Oliver Marchart Nasilni silogizmi Ranciere, Blanqui in neformalna logika akcije 28. aprila 1879 je Louis Auguste Blanqui dal intervju za londonski Ti- mes. V tem intervjuju je ta »titan upora«, kot ga je poimenoval njegov bio- graf (Gabriel Vauthier, navedeno po Bernstein 1971), k i j e sodeloval pri skoraj vsaki revoluciji v Franciji 19. stoletja, preživel polovico svojega živ- ljenja v skoraj trideset različnih zaporih1 in ki so ga pogosto obtoževali, da je začetnik tradicije, pozneje znane pod imeni, kakršni sta »vstaja« ali »avan- turizem«, izrekel znamenite besede: »Nimam teorije. Nisem profesor poli- tike ali socializma. Kar obstaja, j e slabo. Zamenjati ga mora nekaj druge- g a « V tej lakonični trditvi sta dve nenavadni povezavi, ki zaslužita, da s i ju pobliže ogledamo. Prva zadeva razmere med revolucionarno akcijo in teo- rijo, druga razmerje med obstoječim, ki je slabo, in »nečim drugim«. V na- daljevanju se bomo ukvarjali prav z naravo teh dveh razmerij oziroma po- vezav. Prvič, kako lahko Blanqui trdi, da nima teorije? »Matematik revoluci- je« (Spitzer, 13) in »mojstrski strateg upora« (Bernstein, 7), kot se zdi, za- govarja stališče, ki upravičujejo marksistično-leninistične obtožbe, naperje- ne proti teoretsko slepemu »avanturizmu«, upiranju zaradi upiranja. Toda Blanqui je imel teorijo. Alan B. Spitzer, k i j e napisal knjigo o The Revolutio- nary Theories of Louis Auguste Blanqui (Revolucionarne teorije Louisa Augu- sta Blanquija), izpostavi prav Blanquijeve teoretske interese. Tako naj bi bil Blanqui po Spitzerju »najbrž prvi, ki v socialni revoluciji ni videl zgolj ad hoc problema, pač pa veščino, poklic in družbeno vedo« (Spitzer 184). Drugič, Blanqui trdi, d a j e to, kar obstaja, slabo, in da g a j e treba na- domestiti z nečim drugim. Brez težav bi lahko tako trditev zavrnili kot ilu- zijo, značilno za vso klasično revolucionarno politiko: namreč idejo o radi- kalnem prelomu. Ernesto Laclau to poimenuje »dihotomična razsežnost« (Lac- lau 1996) emancipatoričnega diskurza, ki zahteva resnično drugo, iredukti- 1 Eno izmed njegovih neštevilnih imen se nanaša prav na njegovjetniški staž: »Zapor- nik«. Filozofski vestnik, XVIII (3/1997), str. 133-142. 151 Oliver Marchart bilno na isto. V tem primeru »nekaj drugega« ne more biti produkt notra- nje diferencijacije znotraj istega. Jasna zareza mora biti med obstoječim in prihodnjo, novo ureditvijo, razkol, ki pa ga vseeno ni mogoče uresničiti v njegovi čistosti, saj bo novo zmerom nosilo sledove starega (paradoks, s ka- terim se bomo ukvarjali pozneje). Že dekonstruktivistično branje bi zadostovalo, zato da bi pokazali sle- dove partikularnega znotraj univerzalnega, oziroma da bi pokazali, kako je emancipatorična ločitvena črta med tema členoma zmerom že zabrisa- na. Cetudije tako branje popolnoma upravičeno, j e samo del zgodbe. Zato bi ga rad dopolnil z nekaterimi dodatnimi pripombami: Ali j e ideja o či- stem rezu, o nenadnem in nasilnem preobratu sveta res zgolj iluzija (ki bi nas na koncu pripeljala do nekakšne kritike ideologije) ali pa gre tu dejan- sko za dejansko moč. V tem primeru bi se približali nekaterim refleksijam Jacquesa Ranciera iz knjige On the Shores ofPolitics (Na bregovih politike), kjer Ranciere zagovarja stališče, da sta enakost in svoboda dejanski moči in ne zgolj iluzija. A kaj je dejanska moč? Ali je taka moč tudi dejansko zmožna preobr- niti svet? Ali pa gre tu zgolj za logično operacijo, ki potegne krajšnico med dvema točkama: med tem, kar obstaja in kar j e slabo, in tem, kar še ne ob- staja in kar j e lahko le boljše. Logična operacija ali rajši logična zgostitev, ki nas pripelje nazaj do razmerja med teorijo in udejanjenjem. Ta nena- vadna logika je hkrati teoretska in imanentno an ti teoretska. Antiteoretska zato, ker Blanqui ne govori o logiki, pač pa o praksi, zato tudi lahko zatrdi: »Nimam teorije.