List 47.
Politiški oddelek.
Česa nam treba.
Mož, celih mož nam treba najpoprej, potem pridemo s časoma do vsega, kar nam še nedostaje.
Nečemo nikogar žaliti in nikogar poniževati.   Tudi dobre volje in požrtvovalnosti nečemo prav nikomur od rekati, a vzlic temu   moramo reči, da nam manjka celih mož.
Le preglejmo vrsto naših državnih poslancev, torej zastopnikov in nositeljev oficijelne politike slovenskega naroda. Sami pošteni, nesebični možje so, vredni vsega spoštovanja. Nekateri so tudi dosti dobri govorniki, tudi nekaj strokovno prav dobro podkovanih je mej njimi, ali to vse še ne dela velikih politikov in državnikov.
Že to je nesreča, da mej njimi ni nikogar, katerega bi ves slovenski narod priznaval svojim voditeljem in kakor so razmere dandanes na Slovenskem, tudi še dolgo ne bo tace ga voditelja
Tako nedostajanje izrednih talentov, resničnih politikov in državnikov se v normalnih, mirnih časih ne ob čuti dosti. Kadar gre tok političnega življenja po znani struji in predpisuje sila okolnosti posameznim strankam smer njihove politike tako, da ne morejo nikamor na stran kreniti, tedaj je dosti lahko izhajati.
V takih razmerah zadostuje politični instinkt, zdrava pamet in ni treba nikacih posebnih talentov in značajev.
Drugače pa je v kritičnih časih. Kadar zaide politika na razpotje, da zdrava človeška pamet ne more vga-niti, na katero stran se zasuče, kadar je silno težavno določiti, kako naj se postopa, na katero pot naj krene, kadar je treba, da voditelji zamorejo vsled zaupanja, ki ga vživajo, narod za seboj potegniti na stezo, za katero so se odločili, pa naj ta tudi ni po volji občnemu mnenju, tedaj se šele zapazi, kako krvavo potrebuje narod velikih političnih talentov, resničnih državnikov.
Morda se nam poreče, da so to pavšalne izjave. Priznavamo, da se je le težko zadovoljiti s tako splošno trditvijo, a ko bi hoteli svojo trditev podkrepiti, bi se morali lotiti konkretne karakteristike slovenskih poslancev, ali vsaj tistih, kateri v slovenski delegaciji igrajo važnejšo vlogo. V tem slučaju pa bi morali postati osebni, zakaj konkretna karakteristika ne more biti drugačna, kakor osebna. V osebnosti pa se načeloma ne spuščamo in povrh tudi vse poslance previsoko spoštujemo, da bi se katerega izmej njih hoteli osebno dotakniti.
To pa ne more nikoga izmej njih žaliti niti koga ponižati, ako izrečemo, da so vsi prav dobri, nesebični, zanesljivi bojevniki, na katere se je lahko zanašati, da pa ni mej njimi generalov prve vrste, zmožnih za težavno in odgovornosti polno vojskovodstvo. A najbolj je obžalovati, da nimajo od vseh priznanega voditelja, državniške glave, katera bi vsled vseobčega zaupanja, če ne že celega naroda pa vsaj dotične stranke ter po svoji individualnosti zamogla v svojih rokah koncentrovati slovensko politiko in jo voditi tako, kakor sta svoj čas vodila Rieger Čehe, Grocholski pa Poljake.
Seveda ni to jedini nedostatek, ni to jedina ovira, katera je kriva uprav klaverne brez uspešnosti vse slovenske politike zlasti v dobi od Badenijevega nastopa pa do naših dni. In politika, katera niti tacega koraka ne more preprečiti, kakor je imenovanje Antona plem. Wurmserja, ki ima toliko umazenega perila, da ne kmalu kdo, predsednikom okrožnega sodišča celjskega, taka politika je vender tako brezvspešna, da že bolj ne more biti. To je naravnost politični bankerot, in ta nam je tudi narekoval današnje razmišljevanje.
Mož nam treba, izrednih mož, vsaj nekaj tacih, da bodo mogli stati v isti vrsti z voditelji druzih klubov. A kaj je vzrok, da jih nimamo, kaj je vzrok, da se moramo zadovoljiti z generali tretje ali četrte vrste?
Uzroki morajo biti samo ti-le: Ali v našem narodu sploh ni velikih talentov, bistroumnih in dalekovidnih politikov,   kateri  bi  bili   kos  težavnim nalogam, ki jii)0
398
naklada politično življenje narodovim voditeljem, ali pa vodstvu slovenskih strank ali narodni volilci sami nimajo zmožnost?, da bi te talente spoznali in jih dvignili na površje.
Možno je tudi, da so taki možje šiloma držani v ozadju, ali pa da se iz katerih koli vzrokov javnega in zlasti političnega življenja nečejo udeleževati.
Odgovora na to ne vemo. Čutimo in vidimo samo, da bo treba prememb. In ker se razmere v dunajskem državnem zboru zasukavajo tako, da utegne prav lahko priti do razpusta poslanske zbornice in do razpisa novih volitev, ker je ta eventuvalnost, kakor smo izvedeli od jako verodostojne strani, še veliko bližja, kakor bi kdo po pisavi časopisja sodil, zato smo s tem člankom opozorili slovenske stranke in slovensko občinstvo na potrebo, katere ne more nihče utajiti, na potrebo, da se spravi v državni zbor vsaj nekaj odličnih talentov in značajev, vsaj nekaj mož, ki se bodo dvigali nad nivo navadnih poslancev, vsaj nekaj mož širokega političnega obzorja, kateri si bodo kot značaji in kot talenti pridobili več osebnega vpliva in ugleda, kakor ga vživa po-prek kak poslanec.
Res, da pri nekaterih druzih klubih ni dosti bolje kakor v klubu slovenskih in hrvatskih poslancev, v katerem ima vlada svoje ambasaderje, ki se zovejo „Regie-rungsruthenen", ali bolje je vender, kajti faktum je, da ima razmeroma jako velika nSlovanska krščanska narodna zveza1- mej vsemi večjimi klubi v parlamentu še naj manj veljave.                                                              S.