob jednem lehko dokaže in popravi. In posledek tega je, da je vsa pisava jednakolična kakor iz jednega peresa. Učitelju se ni treba z vsakim učencem posebej pečati, temveč poučuje vkupno vse učence ob jednem, in ravno to vkupno poučevanje mu omogoči, da dospe v mnogo krajšem času do svojega smotra. Pisanje po taktu zahteva, da se otroci črk popolnem zavedajo; brez tega se ne more pisati, ker mej pisanjem po taktu izostanejo predpisi. Zato se mora pred tacim pisanjem vsaka črka razložiti in natančno opisati. Ta metoda združuje torej vse prejšnje, kajti tu se razlaga, predpisuje in posnema, potem še le taktira. Taktiranje se ne vadi na vseh stopnjah v jednakej meri. Največ se taktira na najnižjej stopnji, dokler otroci še na pločice pišejo, in pa v početku pisanja v zvezke v 2. in 3. šolskem letu. Tudi na srednjej stopnji se ne sme zanemarjati, na gornjej pa se mora vedno bolj odstranjevati, ker tukaj meri lepopisje vzlasti na to, da se privadijo otroci samostojne, značajne pisave.
V obče je pisanje po taktu lehko izpeljivo, a učitelju delo vender le obtožuje, ker mora s popolno duševno silo navzočen biti. Najprej pišejo otroci dotično pisno obliko s kazalcem desne roke ali s peresom v zraku, na klop ali kako drugače. Potem pišejo v zvezke brez takta in po taktu. Način taktiranja je različen, a pri jednakej pridnosti so uspehi jeJnaki. Nekateri učitelji taktirajo tako, da štejejo le debele, drugi debele
in tenke črte; nekateri zaznamujejo črte se številkami, drugi z besedo, „gor, dol" i. t. d. Zdaj štejejo vsi učenci, kmalu zopet pojedini oddelki, pojedine klopi, pojedini učenci. S početka šteje navadno učitelj sam, potem z učenci vred, na zadnje otroci sami i. t. d. Vender mora izpeljavo vselej poprej na šolskej tabli pokazati. Takt se more tudi z udarci ali na kakšen drug način zaznamovati. Glavno vodilo bodi vedno to, da se način poučevanja kolikor moči preminja; le ne vedno jedno in isto, ker to otroke preveč utrudi in stori, da postane pouk jednoličen, suhoparen in dolgočasen. Takšen pouk krati otrokom veselje nad vlastnim delom. Vsake črke vadijo se toliko časa, da slehern potreben potegljaj izpeljejo varno in urno, tako da se skoraj ne zavedajo, zakaj mora to pisano biti tako in ne drugače.
5. Učenci se vadijo pisno obliko v zvezi z uže priučenimi črkami toliko časa pisati, da jo morejo ročno in spretno vezati. V to svrho pišejo zloge, besede in stavke. Z malimi črkami pišejo se sosebno glagoli in pridevniki, z velikimi pa vzlasti imena osob, mest i. t. d. Stavki morajo imeti jedrnato vsebino, kajti ničesa nezmislenega naj se ne piše v narodnej šoli. Zato se treba na kratke pregovore in izreke pred vsem ozirati.
Tudi pri vezanji črk v besede in stavke uporablja naj se pisanje po taktu, ker ravno tu je treba učence navaditi, da ne prenehajo za vsako črko, za vsakim zlogom; tudi pomakati ni treba prej, predno se ne spiše cela vrsta. Le tako bode pisava gladko-tekoča, mila in blagougodna. Blagougodnost je često glavno merilo značajnosti in dobrega okusa. Tisto vedno prenehovanje ne velja nič in je krivo, da je pisava robata in raztrgana. Tudi tu je taktiranje različno. Nekateri štejejo vsako črko posebej drugi pa kar naprej toliko časa, da se spiše cela beseda, cel stavek ali cela vrsta. Vender velja tudi tukaj, da le vedna izpremena oživlja pouk in rodi veselje do dela.
(Konec prihodnjič.)
Knjiga Slovenska
v
dobah XYI. XYII veka.
Najboljši iz te dobe je pa Juraj Habdelich, duhovnik reda Jezusovega, naučitelj modroslovja, učitelj viših naukov, rojen v „starih Čičah g. 1599, upravljatelj varaždinskoga i zagrebačkog odhranilišta, te i siemeništa ježuvitskoga, umrie u Zagrebu 27. nov. 1678", kakor piše Sim. Ljubic (Ogledalo knjiž. pov. jugoslavj. knj. II. str. 519 1. 1869). Tudi se vidi iz predgovora k njegovemu slovarju, da je bil vzgojevatelj pri grofu Turjaškem (Comes ab Auersperg et Gotsche etc).
