100
imitacijo resničnosti, drugi z ekstazo in gorečnostjo, a glavna oseba, Ture, je kljub stopnjevanemu jeziku neprepričevalna. Povest je ostala na potu od  zgodbe  do  umetnosti,  ali  jo  bo  Malešič  dosegel?
Mara H u s, Njene službe. Mohorjeva knjižnica 59. Založila Družba sv. Mohorja v Celju 1933 — 128 str.
Proza pisateljice še ni prečiščena in ustaljena. Na posameznih mestih zaslišimo v pretežno realističnem slogu glasove skoraj vseh slovenskih pesnikov. A iz tuje in neorganične figurativnosti gredo energični koraki do lastnega izražanja, skoraj paralelno z glavno osebo, ki se s krepko voljo dviga od služkinje do boljšega poklica. Z njenimi uspehi se razmahne tudi slog, da začutimo resnično utelešenje prave pisateljice, ki nekaj obeta. Kar lepo je citati nekatera lirično vznesena mesta, čeprav nekoliko spominjajo na znane pisatelje. Tipična vzor-junakinja jo sicer sili v slikanje tipičnih, večkrat brezpomembnih položajev, tudi glede psiholoških nujnosti bi ji bilo kaj očitati, zato pa je ta realizem glasnejši in gorečnejši od običajnega, ker ga podžiga moralna ideja in volja do zmage. Kot pri Malešiču, je tudi pri njej sled onega časovnega duha, ki so mu v umetnosti važnejši življenjski cilji kot umetniški.
Ivan Molek, Veliko mravljišče. Prosvetna matica 10. Izdala Cankarjeva družba v Ljubljani 1934; strani 192.
V času, ko besedo mučijo, hoteč narediti iz nje poslušno orodje za hipne vtise ali izraz še nerojenega človeštva, je Molkov slog prijeten in s svojo preprosto idejo aktivnosti neutrudno vleče za sabo kot vrtenje mogočnega kolesa. To je preprost realizem s svojo ekonomijo duha, ki dela s spominsko zaokroženimi slikami: zato ljubi tudi dobro urejen stavek, idejo in stvarnost. Prav nič ne misli na literarno modo, a je vendar dovolj prečiščen in izdelan, včasih je tudi zabeljen s tipično amerikanskim že nekoliko kultiviranim pro-staštvom. Po lahkotnem in nevsiljivem pripovedovanju prav nič ne zaostaja za Adamičevo Džunglo, dasi nima še njegovih kritičnih pogledov v celotno snovanje amerikanizma; on se je tudi omejil na sliko slovenskih delavcev v Čikagi. In ko gledamo v amerikanskem slovenstvu odvratno zrcalo lastne domovine, se nam zdi, da je Hitlerjev nacionalizem vendarle napredek. Narodnost mora imeti tudi svojo etično idejo, drugače pa to niso več narodni organizmi, če se en del bori zoper drugega za uničenje. V domovini je imel razredni boj vsaj smisel koristi, med amerikanskimi Slovenci pa je to le avtomatično zabavni podaljšek v korist različnih odborov in časopisov. Tolstoj pravi po krščansko, da je življenje resnica moralnega sveta, kjer sveti altru-izem in žrtvovanje, Marksovemu materializmu je življenje boj materialnih interesov. Tak socializem ima pa iste posledice kot kapitalizem: uničevanje, zasužnjevanje, nasilje in vladohlepje. Avtor si ne beli glave s takimi vprašanji, ostaja preprost vernik socializma in skuša celo ohraniti dobrohotno nevtralnost do drugih dveh strank, kolikor je njemu dostopna. Verniku-borcu ni za objektivno resnico, dasi kaže večkrat nalete v tej smeri, in tako je povest ostala socialno demokratski vidik z evangelijem dela, s čimer pa ni rečeno,  da  je  svetovni  nazor  odločilen  za  kvaliteto  proze.