LJUBLJANSKI Zl/ON
ME5ECNIK Zfl KNJIŽEL/NOST IN PR05UET0.
LETNIK XL
1920.
.Številka 4
IGO GRUDEN:
BARKOVLJE.
Kot bi pred burjo se v zavetje skrile na begu ptice, — v bregu bele hiše na paštne, kjer od morja veter diše, med trte so in oljke se spustile.
Pred njimi Barkovljanke razgrnile so bele srajce... v solncu malo više nad latniki po oknih nagelj rdi še — za koga roke so ga tja vsadile?*'
Mož v plavžih škedenjskih ves dan se trudi, v tržaški luki žakljer/fent prenaša, dekle na Rdečem mosru rože nudi:
iz Barkovfjf kjer moj jezik ne ugaša, ker izdajic dojile niso grudi, zajeda v Trst se kri in zemlja naša.
RAD. PETERLIN-PETRUŠKA:
NA SAMEM.
Sinoči sem bil zunaj, tam v dolini ob stezi, kjer sred snežnega prostora stojita moško dva košata bora, edini madež v beli vsej praznini.
13
194
IGO GRUDEN:   KRIŠKA  DEKLETA.
V vrheh zelenih njih dva črna vrana sta prenočišče varno si iskala in krokala, kot da bi v goste zvala iz dalje sive tretjega gavrana.
In gledal sem jih, mislil sam pri sebi: Prijatelj tu prijatelja je našel, ti čisto sam, brez druga sem si zašel, ne toži živi duši se po tebi...
„Ej, potnik večni, kaj mi tavaš v zmoti!?" mi zašumela burja je vesela in me z rokami mrzlimi objela,             Lty-
„Odkar živiš, že tulim ti nasproti!" —
IGO GRUDEN:
KRIŠKA DEKLETA.
Razcvele nageljne in tubi je bele na tesnih nedrih, ki gorko kipijo; široka krila zidana šumijo kot grešne misli mimo bi hitele:
Križanke srečam v lica zagorele, kjer ob nedeljah godci se glasijo; do mraka po brjarju se vrtijo, zvečer domov hitijo zakasnele.
Med tednom videl sem jih mreže plesti, ko v kriškem portu stale so čakaj e, v rešetih ribe v Nabrežino nesti,
U& «
hitel sem ž njimi v Trstu do postaje, a ko sem v noči srečal jih po mesti, takrat nad njimi jokal bi najraje. JT _ >Zm   -*¦»* ^.. ¦ , .          jf*r**^*j«L                                       ^