V ZAČARANEM KROGU Glavni urednik Marjan Horvat Odgovorni urednik Ciril Brajer Telefon: 313-942 Naročnina in prodaja: 321-255 časopis slovenskih delavcev Telefaks: 311-956 Naslov: ČZP Enotnost, Dalmatinova 4, Ljubljana Ljubljana, 15. septembra 1994, št. 41, letnik 53, cena 175 SIT V družbi TAM-Bus so v ponedeljek zaposlenim izplačali akontacijo julijske plače in delavci so se vrnili na delo. Franci Benčan, predsednik sveta delavcev in Peter Novak, predsednik svobodnega sindikata v podjetju AM-Bus sta na naše vprašanje, kaj to pomeni za AM-Bus, odgovorila, da s tem denarjem TAM-Bus rešuje le socialne probleme svojih delavcev, skupni pa še naprej ostajajo nerešeni. Več na 4. strani V PUNM JE DOVOLI ZATEGOVANJA PASU i — * >Pa štrajkajte,«ie sindikalistom odvrnil pomočnik direktorja, »lakraiko bodo tako ali tako spet potegnili delavci... ■ v Sindikalnem zaupniku CERTIFIKATOMAIUA V ozadju predlaganih sprememb zakona o lastninjenju se stranke lasajo za vpliv in nadzor nad čimvečjim kosom družbenega premoženja. Več o tem v Ravbarkomandi. \ v Generalni direktor HIT-a Danilo Kovačič tv, trdi, da ga želijo zminirati z umišljenim kriminalom, česar pa ne more dopustiti EE, sreda 14oo Zadnji čas za rešitev Mariborskega tiska Delavci Mariborskega tiska že sedem mesecev prejemajo le zajamčene plače. Vodstvo podjetja je s sodelovanjem upniškega odbora zmanjšalo obseg kratkoročne zadolženosti. V prvem polletju pa je Mariborski tisk ustvaril 1,1 milijona tolarjev tekoče izgube. Podjetje je po najnovejših podatkih zadolženo za 8,5 milijona mark. Že več let iztrošeni rotacijski stroj, na katerem se tiskajo Večerove in druge časopisne edicije, je nujno potreben zamenjave. Primeren stroj je bil naročen že pred leti in bi iztrošeno rotacijo lahko nadomestil v enem mesecu. Sindikat Pergam se je s Krekovo družbo za financiranje dogovoril za nakup nove rotacije. Ta Krekova družba in celoten sistem s tem imenom sta novo rotacijo pripravljena financirati, če se bodo na njej še naprej tiskale Večerove edicije in če bo poslovanje novega stroja vodeno ločeno od Mariborskega tiska. Omenjena družba in sistem sta pripravljena sodelovati pri vodenju Mariborskega tiska, najeti del njegovih poslovnih prostorov in delovne sile in odkupiti riekatere obrate. S pisno ponudbo Krekove družbe se morajo soočiti zlasti upniki in podjetje Večer. Znano je, da je slednje sklenilo pogodbo z Legkamom iz Avstrije, po kateri bo v Hočah kmalu začela obratovati nova rotacija. Ta bo v 80-odstotni lasti Avstrijcev in bo omogočila zapiranje ene od rotacij v sosednji državi. Pergam je od vlade Republike Slovenije in ministrstva za gospodarske dejavnosti večkrat zahteval sanacijo Mariborskega tiska in zaščito nacionalnih interesov. Enake zahteve je pošiljal tudi mariborskim oblastem. Niti ena niti druga vlada še nista naredili ničesar. Dušan Rebolj, predsednik Pergama misli, da je zdaj zadnji čas, da vlada Republike Slovenije operativno prevzame sanacijo Mariborske tiskarne, ki bi letos praznovala 200. rojstni dan. Zaradi žgočega položaja podjetja in negotove gmotne in socialne varnosti 510 zaposlenih sta Jože Veršič in Dušan Rebolj sklicala javno tribuno »Mariborski tisk med sanacijo in stečajem«. Oba pričakujeta, da bodo na tribuno - ta bo 16. septembra v Mariboru - prišli vsi, ki so odgovorni za sanacijo razmer v tem grafičnem podjetju. O zaščiti delovnih mest v tej tiskarni pa se bo Pergam pogovarjal tudi z avstrijskimi kolegi iz sindikata grafikov. F. K. 15. septembra 1994 DRUGA PLAT Kongres Piše: Ciril Brajer Prejšnji teden sem moral na temle prostoru osupniti nad razmišljanjem kolege iz enega od območij, češ da ni pravi čas za konkretnost in odločnost v javnem nastopu sindikalista. Da bi bilo lahko zaradi pritiskov in kaj vem česa še kontraproduktivno?! Pa so delegati ZSSS na svoji konferenci v Velenju leta 1991 poočitali Mihi Ravniku, predsedniku v odhajanju, da je bil v svojem poslovilnem govoru premalo konkreten, da je govoril le o »nekaterih« napakah... To svojo napako je potem popravil v DE 12. aprila 1991: »Pluralizem je v naši organizaciji napak pojmovan. Nedosledni smo pri uresničevanju skupno že dogovorjenih stvari. To ni ne pluralizem ne demokracija. Zanju je čas med dogovarjanjem, ne pri uresničevanju sklepov. Tudi tisti, ki so v dogovorih sodelovali, se potem sklenjenega ne drže, ampak ravnajo čisto po svoje. Po doseženem konsenzu o finančnem pravilniku in statutu ubirajo gozdarji, lesarji in delno kovinarji svoja pota... Kritikanstvo, odmik od že dogovorjenega, beg od lastne odgovornosti, skrivanje lastne nesposobnosti in valjenje krivde na druge...« Te ocene ponavljam zato, ker se približuje kongres ZSSS. Priprave nanj je predsednik Dušan Semolič namreč pospremil v intervjuju za DE 1. septembra letos s podobnimi mislimi: »In kajpak odgovornosti!'. Ta mora postati resnično transparentna. Vedno mora biti jasno, kdo in za kaj odgovarja. Nihče se ne sme skriti za druge ali za 'objektivne okoliščine’... Prav na odgovornost lahko navežem eno naših glavnih slabosti. Našo učinkovitost, prilagodljivost in sposobnost hitrega odziva krni nespoštovanje dogovorjenega. Točneje, marsikaj se dogovorimo, pa potem ne steče in ne steče. Preradi se znova in znova vračamo na začetne točke, ponavljamo že dorečeno, zaradi vnovičnega premlevanja že dogovorjenega se ne lotimo dela...« Teden kasneje je za DE Metka Boksandič povedala: »Vedno imam občutek, da bi lahko naredili še več, da smo nekaj po nepotrebnem zamudili, spregledali, naredili slabše, kot bi zmogli... Precej je stvari, ki so v naši organizaciji že dobro dogovorjene in bi jih morali le speljati. Pa jih ne...« Potemtakem gre res za kontinuiteto, žal pri slabostih in pomajkljivostih, ki očitno niso od včeraj. So znane, ugotovljene, razkrinkane in ožigosane. Le lotiti se jih nihče noče. Prav zato se ponavljam in ne gre in ne gre mi v glavo, da v razmerah, ki za sindikate gotovo niso bolj rožnate kot leta 1991, nekdo še beži od konkretnosti in javno izrečene odločne besede. Ob takšni filozofiji bom imel pred naslednjim kongresom lahko delo uvodnik bo mogoče enostavno ponatisniti. i j j j časopis slovenskih delavcev Nanj se resda lahko naročite tudi pisno, toda zakaj bi se trudili: pokličite (061)321-255 in poskrbeli bomo, da boste dobili časopis, brez katerega je vaše delo v (kateremkoli) sindikatu vsaj težje, če že ne nemogoče EE T časopis slovenskih J delavcev Stvar je jasna. To je moj časopis. Zato ga naročam na naslov: Priimek in ime: _______________________________________________ Naziv podjetja ali ustanove: Naslov: __________________ Podpis naročnika: Navodilo za izvajanje KP za kovinsko in elektroindustrijo DE, št. 40, 8. 9. 1994 Vodja pogajalske skupine delodajalcev za kolektivno pogodbo za kovinsko in elektroindustrijo, g. Stane Habjan se je v članku z naslovom Navodilo za izvajanje kolektivne pogodbe za kovinsko in elektroindustrijo, objavljenem v rubriki DE Odmevi dne 8. 9. 1994, dokaj pozno odzval na dne 21. 7. 1994 objavljeni istoimenski prispevek podpisane. V članku navaja, da je navodilo vsebinsko netočno in zavajajoče ter povzroča v podjetjih le dodatne težave in nemir. Nesporno je, da ostaja vprašanje izhodiščnih plač po kolektivni pogodbi naše dejavnosti še vedno odprto. Stališče SKEI o vplivu Zakona o načinu obračunavanja in izplačevanja plač (Ur. I. RS, št. 13/93) na kolektivno pogodbo in njena izhodišča ostaja enako in nespremenjeno. Mimogrede, to stališče ni bilo prvič objavljeno v DE 21. 7. 1994, temveč ga po- navljamo od februarja 1993 dalje. V obrazložitvi navodila so po mojem mnenju korektno obrazložene vse dileme, ki se pojavljajo o višini izhodiščne plače, in jih ne bom ponavljala. Očitki, da so takšna navodila vsebinsko netočna in zavajajoča, bi zaslužili tudi utemeljitev. G. Habjan jih ni utemeljil, z izjemo navedbe, da je že omenjeni zakon razveljavil 61. čl. panožne kolektivne pogodbe. Ob tem naj ponovim le že večkrat Certifikat - bogastvo, ki gani! Povedal vam bom resnično predvojno zgodbo. V naših krajih je živel skopuh, ki je imel štiri otroke. Čeprav je bil poln denarja, so bili otroci več lačni kot siti. Ko bi jim moral skuhati kosilo, jim je rekel: »Dal vam bom vsakemu po liro, če se odrečete kosilu.« Otroci so se razveselili in seveda pristali. Toda za večerjo so bili lačni. Skopuh jim je tedaj rekel. »Večerjo vam bom skuhal, če mi vrnete liro, ki sem vam jo prej dal!« Otroci so bili lačni, zato so mu lire vrnili. Zgodba je resnična in se je večkrat ponovila. Verjetno se je končala s skopuhovo smrtjo. Druga zgodba, ki se ni končala: Slobodan Miloševič je apeliral na državljane, naj svoje devizne prihranke vložijo v donosne projekte srbskega gospodarjenja. Projekti in devize so izpuhteli. Ostali so dolgi nosovi in prazni žepi tistih, ki so nasedli. Država Slovenija je osrečila svoje državljane s certifikati, ki vam ne zagotavljajo ničesar. Kar je bilo kaj vrednega, je že davno »olastninjeno« po bližnjicah v gotovini! Sedaj se pojavljajo reklame raznih »pooblaščenih« skladov itd., ki vam obljubljajo bajne dobičke, če boste svoj certifikat zaupali prav njim. In pomislite! Bogateli boste brez dela. Medtem ko sedaj s trdim delom nekateri komaj preživijo!?! Vas te reklame oz. vrebanje certifikatov kaj spominja na prvo oz. drugo zgodbo? Država nam velikodušno podarja tisto, kar smo mi ustvarili in nam je z zakonom pobrala. Cerkev zahteva svoje premoženje nazaj. Pokažite mi enega cerkvenega dostojanstvenika, ki je to premoženje ustvaril v potu svojega obraza in z žulji svojh rok. Od vseh se je najbolj potil mežnar, ki pa je bil deležen le drobtin. Nekaj tisoč slovenskih delavcev, ki so ustvarjali družbeno premoženje v potu svojega obraza, pa dobi manj od mežnarja. Naj vam povem primer. Šest let sem vozil tovornjak v mednarodnem prevozu. Za petdnevno vožnjo v tujini sem dobil 160 DEM deviznih dnevnic ali še manj. Moj direktor, mehanik ali kdo drug je dobil za pet dni 575 DEM (po Ur. I. SFRJ 115 DEM/dan). V šestih letih sem povprečno 15 dni preživel v tujini. Za ta čas sem dobil 335 DEM na mesec deviznih dnevnic, moral pa bi jih dobiti 1625. Torej sem v šestih letih dobil 24.120 DEM deviznih dnevnic. Po Ur. listu SFRJ pa bi moral dobiti 117.000 DEM. V šestih letih sem pri- povedano: zakon je v prvem in drugem členu navedel pravne osebe, za katere velja. Za druge pravne osebe zakon ne velja in tudi ne velja razveljavitev 61. čl. panožne kolektivne pogodbe. Navodila za izvajanje kolektivne pogodbe dejavnosti ne gre jemati za obliko izsiljevanja pri sklepanju sprememb in dopolnitev kolektivne pogodbe. Naši zaupniki in naši člani pač zahtevajo informacije o pogajanjih v zvezi s svojimi pravicami po kolektivni pogodbi, pa tudi povsem jasna navodila, kako ravnati, dokler spremembe in dopolnitve ne bodo sklenjene. Izhodiščna plača v višini 40.715 SIT je po našem mnenju zatečeno stanje po veljavni kolektivni pogodbi za črno in barvasto metalurgijo in livarne ter kovinsko in elektroindustrijo Slovenije. Kot pravniku mi takšno stališče ni sporno in kot pravniku mi zatečeno izhodišče ne more biti stvar pogajanj za nazaj. Kar pa se. tiče sprememb in dopolnitev kolektivne pogodbe, je to seveda stvar novih pogajanj in doseženih dogovorov. Za zaključek naj navedem tudi to, da je SKEI večkrat pokazal pripravljenost za dogovarjanje v zvezi z izhodiščno plačo po veljavni kolektivni pogodbi, s čimer bi verjetno dosegli, da nesporazumov in nejasnosti ne bi bilo več ali pa bi bili vsaj bistveno manjši. Prvi tak poizkus je bil že leta 1993, tik po prenehanju veljavnosti že citiranega zakona, ki kljub sprejetemu dogovoru z vodstvom Gospodarske zbornice ni uspel. Zadnji dogovor s predstavniki Združenja delodajalcev, katerega pobudnik je bil prav tako SKEI, pa tudi še vedno čaka na odgovor delodajalcev. Spomnim naj, da je bil dogovor v pisni obliki delodajalcem v podpis posredovan že v začetku avgusta tega leta, pa do danes še ni bilo odziva. Stanja v zvezi z izhodiščnimi plačami v podjetjih zato nikar ne pripisujte sindikatu. Lidija Jerkič, dipl. iur. Gospod Stane Habjan kot vodja pogajalske skupine delodajalcev kolektivne pogodbe za črno in barvasto metalurgijo in livarne ter kovinsko in elektroindustrijo omenja v svojem pismu le pogajanja, v katerih je začela poleg združenj pri GZS sodelovati tudi pogajalska skupina novoustanovljenega Združenja delodajalcev. Točna je navedba, da ni bila s strani obeh strank v pogajanjih dogovorjena izhodiščna bruto plača za prvi tarifni razred. Pogajalska skupina 4 panožnih sindikatov - predstavnikov delojemalcev je na pogajanjih dne 6. 7. 1994 obvestila pogajalsko skupino delodajalcev, da organi teh sindikatov niso verificirali usklajenega predloga pogajalskih skupin obeh strani za kompromisno višino izhodiščne bruto plače za prvi tarifni razred 37.750 SIT z možnostjo znižanja do 10% iz razlogov in pod pogoji, ki bi jih določal spremenjen in dopolnjen 62. člen kolektivne pogodbe dejavnosti. Obrazložili smo tudi temeljni razlog za takšno stališče, ki je imel argument v povečanju izplačanih plač v dejavnosti po 1. 4. 1994. Izplačane plače so se povečale zaradi zvišanja osnovnih plač v dejavnosti in zato je prišlo do spremenjenega (ugodnejšega) položaja osnovnih bruto plač v dejavnosti glede na podatek, ki smo ga imeli na pogajanjih v juniju 1994. Gospod Stane Habjan v svojem pismu izpušča informacijo, da tudi pogajalska skupina delodajalcev ni dobila pri svojih organih verifikacije zneska 37.750 SIT, ampak le za 37.500 SIT z možnostjo znižanja do 10%. Povsem napačna oz. neresnična pa je trditev g. Habjana, da je pogajalska skupina delojemalcev umaknila vse ostalo, kar je bilo s soglasjem pogajalskih skupin obeh strani dogovorjeno na pogajanjih 28. 6. 1994. Prav nasprotno. Predlog pogajalske skupine delojemalcev je bil, da se nadaljujejo pogajanja o višini izhodiščne bruto plače za prvi tarifni razred, vse ostalo, kar je bilo soglasno dogovorjeno s strani obeh pogajalskih skupin, pa se podpiše kot sprememba in dopolnitve teksta kolektivne pogodbe dejavnosti ter priloga k tej kolektivni pogodbi. Po posvetu pogajalske skupine delodajalcev je le-ta zavrnila predlog pogajalske skupine delojemalcev iz razloga, da spremenjeno stališče pogajalske skupine delojemalcev ne pomeni načela »nadaljevanja prejšnjih sestankov o pogajanjih«. To pa je dejansko pomenilo, da je pogajalska skupina delodajalcev (ne pa delojemalcev) umaknila vse ostalo, kar je bilo dogovorjeno na pogajanjih dne 28. 6. 1994. Se pa popolnoma strinjam z g. Habjanom, da je potrebno pogajanja nadaljevati. In na tem SKEI tudi dela. Dne 27. 7. 1994 je bil sestanek ožje skupine predstavnikov delodajalcev in SKEI, kjer je bilo oblikovano skupno stališče o usklajenosti izhodiščnih bruto plač s kolektivno pogodbo dejavnosti kot napotilo pogajalskim skupinam obeh strani. To stališče v glavnem zadovoljuje SKEI (prepričan sem, da bo tudi ostale 3 sindikate - podpisnike kolektivne pogodbe dejavnosti). Vendar čakamo na usklajeno mnenje organov delodajalcev do tega stališča, saj pogajalska skupina delojemalcev prav tako želi, da dogovorimo izhodiščno bruto plačo s prepričanjem in voljo obeh strank v pogajanjih. Bogdan IVANOVIČ vodja pogajalske skupine delojemalcev speval v premoženje koprske Intereurope 82.880 DEM oz. 6.298.880 SIT. Sedaj pa me je država Slovenija »obdarila« s piškavimi 400.000 SIT. Dojenčka, ki se je včeraj rodil, pa z 200.000 SIT. Radodarnost, ni kaj! Toda pustimo preteklost in se zaglejmo v prihodnost. Kot nepopravljivi pesimist, ki vidim vse črno in še v temi, obljubam ne verjamem. Zakaj ne? Ti isti ljudje, ki nam obljubljajo preudarno, gospodarno, premišljeno in ne vem kakšno ravnanje z »našim« premoženjem, so ravnali z družbenim premoženjem kot svinja z mehom. Da ne napišem vsega, kar mislim. Danes pa naj pričakujem, da bodo gospodarno ravnali z mojim premoženjem. Obljubljajo, da bodo dobičke razdelili! Toda dobiček je potrebno najprej ustvariti. Kako ga bodo ustvarili, tega pa ne povedo. Trgovali bomo z delnicami!? Le koliko bodo vredne delnice propadajočega gospodarstva, z odpisanimi osnovnimi sredstvi. Sicer pa verjemite v LDS. Če se ne motim, je LDS naslednica SKOJ-a. Skojevci so juri-šali na bunkerje, eldeesovci jurišajo na stanovanja, ugodne kredite, privilegije, nekateri na novinarje itd— Toda eno drži, gredo prvi, ne levo ne desno, kot so obljubili, pa čeprav v prepad z roko v roki s SKD. V sili hudič muhe žre! A da ne bi katero požrl, da bi prišel na oblast! Sicer pa iskreno upam, da nimam prav in da se bodo vse obljube izpol- nile. V ta projekt tudi g. Mencinger ne verjame. Toda važno je, da verjame vesoljna Slovenija. Srbski pregovor pravi: »Kuma dala, kuma vzela!