« Zanikanje teorije j e potemtakem nujni pogoj za revolu- cionarno prakso: teorija in praksa sta medsebojno izključujoča se člena. Uni- verzalno (revolucionarna teorija) in partikularno (revolucionarno udeja- njenje) se v nobeni točki ne dotikata. V trenutku, ko se mora teorija potrdi- ti, hkrati že izgine kot teorija. Poskusimo zdaj povezati ta opažanja s tistim, kar j e po mojem mnenju ključno dognanje Rancierove knjige On the Shores ofPolitics kakor tudi pred- hodnih del: namreč poudarjanje logične strukture, k i j e za podlago politiki enakosti: poudarjanje logike akcije oziroma akcije logike, kar Ranciere poja- sni s pomočjo izraza »silogizem enakosti«. Z njegovo pomoč jo lahko Ranciere pojasni njuno (a hkrati tudi nemogočo, cf. Blanqui) zvezo med univerzalnimi »teoretskimi« zahtevami in njihovo partikulrano uresničitvi- jo. »Silogizem enakosti« tvorijo dve premisi ali kategorični trditvi (univer- zalna in partikularna) ter sklep. Tako je, denimo, v preambuli francoske ustave iz leta 1830 glavna premisa silogizma univerzalna trditev, da so vsi Francozi enaki pred zakonom, drugo premiso pa tvori partikularna kršitev te premise. Ce se delodajalci organizirajo, hkrati pa pravico do organizaci- 152 Nasilni silogizmi j e odrekajo delojemalcem, potem bi v tej zavrnitvi lahko videli drugo pre- miso. Sklep, do katerega lahko pridejo delavci v takem primeru, je, bodisi d a j e treba spremeniti prvo premiso, bodisi drugo. Odločiti se za prvo rešitev, pomeni preprosto odločiti se za to, da ide- j o o univerzalni enakosti zanemarimo. Ker pa univerzalno enakost pred za- konom zagovarjajo celo delodajalci, se pravi, da univerzalne premise ne moremo zanemariti, kar pripelje do sklepa, d a j e treba univerzalnost pre- veriti. Skratka, smo pred izbiro: bodisi opustiti univerzalno premiso enako- sti, ali pa verificirati njeno univerzalnost. A kako naj preverimo besede, spra- šuje Ranciere. In njegov presenetljivi odgovor je: »Edino z dejanji. Ta deja- nja morajo biti organizirana kot dokaz, kot sistem rezoniranja.« Verifikaci- ja potemtakem poteka kot pretvorba golih besed o univerzalni enakosti, de- nimo, v stavkovno prakso. »Stavka tako dobi obliko logičnega dokaza,« trdi Ranciere, in sicer s tem, da spremeni »zoperstavljanje moči v logično kon- frontacijo. To ne pomeni zgolj zamenjave besed z dejanji, pač pa spremem- bo razmerja moči s pomočjo prakse logične demonstracije« (Ranciere 1995, 47). Stavka torej ni zgolj stavka, pač pa vidno in slišno zaporedje argumen- tov. To pripelje Ranciera do prepričanja, da univerzalna zahteva (univer- zalna veljavnost enakosti), ki nastopa kot prva premisa silogizma, ni gola iluzija, pač pa logični operator. Univerzalnost tako pomeni oboje: je »lo- gična« in »operativna«, in sicer s pomočjo »diskurzivne in praktične kon- strukcije polemične verifikacije, konstrukcije primera, demonstracije« (Ranciere 1991, 60). Uporaba tega operatorja v silogizmu enakosti j e zato- rej produktivna, saj zahteva sklep, tretjo kategoričo trditev oziroma katego- rično dejanje. »Kaj iz tega izhajal« Če so vsi ljudje enaki, pokazati pa je mo- goče, da so nekateri »manj enaki« od drugih, potem sledi, kaj?2 Tisto, »kar iz tega izhaja,« je politika: diskurzivno in praktično udejanjenje Univerzal- nega, boj za njegovo utelešenje. Moja tezaje, d a j e ta struktura silogizma enakosti podobna Blanquije- vemu revolucionarnemu diskurzu radikalnega »ali/ali«. Tudi ta namreč po- ziva naslovljence k dejanju, k udejanjenju, s tem ko zahteva odločitev. Le d a j e Blanquijev silogizem nekakršen negativ oziroma obrnjena inačica si- logizma enakosti, ker univerzalno ni enakost, pač pa slabo: to, kar obstaja, 2 Ranciere takole povzame »logično shemo socialnega protesta«: »Sodimo ali ne sodi- mo v kategorijo ljudi oziroma državljanov oziroma človeških bitij, in kaj iz tega izhaja? Univerzalnost ni vsebovana v državljanju ali človeškemu bitju, pač pa v tem 'kaj iz tega izhaja,' to je , v n jenem diskurzivnem in praktičnem udejanjenju.« (Ranciere 1991, 60). 