Glasnik SED 52|1,2,3,4 2012 153 Muzeološke strani Sebastjan Weber idr. pomena premoženjsko stanje ter široka izobrazba, ki seveda ni nujno zgolj formalna. Prav tako so pomembni družbena aktiv- nost, pojavljanje v določenih kavarnah, gledališčih, obiskova- nje koncertov in podobno. Sodobno meščanstvo torej temelji na osnovah in vrednotah tradicionalnega meščanstva, ni pa več tako družbeno izpostavljeno, ne poudarja razlik ter svojega meščan- stva ne »obeša na veliki zvon«. Sodobnega meščanstva tako ne dojemamo več kot družbeniega sloja, temveč kot družbeni sta- tus, ki v nasprotju s pomenom družbenega statusa iz preteklosti, ko je ta imel zgolj in le ekonomsko vsebino, danes prinaša zlasti določen vpliv in ugled. Ključne lastnosti, po katerih naj bi bilo torej mogoče prepoznati sodobne meščane, so visoke moralne norme, ustrezen družbeni kapital, predvsem pa stanje duha. Tjaša Novak, Špela Noč, Vita Zalar, Tjaša Kunst Ostanki tradicionalnega načina meščanskega življenja v Celju Ali lahko v Celju sploh še govorimo o tradicionalnem meščan- stvu? Kako so se spreminjale meščanske navade, in predvsem, katere so se ohranile do danes? Med raziskovalnim delom smo opravile več intervjujev, predvsem s starejšimi prebivalci Celja. Pri tem smo ugotovile, da ljudje pojem meščanstva različno do- jemajo in se na podlagi tega tudi različno opredeljujejo. Meščan- stvo je med ljudmi najpogosteje definirano skladno z geografsko opredelitvijo, nekateri pa meščanstvo razumejo kot način življe- nja oziroma kot statusni simbol. Zadnji dan delavnice je bil na- menjen kabinetnemu delu oziroma analizi zbranega gradiva ter predstavitvi rezultatov. Ugotovile smo nekaj poglavitnih značilnosti meščanskega nači- na življenja pred drugo svetovno vojno, ki so se ohranile do da- nes. Ena od značilnosti so ostanki nekdanje oblačilne kulture. Od sogovornikov smo izvedele, da so se Celjani še nekaj let po vojni udeleževali promenade, kjer je bilo mogoče opaziti bolj razko- šno oblečene meščane, nato pa so te razlike kmalu popolnoma izginile in vzpostavila se je nova elita. Značilnost, ki se je v veli- ki meri ohranila vse do danes, je druženje v kavarnah (predvsem v kavarni hotela Evropa) v krogu znancev in prijateljev. S tem je povezan tudi ritual, da gredo po dopoldanskem obisku tržnice v kavarno, kjer se še danes srečujejo stalna omizja. Naslednji ohranjeni atribut meščanstva je redno obiskovanje gledališča in drugih kulturnih prireditev kot izkazovanje svojega socialnega statusa in omikanosti. Razločevanje med javnim in zasebnim življenjem je še ve- dno zelo pomembno, zlasti pri oblačilni kulturi, saj se starej- ši meščani še vedno uredijo za vsakodnevni odhod v mesto. Ena od značilnosti meščanov ostaja družbena angažiranost, če- prav se manifestira na drugačen način kot v preteklosti. Včasih so se množično udejstvovali v društvih, nekateri tudi kot meceni, danes pa individualno ohranjajo občutek povezanosti z dogaja- njem v mestnem središču. Socialne mreže, ki so obstajale že pred drugo svetovno vojno, so se med starejšimi meščani ohranile do današnjega časa. Zgoraj navedene značilnosti so se seveda ohra- nile le pri peščici starejših prebivalcev Celja. Naša ugotovitev je, da so značilnosti, ki so nekdaj odlikovale tipičnega meščana, že pretežno izginule oziroma se danes mani- festirajo v veliko manjši meri. Poglavitni razlog za to sta druga svetovna vojna kot izredna prelomnica v družbenem razvoju in po njej drug družbeni red. Polona Sitar in Tanja Kovačič Meščanstvo kot vrednotna kategorija Meščani so po pripovedovanju