« Ivo Leban, Ozeljan Ti ki vstopaš, pusti vse upe v pravice tlelavca Sklepanje škodljivih pogodb, nepotrebni in površno izvedeni nefunkcionalni gradbeni posegi v novejše objekte, pretirano visoke plače in druga izplačila »eliti« in t. i. uspešnim menedžerjem in zunanjim sodelavcem. Na primer plačevanje visokih življenjskih zavarovanj, da se na ta način izogibajo evidenci visokih prejemkov, pa še drugih dajatev, na primer socialnega zavarovanja, od te vsote ni treba odvajati. Generalni in Co, nameravajo prehiteti lastninjenje in razprodajati najbolj donosne dele podjetja. Nejasno vlogo imajo pri tem nekateri lokalni veljaki in zunanji člani upravnega odbora. Delajo tako, kot bi bila njihova glavna naloga ščititi generalnega, sicer bi bil že razrešen. Vse to in še druge lumparije so skrite pod oznako poslovna skrivnost. Delavce, ki si upajo ugovarjati generalnemu in Co. nezakonito odpuščajo in se izgovarjajo na tehnološki presežek, istočasno zaposlujejo nove, med katerimi so tudi ljudje z nižjimi izobrazbami in manjšimi delovnimi izkuš- njami. Novim takoj vcepijo strah. Če nekoliko parafraziram, bi temu rekel: Ti, ki vstopaš, pusti vse upe v delavske pravice. V podjetju vladajo skrajno skaljeni medsebojni odnosi. Zaposleni so prepuščeni neobzirnemu ravnanju maščevalnega generalnega, ki se javno dere in zmerja. Kot kak kaplan jih pošilja v p... materino. Temu potem sledi suspenz, ki je dokončen. Generalni ignorira tudi sodne sklepe v korist razžaljenih in odpuščenih delavcev. Zdi se neverjetno, da se neki izobraženec vede tako primitivno in ignorantsko, toda upoštevati je treba, da je gospod generalni kronični alkoholik, kar je dlje časa uspešno prikrival, zdaj je pa že tako daleč, da tega ne more več skriti. Ta človek nujno potrebuje pomoč, pa ne tako, kot jo ima sedaj, temveč zdravniško. To, kar sem zapisal, ni zbirka grdobij, ki naj bi se dogajale posamično v različnih podjetjih. Vse to in še mnogo več se v resnici dogaja v enem samem podjetju, s podporo nekaterih veljakov, ki imajo od tega koristi. Zato tudi eventuelna inšpekcija vse opravi kar v direktorjevi pisarni. S tem končujem ta pihspevek, ne pa tudi nadaljnjega pisanja o tem primeru. Moje nadaljnje pisanje bo odvisno od razpleta dogodkov. Po potrebi bom postregel tudi z imeni. Žarko Žbogar Piran, Grajska 18 PRAVICA, NE MAŠČEVANJE Vsakokrat, ko se je Simonu Wi' esenthalu posrečilo pred sodnika pripeljati kakega nacističnega morilca, je svetovni tisk o njem pisal kot o »lovcu na naciste«, »judovskeni Jamesu Bondu« ali celo kot o »maščevalcu Judov«, Toda on je hotel, da bi ohranil spomin na mrtve, ni žela' netiti sovraštva; zahteval je pravico, ne pa hlepel po maščevanju. VViesenthal je avtor številnih knjig. V naši založbi smo izdali prevod njegove zadnje, z naslovom PRAVICA, NE MAŠČEVANJE-To je hkrati prvo njegovo v slovenščino prevedeno delo. Pokličite (061) 321255. Cena knjige je 2.500 SIT. časopis slovenskih 'J delavcev Delavska enotnost je bila ustanovljena 20. novembra 1942 • DE - glasilo Svobodnih sindikatov Slovenije • Izdaja ČZP Enotnost, 61000 Ljubljana, Dalmatinova 4, poštni predal 479 • Direktor in glavni urednik: Marjan Horvat, telefon 313-942, 311-956 • Odgovorni urednik: Ciril Brajer, telefon 1316-163, 313-942 • Časopis urejajo: Sašo Bernardi (fotografija), Brane Bombač (oblikovalec), Marija Frančeškin (Življenjska razpotja), Ivo Kuljaj (Ravbarkomanda, Najpomembnejša stran), Damjan Križnik (Kažipot), Franček Kavčič (sindikati), Boris Rugelj (Na tržnem prepihu), Andrej Ulaga (Na tržnem prepihu), Bora Zlobec (lektorica) Igor Žitnik (Razum in srce) in Jožica Anžel (tajnica), telefon 313-942, 311-956 • Naročnina: 321-255 • Posamezna številka stane 175 tolarjev # Žiro račun: 50101-603-46834 • Tisk: Tiskarna Ljudske pravice, Kopitarjeva 6, Ljubljana • Časopisni svet: Mira Videčnik, Alojz Omejc, Ciril Urek, Edo Kavčič, Jernej Jeršan, Dušan Semolič PLAČE NAJBOLJ ODSTOPAJO OD EVROPSKIH STANDARDOV Prva jesenska seja ekonomsko-socialnega sveta bo priložnost za prve ocene rezultatov letošnje plačne politike in tudi za zasnovo tega področja v prihodnjem letu. Ob tem, ko je ministrstvo za delo uradno zadovoljno z rezultati dogovora o plačni politiki, ki bo veljal do konca letošnjega leta, pa prve razprave v svobodnih sindikatih kažejo, da bo treba marsikaj spremeniti. Vodstvo svobodnih sindikatov meni, da je na plačnem področju zelo velik nered oz. popolna anarhija. Najbolj vprašljive so izhodiščne plače, zlasti za najnižje tarifne razrede. Razlike v plačah se neutemeljeno povečujejo. V vodstvu svobodnih sindikatov zato razmišljajo o novi kategoriji najnižjih plač in o mehanizmih, ki bi preprečevali prelivanje plačne mase z nižjih na višje plačilne razrede. Analitiki ministrstva za delo so med drugim ugotovili, da je dogovor o plačni politiki zaustavil rast plač in upravičil svoje poslanstvo. Zavezanci, ki izplačujejo previsoke plače, bodo po izračunih ministrstva za delo vplačali nekaj več kot dve milijardi tolarjev posebnega davka, ki je namenjen zaposlovalnemu področju. Za denar, ki bo pritekel v poseben sklad, bi se moral zmanjšati obvezen prispevek delodajalcev za zaposlovanje. Ker se je že julija nateklo več kot 770 milijonov tolarjev, bi se morala prispevna stopnja za zaposlovanje znižati že v mesecu septembru. Več kot polovico davka na previsoke plače so vplačale organizacije na ljubljanskem področju. Nekateri podatki kažejo, da je bilo zakonsko omejevanje plač potrebno le zaradi bank, zavarovalnic in posameznih trgovskih ter komunalnih podjetij. Na drugem koncu lestvice pz. na naj slabšem pa so delavci obrti, lesarstva, usnjarstva, gradbeništva in nekaterih podjetij kovinske industrije. Sindikalisti so prepričani, da so nizke plače večji problem kot visoke plače in plače direktorjev. Sedanja višina izhodiščne plače za prvi tarifni razred je 35.000 bruto tolarjev, po njihovem mnenju ne omogoča preživetja. Sindikalisti so zato prepričani, da je treba najnižje plače čimprej povečati. Ena od možnih rešitev bi bila črtanje dohodnine. Svobodni sindikati znova ugotavljajo povečevanja nereda pri dnevnicah in drugih denar- SAMENSKA SREDSTVA Z4 Z.4POSLOV.4NJE, KI SO BILA VPLAČANA DO 26JVLIJA 1994 Podružnica SDK Znesek vplačanih Delež (*) namenskih sredslei' za zaposlovanje a 1 2 1. Celje 4S.283.747 6,3 2. Kočevje 605.632 0,1 3. Kranj 29.146.226 3,8 4. Koper 30.224.053 3,9 5. Krško 2.984.577 0,4 6. Ljubljana 423.635.118 54,9 7. Maribor 27.555.762 3,6 S. Murska Sobota 7.039.374 0,9 9. Noro Gorica 20.407.329 2,6 16. Novo mesto 160.784.031 20,8 11. Postojna 2.182.274 0,3 12. Ptuj 9.688.572 1,3 13. Trbovlje 3.909.778 0,5 14. Velenje 5.118.732 0,1 SKUPAJ 771S65.205 100,0 Vir podal kor: služba družbenega knjigovodstra Opomba: (*) Posamezna podružnica SDK pokriva več občin. nih prejemkih. Ker vlada ni izpolnila svojih obveznosti iz dogovora o plačni politiki, prejemajo zaposleni v nekaterih podjetjih kar tri različne dnevnice. Problem ni zanemarljiv, saj po neuradnih podatkih predstavljajo izplačane dnevnice več kot 40 odstotkov plačne mase. Problem je še večji, ker prejemajo dnevnice le nekateri delavci, ki imajo torej ob visokih plačah še druge dohodke, ki jih postavljajo v pri-viligiran položaj v primerjavi z navadnimi delavci. Podatki o izplačanih plačah dokazujejo pravilnost politike svobodnih sindikatov o črtanju, možnosti zniževanja izhodiščnih plač. Tarifna priloga za letošnje leto dopušča možnost 10-odstotnega zniževanja, prejšnja leta pc so lahko podjetja zniževala plače tudi za 20 in vec odstotkov. V svobodnih sindikatih menijo, da bi ta problem lahko rešile le nove najnižje dejanske plače (ne izhodiščne), temelječe na izračunih življenjskih stroškov, ki bi onemogočile slepomišenje o ogrožanju podjetij in delovnih mest. V prihodnjem letu bodo podjetja imela znane lastnike, zato bodo odveč vsa du-šebrižništva Gospodarske zbornice in delodajalskih organizacij za usodo podjetij. Tudi mednarodno posvetovanje o socialni varnosti prejšnji teden v Ljubljani je nedvomno pokazalo, da od evropskih standardov občutno odstopamo le pri višini plač, in da so druge pravice iz delovnega razmerja na evropski ravni. Zaradi notranjesindikalnih razprav pa moramo poudariti tudi nepotrebnost novih nasprotovanj splošni KP za gospodarstvo. Ta hip se lahko več kot 10 tisoč delavcev sklicuje le na splošno pogodbo, ker panožnih ni. V nekaterih dejavnostih (kovinska industrija, gradbeni- Bančni sindikat opozarja na visoke plače direktorjev Na podlagi lastne analize je Sindikat delavcev bank in hranilnic Slovenije ugotovil, da naraščajo zlasti plače in število delavcev, kb imajo individualne pogodbe. Sindikat meni, da bi morala SDK te plače spremljati ločeno od plač blagajnikov in drugih bančnih delavcev. Po njihovih izračunih so namreč plače po individualnih pogodbah v prvem polletju porastle ponekod tudi za 49 odstotkov. Delavci, ki so plačani po kolektivni pogodbi dejavnosti, pa so v tem obdobju prejeli le do 8 odstotkov višje plače. Sindikat zato zahteva zaustavitev rasti plač po individualnih pogodbah. Največja plača po njihovem mnenju ne bi smela presegati deset-kratnika najnižje izhodiščne plače. Sindikat zahteva tudi omejitev števila zaposlenih plačanih po individualnih pogodbah. K temu lahko dodamo, da je iz analize ministrstva za delo razvidno, da so finančne organizacije vplačale tretjino davka na previsoke plače. Vse to pomeni, da sindikat bančnih delavcev protestira zaradi povečevanja individualnih plač na račun delavcev, za katere veljajo vse omejitve iz panožne KP in tudi dogovor o plačni politiki. F. K. štvo) pogajanja še niso končana. Nekateri podatki kažejo, da se v podjetjih iz omenjenih dejavnosti praviloma uporablja le splošna KP za gospodarstvo in njena tarifna priloga. Zakon o kolektivnih pogodbah, ki je v proceduri državnega zbora, ne bo rešil številnih dilem oz. nasprotij med zagovorniki in nasprotniki sedanjega sistema kolektivnih pogodb. Zakon bo pri kolektivnih pogodbah uveljavljal načelo prostovoljnosti. Razmere, v katerih se sklepajo kolektivne pogodbe v Republiki Sloveniji, pa niso na evropski ravni, zato lahko od tega novega zakona pričakujemo le sankcioniranje neizvajanja pogodb. Za vse sindikate pa bo zelo slabo, če se bodo nadaljevali poskusi uveljavljanja kolektivnih pogodb za posamezne poklice, ki v bistvu onemogočajo solidarnost in vzajemnost med delavci. Franček Kavčič DOBER DIREKTOR JE SREČA ZA SINDIKAT Kolinska je olastninjena po metodi notranjega odkupa in z javno prodajo delnic. Lastniki so vsi zaposleni in njihovi ožji sorodniki, bivši zaposleni, upokojenci in vsi tisti, ki so svoje certifikate lahko zamenjali za delnice, ki so bile v javni prodaji. Velika večina, to je 625 od 823 zaposlenih je včlanjena v Sindikat delavcev kmetijstva in živilske industrije iz sestave svobodnih sindikatov. Sindikalno konferenco Kolinske profesionalno vodi Anton Dimc, ki ob tem upravlja še počitniške kapacitete, katere je Kolinska prenesla na svoj sindikat. Anton Dimc, predsednik sindikata Kolin., Lojze Deželak, generalni direktor Kolinske Za sindikaliste so plače zanesljivo najpomembnejša zadeva. Anton Dimc je lahko nanje kar ponosen, saj je prejšnji mesec več kot 800 delavcev prejelo vsaj 46 tisočakov neto plače. Izplačila so 26 odstotkov višja, kot določa kolektivna pogodba za živilsko industrijo. Večina delavcev je zaradi zahtevnosti dela uvrščena v višje plačilne razrede. Individualno pogodbo ima le šest direktorjev, katerih plača je odvisna od povprečne plače zaposlenih v Kolinski. Sindikat je edini predstojnik delavcev Pogoji za delo sindikata so več kot urejeni. Predsednik ima pravico do službenega avtomobila, ki ga uporablja zlasti pri upravljanju počitniških kapacitet. Kolinska je zadnja leta poslovala kot delniška družba in delavci so imeli dva predstavnika v nadzornem svetu. Enako bo tudi po konstituiranju nove delniške družbe, o kateri bo odločala skupščina Kolinske, sklicana za 30. september. Sindikalna konferenca je že doslej opravljala vlogo sveta delavcev. Anton Dimc in drugi člani sindikalnega vodstva mislijo, da bi lahko takšno rešitev ohranili tudi v prihodnje. To rešitev zagovarja tudi vodstvo podjetja, ki se želi pogovarjati le z enim predstavnikom delojemalcev. Sindikalno vodstvo misli, da bi lahko v novem svetu ostala dosedanja člana, ki v bistvu predstavljata sindikat. Takšna rešitev je možna, ker se z opravljenim lastninjenjem razmere za sindikalno delo niso v ničemer spremenile. Sindikat Kolinske upravlja precejšnje počjtniške kapacitete: v Atomskih Toplicah, Premanturi, Maredi in Pacugu ter na Kopah. Najeli so tudi apartma v Kranjski Gori. Ker je Kolinska živilsko podjetje, imajo tudi dobro organizirano družbeno prehrano, v kateri lahko posamezniki dobijo tudi dietne obroke. Kolinska je ohranila tudi obratno ambulanto. Zobno ambulanto z laboratorijem pa so dali v najem zasebniku, ki ima koncesijo za opravljanje zobozdravstvenih storitev. Sindikat Kolinske nudi članom še druge ugodnosti. Imajo »čebelico« (blagajna vzajemne pomoči), v kateri lahko člani vsak mesec dobijo kredit v znesku 15 tisoč. Sindikat Kolinske je med ustanovitelji in upravljale! Delavske hranilnice, v katero so vložili tudi polovico nagrade gospodarske zbornice, ki jim jo je podaril njihov direktor. Člani sindikata lahko dobijo tudi sindikalno denarno pomoč. Vsak mesec dobijo trije člani v povprečju po 10 tisočakov. Anton Dimc pa pravi, da je kljub vsemu temu težko biti sindikalist. Na eni strani ga stiskajo delavci, na drugi pa vodstvo podjetja. Nobenemu se ni dobro zameriti. V sindikatu Kolinske so se odločili, da bodo zagovarjali zlasti dobre in poštene delavce. Delavci, ki pridejo na disciplinsko komisijo, pa so, razen v primerih šikaniranja, praviloma krivi za tisto, kar jih ob-dolžujejo. Anton Dimc je sindikalno funkcijo prevzel leta 1990. Ob prvem srečanju mu je direktor Lojze Deželak dejal, da od njega ne pričakuje, da bi k njemu prišel s svojim, odšel pa z njegovim mnenjem. Na podlagi izkušenj z direktorjem pa je Dimc prepričan, da ima kot sindikalni predsednik srečo, ker ima za direktorja takšnega človeka, kot je Lojze Deželak. Sindikat v podjetju je treba ohraniti Kolinska je po juniju 1991 zmanjšala število zaposlenih s 1500 na 823. Večina delavcev je odšla z odpravnino, dokupom let oz. se je upokojila. Nedokončan je le še postopek odpuščanja presežnih delavcev v poslovni enoti Mirna, kjer se je zaradi zmanjšanja prodaje v Rusijo bistveno zmanjšal obseg dela. Anton Dimc meni, da je sindikat kmetijstva in živilske industrije dobro postavljen, in da so tudi v vodstvu pravi ljudje. Sindikat piodjetja je po njegovem mnenju treba ohraniti, saj ga tvorijo vsi delavci. Po Dimčevem mnenju pa bi morali v pripravah na kongres svobodnih sindikatov spremeniti sestavo predsedstva. Vanj naj bi prišli predsedniki sindikatov dejavnosti. Takšnemu predsedstvu pa naj bi pomagala močna strokovna služba. Po končanem pogovoru sva se z Antonom Dimcem oglasila še pri direktorju Lojzetu Deželaku, ki je za DE povedal: »Strpnost in pripravljenost za pogovor sta ključ za normalne odnose s sindikatom. Vsaka prenapetost na eni lahko izzove nepremišljene reakcije z druge strani. S sindikatom smo ustvarili medsebojno zaupanje, ki se kaže tudi v sestavi nadzornega sveta. Kolinska je stara firma, ki ne prenese hitrih sprememb, zaradi lastninjenja se poslovanje ne bo bistveno spremenilo. Moj lastniški delež je tolikšen, kot je moja plača v primerjavi s plačami drugih delavcev. Obvezal sem se, da bom vsako leto vplačal še po eno plačo. Dobro podjetje smo zato, ker dobro gospodarimo. Delamo brez kreditov. Smo tehnološko, proizvodno marketinško in finančno uspešni. Grdo se gledamo le, če zaloge narastejo čez dogovorjeni obseg. Položaja Kolinske po vključitvi v Evropsko unijo si ne znam predstavljati. Prepričan sem, da popolna liberalizacija ni mogoča. Države Evropske unije se med seboj zelo razlikujejo. Zaradi slabih izkušenj iz Jugoslavije se bojim zlasti splošne zakonodaje. Ker v Sloveniji še velja jugoslovanska carinska zakonodaja, so proizvajalci olja bolj zaščiteni kot mi, ki delamo majonezo. Kot veste, pa nam olja primanjkuje. Konec vojne v Jugoslaviji bi nam prinesel le »smetano«. Pred leti smo tam iztržili polovico dohodka. Na Hrvaškem in v Makedoni ji ustvarjamo le 20% tega, kar smo imeli v Jugoslaviji. Pripravljamo nove programe. Napadli bomo tako tujo kot domačo konkurenco. Franček Kavčič Delavke v moderni proizvodnji 15. septembra 1994 IT-- 27. SEPTEMBRA SE DOBIMO V MARIBORU Organizatorji protestnega shoda, ki bo konec meseca v štajerski prestolnici, so pripravili obsežen scenarij. Dogovorili so se, da bodo na shod prišli skoraj vsi delavci mariborskih podjetij. Iz drugih krajev pa so napovedani posebni avtobusi. Sindikalisti bodo poskrbeli tudi za stavkovne straže, ki bodo zavarovale prireditev in preprečile morebitne provokacije. Pred protestnim shodom bo vodstvo SKEI organiziralo posvete v vseh sindikalnih območjih Republike Slovenije. Organizatorji pripravljajo tudi propagandni material. Iz njega je razvidno, da so Maribor izbrali zato, ker je tam najhujša gospodarska kriza in ker je treba probleme reševati tam, kjer so nastali. Gospodarstvo v mestu ob Dravi je po uradnih podatkih izgubilo več kot polovico delovnih mest. Iz parol, ki jih pripravljajo za shod, je razvidno, da bo pomenil prelomnico v boju SKEI za izboljšanje položaja delavcev. Mogoče bo pomagal odstraniti črne oblake, ki se zgrinjajo nad Tamom in drugimi podjetji kovinske in elektroindustrije. Aktivnosti SKEI, ki bodo v času shoda organizirali dveumo protestno stavko v vseh podjetjih v tej dejavnosti, pričakujejo podporo sindikatov, ki imajo podobne probleme. F. K. V ZAČARANEM KROGU »V družbi TAM-Bus so v ponedeljek zaposlenim izplačali akontacijo julijske plače in delavci so se vrnili na delo. Kaj to pomeni za AM-Bus?« je bilo prvo vprašanje, ki smo ga v torek opoldne zastavili odgovornim predstavnikom delavcev Avtomontaže, vedoč seveda, da dobro in zlo Mariborčanov slej ko prej prizadene tudi Ljubljačane. »Nič!« sta kot iz topa v en glas izstrelila Franci Benčan, predsednik sveta delavcev, in Peter Novak, predsednik (svobodnega) sindikata AM-Bus, d. o. o. »S tem denarjem TAM-Bus rešuje le socialne probleme svojih delavcev, skupni pa še naprej ostajajo nerešeni...