Katjuša Arčon
»Judje niso sicer zanesljivi, in ne verjamemo jim radi«
Nasprotja med slovenskimi goriškimi časopisi glede judovstva
Arčon Katjuša, univ. dipl. zgodovinarka, Orehovlje 61, SI-5291 Miren
Email: Katjusca83@hotmail.com
323.12(=411.16)(450Gorica)"18"
»JUDJE NISO SICER ZANESLJIVI, IN NE VERJAMEMO JIM RADI«
Nasprotja med slovenskimi goriškimi časopisi glede judovstva
Goriški Judje so se začeli v 19. stoletju vključevati v goriško družbo. Ko so se vrata geta odprla, so se posamezniki stapljali z okoljem, ki jih je obdajalo, hoteli so postati lojalni državljani in ne le drugorazredni prebivalci mesta. Njihov občevalni jezik in kultura sta bila vedno italijanska, zato ni čudno, da so si prizadevali za prehod Gorice pod Italijo. So-bivanje s slovenskim življem jih ni oviralo, dokler se interesi Slovencev niso križali z njihovimi. S slovenskimi prebivalci so stopali v stike kot prodajalci, zagovorniki v pravdah, sanitetni delavci. Seveda so se porajale tudi nestrpnosti in an-tisemitska čustva, ki so bila odraz nevoščljivosti do uspehov, ki so jih Judje imeli pri svojih poslih, pri Slovencih pa zlasti zaradi nasprotovanja proitalijanskim čustvom, ki so jih goriški Judje gojili. Članek opisuje nekatera nasprotja in odnose do judovstva v časopisih Soča in Gorica v zadnjih desetletjih 19. stoletja.
Ključne besede: Judje, Gorica, Soča, antisemitizem.
Arcon Katjusa, BA History, Orehovlje 61, SI - 5291 Miren
Katjusca83@hotmail.com
323.12(=411.16)(450Gorica)"18"
"JEWS OTHERWISE ARE UNRELIABLE AND WE PREFER NOT TO TRUST THEM" The contrasting views of Jewry in Slovene newspapers from the Gorizia region
In the 19th century the Jews living in and around Gorizia began to integrate into local society. Once the door of the ghetto opened, individuals began to blend into the surrounding environment, where they wanted to become loyal citizens, not only second-class townspeople. Their colloquial language and culture had always been Italian, so it was not surprising that they wanted Gorizia to become part of Italy. Their coexistence with the Slovenian population was not a problem as long as the interests of the groups did not conflict. They had contacts with the Slovene population as merchants, as their advocates in legal suits and as medical workers. Occasionally, intolerance and anti-Semitic feelings sprang up as well. These were a sign of envy due to Jewish success in business, and in Slovenians such feelings were particularly strong because of the pro-Italian sentiment among the Jews from Gorizia. The article describes some opposing views and the attitude toward the Jewry in the newspapers Soca and Gorica in the last decades of the 19th century.
Key words: Jews, Gorica (Newspaper), Soca (Newspaper), anti-Semitism
VSE ZA ZGODOVINO
175
ZGODOVINA ZA VSE
leto xv, 2008, št. 1
Uvod
Gorica se v pisnih virih prvič omenja leta 1001. Judje se v njeni zgodovini poimensko omenjajo od konca 13. stoletja, verjetno pa so v mestu bivali že prej. Skozi stoletja je bila njihova eksistenca tesno povezana s posojanjem denarja, kar se je začelo spreminjati šele za časa cesarja Jožefa II. Z Goriške niso bili nikoli izgnani, kot se je to dogodilo Judom na Koroškem in Štajerskem. Šele relativno pozno, leta 1698, so bili po ukazu cesarja Leopolda primorani prodati imetje v mestu in se naseliti v getu, ki je nastal v četrti svetega Ivana. Tu še danes stojita sinagoga in muzej, ki spominjata na goriške Jude. V 19. stoletju se je s porastom nacionalnih teženj večina pripadnikov skupnosti opredelila za Italijane. V mestu so bili priznani zdravniki, trgovci in odvetniki. Po 23. novembru 1943, ko je bila večina v mestu živečih Judov deportirana v koncentracijsko taborišče Auschwitz, si skupnost ni več opomogla. Dokončno je prenehala obstajati leta 1969, ko je bila pripojena tržaški skupnosti.
19. stoletje
Pisci in raziskovalci goriške judovske skupnosti so si enotni, da so v teh letih Judje znatno pripomogli h kulturnemu, ekonomskemu in intelektualnemu razvoju mesta. Te Gorice, ki jo okrožni poverjenik leta 1838 opiše kot »ima cittá insignificante, possiede poche risorse, non offre campo ali'industria, stafuori delle vie di comunicazione, e senza manifatture, senza arti e senza commerci che la possano sollevare«.1
V tem stoletju je pri goriških Judih opazna želja po integraciji z ostalim mestnim prebivalstvom. To se je odražalo na več načinov: starši so pošiljali svoje otroke v navadne mestne šole, najemali so katoliško služinčad, zlasti kuharice, kar je onemogočalo sledenje judovskim prehranjevalnim normam.2 Vedno manj je bilo obrednih obre-
1	»Nepomembno mesto, ima malo resursov, ne ponuja možnosti industriji, je izven prometnih zvez, je brez manufaktur, brez obrti in brez trgovskih zvez, ki bi jo lahko dvignile.« V: Carlo Luigi Bozzi, Gorizia agli albori del Risorgimento 1815—1848, Tipografia Paternolli, Gorizia, 1948, str. 25.