naših sogovornikov iz Celja ne- koč bivali v mestu, njihov način življenja pa se je razlikoval od delavcev ali kmetov. Oblačili so se elegantno, upoštevali primer- ne družbene vrednote in predstavljali vzor drugim ljudem. Bili so družbeno angažirani, ljubili so svoje mesto in zanj skrbeli. Ker so izredno cenili izobrazbo, so stremeli vsaj h končanju gi- mnazije, k učenju tujih jezikov in igranju klavirja. V prostem času so potovali, obiskovali koncerte klasične glasbe, gledališča in baletne predstave, saj jih je odlikoval občutek za lepoto in umetnost. Danes za pojem meščanstva geografski dejavnik bivanja v me- stu nima več prvotnega pomena. Pomembnejši je ugled človeka, ki se zrcali na športnem, ekonomskem ali kulturnem področju. Koncept meščanstva je tako predvsem vrednotna kategorija in življenjski nazor, saj je meščan nekdo, ki je dobrodelen in po- Intervju s sogovornico iz sveta mode. Foto: Katja Smolar, Celje, 12. 7. 2012 Teren včasih zahteva različna prevozna sredstva. Foto: Sebastjan Weber, Celje, 10. 7. 2012 Glasnik SED 52|1,2,3,4 2012 15 4 Muzeološke strani Sebastjan Weber idr. maga soljudem, skrbi za svojo okolico, je odgovoren in pošten. Ponosen je na kraj, v katerem živi, in ima visoko razvito zavest o sobivanju z drugimi. Kot posameznik je sposoben funkcionirati v kolektivu, je samozavesten, odprt in predstavlja moralno avto- riteto. Tako je lahko meščan tudi kmet z opisanimi vrednotami in občutkom za lepo. Meščanstvo se definira v nasprotju z malomeščanstvom. To na- sprotje nekateri danes razumejo kot razmerje med elito in navi- dezno elito, med katero sodijo predstavniki nove slovenske elite, ki je nastala po osamosvojitvi republike Slovenije, predvsem v slovenski politiki. Po mnenju sogovornikov imajo ekonomsko in politično moč, nimajo pa prave vsebine – primernih vrednot in kulturnega kapitala. Tako meščani kot tudi malomeščani tvorijo lasten, zaprt krog ljudi, ki jih povezujejo sorodstvene in poročne linije, prehajanje med skupinama pa je skoraj nemogoče. Pred- stavnike teh skupin težko ločiš po zunanjem videzu, saj se ne razlikujejo po oblačilih in stanovanjski opremi, toda med njimi vendarle obstajajo bistvene razlike. Kakšen je torej malomeščan? Čeprav ima morda veliko material- nega bogastva, je omejen, nemoralen, sebičen, vzvišen in narci- soiden. Velja za obrekljivega in značajsko pokvarjenega. Malo- meščan ni intelektualec in ni mu mar za druge ljudi. Oblači se z namenom, da bi na druge naredil vtis. V gledališče zahaja, da se lahko pokaže pred drugimi in da ima njegova žena izgovor za obisk frizerja, čeprav njena pričeska vselej izpade neprimerno. Kupuje stvari, ki jih ne zna uporabljati in skuša z materialnimi dobrinami oponašati meščansko kulturo, ki pa je ne zna napol- niti z vsebino, zato je vedno obsojen na neuspeh. Nasprotno pa meščani ne živijo, da bi ugajali drugim, ampak ves čas ostajajo zvesti svojim kulturnim, socialnim in moralnim vrednotam. Katja Smolar Meščanke v Celju Ena zanimivejših in vedno aktualnih tem je primerjava koncepta današnje ženske s konceptom ženske iz 19. in prve polovice 20. stoletja. Vloga slovenske meščanske ženske je bila v omenje- nem obdobju strogo določena. Za tedanjo družbo je bila značilna patriarhalna ureditev, kar pomeni, da so bili moški nosilci druž- benega dogajanja. Bodisi kot izobraženci bodisi kot pomembne osebe iz gospodarske sfere so služili denar in preživljali svojo družino, hkrati pa se srečevali in družili v svojih krogih in s tem dopolnjevali svojo podobo meščana. Žene so bile matere in go- spodinje, skrbele so