« Po spomladanskem »udaru«, v katerem so delavci AM-Busa najprej »vrgli« generalnega direktorja Avtomontaže Rada Lipi-čarja, nato pa izsilili še plače za mesec januar, je proizvodnja brez kakšnih večjih prekinitev tekla vse do poletnih kolektivnih dopustov. Zdaj pa tovarna že poldrugi mesec stoji, ker nimajo denarja, da bi jo spet pognali. »Ljudje so doma na čakanju; v tovarno jih kličejo le po potrebi,« pravi v. d. direktorja AM-Busa Miha Zibel-nik in resignirano dodaja, da je najdražja tista »fabr’ka«, ki stoji. In od česa živijo ti ljudje, saj je vendar treba jesti tudi doma? »No, z ministrstev za gospodarske dejavnosti in za delo smo prejšnji teden dobili pomoč v višini 40 milijonov tolarjev, s čimer smo lahko poplačali majske plače, delavci pa so dobili na roke tudi po 10.000 tolarjev socialne pomoči,« je povedal Tone Bulc, predsednik stavkovnega odbora, »po novem« pa tudi svetovalec direktorja AM-Busa. »Še vedno pa vztrajamo pri poračunu plač za junij in julij in pri poplačilu plač za avgust. Rok se približuje,« še je v pogovor spet kategorično vključil sindikalist Novak. »Zahtevamo pa tudi izplačilo preostalega dela regresa; doslej smo ga dobili le po 15 tisočakov.« Toda, kje vzeti? »Še pred temi velikimi štrajki v Tamu smo imeli -sejo upravnega odbora, na kateri nam je predsednik poslovnega sistema Tam Maksimiljan Senica obljubil, da bodo tamovci poravnali naše terjatve, ki znašajo 5 do 6 milijonov mark,« je povedal direktor Zibelnik. »Vendar...« Ker Senica ni držal besede, so »v igro« spet stopili sindikati in stavkovni odbor in mu pisali. »Ne glede na vse dogovore, ki smo jih vršili z vami in na ministrstvu za gospodarske dejavnosti, v katerih ste nam zagotovili poplačilo terjatev in obveznosti Tam-Busa do AM-Busa, vas opozarjamo na vse posledice, ki bodo nastale v naši tovarni zaradi neizpolnjevanja vaših obveznosti. Resnici na ljubo je potrebno imeti pred seboj dejstvo, da so delavci AM-Busa (v pretežni večini) socialno ogroženi, kar bi predvsem vam kot predsedniku poslovnega sistema Tam moralo biti popolnoma jasno,« so med drugim zapisali v pismu in postavili 9. september za rok, do katerega jim morajo partnerji poravnati svoje obveznosti. Zgodilo se ni nič - razen da je Senica nepreklicno odstopil in da sta ministrstvi za delo in za gospodarske dejavnosti - kot že rečeno - s 409-milijonsko finančno injekcijo vsaj za silo pomirili delavce AM-Busa. V proizvodnih halah AM-Busa je trenutno 63 avtobusov; polovica med njimi jih je v tako imenovani končni montaži. »Pogodbe še niso stornirane, zato je v interesu obeh - Tama in nas da jih čimprej izročimo kupcem v Ameriki, na Češkem in v Rusiji. In začnemo spet služiti,« je povzel v. d. direktorja Miha Zibelnik. »Le denar za vnovičen zagon proizvodnje potrebujemo.« Medtem ko proizvodnja torej stoji, pa vodstvo AM-Busa intenzivno izvaja sanacijski program, ki naj bi bil končan do konca tega meseca. »Zaradi manjšega obsega proizvodnje se bo seveda pojavilo nekaj tehnoloških presežkov, vendar si bomo prizadevali, da s pomočjo ministrstva za delo nikogar med njimi ne bomo prizadeli,« je zgodbo o trenutnih razmerah in dogajanjih v AM-Busu zaokrožil Tone Bulc. »Zaradi negotovega položaja je firmo čez poletje zapustilo že 46 delavcev, tako da nas je na seznamu zaposlenih zdaj le še 584. Žal so odšli tudi taki, ki jih nujno potrebujemo. Zato so tri delovna mesta že deficitarna. Vendar se bomo že znašli in tako, upam, nadaljevali 60-letno tradicijo izdelovanja avtobusov...« Damjan Križnik STAVKALI SMO LE, ČE POGAJANJA NISO DALA SADOV Organi sindikata kovinske in elektroindustrije - sindikata družbe TAM, kakor tudi SKEI - sindikatov podjetij smo pri opravljanju svojih nalog postavljali na najpomembnejše mesto dogovarjanje oz. pogajanja s poslovodstvom podjetij, saj menimo, da lahko le dogovarjanje prinese najboljše rešitve. Stavka kot oblika sindikalnega boja je bila dosedaj (in bo tudi v prihodnje) uporabljena le kot skrajno sredstvo, ko so bile poprej izkoriščene vse možnosti sporazumne rešitve problema. V podjetjih poslovnega sistema TAM se že dalj časa srečujemo s problemom zagotavljanja sredstev za plače. Delavci v poslovnem sistemu TAM prejemamo plače, ki so nižje od izhodišč po kolektivni pogodbi dejavnosti in kolektivni pogodbi za podjetja poslovnega sistema TAM. Izplačilo plač pa zelo zamuja rok, določen v kolektivni pogodbi. Pri pogajanjih smo upoštevali argumente - probleme, s katerimi se srečujejo podjetja, ter pristajali na dogovore (ki so jih sprejeli tudi sodelavci, kljub veliki socialni stiski) o višini plače in terminu izplačila daleč izven okvirov, določenih v kolektivni pogodbi. Takšne dogo”ore smo sprejemali, da bi ohranili podjetje in s tem delovna mesta. Stavke delavcev smo \ ' o napovedali šele za dan po dogovorjenem terminu za izplačilo plač (in ne po dnevu izplačila, opredeljenem v kolektivni pogodbi). Organi SKEI smo stavke napovedali in izvajali vselej v skladu z zakonom o stavki saj menimo, da je le med organizirano vodenimi stavkami in ne med »spontanimi« mogoč dialog in čimprejšnja rešitev problema. Ne moremo sprejeti očitkov, da smo odgovorni za škodo, povzročeno s stavko, in s tem za ogroža- nje obstoja podjetij, kakor tudi ne očitka, da SKEI - sindikat družbe TAM in SKEI - sindikati podjetij ne »nadzorujemo stanja«. V sredstvih javnega obveščanja so bile objavljene različne številke o »presežnih delavcih« v podjetjih poslovnega sistema TAM. V SKEI - sindikatu družbe TAM ostro protestiramo proti objavljenim številkam, ki upravičeno sejejo negotovost in zaskrbljenost med naše sodelavce. Pri »obravnavanju« problematike »presežnih delavcev« zahtevamo dosledno spoštovanje postopkov, določenih z zakonom o delovnih razmerjih in kolektivni pogodbi. Med te postopke predvsem sodi seznanitev sindikata s sklepom pristojnega organa o vzrokih in strukturi presežnih delavcev (začasnih in trajnih), posebej o predlogu »programa reševanja« presežnih delavcev. Do sedaj ni bilo tako. Pripravljenost za dogovarjanje in strokovno reševanje navedene problematike smo dokazali pri reševanju problematike »presežnih delavcev« v dveh kadrovskih se-paratih (sanacijskih programov) v letih 1991 in 1992. V SKEI - sindikatu družbe TAM in SKEI - sindikatih podjetij se zavedamo resnosti problemov podjetij poslovnega sistema TAM, ki daje materialno in socialno varnost 4200 sodelavcem podjetij poslovnega sistema TAM kakor tudi 16.000 sodelavcem in njihovim družinam, ki so posredno vezani na poslovni sistem TAM. Zahtevamo, naj vsi odgovorni takoj začnejo reševati probleme v skladu s strokovnimi podlagami in naj upoštevajo naša stališča - kot organizacije delojemalcev in enakopravnega partnerja. Drago Gajzer, predsednik SKEI - sindikata družbe TAM ŽELEZARNA ŠTORE NA KOCKI V zadnji številki Gospodarskega vestnika nas v članku Mije Repovž »Železarne na kocki« zopet daje na hladno gospod Jože Hujs, predsednik upravnega odbora Koncema Slovenske železarne, pravi, da »je treba štorsko železarno takoj zapreti«. V opisovanju zakulisij dozdajšnjega ravnanja vodstva koncema, odgovornega ministrstva in predvsem vlade in parlamenta v zvezi s slovenskim mastodontom (Slov. železarne), ki samo »žre denar in je vreča brez dna«, smo v Štorah seveda, po besedah gospoda Hujsa, najbolj in prvi potrebni evtanazije, ker bo štorsko tovarno najlažje zapreti... Zakaj?! Prva navedba modrega predsednika upravnega odbora je ta, da najslabše delamoi n torej nizamo izgube iz ure v uro, iz dneva v dan. Drugi kriterij se gospodu Jožetu Hujsu zdi še bolj konkreten: pravi namreč, da bi se štorski delavci zlahka lahko zaposlili v regiji, kjer je bojda dovolj delovnih mest. Mi v sindikatu trdimo celo leto prav nasprotno in isto tudi vsa celjsko-šentjursko-šmarska občinska politična in strankarska struktura - soglasno. Vendar gospod Hujs NE ČUJE DOBRO in s svoje vame perspektive pošilja v eter mene-žerskim strukturam, katerim je Gospodarski vestnik večinsko namenjen, lažne signale in podatke. Prav ta struktura, vključno z vladno, pa odloča o naši usodi. Treba je pripraviti teren za jesenska odločanja vlade in parlamenta in gospod Hujs je v odsotnosti državnega sekretarja dr. Baniča malo »vskočil«, da se ne bi pozabilo, kdo je kdo, in da se bo vedelo, da je treba Štore žrtvovati, ohraniti pa Ravne in Jesenice. Saj razumemo, da mora gospod Hujs tudi kaj narediti za svojo veliko plačo, par-don, honorar, kajti on je upokojenec - četudi ■potvarjati podatke za slovensko javnost, torej načrtno škodovati nam vsem v Železarni Štore. Iz sindikata pa vam sporočamo, gospod Hujs: spet bomo dvignili hudiča v obrambo naših svetih zakonskih in ustavnih pravic in zakurili Vam in vsem drugim krojilcem naše usode, da bo zasmrdelo do nebes. Štorjani že vse predolgo vemo, da je Koncem s svojim upravnim odborom vred za nas ena sama izguba in nesreča. Škodljiva institucija, kjer vi fantje služite denarce, ki jih ne zaslužite, za nas v Štorah pa se je v tej besedi združilo vse: od strahu do mržnje... To imamo povedati za začetek mi, poglejmo pa še dobesedni komentar g. Marolta na omenjeni članek: »Slovenske železarne so dobile na razpolago za 72 mio DEM garancij za najemanje kreditov za obratna sredstva. Za jeklarsko proizvodnjo smo v Štorah prejeli ca. 10 mio DEM oz. letos le 1,3 mio DEM. medtem ko sta ostali dve železarni zato konjukturna gibanja lahko prej izkoristili, smo se v Štorah usposobili za normalno poslovanje šele v maju. Od takrat do danes teče proizvodnja po načrtu, s septembrom - po dopustih v tujini, pa je normalna tudi odprema oz. realizacija. Podjetje Sofres je svoje ocene glede perspektivnosti Štor delala na osnovi prodajnega asortimana, ki naj bi leta 1994 imel povprečno prodajno ceno 558 DEM/tono in leta 2000 574 DEM/tono. Naš prodajni miks jekel: za kovanje, za vzmeti, za strojegradnjo in ca. 10% tudi za zahtevnejše betonsko železo, je že v juniju, pred doseženimi podražitvami za ca. 10 do 15%, znašal 701 DEM/tono. Ob več kot 25-odstotni razliki pri oceni doseganja povprečnih prodajnih cen na domačih in predvsem na tujih trgih, je ocene glede perspektivnosti in možnosti Jekla Štore treba najmanj še enkrat preveriti in jih tudi korigirati.« Iz informatorja SKEi družb Železarne Štore BOJI MARJANA PIRCA Z JOŽETOM D0H0VNIK0M <« > Poslovodstvo Litostroja je ta teden pri Dušanu Semoliču protestiralo zaradi obvestil, ki jih je na Litostrojeve oglasne deske obesil Valter Žavec, sekretar SKEI za ljubljansko območje. Faksimile obvestila objavljamo v posebnem okvirju. Bralcem prepuščamo, naj sami uganejo, kaj je razburilo Litostrojevo vodstvo. Povedati pa moramo, da se je namestnik dr. Duhovnika uradno obrnil le na predsednika svobodnih sindikatov in ne na sindikat, ki deluje v njegovi tovarni. Razumeli bi ga, če bi tako ravnal v času, ko so sindikati bili le podaljšana roka edine družbenopolitične organizacije. Razumeli pa bi tudi odstranjevanje Zavčevega obvestila, ki meče slabo luč na poslovodstvo Litostroja. Prejšnji teden se je sestala tudi konferenca SKEI koncema Litostroj. V njenih zaključkih piše, da bo treba preveriti, če so delavci resnično zadovoljni s plačami in delovnimi razmerami. Tako nam- reč trdijo nekateri vodilni delavci, ki SKEI očitajo, da povzroča nemire med delavci. Konferenca je tudi ugotovila, da je delo v SKEI zelo naporno in da presega moči nekaterih sindikalnih zaupnikov. Ti so zato dojemljivi za pritiske vodstva. Konferenca je zato sklenila, da je treba razčistiti odnose med sindikalnimi zaupniki. Udeleženci konference so so ugotovili, da bo SKEi še naprej močan le, če bo enoten. Le v tem primeru bo lahko učinkovito ščitil interese članstva. V TPO pa bo SKEI organiziral članski sestanek, ki naj bi razjasnil dileme sindikalne organiziranosti v tej družbi glede na statut SKEI. Od vodstva koncema pa SKEi zahteva program lastninjenja in listine za razliko do 100-odstotnih plač po KP. Če vodstvo tega ne bo naredilo, bo SKEi uveljavljal pravice delavcev po sodni poti. F. K. ZADEVA: CMEJ EV ANO E SINDIKALNE SVOBODE Zaradi kršenja 76. člena Ustav« RS, ki določa, da je ustanavljanje in delovanje sindikatov ter včlanjevanje vanje svobodno, obveščam vse član- SKEI v koncernu Litostroj, da smo na območnem odboru v fazi zbiranja dokumentacije za tožbo. Zato pozivam naše člane, da se oglasijo na sedežu območnega odbora, lahko tudi ob sredah popoldne od 16. do 18. ure. Njihova pričevanja bomo kot dokumentirane dokaze o postopkih v zvezi z izčlanJevanjem iz SKEI predložili sodišču. Zadevo bomo po potrebi predhodno tudi publicirali. Mnenje članov območnega odbora je, da predsedniku koncerna njegovi neposredno podrejeni ne svetujejo ustrezne postopke, sicer rušenje SKEI v koncernu Litostroj ne bi mogla biti prioritetna naloga vodstva. Člane SKEI koncerna Litostroj tudi obveščam, da mi je na 1. konferenci SKEI. dne 8. 9. 199^ bilo naloženo, da pošljem Inšpektoratu za delo pri Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve pobudo za inšpekcijski nadzor nad izvajanjem zakonov in drugih predpisov, kolektivnih pogodb in splošnih aktov, ki urejajo delovna razmerja, plače in druge prejemke iz delovnega razmerja. V konkretnem primeru zaradi oblikovanja plač mimo kolektivne pogodbe dejavnosti in pogodb o zaposlitvi delavcev ter drugih zapadlih terjatev delavcev, kar je bilo že vse navedeno v zapisniku 83. seje 10 SKEI koncerna Litostroj, ki je bila dne 9 . 8. 1992*. Omenjene zahteve- so podali zaposleni v Tovarni Industrijske opreme že v januarju in marcu tl. Prosim, da se poziv objavi na vseh oglasnih deskah v koncernu Litostroj v trajanju najmanj 8 Lep pozdrav! /o 1 kretar: Iter Z % m /Ci,of/ Sindikat kovinske in elektroindustrije Seminar v Bratislavi Predstavniki SKEI Slovenije se bodo udeležili večdnevnega seminarja v Bratislavi, ki ga organizirata Mednarodna organizacija dela (MOD) in Mednarodno združenje kovinarjev (IMF). Tema seminarja na katerega so povabljeni kovinarski sindikati Srednje in Vzhodne Evrope, »Industrijska in regionalna politika ter organizacija dela.« O industrijski politiki in ustvarjanju delovnih mest bo govoril gospod John Evans, generalni sekretar OECD. Z industrijsko politiko v azijski regiji bo prisotne seznanil Muqjada iz oddelka za strategijo zaposlovanja (MOD). O izkušnjah Evropske skupnosti (EU) in strukturni industrijski politiki bo govoril Stuart Holland, direktor ARIES-a (Raziskovanje v ekonomiji in družbi) iz Londona. Izkušnje Evropske unije o udeležbi sindikatov v industrijski politiki bosta posredovala Peter Coldrick, sekretar Evropske konfederacije sindikatov iz Bruslja in Peter Senft, sekretar IG Metali iz Berlina. O organizaciji dela bo predaval Peter Untenveger, predstavnik IMF iz Ženeve. O odnosih med delojemalci in menedžmentom, plačah in produktivnosti bosta spregovorila G. B. Kyloh in D. Vaughan-Whitehead, predstavnika MOD iz Budimpešte. O industrijski politiki na Češkem in na Slovaškem bodo govorili Radomir Sabela, podpredsednik Ministrstva za industrijo in trg Češke republike dr. Peter Magvasi, Minister za gospodarstvo Slovaške Republike in dr. Ljudmila Gajdosikova, državna sekretarka Ministrstva za delo in socialno področje Slovaške republike. Na vidnem mestu v programu seminarja je tudi predavanje dr. Iva Baniča, državnega sekretarja za industrijo Republike Slovenije. O seminarju bomo podrobneje poročali.v naslednji številki Delavske enotnosti. Albert Vodovnik v Berlinu V okviru mednarodnega sodelovanja se je delegacija SKEI pod vodstvom predsednika Albert Vodovnika udeležila večdnevnega posveta v Berlinu. Posvet je potekal v organizaciji IGM Nemčije. Udeležile so se ga delegacije Srednje in Vzhodne Evrope kakor tudi predstavniki sindikatov kovinarjev, elektroindustrije in energetike bivše Jugoslavije. Osnovna tema posveta je bila »Izkšnje EU v industrijski politiki«. Organizatorji so se še posebej zavzeli za sodelovanje med sindikalnimi organizacijami vseh udeležencev posveta. Na posvetu so sodelovali vidni predstavniki IGM Nemčije in strokovnih in političnih institucij Zahodne, Srednje in Vzhodne Evrope. Obljubili so vso strokovno in drugo pomoč sindikalnemu gibanju v državah udeležencev posveta. Vladimir Bizovičar sekretar RO SKEI Slovenije ZDRAVSTVENI DELAVCI SO TEKMOVALI OB KOLPI Na otvoritvi sta imela glavno besedo Branko Matkovič in Toni Gašperič. Prvi velja za enega najmlajših slovenskih županov, menda je tudi najlepši. Matkovič je tudi državni svetnik in torej kolega Eriha Šerbca, predsednika sindikata, ki je v Belo krajino pripeljal skoraj 200 Štajerk in Štajercev. Gašperič je ravnatelj osnovne šole v Podzemlju, bolj znan pa je kot humorist iz Bele krajine. Matkovič je bojevitim tekmovalcem za začetek povedal, da tisti, ki še niso bili v Beli krajini, niso pravi Slovenci in da morajo to pomanjkljivost čimprej odpraviti. Toni Gašperič pa je zatrdil, da je Bela krajina slovenska Florida in ne Kosovo, kot mislijo nekateri. Toni je nekaj nakladal tudi o sindikatu, ki, tudi najnaprednejši, delavcem ne more pomagati do višjih plač. Udeležence iger je opozoril na lepote Bele krajine in človeško pohoto. Ker vsega nismo razumeli, smo ga zaprosili za poseben sestavek o sodobnih sindikatih, ki ga objavljamo v posebnem okvirju. Sindikat zdravstva in socialnega skrbstva Slovenije je konec prejšnjega tedna organiziral prve športne igre zdravstvenih delavcev. Na igriščih OŠ Metlika in drugih tekmovališčih so se pomerile sindikalne ekipe: doma starejših občanov Črnomelj, Zdravstvenega doma Slovenska Bistrica, Doma za varstvo odraslih iz Velenja, Zavoda dr. Marjana Borštnarja iz Dornave, zdravstvenega doma Lenart, zdravstvenega doma Maribor, splošne bolnišnice in zavoda za zdravstveno varstvo Maribor. Sindikalisti v očeh Belokranjcev_______________________________________ Verjemite, da obstajajo ljudje, ki ob šankih in na drugih zbirališčih intelektualcev jasno in glasno govorijo, kako so zdajšnji sindikati še najbolj podobni krompirju. Vse, kar je vrednega, pravijo, je pod zemljo. Gre, to je čutiti, za nepoznavanje vloge in dela po »vikendvojni« nastalih sindikatov. Ti imajo vsekakor višje in vsebinsko bogatejše zastavljene cilje, kot jih je imel prejšnji sindikat. Mislim na tistega, ki si je pridobival simpatije v sivoželezni preteklosti, med drugim tudi s prodajo svinjskih polovic. Pred približno osmimi leti je delavska iz Beti evforično vzklikala po konfekcijskih hali: »Živel sindikat, ki je pripravljen zaklati polovico prašiča za mojo ozimnico!