Spisal je a) Zerczalo krepozti B. D. Marie str. 587 (Zarcalo Mariansko, to je to ponižnost Device Marie, ka je Boga rodila, vsem slovenskoga i hervatskoga naroda kerščanikom itd. u nem. Gradcu 1662. 12. cf. Ljubic), b) Dictionar, ili Rechi Szlovenfzke zvexega ukup zebrane, u red pofztaulyene, i Diachkemi zlahko-tene Trudom Jurja Habdelicha, Mafnika Tovaruftva Jefufevoga, na pomoch napredka u Diachkom navuku Skolneh Mladenczeu Horvatfzkoga i Szlovenfzkoga Naroda. Z dopuschenyem Gornyeh. Stampano u Nemskom Gradczu, pri Odvetku Widman-ftadiuffa. MDCLXX. 12° (brez naznačenih strani, sign. ee ali 28 pol). Geslo mu je na čelu: Nomen Domini Turris Fortissima. — V predgovoru poklanja knjigo svojo štirim sinovom grofa Turjaškega, premilostnim svojim zavetnikom, ter preslavlja v njem vso preblago rodbino, podpisan „Servus et Capellanus Georgius Habdelich". Po tem je
sostavek: „De consilio hujus opusculi, et forma ad Studiosam Juventutem Praefatio."
—	Kakor sem iz H. Megisera pa iz Greg. Alasia v razgled zbral nekoliko besedi, tako naj se tudi iz H a bdel i ča pokažejo (v Gajici) nektere reči na primer:
Abecedar. Adda ergo, igitur. Akoprem licet, tainetsi. Ar nam, quia, quoniam.
—	Bar tantuin, dummodo. Beden.) cadus. Beteg infirmitas; beteg na smert morbus lethalis. Birič lictor. Blazen stultus; blaznim proti Bogu ali suetcem blasphemo. Blud error. Bogorodica Dei genitrix. Bok latus; iz boka a latere, lateralis. Bolvan idolum; bolvanin ethnicus. Bratiči, sestriči, tečiči, vujčiči, stričiči consobrini. Broj numerus. Buh pun (bolh poln) pulicosus. Burkam tumultura facio. — Čas mora. Častnik officialis. Čemerni afflietus. čislo rosarium. Čistoča castitas. Celovati osculari. Cifrast ornatus, comptus, politus. Cilj meta, scopus. Cipeliš calceus. Cirkva katoličanska, bolvanska, turška, židouska; cirkvica, cirkveni. Cucek canis. Cugelj habena. — Dača tributum. Dalekoča longa distantia. Darežljivost liberalitas. Diački latine; diak, diačtvo; dijak devete škole metaphysicus, desete theologus. Dika gloria. Doba aetas. Dobitel victor. Dobro došel bene veneris. Doklam donee. Dolica vallis. Dragostiv gratiosus. Dugo-vanje negotium. Dvojnost dubium. — Fektaš gladiator. Ferljan Forojuliensis; Friul Forojulium. — Gibanica placenta. Gizdam se snperbio. Glasovit vocalis; famosus. Glubanja cranium. Glumač istrio. Gnjivam se indignor. Godi mi sapit mihi. Gorki amarus, miser. Gospon dominus (sacerdotibus et minoribus officialibus). Graba fossa. Grudi pectus. — Halja do gležnja vestis talaris. Hasen utilitas. Henjati desisto. Hiža domus. Hitam projicio. — Jačim fortifico. Jad venenum. Jal invidia. Japa pater. Jašprišt archidiaconus. Jato agmen. Javljam se manifesto me. Jedvaj vix. Jestvina cibus. Inače aliter. Istina veritas. Isker proxime. — Kajam se poenitet me. Kal lacuna. Kanim intendo. Karam reprehendo. Karam se rixor. Karma puppis. Kerma esca, pabulum. Kesnim tardo, — se moror. Kinč thesaurus. Kip imago. Kitica fasciculus florum. Kladivo malleus. Klica germen. Kolobar circulus. Koračaj passus. Kotar territorium. Kotrig articulus. Krenuti moveo modice. Kus frustum. — Ladam possideo. Lahoten debilis. Lajhar deceptor. Listor saltern. Lucki alienus. — Magarac asinus. Marljiv diligens. Medo aes. Mertelni moralis. Milim se blandior. Mučim crucio. Mučim taceo. Muka farina. Muka passio. — Nadra sinus. Nadut tumidus. Nahajam invenio. Narav natura. Našestje inventio. Naopak inverso modo. Neg, nego, sed, nisi. Nemoč morbus. Nenavidnost invidia. Ničemuren vanus. Niknem germino. Ništar nihil. — Obed prandium. Obel rotundus. Oberten industrius. Oblok fenestra. Očali ocularia. Ohol arrogans. Opet iterum. Osoba persona. Ostaviti desero. — Pačam se immisceo me. Pas, pes canis. Pekel infernus. Pesma cantilena. Pila serra. Pisec scriptor. Početek origo. Pogibel periculum. Poglavnik dux. Pomenek colloquium. Pomnja animadversio. Ponižen humilis. Posel nuntius, negotium. Pozoj draco. Pravda lis. Prem da etiamsi. Preminuti morior. Prežgan astutus. Prigovor despectus. Pro-ščenje indulgentia. Prošenje petitio. Prokšen delicatus. — Rabim laboro. Rano jako valde mane. Rasipnik prodigus. Redec versus. Rodljiv fertilis. Rubača indusium. — Žalec aculeus. Šalec nugator. Šator tentorium. Ženjščak effoeminatus. Žermlje mola trusilis. Žitek vita, frumentum, victus. Život corpus. Škerlec alauda. Stem lego. Šuma silva. Žut flavus. Senj somnus. Senja somnium. Skupčina coetus. Slovenec Sclauus, Illyricus. Slovenska zemlja Sclavonia. Slovenski Illyrice, Sclavonice. Spasitel salvator. Sporno parce. Spravišče conventus. Stališ status. Stranski extraneus. Svetski munda-nus. — Taki subito. Tenja umbra. Terjaki festa Pentecostes. Ters vitis. Težak ope-rarius. Tilj sinciput. Tolvaj praedo. Tovaruš socius. Trapim se crucior. Tražim investigo. Tup hebea. Tušča (tolšča) pinguedo. — Učep plenilunium. Vekovečni aeternus.
