FR. LOČNIŠKAR
I                          Učitelj Poljanec.
1H /^2L7 Hčitelj Poljanec je ležal bolan v postelji. Tam zunaj pod ^^M \W0 H oknom so skakali in kričali njegovi in vaški otroci, ^^m YX^ H veseleč se toplih žarkov poznojesenskega solnca. Če* ^l ^Y^1 ravno je bolnik malo težko prenašal to kričanje ^^B^^l/ H otrok, je vendar potrpel, misleč si: Blagor jim, da so ^^1 <p4^l I Z(fravi ^n J^ ne *ezi nobena bridkost! ^^^Ll. Ž^M Skozi odprto okno je zrl bolnik po jasnem pla= H^I^^IIIH ninskem svetu, ki je žarel v bajni jesenski lepoti. Kolikokrat je mislil v tujini na te planine in z neutešnim hrepenenjem čakal trenutka, da jih zopet pozdravi.
Lepe so plodne planjave in čarobne so morske obale, a prekosi jih lepota naših planin. To je svet zase: to so cvetne planote in gole, solnčne strmine, senčni bregovi' in s studenčki napojene doline, nad vsem tem pa modro planinsko nebo kot morska gladina. Mil in pris jazien je ta svet v miru, a veličasten v svoji grozi, ko zatulijo viharji okrog vrhov in mečejo vanje ognjene strele.
Poljanec ni foil sin teh gora, a vtisnile so se mu globoko v dušo. Bil je priklenjen nanje kot na ljudstvo, med katerim je živel že dvaj« set let in sklenil, da počaka med njim poslednjega dne. Ljuibil je to gorsko ljudstvo, trdo in grenko na vnanje, a mehko in sladko v notra* njost| prav kot sadež orehov na pobočjih teh gora. Boj s prirodo je zarezal v značaj teh ljudi ono navidezno trdoto, ki površnega opazo« valca odbije, a resničnega poznavalca tembolj razveseli.
V teh krajih je zalotila Poljanca svetovna vojna. Dobro se spo« minja one usodne noči, ko je nad gorami divjal strahovit vihar in je z vaškimi mladeniči in možmi bedel v gasilski opremi, da bi bili takoj na mestu, ako bi udarila ognjena strela. Komaj se je proti jutru pomi* rilo nebo, že se je pojavil v vasi vojaški pozvedovalni oddelek in javil pretresljivo novico: »Vojna je!«
Takoj so bili vsi pokonci. Učitelj Poljanec, ki je opravljal pisar« niške posle na občini, je imel od tega trenutka polne roke dela. Pri* hajali so vojni obvezniki po navodila, po razne listine in po slovo. Med temi je bilo mnogo mladeničev, ki jih je poučeval iPoljanec v dolgih zimskih večerih v petju, a tudi v drugih, za življenje potrdbnih stvareh. Vdani in hvaležni so mu bili ti mladeniči za njegov trud. Mar« sikaj jim je ob teh poučnih večerih razjasnil, o čemer preprosti ljudje še sanjali niso. Tako tudi o krivicah, ki jih je takrat trpel naš narod pod tujitn jarmom, in razodel jim je svojo slutnjo, da mora priti nekoe do krvavega obračuna med zatiralci in zatiranimi, med mogotci in brez« pravnimi. Prostodušno jim je pojasnil ves boj za nadvlado močnejših nad slabejšimi, in njegove besede so padale na pripravljeno zemljo.
26                                                                                                       M
Iz lastnega nagiba so se resni mladeniči oglašali, da bodo že znali za pravo pot do svobode v takih viharnih in usodnih časih.
In ti časi so prišii. Drug za drugim so prihajali verni učenci in ganjeni stiskali svojemu učitelju roke v slovo s kratkimi besedami: »Hvala, gospod učitelj, za vse! Zdaj je prišlo, kar ste napovedovali. Ne bomo hodili slepi po svetu; vemo, da gre za usodo nas vseh. Na snidenje v svobodni domovini!« —
Prišli so časi duševnih tesnob. Nihče ni smel več govoriti resnice, laž in hinavšoina sta zavladala po svetui, na ibojiščih pa so- padali najs boljši izmed naroda, a pohlep v obilnosti živečih in na varnem ždečih mogočnjakov je bil nenasiten.
Učitelj Poljanec je bil oproščen vojaške službe in je vršil nadalje svoj poklic. Previdno, a vztrajno je pripravljal pot novim časom v šoli in zunaj nje. Že so se majali stebri pTeživelih držav in tlaoeni narodi so neustrašeno klioali po pravici in svobodi. In najmanjši niso bili najtišji.
Med zadnjimi vpoklicanci v vojno službo je bil tudi Poljanec. Oblasti so zaznale, da je njegovo delovanje med ljudstvom zanje bolj škodljivo kot koristno in so ga zato še posebe priporočile vojaški oblasti. Poslali so ga na daljne seveTne poljane.
A čas je dozorel, zamajale so se trhle stavbe na nasiljih slonečih držav in se končno zrušile. Vračali so se vojniki na svoje domove in milijoni grc so klicali pozdrave svojemu odrešenju. Do zadnje gorske viasi so segali valovi radosti in navdušenja.
Udarila pa je v to splošno radovanje nenadoma usodna roka. Del našega naroda so zasedle tuje čete in zahtevale to ozemlje zase. Gro« zeča skrb je prešinila ves narod in ga navdala z bolestjo. Čete se niso več umaknile. Nove oblasti so odvzele ljudstvu zadnje ostanke svobode in pravic.
Poljanec, ki se je v teh temnih časih vrnil na svoje mesto, je zopet začel s šolo. A prišel je nekega dne dostojanstvenik in mu ukazal pre* kiniti s poukom. Ko je šel zadnjič z otroki po vasi, so vsi onemeli. Šli so kakor za pogrefoom. — Poljanec tega ni prebolel. Vojni napori in bolesti zadnjih dni so ga položili v postelj. Zapečatili so usodo nje« gove druge domovine in ni več dočakal njenega vstajenja.
V zadnjih dneh so ga mnogo obiskovali ljudje. Radi so ga imeli in izpraševali so ga, kaj misli o usodi njihovih krajev. Govoril jim je: »Ko boste hodili mimo kraja, kjer bom kmalu počival tudi jaz v družbi vaših pradedov, si boste mislili: Vsi ti pričakujejo dneva vsta« jenja, ki pride gOitovo. — Verujte z enako trdno vero, da vstane tudi vsem živim oni veliki dan, in to vero razširjajte od roda do roda, ki ne bo urnrl, dokler bo imel neomajno vero v svoje vstajenje!« —
29
V trideseto leto . . .
Zakladnica vseh ,,Zvončkovih" dosedanjih letnikov