Clašper Križnik:  Narodne stvari.
295
Narodne stvari.
h.
O dvanajstih bratih in sestrah.
Pripovedka iz Motnika; zapisal Gašper Križnik.
il je bogat kralj, ki je imel dvanajst sinov. Ko so odrasli, začeli so se pogovarjati: »Ko bi bilo kje na svetu tako, da bi imel oče dvanajst hčera, vzeli bi mi vsak po jedno za ženo.« Starejši sin reče: »Pojdimo jih iskat, morda dobimo očeta, ki ima dvanajst hčera, da vzamemo vsak svojo za ženo.« Ravno ko se drugi spravljajo na pot, tedaj je najmlajši sin bolan; da jim pa svojo sliko, da bi jo pokazali nevesti, če jo najdejo. Potem gredo z doma in pridejo do treh cest. Ondu jih čaka star mož in jih vpraša: »Kam greste?« Bratje mu povedo in vprašajo, kje bi bil oče, kateri bi imel dvanajst hčera, da bi vsak po jedno vzel za ženo. Mož jim pove, v katerem mestu najdejo takšnega očeta. Mož jim pa tudi reče: »Vračati se ne smete po širokih cestah, ampak po ozkih stezah, sicer bodete nesrečni.«
Gredo dalje in pridejo v tisto mesto, kakor jim je povedal mož. Skoro zvedo, da ima ondotni kralj dvanajst hčera. Napotijo se k njemu, poklonijo se, kakor je navada pri imenitnih kraljevih osebah, in reko: »Vaše Veličanstvo! Zvedeli smo, da imate dvanajst hčera, nas je pa dvanajst bratov; poslednji leži bolan doma, imamo pa njegovo sliko. Ako bi nam hoteli dati vsakemu po jedno hčer za ženo, sinovi smo tega in tega kralja«. Precej je kralj zadovoljen, in kraljeviči se zaroče. Najmlajša kraljičina pa je bila žalostna, ker ni vedela, ali je nje ž6nin res tako zal, kakor je na sliki. Vzamejo konje, osed-lajo jih, sedejo nanje in se odpravijo domov.
Na poti reče najstarejši brat: »Sedaj nas je triindvajset, ni se nam bati nesreče; le pojdimo domov po široki cesti.« Res jahajo do trde noči, potem pridejo na planjavo, kjer prenoči in pospe. Najmlajša sestra pa ni mogla zaspati; ker ni imela ženina, skrbelo jo je nekaj.   Zjutraj pa so bili vsi   okameneli,   samo najmlajša   nevesta ne,
v
ker ni zaspala ponoči. Žalostno hodi okolo kamenov in ne ve, kaj bi počela. Pride ob devetih dopoldne star mož in jo vpraša: »Dekle, kaj delaš tukaj?« Dekle mu pove, da so tukaj nje sestre in drugih jednajst bratov, da so vsi  okameneli.   Potem ji reče stari   mož:   »Če
296
Gašper Križnik: Narodne stvari.
hočeš iti k meni v službo, dobodeš dobro plačilo, ob devetih dopoldne bodeš hodila kropit to kamenje.« Kraljičina dovoli, saj ne ve kam iti. Bila je vselej žalostna, kadar je prišla kropit okamenele sestre svoje.
V tem ozdravi doma najmlajši brat, pogleda se v zrcalo, toda ne vidi se v njem. Sedaj ve, da so njegovi bratje nesrečni, in zato reče očetu: »Vem, da so se bratje moji ponesrečili, pojdem jih iskat.« Oče mu brani, rekoč: »Ne hodi jih iskat, da se tudi tebi kaj ne primeri.« Sin pa nič nemara, vzame najboljšega konja, dosti denarja in drugega brašna in gre na pot.
