Leto 1925. Izdaja; Župni urad v Tržiču. Za oktober. CERKVENI GLASNIK : izhaja zadnji teden v mesecu: ^ .Z U P I J i Posamezna številka stane 2 Din.: Po enem letu! Naš »Cerkveni glasnik za Tržiško župnijo« je konča! prvo leto svojega življenja. Lani za oktober je izšla namreč prva številka. Ko sem dal lani prvo številko v tisk, nisem bil gotov uspeha; mislil sem: to bo poizkus; če se bo obnesel, dobro, če ne — bo pa pač en ponesrečen poizkus. A poizkus se je posrečil! Prvo številko sem dal tiskati v 500 izvodih, vsa je bila razprodana, nato je začel izhajati v 700 izvodih in na tej višini je ostal do danes. Tako sedaj trdno upam, da se bo n;!š tržiški »žurnal« vkoreninil med župljani in ostal zdrav in kr.rajžen pri življenju. Svojo nalogo je vršil, kakor je napovedal. Gojil je stike med farno duhovščino in farani, pojasnjeval je dušno pastirska vprašanja, branil je vero in gojil versko življenje ter vršil vi )go oznanila vseh cerkvenih opravil. S posebno ljubeznijo pa je gojil domačo zgodovino, ki nudi toliko lepega in spodbudnega za cerkveno življenje. In ta stran našega lista je župljanom še najbolj ugajala, kar pač kaže, kako se zanimajo naši farani za zgodovino tržiškega kota. Da pa je mogel naš list tako uspevati, gre v prvi vrsti zahvala našim prodajalcem lista, to so: gospe Starič, Ahačič Prida, Markič, Machatar, Slapar, Mally, Bežek, Klemenčič; c'ekleta Hladnik, Kurnik, Fink, Žagar, Triller, Grebene, Mer-š Л, Vrhovnik. Premru, Švajger, Justin, Grašič; gospodje svetnik Pire, Kogoj, Majeršič, Mokorel, Košir in Kolar. Vsem prav iskrena hvala za trud, ki ga imajo s prodajo in razna-šanjem našega lista. Bog jim stotero poplačaj z večnimi darovi! Poleg teh so mnogo pripomogli, da je naš list čvrsto živel, razni gospodje sotrudniki. V prvi vrsti g. svetnik' Pire, ;:i nam odkriva staro tržiško zgodovino, tržiške vzornike, tržiške značaje, pa tudi tržiške »špasne storje«. Njegovi ži-\ ahni spisi vzbujajo vedno največjo pozornost. Njemu, kakor ijdi g. župniku Zabukovcu, Toporišu in vsem sotrudnikom iskrena hvala za trud in prispevke! Marsikdo vprašuje: kako more izhajati tak lokalni list, ko veliki listi ne morejo sami nositi izdatkov? Cerkveni glasnik shaja tudi ginotno, podpira pa ga — tržiška darežljivost. Gradiva ima vedno v izobilju, posebno z zgodovinskimi prispevki je vedno bogato založen. Sedaj prinašamo zgodovino tržiških podružnic, nato pridejo životopisi tržiških župnikov, ki jih je spisal znani strokovnjak na zgodovinskem polju, škofijski arhivar, duhovni svetnik in župnik v Besnici g. Fr. Pokom, nato pride na vrsto zgodovina tržiške šole, znameniti učitelji, tržiška obrt in industrija itd. Gradiva imamo za več let dovelj. Na podlagi dosedanjih skušenj upamo, da bo naš list trdno ostal pri življenju, da ga bodo še nadalje podpirali dobrotniki, bralci, sotrudniki in raznašalci. Vsem skupaj se še nadalje priporoča v blagohotno podporo. Oznanila za mesec oktober. v oktobru se v župni cerkvi vrši rožnivenska pobož-nost ob nedeljah pri popoldanski službi božji, ob delavnikih pa zvečer ob 7. uri. Za vsak rožnivenec se prejme 7 let in 7 kvadragen odpustkov, na rožnivensko nedeljo in celo osmino pa prejemajo popolen odpustek oni, ki obiščejo župno cerkev in zmolijo en rožnivenec, istotako oni, ki po osmini zmo-lijo deset dni po vrsti en rožnivenec. 