Stran 285. Obrtnija. Posojilnice in industrija. V znani in že večkrat omenjeni razpravi „ Trgovskega in obrtnega društva" v Gorici smo naleteli na naslednje, velezanimivo poglavje: Na Slovenskem je kaj veselo narastlo število posojilnic in hranilnic. Tu je zbranega veliko kapitala, ki je pa doslej skoro docela mrtev za razvoj slovenske obrt-nije, v kolikor ni razposojen posamičnim obrtnikom. Na stotisoče je denarja, katerega marsikje ne vedo drugače uporabiti, kakor da ga zalagajo v druge denarne zavode ali v državne zadolžnice. — Nočemo se tu spuščati v razpravo o našem še precej primitivnem posojilništvu ter grajati naravnost v nebo kričečo brezbrižnost za denarne operacije po vzgledu naših sosedov; hočemo le konstatovati, da naši denarni zavodi se niso še nikjer povspeli do usodepolnega koraka, da bi denar založili v obrtna podjetja . . . Toda priti mora čas, da bodo naše posojilnice in hranilnice siljene, iskati odtoka svojemu denarju v obrtnih investacijah, rodoljubi pa, ki imajo kaj smisla za vseobči blagor naroda, bodo skušali pospe siti ta naravni razvoj in bodo delovali povsod na to, da bodo naši denarni zavodi zalagali del svojih denarjev v tovarniška in druga podobna podjetja, kakor jih vidimo drugod po svetu, Ako ima „Boden Credit" najrazličnejših tovarn, ako ima češka „živnostenska (obrtna) banka" tudi velike cukrovarje itd. zakaj bi ne bilo na Slovenskem v manjšem obsegu denarnih zavodov, ki bi zalagali del svojih denarjev v obrtna podjetja, od katerih bo mnogo več dobička nego od navadnih posojil?!^ S kratka: Slovenci imamo že odlično število »kapitalistov" ki bi morali ustanovi jati večja obrtna podjetja! To so naši denarni zavodi, naše posojilnice in hranilnice! Umeje se, da ne izključujemo zadružniškega ali delniškega načina; narobe, tudi na ta način si bomo morali pomagati, kakor pač pokaže praktična potreba. . . . O tem nekaj več pri posamičnih obrtih in v trgovini z obrtnimi izdelki Ker smo že pri podjetnosti in kapitalu, naj ponatisnemo nekaj misli, katere je napisal dr. Earol Pečnik v „Sočia že početkom 1. 1898. Tam čitamo: „ Ali bo kedaj mogoče ustvariti slovensko industrijo ? Jaz miBlim, da bode. Naša geografična lega pri morju je naša sreča, kajti ta nam daje precej ugodnosti, ki jih nima današnje središče avstrijske industrije na Češkem, Moravskem in Nižje Avstrijskem. Naša bodoča industrija bo imela cenejšo prevoznino in lažje komunikacije v prekomorju za se, in to je že nekaj. Industrija hoče kapitala. Tega nimamo, se navadno pravi. To je pa le deloma res. Gasi so taki, da je dandanes že boljše, ako industrijska podvzetja z malim začnejo, kajti inozemske in prekomorsko relacije se ne odprejo na mah, treba jih je od leta do leta iskati in razširjati. Začetkoma ni treba torej veliko kapitala, saj ga pozneje dobro upočena industrija povsod lahko dobi. Toliko kapitala pa ima že dandanes. Izgovor torej, da Slovencem kapitala primanjkuje je vsaj deloma prazen. Nekaj drugega nam nedostaja, namreč podjetnosti. Izgovor, da Slovencem podjetnost ni prirojena kakor na pr. Židom, Grkom in Armencem, — je vsaj glede industrije prazna slama. Prirojena podjetnost je slepa; podjetnost v industriji pa hoče dandanes visoke omike, ki pozna lastno pozicijo glede prirodnin, ki proučava prekomorska tržišča, ki zna kritično misliti in strogo matematično računati. Glavna naša rana je torej pomanjkljiva omika naših malih kapitalistov. Ne tlačimo svojih sinov samo v gimnazije! Kdor nima od doma premoženja, ne hodi v realko ali višjo strokovno šolo, on bo vedno le hlapec v veliki industriji. Na naših malih kapitalistih je vse ležeče, da ti napotijo svoje sinove