Pride do tistih treh cest; ondu ga že čaka oni stari mož in ga vpraša: »Mladenič, kam greš?« Kraljevič reče: »Iskat grem svojih bratov, vem, da so se ponesrečili. Imam namreč zrcalo, ako se vidim v njem, vem, da so srečni, ako se pa ne vidim, vem, da so nesrečni. Nas je dvanajst bratov; šli so iskat in snubit po svetu, da bi imel kje oče dvanajst hčera, da bi vsak po jedno vzeli za ženo.« Mož mu reče: »Povedal sem jim, da se ne smejo vračati po širokih cestah, toda niso me poslušali, zato so nesrečni.« Potem mu pove: »Ko prideš v to in to mesto, vprašaj po tem in tem kralji, ki ima dvanajst hčera. Povedali ti bodo, kje je; potlej pojdi k njemu, da natanko pozveš, kdaj so odšli. Vračati se pa ne smeš po širokih cestah, ampak po ozkih stezah, da se ne ponesrečiš.«
Najmlajši sin gre in sreča lisico. Ta ga vpraša: »Kam, dragi moj mladenič?« Pove ji. Lisica ga prosi: »Daj mi jesti, da ne poginem od lakote; v veliko pomoč ti bodem.« Mladenič seže po brašno, vrže ji kos mesa in reče: »Vsaka žival mora imeti živež na svetu, tako tudi ti, lisica.«
Nato gre dalje; nedolgo, in sreča ga volk, kateri ga prosi: »Dragi mladenič, daj mi jesti, da ne poginem od lakote; v veliko pomoč ti bodem.« Mladenič seže v brašno, vrže mu kos mesa in reče: »Vsaka žival mora imeti živež na svetu,   tak6 tudi ti, volk!«
Nato gre dalje; skoro ga sreča mladenič in ga prosi: »Daj mi jesti, jaz ti pa dam to lepo zlato ribo!«
Da mu kruha in mesa, oni mu pa podari ribo. Nese jo nekaj časa s sabo, potlej se mu pa začne smiliti. Ko pride do studenca, izpusti jo vanj in gre dalje.
Skoro pride v mesto, kakor mu je povedal tisti stari mož, in zve, kje je kraljeva palača. Sliši tudi, da je imel kralj dvanajst hčera, da so vse šle z jednajstimi ženini. Sedaj pove, da je on dvanajsti sin, ki je bil bolan,   ko so šli drugi   snubit.   Odpravi se h kralju;   ta mu
Gašper Križnik: Narodne stvari.                                           297
pove prav tako, kakor so mu povedali ljudje. Mladenič pravi: »Jaz jih grem iskat, ko jih ni domov.« Vrne se na pot in si misli: »Sedaj ne smem iti po ozkih stezah; bratje moji so šli po širokih cestah domdv, torej moram tudi jaz iti, če jih hočem najti.«
Hodi ves dan in pride zvečer na veliko planjavo. Ondu mora prenočiti, ali spati ne more. Ko zjutraj vstane, začne pregledovati ono kamenje, katero je bilo podobno jezdecem, in si misli: »Moram počakati, da pride kdo in mi pove, kaj pomeni to kamenje. Morda so tukaj okameneli moji bratje in one sestre.« Vender sam sebi ne verjame dobro. Ob devetih pride dekla tistega starega moža kamenje kropit; ko vidi, kako mladenič ogleduje kamenje, precej se ji zdi znan, in misli si: »Ko bi bil moj ženin!« Pogleda sliko, in še bolj se ji utrdi vera, ali dobro še ne verjame sama sebi. Gre in pokropi kamenje ter se misli vrniti domov. Mladenič pa stopi k nji in jo vpraša : »Kako, da ti to kamenje kropiš, in kaj pomenijo te podobe?« Dekle mu jame ročno praviti, da je tukaj nje jednajst sestra in prav toliko njih ženinov okamenelih. »Jaz sem pa dvanajsta sestra, in služim pri starem moži; vsak dan moram ob devetih kropiti to kamenje.« Mladenič sedaj spozna, da so gotovo tukaj okameneli njegovi bratje; izprašuje jo še natančneje, dokler se mu ne pojasni stvar do dobrega. Nato reče: »Jaz sem pa dvanajsti brat, ki sem tačas bolan ležal doma; sedaj sem ozdravel in sem šel iskat svojih bratov, ker sem vedel, da so nesrečni.«