153 Oliver Marchart j e slabo. A tudi to »negativno« univerzalno zahteva odločitev: Bodisi vztra- jaš pri tem, kar je slabo, ali pa nekaj narediš glede tega, tj. zamenjaš ga »z nečim drugim«, kar še ne obstaja - to je, z brezimnim partikularnim. Jasno pa je, d a j e ontološki predpogoj za to operacijo ali/ali splošna neodločljivost. Z drugimi besedami, pogoj možnosti za vsako modernistič- no politiko prelomaje treba iskati v tem, d a j e odločitev odločitev edino, če do nje pride na neodločljivih tleh, kajti če bi bilo odločeno/odločljivo že od začetka, potem o odločitvi v strogem pomenu sploh ne bi mogli govoriti. Silogizem pa konstruira prav ta neodločljivi teren kot kraj, kjer j e mogoča in nujna ena sama izbira. Če smo soočeni z Blanquijevo trditvijo: »Kar ob- staja, j e slabo. Nadomestiti ga mora nekaj drugega,« potem je izbira edino med tem, kar j e popolnoma slabo, in nečim drugim. Tre^e možnosti ni. Spomnimo se na znamenite besede Eldridgea Cleaverja: Bodisi si del prob- lema, bodisi del rešitve. To ne pušča ravno veliko možnosti, razen če nisi rajši del problema in se pridružiš KuKluxKlanu, a glede na to, da se Clea- ver naslavlja na Afro-Američane, to ni ravno alternativa. Tu gre za enako logiko kakor pri geslu »La fraternité ou la mort« ali pa pri geslu akadem- skega terorizma »objavi ali pogini«. Gre skratka za konstrukcijo momenta odločitve oziroma klica po odločitvi - med univerzalnim in partikularnim - ki subjektu pravzaprav ne pušča zbire (ker je edina »izbira«, strogo vzeto, neizbira). Očitno je, da se gibljemo na področju tiste logike, ki j o je Lacan poi- menoval »izsiljena izbira« in ki jo je razdelal na podlagi modela izbire »de- nar ali življenje«. Operacija veznika velv izsiljeni izbiri zmerom izključi enega od členov, tako da lahko izbereš le to, da daš denar, saj v nasprotnem pri- meru zgubiš denar in življenje. Razlika med Lacanom in Blanquijem pa je v tem, da v primeru kriminalnega (oziroma psihoanalitičnega) vel zmerom zgubiš denar, medtem ko v primeru revolucionarnega vel »nimaš kaj zgu- biti«, pač pa »lahko dobiš vse«. Slogan Benjamina Franklina »Pridruži se ali umri!« j e mogoče razu- meti kot model za izbiro, v kateri člen, ki naj bi bil alternativa, izbriše samo možnost izbire in zato tudi samega sebe kot izbiro. Franklinovo geslo, k i j e imelo neznanski uspeh v Ameriki, kar najbolj očitno ponazarja logiko he- gemonije. Osem delov kače predstavlja osem kolonij. Franklin nagovarja te dele, naj se pridružijo, to je, naj sestavijo verigo (kačo) ekvivalenc s po- močjo slogana, ki kolonijam pravzaprav ne pušča nobene izbire. Različni členi verige se morajo artikulirati v eno samo verigo. Tu imamo opraviti z alegorično ilustracijo, kako deluje hegemonična artikulacija oziroma he- gemonična interpelacija. Z zoženjem prostora možnega, z njegovo reduk- 154 Nasilni silogizmi cijo na eno samo izbiro: Pridružiti se! Hegemonija - dojeta kot teorija an- tagonizacije - deluje na podlagi take diskurzivne simplifikacije.3 Povzemimo doslej povedano: Delo hegemoničnega diskurza sestoji nuj- no v pozivu oziroma redukciji, ki pokaže, d a j e edina alternativa smrti akci- ja. Kliče po praktičnem dokazu za to, kar je bilo verbalno deklarirano, s čimer prestavi vrsto možnosti v nujnost. To gibanje je treba razumeti kot nenaden in nasilen preobrat. Preobrat zato, ker ni logične kontinuitete med »ne-redom« (slabim) in mitom (nečem drugim), ki naj bi ga dopolnilo, ozi- roma splošneje, med univerzalnim in partikularnim, zato je posredovanje med tema členoma, ko t je pokazal Ernesto Laclau, mogoče opisati kot »dia- lektični preobrat«.4 Nenaden zato, ker mora polemični prostor, ki ga odpre silogizem, kot pravi Ranciere, ustvariti past, ki nasprotnika preseneti (Ranciere 1995, 57). Nasilen zato, ker z zoženjem različnih izbir, različnih možnosti, izključiš vse druge možnosti: ali se pridružiš, ali umreš. Paradoks silogizma Zakaj Blanqui ne more imenovati »nečesa