2	Več o tem glej: Michele Gallarotti, Mette Hastrup (urednika), Regole alimentari ebraiche. Norme e significato
zovanj dečkov in vedno več civilnih porok.3 Pogostejše so bile tudi oporoke, v katerih so rajni prepuščali del svojega imetja krščanskim skupnostim ali cerkvam. To zasledimo kot zgled in posnemanja vredno dejanje v časopisu. »Bratje Morpurgo so pri priložnosti materine smrti podarili za uboge goriške kristjane lOOgold., in za uboge jude, njihove sobrate 100 gold. Gotovo posnemanja vredno in človečansko,«4 Tudi tuji Judje, živeči v Gorici, so se spomnili v poslednjih željah krščanskih sobra-tov. Gospod Eduardo Cohen, rojen v Nikolsburgu, živeč 40 let kot trgovec v Gorici, je tako opisan: »Imeli so ga za poštenjaka in dobrotnika. Od premoženja, katerega je zapustil svojemu stričniku, je odločil 5000 gl. ljudski kuhinji za uboge goriškega mesta, 1000 gl. zapuščenim otrokom, 600 gl. mestnim ubogim, po 25gl. pa vsakemu diuristu tukajšnje višje in okr. sodnije.«5 Najde se tudi primere spreobrnjenja v krščansko vero, kot je to storil Jud Janez Schnabel, ki se je 12. junija 1880 dal krstiti, takoj naslednji dan pa še birmati. Botra sta mu bila sama grofica Matilda in grof Karel Coronini. Soča pa k temu pikro dodaja: »/.../ če tudi se prav pri pokristjanjenih Židih opazuje pogosto, da ne prestopajo k drugi veri iz pravih, plemenitih namenov, ampak da so mnogokrat razni časni oziri, ki jih privedejo da priganjajo h kateremu koraku.«6
Antisemitizem v Gorici
Čeprav je antisemitizem dosegel svoj vrh v 20. stoletju, je že v 19. stoletju opaziti njegovporast. Tradicionalni krščanski predsodki7 so se začeli mešati z zavistjo zaradi splošnega uspeha Judov na vseh področjih udejstvovanja. Tudi na Slovenskem je opaziti protijudovske vzklike, tako med vodil-
nella tradizione, Collana ebraismo, Associazione amici di
Israele, Gorizia, 1994.
3	Orietta Altieri, Integrazione e specificitä ebraiche a Gorizia tra Ottocento e Novecento. V: Cultura ebraica nel Go-riziano, Istituto distoria sociale e religiosa, Gorizia, 2007. Eno takih omenja tudi Soča 30. marca 1901, št. 38 in sicer med Benvenutom Pajerjem in Elizo Dörfles. Zanimivo je, ker je v članku izrecno omenjeno, da je ta poroka šesta civilna poroka v Gorici.
4	Soča, 21. januar 1875, št. 3.
5	Soča, 28. oktober 1881, št. 44. G. Ed. Cohen.
6	Soča, 13. junij 1880, št. 24. »Prestopil je h katoliški cerkvi Janez Schnabel«.
7	Nekaj podatkov o tem: Mihael Hudelja, Zakaj se Judje niso ustalili v slovenskem prostoru. Stereotipi o Judih na Slovenskem in Ahasver. V: Časopis za kritiko znanosti, letnik XXIV, št. 179, Ijubljana, 1996, str. 47—62.
