Povest o Marici
Spisal Andrej Rape
i.
rijatelj je pričel:
Marica je umrla. In moje hrepenenje zopet vidi njo, rnojo Marico . . .  Sredi raja vidt inoje hrepenenje njo. mojo umrlo, nepozabno hčerko. Kako je že bilo? . . .
K nieni je prihitela veselih lic, vsa razžarjena no-tranjega veselja, prav pristnega, otroškega veselja: »Atej, uči me, nauči me božično pesem, da jo zapojem na Sveti vcčer o polnočil Ti boS spremljal, jaz bom pela, in angeli bodo poslušali, in Jezušček novorojeni bo poslušal in se veselil moje božičnc pesmi in se bo smehljal . . .«
Začudeno so jo pogledale moje oči: kdo ji je vdihnil to misel? . . . Naša Marica je bila stara devet let. Ah, kako je rada pela! In lepo je pela naša Marica! Ker je tako rada in lepo pela, zato je pa prosila svo-jega očeta, naj jo nauči kako božično, da bo pela na Sveti večer o polnoči, da jo bo spremljal atej, jo poslužali angeli, jo poslušal, se veselil in se ji smehljal novorojeni .lezušček . . .
In naučila sva se. Neopisno je bilo njeno veselje. Zvonki, srebrni glaski so ji vreli iz slavčjega grla. Kako se ji je svetilo oko, kako ji je žarel obrazek!
In prišla sta bratca z mamico in so poslušali z začudenjem malo pevko. Še bratcema je zažarelo oko, je zardel obrazek, in mamici se je zasvetila v očesu solza veselja.   In pela sva z Marico tn se učila  božično pesem za
polnočnico:
.0, Jezuščck moj, za vselej sem tvoj ..." ¦                                                                                                                1*
II.
Božič se je bližal. Tisti najveličastnejši, najpomembnejši praznik se je bližal, ki se ga vesele stari in mladi ljudje; bližal se je spomin tiste ne-skončno srečne noči, fci je pred tisoč in vef leti sanjala nad jaslicami novorojenega — Zveličafja-
Sveta noč! S tvoii™ očmi je gledalo kvišku odnekdaj hrepenenje vsega človeštva. Tvoje blaženstvo, božična noč, je počivalo odnekdaj v dušah zetnljanov, najbednejših zemljanov. In ti se bližaš s svojim hrepe-ncnjem. Bližala si se. ni>č hrepenenja, 2a mojo Marico, blizaš se zopet, noč mojega hrepenenja. Kafco se te jc veselila Marica! Ah, kdo pa te ne pri-čakuje težko?!
O Božiču jc mrzlo. saJ ve^! Radi že objemljemo pcči. In naša Marica jo je tudi objemala. Vedno rajša jo je objemala, in lice ji je postalo otožno; bledelo ji je prej cvetoče lice. Kaj ti je, Marica? . . . Skrbeče jo je gledalo materino oko, žalostno sem jo ogledaval jaz, njcn oče. Kaj ti je? Glej, božična noč jc blizu.   polnočnica se bliza! . . .
Bolestno se je nasmehnil otrok: »Da, mama,« je rekla Marica. »Na Sveti večer mi bo lepo, "h, tako lepo! Božičnico bom pela.«
Po zdravnika smo poslali... Majal je z glavo in nas tolažil obenem .. Kaj je Marici? . . .
III.
Prijatelj je nadaljeval:
In prišel je božičfli večer. Zame ni bil vesel. Marica mi je ležala smrtno bolna v postelji- Na petje ni mogla več misliti. Ali je vendarle mislila? — Njeno oko je bilo tako žareče. tako radostno! Oziralo se mi je v obraz, in blaženslvo je bilo v njem. Sedaj vem! Razlito je bilo po iji, po obrazu in v očeh taKO blaženstvo, kakršno vidi sedaj na nji moje hre-penenje. In vendar sem še upal, in vendar 5e ni popolnoma obupala mati. O, videl sem takrat v njenem očesu neko tajno, a brezmejno veliko hrepenenje . . .
K polnočnici je vabilo.   O, božična noč! Vsi se te vesele, a jaz? . . .
Marici se je shuj»alo . . . Vsa začudena je jela poslušati. Veter je prinaSal glasove iz cerk*c k nam, glasove vesele božičnice — in Marici sc jc shujšalo . . . Naj ti H opisujem svojo in materino bol, bol bratcev? ...
Čemu? — Marica je umrla — in danes vidi zopet moje hrepenenje njo, mojo Marico.  Bo2iLnico poje novorojenemu Zveličarju . . .
Kflnčal ie pdjateli povest o Marici in si otrl solzo.