~atej HRIBERSEK SLOVENSKI UČBENIKI ZAKLASIČNEJEZIKE 1849-1873 Izvleček Čeprav so bile prve pobude za na- stanek slovenskih učbenikov za klasične jezike dane že takoj po avstrijski šolski re- formi l. 1849, je do izida prvega sloven- skega učbenika minilo še 25 let. Abstractus Quamquam prima incitamenta ad li- bros manuales Slovenicos scribendos pau- lo iam post scholarum Austriacarum me- dii ordinis renovationem anno millesimo nongentesimo undequinquagesimo data sunt, tamen primus liber manualis Slove- nicus ad linguas classicas discendas annos viginti quinque post editus est. Vprašanje učbeniške produkcije v obdobju po reformi avstrijskega sred- njega šolstva l. 1849 je precej bolj zapleteno, kot se zdi na prvi pogled, saj je nanjo vplivalo več zavirajočih elementov: pomanjkanje ustreznih kadrov, težak finančni položaj, najbolj pa pereče vprašanje uvajanja slovenskega jezika kot učnega jezika v šole, katerega rešitev je avstrijska oblast z očitni­ mi raznarodovalnimi nameni dolgo zavlačevala in onemogočala. 1 Čeprav sta tako §16 Osnutka temeljnih načel javnega pouka v Avstriji kot tudi §17 Osnutka organizacije gimnazij in realk v Avstriji določala, da je učni jezik v šolah materni jezik učencev, se to v slovenskih šolah ni uresničevalo. Sploh pa je bila slovenska srednja šola še večja pastorka kot osnovna šola in tudi fr bi bil tedanji prosvetni minister Thun pripravljen dati Slovencem kaj več na področju srednjega šolstva, bi bilo to zaradi pomanjkanja učbeni­ kov in slovenskega jezika veščih učnih moči težko. 2 Hi tre rešitve glede uved- be slovenskega učnega jezika ni bilo pričakovati, saj je bila glavni pogoj za to pridobitev slovenskih učnih knjig; trajalo pa je - razen pri slovenščini - še več kot dvajset let, predenje bil ta pogoj vsaj delno izpolnjen. Prve pobude za uvajanje slovenščine kot učnega jezika pri pouku kla- sičnihjezikov najdemo že v samem revolucionarnem letu še pred reformo 1 Glede vprašanja slovenščine kot učnega jezika gl. Ilešič (1902); Žnideršič (1903); Ilešič (1908); Učni jezik (1913); Orožen (193la); Orožen (193lb); Ostanek (1964); Schmidt (1963/66), III, 314-360; Govekar (1995). 2 Prijatelj (1938/39),173. Keria IV - 2 e 2002, 79-93 80 Keria IV - 2 ° 2002 srednjih šol. Novice so 14.junija 1848 objavile prispevek, v katerem avtor predlaga, da bi se lahko v latinskih šolah natančneje obravnavalo sloven- sko slovnico in bi po slovenščini posegali tudi pri kakšnem prevajanju iz slovenščine v latinščino in obratno in da bi lahko bila v filozofskih razre- dih poleg latinske filologije tudi slovenska. 3 Konkretnejše predloge po re- formi najdemo v odmevu na Osnutek organizacije\ kjer v komentarju h kla- sičnim jezikom avtor kritično ocenjuje, da se mu zdi, daje glede na dejs- tvo, da gre za mrtve jezike, latinščini in grščini odmerjenih preveč ur, in namesto njih predlaga uvedbo živih jezikov. Še pred izidom Osnutka orga- nizacije je uredništvo Novic naslovilo na slovenske učitelje in profesorje poziv k pisanju učbenikov, vendar je bilo v petdesetih letih 19. stoletja pisanje učbenikov z izjemo učbenikov za slovenščino5 še v povojih, njihovo nastajanje pa je oviral tudi nemški pritisk, ki gaje cesarski odlok 9. decem- bra 1854 še povečal. Cesarjev ukaz glede rabe narodnih jezikov pri pouku na gimnazijah z dne 8. avgusta 18596 je bil sicer sprejet z navdušenjem, vendar ni veliko spremenil, prav tako ne (kljub zagotavljanju enakoprav- nosti) oktobrska ustava l. 1860, saj je tedanja vlada namesto uresničevanja sklepov začela z zatiranjem.7 Največji problem je bilo pomanjkanje sloven- skih profesorjev; l. 1859 je bilo aktivnih 134 slovenskih srednješolskih pro- fesorjev, a jih je na slovenskih gimnazijah službovalo samo 12, ostali na Hrvaškem. 8 Razmere so se začele - tudi za klasične jezike - spreminjati šele sredi 60-ih let. Osnutek organizacije gimnazij in realk v Avstriji ni natančno predpisoval učbenikov za srednje šole, ampak jih je zgolj priporočal; izbira učbenikov je bila prepuščena učiteljskim zborom na gimnazijah. Tudi pri izdajanju učbenikov je ministrstvo naredilo velik korak naprej; izdalo je posebne predpise glede založništva in prodaje srednješolskih knjig in ukinilo mo- '1 P. H ( icinger): Kako in koliko bi bil slovenski jezik precej v šole in kancel~·e vpeljati. N 1848, št. 24 (14. rožnik), 98. Avtor je članek nadaljeval v N 1848, št. 26 (28. rožnik), 107- 108, dopolnil pa ga je še s celo serijo člankov: Kako bi se slovenski jezik v šole spravil? N 1848, št. 27 (5. maliga serpana), 114-115; N 1848, št. 28 (12. maliga serpana), 118- 119; Še ena beseda k sostavkam k vpeljanju slovenščine v pisamice. N 1848, št. 31 (2. velikega serpana), 133. 