100
VSE ZA ZGODOVINO
Katjuša Arčon, »JUDJE NISO SICER ZANESLJIVI, IN NE VERJAMEMO JIM RADI«_ZGODOVINA ZA VSE
ZGODOVINA ZA VSE
leto xv, 2008, št. 1
vedno skrbijo, da sta dva ali trije mestni sedeži v judovskih rokah«.22 Še do Nemcev, so zapisali v Soči, so veliko bolj strpni kot do Slovencev in poudarili, da se nasprotovanja ne omejujejo zgolj na zastopanost Slovencev v deželnem zboru. Corriere je motilo tudi Sočino navajanje imen Goričanov in Goričank, ki naj bi jih namenoma slovenili in na tak način pačili, zlasti s »kapami« (črka k namesto c) in »pipami« (strešice na č, š, ž). Soča seveda ni ostala tiho: »Kako daleč sega židovska slepota in strast! Tista imena, katera mi pišemo s »kapami« in »pipami«, ni treba še le poslovenjati, ker so že slovenska, odkar so na svetu. A kaj moremo mi za to, ako je večina goriških priimkov očitno slovenskega izvira?«23 »'Corriere' I...I naj pogleda malo: koliko resnično laških priimkov najde med njimi. Evo dokaz, kaki ljudje bivajo v Gorici!«24 Časopisa se prepirata tudi o slovenjenju in poitalijančeva-nju krajevnih imen »per gli errori di alterazione e storpiamento di nomi italiani in sloveno, a Ubito e capriccio dei registratori: Aquileia diventa 'Oglei' e Monfalcone, 'Terzic'«.25 Sočo so razburile tudi Cor-rierove izjave, da ime Gorizia ne izvira iz imena Gorica, ker da takrat tu še ni bilo Slovencev. Poleg kratke utemeljitve, da se pošteno motijo, pa zasledimo v Soči zaključne besede: »Sicer se s cepci okoli 'C. ' o tem ne bomo prepirali!«26
Tako zapazimo v Soči vedno ostrejše nasprotovanje tako italijanskim gibanjem v mestu kot tudi Corrierovim novicam in njihovim piscem. Soča je Corriere večkrat označila kot »lahon-ski list«,27 »goriški židovsko-liberalni list, prijatelj nemških ustavakov, ki črtijo slovensko ime kjerkoli se pojavi ...«.2S »Ščuvanja goriškega 'Corriera'ni ne konca ne kraja, /.../v svoji neposrednosti in zavesti, da je varen, nadleguje Slovence z vednim zbada-njem in nagajanjem. Najmanjši povod mu zadostuje, da spravi vznemirjajočo in dražečo vest v svoje predale, katerih mu nikdo ne preobrača.«29 Ni malo
prilik, ko se Soča huduje, da so navedene izjave v Corrieru »židovska predrznost«.30
Ker je bila urednica Judinja, dobi judovstvo v Sočinih očeh na splošno negativno konotacijo. Judje se začno označevati kot »čifutski krivonosci«, »čifuti«.31 Judovstvo dobi negativno konotacijo, preraste v negativen stereotip: »Žid je vedno nesramen in izkoristi vsako priliko v svoje namene, ponajveč z lažjo.«32 Ali pa: »Judje niso sicer zanesljivi, in ne verjamemo jim radi.«33 Eden takih, do judovstva silno negativno naravnan spis, ki ga je napisal dr. Rohling, se nahaja v treh nadaljevanjih v Soči pod naslovom Židovsko nravoslovje v Talmudu. Med razlagami judovskih naukov, v verodostojnost katerih je pisec tako zaverovan, da ponuja celo nagrado 1000 tolarjev tistemu, ki bi uspel dokazati zmotnost napisanega, lahko preberemo: »Mesija kadar pride, /.../ vsi narodi sprejmejo v tem času židovsko vero, samo kristjani bajé ne bodo deležni te milosti, marveč bodo iztrebljeni do poslednjega.«34 /.../ »... ti, ki niso židje, niso samo psi, marveč tudi osli. /.../Po Talmudu se samo židje imenujejo ljudje, ostali narodi so le malikovalci, in ker malikovalci izvirajo od nečistih duhov, zato so bajéprasci.« /.../ »Po Talmudu mora kristjansko (nežidovsko) dete, ki ukrade manj nego jeden vinar, biti umorjeno /.../. Nasprotno pa je Židom dovoljeno delati krivico neverniku (goi), kakor tudi odirati nevernike.«35 To so samo nekateri od primerov, ki jih navaja članek in ki slovenskemu kristjanu zagotovo niso pomagale k pozitivnemu vrednotenju judovstva in Judov. Soča je nakup knjižice toplo priporočala, saj članka ni le objavila, ampak ga je tudi natisnila v posebni brošuri za 10 kron.36
Goriški Judje naj bi po Sočinih besedah nobene stvari ne spoštovali več. Njihova predrznost je šla celo tako daleč, da so v katoliški cerkvi sv.
Soča, 16. maj 1884, št. 20. »Dopisi. V Gorici«.
23	Soča, 31. marec 1893, št. 14. »Umrli v Gorici«.
24	Soča, 7. april 1893, št. 15. »Corriere«.
25	»Pri ponarejanju in pačenju italijanskih imen v slovenščini zaradi muh in želja piscev; Aquileia postane Oglej, Monfalcone postane Teržič.« L'Eco del Litorale, 29. januar 1898. V: MauraBozzinilaStella, CarolinaCoenLuzzatto, Edizione della laguna, Monfalcone, 1995, str. 125.
26	Soča, 7. marec 1899, št. 19. »Corrierova učenost«.
27	Soča, 5. maj 1893, št. 19. »Corriere«.
28	Soča, 13. marec 1885, št. 11.
29	Soča, 28. avgust 1885, št. 35.
30	Ena takih ob novici, da otroci v mestu mečejo kamenje, poškodujejo drevesa v nasadih. Corriere naj bi pisal, da to počnejo slovenski otroci, Soča pa ugovarja, da vsi vedo, da je najbolj razposajena »laška« mladež in ker naj bi se tega Italijani sramovali, prevračajo krivdo na slovenske otroke. Soča, 21. marec 1899, št. 23. »'Corriere' in slovenska mladež«.