2. okt. Prvi petek V4nesecu, ob 6. zj, v župni cerkvi sv. maša z blagoslovom. 3. okt. Strogi post za'lll. red. 4. okt. 18. ned. po Biuk., rožnivenska in prva nedelja v mesecu — sv. Frančišek ^erafski, služba božja po navadi; pred prvo sv. mašo skupno' obhajilo moških in III. reda. Ob 6. sv. maša za III. red. Ob 10. sv. maša z darovanjem pri sv. Ani. Pop. ob 2. ura mohtve, rožnivenec z litanijami M. B. in nato pete litanije presv. Srca Jezusovega. Po litanijah je shod in vesoljna odveza za III. red. 11. okt. 19. ned. po Bink., služba božja po navadi; pop. shod za dekUško Mar. družbo. 18. okt. 20. ned. po Bink., sv. Luka Ev., praznik posve-čevanja cerkva; ob 6. in 10. sv. maša z dvema blagoslovoma, ob 8.15 z enim blagoslovom, ob 10. peta sv. maša z leviti, pred mašo ob 9.45 procesija okrog cerkve, pop. shod ženske Mar. družbe. 21. okt. Sv. Uršula in tovarišice; ob 6. sv. maša za bratovščino sv. Uršule, pop. odpustek za njene ude pod navadnimi pogoji. 25. okt. 21. ned. po Bink.; služba božja po navadi, pop. po litanijah je shod za bratovšično sv. Uršule. 28. okt. Sv. Simon in Juda, ap.; ob 6. farna sv. maša. 31. okt. Vigilija vseh svetnikov, strogi post — zdržek mesa in jedi. Bratovščino sv. Uršule je prevzel g. kaplan Mirko Bar-tol, on sprejema nove člane in bratovske sv. maše. Dale( so zašle — t v socialističnem listu »Ženski list« z dne 3L avg. 1. 1., ki sem ga slučajno dobil v roke, piše neka »proletarka« sledeče: »Javna tajnost je, da žene iz tistih takozvanih »boljših krogov«, ki so zdrave kot ribe in imajo sredstva, da bi preživljale in vzgajale po več otrok, nimajo otrok, ali pa kvečjemu enega ali dva. Znajo si pomagati, ker imajo denar. Ali kako naj si pomaga uboga proletarska žena, ki nima sredstev za takšne stvari (za odpravljanje ploda), čeprav bi bilo za njo boljše, da ne rodi preveliko število otrok . . . Ravno me pro-letarke občutimo živo, kako bi bilo potrebno, da bi imeli zakon. ki bi dovoljeval v gotovih okoliščinah strokovnjaško izvedbo odprav ploda . . . Zdi se mi, da bi bilo v veliko korist družbe in države, ako bi uvidevno zmanjšali število tuberkuloznih, slabotnih, duševno manj vrednih ljudi, ki strahovito otežujejo gospodarsko moč narodov . . . .« Tako se pri nas piše od strani socialistov, tako se sme pisati, in to bero — »katoličani«! Ali ni to sramota?! To je javen poziv k moritvi; str. 2 „CERKVENI GLASNIK" Štev. 13. javen poziv k temu, da naj se zakonito dovoli morija otroka! Ko je otrok spočet, je človek, ki ima pravico do življenja, kakor odrasel človek. Kdor zamori nerojenčka, je izvršil umor, jednako kakor če umori odraslega človeka. Če naj bi zakon dovoljeval iz »ozira socialne bede«, da se »zmanjša število tuberkuloznih slabotniih«, zamoriti nerojeno življenje, potem bi bilo iz istih ozirov lahko dovoljeno moriti pohabljene otroke, jetične ljudi, neozdravljive bolnike, starčke itd., ker vsi »otežujejo gospodarsko moč narodov«, kakor pravi socialistična proletarka. Kam pridemo potem? V čisto navadno paganstvo, ko so starši slabotne otroke metali psom in mačkam v hrano, ko so celo otroci morili slabotne, bolehne starše, kar se še danes godi v paganskih narodih — in to vse iz »socialnih in gospodarskih« ozirov! Ce naj bi bilo dovoljeno moriti nerojenega človeka, bi bilo ravno tako lahko dovoljeno