POVEST O MATERINEM SRCU^^^^^B
Bogumil Gorenjko.
(Konec.) III.
\Wlg&pri\ )e teko žalostno zajokalo in zaihtelo in ztnotilo tihi mir tajinstvene |[K|/2> noči? Vogalov Nace je bil, ki je zajokal v strašnih sanjah. In kaj jKJtel se mu je sanjalo ? Hude, prav hude so bile te Nacetove sanje: • C-o-ss^ MNoč je bila, in mati je spala. On, Nace, pa je šel, vzel iz miznice ostro brušen nož, šel po prstih k materini postelji in zasadil nož v Ijubeče prsi materine. ln kri je brizgnila iz rane, kakor bi hitela gledat, če je res sinova roka tako kruta . . . On pa je segel z roko v rano in je iztrgal materi srce in tekel iz hiše, da bi ga nesel očefu, ki je pil pri Štefenjaku. In ko je tako tekel, se je spodtaknil ob kamen in je padel. ln takrat je vztrepetalo materino Ijubeče srce, vzdrhtelo je v roki sinovi in zašepetalo:
»Sin moj, ali si se kaj tnočno udaril?"
To se je sanjalo Nacetu, in zajokal je bridko in obupno. Mati sc jc prestrašila, planila iz postelje in hitela k Nacetovemu ležišču: ,,Nace, Nace, kaj pa ti je?!"
Nace se je vzdramil in je vzdihnil: ,,O mati, kaj ste tukaj ? Ali vas nisem . . . ste tukaj, mati?"
,,Kaj pa je bilo, Nace? Se ti je sanjalo?"
„0 mati, žalil sem vas, neizmerno sem vas žalil. Ali morete odpustiti, mati?"
,,Vse je odpuščeno, Nace! Samo poboljšaj se!"
,,Nikdar več vas ne bom žalil, mati!" Povedal je Nace materi grozne sanje, a mati ga je poljubila, in solze upanja in sreče so ji prišie v oči. Pozabljene in odpuščene so bile v tem hipu vse pregrehe Nacetove, vse mu je odpustilo veliko srce materino.
Legla je mati nazaj, a spati ni mogla. Molila je k sveti Materi, naj bi ona izprosila, da bi bil Nace stanoviten v svojem sklepu; molila je goreče, srečna kakor še nikdar. Saj kdaj je materino srce bolj srečno, kakor če vidi, da se vrača otrok z napačne poti nazaj v okrilje maferine Ijubezni... V sladkih sanjah, v pritajeni molitvi in v velikem upanju je mati skoraj prečula to noč. Že je videla, kako se je sin poboljšal, poboljšal se je tudi mož, in Jože je prišel iz Amerike, in vsi so zopet živeli Iepo in zadovoljno. Žaiost je zbežala od hiše, in prišla je zadovoljnost in sreča in razprosfrla svoje blažena krila čez krov. Vse to je videla mati tisto noč in upala je, da se ta njen sen tudi uresniči, upala je neomajno.
Pptrkal je na okna beli dan, in jutro je prišlo, lepo jasno jutro; tako pride jasen up v mračno srce.
Ko so sedeli naši znanci pri zajtrku, je povedal Nace svoje sanje tudi očetu. In mož, ki ni poznal solz, si je otrnil solzo. ,,Tudi jaz sem te žalil, Neža," je rekel, ,,a od danes naprej bom — verjemi mi — res pustil pijačo. Nace, kadar pride izkušnjava, spomni se na sanje, spomni se, kako te Ijubi mati. Ta spomin te obvaruje greha!"
ffBom, oče, boste vidcli," je obljubil Nace.
css 161 «>
In kar sta obijubila oče in sin, sta res tudi držala. Žc se je odpravljala nesreča od hiše, in prvi žarki sreče so prisijali nad hišo, ki toliko let ni poznala sreče. Vogal je začel delati, Nace je bil ves drugačen. In v zado-voljnosti, čeprav v uboštvu, so jim tekli dnevi. . .
IV.
Spet je prišel pismonoša, Selanov Matijec, k Vogalovim. BVogalovka, sedem krajcarjev pripravi," je rckel smejč, »pismo imač in denar!"
BDenar?" se je začudila ona.
