ZVONČEK XXV—3 Rešitev skrivalnicev 2. štev. Mačka je skrita med travo v desnem kotu spodaj približno dva cm od spodnjega roba. (Desno in levo od gledalca.) Prav so jo izkušali rešiti: Vladko Jordan, Ljubljana; Rudolf Schmidt, brez na* vedbe kraja (ta dva z risbama); Milka in Dolfka Kolmanovi, Olga in Danica Princi* čevi, Zora Vengarjeva, Nada Vengarjeva, Hilda Sketova, Gizela Fistrova, Milena Zamperlojeva, Radovljica. — Med rešilce, objavljene v prejšnji številki, moramo uvrstiti še Martina Gumzeja iz Celja. ¦¦¦ =¦¦¦ Jagnje brez droba. »Ta pa, ta!« jo pohvali Peter, ko stopata Legenda dalje. Kristus pa pristavi: »Ko dorastc ta- le dekiica, dobi tam onega Ienuha za mo< Kristus je potoval s sv. Petrom po svetu. ža!« — »Ni mogoče!« udari Peter ob dlani. V neki vasi jima je kazalo, da ostaneta _ »Mogoče! Zakaj ne? Ko bi bila oba dalje časa. Ljudi nista hotela nadlegovati pridna, bi hitro zbogaidla. To bi ju pre= zaradi hraone. pa dobita nekje jagnje. Petei vzelo in pogubilo. Oba lena bi ne mogla pokliče klavca in mu sam pomaga pri delu. živeti. Tako pa — vidiš, da je prar in tako Zato pa tudi skrivaj izmakne jagnjetov se uravnava svet, prijatelj!« drob, ga ocvre in poje. Ko je bilo jagnje Peter je molčal. že iz kože in očiščeno, pride Kristus pogle* Zap. /. T. dat, kako delata, ne vidi droba in vpraša, kam sta ga spravila. Peter se hitro opra* Novoletno voščilo. viči: »Jagnje ni imelo prav nič droba, niti .. „ ... , .. . . toliko, da bi se človek ogrešil.« — Gospod ^asa pnljubljena pesmca Amca nam je ne odgovori na to laž ničlsar, ker je poznal Paslala ~ za h stev- letosnjega leta pre« Petra, samo napram klavcu in ostalim Iju* P™n° dospelo - a presrcno česhtko, ki }o dem se začudi: »Da je bilo jagnje brez dro« objavljamo naknadno v prepncanju, da so ba, je res veliko čudo, a nič večje čudo ni, dobre zel^e vedno dobro dosle- ako trdim, da ima moj spremljevalec Peter Ko gremo spet v novo leto, sedaj dva droba.« — Ljudje so videli, kako vam »Zvonček« iskreno želi je Peter sam jedel drob, pa so pritrdili Go« zlatega solnca in sreče spodu in celo Peter ni ugovarjal. in lepih, veselih dni Zap. /. T. in smeha in pesemc srebrnih, kakor jih ptički pojo, Kako se uravnava svet. a v dušicah misli vsejasnih, Legenda da vas bo sre6no nebo! Antca. Ob veliki vročini sta potovala Gospod in sv. Peter po pustem kraju. Le malo sence Modra sodnica. je bilo pod nizkim grmičjem, a solnce je Lepega jesenskega dne sta skakljaje pripekalo. Slednjič zgrešita popotnika celo iskali veverici v senci košatega oreha hra= stezo. Ob bližnjem grmu leži pri čredi pas ne. Kar zapihlja rahel jesenski vetrič ter stir ter zdeha od vročine in dolgočasja. vzame iz naročja orehovega lep jedrnat »Hej, mladenič,« ga pozove Zveličar, »po oreh. Ko pade oreh na tla, skočita obe veve= kaži, prosim, kod drži pot iz te puščave!« rici naenkrat, da bi ga pobrali. Vsaka bi ga Mladi ovčar niti ne vstane, ne odgovori, rada imela. »Moj je,« pravi prva. — »Jaz komaj da se ozre na popotnika, a ne po« sem ga prva pobrala,« pravi druga. Tako kaže z roko, marveč samo nogo leno pre* se kregata in tepeta za oreh. tegne proti bližnjemu skalovju ter nemarno Mimo pa pride opica in vpraša: »Tova= zine: »Tam!« rišici, kaj pa se kregata?« Veverici pripo- Gresta po odkazani stezi in Peter se vedujeta, a opica nobene prav ne razume. glasno čudi, da večje lenobe še ni videl v Preden sta se začeli veverici pritoževati, deželi kanaanski, Gospod pa ni rekel ni« sta dali opici shraniti oreh. •česar. Kmalu za onim skalovjem jima vno* Opica, poslušajoč tožbo, razkolje oreh in vič nestane steze pod nogami. Prideta do sne jedrce. Ko je pravda končana, so že ovčje črede, ki jo je pasla šibka pastirica. luščine prazne. Veverici tega seveda nista Ta vstane in spozna, da sta zgrešila stezo. zapazili. Opica prizna obema pravico: pr= Teče jima nasproti in hiti kazat, kod drži vi, ki ga je zapazila, in drugi, ki ga je po^ steza iz pustinje, ter se ponudi, da lahko brala. Vsaki vrže polovico prazne luščine stopi z njima do onih grmičev, odkoder se in gre, smeje se, dalje. že beli prava pot »Ni treba! Bog pavrni!« Kjer se prepirata dva, tretji dobiček de Gospod. ima. Alfred Pičinin 86