ubiti rojenega iz »socialnih in gospodarskih ozirov« —! In to se ponekod že vrši —. Včasi se zgodi, da neka umazana žival pomori in požre svoje mladiče! Tej živali so podobni starši, ki more nerojeno življenje ali pa zagovarjajo to morijo. Kakor ona žival iz svojih »gospodarskih« ozirov mori lastni zarod —, tako taki starši delajo! Ta morija otrok je zakonito že upeljana v boljševiški Rusiji in za tak zakon se pri nas potegujejo — socialisti v svojem časopisju. Tu jasno vidimo, kam pripelje materialistični socializem, tisti socializem, ki ne pozna Boga, ne duše, ne vere v posmrtnost, kateremu je vse samo materia, vse socialni ali gospodarski ozir! Ta socialistična načela nujno vodijo narode v morijo lastnih otrok iz »socialnih in gospodarskih ozirov«, vzbujajo v človeštvu najgrše zverinske instinkte, ga posurovljajo in vzgajajo za — požrešno bestijo, kateri niti lastni zarod ni več svet. Ali more še kak katoličan biti pristaš — tega socializma? Ne! In to časopisje, ki zagovarja taka načela?! Ali bi smelo še v katoliško hišo —? Ali ne bo zardela vsaka poštena mati. vsak pošten oče, da se mu kaj takega samo svetuje? Ne, morilci svojih otrok ne bodo pošteni starši, pa tudi ne pristaši takih strank in ne bralci ali naročniki takih časopisov, ki zagovarjajo taka načela! Janez Zabukovec: Bistrica. Precej natančen opis cerkve je bil sestavljen ob k a no nični vizitaciji 24. julija 1654.'° Opisuje jo tako-le: Veliki oltar sv. Jurija ima kamenito menzo, dolgo 7 pedi. Prezbiterij je dolg 11, širok 9, visok 9 čevljev, ima tri okna za oltarjem. Ladja je dolga 20, široka 12, visoka 9 čevljev. Na listni strani je stara omara za paraniente, naj se odstrani in napravi nova. V cerkvi je več kosov starega oltarja, morajo ven. Pred vhodom v cerkev je lopa, od vseh strani obita z lesom, odpira se na dveh straneh. Pokopališča ni, živina se pase prav do cerkvenega zidu. Ima 1 kelih s srebrno kupo, bakrenim stojalom, je dobro pozlačen. Stranskega oltarja ne opisuje, samo omenja, da ga je škof leta 1631 ukazal odstraniti, pa se ni. Vizitacijski zapisnik iz leta 1668" izpopolnjuje obliko v cerkvi, ko piše: Oltarji so trije. Veliki sv. Jurija, na evangelj-ski strani oltar sv. Urbana, na listni sv. Marjete. V prez-biteriju so za oltarjem 3 okna, ki se ne odpirajo. Napravi naj se na listni strani četrto, ki se bo moglo odpirati. Ladja ima eno samo okno, slalw. Naj se napravi še eno na nasprotni strani, sedanje pa poveča. Ima dva keliha s srebrno kuix). Obletnica posvečenja se obhaja v nedeljo po sv. Martinu. V teku let se je pri cerkvi marsikaj popravilo in tudi novega napravilo. Oglejmo si cerkev, kakršna je sedaj, pa bom gredoč že še kaj povedal iz njene preteklosti. Cerkev je obrnjena naravnost proti vzhodu. Vhod ima prav za prav en sam, na južni strani ladje. kjer je nekdaj stala lopa; pride se pa v cerkev tudi skozi žagrad na listni in skozi stolp na evangeljski strani prezbi-terija. Prezbiterij, ostanek stare cerkve, je zaokrožen s tremi stranmi osmokota, na vsaki je 40 cm široko, zelo dolgo gotsko okno. Svod je rebrast, ima 9 sklepnih kamnov, na enem je letnica 1520. Ker je bila cerkev posvečena leta 1517, pomeni letnica 1520 morda, da je bil prezbiterij takrat poslikan. Jurij Križaj omenja v svojem opisu bistriške cerkve, da je bil prezbiterij ves preslikan, novotarijski vandaUzem pa da je slike pobelil.'