Verli eximius. Verstnik coaetaneus. Vertar hortulanus. Veščec magus. Vjedno simul. Vitez miles. Umetelen agilis. Vonjam foeteo. Uraziti laedo. Vučenik discipulus. — Zabava retardatio, molestia. Zadavek arrba. Zaganka aenigma. Zagovor votum. Zagovornik advocatus. Zakaj quare, cur. Zalog pignus. Zamera offensa. Zased insidiae. Zatilek occiput. Zatvor clausura. Zdenec fons. Zlamenje znamenje signum. Zob avena. Zvest conscientia.
Spisal je J. Habdelič c) Pervi Otcza Nassega Adama Greh. I. Salosztno po nyem vsze chlovechanszke natvre porvssenye. Sztolmacheno, in na kratkom popifzano po Ivriv Habdelichv Touaruftua Jesvssevoga Mafiniku. Na fzpomenek odkud i kam szmo po iednom fzmertnom grehu opali, i na pobolffanye fitka naffega po- Milofche i Vrednoszti szmerti Chriftuiieue, kuie on za - nasz podiel, dabi nasz od Szmerti uekivechne ofzlobodil. Stampano Vnemskom Gradczv. Pri Oduetku WidmanftadiuiTa. Leto 1674. 8. 1181. III. IX. Dugovanja zvexega poznamenuvana kaszu vu oveh knigah popiszana. — Knjigo posvečuje Martinu Borkoviču, biškupu Zagrebškemu. — V dokaz, kako lepo in lahko kajkavščino t. j. slovenščino je pisal Habdelič, bodi (v Gajici) to-le:
Predgovor. Nakaniuši našega Zveličitela Gospodina Kristusa zemeljski žitek nakratkom popisati slovenskem našem jezikom, i iz njega neke kerščanske navuke izpeljati; dojde mi na-pamet; da ne bu morebiti žal pobožnomu štaucu, ako u-napredek jednemi knigami porušenje nature človečanske poznamenujem, kotera iz pervoga otca našega Adama, i njegove pregreške izhaja, kotera je zrok bila pogubljenja usega člove-čanskoga naroda, i zbog-toga Sina Božjega na-ou suet prišestka. Ar se uffain da spoznauši zjedne strane veliku našu nevolju, zdruge pako nepresežnu milošču i miloserdnost Boga našega, ki se je dostojal za grehe naše, našem mlahauem telom obleči; Spoznamo takaiše i dužnost našu, kum smo mu zavezani na-zahvalnost, i vekivečnu službu. Naj adda bude.
Nestalnost priprostoga Ljuctva . . . I da gdo neštima, da bi samo Ži-dousko ljuctvo nestalnostjum pameti svoje betežalo, domače pelde, (da ništar za druge orsage ne rečem) prece debele i škodljive imamo. Jednu samu na pervo ti dajem, kteru našega vremena plemeniti historicus Mikula Išthuanfi Pannonicae historiae lib. 24. ad annum Christi 1573. i za njim Juraj Rattkaj slobodni Gospodin od velikoga Thabora, lector i Canonik zagrebečki, lib. 4. memoriae Regum ac Banorum etc. pag. 148 pišu.
Vsegdar je pervo slovenskoga orsaga, ljudi kakti pravoga kerščanskoga Catholi-čanskoga, ta hvala i dika bila, dasu najprvo verni u prave Rimske vere bili, pak svojem kraljem, Banom, Generalom, Capitanom i druge zemeljske tot cirkvene, tot suetske gospode. Ali tu hvalu i diku malo kaj nezgubiše, morebiti od vugorske i Erdelske mu-žadie peldu uzeuši, ar malo pervo toga i tam se je bila velika mužka burka zdignula, ku gore imenovani Ištvanfi, u rečene historie široko spisava, nam se žnjum mutiti ne lažno.
Leto adda ono 1573. naglo se zbuči mužadia proti gospode i plemenitem ljudem, ta zrok dajuč, da ju gospoda na tlake i dohodke penezne takve nemilo naganjaju, kakve premagati ne more. Zato zbukom oružje, kakvo je gdo mogel imati zdignu, najpervo vu onom polju (reči su Ištvanfieve) ktero na Širokom medj vodami savum i kupum stoij; i berže časa spravi se oboružnoga, ali neumetelnoga ljuctva do dest jezer, i tak da bi se čez brege svoje naglo sava razleala, tak ono ljuctvo, kad goder je išlo, plemenitaške duore i hiže, je razbialo, robilo, žgalo. Medj temi pako duori i hižami najpervi je bil plemenita viteškoga človeka Jurja Punekoniča na samoborskom polju, ki je malo pervo iz turskoga sužanstva bil vušal. Odonud pako proti save iduč, usem su onuda stoječem velik strah zaudali, i ako su kteroga plemenitoga človeka u ruke dobili, taki su ga nemilo zarazili.
