L. Žvab: Redki spisi, 599 z njegovimi umotvori, a govoriti v takšnem tonu o Preširnu človeku, kakor se je storilo v „Kresu", ne služi v čast ni pisatelju, ni narodu. To je iskrena in gotovo ponižna želja — hčere Preširnove. Ernestina Jelovškova. *§* Redki spisi. Vsacemu izobraženemu Slovenu mora biti znano, koliko zaslužen je Pavel Josip Safafik o našem narodu; liki pridna bučela je zbiral snovi o knjigah in knjižnikih slovenskih, da mu je bilo naposled moči sestaviti kritično književno zgodovino, ki je dan danes jedini krepki temelj vsem natančnejšim raziskavanjem o tem prevažnem predmetu. Neuvehli venec in večjo slavo si zasluži, kdor nam s korenitimi dodatki podporni ter na čisti slovenski jezik preloži ta z nemškim jezikom pisan umotvor, nego-li da nam zveriži vrhan oprtnjak spakudranih in skrpanih nestvorov, ki služe le v nečast in poroganje našej književnosti. Safafik se je trudil z južnoslovanskimi slovstvi, ker takšen posel mu je najbolj prijal, če tudi je bil brez vsakeršnih pomagal; zatorej je bila možu pot zaprecena z neopisnimi težkočami. Cesta ni še danes uglajena po tej pustinji, kam li v ono dobo, kadar niso imevali narodnih učilišč; knjižnice so bile zelo oskodne, o starejših rokopisnih slovanskih spomenikih vedelo- se je malo, kje se hrane; zlasti mej južnimi Slovani je bila preredkim učenjakom briga za prosveto svoje domovine. Sam Safafik je mogel in smel lotiti se opisavanja južno-slovanskih književnostij, da se je nadejal obilne podpore od veščih ter neveščih privržencev izhodne in zahodne cerkve. Najznamenitejša vira, iz katerih je zajemal vesti literarni zgodovini slovenski, bila sta Matija Cop in Jarnej Kopitar. Cop mu pošlje v juniji 1831. 1. v Novi Sad obširen opis, katerega je Kopitar popravil ter umnožil, in Cop mu je še potem pri-občeval književne prinose, za katere je stoprav pozneje doznal. Prof. Leveč piše o tem v dunajskem „Zvonu" 1879. 1. na 226. strani: „Ro~ kopis vrnil je Safafik Čopu; po njega smrti prišel je v roke Kastelču, pozneje E. H. Costi, kateri ga je tudi v poročilih kranjskega zgodovinskega društva na tanko opisal. Ko je bil 1. 1875. Costa umrl, bila je pač dolžnost prvega našega literarnega zavoda kupiti ne samo ta rokopis 600 L. Žvab: Redki spisi. Čopov, nego vso knjižnico Costino, ki je bila, kar se tiče slovenskih knjig, gotovo najbogatejša in najpopolnejša zbirka na vsem Slovenskem, tedaj neizmerno dragocen vir in pripomoček bodočemu spisovatelju literarne zgodovine naše . . . Ruska vlada kupila je Costino knjižnico in z njo vred je romal Čopov rokopis v peterburško vseučiliško biblijoteko." Na takšen žalosten ter neoprostiv način pogubljajo in razsipajo se celo v novejšem času zanimljivi literarni podatki ! 1833. leta ostavi Safarik Novi Sad, da se ustanovi v Praži. Do te dobe je spisal zgodovino o južno-slovanskih književnostih, vender se ni osmelil dati jo med ljudi; od leta do leta je odlagal: presvesten mož je bil, da bi objavljal dela, katera so se mu zdela nedostatna. Ostali so za tega delj ti imenitni umotvori v rokopisih, dokler se niso stoprav po njega smrti začeli dajati na svetlo z Jirečkovim trudom. Prvi vezek slove: „Paul Jos. Safafik's Geschichte der siidslavischen Literatur. Aus dessen handschriftlichem Nachlasse herausgegeben von Josef Jireček. I. Slovenisches und glagolitisches Schriftthum. Prag 1864. Verlag von Friedrich Tempskv." Izdatelj nam pripoveduje vse to v predgovoru in pravi dalje: „Do 1830. 1. se nahaja v tej knjigi obilo dragocenostij; baš ta doba bila bi danes najtežja, da jo hoče kdo opisati brez vsa-keršne pomoči; od tega leta do zdaj je mnogo laže zbrati gradivo, in realnega gimnazija taborskega ravnatelj V. Križe k je natisnil 1860. 1- v v v XXXIV. vezki no vin, zvanih: „ Časopis Musea Kralovstvf Ceskeho", na 366. str. in d. kratek pregled o razvitji slovenske književnosti od 1830. 