- Tudi sedaj je prezbiterij pobeljen, brez okraskov. Dolg je 4.95 m, širok 3.83 m. visok v najvišji točki 4.60 ni. Ker je isti prezbiterij, ki je bil leta 1654, je razvidno, da je mera v vizitacijskem zapisniku iz leta 1654 le približna. Tlak v prezbiteriju je iz samotnih ploščic, nov leta 1898. Stal je skupno s tlakom v kapelici na Pungartu 211 fl. 50 kr. Šiljast gotski lok loči ladjo od prezbiterija, vendar pa je šamotni tlak v prezbiteriju še za 2.23 m v isti višini potegnjen v ladjo. Tako sta stranska oltarja na vsaki strani šiljastega loka v ladji v isti višini, kakor vehki oltar v prezbiteriju. Dolga stopnica po vsi širini ladje je pred stranskima oltarjema tlak. Ladja je pred stopnico dolga G m, od stopnice 20 cm višji prostor ladje je dolg 2.23 m, torej je ladja dolga 8.23 m, široka 5.30 m, visoka 4 m. Iz teh dimenzij je razvidno, da je sedanja ladja po velikosti od leta 1654 ostala neizpremenjena. V ladji so tri okna, pa dva nista enako velika. Na južni steni je dvojno okno, manjše je višje, pod stropom. Na severni strani je široko okno, ki ima zunaj okvir iz zelenega gorenjskega kamna. Na okvirju je letnica 1801. Tlak je ještrle. Strop je raven, lesen, lepo kasetiran, polikromiran. Na sredi je slika sv. Jurija na konju, na griču kleči devica, ki je ji rešil življenje, kakor pripoveduje pravljica. Letnica 169^ na sliki nam pove, kdaj je bila narejena. Nekdanja lesena, sedaj zidana lopa je združena s cerkvijo, a se loči od cerkve, ker je znotraj nižja, visoka samo 2.46 m, od zunaj pa ima svojo streho, ki je ločena od cerkvene in tudi nekoliko nižja. V sedanji obUki je bila postavljena leta 1706, tako pove letnica na vrhnem kamnu pri vhodu. Vhod ima samo eden, na južni strani, ki je obenem vhod v cerkev. Nad lopo je kor, visok samo 1.82 m. Na koru je 5 klopi. Oltarj iso trije. Veliki oltar sv. Jurija ima kamenito menzo, dolgo 1.63 m, do nje se pride po dveh stopnicah iz zelenega gorenjskega kamna. Sedanji leseni oltar (nastavek) je napravil Janez Go-sar iz Dupljan za 400 fl leta 1875. Prejšnji je nosil letnico 1688." Slika predstavlja sv. Jurija na konju, v tronu pa je lesena soha sv. Jurija brez konja. Sredi oltarja je majhen lesen tabernakelj s podobo Srca Jezusovega na vratcih. Ob straneh sta na evangeljski strani sv. Morijan, na listni sv. Lav-rencij. Oltar sv. Marjete je sedaj na evangeljski strani, prvotno je bil na listni. V sredi je lesena soha sv. Marjete, ki ima na podstavku napis: S. Margareta P. Z. N. Oltar sv. Urbana, prvotno na evangeljski, sedaj na listni strani, ima leseno soho sv. Urbana, na podstavku napis: S. Urban P. Z. N. Oba oltarja je napravil Janez Vurnik iz Radovljice leta 1884 za 274 fl. Takrat ju je postavil na napačno stran. Ker ima sv. Urban prednost pred sv. Marjeto, mu gre po cerkvenih predpisih prostor na evangeljski, sv. Marjeti na listni strani. Sv. Urban ima ob straneh sv. Matija in sv. Barbaro, prvotno pa je imel sv. Nikolaja, zato se je imenoval oltar sv. Urbana in sv. Nikolaja. Na strani sv. Marjete je sv. Lavrencij in sv. Luka. Na strani pri oltarju sv. Marjete je slika na platnu z napisom: »ex voto« (iz obljube) in letnico 1767. Predstavlja pretresljiv dogodek. Na vrhu je sv. Jurij, v dolini povodenj. Stev. 13 „CERKVENI GLASNIK" Str. 3. dva vola