31	Soča, 8. maj 1896, št. 19. »Židovska predrznost«.
32	Soča, 16. avgust 1898, št. 64. »Židje lažejo«.
33	Soča, 7. marec 1890, št. 10. »Kaj res?«
34	Soča, 29. maj 1896, št. 22. »Židovsko nravoslovje v Talmudu«.
35	Prav tam.
36	Soča, 28. maj 1897, št. 22. »Brošurica o Židih«.
100
VSE ZA ZGODOVINO
ZGODOVINA ZA VSE
leto xv, 2008, št. 1
ški nego da bi z Italijani vred tudi Slovenci zado-bili narodne pravice; raje pusti trpeti Italijane, da le trpé tudi Slovenci. Takô daleč sega narodnostna strast naših 'Corrierovcev'!«41 Se je pa že leta 1883 v Corrieru pojavil članek, naj se italijanski otroci raje učijo nemškega jezika, češ, »che è quella di una nazione colta, civile, che ha una letteratura gloriosa al par délia nostra e che è la lingua dello stato«.42 O slovenščini pa so menili, »che non si sa ancora precisamente quai sia, che va vagellando fra mille forme diverse, che ognuno scrive e pronuncia in al-tra guisa /.. ./,«43 Ob drugi priliki pa naj bi Corriere blatil slovenske učitelje, ki naj bi grozili z dvojkami učencem, če bi ne hoteli obiskati čitalnic, ki da so vrelci rusofilstva. Uredništvo Soče se je jezilo: »Ali misli kar takô pustiti (c. kr. deželni šolski svet, op. p.j, da bodo židovski mazači še nadalje blatili in nesramno obrekovali vse c. kr. profesorje ene narodnosti v deželi?«44 Corriere je namreč opozarjal, da se je treba bati slovenskih zahtev po svojih šolah in uradih, ki da se navidezno zdijo majhne, a so dejansko počasna nacionalna invazija.45
Leta 1899 je Corriere prenehal izhajati, istočasno pa so se zaostrila nasprotja med slovenskima časnikoma, Sočo in Gorico. Slednja je to leto šele začela izhajati, a je bila za razliko od Soče klerikalno usmerjena. Bila je tudi odkrito protijudo-vsko naravnana,46 saj naj bi po njenih besedah »žici o vstvo izpodkopalo in še izpodkopuje samostojni napredek krščanskih narodov /.../. Ali tudi našemu trgovcu in obrtniku je izpodkopalo tla židovstvo.«47 Klerikalni krogi okrog Gorice so videli vzrok slabega položaja slovenskega kmeta v podobi »židovskega miljarderja«, ki naj bi neukemu ljudstvu preko svojih socialno-demokratskih agentov (to
41	Soča, 28. julij 1893, št. 31. »Germanizacija na Goriškem«.
42	»... ki je jezik omikanega, civiliziranega naroda, ki ima veličastno književnost kot mi (Italijani) in je državni jezik«. Corriere di Gorizia, 3. februar 1883. »A proposito di letteratura slovena«.
43	»... ki še ne pozna točnih oblik, ki koleba med tisočimi različnimi oblikami, kijih vsakdo piše in izgovarja na svoj način.« Prav tam.
44	Soča, 26. maj 1893, št. 22. »Javno vprašanje velesl. c. kr. šol. svetu«.
45	Corriere di Gorizia, 10. januar 1883, št. 3. »Le scuolepri-vate slovene«.
46	Glej članek z naslovom »Vprepiru torej naj išče narod svojo srečo, svoj obstanek!« Gorica, avgust 1901.
47	Gorica, 3. september 1901, št. 70. »Vprepiru torej išče naš narod svojo srečo, svoj obstanek!«
naj bi bili tudi krogi okrog Soče) prikazovali duhovščino kot glavnega krivca za revščino in trpljenje. Zaradi Judov naj bi bilo ob dom in kruh na tisoče kmetov; Gorica noče, da bi postali judovski podlo-žniki.48 Soča pa po besedah Gorice vse to podpira in judovstvu poje slavospeve »židovstva, kije najnevarnejši sovražnik našemu gmotnemu in torej tudi narodnemu obstanku /..J.«49 To judovstvo je po besedah Gorice izkoristilo marsikatero situacijo za svoj žep, v judovski naravi je živo »drezanje in nerganje o delovanju drugih«.50 Njihov »talent« naj bi bil tudi prevratniški duh in zarote proti družbi in državi.