Gda bi do save bili došli poslali su zmedj sebe posle u kransku zeinlu k mužera, i k drugem bližnjem susedom; ki bi im povedali, da ne moguči več teškoče i nemilošče svoje gospode terpeti, proti njim su oružje prodignuli. Zakaj zato i njim svetuju da ako hote slobodni biti, i u lepe slobodščine živeti, da kaj berže, to berže, volju i oružju sobum slože. Kem poslom odluček, kakvo ga su želeli da se neki, kteri su stali medj Sutlum, ka voda Štaersku zemlju i Dravum od slovenskoga orsaga luči; Neka listor čez savu preidu, i nekuliko dalje pojdu, da se i oni hote po malom uremenu ali na ptujskom, ali na varaždinskom polju žnjimi skupiti, i oružje združiuši sreču kušati.
Prevoziuši se adda čez Savu, kaj goder lepšeh bilo duorov i marofov, naulastito pako Ferenca Tahia, ke je on bil lepo cifrasto učinil načiniti, ognjem i oružjem jesu prez vse milošče terli i žgali. Bili su u te slepe naglosti blizu ure prišli na tloljnu stubicu, gde hasnovite toplice zuiraju na pomoč unogeh betežneh. Onde tabor postaviuši razpo-slaše okolu in okolu, omamljene srečicum muže, ki prez nijednoga razloga dvore i imanja plemenitska, zgaše i robiše i na ništar staviše, i unožina pak usaki dan mladeh mužičeu (tolvajčičev) k njim se pridružavaše.
I gda bi se ih unogo jezer vkup bilo spravilo, zebrali su si poglavara nekoga Matea Gubesa, ki jim se je medj drugemi i umetelneši, i mudreši, i proti gospode serčeneši videl, koga su i kraljeuskum častjum nespametno imenuvali i daruvali. Posta adda Gubes muž kraljem. Medj tem toga zagrebački Biškup Draškovič Juraj, ki je ta čas Bansku čast obnašal, videuši u kolike je ves orsag pogibeli, zezva orsašku gospodu u spravišče, da vide kak bi mužki ta oganj za goda potišali, da na vekši plamen ne izide. Ta im adda tolnač na pamet dojde, da vsa Gospoda i plemeniti ljudi oružje zdignu, i u tovaruštvo vojske, kraine one pozovu, ktere su nemški Generali Vid Hallekuš, i Herbardt Aušperg ravnali. Nesu se Generali svojemi krainami kratili, ako listor Cesar dopusti, prez koga dopuščenja (ordinanciu zovu) ne im bilo slobodno proti nikomu unogo manje kerščenikom vojsku zdignuti. Poslaše adda iz orsaga u - Beč na hitrom Keglevič Šimona i Berzea Januša k - Cesaru da sprose mandatum, u kom bi se zapovedalo Generalom, da orsagu u tolike potreboče pomogu serčeno i marlivo. Ali doklam se posli duglje nego je tulika pogibel terpeti mogla, vune zaderžavaju, i podpunoma priliku imajuči muž kralj Gubez stubicu grad je zavjel, i iz grada razposlal na vse strane, tolvajske posle, da je stubica u rukah, da ki hoče in na potlam tulike, u ku se ufaju, sreče delnik biti, da use druge posle i skerbi ostaviuši, šetuje. Ni prez napredka, ar čuuši nespametno ljuctvo muža Kralja tuliku sreču zabiuši se i dece i ženi zmaršice etc.: Šetuuali su u muški kraljeuski tabor, Draškovič Biškup z-orsagom uideči da je odlaka kot za sada jako škodljiva, i da ne več segurno čakati bečkeh poslou i krain, za ke se mole, dua poglauara, ki na Muže uudre hitro i zebrahu Mathea Kegleuiča, Gašpara Alapja, obodua i gospodina velika, i u viteškom dugovanju batriua i unogo razumna, kem pri-ložiuši osemsto, ke su na naglom spraviti mogli, konjanikou, i one haramie, ktere orsag plača, zapovedahu, da proti Stubice šetuju. Zake razumeuši muž Gubez kralj, ništar se ne prestraši (takva je mužka nespametna batriuost) zapoveda suoje mužadie, tolvajem i tolvajčicem, da taki oružje primu, sobum proti gospode izidu, govoreči jim: Bratja vitezi (rekši) znate zakaj ste se vu ov tabor spravili. Zakaj ste hiže žene i decu vašu ostavili, znate kakva mje do sada sreča proti plemenitažem, ki su vas pervo nemilo derli, služila, znati tulikaj že morate da vezda, ku nigdar imali neste priliku imate, na verh sreče vaše priti. Ov je den, ov je harc, ki vam ali vekivečnu hvalu i diku, pače i željnu slobodu, ako friško i batrivo pobiuči se gospodu obladate, doprinese; ali vas na velike i strašne muke ves vaš ostanek na vekivečni špot, ako herpte obernete i pobežite, dopelja. Adda ako ste ljudi, ako ste, ke ja štimam, vitezi serčeni oružja se deržete, na nepriatele
vudrete. Ne strašete se lisikanja sablji njihoveh, ali dugeh kopii, na usakoga smedj je vas do duaiseti. Ne bum vas na reči dugo deržal ureme se je pobiti; denes nam je ali srečno dobiti, ali viteški usem poginuti. Tak k-suojem Muž Kralj Matei.