preplašena bežita, eden gazi v vodi do kolen, ob strani pa kleči mož in s sklenjenimi rokami prosi sv. Jurija pomoči. Med ljudstvom je še ostal spomin, da je bila nekdaj velikanska povodenj. Utrgal se je oblak. Divji hudourniki so pridrli z gora, potok Blajšnica, ki ima strugo na zapadni strani sv. Jurija, po dolini v Paznu, je strahovita narastel. Cela dolina v Paznu je bila preplavljena. Pripovedujejo, da je takrat odneslo tudi nekaj hiš. V ladji je 6 klopi na evangeljski in 5 na listni strani. Sliki Srca Jezusovega in Marijinega, ki visita vsaka na eni starni ladje, druga drugi nasproti, nimata umetniške vrednosti. Prižnica se je odstranila na zahtevo škofovo ob kano-nični vizitaciji leta 1902. Bila je lesena. Žagrad je na listni strani prezbiterija, zidan leta 1867. Vseh stroškov je bilo 265 fl. Prej je bila na zunanji steni prezbiterija še popolnoma ohranjena slika sv. Krištofa z Jezusom v naročju, pod podobo pa je bil napis z gotskimi črkami: Ego sum lux nuindi. 1421. (Jaz sem luč sveta. 1421.) Le bajeslovne živali pod nogami svetnika so bile poškodovane od nevednih rok." Ko so k cerkvi prizidali zakristijo, so uničili staro slikarijo. Le na levi strani med žagradom je ostal sled stare slikarije: angelska glava, pod streho cerkve pa doprsna podoba sv. Krištofa. Leta 1922 je pa še ta ostanek izginil, ko so cerkev prebelili. Ko so delali zakristijo, so izkopali več človeških kosti. Lavtižar sklepa iz tega, da so imeli tu graščaki svoje pokopališče.^^ Toda, če so graščaki imeli pri sv. Juriju svoje pokopališče. so ga imeli v cerkvi, kakor je bila takrat navada, človeške kosti so se našle pa zunaj cerkve. Bolj verjetno je, da so to kosti onih vojakov, ki so tu padli v bojih septembra 1813, ko so Francozi potisnili Avstrijce od tod čez Ljubelj do Drave, ali ki so padli v bojih, ko so se Francozi umikali od tod. Ljudje pravijo, da so pri cerkvi sv. Jurija Francozi pokopani. To bo resnica, ki jo je sedanji rod izvedel od starih ljudi, ki so te boje pomnili. Pokopališča za pokopavanje mr-ličev pri cerkvi sv. Jurija ni bilo nikdar, mrliče iz Bistrice so pokopavali na farnem pokopališču. Žagrad je četverokot, dolg in širok 2.67 m, visok 2.90 m. V njem je omara s predali za mašno obleko in nastavkom za kclih, zraven še druga omara in klečalnik. Na steni je do nedavnega časa visel v okvirju prepis listine o posvečenju cerkve dne 16. maja 1517. Prepis je rokopis križkega kaplana Jožefa Vidica (1773—1776), zelo obledel in pokvarjen, da se v celoti ne da več brati. Sedaj se hrani v župnem arhivu tr-žiškem, da se še bolj ne pokvari. Po tem prepisu je župnik Drachsler (1842—1861) napravil prepis za župni arhiv v Križali, pa je iz letnice 1517 naredil letnico 1512, kakor je bilo že omenjeno. Zvonik je na evangeljski strani prezbiterija nasproti ža-gradu, vhod od zunaj na vzhodni in iz cerkve na južni strani. Streho ima piramidalno kapasto, line romanske, kar upravi-čuje mnenje, da je zvonik starejši kot prezbiterij in ostanek prve cerkve. Pod linami je stolp na dveh straneh počen in zvezan. Pred letom 1857 so bili zelo stari zvonovi. Eden iz leta 14.36 z napisom: Hilf Qot vnd sein Muer Mari 1436; drugi iz leta 1683 z grbom, sliko Janeza Krstnika in Kristusa na križu; tretji iz leta 1769.'