drugega«? To »nekaj dru- gega« j e lahko zgolj označevalec brez označenca, nekaj, kar nima nobene pozitivne vsebine, mit (za Sorela, denimo, je mit splošna stavka). Poglejmo si pobliže ta problem. Z odločitvijo »pridružiti se« antagonistični verigi ek- vivalenc dobiš popolnoma drugačno identiteto, ker je zdaj tvoja identiteta popolnoma odvisna od tvojega sovražnega odnosa do Angležev (v Frankli- novem primeru) oziroma v Blanquijevi najbolj abstraktni formulaciji zo- per tisto, »kar je slabo«. Z identito razumemo nič več in nič manj kakor ime. Nimaš identitete, če nimaš imena, tako da bi lahko rekli: tvoje imej« identiteta. Politična identiteta je potemtakem reducirana na to, ali pozna- mo svoje ime: če postaneš črni musliman, spremeniš svoje ime, dobiš novo ime. Vse je torej odvisno od tega prehoda v novo ime, to se pravi, od tega, čemur smo rekli odločitev ali izsiljena izbira. 3 T u j e seveda treba dodati, da morata logiko simplifikacije dopolniti gibanji dislokaci- j e in naddoločitve v tisti meri, v kateri antagonizacija ni nikdar popolnoma uspešna. 4 Z »dialektičnim preobratom« razumeta Laclau in Lilian Zac kot »prehod iz nedoloč- nega v določenost kot tako, določeno indiferentnost ali distanciranje nedoločnega glede na forme determinacije, ki ga presežejo.« V nadaljevanju nato zatrdita, da v tem primeru ne bi nikdar prišlo do preseženja, ne do sprave med nedoločim in določnim, med subjektivnim in objektivnim: »Subjektivno bi dobilo vsebino le tako, da bi se odtujilo v objektivnost, kije njegovo nasprotje (...) Toda tudi objektivnega ni mogoče reducirati na njegovo specifično vsebino, saj funkcionira le kot površina za identifikacijo.« (Laclau, Zac 1994, 13) 155 Oliver Marchart Če se zdaj vrnemo k silogizmu enakosti in si ga ogledamo z vidika ime- novanja,'^ očitno, da smo trčili na paradoks. Lahko bi ga poimenovali pa- radoks časovnega potovanja silogizma. Po eni strani, če stopiš v silogizem (oziroma v drugo premiso), potem že imaš ime, sicer sploh ne bi bil sprejet, veliki Drugi prve premise ekviva- lence te ne bi pripoznal kot možnega kandidata za enakost (to j e problem človekovih pravic: v najslabšem primeru das Rassenamtvedno odloča o tem, ali si človek ali ne). To pomeni, da moraš biti vsaj kandidat za enakost, zato da bi se sploh smel sklicevati na enakost, oziroma zato da bi lahko povzdig- nil svoj glas, moraš glas najprej imeti, to se pravi Drugi mora prisluhniti - se pravi, da moraš imeti neko ime, neko pripoznano izjavljalno mesto. Na- robe pa tisti, ki nima imena, sploh ne more stopiti v drugo premiso, ne more trditi, d a j e del »vseh ljudi«. To pomeni, da mora obstajati kontinuiteta med univerzalnim in partikularnim. Po drugi strani pa tvoje ime oziroma tvoja identiteta nista drugega ka- kor zgolj rezultatargumentacijske logike silogizma (toje, imenovanja). Edino ta logika te prisili v delovanje in zato tudi v eksistenco. Tvoje ime/identi teta je rezultat nenadnega in nasilnega preobrata oziroma odločitve (izsiljene odločitve, da stopiš v verigo ekvivalenc in s tem vzpostaviš polemični pro- stor, ki postane s tem tudi kraj poimenovanja, kot bomo še videli). To po- meni, da ne obst£ya kontinuiteta med univerzalnim in partikularnim.5 Tu imamo opraviti z istim paradoksom kakor v primeru silogizma z univerzalno prvo premiso, kjer se ni mogoče spraševati, iz česa j e izpeljana njena univerzalnost. Po eni strani je praksa (udejanjenje) učinek logične strukture silogizma. T o j e tudi njegov logični dokaz (stavkaje denimo lo- gični dokaz za silogizem enakosti). Toda sam silogizem (oziroma logika ali teorija) ni neodvisen od praks oziroma zgodovinskih razmer, saj bi to po- menilo padec v nekakšen logicizem. Prva premisa enakosti se mora šele vzpo- staviti kot univerzalna prva premisa, a brž ko se to zgodi, zgodovinske kore- nine njegove konstitucije padejo v pozabo (trenutek utemeljitve, izbirna od- ločitevje nasilno dejanje, ki pa j e kot tako zgubljeno). Tako denimo v hipu, ko se vzpostavi premisa »vsi ljudje so enaki pred zakonom«, le-ta postane nekaj samoumevnega, skratka, nekaj, česar ni mogoče dokazati, razen s po- močjo praktične aplikacije, a za to ravno ni mogoče navesti razlogov. 