Z druge takajže strane orsaški poglavari šereg su tak razraunali, da oposred po-stauleni bebu pešci z puškami, iz stran konjaniki, ke su i obatriveli, da se nikaj muške one unožine nestraše, po ke dobe usa ona balabuka bolje se, k plugu, motikam, čepom i kosam razume, nego k-oružju, i gda gde sablje, i kervave rane opazi, razsiplje se od straha, tak da kud bi i kam bežati morali znali ne budu. Za tem taki obodve strane velik krič zdignuše, i jedna proti druge tak serčeno navali, da Capitani prece dugo nesu znali kam obladanje nagiblje; ar Gubez videči da za glave ide več neg su se orsaški Capitani i drugi officiri nadejali suoje je muže naganjal, i nekuliko plemenitašeu postreljal, medj kemi i konjaničkoga Capitana, glasovita viteza Ploudina Ladislava. Onda viteška serca orsaške vojske razljutiuši se, uze medse mužadiu, konjaniki zjedne, pešci z druge strane na nju navaliuši, u beg ju pripravi, i u potiree ali pomoriše, ali žive skoro use poloviše, tak da malo mužeu u šume ali u gore prebežauši živeh osta. Oni pak ki su živi u ruke došli velike su muke terpeli, na tuliko da je use skoro dreuje obešeneh nevoljneh ljudi puuo, naimre poleg potov. Na jedne same divjače hruške, ka je poleg puta bila dobro visoka i široka zrastla, šestnajest, ako ne več nesrečnek mužakov viselo je, na igru vetrom, i hranu karvanom. Nektere su podpunoma žive pustili, ali prez nosov i vuh, ke su im odrezati vučinili na vekivečno zuedočanstvo puntarie mužke, i proti gospode podignenja oružja, Gubesa pak kralja živoga su u-zagreb dopeljali, i kaliti najvekšega puntarske vojske poglavara obilneje dičili i poštvuali; ar najpervo pred očima njegovema Andrašu Pešinaniču, njegomu v žeregu poslu učinili su glavu odseči. Zatem Gubesa nevoljno telo razbeljenemi kleščami tergati, najpotlam na četiri dele raztesati. Ta je mužke okornosti, nestalnosti, kraljeustva i vojske konac bil, koga ja ovde nekuliko na dalje iz gore imenuvane vugerske kistorie izpeljah, vut van, da se podložno ljuctvo u svoje podložnosti i stališu mirovno derži, pokedob je vsa gospodska zmožnost i pod-ložnikov podložnikost od Boga; i gospoda tulikajže da više dužnosti svojeh podložnikou ne naganjaju, ar nemilošča negda zrok daje velikoga zburkanja, kot je oude bilo. Ali vre vezda na drugek stališeu nestalnost pero obernemo i misel (II. 5. str. 184—191).
„Ovoje najglavnije Gjorgjevo dielo (Pervi otca našega Adama greh), vrlo poučno i zabavno, piše Ljubic (str. 519). U predgovoru se tuži, što je do tada odveč malo bilo slovenskem jezikom knjig štampano, da i te nisu prave slovenske, jer silno pokvarene, i da če možda biti kvara i u ovoj njegovoj, pošto ju sastavio: kak onde govore, gdje sem pisal." — A tega jaz v predgovoru pričujoče knjige nikjer ne dobim! — Spisal je še čl) Kerztchanzki navuk z dogadjaji sz. Piszma, u Gradczu 1674. 12. itd.
Da sem sprejel jaz prej imenovane pisatelje v „Knjigo Slovensko", ter da sem iz Petretiča pa iz Habdeliča v njej nekoliko več dal ponatisniti, razlog temu je povedan v Jezičniku XVIII (L. 1880. Jernej Kopitar str. 15—21).
S opis i.
Iz Celja. (Vabilo.) »Celjsko učiteljsko društvo« imelo bode prihodnji svoj mesečni zbor v dan 8. nov. t. 1. ob 11. uri predpoludne v okoliškej šoli v Celji. Vzpored: 1. Zapisnik. 2. Dopisi. 3. Poročilo o letošnjem zborovanji »štajerske učiteljske zveze« v Mariboru. 4. Posvetovanje o tem, kako bi se olajšave o šolskem obiskovanji (ukaz. min. za uk in bogočastje z
8. junija 1883. 1., štev. 10618., V. k §. 21. postave z 2. maja 1883. 1., državni zak. štev. 53.) šolskemu napredku najugodneje izpeljale; kako naj učitelj na to vpliva. 5. Nasveti.
K obilnej udeležbi uljudno vabi	odbor.