° Leta 1857 je vlil Anton Samassa v Ljubljani za cerkev sv. Jurija dva nova zvonova, ki sta stopila na mesto prvih dveh. Eden je tehtal 282 funtov in imel podobo sv. Mihaela s tehtnico in mečem in sv. Jožefa; drugi je tehtal 122 funtov in imel podobo križa in Brezmadežne. Ti zadnji trije so peli v kvart-sekst akordu z glasovi: a—d—fis. Leta 1917 pa so oba zvona iz leta 1917 pobrali v vojne namene, vzela jih je vojska, in ostal je samo veliki zvon iz leta 1769. Ta zvon je okrašen s podobami križa, Marije obdane s sijajem in s sklenjenimi rokami, sv. Jurija na konju in sv. Boštjana. Zdolej ima napis: Opus Zachariae Reid. Labaci 1769. (Delo Caharija Reid. V Ljubljani 1769.), ob klobuku pa z velikimi črkami: A fulgure et tempestate libera nos Jesu Chri- ste. (Treska in hudega vremena reši nas, Jezus Kristus.). Pet let je sameval v zvoniku in žalostno pel, ko da bi mu bilo dolg čas po nekdanjih tovariših. Tudi Bistričanom je bilo dolg čas po nekdanjem ubranem zvonenju, pa so naročili dva nova zvonova. Dobili so jih cvetno soboto 1922. Zvonova sta jeklena. Vlila ju je tovarna Kranjske industrijske družbe na Jesenicah. Blagoslovil ju je župnik Jože Potokar po kratkem nagovoru pred cerkvijo sv. Jurija med pokanjem topičev in zvonenjem starega bronastega zvona. Eden tehta 245 kg, drugi 146 kg. Stala sta 3556.60 Din. Denar se je nabral med vaščani, nekaj je dala župna cerkev v Tržiču." Zunaj cerkve pri vhodu je kamenita miza na zidanem podstavku. Ob shodih postavljajo nanjo leseno soho sv. Jurija, kateremu prinašajo v dar sirovo maslo. Ta soha je poli-kromirana in se hrani v dolbini, ki je v steni nasproti vratom v lopi. Zraven te kamenite mize je kapelica, ki je prizidana k cerkvi. Ima svojo streho, ki prehaja v cerkveno. Dve stopnici peljeta v kapelo. Notri je prazna kamenita miza podobna oltarni menzi. Tu je bil nekdaj oltar, na katerem so maševali ob velikih shodih. Kapela je brez vsake olepšave, dva kamenita okrogla stebra držita svod kapele. (Dalje prih.) Kari Pire. Tržiški vzorniki. Kurentova Mica. (Marija Slapar t 1922.) Marsikdo, ki jo je poznal in porogljivo milosrčno z ramami skomignil, kader jo je srečal, bo čudeče se vprašal: »Kako pa to nihče zaide na odlično mesto vzornikov? Na tej vbogi pokveki pač ni bilo nič zglednega. Ne vem zakaj so take hromote sploh na svetu.« Prav bi imel, kdor tako govori, sodeč površno po zunanjem pogledu. Komur se je pa nudila prilika, pogledati malce v dušo revice, nam bo le hvaležen, da jo omenjamo na tem kraju. Micika je prišla hroma na svet, v rasti je zaostala in šele z dvanajstim letom shodila. Njena mati, uboga vdova, je bila v hudih skrbeh za bodočnost svoje hčerke, ki vsled svoje bolehavosti niti šole ni mogla obiskovati. V svoji stiski jo je obljubila Mariji Pomočnici na Brezjah in jo tudi nekega dne v vozičku tja peljala. Ko pred Marijinem oltarjem iskreno moli sv. rožnivenec, se deklica nenadoma v vozičku zravna in, kar še nikoli v dvanajstih letih ni storila, postavi na šibke nožice in jih jame počasi pregibati, dokler popolnoma ne shodi. Kakor so očividci trdili, je baje deklica celo samo prišla peš iz božjepoti. Naj si bodi temu kakor že, istina je iz vsega poteka njenega življenja, da jo je vzela Marija posebna pod svoje okrilje. Kmalo po tem dogodku ji je mati umrla in Micika je čisto sama ostala med svetom. Dasi je bila za delo prešibka, si je vedno