5 Ker j e odločitev zunanja objektivni strukturi in ne more biti v njej utemljena, mora biti utemeljena sama v sebi, »v svoji lastni singularnosti«, kot zatrdi Ernesto Laclau. »Ta singularnost pa ne sme vrniti skozi zadnja vrata tisto, kar j e bilo izključeno skozi sprednja, namreč univerzalnost pravila. Zato j e čisto preprosto prepuščena svoji lastni singularnosti. Zato j e mogoče reči s Kierkegaardom, d a j e trenutek odločitve trenutek norosti.« (Laclau 1996c, 53). 156 Nasilni silogizmi To j e še bolj razvidno iz ameriške, sublimnejše inačice prve premise silogizma enakosti: »Menimo, da so te resnice očitne, da so namreč vsi ljud- j e ustvarjeni kot enaki«. Od kod izvira ta očitnost? Ta očitnost j e namreč lahko samo očitnost same univerzalnosti. Vsaka prava univerzalnost je že po definiciji očitna in ta očitnost oziroma ta unverzalnost je nekaj, kar je mogoče dokazati le za nazaj, to se pravi, s pomočjo političnega, praktične- ga projekta konstrukcije enakosti med vsemi ljudmi, enakosti, k i je vse prej kakor očitna. (Ni ti treba biti revolucionar, da bi videl, da ta enakost še ne obstaja oziroma da obstaja edino kot kategorična trditev.) A če praksa po eni strani ustvari enakost za nazaj, pa po drugi strani sama ni drugega ka- kor rezultat operativne logike univerzalnega. Paradoks je potemtakem v tem, kot smo že pokazali, d a j e izginotje univerzalnega nujni pogoj za njegovo praktično udejanjenje, po drugi strani pa univerzalno tudi ni nič drugega kakor retroaktivni učinek svojega udejanjenja, svojega dokaza. Prav v tem pomenu moramo po našem mnenju razumeti razmerje med Sorelovo splošno stavko, pojmovano kot klic po radikalnem prelomu, in vsakdanjimi političnimi stavkami. Edino s pogojem, da splošna Stavka (z ve- liko začetnico) - ki bi pripeljala do odprave vsake oblike gospostva - nik- dar ne nastopi, so mogoče stavke kot dokaz, kot udejanjenje in kot praksa. Po drugi strani pa je ravno tako res, da proletariat ni imenovan oziroma konstuiran kot identiteta s pomočjo te kontingentne vsakdanje oblike delav- skih bojev - političnih stavk v Sorelovem besednjaku - pač pa le prek anti- cipirane zahteve oziroma nenadnega, popolnega in nasilnega preobrata, ki ga bo splošna stavka povzročila nekega dne v totalnosti vsega obstoječe- ga, kar pomeni, da dobi proletariat ime, izhajajoč iz te prihodnje perspek- tive.6 Ta dva momenta, namreč Antagonizem in antagonizmi, je mogoče raz- ločiti samo analitično. Tako Ernesto Laclau in Lilian Zac zatrdita: »naspro- tipostavljenost politične stavke in proletarske stavke ni toliko opozicija dveh tipov dogodkov kakor dve razsežnosti, ki sta v različnih razmerjih navzoči v vsakem partikularnem boju (sta metaforično utelešenje konstitutivnega raz- cepa vsake družbene identitete)« (Laclau, Zac 1994, 26). Isto velja za razmerje med »teorijo in udejanjenjem«, saj je jasno, da ju j e mogoče razločiti edino analitično, saj ima vsaka teorija zmerom že prak- tične implikacije, tako kot ima po drugi strani tudi praksa logično struktu- ro. Ker pa vsaka praksa kliče po izbrisu teorije, na katero se opira, vznikne 6 Drugače povedano: politične identitete se konstituirajo s pomočjo instance Antago- nizma - ne antagonizmov - z vdorom radikalne zunanjosti v notranjost socialnega. Po drugi strani pa je instanca Antagonizma zgolj rezultat svojega udejanjenja prek konkretnih notranjih bojev. Bolj razdelano formulacijo tega problema z vidika onto- loške razlike ci. v Marchart 1997. 