Namesto Corriera zdaj v Soči napadajo Gorico. Tako ni več zaslediti zapisov o nesramnih Judih, ampak o nesramnih »Goričanih« in obratno. Tudi tekmovalnost Gorice pri pridobivanju bralcev in izdajanje prilog po njenem zgledu, se Soči zdi »umazana konkurenca po židovskem načinu«.51 Večjo pozornost judovskemu vprašanju, pa še to ne Judom v mestu, Soča namenja v članku O antisemitizmu, ki je izhajal po delih. Avtor sestavka je bil francoski pisatelj Anatole Seroy-Beaulieu, po češkem prevodu pa ga je za Sočo priredil D. Lončar. Uredništvo Soče je bralcem pojasnilo, da se z vsemi stališči v članku sicer ne strinja, da pa članek nudi veliko koristnih informacij o judovskem vprašanju.52 Ta objava je zadostovala, da so v Slovenskem listu v Ljubljani in tudi v duhovniških krogih Sočo označili ne le za antiklerikalno, ampak tudi »filosemitsko«.53 Na ta namigovanja je uredništvo odgovorilo, češ da je opozorilo, da se ne strinja z vsemi trditvami v omenjenem članku, da pa zaradi tega članku ni treba odvzeti možnosti objave, saj so bralci Soče dovolj bistri, da imajo svoje mnenje in znajo samostojno presojati. Zapisalo je še, da naj bi pravi antisemiti, za katere pa se oni nimajo, Jude obtoževali že zaradi imena samega, prav nič pa se ne trudijo česa raziskati o tem ljudstvu, ki da ima tudi pozitivne, posnemanja vredne lastnosti, kot sta denimo »čudovita pridnost in varčnost itd.«.54
48	Gorica, 7. september 1901, št. 71. »Vprepiru torej išče naš narod svojo srečo, svoj obstanek!«
49	Gorica, 4. maj 1901, št. 35. »Židovska trombeta«.
50	Prav tam.
51	Soča, 24. januar 1901, št. 11. »Židovska vsiljivost Gregor-cigeve tiskarne«.
52	Soča, 19. december 1899, št. 101. »O antisemitizmu«.
53	Soča, 4. januar 1900, št. 2. »Soča - filosemitska«.
54	Prav tam.
100
VSE ZA ZGODOVINO
Katjuša Arčon, »JUDJE NISO SICER ZANESLJIVI, IN NE VERJAMEMO JIM RADI«_ZGODOVINA ZA VSE
ZGODOVINA ZA VSE
leto xv, 2008, št. 1
Med italijanskimi časopisi je zlasti veliko člankov o Judih prinašal časopis II Rinnovamento, ki so ga urejali italijanskemu iredentizmu nasprotni Italijani v Gorici. Ti so hoteli slovenske in slovanske probleme predstaviti italijanskim krogom. Časopisje bil odkrito antisemitski62 in je bil zaradi tega tudi velikokrat zaplenjen: kar 27 od 147 številk! O tem poroča tudi Soča: »Rinnovamento je bil trikrat zaporedoma zopet zaplenjen; vselej zaradi spisov o Židih. Zato je od naše strani vreden in potreben največje podpore. Kdor čita italijanski, naroči naj se na ta izborni list.«63
Pisanje proti posameznim judom
Med goriškimi Judi so bili zlasti na udaru tisti, ki so bili najbolj dejavni v kulturnem, socialnem in političnem življenju mesta. Poleg že omenjene Caroline Luzzatto velja omeniti še nekatere posameznike. Prvi je Graziadio Luzzatto (1857-1918), ki je bil sin Corrierove urednice Caroline Luzzatto. Po končani gimnaziji v Gorici je študiral pravo v Padovi. Po vrnitvi v rodno mesto je nekaj časa delal v odvetniški pisarni bratranca Raimonda Luzzatta, ki se je nahajala v ulici Scuole 4. Ta je leta 1884 postal zagovornik v kazenskih zadevah; prej je bil pripravnik na sodišču v Gorici in kot tak znan tudi slovenskim klientom. Zaradi tveganih finančnih operacij in udeležbe pri stečaju družbe Banca Popolare Goriziana se je Graziadio leta 1904 zatekel v Grčijo, od koder se ni več vrnil v mesto ob Soči.
Soča ga velikokrat omenja kot pravnika, ki vedno nastopa v pravdah proti Slovencem in je slovenskim zahtevam nasproten: »... on, ki je odkrit sovražnik vsega, kar je slovensko v Gorici«.64 Označi ga celo za največjega narodnega nasprotnika Slovencev.65 Na take obtožbe je dr. Luzzatto odgovoril s pisnim popravkom, v katerem je zatrdil, »da ni sovražen Slovencem, saj se v njegovi družini celo slovenski govori«.66 Njegova žena naj bi bila celo iz Mirna. Tudi na Sočine očitke, da
62	Slovenska kronika XIX. stoletja, 1884-1899, II Rinnovamento, italijanski list s slovansko dušo, Nova revija, Ljubljana, 2003, str. 175, 176.