izključljivo le v realke ali pa strokovne šole. To je edina pot, ki nas more privesti do samostojne slovenske industrije. Še nekaj. Anglež kapitalist ne pošilja svojih sinov ne v realko, ne na tehniko, njemu se zdi to potrata časa in brezkoristno n mnogovedstvo". Angleško šolstvo je seveda popolnoma različno od našega, če bi pa hotel to po našem povedati, bi bilo tako le: Najprej 2 leti gimnazije ali realke, potem 4 leta one strokovne šole, o kateri misli, da bo sinu glede položaja mednarodne industrije mogla odpreti pot do industrijalne samostojnosti, in na zadnje, kar mu je glavno, pošlje svojega sina za 2 ali 3 leta v tovarno, ki dela v isti stroki, kot praktikanta brez plače, in tu mora začetkoma prijeti za ročno delo kot navadni delavec. Ako bi naši kapitalisti tu Angleže le malo posnemali, bi bilo nam kmalu boljše. Delo ni sramota! V uvodu v svojo razpravo je napisal nekaj mislij, ki tudi zaslužijo, da jih ponatisnemo v tem našem trgovskoobrtnem „Vademecum-ua. Govoril je o slovenskem izvozu in o trgovini v obče, torej tudi z obrtnimi izdelki, v druge dežele, v prvi vrsti v zamorju. Pred očmi je imel prihodnost, ki mora priti, ako nočemo utoniti v morju tuje obrti in trgovine ter ostati na vse večne čase le trpini. Dr. Pečnik pravi: „ Dejanski odnošaji so za slovenski izvoz jako ugodni. Srečna usoda je namestila slovenski narod ob morskih obrežjih, dala mu pod roko svetovno znana trgovska mesta, lahko in ceno parobrodsko zvezo z Azijo in Afriko, tu je naša bodočnost. Da bo kedaj kaj samostojne slovenske trgovine, izcimi se le po odnošajih s.prekomor-skimi kraji. (Konec prih.) Obrtnija. Posojilnice in industrija. (Konec.) Cela osrednja Avstrija in Nemčija imata skoro iste pridelke kot slovensko ozemlje. Tu slovenski trgovini ni ničesar iskati. Petdesetletna skušnja nas uči, da Slovenec od nemškega ozemlja le sprejema in plačuje, a ne daje ničesar. Kdor od te strani kaj pričakuje, je kriv prerok najslabše vrste. Hoče-li Slovenec kedaj prodajati svoj les, svoje poljedelske pridelke, svoje obrtniške izdelke na Nemško ali Italijansko ? ! Izven fakta, da so isti v osrednji Evropi skoro enake cene, bi ti ne mogli pretrpiti niti najmanjših prevoznih stroškov. Izmed slovenskih zemelj dela tu le Goriško glede južnega sadja in vina nekako izjemo. Naši slovenski socialni ekonomi prežvekujejo prav slastno suhoparne podatke raznih dvornih svetnikov po nemških vseučiliščih o avstrijski trgovini o odnošajih s tujezemstvom. Lepe številke! — Te govore. A žalibog ne govore za nas — slovenski narod nima od tega razkošnega bogastra niti beliča. Mi služimo našim nemškim sodržavljanom le kot „Absatzgebieta njihove „Ueber-production". A kam naj prodajamo mi svoje pridelke, kje naj iščemo mi svoj nAbsatzgebieta, o tem si gospoda še ni belila glave, — to je popolnoma vprašanje druge vrste. Ko se je 1. 1897, razpravljala nagodba, z Bolgarijo v državnem zboru, so prinašali nekateri slovenski časniki kar cele slavospeve o izvozu v sorodno slovansko zemljo. Ne vem, ali je kdo vprašal: kateri kraji so deležni pri tem izvozu, koliko pa odpada na avstrijske Slovence? Jaz mislim, da še beliča ne! Nekaj tovarničarjev za izdelano obleko in obuvalo, nekaj posestnikov kemičnih tvornic, po največ dunajski, moravski in ogerski Židje, tem polni mlada Bolgarija žepe v škodo svoji mladi slovanski obrti. Slovenci kot Avstrijci smo le gledalci razcvitajočega se avstrijskega izvoza, ki se vrši popolnoma preko naših glav in žepov. Čemu torej slavospeve stvari, ki nam ni v prid? Ali bi ne bilo modrejše razpravljat9, kako in kje ustvariti in povzdigniti slovenski izvoz iz istega avstrijskega okvirja v tujezemstvo