« Sindikat vzgoje in izobraževanja, v katerega sem včlanjen, me je lani ob koncu šolskega leta namukal, da sem skupaj s kolegi štrajkal tri dni. Sedeli smo v zbornici, buljili v strop in kovali načrte, kaj vse si bomo kupili s povišano učiteljsko plačo. Pa je bilo veliko grmenja in malo dežja. Prosvetarski sindikat nam je priboril osemsto tolarjev več na mesec in za najmanj deset let zamere pri starših in drugih neučiteljskih prebivalcih Slovenije. Le-ti so nam očitali počitnice, petinštirideset minut dolge ure, doktor Rugelj pa še prekajenost, zamaščenost, lenobo in udinjanje alkoholu. Slovenski vladi je predlagal zamenjavo vseh debe-loritih in nesposobnih učiteljic, ki s svojim slabim zgledom vlečejo mularijo v moralni, intelektualni in fizični propad. Vse to sem moral požreti za osemsto tolarjev na mesec! V gnili preteklosti nam je sindikat zamašil usta s sindikalnim izletom, s kranjsko klobaso, zeljem in pol litra vina, pa še s Henčkom na zabavi ob 8. marcu, dnevu žena... Zlatorumena in plodna jesen se je privlekla v deželo. Sindikati so v novih rekelcih v novih hlačah in v svežih kravatah. Ljudstvo pa je še vedno v starih oblekah in v starih navadah. Domala polovico Slovenije drvi te dni v Belo krajino. Človek bi nehote pomislil, da so na sončni strani Gorjancev doma vsi nekdanji kranjski sindikalni zastopniki, še več, da bivajo, tu Vsi bivši podalpski sindikalistični veljaki. Kajti Micke in Janezi se vozijo proti mejni reki Kolpi - po ozimnico. Po brezplačen krompir, zelje, jabolka, korenje, koruzo in podobno. K prislovično prijaznim sorodnikom, k ljudem, ki jim oblast teh. pridelkov še ni plačala s 5. maja 1945 ustanovljeno vlado Ajdovščini. Saj veste: Bela krajina je bila zibelka partizanstva. Čakam samo še na to, da bo kakšna delavka na začasnem čakanju na delo zatulila: »Čas je, da zakoljete celega prašiča!« Toni Gašperič Dvodnevno druženje mladih zdravstvenih delavcev je poleg nogometa, odbojke, košarke in tenisa obsegalo tudi manj tekmovalne športne oz. družabne igre, kot je tek v vrečah, vlečenje vrvi, pikado in ribolov. Organizatorji so po zaključku iger ugotovili, da so največ točk zbral:'. predstavniki zdravstvenega doma Maribor. Za njimi pa so se uvrstili splošna bolnišnica Maribor, Dornava, Lenart, Velenje, povsem na repu pa so bili predstavniki iz Črnomlja. Boji mladih razgretih tekmovalcev v Metliki in Podmostku so povzročili veliko dela tudi reševalcem. Mavčni oklep sta dobili dve nogi in dve roki. Tudi eno oko je prejelo nekaj tujkov. Evidence drugih psihičnih težav pa organizatorji niso vodili. Za poškodovance je poskrbel dr. Borut Sikovec iz Novega mesta. F. K. in S. B. Tekmovanje je vodila številna ekipa pod vodstvom Badiše Tomiča (prvi na desni). Za prazne želodce je poskrbela Iskra iz Semiča, tudi kamp v Podmostku je v njeni lasti. Predlog postopnega približevanja izhodiščne plače za negospodarske dejavnosti izhodiščni plači v gospodarstvu Skupna izjava pogajalskih skupin sindikatov negospodarskih dejavnosti in Vlade Republike Slovenije, ki je priloge k letošnjemu aneksu h kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti, zavezuje obe strani k dogovoru o dinamiki postopnega približevanja izhodiščne plače negospodarskih dejavnosti izhodiščni plači v gospodarstvu. Sindikati smo vladi posredovali predlog za takojšnja pogajanja o uresničevanju navedene priloge v dopisu z dne 6. 7. 1994. Vlada je v svojem dopisu z dne 21. 7. 1994 menila, da je naš predlog utemeljen, in predlagala pričetek teh pogajanj v začetku meseca septembra. Sindikati podpisniki kolektivne pogodbe predlagamo takojšen pričetek pogovorov, da bi se do dogovorjenega roka. do 1. 10. 1994, dogovorili o postopnem približevanju izhodiščne plače negospodarskih dejavnosti izhodiščni plači v gospodarstvu. Predlog sindikatov za začetek pogovorov in za dogovor je: 1. Izhodiščna plača za I. tarifni razred v negospodarskih dejavnostih se postopno približa najmanj 95 % izhodiščne plače za I. tarifni razred po kolektivni pogodbi za gospodarstvo. 2. Postopek približevanja se prične 1. 1. 1995 tako, da tega dne prične veljati izhodiščna plača za negospodarske dejavnosti v višini najmanj 83 % izhodiščne plače po kolektivni pogodbi za gospodarstvo. Nadaljnje približevanje izhodiščne plače je trimesečno: - 1. 4. 1995 na najmanj 86 %, - 1. 7. 1995 na najmanj 89 %, - 1. 10. 1995 na najmanj 92 % in - 1. 1. 1996 na najmanj 95% izhodiščne plače po kolektivni pogodbi za gospodarstvo. Predlog temelji na skupni ugotovitvi sindikatov in vlade, da bi morali biti izhodiščni plači v gospodarstvu in negospodarstvu načeloma enaki. Za največ 5 % nižja izhodiščna plača v negospodarstvu je utemeljena z dejansko različnostjo delovnopravnega statusa in plačnega sistema med gospodarstvom in negospodarstvom. Sedanja razlika pa je prevelika, saj znaša izhodiščna plača v negospodarstvu (27.918 SIT) komaj 76,92% izhodiščne plače v gospodarstvu (36.294 SIT). V predlogu postopnega približevanja je že upoštevana zahteva, na podlagi aneksa, za 4-odstotni dvig izhodiščne plače v negospodarstvu od 1. 7. 1994, kar bi trenutno znašalo 80 % izhodiščne plače v gospodarstvu. Vinko Kastelic, za pogajalsko skupino sindikatov negospodarstva Člani sindikata delavcev bank in hranilnic so prejšnjo soboto prišli na pohod v Logarsko dolino. V lepem vremenu se je na tem lepem koščku Slovenije zbralo 1.200 pohodnikov, ki so obiskali tudi Rinko, Okrešelj in Klemenčo jamo. Po opravljenem pohodu so se bančniki gostili in družili v kampu Logarska dolina, kjer so dobili tudi srnin golaž. Podoben pohod bodo skušali organizirati tudi prihodnje leto. Tudi publika je bila »na višini*. Fotograf je v objektiv ujel navijačice nogometašev iz Maribora. Športne igre in druženja članov »najlepšega sindikata«, kateremu predseduje Erih Šerbec, je pomagal organizirati tudi Jožef Kočevar, predsednik svobodnih sindikatov v Beli krajini. Med številnimi športnicami je izstopala mladenka iz Lenarta. Videli smo jo med odbojkaricami in tenisa-čicami. V moškem moštvu iz Lenarta je odstopala po obvladovanju žoge. Ker njeni igralci niso izkoristili njenih podaj, je ta ekipa ostala na zadnjem mestu. Ženska ekipa iz Lenarta pa je seveda po njeni zaslugi zmagala. V odmoru med kosilom je topla Kolpa privabila tudi nekaj kopalcev. Mladi plavalni strokovnjak je oblečeni kolegici pomagal premagati strah pred hitro tekočo Kolpo. Sindikalna lista Prvi del Dnevnice - cela dnevnica (nad 12 do vključno 24 ur odsotnosti) - polovična dnevnica (nad 8 do 12 ur odsotnosti) - znižana dnevnica (od 6 do 8 ur, če se potovanje začne dve uri pred začetkom delovnega časa in konča dve uri po njem) / Kilometrina (od 1. 8. 1994 dalje) Ločeno življenje Prenočišče se izplačuje po predloženem računu, skladno z navodilom na potnem nalogu. Če na nalogu ni drugače določeno in delavec ne predloži računa, ima pravico do povračila v višini Regres za prehrano KAJ DELAJO september 1994 1.461 22 28.550 1.259 6.078 Drugi del V prvem delu sindikalne liste smo objavili zneske materialnih stroškov. V drugem pa objavljamo povprečni osebni dohodek za obdobje od aprila 1994 do junija 1994 kot osnovo za uveljavljanje pravic iz neposredne skupne porabe. Povprečni osebni dohodek v gospodarstvu Slovenije od aprila 1994 do junija 1994 znaša 55.591 tolarjev. 1. Jubilejne nagrade - za 10 let 27.796 - za 20 let 41.692 - za 30 let 55.591 2. Nagrada ob upokojitvi 166.773 3. Solidarnostne pomoči 55.591 Vir: podatki Zavoda RS za statistiko %v \v S: i ::::: ••v i X\ 55 V PLANIKI JIM JE DOVOLJ ZATEGOVANJA PASU »Ali ste zamenjali službo?« je ondan postal radoveden mesar na Planini, ko je Majda Vidic, sindikalna zaupnica v montaži modne obutve, namesto običajnih rebrc naročila malo boljše meso. »Ne, ne, še vedno sem v Planiki,« se mu je grenko nasmehnila, »le doma bomo praznovali, pa moram dati na mizo kaj boljšega kot običajno... w republ ielrih nrihnrih ISKin UU KAJ DELAJO i Ši 55 55 5$: Sindikat delavcev gostinstva in turizma :$! Najprej srečanje, potem kongres • Sindikat delavcev gostinstva in turizma Slovenije organi- g:; žira 3. srečanje delavcev gostinstva in turizma Slovenije, ki bo v petek, 23. septembra 1994 na Lisci (pri Sevnici). Program srečanja bo sindikatom podjetij posredovan na podlagi prijav, ki jih pričakujemo najpozneje do 15. septembra 1994 (sindikatom podjetij so bile prijavnice že posredovane). Predsednike prosimo, naj zagotovijo čim večjo udeležbo. • Sindikate podjetij obveščamo, da smo natisnili brošuro KOLEKTIVNA POGODBA ZA DELAVCE V GOSTINSTVU IN TURIZMU, ki jo lahko naročite po telefonu (061) 317-983, pri Alenki Gajski. • Ker si posamezni poslovodni delavci različno razlagajo 14. člen panožne kolektivne pogodbe o delovnem času, je predsedstvo Sindikata delavcev gostinstva in turizma Slovenije sprejelo naslednji sklep: Kolektivna pogodba dejavnosti gostinstva in turizma je po sklepu Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve o regi- g:: skega sveta, v kateri prevla-straciji kolektivne pogodbe vpisana v register kolektivnih po- g:j dujejo vodilni delavci pogodb, z datumom 7. 12. 1993, pod zap. št. 34, in št. spisa 55: S .V. :•$ Ivi vi; Ivi 55: •Iv & .v. .v. 55 55: Finančni položaj Planike se je v zadnjem času sicer izboljšal, saj podjetje nič več ne posluje z rdečimi številkami; zato pa se poslabšujejo notranje razmere, ker je nekaj nad 3.000 zaposlenih čedalje bolj nezadovoljnih z nizkimi plačami. Najnižje namreč dosegajo le 86 odstotkov plače po splošni kolektivni pogodbi! Tako je bila povprečna plača v proizvodnji za maj 36.243 tolarjev, od tedaj pa se ni povišala. Nekateri delavci pa dobijo komaj toliko, kot je zajamčeni osebni dohodek (19.600 tolarjev), čeprav delajo poln delni čas in čeprav stoodstotno dosegajo normo. Kot nam je povedal Dušan Valand, profesionalni predsednik 2.300-članskega sindikata podjetja Planika, si sindikat že nekaj časa prizadeva, da bi plače povišali in jih uskladili s kolektivno pogodbo. Konec julija so se naposled z vodstvom podjetja le dogovorili, da bodo do konca letošnjega leta pri plačah dosegli 100-odstotno vrednost, določeno v splošni kolektivni pogodbi. Toda pogajalska skupina delav- V predlogih, ki jih je tovarniški sindikat 5. t.m. posredoval delavskemu svetu, je tudi zahteva po izplačilu razlike regresa. Doslej so ga namreč dobilil le po 30.000 tolarjev. »Pogajanja o višini regresa smo začeli že aprila. Glede na stanje v panogi smo zahtevali vsaj minimal- »Julija smo se spet sestali z vodstvom. Zahtevali smo isto, dosegli pa, da so nam 28. julija izplačali po 30.000 tolarjev kot prvi del regresa. Razliko pa da naj bi dobili enkrat do konca leta. Seveda, če bo denar...« Denar pa očitno je, so med gom: »Razliko regresa, ki znaša 14.000 tolarjev neto do minimuma po SKP, naj se izplača v dveh obrokih po 7.000 tolarjev tako, da se prvi obrok izplača do konca meseca septembra ali najkasneje do izplačila osebnega dohodka za mesec september, drugi obrok pa najkasneje do božičnih praznikov.« Pa je pogajalska skupina spet odkimala. »Pomočnik direktorja Stane Boštjančič nam je celo zabrusil, naj kar štrajkamo, češ, saj bodo ta-kratko tako ali tako spet potegnili delavci,« se tega sestanka spominja Majda Vidic, sindikalna zaupnica v montaži modne obutve, in pikro pripominja: »Saj kar ne morem verjeti, da je ta gospod pred- I i 1 I I I S i i I $ i 55 % :v: 55 Nekatera vprašanja o izvajanju zakona o sodelovanju delavcev pri upravljanju (I) KJE IN KDAJ UVELJAVITI ZAKON Zakon o sodelovanju delavcev pri upravljanju velja že dobro leto, vendar bo dobil rasnično veljavo šele, ko bo proces lastninjenja podjetij končan. V pogojih (še vedno) družbene lastnine in podjetniške organiziranosti seveda formalno še vedno velja samoupravljanje; kljub izjemno velikim pooblastilom direktorjev podjetij, mora vse najpomembnejše odločitve sprejemati delavski svet. Seveda tu ni prostora za svet delavcev. Drugače je v družbah (delniških ali družbah z omejeno odgovornostjo), in sicer ne glede na lastninsko strukturo. Tudi v tistih družbah, v katerih je pretežno ali v celoti družbena lastnina, je smotrno izvoliti svete delavcev, če delavci dosedaj niso imeli svojega organa. Taka odločitev je še zlasti pomembna zaradi sprejemanja programov lastninjenja; v družbi ga namreč sprejema upravni odbor, in če ni sveta delavcev, delavci formalno nimajo možnosti sodelovati pri pripravi in sprejemanju programa lastninjenja. Iz izkušenj vemo, da se je v preteklosti kar nekaj podjetij poskušalo preoblikovati v družbe prav zato, da bi delavcem preprečili, da bi odločali o najpomembnejših vprašanjih poslovanja in razvoja. * lili OČI £ lili 0FB3 * 3. S Oiil ih Morda je eno osrednjih vprašanj v tem času, pomembno tudi za aktivnosti sindikata, kje in kdaj uveljaviti zakon o sodelovanju delavcev pri upravljanju in izvoliti svet delavcev. V praksi je več različnih pravnih situacij: 1. V družbenem podjetju deluje delavski svet kot organ upravljanja do vpisa lastninskega preoblikovanja podjetja v sodni register. Sele z vpisom v register so izpolnjeni pogoji za izvolitev sveta delavcev. Podlaga za vpis v sodni register je med drugimi tudi akt o lastninskem preoblikovanju podjetja, ki mora imeti vse značilnosti statuta, če se podjetje pravnoorganizacijsko preoblikuje v delniško družbo oz. pogodbe o ustanovitvi, če se podjetje pravnoorganizacijsko preoblikuje v družbo z omejeno odgovornostjo. Močno je vprašljivo izvoliti svet delavcev, še preden je dokončan postopek lastninskega preoblikovanja. Svet delavcev namreč prej ne more začeti delovati, ker niso izpolnjeni pravni pogoji za njegovo delovanje. Smiselno pa bi bilo, da postopki za izvolitev sveta delavcev, ki so podrobno določeni v zakonu o sodelovanju delavcev pri upravljanju, stečejo, ko je v podjetju zaključen postopek lastninjenja in podjetje zaprosi agencijo za soglasje za vpis v register. Po določbah zakona o gospodarskih družbah se organi v družbah izvolijo oz. imenujejo v 90 dneh, ko je postopek lastninskega preoblikovanja končan. 2. V družbah, v katerih je družbeni kapital, se svet delavcev izvoli, če so pogoji iz zakona izpolnjeni in če se delavci na zboru delavcev odločijo za izvolitev sveta Piše: Gregor Miklič delavcev. Te družbe so dolžne opraviti proces lastninskega preoblikovanja po zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij, vendar sveti delavcev v teh družbah potem, ko je družbeni kapital olastninjen, lahko nadaljujejo do izteka mandata. Vse seveda pod pogojem, da v družbi ni takih sprememb, ki bi zahtevale nove volitve. Povedano velja, če v družbi ob uveljavitvi zakona o sodelovanju delavcev pri upravljanju ni bil izvoljen delavski svet kot organ, ki predstavlja delavce. Tak delavski svet je namreč po zakonu nadaljeval delo kot svet delavcev. 3. V družbah v zasebni lastnini ni prav nobenih ovir za izvolitev sveta delavcev. Te družbe se morajo uskladiti z zakonom o gospodarskih družbah do 31. decembra 1994, vendar to ne posega v pravice delavcev, da izvolijo svet delavcev. V zvezi z volitvami sveta delavcev je treba opozoriti še na dvoje: 1. Zakon o sodelovanju delavcev pri upravljanju se neposredno izvaja in ni potrebno nobeno vnašanje določb o svetu delavcev v statut (delniške) družbe ali pogodb o ustanovitvi družbe (z omejeno odgovornostjo ali druge), ali v druge splošne akte družbe. Z dogovorom med svetom delavcev in delodajalcem pa se lahko podrobneje oz. ugodneje, kot določa zakon, uredi sodelovanje delavcev pri upravljanju, lahko pa se določijo tudi drugi načini sodelovanja delavcev pri upravljanju. 2. Vse, kar je povedanega o svetu delavcev, seveda velja za delavskega zaupnika. Svet delavcev se namreč voli v družbah, kjer je zaposlenih več kot 20 delavcev z aktivno volilno pravico, delavski zaupnik pa v družbah z manj kot 20 delavci z aktivno volilno pravico. vX 55: 5$ I Illv | Celje, izpostava Žalec 55: To bo hec! 55 Pod pokroviteljstvom mag. Dušana Semoliča bo 1. oktobra I v Preboldu II. tekmovanje v tenisu za profesionalne kadre, 555 zaposlene na vseh ravneh organiziranosti ZSSS. Zadnji rok za $5: prijave je 28. september. Druge »podrobnosti« pa po teletonu ji (063) 702-211 ali 711-332. | Zasavje 555 »Steklo in svetloba ’94« 5j:j5 Sindikat Steklarne Hrastnik vabi vse svoje delavce in upoko-555 jence na tradicionalni praznik steklarjev, ki se bo začel v so-:j:j5 boto, 17. t.m. ob 10. uri v športni dvorani na Logu pod geslom •55 »Steklo in svoboda ’94«. V prvem delu praznovanja namerava :j:j: predsednik sindikata Soniboj Knežak s sodelavci seznaniti go-55: ste - med njimi bo tudi predsednik vlade dr. Janez Drnovšek 55: - z razreševanjem krize, v kateri se je pred dobrim letom znašla :jx hrastniška Steklarna in o sanaciji podjetja, pri kateri je tvorno 55: sodeloval tudi njegov sindikat. Sledil bo zabavnejši del, ki ga bo :j:j: vodil Bogdan Barovič, za dobro razpoloženje pa bo poskrbel 55 ansambel Veter. Pridite, ne bo vam žal! |Ptuj 55: Zbor »starih borcev« .V. ijijij Aktiv sindikalnih aktivistov Ptuj vabi svoje člane na 2. de-:j:j:j lovni zbor ’94, ki bo v torek, 20. t.m. ob 13. uri v Delavskem 55 domu Franca Krambergerja v Ptuju. Osrednjo pozornost name-•jijij ravajo posvetiti razpravi o novem statutu in programu ZSSS. 5:5 V nadaljevanju se bodo seznanili z najnovejšimi informacijami •jijij s področja pokojninsko-invalidske zakonodaje, na koncu pa se ijiji bodo dogovorili še za oktobrski izlet. Mv v san inctnir 1U51U| uh Sil m ika tih | Sindikat delavcev tehničnih preglednv 55i V izbrani družbi :|:l! Generalni predsednik Sindikata delavcev tehničnih pregledi: dov Slovenije (SDTP) Alojz Lakner nam je z veseljem sporočil, sednik’ Stranke demokra- | I je Ministrstvo za ddo, družino in sociaine zadeve določilo Plače mnogih delavcev Planike so premajhne, da bi lahko obuli svoje družine v superge, ki jih izdelujejo... •V. :::> :•:•: :» •Iv •::i: •Iv >>: vil •Ivi 55 :W i Si S: 141-37-93, ter objavljena v Uradnem listu Republike Slovenije, št. 69/93, z dne 23. 