za otroke in gospodinjstvo. »S sposobno- stjo dobre in raznolike kuhinje se je kazala odličnost hiše, go- spodinjstva ter nenazadnje ugled žene, ki je skrbela za kuho« (Starec 2008: 185). Ženske kot gospodinje so pogosto ostajale v senci svojih mož (to se je kazalo tudi v nazivih, npr. gospa profesorjeva). Pomembna prelomnica za ženski del slovenskega meščanstva je bila druga svetovna vojna oz. njen konec, saj so se začele ženske organizirati in pojavljati v javni sferi ter postale pomemben del družbenega življenja. Danes sta v večini družin zaposlena tako mož kot žena. Bistvena sprememba, ki sem jo prepoznala tudi skozi fotografski objektiv, je podoba moškega kot očeta, ki se v svojem prostem času posveča svojim otrokom (podoba moškega z vozičkom) in prevzema določena gospodinj- ska opravila, ki so bila včasih zgolj v domeni žensk (npr. naku- povanje). O popolni enakopravnosti seveda še danes ni mogoče govoriti, prav gotovo pa lahko rečemo, da naša družba nekako stremi k enakopravnosti spolov na večini področij. Maša Flogie Moda in oblačilna kultura V meščanskem okolju je poleg izobrazbene ravni, stanovanjske kulture, predpisanih vzorcev vedenja ipd. imela pomembno težo tudi oblačilna kultura, s pomočjo katere je bilo mogoče potegni- ti ločnico med urbanim in ruralnim delom prebivalstva. Pomen oblačilne kulture je segal celo tako daleč, da je določal ne le eko- nomski status človeka v družbi, ampak ga tudi uvrščal oz. izločal iz določenih družbenih krogov. Dejstvo, da je bila oblačilna kultura »kot ustvarjena za uvelja- vljanje hierarhične delitve med posameznimi socialnimi sloji« (Tomažič 2008: 171), so potrdili tudi moji starejši sogovorni- ki, ki se še spominjajo mladosti, ki je bila delno prepletena s seg menti meščanstva. Obenem pa so me s pogovori in pomočjo primerjave sedanjosti s preteklostjo – skupaj s teorijo o vse večji današnji posameznikovi svobodni izbiri oblačilnega videza – vo- dili k naslednjim ugotovitvam. Vloga mode, ki jo je v 19. stoletju narekovalo meščanstvo, je začela izginjati, prav tako pa so se začele brisati meje med pre- bivalci urbanega in ruralnega okolja. Vrednote, ki so rasle so- razmerno s kvaliteto blaga in z raznimi modnimi dodatki, so se srečale s konkurenco – konfekcijo. Po mnenju sogovornice Vladimire so se nekateri elementi, ki so nekoč determinirali me- ščanstvo kot družbeni status, vendarle ohranili. Govorimo lahko o povsem konkretnih vzorcih (klasična moška obleka, vezenine, čipke, amuleti, perle …) kot tudi o simbolni ravni, ki vključuje meščanske promenade ter ločevanje med meščanstvom in malo- meščanstvom – le da se to pojavlja v drugačni obliki. Meščanske promenade so nadomestile razne javne prireditve, gala večeri, obiski gledališč ipd. Ločevanje na elito in tako imenovano »kva- zi elito« pa je primerljivo z nekdanjim statusom meščana in ma- lomeščana. Po mojem mnenju elementi meščanske oblačilne kulture niso v celoti izginili, ampak so se transformirali v nove pojavne oblike. »Sodobno meščanstvo« pa je izgubilo vlogo statusne kategorije ter moč podajanja smernic in vzorcev oblačilne kulture. Vira STAREC, Saša: Ženski svet: Ženske, meščanska kuhinja in gospodinjstvo. V: Jože Dežman, Jože Hudales in Božidar Jezernik (ur.), Slovensko meščan- stvo od vzpona nacije do nacionalizacije (1848–1948). Celovec: Mohorjeva založba, 2008, 185. TOMAŽIČ, Tanja: Oblačila, noša in slovensko meščanstvo. V: Jože Dežman, Jože Hudales in Božidar Jezernik (ur.), Slovensko meščanstvo. Od vzpona do nacionalizacije (1848–1948). Celovec: Mohorjeva založba, 2008, 171.