Dantejevega Pekla tretji spev
Tine Debeljak.
Tod pot peljA v kraj bolečin, trepeta, tod pot pelja med muke te vekovne, tod pot pelja med bitja te prekleta, navdih sem jaz pravičnosti popolne, stvaritev vsemoci sem prvobite, ljubezni prve, umnosti vrhovne, bile pred mano so le vekovite stvari kot jaz, ki tu sem brez nehanja. o vi, ki vstopite, vsak up pustite!
Napis ta v črkah temnega sijanja
sem bral nad vhodom, ki v podzemlje vodi.
»Tu, Mojster,« dem, »se groza nam oznanja!«
On pa kot človek, ki iz skušenj sodi, odvrne mi: »Ne izgubljaj zdaj poguma! Tu malodušnost vsaka mrtva bodi!
Prišla sva v kraj, kjer — kot sem rekel — truma nesrečnih duš prikaže se v bridkosti, ki zadnji Cilj zgrešile so razuma.«
Obraz smej oči vlil mi je srčnosti, z desnico svojo me prijel za dlan je in skozi vhod popeljal me v skrivnosti.
Cuj: vzdihi tihi tu, tam stok, kričanje razlega po brezzvezdnatem se vzduhi, tako da planil sem takoj v jokanje.
Jezikov zmeda, spakovanje, izbruhi, žaljivke, kletve, zmerjanje, kleveta, rok tlesk in tlak, hripavi kriki, suhi
so zgnali hrup, ki venomer spreleta čez temne se, brezkončne prostornine, kot če vrtinec cestni prah pometa.
Jaz pa, ko groza mi telo prešine,
ga vprašam: »Mojster, kaj so ti glasovi?
In kdo so, ki trpe te bolečine?«
V odgovor de: »Ti žalostni duhovi bili so prej brez sramnih del zemljani, brez hvalnih tudi, zdaj vpijo z vetrovi.
Kot tisti angeli so kaznovani,
ki niso takrat proti Bogu vstali
ne z njim šli, temveč gledali ob strani:
zmagalci iz nebes so jih pognali z bleščavo vso, zato pekel jih neče, češ, grešniki bi z njimi se bahali.«
Jaz vprašam: »Mojster, kaj sedaj jih peče, da v silnem joku so tako se sprli?« »Naj kratko podučim te,« Mojster reče.
»Tu upa ni, da kdaj bi še umrli, zato jeze na vse se v tej temini in rajši bi v peklu se tudi cvrli.
Svet noče jih imeti več v spomini, jih milost vic, pekla pravičnost noče. Dovolj o njih! Poglej jih in odrini!«
Pogledam tja in spazim vihrajoče banderce s tako silo se poditi, kot da odklanja mir prezirajoče,
za njim pa gneče tolikšne se viti, kot nikdar preje nisem se zavedal, da umrlo je že toli živih bitij.
Več znancev sem v procesiji zagledal, med njimi videl in spoznal v mrliči njega sem, ki se bil je odpovedal
iz strahopetstva papeštvu. Pri priči mi jasno je bilo: glej, same šleve, Bogu neljube, prav tako hudiči!
Nikdar bili še niso živi, reve — zdaj nage tod jih pikajo mušice, obadov, os, sršenov goste se ve;
od vbodov curi kri jim že raz lice, s solzami meša se in pod nogami pij o jo črvi kakor kap dežnice.
Obstal sem, gledal naokrog po jami: breg reke uzrem, ljudi tam brez števila in prosim Mojstra: »Ne odbij tega mi,
da zvem, kdo so in kakšna tajna sila podi tod skozi mrak vsa ta krdela, da reko bi čimpreje prebrodila!«
»Takoj se vzročnost bo ti razodela,«
de oni, »ko k obali reke Žale
na Aherontov breg bova prispela.«
Oči povesim, ki so se sramvale in nisem upal si več ust odpreti; tako prišla sva nemo do obale.
Tedaj zapazim čoln nasprot drveti,
v njem starca slokega z lasmi v sivini,
ki vpije nama: »Hej, duši prekleti!
Zaman hlepita po neba modrini, na drug breg vaju moram odpeljati tja v večni led in ogenj v večni tmini!
Ti, duša živa, kaj imaš tu stati med samimi mrtvaki?! Proč od todi!« Ko vidi pa, da se ne dam odgnati,
zavpije: »Druga vrata in prehodi za tebe so in drug breg, tja potuj! Tja drugi te splavi na lažjem brodi!«
Vodnik pa: »Haron, nič se ne huduj! To volja teh je, ki jim je mogoče vse, kar hote! A dalje ne sprašuj!«
Iz lic kosmatih sled izgine zloče brodniku sred močali blede, vnela žerjavica očes mu je obroče.
Ostale duše, trudne, brez odela so prebledele in zašklepetale, ko trda je beseda zadonela.
Boga in starše so preklinjevale, človeštvo, kraj in čas, vse vrste roda, celo te, ki so iz njih teles pognale.
Vse vkup letele so, plačoč do broda
usodnega, ki slehernika čaka,
kdor se v življenju ne boji Gospoda.
Duh Haron, s tlečimi očesi spaka,
jih vabi k bregu, kjer jih je gromada,
ter z veslom lopne včasih počasnjaka.
In kot jeseni Ust za listom pada kar vse počez, da končno veja cela povrne zemlji kras, ki jo obdaja,
tako tu Adama so zla krdela kar drla v čoln starega brodnika na mig in se kot ptice v vabo ujela.
Tako se čoln čez temno kal premika, a prej kot ti-le na drug breg prispejo, že čakajo tam novi na voznika.
»Moj sin, glej, vsi, ki tam na zemlji umrejo,« mi reče moj Dobrotnik, »v božjem gnevi, od vsepovsod sem na ta breg prispejo,
da silijo tja prek pa v taki vre vi, jih k temu le pravičnost božja žene, ker prejšnji strah izraža se v zahtevi.
A dobre duše ne sprejme nobene tu Haron in, če nate jezno vpije, lahko pomen veš tožbe izgovorjene.«
Ta hip tema vse krog mene zakrije, prevzame groza me z neznansko silo, da me še zdaj v spominu znoj oblije.
Okrog v viharju vse se je zgenilo, se vžgalo rdečih strel prebliskovanje, da mi vse čute v grozi je umrtvilo —
in pal sem, kakor človek pade v spanje.
43