63	Soča, 24. februar 1893, št. 9. »Rinnovamento«.
64	Soča, 14. februar 1899, št. 13. »Slovenska mestna šola v Gorici«.
65	Soča, 31. januar 1899, št. 9. »Upupa epops«.
66	Andrej Gabršček, Goriški Slovenci. Narodne, kulturne, politične in gospodarske črtice, str. 321.
piše protislovenske članke za Corriere, je ugovarjal, češ da ni Corrierov dopisnik in daje v desetih letih obstanka tega časnika vanj napisal le sedem člankov, ki pa so se vsi nanašali na njegov poklic.67 Dejstvo pa je, da je bil po prepričanju Italijan in se je torej zavzemal za pravice Italijanov v mestu. Bil je nasproten slovenski mestni šoli, saj bi »rad tisto vsoto, katero plačuje mesto za slovensko šolo, imel za laško vseučilišče v Trstu«.66 V njegovo pisarno, ki je stala nasproti nadškofijske palače, je kljub Sočinemu pozivu Svoji k svojim! zahajalo tudi veliko Slovencev, zaradi česar je dr. Luzzatto imel zaposlenega tudi slovenskega uradnika. Soča je zato žalostno ugotavljala, da dr. Graziadio »živi v prvi vrsti s slovenskimi groši« in daje »mož, katerega redé Slovenci«.69 Zato je spraševala slovenske stranke dr. Luzzatta: »Kdaj ponehate nositi Židu dr. Graziadiu Luzzattu v Gorici groše, s katerimi se živi, da potem uganja po mestni hiši in na shodih svojo politiko proti Slovencem! ?«70
Ena njegovih pravd je bila t. i. tiskovna pravda^ kateri je profesor na goriški realki Franc Bab-sch tožil urednika Nove Soče71 zaradi razžalitve časti. Gospod Babsch je bil poznan kot dopisnik graškega časopisa Tagespost, kjer naj bi objavljal do goriških Slovencev sovražne članke. Eden takih je opisoval pretep goriških kolesarjev pri Mirnu, Tagespost pa gaje pripisal »narodnemu fanatizmu slovenskih okoličanov do Nemcev in Italijanov«.72 To sodbo je takoj povzel tudi goriški Corriere, Nova Soča pa je odgovorila in označila Babscha kot tistega, ki pošilja Tagespostu neresnične strupene dopise: ta trditev je bila povod za srečanje na sodišču. Babschev zagovornik je bil znani goriški pravnik, Jud dr. Graziadio Luzzatto, trije Judje pa so bili člani porotnega zbora. Odvetnik Luzzatto je bil znan kot človek, ki rad politizira. Tudi v zaključnem govoru, ki ga je imel na tem procesu, je
67	Soča, 14. julij 1893, št. 29. »Dr. Graziadio Luzzatto«.
68	Soča, 24. januar 1899, št. 7. »Slovenska mestna šola v Gorici«.
69	Soča, 14. februar 1899, št. 13. »Slovenska mestna šola v Gorici«.
70	Soča, 14. januar 1899, št. 7. »Slovenska mestna šola v Gorici«.
71	Nova Soča je bilo ime časniku, ki sta ga od 31. 10. 1889 urejala Anton Gregorčič in Andrej Gabršček, saj sta prišla v spor z dr. Tonklijem, sourednikom Soče. Tonklijeva Soča je izhajala do 8. avgusta 1891, nato je njeno urednikovanje zopet prevzel A. Gabršček, saj je Nova Soča 23. 12. 1892 prenehala izhajati.
72	Soča, 28. aprila 1893, št. 18. »Tiskovna pravda«.
100
VSE ZA ZGODOVINO
Katjuša Arčon, »JUDJE NISO SICER ZANESLJIVI, IN NE VERJAMEMO JIM RADI«_ZGODOVINA ZA VSE
- poleg razlage, kaj je čast - napadel Sočo, češ da »hujska deželaneproti meščanom«.73 Profesor Bab-sch naj bi bil pošten mož, medtem ko naj bi bila Soča orodje obrekovanja in hujskanja, ki »tepta načela enakopravnosti in pravice, ki seje povsod le sovraštvo in narodno nestrpnost, itd.«.74 Te besede so bile preostre celo za predsednika sodišča, ki je govor dr. Luzzatta prekinil. Odvetnik Luzzatto je za urednika Nove Soče zahteval strogo kazen: izgubo dela varščine za Novo Sočo, poravnavo pravnih stroškov ter objavo razsodbe v časnikih Nova Soča, Corriere di Gorizia, Eco delLitorale, Osserva-tore Triestino in Tagespost. Sodni zbor je Andreju Gabrščku naložil 200 goldinarjev globe, dodatnih 100 goldinarjev izgube pri varščini, poravnavo pravnih stroškov (dr. Graziadio je zahteval čez 500 goldinarjev)75 ter objavo razsodbe v Novi Soči in Osservatore Triestino; v obeh v italijanščini, na kar pa se je slovenska stran pritožila. Soča je začela prejemati denarne prispevke iz mesta, s podeželja in ostalih dežel za pomoč pri plačilu teh denarnih dolgov. Zanimive so opazke, ki so jih nekateri donatorji pripisali svojemu prispevku, npr. »nekdo iz goriškega okraja, ki je večkrat rabil židovske odvetnike, po pravdi proti 'Soči' in Podgorcem pa seje zarotil, da ne prestopi več praga židovske pisarnice, daruje za pokoro lOgld.«, ali »Protisemit, ki se veseli, da je dr. Graziadio Luzzatto tako strupeno začel udrihati po 'Soči', da mu je predsednik pretrgal besedo, daruje z nado, da si ta slučaj dobro zapomnijo njegovi slovenski klijenti, znesek 12 gld.«76
Drug primer, v katerem je dr. Luzzatto zagovarjal koristi časnika Corriere di Gorizia, se je dogajal junija 1893. Časnik je bil tožena stranka, ker ni hotel sprejeti uradnega popravka treh ravnateljev goriških srednjih šol glede članka »Agita-zione panslavista«, ki se je nanašal na slovenske učitelje na goriških šolah. Ti sicer izrecno niso bili imenovani, na kar se je skliceval tudi dr. Luzzatto in sodbo dobil.77 Soča je žalostno pristavila: »Tudi ta junaški čin naših ljubeznivih laških Goričanov, ki pridno love Slovence v svoje pisarne, tiskarne in prodajalne, zapomnimo si dobro in ravnajmo se po naukih, kijih najpriprostejši Slovenec sam najde v