,Da, denar in pismo, oboje iz Amerike. Dvesto kron," je odvrnil poštni sel.
Z veseljem mu je odšteia žena sedem krajcarjev. Poštni sel pa je odšel s pipo v ustih ponosno čez vas.
Brž je poklicala Vogalovka moža, da bi videla, kaj jima piše sin. Začudil se je mož, ko je zagledal na mizi lepe desetake.
Ona pa je odprla pismo in brala:
nDragi staršif
To vam pošiljam za prvo silo. V kratkem se tako vlditno! Veste, mačeha je tujina. Res, ne gre mi slabo, a vendar domovina je mati, tujina pa mačeha. Kakor še nikdar, me je prijelo hrepenenje, da bi šel domov, in ne morem se mu ustavljati. Lepo je doma. Širne njive in travniki, nad njimi žvrgoli škrjanček, z Male gore se oglaša kuka-vica. A na hribu stoji cerkvica sv. Ane in pozdravlja kmeta, ki orje zemljo. Lepo je orati zemljo, najlepše je doma, dovolj široke so meje domovja, in ni treba hoditi v tujino, ki je prevarljiva in goljufiva. No, jaz, hvala Bogu, sem imel srečo. A koliko jih je, ki stradajo irt si morda služijo kruh na nepošten način, dotna pa bi lahko živeli pošteno od sadov, ki bi jim jih dajala zemlja. Vse te misli prihajajo k meni, in ne morem se jim ubraniti. Komctj že čakam, da primem za plug in ga zasadim v zemljo, in ko bo izorana njiva, bom pognal dobre voliče dontov. A tukaj se truditn ves Ijubi dan v rudniku, ob bledo razsvetljajoči luči, in ko je dan pri kmju, se vračam ves izmučen domov. Vedno v temi, da komaj še vem, kakšen je dan. In vedno v nevarnosti, da se podsuje rudnik, da se morda užgo škodljivi plini. Zato se vrnem v domovino. Kdo, ki je blag človek, bi mogel pozabiti grudo, kjer je bil rojen? Kmalu se vidimo, dragi starši, in lepi dnevi se natn bodo zaceli. Hočem, da bosta oba, mati in oče, itnela lep večer življenja. Čez kake štirinajst dni, ako Bog da, bom doma.
Iskreno Vas pozdravlja                                 .. v ,    ...   .
Vas hvalezni sin
Joše."
Brala je Vogalovka pismo in se je jokala. Bila je vsa srečna, in tudi Vogal se je čutil nekako pomlajenega. Že je videl v duhu, kako se bo vse predrugačilo; hiša lepo bela, skedenj krit z opeko, v hlevu leporejena živina.
*     *     * <S«   162  ŽS>
Prišel je Vogalov Jože iz Amerike. Lep mlad fant, pod nosom črne brčice, v lepi suknji in z velikim kovčkom.
In novo življenje se je začelo pri Vogaiovih. Popravili so hišo, podrli so skedenj in postavili novega, kritega z opeko. Dobili so deklo, da ni bilo treba materi toliko delati. Njive, prej zapuščene, so zopet bujno rodile; travniki, zanemarjeni, so kakor v novem življenju pognali bujno travo.
»Kako si je opomogel, ta Vogal! Vse mu gre po sreči!" BA prej — kakšna revščina je vladala! On več ne pije, Nace je tudi ves drugačen. Jože, takcga fanta se pa ne dobi kmalu!"" E srečni starši, ki imajo dobrc otroke!" Tako so govorili sosedje med sabo, in po pravici.
Kakor hči bogataša med revnejšimi otroki, je stala Vogalova hiša med drugimi domovi.
In če je prišel popotnik mimo, je v svojem srcu blagroval Ijudi, ki žive v tej hiši. ln ni se varal.
Sreča je hodila po hiši, angel božji je rosil nanjo obilen božji bla-goslov.
Lep večer življenja sta imela stari Vogal in Vogalovka. Z zadovolj-nostjo in ponosotn sta gledala na pridne otroke.                                               j
Rada sta se spominjala na dneve tuge in bridkosti; a vse to je sedaj      ' minulo.  Zbežala je žalost in nesreča,   in   solnce  sreče je sijalo z bogatimi žarki na Vogalovo hišo, na belo hišo sredi vasi . . .                                    ^U