12. 1993. Torej, rok za prehod na 40-urni delovni čas je bil 1. 7. 1994. V letu 1994 se je usklajevala samo tarifna priloga h kolektivni pogodbi. V navedenem uradnem listu je bila res objavljena panožna kolektivna pogodba v celoti, kar pa ne pomeni, da je rok za uskladitev 14. člena podaljšan. Predsedstvo Sindikata delavcev gostinstva in turizma Slovenije poziva vse sindikate podjetij, ki imajo navedeni problem, naj nemudoma obvestijo republiški sindikat delavcev gostinstva in turizma ali pa svojo območno organizacijo. • V sindikatu gostinstva in turizma se pospešeno pripravljamo tudi na 2. kongres Sindikata delavcev gostinstva in turizma Slovenije, ki bo 7. novembra 1994 v Ljubljani.^ Sindikate podjetij prosimo, naj se dejavno vključijo v priprave in evidentiranje kandidatov za vodstvo republiškega sindikata. Mihael Zver, sekretar Sindikat komunalnega in stanovanjskega gospodarstva Do skupščine še teden dni Vabila z obsežnim gradivom za skupščino Sindikata komunalnega in stanovanjskega gospodarstva Slovenije, sklicano za 22. 9.1994 so že razposlana. Vabljenih je 45 delegatov območnih odborov in organov sindikata ter kandidati za funkcije, in gostje. Obravnavali bomo poročilo za pretekli štiriletni mandat, sprejeli spremenjen statut in programske usmeritve ter izvolili 55 vodilni delavci djetja (pomočnik glavnega direktorja, odgovoren za kadrovsko področje, predsednik delavskega sveta, inžeir varstva pri delu in pravnica!), dober mesec kasneje - po končanem kolektivnem dopustu - v tak dogovor ni hotela privoliti. »Po vsem tem smo se v sindikatu odločili, da predlog za povišanje plač posredujemo kar delavskemu svetu samemu,« nadaljuje Valand. »Če pa tudi tako ne bomo dosegli svojih zahtev, bomo prisiljeni napovedati stavko...« nega po kolektivni pogodbi - torej 60 odstotkov povprečja v slovenskem gospodarstvu ali okrog 44.000 tolarjev neto. Pa so takoj odkimali, češ da ni denarja, in dodali: če bo 15.000 tolarjev, bo veliko. No, potem pa so hoteli prepoloviti še to številko,« nadaljuje Valand. kolektivnim dopustom presodili sindikalisti, ko so v Gorenjskem glasu prebrali oglas, da je Planika izplavala iz težav, in zvedeli, kako dobro da ji gre. Zato so prišli na tistem sestanku s pogajalsko skupino delavskega sveta (31. avgusta) na dan z naslednjim predlo- Svobodni Sindikati Slovenije tične prenove sko...!« V tretjem predlogu, ki ga je sindikat podjetja poslal delavskemu svetu, pa je zahteva, da naj kadrovska služba najkasneje do 31. decembra letos uskladi sistematizacijo in pogodbe o zaposlitvi za 76 delovnih mest, kakor to določa splošna kolektivna pogodba. »Za ta delovna mesta je predpisana srednješolska izobrazba, uvrščena pa bi morala biti v peti tarifni razred. So pa v tretjem, kar pomeni, da ti delavci zaslužijo najmanj za 15.000 tolarjev premalo. To je pa pri naših skromnih dohodkih že velik denar,« se je v pogovor vključila še Marija Hafner, sekretarka sindikata podjetja, in dodala, da ta delovna mesta usklajU' jejo že vrsto let - brez haska. In kaj, če bodo predlogi sindikata na delavskem svetu naleteli na gluha ušesa? »Potem bomo pa zaropotali, da se bo slišalo daleč naokrog!« so tokrat odločni Planikini sindikali-sti ■ ■ ■ Damjan Križnik ! 55 ¥:: 55 I I I 1 i 1 1 1 1 1 i Potrebujete kakšen nasvet, ki —TL««.«.. n*le delovnopravne narave, am- ODPRTI TELEFON! Pak se t^e tudi temeljnih lastninskih razmerij in civilnega prava nasploh? Pomislili smo tudi na vas! Odslej boste lahko vsak četrtek od 16. do 17.30 ure na našo telefonsko številko 313-942 priklicali odvetnika Janeza Keka iz Ljubljane in mu povedali, kaj vas teži. Odgovore bomo objavljali tudi v DE. Ne pozabite torej na številko (061) 313-942 vsak četrtek med 16. in 17.30 uro! 313-942 |:S5555555555!$555i$;$5:5iS555;:55555555555555!:5:$5:$555555555555555555555:555555$5555» 55: :*: :¥: ::::: 55: :% 55 55 V.* ::::: Si m PRAVNIK svetuje Kako uveljaviti terjatev novo vodstvo. Kadrovska komisija je na osnovi prispelih predlogov iz posameznih območij sestavila kandidatno listo. Za predsednika sindikata dejavnosti kandidirata Živojin Brkič iz Komunale Novo mesto in Alojz Terbuc iz Komunale Celje, ki je sedaj podpredsednik. Po novem statut predvideva tri odbore dejavnosti. Predsedniki teh odborov bodo še v funkciji podpredsednika sindikata dejavnosti. Za odbor komunalnih dejavnosti so kandidati: Drago Hrvatič, Zlatko Romih in Jože Štravs; za stanovanjske dejavnosti Boris Buždon in Jože Strmole, za službe varovanja pa le Boštjan Drolc. Skupščina bo izvolila nadzorni odbor in delegata za 2. kongres ZSSS. Na 1. seji ROS, ki bo takoj po končani skupščini, bomo imenovali sekretarja sindikata, za kar je še naprej predlagan Miloš Mikolič, pet člansko komisijo za statut, organizacijo in kadre in sedem člansko komisijo za kolektivne pogodbe. Določili bomo še postopek izvolitve posameznih odborov dejavnosti in število članov. Drugih stalnih organov ne predvidevamo. Miloš Mikolič, sekretar 1 I ii 55: I >¥: 555 .•.v 5S 55 55: 1 •Ivi •:•:•: :x:: Ivi •Ivi •x:: :•:•:• ::x: IvJ •Iv •x*; Upnik in dolžnik sta družbi z omejeno odgovornostjo. Upnik, ki ima denarno terjatev do dolžnika, je izvedel, da je bil dolžnik »sprivatiziran« na goljufiv način. Dolžnik je zatem že sprejel sklep o prenehanju družbe in začetku likvidacije po 372. členu v zvezi s 456. členom Zakona o gospodarskih družbah (Ur. i. RS, št. 30/ 93 in 29/94 - v nadaljevanju ZGD). Kakšne možnosti ima upnik, da pride do plačila? Če upnik meni, da so podani znaki kaznivega dejanja goljufije, naj pošlje ovadbo z vsemi razpoložljivimi podatki državnemu tožilcu. Ta bo ocenil, ali so podani znaki kaznivega dejanja goljufije ali pa kakega drugega kaznivega dejanja. Upnik bo lahko že v kazenskem postopku uveljavljal premoženjskopravni zahtevek, če je bil s kaznivim dejanjem oškodovan. (Če s privatizacijo dolžnika ni bilo vse v redu, je najbrž ukrepal tudi kateri izmed organov, naštetih v 2. odstavku 49. člena Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (Ur. 1. RS, št. 55/92 - 31/93), zlasti če mu je upnik dal pobudo na podlagi določila 3. odstavka istega člena.) Sicer pa dejstvo, da je dolžnik sprejel sklep o prenehanju družbe in začetku likvidacije, pomeni, da mora imeti dovolj sredstev za poravnavo vseh obveznosti do upnikov. Upniki morajo namreč v likvidacijskem postopku dobiti poplačane vse svoje terjatve, vključno s pripadki. Pri tem niso dolžni čakati na konec likvidacijskega postopka. Upnik, ki ima dospelo terjatev, lahko od likvidacijskega upravitelja zahteva takojšnje plačilo. Seveda se lahko zgodi, da je terjatev sporna in jo likvidacijski upravitelj prereka. V takem primeru mora upnik s tožbo dokazovati obstoj svoje terjatve Po določilu 383. člena ZGD mora likvidacijski upravitelj ustaviti postopek likvidacije in podati predlog za uvedbo stečajnega postopka, če na podlagi prijavljenih terjatev ugotovi, da premoženje družbe ne zadošča za poplačilo vseh terjatev upnikov v celoti z zakonskimi obrestmi. Iz postavljenega vprašanja bi lahko sklepali, da gre najbrž v tem primeru prav za tako situacijo. Kajti če je upnikova terjatev dospela in tudi ni sporna, postopek likvidacije ne more biti vzrok za to, da še ni prejel plačila. Če slednje drži, naj upnik spomni likvidacijskega upravitelja na že citirano določilo 383. člena in še na določila 379. člena istega zakona, ki govori o vestnem in poštenem opravljanju nalog likvidacijskega upravitelja. Nadaljnji ukrep, ki bi ga imel upnik, če se z likvidacijskim upraviteljem ne bi mogel sporazumeti, je obvestilo skupščine, ki je likvidacijskega upravitelja imenovala, in predlog za razrešitev ter imenovanje novega likvidacijskega upravitelja po 380. členu ZGD. - Stečaja ne kaže odlagati. (N. Š.) 1 1 I ! 8 1 >.::: I I I i 55 i 55 1 $ I V-i 55 15 Vprašanje: Pred pol leta sem znancu prodal 10 m3 drv, prikolico za avto, motokultivator in motorno žago za dogovorjeno kupnino 7.000 DEM. Najine dogovore sva sicer zapisala na papir, pri čemer mi je sosed zagotovil, da mi jamči plačilo z njivo, ki je zemljiškoknjižno vpisana na njega, ter da bo navedeno kupnino plačal najkasneje do 1. 7. 1994. Znanca sem sedaj že večkrat pozval, naj mi navedeno kupnino plača, vendar mi je odločno zatrdil, da trenutno nima denarja, kupljene premičnine pa je tudi že prodal. Od znancev in iz oglasa pa sem izvedel, da prodaja njivo, s katero mi je jamčil plačilo kupnine. Kaj mi je storiti, da pridem do svojega denarja? Odgovor: Ker znanec noče prostovoljno izpolniti vajine »pogodbe«, ki jo imata tudi zapisano, ga boste morali tožiti za plačilo kupnine z zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti zneska kupnine oz. tako, kot sta se dogovorila. Pri tem mora plačati stroške sodnega postopka stranka, ki j s v pravdi izgubila oziroma je izgubila v pretežni meri. V sodnem postopku boste morali dokazati obstoj vaše terjatve proti znancu (z listinskimi dokazi, s pričami oz. z zaslišanjem vas in vašega znanca), kar bo glede na povedano zelo verjetno. Na podlagi sodbe, ki jo bo izdalo sodišče, in ko bo postala pravnomočna, boste lahko proti dolžniku, to je vašemu znancu, če tudi potem ne bo plačal svojega dolga, vložili izvršbo na njegovo premoženje. Kot navajate, vam je znanec nedvoumno povedal, da denarja nima. Izvedeli ste tudi, da prodaja njivo, s katero vam je v pogodbi jamčil plačilo kupnine. Tako obstaja nevarnost, da bo znanec s svojimi ravnanji precej otežil oziroma onemogočil izterjavo. Sodišče lahko izda začasno odredbo v zavarovanje denarne terjatve, s katero dolžniku prepove odtujiti ali obremeniti svoje nepremičnine ali stvarne pravice, ki so v njegovo korist vknjižene v zemljiško knjigo, z zaz-načbo te prepovedi v zemljiški knjigi, če upnik, to ste vi, izkaže za verjeten obstoj denarne terjatve in nevarnost, da bo dolžnik sicer onemogočil ali precej otežil izterjavo, s tem da bo svoje premoženje oziroma sredstva odtujil, jih skril ali kako drugače z njim razpolagal. S samo tožbo je tako potrebno predlagati navedeno začasno odredbo, ki se vpiše v zemljiško knjigo, da velja do pravnomočne :ešitve pravdne zadeve, seveda, če jo sodišče izda. V vašem primeru in glede na vaše navedbe bi s sodnimi postopki pohitel in tako poskušal čimprej priti do poplačila dolga. Vprašanje: Sem lastnik prvega nadstropja dvostanovanjske hiše (eno stanovanje je v prvem nadstropju, drugo pa je v pritličju, katerega lastnik je sosed) s skupnim vhodom. Stanovanje uporabljam občasno, takrat v njem tudi prespim ali pa s prijatelji v njem odigramo partijo taroka, včasih pa tudi kateremu izmed njih dovolim v njem prespati. Sedaj sem opazil, da mi je sosed zamenjal kjučavnico, tako da v stanovanje ne morem. Predtem sva se nekaj sprla. V stanovanju sicer ne živim, imam pa ga opremljenega za normalno življenje. V njem je tudi hladilnik in hladilna skrinja, ki je polna mesa in zelenjave, sedaj pa me sosed ne pusti v stanovanje. Kaj naj storim? Odgovor: Vsekakor boste morali kot lastnik stanovanja svoje spore s sosedom rešiti v celoti. Ker ne vem, iz česa izvirajo, bi težko rekel, kakšne postopke je potrebno začeti. Glede zamenjave ključavnice in pa dejstva, da vas ne pusti v stanovanje, ki ste ga predtem uporabljali in imeli v posesti vi oziroma vaši prijatelji, pa lahko vložite tožbo zaradi motenja posesti. Obravnavanje tožbe se omeji samo na ugotavljanje zadnjega dejanskega posestnega stanja in nastalega motenja (posest sicer pomeni dejansko oblast nad stvarjo). Med postopkom pa lahko sodišče izda začasno odredbo po uradni dolžnosti in brez zaslišanja strank, ki se sicer uporabljajo v izvršilnem postopku. V vašem primeru tako lahko izda začasno odredbo, da vam je sosed takoj dolžan omogočiti vstop, tako da vam izroči ključe od vhodnih vrat, sicer boste ključavnico na njegove stroške zamenjali vi, če bo potrebno tudi v spremstvu uradne osebe. Pri tem morate sodišču dokazati, da se s tako začasno odredbo odvrne preteča nevarnost protipravne poškodbe, da se prepreči nasilje ali da se odvrne nenadomestljiva škoda. Povedati je treba še, da mora sodišče v skladu z določili zakona o pravdnem postopku pri določanju rokov in narokov vselej posebno paziti na to, da je treba zadevo po naravi vsakega posameznega primera hitro rešiti. DE KANAL - DE KANAL - DE KANAL - DE KANAL Zgodba o Elizabeti Nietzsche V osrčju paragvajske džungle, v Novi Nemčiji, živijo ljudje, ki se še vedno sporazumevajo v nemščini in zvesto ohranjajo način življenja in običaje, ki so jih pred celim stoletjem prinesli iz Evrope. To so plavolasi in modrooki dediči eksperimenta, ki se ga je lotila Elizabeta Nietzsche, sestra največjega nemškega filozofa Friedricha Nietzscheja. Štirinajst čistokrvnih arijskih družin je predstavljalo je- dro Elizabetine nove domovine, oddaja pa pripoveduje o življenju njihovih potomcev danes. Ko so leta 1989 odprli Nietzschejev arhiv, je na desettisoče dokumentov odkrilo nenavadno zgodbo o tem, kako sta dva evropska diktatorja - Hitler in Mussolini - manipulirala z Nietzschejevim pisanjem, da bi svojima režimoma pripomogla do legitimnosti. To je omogočila predvsem filozofova sestra Elizabeta, ki je vse življenje zastopala ideje tiste vrste, ki so pripeljale na oblast Hitlerja. Izkazalo se je, da je bila ena najmogočnejših žensk Tretjega rajha... Angleška dokumentarna nadaljevanka Zgodba o Elizabeti Nietzsche se bo začela v petek, 16. t.m. ob 21. uri na TVS 2. Na robu družbe Oddaja govori o težavah pri uresničevanju pravic invalidov v Sloveniji. Kljub ustavni pravici invalidov do izobraževanja in usposabljanja za dejavno življenje v družbi ter obljubam države, da si bo prizadevala invalide čimbolj vključevati v normalno družbo, se precej mladih, težko telesno prizadetih invalidov po končani srednji šoli daje v domove za ostarele. Tak način reševanja invalidske problematike se zdi mnogim prizadetim osebam nesprejemljiv, vendar so prenekateri starši invalidov prisiljeni v tako dejanje, saj bivanje invali- dov v domovih za ostarele pretežno plača država, medtem ko za invalide, ki ostanejo doma, prispeva okoli 13 tisočakov mesečno ... O takih in še mnogih drugih vprašanjih s področja invalidske problematike bodo govorili: minister Božidar Voljč, ministrica Rina Klinar, predsednica odbora za invalidska vprašanja pri DZ Danica Simšič, sekretar zveze društev za cerebralno paralizo Jože Primožič, direktor Soče Franc Hočevar, oče invalida Marjan Horvat in članica invalidske bivalne skupnosti v Kranju Violeta Bilek. Oddaja Na robu družbe bo na sporedu v torek, 20. t.m. ob 18.45 na TVS 2. •5: SDTP za »reprezentatitvni sindikat v poklicu tehnični pregled-•55. nik motornih vozil v Republiki Sloveniji«. i Svobodni in neodvisni sindikat delavcev | v železniškem prometu :5: Bo 19. t.m. vozila le tretjina vlakov? :55 Ob zaključku redakcije te številke DE še vedno velja, kar je na torkovi tiskovni konferenci povedal Raif Smajlovič, predsednik osrednjega stavkovnega odbora Svobodnega in neodvisnega ;55 sindikata delavcev v železniškem prometu: če se zadeve do 18. j:-: t.m. ne bodo uredile, bodo naslednji dan začeli stavkati, kar 55; pomeni, da bo vozila le dobra tretjina vseh vlakov! 55; Na tiskovni konferenci so poudarjali, da problem sploh ni 5:5 v plačah - čeprav so v glavnem govorili le o njih - temveč, da so nezadovoljni z neenakopravnim položajem delavcev na želez-:■:•:: niči. Kot je povedal Radenko Purišič, vodja sindikata strokov-55: nih in vodstvenih delavcev pri svobodnem in neodvisnem sindi-55 katu, »delodajalec ni dobro premislil, kako razdeliti pogačo«. 55 Oni tako sedaj samo zahtevajo, da se plačna pogača »pošteno ::5 razdeli«. V isti sapi pa so sindikalisti zatrjevali, da to ne pomeni, 5:5 da naj bi v skladu s tem nekdo dobil manjšo plačo, saj po :55 Purišičevih besedah »sindikalizem ni to, da nekomu jemlješ«. To 55 pa seveda pomeni, da ni govora le o prerazporeditvi, temveč 5:5 o večjem kupu denarja za plače. 5:5 Svobodni in neodvisni sindikat delavcev v železniškem pro-55: metu kolektivne pogodbe za zdaj še ni podpisal, ker se ne strinja 55: z zahtevnostnimi količniki nekaterih delovnih mest, saj, kot 555 pravijo, ti ne izražajo dejanskega stanja. Predvsem naj bi bili 555 neprimerno ocenjeni pogoji dela na tistih delovnih mestih, kjer 5:5 so pogoji najslabši. Neprimerno pa da so ovrednotena tudi tista 5:5 delovna mesta, za katera je potrebna peta, šesta ali sedma 5:5 stopnja izobrazbe. 