Iz Škofje Loke.*) (Lovro Sad ar f.) — V dan 26. septembra t. 1. zavihrala je v Škofji Loki črna zastava nad ljudsko šolo in nad poslopjem prostovoljne požarne brambe naznanjajoč Ločanom, da priljubljenega šolskega vodje nij več, a požarna bramba, da je izgubila prevztrajnega uda in nekdanjega svojega načelnika. — Pokojnik služboval je v Škofji Loki ravno 25 let in njegovo imé vpleteno je bilo prav tesno v vsako sfero Loškega socijalnega življenja. Pridobil si je pokojnik tukaj toliko simpatij, da gotovo ustrezamo ne samo njegovim tovarišem, temveč tudi vsem drugim mnogoštevilnim njegovim prijateljem, ako jim podamo v kratkih potezah njegov životopis. — Porodil se je g. L. Sadar 6. avgusta 1832. 1. v Kapljavasi poleg Komende kot sin tamošnjega cerkovnika in organista Miha Sadarja. V naročje katoliške cerkve vzprejel ga je župnik g. Martin Gross. Leta 1848. najdemo našega Lovreta v Kameniku, kjer je 3. razred z odliko dovršil pod vodstvom č. patra Raimunda Marenčiča. Isto tako dobro obnesel se je 2 leti pozneje v Ljubljani, dovršivši na c. k. vzgledni glavni šoli 1. in 2. razred (nižje) realke tudi z odliko pod vodstvom g. Schlaker-ja, potem pa se odločil za stan, kojemu je ostal zvest do le prerane svoje smrti. — 23. oktobra 1852. 1. izvršil je »deti erweiterten Praparandenunterricht« v Ljubljani, a uže štiri dni pozneje bil je nastavljen v Senožeče kot pomožni učitelj. Tii ostal je le do 16. novembra 1853. 1. ter se preselil na Koroško Belo, a 3. decembra 1855. 1. v Dob. 21. septembra 1858. 1. prestavljen bil je v Škofjo Loko, kjer mu je 25 let in 5 dni pozneje nemila smrt prestrigla nit življenja. — Uže v Dobu skazal se je pokojnik izvrstno učiteljsko moč, kakor nam svedoči pohvalni dopis Ljubljanskega knezoškof. konsistorija s 24. maja 1856. 1. št. 916/180 glaseč se mej drugim tako-le: »Dár Zustand der Schule zu Aich ist sehr befrie-digend. Der Lehrer Lorenz Sadar fiillt seinen Posten ganz und würdig aus, und weiss den Unterricht ebenso angenehm ais fruchtbringend einzurichten.« — 9. oktobra 1862. 1. podelila mu je deželna vlada službo 3. učitelja na Loškej čveterorazrednici z letno plačo 367 gl. 50 kr., 1. oktobra 1866. 1. pa ga pomaknila v višo plačo z 420 gl. Naučno ministerstvo imenovalo ga je 18. maja 1869. 1. začasnim okrajnim šolskim nadzornikom, štiri mesece pozneje postal je vsled dekreta okrajnega glavarstva v Kranji od 22. septembra 1869. 1. začasni vodja čvetero-razredni deški ljudski šoli v Loki. — Izvrstnega učitelja in šolskega voditelja, kojemu je bil blagor šole in blagor izročene mu dece pri srci, ljubili in častili so vsi Ločanje. Poleg svojega težavnega poklica prištedil si je pokojnik še toliko prostega časa, da je mogel prevzeti častno mesto načelnika prostovoljnih ognjegascev Škofjeloških v letih 1880. — 1882. V zadnjem času izrazilo mu je meščanstvo svoje zaupanje tudi s tem, da ga je volilo mestnim odbornikom, Loško streljsko društvo pa svojim podpredsednikom. Vsakdo, ki je imel priliko ž njim prijateljsko občevati, osobito pa omenjene korporacije, ohranile mu bodo na dolga leta hvaležen spomin. — Najlepši dokaz, kako ga je vse ljubilo in častilo, bil je njegov pogreb. Nad 30 vnanjih njegovih tovarišev, vsa Loška mladina deške in dekliške šole, tukajšnja požarna bramba, deputacije Ljubljanskih in Kranjskih ognjegascev in neštevilna množica osobnih njegovih prijateljev v dolgem sprevodu, pred kojim so nosili gg. višišolci petero krasnih vencev s trakovi, katere so položili na mrtvaški oder Loški učitelji svojemu voditelju, Kranjski učitelji predragemu tovarišu, krajni šolski svet svojemu nepozabljivemu udu, Loški strelci svojemu podpredsedniku in ognjegasci Loški bivšemu načelniku. Tovariši njegovi zapeli so mu pred stanovanjem molitev »Usliši nas, Gospod!«, v cerkvi »Blagor mu« in na pokopališči doneli so pokojnemu v grob glasovi žalo-stinke »Jamice tihe«. — Na gomili plaka uže več let bolehajoča vdova in četvero nepreskrbljene dece; blagodišeče cvetice vencev pa mu ščepetajo v grob zadnjo željo njih dariteljev: Bog ti daj večni mir! Lehka ti zemlja domača!	Bernard.
Iz Ljubljane. Dva ukaza ministra za bogočastje in uk. Prvi ukaz z 18. sept. t. 1. (štev. 16631) določuje, da, ako bi okrajno šolsko svetovalstvo k preizkušnji učiteljske sposobnosti dopustilo kakega učitelja, katerega pa bi izpraševanjska komisija postavno ne vzprejela, da se mora ta stvar v razsodbo predložiti deželnemu šolskemu svetovalstvu. Zraven pa se zatrjujejo, da naj se k preizkušnji učiteljske sposobnosti ne vzprejme noben učitelj (ali učiteljica), ki ni še popolno dve leti (oziroma tudi tri leta) po zrelostni preizkušnji delal v praktični šolski službi na javni ali taki zasebni ljudski šoli, katera ima pravico javnosti.