1. dalje." Ako tudi imenuje Safafik še 1833. leta razglašene slovenske knjige ter navaja celo posamične pesni, ki so bile objavljene v raznih novinah: „Carinthia", „Illyrisches Blatt", „Laibacher Wochenblatt" itd., vender ne nahajam v njega biblijografiji nekaterih spisov, danih na svetlo že pred 1833. letom, katerih nista znala Šafafikova podpornika. Izkrajnji čas je oteti vse te bisere, da se ne poizgube brez sleda z obzora, dasi bi bilo koristno točno pretresti našo književnost vsaj do javljenja „Novic". V ta namen so jako važni imeniki večjih biblijotek: tu je zabeležen vsak najmanjši uvrščeni spis. Znaten izkaz o takšni osobinski zbirki je: „Knjižnica Cajeva. Ogled biblijografijskih študija; spisao i na sviet izdao Velimir Gaj. Zagreb, 1875." V uvodu je Citati: „gocline 1826. Ljudevit, moj roditelj . . . bješe započeo grošiči in novčici . . . kupovati starih knjižica hrvatskih i drugih, te od onda udilj s neumornom mar-ljivošcu sabiraše sbirčicu, u početku možda niti neslutec, kolikim ce mu L. Žvab: Redki spisi. 601 rodom mladjan trud uroditi, kako li če mu ova šbirčica, za njekoliko godina tisučami riedkih i jedinih komada obogačena i ponarasla sbirka, po narodni preporodjaj biti znamenita i zamašita, upravo uman zame-tak i poviestna klica njegova." To drago knjižnico so 18 74. leta veščaki cenili okroglim čislom na 40.000 gold.; jasno je zatorej, da mora biti ogromna in da sedržava mnogo literarnih zakladov. Cul sem, da je zdaj svojina hrvatskega vseučilišča. Razven Dalmatinove „Biblie" s 1584. L, Trubarjeve „hifhne po-ftille" s 1595. 1. in drugih že znanih bukev hrani Gajeva biblijoteka tudi več knjig in knjižic v ogersko-slovenskem narečji, o katerih izpre-govori ozbiljno besedo, komur so dostopne in kdor se čuti podporno sposobnega za jednaka točna raziskavanja; kajti meni ni moči doznati iz golih vzlasti starejših zaglavij, čegave so in s kakšnim jezikom so pisane. Poglavitno namerjenje tem vrsticam je seznaniti naše izobraženo občinstvo z nekaterimi izginulimi spisi in dodati te redkosti Safafikovi zgodovini, da dopolnjavamo tako nedostatnosti. Najpred mi je omeniti sestavka, navedenega na 129. strani Gaj. knj.: 1. Kratko popisanje shivlenja svelizhaniga Ozheta Leonarda od Porto Mauritio. V Ljubljani. (S. a.) 8. G. II. 1.*) [brez letnice]. — „Novice" 1853. 1. razglašujo poznejše izdanje: „Sveti krishev pot od svelizhaniga patra Leon. is Portu Maurizio is ojftrejfhiga ordna fv. Franz., sloshen v lafhkim jesiku, in fv. mafha s drugimi molitvami. Zheterti popravljeni natif. V Ljubljani, 1853." Imenovana knjižica je lehko mlajšega rodii, vender bi bilo treba ustanoviti jej leto in morebiti tudi spisatelja. 2. Nasnaine. (Književna riedkost na kranjskom narječju.) (S. 1. & a.) 4. Miraculum in coelis visum anno 1809. die 17. Jul. adj. im. F. VI. 2. (na 89. str.). 3. 5 00 slovenskih pregovorov. Dodade Ilirskima Listu Ljubljanskih noviz 17 d. Sushza 1832. S. 4. H. I. 2. (na 90. str.) — Znane so seveda že Slovenom te prislovice ter „Novice" 1846. 1. na 168. str. pripovedujo, da bodo natisnile vseh 500 „ kranjskih" pregovorov, ki jih je nabral in dal med ljudi dr. Jakob Zupan 1832. 1. v novinah „Illyrisches Blatt" ; in res so objavile 1848. 1. v abecednem redu prvih 80 ali 90, a potem do 1858. 1. nisem uže našel nobenega znamenja o nadaljevanji; novejših letnikov nimam baš zdaj blizu sebe.*) *) Ta pismena in čisla naznačujo postavce, police ter vrste, v katerih moreš najti vsak spis v G. knj. *) Cf. Marnov Jezičnik. Ured. 602 L. Žvab: Redki spisi. 4. Premier J. Dobru opomineine na bounike. Prestav-lenn na slovenski govor od eniga slovenskiga Fajmeshtra. V Zellu, 1787. 12. E. I. 1. (na 90. str.) — Podobne knjige se spomina Safarik na 142. str.: „Niklav Kuzmics's Gebetbuch fur Kranke, fur katholische \Vinden in Ungarn, gedruckt um 1780". 5. Shmid K. Nedolžnost preganjana in poveličana. Na svetlobo dal J. Burger. V Ljubljani, 1832. 8. E. I. 1. v metelčici (na 90. str.) 6. Canisius P. Catechismus. V Lublani, 1760. 12. E. I. 1. (na 123. str.) — Šafarik govori na 117. strani: „Catechismus, tu je bakvize tiga isprafhuvania is pet fhtukov kerfhanfkiga navuka . . . Petra Canisiufa ...etizh (petizh oder tretizh, die ersten Buchstaben abgerissen) v' druk dane inu pobu!fhane itd. V Lublani, Eger 1770. 