5:5 Skratka, pogajanja so se nadaljevala v sredo; kako so se 555 končala, pa do zaključka redakcije še nismo zvedeli. Dr, Matjaž Kmecl je na spominskem ljudskem zborovanju »GORENJSKA 1994«, ki je bilo v Šobcu 10. septembra, povedal nekaj trpkih resnic o preteklosti in sedanjosti slovenskega bivanja NAJGRŠE, KAR SE DANES S TEDANJIMI VELIKIMI DEJANJI POČNE, JE POSPLOŠEVANJE EKSCESOV Nihče naroda, majhnega ali velikega, ne bo z berglami podpiral, nihče z belim kruhom pital, nihče klical za mizo, če se bo preračunljivo skrival. Pravičniki, ki toliko govorijo o nesrečnem roškem in teharskem poboju, nikoli ne rečejo niti besedice o vseh tistih desettisočih, ki so jih pobili sovražniki slovenskega obstajanja, čeprav so tudi oni, če drugega ne, božji otroci. Danilo Kovačič, generalni direktor Hita: »Želijo me zminirati z umišljenim kriminalom in tega ne morem dopustiti, VZnUJAM IN OSTAJAM, P. 13Hi(f KER Ml NI ŠE NIHČE I sjaflT fp S 1 UKAZAL, DA DEIAM * JSll UM SKOUINDASO I MR] 1 '* OBTOŽBE RESNIČNE 1 sS 1 Želim samo to, da bi nevtralno sodstvo razsodilo brez političnih pritiskov • Hoteli smo povezati slovensko turistično gospodarstvo • Slovenci bi morali biti lastniki turističnega gospodarstva • Vlada je Hit udarila po glavi, da bi pokazala, da z njim res nič nima • Nismo iskali hazarderjev, ampak turiste „ P ^ LOJZE POJE 2>UJES ^0 LOTI), KOLIKO CflS/l ŠE ? \MLmwmii NA VSEH STRANEH 0, LOTP, IN Z/t VSE FLACAH ^O, 10©, KOIJKO ČASA ŠEŠ \amp, ne pcvou »Zakaj ne bi v Sloveniji poleg dveh milijonov Slovencev preživljalo prosti čas - in to vse leto - še dvesto tisoč turistov! Od teh turistov bi lahko živelo štiristo tisoč Slovencev!« Naš opazovalec slovenske politične scene se je tokrat odločil: /M gor, km dol Odgovorno ravnanje ne prenese populističnih manevrov Kdo bo posnemal papeža Z neverjetno vztrajnostjo in doslednostjo je papež Janez Pavel II. narode nekdanje Jugoslavije v njiliovili jezikih pozival k strpnosti in medsebojnem odpuščanju. Papežev nastop v Zagrebu je bil glede tega prava izjema, pravi tujek v siceršnjem besednjaku in ravnanju (marsikdaj tudi cerkvenih krogov) v teh krajih. Takšen papež je bil zagotovo tudi (neprijetno) presenečenje za mnoge, ki predvsem z dokazovanjem sovraštva in nestrpnosti do drugače mislečih, do drugih narodov in do drugih ver dokazujejo svojo patrlotlčnost, zvestobo svojemu narodu, svoji državi. Papež je v nedeljski pridigi pred milijonom vernikov dejal, da »današnja tragična razcepljenost in napetost ne sme voditi v pozabo, da narode, ki se danes med seboj vojskujejo, marsikaj povezuje. Prav zato je treba nujno in kar najhitreje zbrati vse tiste elemente, ki združujejo, in na tej podlagi zgraditi novo perspektivo bratske solidarnosti...« Papež je dejal, da mir na Balkanu ni utopija, ampah realna perspektiva. Opozoril je, da so se narodi skozi stoletja medsebojno sprejemali in izmenjavali vplive na področju umetnosti, jezika, slovstva, kulturnih dobrin. Nacionalizem in nacionalistično nestrpnost je označil za glavnega krivca tragedije, ki se dogaja v tem delu sveta. »Napredek in dobrobit narodov Balkana imata eno samo skupno ime - mir.« In ko je papež pozival k novemu sožitju na Balkanu, si je za prispodobo izbral tudi Savo, »ki izvira v Sloveniji«, in Donavo, v katero se v Srbiji izliva Sava. »Tako kot se ti dve reki srečata, tako se morajo srečevati tudi narodi, ki jih povezujeta. Papeževa zagrebška pridiga je poziv k prekinitvi vojnih grozot, je poslanica miru in hkrati opozorilo vsem, ki živijo na Balkanu (in okoli njega), kako naj bi stopili iz stanja popolnega sovraštva, nerazumevanja in nesodelovanja v novo sožitje, medsebojno sodelovanje in spoštovanje. Škoda, da se nobenemu slovenskemu dnevniku, tudi tistemu, ki se razglaša, daje posebej blizu vernim in cerkvi, ni zdelo potrebno (in koristno), integralno (ali pa vsaj bolj celovito) objaviti papeževe besede. To bi bilo poučno branje tudi za marsikoga v Sloveniji, med drugimi tudi za tiste, ki vsak (osamljen) slovenski glas o sodelovanju Slovenije z Balkanci in Balkanom pričakajo na nož, kot izdajstvo slovenskih interesov in ki preprosto nočejo videti dejstva, da Slovenija meji na Balkan in ji zato (tudi v lastnem interesu) ne more biti vseeno, kaj se na tem Balkanu dogaja, ali jo Balkan vidi in čuti kot kooperativno ali zadrto in vase zaprto podalpsko državo. Sicer pa ne bi bilo nič čudnega, če bi se v Sloveniji pojavil kdo, ki bi dejal, da so papeža »zavedli«, da papež ne pozna Balkana, da poziva na spravo tiste, med katerimi sprava ni mogoča, in da je v njegovih pozivih k »bratstvu« zaznati vpliv titovske komunistične nacionalne politike »bratstva in enotnosti«... Sicer pa bomo kmalu videli, koliko posnemal-cev bo imel papež v svojih vzvišenih prizadevanjih. Peterletove brazde Tokrat Peterle ni govoril o »zrelem jabolku«, ki bo vsak čas padlo z drevesa in potrdilo še kakšen uspeh njegove zunanje politike. Na nedeljskem, taboru Slovenskih krščanskih demokratov v Kostanjevici na Krki si je za prispodobo sposodil brazdo (in s tem tvegal novo zamero pri llderju slovenske ljudske stranke Marjanu Podobniku in obtožbo za plagiat, ker je že Podobnikov časopis z imenom Brazde). Sicer pa je Peterle predvsem Podobniku in druščini z desne strani slovenske politične scene, ki kar naprej zahtevajo, naj krščanski demokrati zapustijo vlado, sporočil, da Slovenski krščanski demokrati ne želijo zapuščati »brazde sredi oranja«, ker je program slovenske preobrazbe nedokončan »in ga želimo izvajati«. Opazovalci srečanja v Kostanjevici niso enotni v oceni, ali je Peterletov nastop pokazal njegovo moč in moč odločilnega in prevladujočega jedra v stranki ali pa samo potrdil krizo, ki naj bi zajela krščansko demokracijo. Vsekakor Peterle ni bil prav nič »krščanski« v naštevanju zamer na naslov »sestrskih strank«, zlasti Slovenske ljudske stranke in Socialdemokratske stranke. »Prijatelji delajo bolj proti stranki kot pa njeni sovražniki,« se je glasila ena izmed Peterletovih kritičnih pripomb. Janezu Janši je, kot poroča Slovenec, očital, da. svojo socialdemokratsko stranko uvršča med leve, »a kljub temu ,hodi v zelje1 (po volilne glasove) med krščanske demokrate«. Lojze Peterle je dejal, da krščanski demokrati odklanjajo »levi ali desni ekstremizem, nacionalno in socialno demagogijo, kot tudi populistične zamisli, ki zavajajo državljane«. Takoj je poskrbel, da je bilo povsem jasno, da pri tem (spet) misli na svoje »desne« prijatelje, saj je povedal, daje najnovejša zahteva Slovenske ljudske stranke in še nekaterih strank, da bi ljudem razdelili še dodatne certifikate, »zavajanje državljanov«. V dvobojevanju z liderjem Slovenske ljudske stranke Marjanom Podobnikom se je Peterle spustil celo tako daleč, daje ponudil odhod Slovenskih krščanskih demokratov iz vladajoče ko- alicije in svoj odstop z mesta predsednika stranke (in seveda zunanjega ministra), če je Slovenska ljudska stranka resnično pripravljena na združitev s Slovenskimi krščanskimi demokrati. Vendar pa se Peterletu ni treba bati za svojo predsedniško usodo in za svoj ministrski stolček, saj je Podobnik v televizijski izjavi (v ponedeljek zvečer) že zavito »pojasnil«, da se združitev ne bo zgodila. Sicer pa sta v zvezi s tem zanimivi reakciji dveh vidnih članov Slovenske krščanske demokracije - Janka Deželaka (direktorja agencije za sanacijo bank) in Petra Venclja (državnega sekretarja za Slovence po svetu). Janko Deželak meni, da je Slovenska krščanska demokracija naredila napako, ko je večkrat zapored ponujala »ženitovanjsko ponudbo« Slovenski ljudski stranki. »Pametno je, če se to naredi le enkrat«. Deželak je prepričan, da se mora SKD »identificirati predvsem kot samostojna in neodvisna stranka«. Peter Vencelj si »srčno želi, da bi se stranke, ki temeljijo na slovenski tradiciji krščanskega etosa združile v enotno politično silo«. Eden izmed poročevalcev iz Kostanjevice je zaznal, da Peterle pri poudarjanju sredinskosti SKD ni omenil, da gre za desno sredinsko stranko, kar je dosledno počenjal vselej doslej. Sicer pa Peterletovo bežanje od »ekstremov« samo potrjuje (razveseljivo) dejstvo, da se slovensko volilno telo čedalje bolj opredeljuje za umirjeno politiko in umirjene politike in da se posamezne stranke čedalje bolj prilagajajo takšnemu razpoloženju volivcev. Evropske cene (ne)empske plače Tik pred začetkom mariborske meddržavne tekme med Slovenijo in Italijo je dr. Alojz Križman, eden izmed nogometnih funkcionarjev, vehementno dokazoval, da morajo za »evropske tekme« veljati tudi »evropske cene vstopnic« in s tem opravičeval napol prazen stadion. Mladinin reporter je te dni ugotovil, da je bila prodaja vstopnic za mednarodni nogomet v Mariboru nasploh fiasko in da so vstopnice najprej prodajali po 15.000, 9.000 in 6.000 tolarjev, nekaj dni pred tekmo pa po 6.000, 4.000 in 2500 tolarjev. Seveda je več kot očitno, da so bile cene za (veliko večino) ljubiteljev nogometa previsoke. Dr. Alojz Križman pa še naprej razvija svojo posebno »teorijo«: če bi bile vstopnice cenejše in bi bilo gledalcev več, ne bi zaslužili nič več kot sedaj, ko je bilo gledalcev malo in so bile vstopnice drage. Poleg tega pa meni, da ne more reševati mariborskih socialnih stisk z nogometom, saj ne more najprej rešiti krize v Tamu in Metalni, potem pa delavce pripeljati na stadion. (Mladina, 13. september 1994). Vsekakor bi bilo zanimivo z več vidikov analizirati to izjavo dr. Križmana, ki je bil še pred nedavnim tudi rektor mariborske univerze. Seveda je vrhunsko odkritje njegov cinizem, da z nogometom ne more reševati mariborskih socialnih stisk. Kdo bi lahko postavil enako cinično vprašanje: Ali Maribor sredi takšnih socialnih stisk, kakršne doživlja zdaj, sploh potrebuje nogomet in mednarodne tekme. Ah univerzitetni profesor ni sposoben razmišljanja o soodvisnosti nekaterih stvari, ki lahko napravijo socialne stiske, kljub vsemu, manj boleče in nogomet (kljub evropskim »principom«) bolj prijeten. Z logiko, da je bolje imeti (napol) prazen stadion in visoke cene vstopnic kot pa poln stadion in nekoliko nižje cene (ob istem ali celo boljšem finančnem učinku), je nekaj narobe tako po človeški kot tudi ekonomski plati (gledano malo bolj dolgoročno). Kakšen smisel ima odganjanje gledalcev, ki so zdaj v socialni stiski, in odvajanje od nogometnih užitkov na stadionu, ko pa je vendar jasno, da bodo - če bodo ostali zvesti in stalni nogometni gledalci - kdaj pozneje plačevali tudi »evropske cene« za »evropski nogomet«. Težave s štetjem, bo kar držah) Valentin Hajdinak, tiskovni predstavnik Slovenskih krščanskih demokratov, je pohitel s pojasnilom, da je bilo na sobotnem taboru SKD v Kostanjevici »po naši oceni in izračunih organizatorjev med pet in šest tisoč«, torej ne »okoli dva do tri tisoč obiskovalcev«, kot je zapisalo ljubljansko Delo. »Zavedamo se, daje bilo mogoče v trenutkih na osrednjem prizoriščnem prostoru toliko ljudi, kot poroča vaš dopisnik, vendar jih je bilo ravno takrat veliko tudi na športnih tekmovanjih, v galeriji ali pa na kosilu. Ravno zato je bilo mogoče težko oceniti pravo število obiskovalcev, vendar bo kar držalo, da jih je bilo med pet in šest tisoč, to pa je številka, na katero smo Slovenski krščanski demokrati lahko ponosni.« Zdaj je samo (še) vprašanje, kako bodo Krščanski demokrati v lastnih vrstah razčistili, ali je bilo na taboru veliko ali malo ljudi. Miha Jarc, predsednik občinskega odbora SKD Ljubljana Center je namreč v Slovencu govoril o »manjšem številu udeležencev« in to pripisal »zbeganosti ljudi«. Sicer pa imamo na Slovenskem nasploh težave s štetjem različnih glav. Tako so spomladi na protestnem zborovanju desetih strank v podporo takrat odstavljenemu ministru Janezu Janši različno strankarsko obarvane oči naštele kar za nekaj deset tisoč več oziroma manj demonstrantov... Novodobni »razkolniki« Ljubljanski Dnevnik je poročal, da je na sobotnem ljudskem in partizanskem zborovanju na Šobcu slavnostni govornik dr. Matjaž Kmecl opozoril tudi na slovensko (ne)razumevanje sprave: »Vsa Evropa se bo prihodnje leto ob polstoletnici zloma nacifašizma zbrala ob spravi med narodi, le Slovenci se bomo v imenu politične sprave še naprej obkladali ter potvarjali zgodovino.« Kmecl je tudi dejal, da novodobni domači »razkolniki« z besedo sprava še vedno ne mislijo na stisk rok, marveč na politično priložnost za prepir. Kljub temu, da je v Sloveniji žal marsikdaj tako, kot piše Kmecl, pa je sprava vendarle pogoj za našo in evropsko normalizacijo. Seveda pa sprava ne more pomeniti, kot si zamišljajo nekateri pri nas, novih delitev in novih maščevanj v imenu popravljanja starih grehov in starih krivic. V imenu sprave tudi ni mogoče zahtevati vedno novega kesanja zaradi preteklosti zgolj na eni strani in kar naprej strašiti z marsikdaj namišljenimi ostanki preteklosti. Sprava je in mora biti predvsem pripravljenost in trdna odločenost vseh za medsebojno spoštovanje, za novo skupno demokratično življenje v sedanjosti in prihodnosti, ob jasni zavesti, da ne kaže ponav-Jjati napak preteklosti. Pri nas pa bi se kar naprej radi ukvarjali z napakami preteklosti, kot da živimo samo za preteklost in kot da bi bil poglavitni namen nenehno medsebojno mučenje in samouničevanje. Kdo bi moral odstopiti Poslanci Ivo Hvalica (Socialdemokratska stranka), Franc Zagožen (Slovenska ljudska stranka) in Sašo Lap (samostojna skupina) so konec tedna pozvali Janeza Kopača (Liberalna demokracija), naj odstopi z mesta predsednika parlamentarnega odbora za finance, »ker je bilo zadnji čas o njem nenavadno veliko pisanja v sredstvih informiranja«. Kopač naj bi večkrat zlorabil svoj položaj zaradi osebnih gmotnih koristi. Iz pisanja časopisov Mladine, Dela In Slovenca naj bi bilo dovolj jasno, da ne gre samo za sume takšnih dejanj in da njihova razsežnost presega vsako mejo strpnosti. Kopaču očitajo dokumente Iz dosjeja Hit in njegovo pričevanje pred preiskovalno komisijo ter dokaj čudno vlogo, ki jo je kot predsednik odbora za finance igral pri (ne)sprejetju igralniške zakonodaje. Trije poslanci mislijo, da odbora ne more voditi poslanec, ki se je tako kompromitiral, zato ga pozivajo, naj odstopi in s tem ohrani ugled državnega zbora. Janez Kopač se je na zahtevo takoj odzval - z odgovorom, da ni nikoli zlorabil svojega položaja. Prav tako navaja, da ni nikjer pisalo, da bi se materialno okoristil, ampak naj bi si to trije poslanci izmislili. »Če pa bo to kdo res trdil, ga bom tožil in bo moral tako obrekovanje dokazati pred sodiščem,« odgovarja Kopač in tri poslance opozarja, da to velja tudi zanje. Janez Kopač še sporoča, da »zaradi natolcevanja ne misli odstopiti«. Nestrinjanje z njegovimi stališči in stališči njegove stranke in »nečute-nje« simpatij do njega osebno pa še ne more biti vzrok za njegov odstop. »Potemtakem bi morali odstopiti vsi funkcionarji te države, strank pa sploh ne bi več potrebovali,« meni Kopač. V tem svojem zadnjem stavku nam pravzaprav predsednik odbora za finance in kredltno-monetarno politiko sugerira, da so vsi v parlamentu brez simpatij drug do drugega. Groza. Sicer pa je res, da se je čez poletje marsikaj pisalo in namigovalo o »sposobnostih« Janeza Kopača pri urejanju premoženjskih zadev zase. Ker so stvari obvisele v zraku, ker njegova stranka v zvezi s tem ni rekla nič, pač ni čudno, da so stvar z veseljem pograbili (in iztrgali pozabi) trije opozicijski poslanci. Mladinin komentator jev zvezi s tem zapisal, da je »eldeesovski politik (Janez Kopač) prvi sodobni politiki, ki poslancem grozi, da jih bo zaradi tovariške kritike kazensko preganjal«. »Drugače pa škoda, da ni kapitan ladje, saj bi potnikom in posadki vlival zaupanje, da ne bo zapustil ladje, dokler se ne bo z nje skobacala poslednja podgana.« Pripravil: J. K. Objetoka kojobocj} Obletnica Metelkove je za nami. Obletnica tistega kompleksa stavb na ljubljanskem Taboru, nedaleč od avtobusne in železniške postaje, kije dvignil med slovenskimi kulturniki in pohtiki toliko prahu. Mesto Ijubljana trdi, daje del kompleksa odkupilo, kulturno ministrstvo Republike Slovenije, daje kompleks pridobilo za kulturne namene. Teče sodni spor, ki ga je sprožila ljubljanska oblast zoper odgovorne v Mreži za Metelkovo, zaradi nasilne zasedbe prostorov, pa spor zoper mestno oblast zaradi nasilnega in menda nedovoljenega rušenja dela objektov... V vse to pa je vpeta tudi zgodba o Etnografskem muzeju Slovenije, ki naj bi sedaj dobil na Metelkovi prostore za svoje domovanje. Tu gre zares za kašo, ne glede na to, kako jo pišemo, in še vrsto drugih zagat. Potem ko je skupina uglednih arhitektov ocenila, da Mladika ni primerna za prostore Etnografskega muzeja, vlada pa opozorila, da je pri določanju namembnosti Mladike nekdanji obrambni minister ravnal mimo njenih sklepov, seje zadeva Etnografski muzej nekoliko umirila, čeprav moram reči, da mi tudi tako strokovno podprti argumenti niso kaj prida povedali, čemu je nekaj bolj primerno za pisarne, kar je bilo nekoč dekliški licej, in tisto, kar je bilo nekoč vojašnica, primerno za nacionalni etnografski muzej, nekoč ena najbolj obiskovanih točk v Sloveniji — ljubljanski grad pa v enem svojem delu za vojaški muzej, človek bi rekel, da gre za čudno kolobocijo, kjer vpletene stvari, strani in njihovi ljudje nikakor ne zmorejo strpnega in razumnega dialoga in kakovostne rešitve. Hkrati so podrli kompleks vojašnice ob Topniški in z iztržkom od zemljišča gradijo za Bežigradom Pentagon. Eni bodo torej (so že) rušili in pričeli graditi novo, drugi bomo adaptirali za kulturne potrebe tisto, kar so se v mestu Ijub-yana tudi odločili podreti, ker po njihovem ni bilo v uporabnem ali primernem stanju in zaseda tržno zanimiv prostor. Ampak tako je pač to pri nas, davkoplačevalci pa nič! Tole pisanje skuša opozoriti na različnost vatlov in nič več. Milan Bratec P. S.: Na Metelkovi je bil v vojaškem zaporu več mesecev priprt Janez Janša. Treba bo vzidati spominsko ploščo. To je prva slovenska knjiga o diplomaciji. Njen avtor je znan družbenopolitični delavec, publicist in doajen slovenske diplomacije. Knjiga v prvem delu govori o razvoju, teoriji in praksi diplomacije, drugi del pa je zgodo- Osrednja junaka sta mlad partizan in na smrt obsojena vohunka, ki jo mora predati štabu divizije. Odlika tega dela je poglabljanje v samo tkivo sveta in pisateljeva odpoved slehernemu opredeljevanju, ki bi bilo nad njim. Obe knjigi lahko naročite pri ČZP ENOTNOST, Ljubljana, Dalmatinova 4, telefoni 321-255, 1310-033, 313-942, faks 311-956. vinski pregled dela in deleža Slovencev v diplomatski dejavnosti do danes. Cena knjige 2.000 SIT, s prometnim davkom 2.100 SIT. V dogajanje je močno vpeta Suha krajina s svojo tipično problematiko in znano tragiko. Cena 2.400 SIT, s prometnim davkom 2.520 SIT. V Danilo Kovačič, generalni direktor Hita: »Želijo me zminirati z umišljenim kriminalom in tega ne morem dopustiti.