157 Oliver Marchart razkol med tema dvema entitetama. Prav zato, ker sta člena radikalno raz- lična drug glede na drugega, lahko pojasnimo n juno medsebojno kontami- nacijo. Prav na ta paradoks opozarja Ernesto Laclau v svojem članku »Uni- versalism, Particularism and the Question of Identity«: »Univerzalno j e in- komenzurabilno glede na partikularno, a brez partikularnega vseeno ne more obstajati. Kako je možno to razmerje? Moj odgovor je, da tega para- doksa ni mogoče rešiti (...) Rešitev paradoksa bi namreč implicirala, da smo našli partikularno telo, ki bi bilo resnično telo univerzalnega« (Laclau 1996b, 35).7 Tu bi morali dodati še, da v tem primeru udejanjenje neha biti nuj- no. Imenovati ali ne imenovati Zakaj Blanqui ne more imenovati predlagane alternative, zakaj lahko o njej govori le kot o »nečem drugem«, kot o partikularnem brez imena? Lotimo se tega problema najprej z Rancierovega gledišča, nato pa z glediš- ča teorije hegemonije. Poleg silogizma enakosti Ranciere navaja še drug zgled za politično neformalno logiko in ta drug zgled j e »argumentacija s pomočjo izključevalnega Enega«, kot pravi Ranciere (izključevalni Eden j e tisto, kar bi bila pri Blanquiju univerzalnost slabega). Trenutek pojavitve izključevalnega Enega je trenutek združitve: »Združevanje zaradi izključi- tve«, združevanje na podlagi sovraštva. Izključevalni Eden razvije tavtološ- ko retorično strategijo, tauto-logiko. Simptomatičen za to logiko - ki izklju- čuje drugega tako, da ga ne imenuje oziroma tako da ga imenuje popolno- ma na prazno - j e Le Penov slogan »Francija Francozom« oziroma Schonhu- berjev »Nemčij a Nemcem« ali Heideijev »Avstrija Avstrijcem«, pri čemer je vsak izmed teh sloganov tautološka zahteva. Te tauto-nacije (nemška Nem- čija, francoska Francija, avstrijska Avstrija) tvorijo monadičen univerzum medsebojno izključevalnih, formalno pa identičnih izjav. Toda tisto, kar de- jansko počno, ni toliko vzpostavljanje medsebojnih razmerij, kakor forma- . v Za Laclaua j e ta razkorak prav vnaprejšnji pogoj za demokracijo: »Če j e demokracija mogoča, j e to zato, ker univerzalno nima ne nujnega telesa, ne nujne vsebine. Prav narobe, različne skupine lahko med seboj tekmujejo zato, da bi začasno dale svojim partikularizmom funkcijo univerzalne reprezentacije. Družba poraja celo vrsto izrazov za prazne označevalce, katerih začasni označenci so rezultat političnega tekmovanja. Prav končni neuspeh družbe, da bi se konstituirala kot družba - kar j e isto kakor neuspeh konstitucije razlike kot razlike - povzroči, d a j e razlika med univerzalnim in partikularnim nepremostljiva in zato nalaga konkretnim družbenim dejavnikom ne- mogočo nalogo, narediti demokratično interakcijo dosegljivo.« (Laclau 1996b, 35) 158 Nasilni silogizmi cija lastne identitete - identitete Enega — s pomočjo izključenega presežka (neomenjenega, neimenovanega, izključenega). V tej obliki argumentacije doseže politično telo svoje ime s pomočjo konstrukcije izključenega elementa, nečesa nemišljivega, »žrtve kot neimen- ljive, tuje diskurzivnemu zakonu« (Ranciere 1995, 60). Ta element je izvr- žen iz simbolnega polja kot imigrant, ki »je najprej in predvsem delavec, ki je izgubil svoje ime, delavec, ki ni več percipiran kot tak« (Ranciere 1995, 105). Imigranti niso dobili nobenega imena, ki bi jim omogočilo vstop v boj, s čimer bi se odprlo polje za politiko in s tem seveda tudi za imenova- nje. Paradoks, s katerim se spet soočamo, je v tem, da se prostor za politič- ni spor in nasilno imenovanje lahko odpre le, če dve stranki stopata v anta- gonistično razmerje, kar da ime obema, a zato, da bi lahko stopili v antago- nizem, morata že biti prizpoznani kot legitimni stranki v sporu. Teorija hegemonije se loti problema brezimnosti tako, da samo poli- tiko obravnava kot konstrukcijo nemišljivega, če uporabimo izraz Ernesta Laclaua (1988). Uspešno izpeljana hegemonija ni zgolj vsiljenje posebne ideologije, pač pa gre pri tem prej za to, da postane nezamišljiva vsaka al- ternativa dani ideologiji. Ce to drži, potem je mogoče neimenljivo imeno- vati zgolj provizorično ali pa posredno in — kar je še pomembneje - nei- menljivo j e mogoče imenovati