Goriški moji domovini.
O, tožna moja domovina,                Ne čuje naša se beseda,
srce me vselej zaboli,                      tuj glas prileta na uho,
ko sila bridkega spomina                sirota trepeta vsa bleda,
privede mi te pred oči!                  pritiska tujec jo hudo!
Nekdaj vsa srečna si cvetela,          Oj, tožna moja domovina,
naš glas po tebi je zvenel,              Ii tebi več rešitve ni?
vsa ti v blaginji si živela,                Glasove vernega čuj sina:
brat z bratom živel je vesel!          Še gledala boš lepe dni!
Kje je sedaj lepota tvoja?              Tam za gorami se že svita,
Oh, groblje mesto je in vas!           zaznava se svobode dan,
Kje časi radosti, pokoja,                 sovražna moč bo v tla pobita,
nekdanjih spevov kje je glas?         ne bo več suženj Goričan!
Sovražnik ljut je planil nate,           Naš glas se tu bo zopet širil,
poljč, vinograd poteptal,                  spet mesta vstanejo, vasi,
pomoril naše rodne brate,               in narod naš se bo umiril,
a mnoge v sužnost je odgnal!         čul vrisk bo srečnih se ljudi!
In svetogorsko je svetišče               Minila doba bo trpljenja,
razsul in mnogi dom blesteč,          objemal se bo z bratom brat,
begunec zdaj po svetu išče             slavili bomo dan vstajenja,
zavetja, kruha si proseč.                  zahvaljen Bog stotisočkrat! —
Janko Leban
145