trudila, da se pošteno preredi. Nogavice je pletla, pazila na otroke, oskrbovala ljudem različna pota, stregla pri bolnih in se skazovala vslužna svojim dobrotnikom, kolikor le ji je bilo možno. Zato jo je pa tudi vzbog postrežljivosti in vljudnega vedenja vse vzljubilo. Njena pohabljena pritlikava rast in za malo postavo razmeroma prevelika glava, niso delala dobrega vtisa. Tudi ostre poteze obraza so bile vse bolj kot mične. Z enim samim pogledom v nje otroško nedolžno oko si pa hipoma vse pozabil. Človeško mišljeno bi se moralo smatrati Mickino živo-tarjenje kot neskončno žalostno. Toda ona tega ni občutila, ker je poznala le en nagib življenja — Boga in le eno ljubezen — Marijo. Vizit. zapisnik iz 1. 1654 v kap. arii. v Ljubljani (ase. 21 št. 13. — " Qlej pod " Mitt. des hist. Ver. 1860 str. 76. — la Ravno tam. — "Ravno tam. — Cerkve in zvonovi v dckaniji Kranj str. 116. — "Tam kakor pod ". — "Kronika o župnem arhivu v Tržiču. Str. 4. „CERKVENI GLASNIK" Štev. 13. Bog in Marija sta bila njeno edino in njeno vse. Zato ji na svetu tudi ni bilo druzega mari, kakor služba božja, pogosto prejemanje sv. zakramentov in molitev, zlasti sv. rožnega venca. Kakor smo že omenili, v mladosti ni posečala šole, pozneje se je z velikim trudom toliko priučila brati, da je za silo molila iz molitvenika. Vendar je bila pa v verskih resnicah zbog pazljivosti poslušanja pridig in krščanskih naukov, prav dobro poučena. Da se je odlikovala v pohlevnosti in ponižnosti je bilo pri tako mačehinsko od narave obdarovanem bitju nekaj po sebi umevnega, a ona je to lepo čednost ginljivo priprosto izvajala do skrajnosti. Nekoč je slišala pridigo o zatajevanju samega sebe in krotenju poželjivosti, ki jo je tako prevzela, da se je od tedaj naprej na res občudovanja vreden, rekel bi heroičen način vadila v tej kreposti. Radovednosti ni poznala. Ne samo, da se ni zanimala za novice, naravnost bežala je pred vsem, kar je le količkaj spominjalo na zvedavost. Nikoli ni gledala kake ženitnine, ne pogreba ali kakega druzega pouličnega prizorišča. Koder so ljudje skupaj vreli in zijale prodajali, od tod je Micika v samoto bežala. Ko je pritekla železnica v Tržič je ni šla gledati. Silili so jo naj gre vendar do kolodvora in si ogleda lokomotivo, pa jo niso do tega pregovorili. Kaj tega meni treba! бе lepše je znala krotiti svoj jezik. Le najpotrebnejše reči je govorila in nikoli ni rekla žal besede čez bližnjega. Nekoč mi je bilo razsoditi v važni zadevi, pri kateri je bila Micika navzoča. Obrnil sem se do nje, naj mi pove resnico. A naletel sem! Tako nedolžno bolestno me je pogledala — češ, kaj me skušaš, da me je v srce zbolelo. Žal mi je bilo, da sem jo nadlegoval. Nato mi je pa tako modro odgovorila, da nikoli kaj tacega. O nobenem ni izrekla niti žal besedice, a tudi mene ni žalila. V zadnij bolezni je mnogo trpela, tožila pa ni. Hvaležna je bila za obisk usmiljenih žena, prijaznega vedrega obraza jim je naročala, naj pozdravijo njene dobrotnike, o sebi pa ni mnogo govorila. — Ako jo pa ni nihče obiskal, ji je bilo pa tudi prav. Tedaj se je pa zatopila v premišljevanje rožnoven-skih skrivnosti. Tako je popolnoma odtrgana od vsega svetnega tiho zapustila svet, kakor je poprej tiho životarila na svetu. Nehote se človek vpraša, čemu tako mukapolno življenje? Slehern od