in zamorje!? Pri morji smo, morje nam kaže pot! »Make we use of the sea"! Izkoriščajmo si morje! — kakor pravi Anglež. Mislimo vender bolj trezno! Proti obstoječi med* narodni konkurenciji, proti mogotcu malemu ni življenja. Začetek je najtežja reč, posebno ako se odpira ljudem vid na nova pota mednarodne trgovine, ko jih ne poznajo po lastni skušnji. Posebno težko bi pa bilo to razkladati našim gospodarskim izvedencem, našim doktorjem, kojih slovenski vid je popolnoma izprijen po nemški didaktiki, ki so si jo zatelebili v možgane, da je nam Slovencem iskati le v mejah avstrijske države dobička. Taki ljudje so kaj hitro pri zaključku. To ni mogoče, to je drzen up ali celo sleparija. In to je seveda vedno nov povod lačnemu želodcu sline cediti, med tem, ko se drugi ma-stijo pri pečenki. Pri Slovencih se vsakemu novemu pod-vzetju stavi tisoč zaprek: ta ne verjame, da bi šlo; drugi se norčuje; tretji, ki je srečno premodril par nemških kodeksov, svari in odsvetuje pred tujimi kraji; mali kapitalist roke križem drži in se pritožuje, da ni več zaslužka ali pa celo posluša modre svete furlanskih in nemških sosedov, ki ga skušajo zavratno izkoriščati. To je uboga slika vsega našega obrtnega gibanja. Ne poznam osebno trgovskih razmer ne v Indiji in Kitaju, ne v Ameriki in Avstraliji, nočem biti torej sodnik o možnosti kakih odnošajev med temi kraji in slovenskim morskim obrežjem na drugi strani. Mi Slovenci smo mal, ubog narod, naša trgovina je še skoro v prazgodovinskih povojih. Bilo bi več kot smešno na toli široki podlagi voditi razprave, ki se lepo berejo, a za nas nimajo nikake praktične vrednosti. Omejujem se le na mal kotič zamorja, na povsem mali Egipt, kajti le tu sem domač v svojih zaključkih, domač kot sem bil nekdaj na rodni slovenski zemlji. Trgovska poročila dohajajo sicer prav pridno iz Egipta v strokovne dunajske časopise. Trgovinski muzej (Handelsmuseum) izdaja na Dunaju časopis, kjer se vrstijo vsako leto enkrat letna trgovinska poročila c. in kr. konzulatov v Port-Sajdu, Aleksandriji in Kahiri (Cairo). Imajo li ta poročila res kako praktično vrednost za avstrijski izvoz (eksportacijo) ? Za avstrijski izvoz za trdno osnovane tovarne z inteligentnim vodstvom vsekakor, — to se lahko priznava. Ali avstrijski izvoz je češki, moravski in nižje avstrijski izvoz — le slovenski ni. O pridelkih, ki jih ima Slovensko, ni bilo še nikdar govora v teh listih. Prav za prav tudi ni drugače mogel, kajti v resnici mi nimamo ne tovarn, ne podjetnikov v velikem slogu, imamo nekaj, a to je toli malenkostno, v svojem kotu tako mirno životari, da zares ne zasluži nobene pozornosti. — Trgovinska letna poročila iz zamorja se naslanjajo in omenjajo, kakor je navada, le izpremembe v že obstoječih trgovskih odnošajih velike industrije, za malenkosti, osobito za male posameznosti pojedinih provinci j nimajo niti prostora, a ne morejo imeti niti znanja. Konzulatni oficijal, to je uradnik, ki je po navadi poklican izmed dosluženih vojaških narednikov, sestavlja ta poročila. Združuje razne podatke trgovskih komor v tujezemstvu, izpisuje in beleži prav pridno dobre — a tudi slabe — opazke raznih časopisov in dnevnikov. In konec leta, evo več ko dovolj gradiva za trgovinsko poročilo. Uradnik prične s stilizacijo, težko, obširno in umorno delo, nehvaležen posel; — kdo bi mu hotel zameriti, da nima izvirnih novih mislij, da se drži le velike industrije, — skratka, da razgreva staro kašo? Ako bi torej hoteli čakati, da najde malenkost, ki jo mi imamo za izvoz, od te strani potrebne izpodbude, Stran 295. bi doživeli baje prej dojenčki prihodnjega leta Metuza-lemovo starost. Stran 296.