12°. 198 S." — Gajeva knjižnica nam na 123. strani izjasnuje to na tanko: „Canisius P. Catechismus. Petizh v' druk dane. V Lublani 1770. 12. E. I. 1." 7. Evangelia, inu branie na nedele inu prasnike, is Latin-skiga na Krainski jesik svestu, inu skerbnu preloshene (S. L). 1758, 8. E. I. 1. (na 125. str.). 8. Listi inu evangelji. V Lublani. 1820. 8. E. I. 1 (na 129. str.) 9. Svete postne evangelia. Sdaj Novizh popravlene. V Lublani. 1794. 8. E. I. 1. (na 135. str.). Šafafik ne zna teh treh (7. 8. in 9.) izdanij, akoprem navaja obilo prejšnjih in poznejših evangelij. 10. Regelza ali kratko podvuzhenje S. Pokore sa Brate ino Sestre tretiga Ordna S. Franzhishka Is lashkiga ino nemshkiga v' krajnsko prestauleno. T Karlovzu 1828. 8. E. L 2. (na 134. str.). 11. Lubesn Joshefa II. prati svojemu blishnemu (in druge pesmi). Mit deutscher Uebersetzung von J. N. Graf v. Edling. V Lublani. 1779—80. 8. Slovenice-germ. E. V. 2. (na 151. str.). Vrhu teh redkostij čuva Gajeva biblijoteka med mnogimi „codices manuscripti" različne vsebine tudi pričujoče rokopise: 1. Khiszl Hannss Kriegsrath Den fursichtigen Ersamen vnd Weisen herrn Richter vnd Rath der Statt Marehburg. Meinen sonders lieben freund vnd Nachborn. Konouiz 1581. (Handschreiben.) God. chart. Fol. Autogr. Ined. H. h. (na 192. str.). Slovenski glasnik. 603 2. Kopitar B. Ptri. F. M. Appendinio. Viennae 1817. (Literae de recensione libelli Appendinii de Antiquitate, quae est in Dobrovii slo-vanka, de lexico puro & completo dialecti illvricae pro orthodoxis illvriis etc.) Cod. chart. 8. Autogr. Lat. Ined. H. h. (na 192. str.). - 8. Kopitar B. Ptri. Francisco-Mariae Appendinio. Vindobonnae, 1823. (Literae de litteratura Slavica, de maecenatibus. de Vukii Serbske pjesme, non minus de 50 popjevke Appendinii, de editione Osmannidis, denique de Vukii orthographia Serbiana etc.) Cod. chart. 4. Autogr. Lat. Ined. H. h. (na 192. str.). 4. „Slomshek. Hudo vreme." Cod. chart. e temp. rec. 8. Carra. Slov. Autogr. Ined. H. III. 2. (na 206. str.). L. Ž vab. Slovenski glasnik. Miklošičeva sedemdesetletnica. Slovenski narod se pripravlja dostojno praznovati 70. god največjega svojih zdaj živih sinov, gospoda c kr. dvornega svetovalca in vseučiliškega profesorja Fr. viteza Miklošiča, čigar vseobsežni učenosti, neumorni književni delavnosti in znanstvenim pridobitvam na polji primerjajočega in slovanskega jezikoslovja se hvaležno klanja vsa učena Evropa, ves omikani svet. Oficijalne slavnosti se bodo vršile sicer še le na 70. rojstveni dan 20. novembra t. 1. na Dunaj i, ko občeljubljenemu in čislanemu jubilantu profesorski zbori dunajskega vseučilišča poklone njemu na čast in slavo kovano zlato medalijo, slovanska društva dunajska pa mu izroče krasen album s fotografijami vseh Miklošičevih učencev in sploh znanih slavistov. Slovenski rodoljubi pa pri rede že 2. septembra t. 1 v Ljutomeru, v čigar okolici je bil porojen Miklošič, velikansko narodno slavnost, katere se vrhu mnogobrojnega naroda udeleže tudi deputacije raznih društev slovenskih in tudi posamični zastopniki in učenjaki drugih narodov slovanskih. Da bode pa vsak omikani Slovenec, tudi če ni jezikoslovec, mogel ocenjevati neizmerne zasluge Miklošičeve, izda Matica Slovenska v svojem letošnjem letopisu obširen životopis Miklošičev z lepo izdelano podobo in z natančnim spiskom njegovih mnogobrojnih knjig in po raznih časopisih in zbornikih raztresenih znanstvenih razprav, družen s splošno oceno znanstvenega delovanja Miklošičevega. O tej priliki je priobčil g. M. Murko v „Slovenskem,Narodu:' (od 179. do 188. št.) času jako primerno, točno in lepo pisano razpravo, v kateri g. pisatelj dokazuje, da Miklošičeve, na jezikoslovne študije oprte znanstvene teorije nikakor niso neprijateljski naperjene proti narodu hrvaškemu, kakor to trdijo nekateri Starčevičevci. Sam zagrebški „Vienacu pravi o Murkovem članku, da je pisan „ozbiljno in triezno",