Naši dopisi. Iz Ljubljane. (Andrej Jekovec f.) Dne 17. svečana t. 1. je po kratki Jiudi bolezni umrl v deželni bolnici v Ljubljani, kamor je malo dnij poprej toda že prepozno prišel, da so ga operirali zaradi vraničnega prisada (anthrax) g. Andrej Jekovec, učitelj in voditelj na jednorazrednici v Kamni Gorici na Gorenjskem. Porojen leta 1840. v Češnjevku pri Cerkljah je Jekovec leta 1865. dovršil sedmi gimnazijalni razred v Ljubljani, potem pa si kot pisar, zavarovalni uradnik in naposled od 1. 1870—1876. kot pevec in ud slovenske gledališke družbe z mesečno plačo 20 gld. služil svoj skrom.ni vsakdanji kruh. Starejšim obiskovalcem slovenskega gledališča je pokojni Jekovec, ki je igral navadno vloge očetov in starcev, gotovo še v spominu. Leta 1877. pa je, kakor njegov gledališki tovariš Sclirnidt, prestopil k učiteljstvu, prebil je preskušnjo učne usposobljenosti ter bil najprej stalno nameščen za učitelja na jednorazrednici v Ljubnem in zdaj že ranogo let v Kamni Gorici na Gorenjskem. Jekovec je bil vzor pridnega učitelja, skrbnega očeta in varčnega gospodarja. Z vsakim prijazen in miroljuben nam je bil ,stari" Jekovec (tako smo ga imenovali že na gimnaziji zaradi njegove velike brade,) večkrat še dijakom v naših prepirih razsodnik, in ta svoj naiioljubni, prijazni in častiti značaj si je ohranil tudi poznejša leta. Podpisanec je bil vselej nekako vesel, kadar je prišel nadzorovat šolo v Kainni Gorici, ker je našel vse v lepem redu ter je videl, kako svojega učitelja čisla vsa občina in kako zadovoljen je tudi prijatelj Jekovec sam s seboj. Ker sem vedel, koliko britkega je pokojnik užil v svojih dijaških in poznejših letih, delo mi je posebno dobro, ko mi je Jekovec še lani rekel v prijateljskem razgovoru: BZdaj sem prav srečen in zadovoljen!" Toda v to srečno življenje je nenadno posegla smrt s svojo koščeno roko ter Kainni Gorici vzela spoštovanega učitelja, rodbini dragega skrbnega očeta. Rajni Jekovec je zapustil ženo vdovo in dvoje otrok, izmed katerih je sin gimnazijalec v Ljubljani. V žalosti človeka nekoliko tolaži misel, da je pokojni Jekovec že za časa skrbel za svoje sirote, zavaroval jih pri učiteljskem vdovskem društvu ter jirn poleg pokojnine ostavil tudi malo posestvo, tako, da so primerno preskrbljeni. Pogreb dne 19. svečana je bil dostojen vrlega moža. Udeležili so se ga ljubljanski župan g. P. Grasselli, župan Adolf. pl. Kappus in župnik Verbajs iz Kamne Gorice, župan Jurgele in župnik Berlic iz Mo?enj, župnik Brce iz Št. Lamberta, režišerja Nolli in Borštnik z osobjem slovenskega gledališča, odposlanstvo okrajnega učiteljskega društva za Radovljiški okraj, učiteljski zbori javnih mestnih šol Ijubljanskih s svojimi nadučitelji in kateheti in prav mnogo gospode iz Kamne Gorice, Krope, Radovljice, Ljubljane in Mošenj. Pred bolnico in na grobu je pelo pevsko društvo ,Slavec". Mir in pokoj tvoji duši in lahka ti zemlja, prijatelj Andrej! Fr. Levec. Iz Leskorca. Velika revščina prebivalstva mnogokrat opovira, da dostikrat celo onemogoči redno šolsko obiskovanje in tako tudi povoljne vspehe pri šolskem pouku. To čutimo le preveč mi na Dolenjskem službujoči učitelji. Trto, katera je dala našemu prebivalstvu lepih denarjev, uničila nam je trtna uš skoraj popolnorna. Revščina se čuti čedalje bolj. Mnogo je roditeljev, kateri niso v moči oskrbeti svojim otrokom potrebne zirnske obleke ne potrebne šolske oprave. Da je veliko revščine po lastnej krivdi, je žalibog tudi resnica. Pomiljevanja vredni pa so oni, kateri si svoje in svojih drobnih otročičev revščine niso zakrivili sami. Za take pa se že najde dobrodelna roka. Tudi mi imatuo v visokorodnej gospej grofinji Ani Auersperg (rojeni baronica Witzleben) preblago dobrotnico. Podpirati v resnici revne, pa pridne otroke, postala je tej blagodušni gospej že navada. Pred kratkem izročila je visokorodna gospa zopet tukajšnemu šolskemu voditeljslvu za 10 revnib in pridnih otrok razne robe za obleko. Kako veselo so skakljali obdaiovani otroci se svojimi zavitki proti domu, je pač lahko misliti. Roditeljetn je pa odpadla skrb za opravo svojih otrok in gotovo so blagodušnej gospej darovateljici vsi iz srca hvaležni. Podpisani pa spolnuje prijelno dolžnost ter izreka tein potom visokorodnej gospej grofinji v iinenu šolskega voditeljstva in obdarovanih otročičev, kakor tudi njihovib roditeljev najtoplejšo zahvalo. Bog plati in povrni stoterno! Ivan Bupnik, šol. voditelj.