388                                  Odlomek iz skritega življenja.                _____________
Odlomek iz skritega življenja,
(Spisal J. Budin.)
(Revna dijaška sobica.  Bled mladenič,  pišoč pri slabo sveteči svetilnici.    Ko  se   zavesa   dvigne,   piše   še
nekaj   časa,  potem nehavši:)
Dovolj za danes! Že pojema luč-------
Kako oči so jele me skeleti! . . . Pa čuvam naj  se radi bolnih pluč, Ostro glase zdravnikovi se sveti . . . Verjamem mu,  da dobro mi želi, A biti mirnemu mi ni mogoče: Tema se mislij v duhu mi rodi, In sili ven in mirovati noče. (Vstane.) Sedaj k počitku! Pač bo pozno
že — Na ulicah ni čuti več koraka . . . Vse tiho! . . .    Cuj !   Zdaj  bije .. .   ena,
dve . . . (Tiho nadaljuje.) Dvanajst! . . . Polnoč prijazna, znanec čaka, Podaje r6ko ti v iskren pozdrav: Saj ti najljubša meni si družica, Ti nema priča si skrbij, težav, Ki kruto mi orjo še mlada lica. Neznan obraz tvoj mnogim je ljudem, Mene, da je vesel in jasen, mnogi, Ki sanjajo samo sladko o njem, Ali pa zro v prijateljskem ga krogi. Skrivnostno tvojo moč pozna le ta, Ki te s solzami preželjno pozdravlja, Ki z nova poživiš mu up srca, Ko spet en dan trpljenja se poslavlja. Vesele nade, glej! budi tvoj  dih V zamrlih prsih mi, da tudi meni Število dnij  poteče enkrat zlih, Napoči pa trenotek zaželeni, Ko duh otrese sužnjih se vezij In čilo vspne se k slobodnemu vzletu: Trpljenja konec bode in skrbij, Slovo brezsrčnemu porečem svetu. Pomoči ne bom prosil ga solzeč, Pri miru pustil s svojo ga nadlogo; Ne bo poslušati mi treba več
Gorkih   besed:    »Saj   vrednejših   je
mnogo!« Ne bom orodje mrtvo, zdravja tat, Posojal ne bedakom časa,  glave, Ne pozno v noč sestradan legal spat — Da sen bi vsaj  olajšal mi težave. A mati, dobra mati pa za zmir Preselijo tedaj  se k meni v mesto: Da bil sem jim bridkosti j  vednih vir, Po vračati jim čem z ljubavjo zvesto. (Vneto.) A nekomu ohranim še srce, In srečen sem, nikdar ga ne pozabim: Dijak — trpin! uboštva vse gorje Znajoč,   v   bodočnost   z   upom   zroč   le
slabim: S   teboj   kot   brat   deliti   čem   svoj
kruh,  — Kot brat deliti vse skrbi moreče, In miroval ne bode prej mi duh, Dokler ti ne  zazrem v očesu — sreče.
(Poloti se ga globok kašelj. Nekaj  časa molk.)
Kako vsak dihljej  mi je zdaj težak, Kot   oster   nož   mi   nekaj   v   prsih
reže . . . Pa upanju naj da slovo dijak? Saj pride pomlad, in — bolest odleže.
(Iznova in še huje kašlja.) Neskončni Bog! Ti dobri oče moj, Ki znano Ti je, kaj trpim sirota, Ne pahni me v pogubni smrtni boj, Naj vendar čuva Tvoja me dobrota. Ozrl na mojo se mladost kipečo, Ozri na klic otroka-siromaka, Molečega za materino srečo; Ozri na solze se, ki jih pretaka Svoj rod srčno ljubeči sin! — — —
(Luč zadnjič zaplapola in — ugasne. Tema. Molk nekaj  časa.)
,,DOM IN SVETS' 1891, štev. 9.
389
O, Bog! Prestrašna misel v duhu se poraja: Mar kot ta luč mi žitja mine tok?
(Pade na koleni z razprostrtima rokama.)
Ko v silni žalosti mi duša zdvaja,
Dobrotno ne zavrzi me nebo! Ki vse stvari od vekov si ljubilo, Z očetno še nad mano zdaj roko Mogočnega razgrni varstva krilo!
(Kleče? nasloni se na mizo. Tišina. — Zavesa pade.)
Gostačeva hči.
(Spisal T.)
(Konec.)
Iporenovemu hlapcu pa se je go-"T dilo ta večer  prav  dobro.   Ze celo popoldne je praznil s tovariši v krčmi bokale. Družba je bila jako
v
živahna: žabarja Simna je imela v svoji sredi. Niti beliča ni imel v žepu, a vendar je pil kakor goba, saj je plačeval »Korenov bogatin«, tako ga je danes hvaležno klical. Zgovoren je bil možiček, da že davno ne tako; vse krotke in pikre zabavljice, ki so se vsipale nanj, niso ga mogle ozlovoljiti.
»Simen, kako pa se bodeta spogledala doma s staro ?«   draži  ga  nekdo.
»Ne bil bi rad v tvoji koži«, posmehuje se drugi.
»Vse kosti ti bode premlela«, plaši ga tretji.
»Simen, ne boj se! Saj sva blizu. Kar pokliči, ako bo kaj hudega!« ponudi se nekdo.
»E, kaj se repcnčite?« zarezi žabar, navidezno jezen, in potegne požirek. »Ko bi vas mlada vaša kri ne opravičevala, primaruha! vse bi vas na glavo postavil . . .«
Silen smeh nastane.
»No, ali ste znoreli?« zakliče mlad, visokorasel hlapec, v tem hipu v sobo stopivši.
»Jaka, Jaka!« vpijejo vsi h krati.
»Samo še tebe smo pogrešali! Kje neki si se potikal? . . . Na, pij!« slišijo se glasovi z raznih stranij.
»Sem-le prisedi, k meni, Jaka!« povabi ga Korenov »bogatin«, ter se odmakne nekoliko po klopi, da priredi prostor.
»Andrej daje danes zanj«, hvalisa oni, ki si je v kotu za mizo odbral najvarnejše mesto.
»Saj lahko daje«, dostavi Jaka, kakor bi to ne bilo nič čudnega.
»Sedaj pa povej kaj novega«, poseže vmes Andrej, kakor bi se branil take hvale.
»Ha, ha, ha!« zakrohoče se novi gost na vse grlo. »Nekaj posebnega vem, sam sem videl z lastnimi očmi. Andrej! to bi te pogrelo, ko bi vedel, kar jaz vem...«
»Ako res kaj veš, pa povej!« sili nestrpno oni v kotu. »Saj nismo otroci!«
»Ha, ha, ha!« roga se Jaka še glasneje in škili na soseda. »Ti, Korenov, s tvojo poroko ne bode nič. Zakaj pa tako malo paziš na nevesto?
Ona si 'zbira drugega In za-te ne mara nič več,
zakroži z ubitim glasom in se še oblast-neje kremži.