73	Soča, 12. maj 1893, št. 20. »Tiskovna pravda«.
74	Prav tam.
75	Podatek prinaša Soča 2. junija 1893, št. 23. »Žid dr. Graziadio«.
76	Soča, 2. junij 1893, št. 23. »Za vsak slučaj«.
77	Soča, 9. junij 1893, št. 24. »Zanimiva tiskovna pravda«.
vsaki številki našega lista. Pomagajmo si sami - in Bog nam bo pomagalZ«78
Sčasoma je postal dr. Graziadio s svojimi političnimi ambicijami vsem v napoto, zlasti vodilnim italijanskim poslancem dr. Pajerju, dr. Venuttiju in dr. Maraniju. »Tem je Žid Luzzatto prenadarjen in /.../ nevaren.«79 V Gorici so se razširile celo govorice, da se resno poteguje za mesto v deželnem zboru. »Ker pa mu je bajejako napoti - židovsko veroizpovedovanje, pravijo, da se da -krstiti,«80 Na eni od obravnav naj bi se še posebej na vso moč trudil, »ker je takrat še sanjal, da utegne postati poslanec mesta Gorice in še celo deželni glavar, česar pa 'očka' Pajer nočejo«.81 Soče pa te spletke niso zanimale: »Nam je vse jedno, ali so židje in vitezi v kršanskem prijateljstvu med seboj združeni v boju proti nam, ali pa nastopa vsak po svoji poti: vemo, da nas strupeno sovražijo vsi, Žid Graziadio Luzzatto, Nemec pl. Eggere in stari naš znanec komendator dr. Pajer.«62
Dr. Luzzatto ni bil edini goriški pravnik judovskega rodu. Res pa je, da so prav ti pogosto nastopali kot zagovorniki italijanskih strank proti slovenskim, zato pri Slovencih niso bili najbolj spoštovani in priljubljeni. Soča je izrabila vsako malenkost, da je dokazovala, kako so ti Judje nepošteni in skorumpirani. Da pa to ni bilo iz trte zvito dokazuje dejstvo, da je problem goriškega sodstva prišel celo pred dunajski državni zbor. Dr. Gessmann je na seji 19. julija 1895 predstavil pritožbe, ki jih je prejel: » ... okrožno sodišče v Gorici gre na popolno nepristojen način tamošnjim židovskim odvetnikom na roko. (Slišite! Slišite!) /.../ da se tam odvetniki na popolno nespodoben način mešajo v posvetovanja porotnikov (Slišite! Slišite!) /.../ da so spremljali porotnike - kar je naravnost proti zakonu - celo v posvetovalno sobo. (Slišite! Slišite!)« Drugi primer v istem članku pa navaja krivo pričanje odvetnika Marca Morpurga. Ta je tožil sodnega slugo Katnika, ker naj bi mu ta ne poravnal sodnih stroškov v višini 152,52 goldinarjev. Katnik je trdil nasprotno, oba pa sta prisegla, da govorita resnico. Ker je Katnik založil potrdilo
78	Andrej Gabršček, Goriški Slovenci. Narodne, kulturne, politične in gospodarske črtice, str. 337.
79	Soča, 28. november 1899, št. 95. »Dopisi. Iz Gorice«.
80	Soča, 3. februar 1899, št. 10. »Dopolnilna volitev«.
81	Soča, 3. marec 1899, št. 18. »Gioventufriulana in dr. Graziadio Luzzatto«.
82	Glej opombo 79.
VSE ZA ZGODOVINO
119
Katjuša Arčon, »JUDJE NISO SICER ZANESLJIVI, IN NE VERJAMEMO JIM RADI«_ZGODOVINA ZA VSE
Viri in literatura
Orietta Altieri, Integrazione e specificita ebraiche a Gorizia tra Ottocento e Novecento. V: Cultura ebraica nel Goriziano, Istituto di storia sociale e religiosa, Gorizia, 2007.