*) Nekoliko zakasnjeno!	Uredn.
Drugi ukaz z 8. okt. t. 1. (štev. 1703) pa ureduje razredbo učnih predmetov v godbi na izobraževališčili za učitelje in učiteljice, ter določuje, da imajo zapovedani predmeti v godbi pri razredbi ravno tako veljavo, kakor vsi drugi zapovedani učni predmeti. Vender se gojencem, kateri so konec šolskega leta v kakem zapovedanem predmetu v godbi dobili red »nezadostno«, dovoljuje, da smejo pri začetku drugega šolskega leta preizkušnjo iz teh predmetov ponavljati.
—	(Šolska mladina v Ljubljanskih ljudskih šolah.) Za ljudsko šolo ugodue mladine je bilo v Ljubljani pretečeno šolsko leto 3477, in sicer 1899 dečkov in 1578 deklic (115 otrok več kakor vlani). Od teh je 120 dečkov in 182 deklic, vkup 302 otrok stanovalo zunaj mestnega šolskega okraja; mestne mladine je bilo le 1779 dečkov in 1396 deklic, vkup 3175 otrok (22 več kakor vlani). Iz mej teh jih je 456 hodilo v I. mestno deško ljudsko šolo, 665 v II. mestno deško ljudsko šolo, 48 v ekskur. mestno šolo na Mahu, 212 v c. k. vadnico, 42 v evangeljsko šolo, 32 v Waldherjev zavod, 50 v sirotišnico, 6 v Rehtiov zavod, 1 v otroški vrt tu, 4 v varušnico, 1 v obrtn. pripravljalni«), 2 v Mahrov zavod, 3 v vnanjo šolo, 263 v gimnazijo, 62 v realko, 18 se jih je doma poučevalo, 34 (mej temi 5 zaradi bolezni, 13 zaradi nezmožnosti in 16 neopravičeno) jih ni hodilo v šolo. Za šolo ugodne mladine v Ljubljani je tedaj hodilo v javne ljudske šole 2049, v zasebne s pravico javnosti 307, brez javne pravice 50, v druge šole (ki ne spadajo v področje mestne šolske oblasti) 334; ljudske šolo pouk je tedaj uživalo 2770 otrok (61 več kakor vlani). Zraven teh jih je v srednje šole hodilo 325, v napredovalne in strokovne šole 3, v zavode spod šolsko starostjo 10 za šolo ugodnih otrok. Pouk sploh je dobivalo 3108 otrok (3 več od vlani), brez pouka je bilo 67 otrok (19 več mimo vlani). V vseh ljudskih šolah Ljubljanskega šolskega okraja je bilo tedaj 2866 učencev in učenk (55 več kakor vlani).
—	Šolske mladine v javnih Ljubljanskih ljudskih šolah letošnje šolsko leto je: v I. mestni deški šoli v I. razredu 93, v II. a. 86, v II. b. 58, v III. 102, v IV. 78, v V. 51, vkup 468 učencev; v II. mestni deški šoli v I. a. razredu 83, I. b. 86, v II. a. 83, II. b. 97, v III. a. 84, v III. b. 87, v IV. a. 87, v IV. b. 75, v V. 46, vkup 727; vkup vseh dečkov 1195. V mestni dekliški šoli: v I. razredu 87, v II. 83, v III. 65, v IV. 62, v V. 23, vkup 320; v dekliški nunski šoli v I. a. 78, v I. b. 86, v II. a. 85, v II. b. 83, v III. a. 88, v III. b. 83, v IV. 98, v V. 73, v VI. 56, v VII. 40, v VIII. 12, vkup 782; vseh deklic 1102. Vseh ptrok v javnih ljudskih šolah je tedaj 2297.
—	Preizkušnje učiteljske sposobnosti so bile letošnjo jesen od 22. do 27. preteč, m. K preizkušnji je prišlo 14 g g. učiteljev in 6 gospodičin učiteljic. En učitelj zglasil se je k preizkušnji za meščanske šole, vsi drugi pa za ljudske šole. Iz mej gg. učiteljev je dobil spričalo I. vrste 1 učitelj, spričalo II. vrste 6 učiteljev, spričalo III. vrste 4 učitelji, in spričalo IV. vrste 3 učitelji. Iz mej gospodičin učiteljic so dobile spričalo II. vrste 3, spričalo III. vrste 1, in spričalo IV. vrste 2.
—	V deželnem zboru Kranjskem se prošnje učiteljev za opravilne doklade na enorazrednicah in prošnje učiteljev iz Postojinskega, Bistriškega in Senožeškega okraja za denarne pomoči o draginji zaradi velikih troškov šolskega zaklada niso uslišale. — Za neobligatni pouk druzega deželnega jezika na večrazrednicah se je dovolilo 600 gold.
—	»Slovenska slovnica za prvence«, spisal Andr. Praprotnik, prišla je ravnokar v petem neizpremenjenem natisu na svetlo, in se dobiva v Milic-evi tiskarni (in tudi pri drugih knjigarjih) po 30 kr.