le znotraj dane hegemonije, tako da sami sebe preimenujemo, kot bomo še pokazali. Ranciere ponudi prvo rešitev problema kako imenovati neimenljivo s tezo, d a j e treba logiki izključenega Enega zoperstaviti logiko političnega Dvojega. Dva ali »vsaj Dva« politike lahko dobi različne oblike, denimo, na- cizem proti socialni demokraciji, ali buržoazija proti proletariatu, ali pa de- mokracija proti totalitarizmu. V vseh teh antagonističnih primerih sovraž- nik dejansko ima ime, uspešno je simboliziran - gre za simbolizacijo oziro- ma imenovanje, ki ima emancipatorični potencial, ker izpostavi Dva tako, da odpre polemični prostor, v katerega se vpisujejo njune konfliktne zahte- ve. V besednjaku teorije hegemonije bi lahko rekli, da dobi politična iden- titeta svoje ime oziroma politično zavest s pomočjo boja v polemičnem pro- storu, z vstopom v verigo ekvivalenc in zato s konstrukcijo fronte proti temu, kar to verigo negira. A taka rešitev ni neproblematična. Kako imenovati izključeno, če pa se polemični prostor sploh še ni vzpostavil? Kaj storiti, če izključevalni Eden - potem ko je vzpostavil hegemonijo mišljivega - onemogoči, da bi imeno- vali izključeno.8 Kako je potem v takih pogojih mogoče imenovati neimen- 8 Lahko bi j im odgovorili, da izključeno dejansko ima ime, saj je lahko izključeno le tako, d a j e tako ali drugače označeno. Toda če si izključeno pobliže pogledamo, bomo videli, d a j e denimo »imigrant« popolnoma prazno ime. V nekem smislu sploh 159 Oliver Marchart ljivo? Rancierov odgovor je prepričljiv in izviren. Drugega, neimenljivega je mogoče imenovati le s pomočjo spodletelega samoimenovanja, s privzet- jem »napačnega« imena oziroma, kot zatrdi Ranciere, »s konstitucijo ene- ga, ki ni sebstvo, pač pa razmerje med sabo in drugim« (Ranciere 1991, 60). Prav ob tej priložnosti, kot lahko uganete, Ranciere navaja besede Louisa Augusta Blanquija, k i j e svoje pogoste nastope na sodiščih izrabil kot pri- ložnost za agitacijske deklaracije. Ko so ga nekoč obtožili upora, g a j e toži- lec vprašal: »Vaš poklic?« Blanqui j e odvrnil: »Proletarec«. Tožilec: »To ni poklic.« Blanqui: »To je poklic večine naših ljudi, ki so j im odvzete politič- ne pravice« (Ranciere 1991, 61). Drugi v tem primeru je proletariat, izobčenec, izobčenec pa j e po Rancieru ime za tiste, ki jim je zanikana identiteta v okviru danega policij- skega reda. Drugega lahko poimenuješ le tako, da sebe preimenuješ. Prav na to meri izraz artikulacija v teoriji hegemonije in kulturoloških študijah: ponovna povezava elementov znotraj danega označevalnega reda. Pri tem je treba opozoriti, da Blanqui ne more poimenovati proleta- rata neposredno, kajti proletariat sploh še ne obstaja, ni še dobil imena, »proletariat ni bil ime za nobeno družbeno skupino, ki bi j o bilo mogoče sociološko identificirati« (Ranciere 1991, 61), tisto, kar pa lahko stori, prav- zaprav j e to edino, kar lahko stori, je , da samega sebe imenuje za proletar- ca. Edino tako, da samega sebe poimenuje za proletarca, ne da bi to tudi zares bil, s tem, da se nadidentificira s proletarsko stvarjo [cause] - lahko Blanqui posredno imenuje proletariat. Prav zaradi te identifikacije z nečim, kar ne obstaja, lahko Ranciere govori o »nemogoč identifikaciji, identifikci- ji, k i je ne more utelesiti tisti, ki j o izreče« (Ranciere 1991, 61). Blanquijev zgled tako lahko zelo lepo ponazori, kako je poimenovanje drugega hkrati že poimenovanje sebe. Tako lahko drugega poimenuješ le, če sebe preime- nuješ, s pomočjo dejanja nemogoče identifikacije. Postscript proti romantični drži Naj končam z zadnjo Blanquijevo zgodbo, ki utegne osvetliti razmerje med logiko in akcijo iz nekoliko drugačnega zornega kota. Identifikacija z ni ime, ker ni ime, pridobljeno v medsebojnem spopadu in antagonizaciji, ki implicira vsaj delno samoimenovanje, pač pa z enostransko izključitvijo. Imigranta poimenuje izključevalni Eden, ne pa Dva politike. Zgledi za prazna »imena« so Sara in Izrael, kolikor so ju v času nacističnega režima prilepili vsakomur, k i je bil židovskega izvora. So prazna imena, ker ne označujejo nobene identitete, so zgolj markerji izključitve, tako rekoč markerji brezimnosti. 