4 Nekoliko iz ministerskega načerta, kako naj bi se prihodnjič gimnaz~·alne in realne šole po avstrijanskim ravnale (Entwurf der Organisation der Gymnasien und Realschulen in Oester- reich. Vom Ministerium des Cultus und Unterrichts. 1849. Gedruckt in der k. k. Hof und Staatsdruckerei in Wien.) našim zvedenim domorodcam in šolskim prijatlam na znanje in v prevdark. N 1849, št. 44 (31. kozoperska (oktobra)), 190-193. Za natančnejši prikaz gl. Ciperle (1979), 22-32. 6 K.-U.-Min.-Erl. v. 8. August 1859. Gl. tudi obsežen odmev na ta ukaz v N 1859: Ter- dina, Janez: Glasi o cesarskem ukazum ki določuje učni jezik v različnih deželah našega cesarstva. 283-284, 287-388, 312-314, 321-322, 328-329; 336-337 (Odkritoserčnik); 345-346, 362-363, 370-371, 377-379 (Matija Majar). Prim. tudi Lovro Toman: Naše učilnice. N 1865, št. 39 (27. september), 312-314. 8 Prijatelj (1938/39), III 31-33. Matej Hriberšek, Slovenski učbenihi za hlasične jezihe 184 9-18 7 3 81 nopol, ki sta ga imela glede založništva, tiska in prodaje študijski fond in dunajska cesarsko-kraljeva šolska založba na Dunaju, ter s tem odprlo do- stop na knjižni trg tudi zasebnikom in spodbudilo konkurenčnost. Vendar pa se zasebni knjigarnarji za tiskanje slovenskih učbenikov niso zanimali do 70-ih let, ko je šolska uprava na nekaterih gimnazijah dovolila vzpored- ne slovenske razrede. Drugi vzrok pa so bili zapleteni predpisi glede izda- j:anja. Za popolnoma nov učbenik je bilo mogoče dobiti odobritev (apro- bacijo) tudi v primeru, če je avtor ali knjigarnar predložil samo rokopis. Če pa je bil učbenik namenjen pouku predmeta, za katerega so bili učbe­ niki že aprobirani,je bilo treba predložiti tiskan izvod in priporočilo kake- ga zavoda. Deželne vlade na Slovenskem v začetku niso sofinancirale učbe­ nikov; slovenski založniki se zaradi negotovosti, ali se bo investicija povrni- la, in v strahu pred izgubo v primeru neodobritve raje niso spuščali v tak- šna finančna tveganja. To se je spremenilo šele z ustanovitvijo »Slovenske matice« (1864) .9 Leta 1861 se je v krogih izobražencev zbudilo upartje, da bo na po- dročju pisanja učbenikov mogoče dejansko tudi kaj narediti. Konec okto- bra se je na sestanku pri Bleiweisu zbrala peterica: Bleiweis, N č (=Janez Nečasek), Me(= Ivan Macun), Ls (=Anton Lesar) in Sv (=Luka Svetec); razpravljali so o potrebah slovenščine in se dogovorili o šolskem progra- mu, kije bil objavljen tudi v Novicah (6. november 1861). Po tem progra- mu je veljalo za gimnazije in realke načelo, da morajo mladi ob koncu srednje šole obvladati tako slovenščino kot nemščino, tako govorjenje kot tudi pisanje. Za dosego tega cilja ni dovolj, daje materni jezik samo eden od predmetov v srednji šoli; predmeti naj bodo razdeljeni tako, da se bo polovica predmetov poučevala v slovenščini, polovica pa v nemščini. Ob verouku, prirodopisu, slovenščini, zgodovini Avstrije in domači zgodovini ter zemljepisu od 2. razreda naprej naj se v slovenščini od klasičnih jezikov poučuje tudi latinščina, grščina pa v nemščini; v obeh jezikih naj se učenci seznanijo s terminologijo. Ker ni bilo na voljo učnih knjig, so pozvali posa- meznike, naj prevzamejo pripravo le-teh, najsi gre za prevod ali za origi- nalni izdelek. Pri latinščini so predlagali nastanek slovnice, ki bi veljala za celo gimnazijo, in nastanek latinskega berila po vzoru Schinnaglove čitan­ ke za I. in II. razred, ki je bila takrat v rabi na gimnazijah. 10 Obe knjigi sta lahko prevoda; če se kdo odloči za originalni izdelek, naj se zgleduje po qjiju. Tudi slovenski poslanci na Dunaju so si vztrajno - čeprav sprva zaman - prizadevali za uveljavljanje slovenščine. Leta 1862 pa je prosvetni mini- ster povabil dr. Lovra Tomana, naj predstavi svoj načrt za uvedbo slovenš- 9 Ostanek (1964), 206-207; Ciperle (1979), 31-32. 10 Izvestja gimnazij za l. 1861; VerzeichnijJ der fur Gymnasien allgemein zugelassenen deutsc- hen Lehr- und Hilfsbucher fur Schiller. Herausgegeben mit ErlaB