—	Abecednik za slovenske ljudske šole, sestavil Andr. Praprotnik, dobiva se pri bukvorezu Gerber-ji po 20 kr.; na vsakih 10 iztisov dobi se 1 iztis za uboge učence.
—	Svetinje v spomin 6001etnice daje g. Jan. Giontini brezplačno vsem šolam, ki pri njem blago kupujejo in teh svetinj pri razdelitvi o šeststoletnici niso dovolj imele.
—	Društveni večeri »Slov. učiteljskega društva« bodo v društveni sobi vsako sredo zvečer ob 7. uri, h katerim vse gg. tukajšnje in bližnje ude vabi	odbor.
—	Zalivala. V najprijetnejšo dolžnost si šteje nižeje imenovani odbor izreči najiskrenejšo javno zahvalo prečastitemu gospodu profesorju A. Klemenčiču za njegovo izredno naklonjenost in požrtvovalnost. Kakor uže skozi več let, blagovolil je podariti tudi letos celo vrsto raznih in dragocenih knjig, mej katerimi naj omenimo 34 od družbe sv. Mohora, 18 od »Matice Slovenske«, 13 učnih in 22 drugih. Blagi namen, združen s tem znamenitnim darom, naj bi obilo sadu prinesel in dosegel neminljivo hvaležnost, katero hraniti mu hoče odbor »Narodne šole«.
F. Stegnar,
načelnik.
Premembe pri učiteljstvu.
Na Kranjskem. G. Jos. Topolovšek, učitelj v žalili, gre v Svetino (na spodnje Štajersko). G. Štef. Jelenec, učitelj na Ubeljskem, gre v Trn, in g. Pel. Majer iz Trna na Ubelsko. G. Rustija, izprašan pripravnik iz Kopra, pride začasno v Lozice.
Na Štajerskem. G. Alojzij Grabner postal je nadučitelj v Radgoni; g. Domicjan Serajnik, učitelj v Konjicah, pride za nadučitelja na Ptujsko goro; g. France Fridl, učitelj pri sv. Miklavžu na dr. polju, gre za učitelja k sv. Barbari v Halozah; g. Ivan Kerv imenovan je nadučiteljem, g. Franc Gros učiteljem in gdč. Amalija Drenig poduč. na ljudski šoli Trbovlje — Vode; Jože Topolovšek pa učiteljem v Svetini nad Celjem. G. Jože Juvan, učitelj na Rojski gori, je prestavljen k sv. Vrbanu blizo Ptuja; g. France Zadravec pa od sv. Vrbana k sv. Andražu v Slov. gorice; gdč. Ludovika Blagotinšek, pl. Kaiserfeld, dosedaj podučiteljica v Sevnici, pride v Maria-Griin poleg Gradca. Učiteljica ročnih del je postala gdč. Terezija Aufrecht na predmestni šoli pri sv. Magdaleni v Mariboru; gdč. Marija Zotter pa za šoli Vojnik-Novocerkev.
Listnica uredništva. G. A. G. v S.: Oba rokopisa vzprejeli. Hvala! Pride vse polagoma na vrsto. — Mnogim g. g. dopisovalcem: Hvala za lepo podporo! Prosimo še dalje! — Mnogim vprašanjem: Praprotnikov „Abecednik" se popolnoma ujema z novimi stenskimi tablami. — Nekaterim prestavljenim g. g. učiteljem: Če nam začasnih prestav nihče ne naznani, jih ne moremo natisniti. Za redno razpošiljanje našega lista, naj se prestavljeni g. g. učitelji sami zglašajo pri založništvu.
ttci 'OWviW >£ervnsi »ss?	ilF^F^s«1 «¡J^-J «s^s^si? ig»
llllllllLIIILIMIIIIIimilllllllllllimillllllllllllllllllllllltlllllllllllllllllllllimilllllllllllllllllllllMItl!
U 6 i 1
V začetku šolskega leta vsem g. g. šolskim prednikom in učiteljem priporočam svojo
zalogo raznega pisarskega in risarskega orodja, šolskih knjig in drugih učil.
Zraven posebno opozarjam g. g. imam v svoji zalogi:
Stenske table (Razinger - Žumrove), prilepljene na trd papir 4 gl. 50 kr.
Računski stroj...... 5 „ — „
Zemeljska obla (z slov.
nadpisi).........5
Zemljevid avstr,-ogerske države (Bauer) na trdem papirji......7
Zemlj evid Kranj ske dežele 5 Ploska zemeljska obla (Kožen).........3
30
40
lllllllllllllllUlinifMHMIllllllllllllllllItlMMIlllllllllllllllItlllllllllltlllllltltfllllllltlllllllltllMIllllllllllllllllllllllMIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIII ——
kupovalce še na te-la učila, ki jih
Evropa.......... 5 gl. — kr.
Palestina.........4 „ — „
Termometer.......—
Barometer........3
Cesarjeva podoba . 5, 6, 7 Kristusova podoba . 1—8 Vzgledi za risanje (Eichler) 6 Nazorni nauk (Herrmann) 6
Popis zraven.......—
Nazorni nauk (Tomšičev) 3
T- GrlOZVtlZXl
Odgovorni urednik Andrej Praprotnlk.
Tiskar in založnik J. R. Milic.