160 Nasilni silogizmi izobčencem nima nič skupnega s sočustvujočim romantičnim »dajanjem gla- su«, kot bi se sprva utegnilo zdeti. Tu ni niti sledi o taki romantični drži. Moja tezaje: nenehno spodletela in nemožna identifikacija z drugim ni ro- mantična drža (ko se identificiram z izmečkom tega sveta, z izjemnim izob- čencem, s čimer ga hkrati že romantično povzdignem), pač pa gre tu prej za klasicistično držo. Je bil Louis Auguste Blanqui, čigar ime je postalo sinonim za politični avanturizem, spontano uporništvo in revolucionarnoširokoustenje, politični romantik? Koga bi lahko presentilo, da seje Blanqui štel za (neo)klasicista, prežetega z neznansko željo po racionalnem redu. Eden izmed Blanquije- vih biografov poroča o tejle anekdoti. Na višku julijske revolucije naj bi Blan- qui stopil v salon gospodične de Montgolfier: »Krvav in počrnel od smodni- ka je mladi vojščak udaril s puškinim kopitom ob tla ter zmagoslavno vzklik- nil: 'Konec j e z romantiki!'« (Spitzer 49). Alan Spitzer potegne iz Blanqui- jevega neoklasicizma sklep, d a j e prav neoklasicizem omogočil transforma- cijo logike v akcijo. Iz Blanquijeve »želje po racionalnem redu in harmoniji v vsem in idealizacije klasičnega modela državljanske pokončnosti, se lah- ko razvije odločenost spraviti nori svet v red s transformacijo logike v akci- jo, in to ne glede na ceno, ki j o plačata posameznik ali družba« (Spitzer 49). Spitzer odkrije tako rekoč v Blanquijevem življenjskem slogu in estet- skih odločitveh to transformacijo logike v akcijo, ki jo Rancière vidi v pamf- letih Blanquijevih revolucionarnih tovarišev in njihovih silogizmih. Če ima Spitzer prav, potem se zdi, da Blanqui prav zato, ker je bil klasicist in ne romantik, ni popustil glede svoje želje, saj s e j e bojeval v vsaki revoluciji svojega časa in preživel triintrideset let svojega življenja vječi. Če bi bil ro- mantik, bi se najbrže bojeval v eni sami revoluciji, nato pa postal reakcio- nar. Zato se zdi, da moramo prav v smislu te etične zapovedi o ne popušča- nju glede svoje želje - to se pravi, ne delovati v skladu s svojim romantič- nim razpoloženjem - razumeti Blanquijeve besede (ki so, mimogrede re- čeno, klasični zgled modernistične retorike o nikdar prihajajočem radikal- nem prelomu): »Le devoir d 'un révolutionnaire, c'est la lutte toujours, la lutte quand même, la lutte jusqu 'à extinction« (Blanqui [1868] 1955,220). Prevedla Jelica Sumič-Riha Literatura Bernstein, Samuel (1971) Auguste Blanqui and the Art of Insurrection, Lon- don (Lawrence & Wishart). 161 Oliver Marchart Blanqui, Auguste (1955) Instruction pour une prise d'armes, v Textes Choisis, Paris (Éditions Sociales). Laclau, Ernesto (1988) Die Politik als Konstruktion des Undenkbaren, v: kultu- RRevolution 17/18. Laclau, Ernesto, Zac, Lilian (1994) »Minding the Gap: the Subject of Poli- tics, v Laclau (ur.): The Making of Political Identities, London and New York (Verso). Laclau, Ernesto (1996a) »Beyond Emancipation«, v Emancipation(s), Lon- don and New York (Verso). Laclau, Ernesto (1996b) »Universalism and Particularism and the Question of Identity« v Emancipation(s). Laclau, Ernesto (1996c) »Deconstruciton, Pragmatism, Hegemony,« v Chan- tai Mouffe (ur.): Deconstruction and Pragmatism, London and New York (Routledge). Marchart, Oliver (1997) »Undarstellbarkeit und ontologische Differenz,« v Marchart (ur.): Das Undarstellbare der Politik, Wien (Turia&Kant) pred izidom. Rancière, Jacques, brez naslova, v: October 61 (poletje, 1991). Rancière, Jacques (1995) On the Shores of Politics, London and New York (Verso). Spitzer, Alan B. (1957) The Revolutionary Theories of Louis Auguste Blanqui, New York (Columbia University Press). 162