Carlo Luigi Bozzi, Gorizia agli albori del Risor-gimento, Tipografia G. Paternolli, Gorizia, 1948.
Maura Bozzini la Stella, Carolina Coen Luzzatto, Edizione della laguna, Monfalcone, 1995.
Corriere di Gorizia. Tipografia Paternolli, Gorizia, 1883-1899.
Andrej Gabršček, Goriški Slovenci. Narodne, kulturne, politične in gospodarske črtice. 1. knjiga, v samozaložbi, Ljubljana, 1932.
Gorica, Gorica, 1899-1914.
Mihael Hudelja, Zakaj se Judje niso ustalili v slovenskem prostoru. Stereotipi o Judih na Slovenskem in Ahasver. V: Časopis za kritiko znanosti, XXIV, št. 179, Ljubljana, 1996, str. 47-62.
Anton Mahnič, Več luči! Iz »Rimskega katolika« zbrani spisi, Katoliško tiskovno društvo, Ljubljana, 1912.
Branko Marušič, Pregled politične zgodovine Slovencev na Goriškem 1848-1899, Goriški muzej, Nova Gorica, 2005.
Soča: organ slovenskega političnega družtva goriškega za brambo narodnih pravic. Gorica. 31. marec 1871-29. januar 1915.
Slovenska kronika XIX. stoletja. 1800-1860, 1884-1899, Nova revija, Ljubljana, 2003.
Zusammenfassung
„DIE JUDEN SIND FREILICH NICHT VERLÄSSLICH, UND WIR GLAUBEN IHNEN UNGERN"
Konflikte zwischen slowenischen Zeitungen in Görz hinsichtlich des Judentums
Nach dem Jahr 1848 und der Gründung des Königreiches Italien verstärkten sich auch in Görz die Bestrebungen des proitalienischen Bevölkerungsteils für einen Zusammenschluss der Stadt mit den italienischen Brüdern. Auch die Mehrheit der Juden in Görz setzte sich für die Rechte der
Italiener der Stadt ein, zu denen sie sich zählten. Eifrig waren sie in verschiedenen italienischen Vereinen und Gruppen aktiv, die für Erziehung und Pflege proitalienischer Gefühle sorgten. Diese Aktivitäten führten die Juden mehrmals in Konflikt mit der slowenischen Seite, die zu jener Zeit für die Rechte der Slowenen in der Stadt kämpfte. Das frühere friedliche Zusammenleben begann sich in ständige Gegnerschaft und gegenseitige Beschuldigungen zu wandeln. Jede Seite störten die Forderungen der Gegenseite. Die Italiener sahen in den Slowenen ein Werkzeug des Staates, um die italienischen Forderungen im Küstenland zu bändigen. Weil sich die Görzer Juden zu den Italienern zählten, begannen die Slowenen die Gegnerschaft gegen italienische Forderungen mit der Gegnerschaft gegen Juden gleichzusetzen.
Unter den jüdischen Irredentisten stach insbesondere die Zeitungsredakteurin Carolina Luzzatto hervor. Ihre Ansichten über die Lage in der Stadt und die Gegnerschaft zu den präpotenten Forderungen der Slowenen wurden vor allem in der Zeitung Corriere di Gorizia sichtbar, deren Redakteurin sie in den Jahren 1883 bis 1899 war. Diese Artikel vertieften in den Augen der Zeitung Soča noch die negative Konnotation mit allem, was jüdisch war. Es entstanden offen antisemitische Schriften gegen das Judentum, die Görzer jüdische Gemeinde sowie Einzelpersonen, die in der Görzer Gesellschaft eine prominentere Rolle spielten. Besonders der Anwalt Graziadio Luzzatto, der Sohn der zuvor genannten Carolina, war Ziel vieler negativer Erwähnungen. Soča sah ihn als Feind von allem, was slowenisch war, auch wenn er selbst dies in Abrede stellte. Juden wurden als verlogen und krummnasig dargestellt und Soča veröffentlichte auch mehrere Abhandlungen, die die jüdischen Glaubenslehren mit Beispielen beschrieben, die bei der slowenischen Leserschaft sicher keine Wertschätzung hervorriefen. Nach der Einstellung der Zeitung Corriere di Gorizia kam es zu größeren Konflikten zwischen der Zeitung Soča und dem slowenischen klerikalen Blatt Gorica, das Soča als philosemitische Zeitung ansah. Nach Meinung des Blattes Gorica waren sowohl das Judentum als auch die Sozialdemokratie schuld an der Verarmung der slowenischen Bauern.
Schlagwörter: Juden, Zeitung Gorica, Zeitung Soča, Antisemitismus.
VSE ZA ZGODOVINO
119