nas je sprejel od Boga posebno nalogo, ki jo mora na svetu izvršiti .... tudi najrevnejša, najneznatnejša dušica ima svoje posebno naročilo. Kako je bilo neki ono naše Micike? Rvharistični Jezus hrepeni v tabernaklju po grešnih dušah a one zatopljene v svetno ničevost, ga ne vidijo, kliče jih, pa ga v posvetnem hrušču ne slišijo. Pač pa ga čujejo nedolžne, od sveta zapuščene, prezi-rane, male tihe duše. Nesebično prihite Jezusu na pomoč ter se trudijo v tihem svetu nepoznatem mučeništvu zadostiti za grehe drugih, jokajo se, ker se drugi vesele in zadoščajo za grešno početje drugih. O srečne, presrečne sotrudnice presvetega Srca Jezusovega! Ne motimo se, ako prištevamo tudi našo Miciko tem blagim dušam. Kadar ne najdem spanja v tihi noči, slonim zunaj na hodniku in zrem na obzorje. Temni oblaki begajo po nebu. Le majhna zvezdica milo seva na zemljo. Vsakokrat nii pride nehote v spomin Kuren-tova Micika. O blaga nedolžna dušica, ki se blesketaš pred obličjem božjem .... prosi, prosi za nas uboge grešnike! Spomini izza dijaških let. Ano dacmal" smo se štdentje na ukancah po Tržič okol vačil. Aneh dvanajst nas je bivo — aden več falot kokr ta druje. Cev dan smo se če pa sem dgale, pa Idem napotje de-vale, sam jest pa spat smo dam hodile. Anga dne po malmo šmarno pade anmo v gvavo, deb se za obšit šle šankrat kopat v Marijen vogu. Tja dej bo že mraz takat, toko de so jo gvastavce^ mit zok und pok* na laško potbrale. Begunšca je bva beva, koker s cukram poštpana; Bistrca je tekva rjava koker ana kofedra' — mi smo se šle pa kopat! To t je biv obšit!" K smo s tumfa' prpvavale, smo ble tač, koker kuhan rač — vse rdeče, pa kar kuri pot nam je stavu po žvoto, koker kašen oskuben race, pa z zobmi smo šklefetale, de še ta ferdaman u pekvo ne toko. Per usmo tmo smo se pa prekvat hinavce aden preče drujem še bahale pa ugale: »Oh ko-ko-ko je-je b-b-b-vo fa-fa-fajn!« Ce pa sem smo po trav letale, de b se mav ugre-le, pa ni neč pomagavo. Ni drujga kazavo de smo jo mahnile če h Udamulneko za cerkujo na heruš.' Takat še ni bo tok nobelj per Udamulneko koker dons ta dan, k je hiša u dva štuka. Majhna bajta j biva z anmo cimram. a no kamro, pa majhenmo čevdercam. čer so ta čisvo vodo za veliko noč namakale. Spredej je pa stava ana Isena guta', čer so šnopec točile. To vrdnarga po štir nove'", ta grenčga po' grošo, to svadko rozolico pa po zeksarjo", če se na motem. Hitr smo se spravel okroh mize, kar jo aden zblekiie: »Kdo bo pa pvačav?« Per tmo uprašanj nam je kuj mav ibel topvo gratovo.. Per te priče smo imel vse roče v aržateh pa aden v drujga smo zijale — kdo bo' pa pvačov? No na zadnje vse glih aden pruleče an firar" m a dan, ta druj par noveh n ano m.ušco'% ta treč cvo an zeksar, aden pa cevo pest drohtin. Ani so votel mavšlate." Zato so se deval, koker deb imel kačo u aržeto. Pa ni neč pomagavo. Na zadnje smo le telk ukep nabrale, dej bo za tri frakeljne ta grenčga, pa še vsak je dobiv ano šuster kubo"* po vrho. Za mušco smo pa kpii ano škatelco mašinc." Glih k smo se uglihal, t pa po ta druj mize aden udare, de j počvo, koker deb z možnarjem ustreglu n ana štima se ugvasi: »Kvač je pa spet to za ana nianera, de se preh raj-tenga deva, koker se pije? Se pravem! Use h .... e!« Mi smo en cajt kar če naprej zijale koker zaboden vo-ličče, pokel smo jo šel po