« VZTRAJAM IN OSTAJAM. KER MI NI ŠE NIHČE DOKAZAL DA DIMM ŠKODO IN DA SO OBTOŽBE RESNIČNE Danilo Kovačič, generalni direktor Hita, Nova Gorica: Predvsem želim, da pride prava resnica na dan in da se ugotovi, kaj dejansko Hit je. Javno sem že povedal in še enkrat ponavljam, da se mi ni težko umakniti, če mi kdo argumentirano dokaže, daje škodljivo, ker vodim to podjetje. Kaj takšnega do danes še niliče ni niti poskusil, ampak me želijo zminirati z izmišljenim kriminalom in tega ne morem dopustiti. Moram vztrajati, da se bo pokazala prava resnica. In te resnice se ne bojim. Prepričan sem, da od afere, ki je bila umetno ustvarjena z izmišljenimi »dejstvi«, ne bo ostalo nič. In upam, da kaj takšnega, kar jaz doživljam že leto in pol, ne bo nikoli več niliče doživel. To doživljati pa ni lahko. Skupaj s svojimi sodelavci sem se z vsem svojim znanjem, močjo in sposobnostmi angažiral in žrtvoval za razvoj Hita, za vse tisto, kar smo dosegli v Hitu, med drugim tudi za to, da Hit ustvari 200 milijonov mark deviznega priliva in da je udeležen z 1 % v družbenem proizvodu Slovenije. Če pa za to dobiš takšno »priznanje«, kot sem ga dobil jaz, je to nekaj, kar človek težko prenese. Toda obstajata samo dve možnosti: ali zdržiš toliko časa, da se pokaže prava resnica, ali pa propadeš in si kriv zaradi tega, ker nisi vzdržal. Jaz skušam vzdržati, čeprav mi ni lahko. Ali sl včasih po vsem, kar se dogaja in kar ste še doživeli, vendarle ne mislite, naj gre vse k vragu? Ufe. Jaz tako ne mislim, ker bi potem res vse šlo k vragu, skupaj z menoj in še s dim. Ne trdim, da Hit ne bi eksistiral brez mene, prepričan pa sem, da ni lahko voditi takšnega podjetja. Kako v razmerah, ko ste v Javnosti vendarle kriminal! zlrani, doživljate ravnanje svojih znancev, poslovnih partnerjev, politikov? So stiki z vsemi ostali nespremenjeni, se vas izogibajo? V takšnem položaju se spozna prave prijatelje. In tisti, ki so pošteno misleči, se pač obnašajo tako, da z rezervo sprejemajo trditve In Informacije, ne samo od mojih nasprotnikov, tudi moje, saj konec koncev Jaz ne morem zahtevati, da ml ljudje verjamejo samo na mojo besedo. Ampak mislim, da tudi ni pošteno, da verjamejo samo tistim, ki me blatijo. Imamo Institucije, ki so za to, da ugotovijo resnico. In za tistega, ki hoče pred njimi ugotoviti resnico In sam soditi, mislim, da ni pošten. Jaz želim samo to, da bi nevtralno sodstvo razsodilo brez političnih pritiskov. Vendar je v tem trenutku v naši državi težko pričakovati takšno razsodbo. Zakaj? Preprosto zaradi tega, ker sodniki nimajo trajnega mandata In so odvisni od politikov in njihovega glasovanja v parlamentu. Vemo, kako je politika zastavila afero Hit. Afera seje začela takrat, ko je bil Izvoljen nov parlament, večina poslancev je bila zapeljana vanjo in v marsičem zavedena od gospoda Ivana Hvalice in njemu podobnih, ki jih niso poznah. Verjeli so In ploskali ugotovitvam, ki so bile Izmišljene. To se kaže sedaj na sodišču. Toda, sodniki so tudi v negotovosti, da bodo v primeru, če Želim samo to, da bi nevtralno sodstvo razsodilo brez političnih pritiskov • Hoteli smo porezati slovensko turistično gospodarstvo • Slovenci bi morali biti lastniki turističnega gospodarstva • Vladaje Hit udarila po giatj da bi pokazala, da z iyim res nič nima • Nismo iskali hazarderjev, ampak turiste ne bodo ugotovili krivde, ocenjeni za nesposobne in od državnega zbora ne bodo dobili mandata. Trajna imenovanja sodnikov bodo verjetno vendarle prej kot proces proti vam? Ne verjamem, ker s procesom hitijo. Mislim, da bi v primem Sit morali sodnike prej na novo imenovati, preden bodo sodili, če hočejo objektivno sodbo. Bojim se skonstruiranih obsodb, saj so tudi obtožnico skonstruirali. Že vzpostavljeni trajni mandat sodnikov bi bil večje zagotovilo, da se kaj takšnega ne bo zgodilo. Vendarle vse skupaj poteka žele na prvi stopnji. Torej je se veliko varovalk, ki preprečujejo, da bi bili po krivem obsojeni. Takole je. Če se spomnite, so me lansko leto za vsako ceno hoteli pripreti. In če bi me priprli, bi bil to za večino Slovencev že kar nekakšen dokaz moje krivde. Tisti, ki se malo spozna na zakonodajo in pravosodje, pa ve, da je pripor samo zaščita za normalen potek procesa. Moji priporni razlogi so bili skonstruirani, zato, da bi bil priprt in da bi tisti, ki so oblikovali afero Hit, s tem dokazali, da sem kriv, četudi bi bil potem oproščen. In na srečo moji kolegi v državnem svetu temu niso nasedli In mi niso odvzeh imunitete. Jaz nisem v nobenem pogledu motil procesa in ga ne motim, toda vseeno so me za vsako ceno hoteli strpati v pripor. To so igre. Če bi bil obsojen na prvi stopnji in bi se pritožil ter bi bil, denimo, potem oproščen, bi bil za večino Slovencev kljub temu kriv. Marsikdo bi verjetno rekel: bil je obsojen, potem so ga oprostili, ker je Imel veze, in tako naprej in tako naprej. Če bi vi sedeJ morali pred Bogom ali pred hudičem v nekaj stavkih opredeliti vaše zasluge za uspešnost Hita, kaj bi postavili na prvo mesto, kaj Je za vas največji uspeh? Za uspeh podjetja ni odločilno, da samo enkrat narediš nekaj Izjemnega, to je proces, to Je uspešno reševanje problemov vsak dan. Najpomembneje se mi zdi, da sem motiviral ljudi, da so zagnano delali za pošteno plačilo, saj nihče ne more biti uspešen, če ne funkcionira podjetje kot celota, če ni ustrezne koordinacije In jasne usmeritve k zastavljenim ciljem, pri tem je pomemben vsak člen. Zelo pomembno se mi zdi, da sem k turistični ponudbi dodal igralništvo. Pogojno rečeno delujete normalno, kaj pa bi se zgodilo, če ne bi bilo afere Hit, kaj bi se v tem letu in pol dogajalo? V tem letu in pol smo želeli povezati slovensko turistično gospodarstvo. Prepričeval sem politike, da bi morala družbena turistična podjetja postati last vseh Slovencev, da bi Jih morali lastniniti Slovenci. Zakaj? Zaradi tega, ker turizem ni odvisen samo od tistih, ki v turističnih podjetjih delajo, ampak od delovanja celotne države, vseh državljanov. In s tem, ko bi državljani postali solastniki turističnih podjetij in ko bi povezali določene poslovne funkcije na nacionalni ravni, predvsem nastop na tujih trgih, po nobeni ceni ne moreš kupiti. Lahko bi kupil en hotel, ampak nam ni šlo za to, želeli smo aktivirati turistični potencial In ga povezati, tako da bi čim boljše funkcioniral, če bi bilo tako, bi tudi državi dajali več, hitreje bi se razvijali, skratka Slovenija bi šla v korak s turizmom v drugih državah ali pa ga celo prehitevala. Kakorkoli obračamo in kritiziramo socializem, nam je dal vendarle pomembno izhodišče za turistično dejavnost - številne turistične objekte, ki so tako rekoč še danes vsi v družbeni lasti. In te družbene lastnine ne bi bilo treba razbijati na delčke, tako kot je ustvarjena na Zahodu, ampak bi jo lahko racionalno oblikovali z vplivom vseh slovenskih državljanov kot solastnikov. Postali bi zelo prodorna turistična destinacija s svojim prepoznavnim turističnim proizvodom. Slovenija ima idealno lego v Srednji Evropi, ima naravne lepote in ima tudi določene potenciale. Vsi govorimo, da Je naša prihodnost turizem, ker na turizem lahko navezujemo vse druge gospodarske panoge. Zakaj ne bi v Sloveniji poleg dveh milijonov Slovencev preživljalo prosti čas - in to vse leto — še dvesto tisoč turistov? To ne bi bila prevelika obremenitev za Slovenijo, toda od teh turistov bi lahko živelo ne dvesto tisoč, ampak vsej štiristo tisoč Slovencev. Pravite, da se je politika tega ustrašila. Kako pa seje obnašala stroka do teh idej in predlogov? Stroka je zelo podpirala te ideje. Pogovarjal sem se s turističnimi delavci iz vse Slovenije, nikogar ni bilo, ki bi bil negativno razpoložen do tega. Bojazen, Hit zdaj ustvari 1 % slovenskega družbenega proizvoda. To je več, kot prinaša v strukturi nemški državi ves nemški turizem - 0,7%. Približno takšen je naš delež tudi pri polnjenju državnega proračuna z davki in prispevki. Pri tem pa Je treba upoštevati, da ves denar dobimo iz tujine in v bistvu bogatimo državo, to ni prerazporejanje dohodka v Sloveniji, to je zaslužek, ki prihaja v Slovenijo. Letos bomo imeli 200 milijonov mark deviznega priliva. Zaradi tega ne morem razumeti napadov na HIT brez argumentov in napihovanj domnevnih nepravilnosti v medijih. Težko je kar tako napadati podjetje, kije v razmeroma kratkem času direktno in indirektno zaposlilo kakšnih tri tisoč ljudi. Nemogoče je nekaj napihovati v negativnost, če dobro deluje, ko pa hkrati vidimo, daje šel k vragu ponos Nove Gorice Meblo, ko v neposredni bližini še marsikaj propada. Lahko bi rekli, da ste rasli, ko so drugi okoli vas ugašali. Rastli smo. In zdaj jev bistvu ta rast zaustavljena. Jaz se ukvarjam s stvarmi, s katerimi se drugače ne bi ukvarjal, pa tudi sicer smo na neki način blokirani. Poleg tega je tudi nenormalna in po mojem mnenju protiustavna naša obremenitev z davkom. V nobeni dejavnosti, nikjer nimajo progresivne lestvice prometnega davka, kakršna velja za nas. Vlada bi to lahko drugače uredila, ampak da bi se distancirala od Hita, da bi pokazala, da s Hitom res nima nič, je Hit udarila po glavi. »Obstajata samo dve možnosti: ali zdržiš toliko časa, da se pokaže prava resnica, ali pa propadeš in si kriv zato, ker nisi vzdržal.« kjer bi moral biti slovenski turistični proizvod bolj prepoznaven, bi postali uspešni. Pravzaprav edino na ta način. Mi smo imeli vizijo, da naj bi Slovenija postala dežela zabave in sprostitve. Naravne danosti za to ima, vendar to še ni dovolj, da bi bila zares privlačna. Bled je res eden izmed naravnih turističnih biserov. Toda poglejmo Bled, Bohinj, Kranjsko Goro, Logarsko dolino in pravzaprav kar vso Slovenijo, kako funkcionira turistična ponudba. Daleč slabše, kot so naravne danosti. To pa pomeni, da v ta turistični proizvod niso vpeli vseh elementov, ki ustvarjajo in zagotavljajo dovolj veliko privlačnost. Po drugi strani pa Hit gosti vsak dan od tri tisoč do deset tisoč gostov, ki bi lahko v Sloveniji bistveno več trošili in bistveno več časa preživeli v njej. Mi smo se, recimo, povezovali z Bledom zato, da bi spet aktivirali železniško progo po Soški dolini, ki je prekrasna, in da bi naši gostje vsaj vikend preživeli še kje v Sloveniji. Pa ne bi bilo treba, da bi bilo takoj osem tisoč, za začetek bi jih bilo dovjj že 800. Dogovarjali ste se, dogovorili pa ne. Politiki so se, ne vem zakaj, zbali tega, in to je tudi eden izmed vzrokov za afero, češ da bo Hit pokupil slovensko turistično gospodarstvo. Sploh ni šlo za to. Mi smo dali vsega skupaj 10 milijonov mark Bledu, Bohinju, Kranjski Gori in Moravskim Toplicam. Z desetimi milijoni mark tega da bo Hit vse skupaj požrl, je bila izmišljena. Kaj naj bi požrli? Saj za kaj takšnega nismo sposobni, nimamo potenciala, sploh pa nismo imeli takšnih ambicij. Poleg tega bi lahko država, če bi obstajala takšna nevarnost, to preprečila pri lastninjenju. Meni je šlo predvsem za to, da bi se turistično gospodarstvo približalo slovenskim državljanom. Na ta način bi prek njihovega solastništva obdržali turistični potencial v slovenskih rokah, odnos do turizma bi se izboljšal, ker bi ljuv sovražnike ,z oblakov rodu naj naš' ga trešči grom, prost, kot je bil očakov, vnaprej naj bo Slovencev dom«, skriti pred policaji in oblastjo. Verze pa je ohranil, ker je verjel, da se bo tako prej ali slej tudi zgodilo. Pa se ne bi, če ne bi bilo med nami toliko ljudi, kakršni ste tudi vi, ki ste v pravem času z vero v slovensko življenje stopili na pravo stran zgodovine in evropskega svobodnjaškega duha! m 15. septembra 1994 V knjigi Staneta Potočaija se prepletajo njegovi spomini in tematski komentaiji o pomembnih vprašanjih zgodovine GENERALA POTOČARJA »ZVESTOBA Obžalovati je, da ne znam sebi in svetu povedati, da smo med 1. svetovno vojno naredili civilizacijski izpit - Spomini človeka, kije sooblikoval enega pomembnih vidikov novejše slovenske zgodovine Splošno vzeto Slovenci zgodovine ne razumemo in je verjetno tudi zato ne cenimo. Težko je določno trditi, kje so vzroki za to, je Pa očitno, da nam je (lastna) zgodovina najpogosteje sredstvo za medsebojna politična in idejna obračunavanja. Pod vtisom te iz-taišnje verjetno veliko Slovencev misli, da so to maniro v deželo vnesli šele komunisti. V resnici Pa so se že precej, preden se je v deželi slišal njihov (pozneje odločilni) glas, politično nasprotni tabori in zlasti njihova vodstva Prav grdo zmerjala in si nadvse rada očitala izdajstvo. Žal komu-histi te grde razvade niso izkore-htajali, kvečjemu so ravnali nasprotno. Ker si domišljam, da zgodovino razumem in cenim bolj od narodnega povprečja, moram najprej Povedati, da vidim v njegovi preteklosti kar precej svetlih točk. Včasih celo verjamem v pravcato čudežnost njegovega zgodovinskega preživetja. Kljub temu mislim, da pomeni obdobje 2. svetovne vojne nekakšen višek, kije Po mojem sploh omogočil vzpostavitev sedanjega položaja Slovenije in Slovencev. Takrat so se namreč Slovenci zagotovo eman-cipirali kot narod, ki za svoj obstoj in enakopravnost naredi sam vse, kar je v njegovi duhovni in fizični moči. Prav zaradi dramatičnosti razmer med tisto vojno se je zgodilo tudi marsikaj senčnega in vrednega iskrenega človeškega obžalovanja. Toda mar je to lahko razlog, da bi Slovenci Pljuvali na del lastne zgodovine, zbijali lastno samozavest ter svojo ceno in ugled v očeh zrelega sveta? Obžalovati je, da ne znamo sebi in svetu vzravnano povedati, da smo med 2. svetovno vojno kljub zablodam in krivicam, stopnjevanim z morilskimi intrigami okupatorjev in z medsebojnim neza- upanjem in nerazumevanjem, naredili civilizacijski izpit. Povedati bi morali, da smo prav zavoljo tega, ker je bila cena zanj tako neizprosna, na svoj civilizacijski vzpon posebej ponosni, in pokazati, da nam človečnost nalaga spoštovanje do vseh žrtev, najsi jih je povzročila ujma na bojišču, okupatorjeva brutalnost ali medsebojno nerazumevanje in nezaupanje. Takšen odnos do lastne preteklosti bi po mojem pomenil razumevanje zgodovine, korakanje z njo. In naj za konec k uvodnemu razglabljanju dodam, da afirmativen odnos do (lastne) zgodovine nikakor ne pomeni nekritičnosti ali »historičnega narcisizma«. • V tem ne posebno spodbudnem ozračju, glede omenjenega obdobja narodove zgodovine prihaja pred nas (še ena) knjiga, ki bo po mojem kljub vsemu izrečenemu pritegnila pozornost. Verjetno najprej zaradi tega, ker gre za zanimivega »avtorja« (navednice bodo jasne pozneje), a tudi zaradi vsebine, ki se v dolgem loku pne od začetkov 2. svetovne vojne do sedanjega časa. Gre za knjigo Staneta Potočarja v obliki intervjuja, ki vsebuje nekakšno mešanico njegovih spominov in tematskih komentarjev o pomembnih vprašanjih slovenske družbe v omenjenem času. Stane Potočar je dobršnemu delu slovenske javnosti znan predvsem kot partizanski poveljnik in visok častnik JLA. Nekoliko podrobnejša, a še vedno skopa izkaznica pove o njem tole: rojen v Mirni Peči na srednje premožni kmetiji, izučen mesar, po- veljnik partizanskega bataljona, brigade, divizije in na evropsko pomembnem strateškem bojišču Primorske poveljnik 9. korpusa NOV in POJ, po končani vojaški šoli v Sovjetski zvezi in višji vojaški akademiji JLA poveljnik ah načelnik divizije, armadnega področja oziroma armade ter od 1972 do upokojitve 1979 načelnik generalštaba JLA, kar je najvišja dolžnost, ki jo je dosegel kateri koli slovenski častnik do osamosvojitve Slovenije. Je narodni heroj in upokojeni generalpolkovnik. Ta izkaznica že sama jamči, da gre za človeka, ki je sooblikoval enega od pomembnih vidikov novejše slovenske zgodovine, ki je - rečeno po domače — marsikaj videl, vedel in doživel. Je človek, ki je do 25. leta starosti iz izučenega mesarja zrasel v poveljnika partizanskega korpusa z zavidljivo vojaško-strateško vlogo, delil ne vedno zavidljivo vlogo visokih slovenskih častnikov JLA in nazadnje načeloval štabu - kakor sodijo številni poznavalci - četrte najmočnejše armade v Evropi. Torej tudi človek, kije po poklicu in izkušnjah »poklican« presojati zlasti vojaški, a tudi pohtični in siceršnji potek slovenske osamosvojitve ter z modrostjo seniorja premišljati o slovenski bodočnosti. Zakaj potemtakem intervju, če imamo opraviti s takšno »per-sono«? Potočar je bogat in neposreden pričevalec o marsikaterem vidiku omenjenega časa, vendar - naj se sklicujem nanj - beseda ni njegovo orožje. Ne pisana in ne govorjena. Ker pa bi bila očitna škoda, da njegove vednosti ne bi iztrgali zobu časa, je ob njegovi 75-letnici Društvo piscev zgodovine NOB pri borčevski organizaciji poiskalo pot intervjuja, ki jo je Potočar sprejel z očitnim veseljem. V sodelovanju z zgodovinarjem je tako nastal obsežen in prejkone zanimiv tekst. Ta deloma memoarsko, a pretežno problemsko obravnava Potočarjev prihod v partizane in iz tega časa nekatera danes še posebej »nevralgična« vprašanja: vlogo partije in OF, sodelavce okupatorjev, vprašanje sprave, komisarje in poveljnike, pomen terena in prebivalstva za uspešen osvobodilni boj, pomen in vlogo 9. korpusa, odnose