Ona iz nova pogleda sliko, in oba spoznata, da sta zaročenca. V roke si sežeta in se objameta, mladenič pa vpraša: »Ali je moči rešiti brate in sestre? Dekle mu reče: »Ne vem, ali jih je moči rešiti, ali ne.«
Oni jo pa nauči, naj vpraša starega moža, katerega služi: »AH bodem še dolgo hodila kropit to kamenje, ali bodo kdaj rešeni ali nikoli? Potlej mi bodeš pa povedala, ko prideš jutri ob devetih kamenje kropit, da jih rešim,  ako jih je moči rešiti.«
Dekle gre   domov.   Ko se snideta z možem na samoti,    vpraša ga;   kakor jo je naučil   ženin.   Mož ji reče:   »Res  jih je  moči   rešiti, toda ni človeka na svetu,   da bi jih rešil.   V stekleni  gori je jezero; sredi jezera plava raca, katera ima jajce.   Tisto se ji mora vzeti, potlej pa ž njim nekoliko pomazati vsako kamenito podobo, in zdajci ožive.«
Drugi dan ob devetih gre kamenje kropit. Mladenič ji pride že naproti in jo vpraša. Dekle mu pove, kakor ji je povedal mož, da je brate in sestre moči rešiti, in potlej mu reče: »Saj ne moreš storiti tega.«   Nato on:  »Poskusil bodem, ako je mogoče.«
298                                                 A. A.:  Slovarski paberki.
Odpravi se proti stekleni gori. Dolgo časa mine, predno jo najde; ondu mu pa pride naproti oni volk, kateremu je nekdaj dal mesa, in ga vpraša: »Kaj pa hodiš tukaj?« Mladenič mu pove, da je v stekleni gori jezero, po njem plava raca, katera ima jajce, tisto jajce bi rad dobil. Volk mu reče: »Pojdi z menoj!« Vede ga v stekleno goro, kjer ima svoj brlog. Gresta dalje in prideta do jezera. Hitro ugleda mladenič raco, ki plava sredi jezera, ali do nje ne more.
Spomni se lisice, kateri je nekdaj dal mesa. Lisica pride ročno k njemu, in on ji reče: »Pomagaj mi dobiti to raco, ki plava sredi jezera.* Lisica se ročno izpusti v jezero in plava do race. Prime jo, raca pa jajce izpusti v jezero, da se potopi na dno. Mladenič se spomni zlate ribe: »Ko bi mi sedaj mogla pomagati!« Kakor si to izmisli, tako ročno mu riba prinese jajce. Vzame ga in gre do oka-menelih svojih bratov. Ondu počaka drugega jutra, da pride nevesta kropit kamenje. Sedaj brž ubije jajce in potlej pomaže vsakega človeka in konja, da se ožive. Ko se že vsi ožive, reče jim: »Precej pojdimo dalje, da nas ne dobi čarovnik.«
Pridejo do široke vode in ne vedo, kako bi šli čeznjo. Najmlajši brat reče: »Poženimo konje, saj znajo dobro plavati.« Toliko da pridejo čez sredo vode, prisopiha za njimi čarovnik, ali nima več pravice do njih, ker so že čez sredo vode. — Bratje pridejo z nevestami srečno domov,  in oče jim pripravi velikanske gosti.
Slovarski paberki.
v
Ali.   Ta besedica   rabi na vzhodnjem   Štajerskem pogostoma,   n. pr.: Pojmo ali!   Pijmo ali! Vsedi se a 1 i!   Z Bogom ali! i. t. d.
Bel-i.   „Ta   hlod je perel",   rekel   sem   tesarjem   v Smžriji   pri   Celji. „Samo b 61 je perela, srce je zdravo," odgovorili  so mi. Bdrovica = brinje na vzhod. Staj.
Burnus, težka  zimska suknja (Rim. Toplice).   (Rus.: 6ypHycL.) Brz  •=¦ bržčas, valjda (Slov. Gorice). Bistreč, Edelreis, cepič (Slov. Gor.).
Candrav = raztrgan (Slov. Gor.).
Čreta = občinski pašnik (Slov.  Gor.).
Časi, casik = tak6j, ročno (SI. G.).
Cosa-e (zaničljivo) = abotno dekle (SI. Gor.).