z zavezniki, hrvaškimi in italijanskimi partizani, posebno obširno pa odpravo samostojne slovenske vojske in usodo visokih slovenskih poveljnikov; dalje šolanje v SZ, povojne obračune s kolaboracijo, politične procese, Informbiro, obsežno zlasti vlogo in razvoj JLA, odnose v njej, njeno »politizacijo«, služenje vojaškega roka, poveljevalni jezik, posodabljanje, financiranje, vojno industrijo, vlogo J. B. Tita, uvajanje SLO in posebej slovensko Teritorialno obrambo ter nazadnje - poenostavljeno rečeno - srbizacijo armade in njeno degeneracijo ter končni polom. Posebej govori tudi o predzgodovini slovenske osamosvojitve in o njej sami ter o konfliktu med JLA in slovenskimi oboroženimi silami in o perspektivah »nove« Slovenije. Prepričan sem, da Potočar na zastavljena vprašanja ni povedal prav vsega, kar ve. Navsezadnje bi to bilo presenetljivo. Lahko rečem, daje skušal ostajati pri problemih in da se je izogibal obravnavi konkretnih ljudi - z izjemo morda Tita, a v tem primeru je presenetljivo njegovo veliko, skoraj bi rekel, da malone nekritično spoštovanje do vrhovnega poveljnika. Vendar skuša to v knjigi utemeljiti. Sicer pa tudi o neprijetnih temah govori neposredno, a nepopustljivo do tistih, ki niso zmogli človečnosti in elementarnega domoljubja v času, ko je domovina krvavela, ko je bil narodov obstoj ogrožen in njegov ponos poteptan. Hkrati o marsičem govori z vidika konkretnih razmer, ki so v času neznosno lahkotne politizacije zgodovine praviloma zanemarjeni. Potočar je izpričan slovenski domoljub in lojalen državljan Jugoslavije do trenutka, ko je bilo še mogoče verjeti, da obravnava vse svoje člene enakopravno, in dokler je vsaj navidezno spoštovala avnojske temelje, na katerih je sploh ponovno zaživela, a njihovo polno uveljavitev odlagala z ne- nehnimi izgovori ali dejanskimi težavami. Bil je zvest pripadnik armade in sotvorec njenega sodobnega. koncepta, dokler se ni začela izrojevati. Tedaj je postajal njen konstruktivni - in po dokončni izroditvi neizprosni kritik. Toda v skladu s svojo vseskozi izpričano človečnostjo (kar je pri profesionalnem vojaku presenetljivo) tudi potlej pokaže človeško razumevanje za stanovske kolege, ki so pač bili ujetniki poklica in se niso znašli v politični burji osamosvojitvenih let. Skratka, človek ima vtis, da Potočar kritično sodi svoj in nasprotni tabor, vendar ohranja prostor za človeško razumevanje, za zaupanje, za človeka kot edino vrednoto. Vso knjigo preveva nekaj značilnost, ki ji je dala tudi naslov. To je zvestoba. Pri hrustu, v kakršnega je zrasel, in poklicnem vojaku na videz mehka, čustvena oznaka, a zadene v bistvo. Potočar je zvest sebi in svojim življenjskim odločitvam. Je zaveden Slovenec in do zloma Jugoslavije lojalen Jugoslovan. Zvest je poklicni izbiri, ki marsikdaj ni bila rožnata, zvest je svoji politični izbiri, h kateri ga ni mogel napeljati karierizem in v kateri ni bil prilagodljivec ali užaljeni skesanec, temveč verjame v plemenitost ciljev, ki so sicer tudi njega v praksi v marsičem razočarali. Zlasti je izrazito njegovo spoštovanje in zvestoba Titu, a ga ne ocenjuje le kot poveljnika, marveč tudi kot političnega veterana in uglednega državnika, pa celo kot prijatelja. Zgodba o zvestobi, ki se te dni tiska, je vredna bralčeve pozornosti. Vredna je kritičnega, a iskrenega premisleka. Martin Ivanič Gorenjska NOB leta 1944 v nemških dokumentih 2 STOPNJEVANO NASILJE JE NETILO UPOR Piše: Ivan Križnar Komandant varnostne policije in varnostne službe na Bledu Je obvestil okrajne deželne svetnike, daje bilo samo v času od 11. S. do 22. 8. 1944 poslanih iz zbirnega taborišča v Goričanah v Windsheim, Burghausen, Walc-hensee, Altaeting, Niedernfels, Rotmannhoehe in Feilnbach z 12 transporti najmanj 1222 svojcev Partizanov in drugih upornikov In glede na odredbo šefa civilne uprave za zasedeno ozemlje Koroške in Kranjske z dne 22. 5. 1943 terjal zaplembo nihovega premoženja, kar so nemški pravniki, sklicujoč se še na druge Predpise, z vso pedantnostjo tudi opravili. Vendar tudi s takim nasiljem okupator ni mogel zatreti narodnoosvobodilnega gibanja. Nemški orožniki in gestapovci niso bili več kos skrbno prikritim organizacijam gorenjskih rodoljubov, katerih dejavnost so tujci čutili na vsakem koraku. Okupatorjeve oborožene enote so se osredotočile pri obrambi mest in nekaterih večjih krajev, industrijskih obratov, železniških Prog in pomembnejših cest, medtem ko so naselja v hribih, pa celo v ravnini med Kranjem in Kamnikom nadzorovale samo občasno, zato smo jih partizani obiskovali tudi podnevi. Podeželske orožniške postaje so poročale svojim poveljstvom, da nimajo več pregleda nad razmerami in dogajanjem v številnih naseljih, saj jih njihovi tajni zaupniki ne upajo več obveščati. Mnoge pa so Partizani s pomočjo prebivalstva že odkrili ter jih posvarili, naj prenehajo služiti okupatorju. Tiste, ki so okupatorja še naprej obveščali, so usmrtili, kolikor niso zbežali pod okupatorjevo zaščito. V nemško vojsko je leta 1944 vpoklical samo nekaj fantov, ki na pregledih v prejšnjem letu niso bili potrjeni. Zaradi številnih pobegov dopustnikov iz nemške vojske jim ni dovoljeval prihajati na ozemlje južno od Drave. Nekatere begunce so vojaške patrulje na begu prijele in sodišče jih je obsodilo na smrt, njihovim svojcem pa so ukinili podporo, ki so jo prejemali kot nadomestilo za zaslužek svojih mobiliziranih hraniteljev. Ohranjenih je precej sporočil o padlih in pogrešanih na vzhodni fronti in nekaj tudi na italijanskem in francoskem bojišču. Da bi potešili domotožje, so nemški propagandisti Gorenjcem v nemški vojski pošiljali zanje pisani dvojezični mesečnik Pozdrav domovine, kije razen novic iz njihovih domačih krajev opisoval tisočletno navezanost Gorenjske na nemški državni, gospodarski in kulturni prostor. Gorenjska samozaščita Ko so nemške enote septembra 1943 vdrle na ozemlje, ki so ga zapustile italijanske čete, in tam našle v ostankih Prostovoljne protikomunistične milice zveste pomagače v boju proti partizanom, je Rainer dovolil ustanoviti slovenske oborožene oddelke za boj proti partizanom tudi na Gorenjskem. V novembrski ofenzivi 1.1943. proti Triglavski diviziji so domobranci, ki so zbežali pred nemško in partizansko mobilizacijo v Dolomite, že služili Nemcem kot vodiči. Ker so se izkazali za zveste pomagače, je okupator z njimi najprej okrepil svoje posadke obmejnih stražnikov, nato pa ustanovil prvo četo Gorenjske samozaščite v Kranju na čelu z nemškim podoficirjem SS. Denarna sredstva ji je preskrbel ge-stapo. Spomladi 1944 so ob pomoči domobranskih oficirjev iz Ljubljane hitro rasle nove postojanke po vsej gorenjski ravnini, kamor naj bi preprečile pristope partizanov in odkrile ter uničile terenske protifašistične organizacije. Pri tem so imeli pripadniki Gorenjske samozaščite kot domačini in dobri poznavalci razmer precejšnje uspehe. V svoje posadke so poleg prostovoljcev z vednostjo okupatorja vključevali tudi begunce iz partizanske in nemške vojske, ki so poudarjali da se raje borijo v domačih krajih proti sovražnikom nacistične Nemčije kot pa na tujem. Okupator jih je oborožil in oskrboval, ni jim pa dovolil lastnega skupnega poveljstva, temveč le nekakšen organizacijski center v Kranju. Ni jim dopustil niti imena domobranci, pač pa jih je v svojih dokumentih obravnaval kot Hilfmdllige - dobrovoljce. Napadi na promet in zveze Najpogostejši napadi enot NOV in POS na Gorenjskem so bili tudi v letu 1944 na prometna sredstva, okupatorjeve urade in nemške šole. Nemški prikaz partizanskih napadov na gorenjske železniške proge priča, da so bile kljub stalnim patruljam železniške zaščite in bataljonov 184. polka deželnih strelcev in stalnim stražarjem v betonskih utrdbah ob vseh pomembnejših mostovih in predorih skoraj sleherni dan zdaj tu zdaj tam razstreljene kretnice, železniški tiri, signalne naprave, kolodvori in čuvajnice. Najpogostejši partizanski napadi so bili ob partizanom najlažjih pristopih k železnici, to je okrog Nom-nja in Blejske Dobrave, Žirovnice, Lesc, Otoč, med Podnartom in Kranjem, kjer je bila proga največkrat razstreljena, pri Zabnici in Medvodah. Čeprav so bile za popravilo železniških prog usposobljene posebne delovne skupine s prevoznimi delavnicami in policijsko zaščito v stalni pripravljenosti, je bil železniški pro- met na gorenjskih progah zelo okrnjen in upočasnjen, saj se je npr. nemški uradnik po železnici iz Celovca v Kamnik vozil kar 17 ur. Hudo so železniški in cestni promet pozimi 1944/45 prizadeli zračni napadi nizko letečih leta. Čeprav so morali lastniki zemljišč že spomladi 1943 v 50-metr-skem pasu na obeh straneh ceste posekati grmovje in na drevju posekati veje 5 metrov visoko, so se nadaljevali partizanski napadi na avtomobile, v katerih so se vozili skoraj izključno nemški vojaški in civilni funkcionarji, in na kamione, ki so prevažali blago za okupatorja. Cesta med Tržičem in Begunjami je bila označena kot Banditenstrasse, več dokumentov pa govori tudi o nevarnostih, ki preže na Nemce na cesti med Kranjem in Kamnikom, medtem ko je ceste v Poljanski in Selški dolini okupator uporabljal samo v strnjenih kolonah, ne redko pod zaščito oklepnikov. Avtomobilski promet se je zelo zmanjšal tudi zaradi pomanjkanja bencina, ki so ga tudi nemški uradi prejemali v omejenih in vedno manjših količinah. Poštni promet je bil počasen in nereden, saj so partizani marsikdaj zaplenili nemško službeno pošto. Ker je bilo ob odpiranju dveh prejetih paketov, v katerih je bil peklenski stroj, ubitih več nemških orožnikov, so morali poštni uradniki sprejemati samo odprte in osebno pregledane poštne pošiljke. Telefonske linije so partizani pogosto prekinjali s podiranjem telefonskih drogov, zaradi povečanega števila telefonskih priključkov pa so bile linije tako preobremenjene, da so bili celo nemškim uradnikom prepovedani zasebni pogovori. Policijske in vojaške enote so se posluževale tudi svetlobne in zvočne signalizacije in pred partizanskimi napadi najboij varne radijske zveze. Konec nemških, šol na podeželju Zaradi napadov na poslopja nemških šol in otroških vrtcev se je ponemčevanje Gorenjcev, povezano z vcepljanjem nacistične miselnosti, nadaljevalo le še v mestih in večjih krajih. Najostreje so proti nemškim šolam nastopili kamniški partizani, ki so leta 1943 onesposobili za pouk 21 osnovnih šol, do 15. 7. 1944 pa še 12, o čemer je kamniški deželni svetnik sproti obveščal Rainerja. Po poročilu vodstva NSDAP za Koroško z dne 1. 6. 1943 je bilo do takrat v radovljiškem, kranjskem in kamniškem okraju, poleg jezikovnih tečajev v juliju in avgustu 1941 za vse šoloobvezne otroke, še 1290 tečajev nemščine s 44.951 udeleženci. Vendar poročilo omenja, da je bilo v zadnjem letu delo zelo težko, zato bodo z učenjem nemščine nadaljevali le še v podjetjih. Medtem ko so bili skoraj vsi nemški učitelji že vpoklicani v vojsko, pa so se učiteljice vse bolj otepale službovanja na Gorenjskem in izgovarjale na bolezni in dolžnosti do staršev v bombardiranih mestih. Tudi v gorenjskih mestih pouk ni bil več reden zaradi pomanjkanja drv in letalskih napadov, v nekatera šolska poslopja pa so se vselile policijske in vojaške enote. Glavne šole v mestih so obiskovali samo izbranci, glede univerzitetnega študija pa so izjemoma dajale priporočila vodstva NSDAP. Nič manj kot nemške šole so bili partizanskim napadom izpostavljeni sedeži nemških organizacij in okupacijskih organov. Medtem ko so jih prej še obnavljali, so jih nato premestili v mesta in v bližino orožniških postaj ali policijskih postojank. Za več podeželskih občin - kot npr. za občine Tržič, Sv. Ana in Sv. Katarina - so v Tržiču ustanovili skupni Kreisamt — okrajni urad - in nekaj nameščencev premestili v proizvodne obrate. Nekateri župani so postali prizanesljivejši do Slovencev tako pri določanju količin obveznih oddaj in podpor revnim družinam kot tudi do otrok, katerih starše so kaznovali zaradi sodelovanja s partizani; ohranjene so tudi njihove vloge predstojnikom gestapa s priporočili, naj zapornikom znižajo kazni. V nekaterih krajih je nemška oblast že prenehala delovati. V občinah, ki so bile pod najmočnejšim vplivom partizanov, so najprej ukinili tobačne karte, nato pa preskrbo omejili na zaposlene v mestih in okolici, v nekaterih občinah pa živilske nakaznice razdeljevali samo svojcem nemških vojakov, zaposlenih na zasedenem ozemlju, in pripadnikov Gorenjske samozaščite. Okupatorju ni bilo več mogoče izter- javati od kmetov v oddaljenih krajih vseh obveznih oddaj. Marsikje so si presežke živeža prilaščale enote NOV in POS in jim kmetom plačevale z denarjem in obveznicami - ki naj bi jih jim izplačali po osvoboditvi — ponekod pa jemale kot kazen za sodelovanje z okupatorjem ali pa z opravičilom, da je dolžan sleherni Slovenec kar največ prispevati za osvoboditev. Številne pritožbe kmetov pričajo, da so jim nemške in kvizlinške enote na svojih pohodih ropale živež, živino, obleko in dragocenosti. Kljub že več let trajajoči vojni pa Gorenjska vsaj glede živeža ni bila najhuje izčrpana in v zadnji zimi so se prav z Gorenjske v veliki meri oskrbovale enote IX. korpusa NOV in POS. Velik del podeželja, zlasti pa okolica mest je morala oskrbovati mestno prebivalstvo, za kar so zelo natančno skrbeli nemški preskrbovalni uradi, in sicer oddelek A za nabavo blaga, oddelek B pa za njegovo racionalno razdelitev. Prebivalstvu so glede na starost, težavnost dela in zdravje razdeljevali 15 vrst živilskih nakaznic. Od 24. periode preskrbe, izvedene 2. 6. 1941, do 75. periode, ki se je začela 29. 4. 1945, so se količine živil na nakaznice sicer nekoliko zmanjšale, vendar je preskrbovalni sistem deloval do konca vojne. Ker so partizani prepovedali sečnjo in spravilo lesa iz gozdov - razen kmetom za lastno uporabo - je delo na žagah zaradi pomanjkanja hlodovine marsikje povsem zamrlo. Kljub velikemu pomanjkanju delavcev in surovin ter težavnemu prevozu se je okupator močno prizadeval ohraniti proizvodnjo v gorenjskih tovarnah. Spričo skoraj uničene nemške industrije je pomen gorenjskih industrijskih obratov naraščal, saj so jim angleška in ameriška letala prizanašala, čeprav so preleti čez Gorenjsko pogosto prekinjali delo. V nekaterih podjetjih so izdelovali vse več blaga za potrebe domačega prebivalstva in partizanov. Okupacijski aparat seje moral odreči mnogim svojim neuresničljivim načrtom, vendar se kljub bližajočemu se porazu Gorenjski ni hotel odreči. Zato se je boj z nezmanjšano intenzivnostjo nadaljeval vse do umika okupatorjev in njegovih pomagačev v začetku maja leta 1945. Konec Izšla je likoma monografija slovenske slikarke Vide Lojk-Fakin SUkmho upesnjen slovenski kmlec Predstavili so slovenski prevod knjige Simona Wiesenthala »Pravica, ne maščevanje« Bi gospoda Wiesenthala peljali k Sr. Urhu? Če že ne moremo reči, da na Slovenskem izdamo malo monografij likovnih umetnikov - dasi-ravno jih veliko zaslužnih, uglednih In ustvarjalnih zaman čaka na reprezentativno predstavitev - pa so ustvarjalke v vsakem primeru le malokrat deležne takšne počastitve. In pri tem je založba Enotnost poskusila prelomiti led. Pripravila in izdala je bogato monografijo umetnice, kije na videz sicer odmaknjena, pa je še kako zaznamovala slovensko likovno umetnost po drugi svetovni vojni. Gre za akademsko slikarko Vido Lojk-Fakin, predstavnico generacije naj starejših slikarjev, ki Je bila hkrati prva povojna, na akademiji Izobražena generacija slikarjev. Generacija, kot Je na predstavitvi knjige dejal Marjan Tršar, ki je imela ustrezno likovno predlzobrazbo, akademija pa jim je zagotovila trdno znanje, realizem, obvladovanje prostora. Kot njeni kolegi, je bila tudi Vida Fakin ob začetku na razpotju med ekspresionizmom, trdno grajeno smerjo In barvnim realizmom, na koncu pa se je odločila za »slovensko« pot In se posvetila »edini pravi slovenski arhitekturi« - slovenskemu kozolcu, temi, ki jo je razvijala v vseh mogočih oblikah, v veli- kem razponu od liričnega, preko dramatičnega do abstraktnega. Vida Fakin je na predstavitvi monograf^e spregovorila o dilemah, s katerimi se Je srečevala In se srečuje na svoji umetniški poti. Gre za vprašanje postmodernizma in umetnosti ob koncu tisočletja, za dilemo, kam bo šel razvoj umetnosti, ah v totalni polom ali v obrat, začetek novega. Bo človek in z njim umetnost zapadel v dekadenco ah pa bo sledil prerod in nove ustvarjalne možnosti ter vrednote? V nasprotju s tehničnim bliščem, kičem In perfekcijo se je Vida Fakin odločila za ustvarjalnost, ki seže človeku v dušo, zanjo je potrebna doživljajska podstat, določena fluidnost. Pritrjuje tisti misli, ki pravi, da umetnost mora gledalca uročiti, če ne, potem sploh ni umetnost. Z monografijo Vide Lojk-Fakin, založba Enotnost nadaljuje nekaj Dve pokrajini, olje, 1970 Vida Fakin časa prekinjeno izdajanje reprezentativnih monografij slovenskih likovnih umetnikov In umetnic. Izid monografije so s svojimi prispevki omogočila številna slovenska podjetja. Odziv na knjigo je dober, saj je bilo do njene formalne predstavitve prodanih že polovica natisnjenih izvodov. Uvodno študijo v monografijo je napisal likovni kritik Janez Mesesnel, shkark^je napisala svoj življenjepis, ki ga dopolnjuje s svojimi meditacijami, nato pa sledijo barvne In črno-bele reprodukcije njenih slik, kjer je največ njene večne teme - kozolcev In portretov. Po zanimivi fotobio-grafiji In pregledu razstav sledijo še ocene umetnostnih zgodovinarjev o avtoričinem delu. Monografijo je likovno uredil In opremil Vlasto Kopač, organizacijo In izvedbo je Imel na skrbi Pegaz International iz Ljubljane, natisnil pa jo je Gorenjski tisk Iz Kranja. L Ž. Velika dvorana Slovenske akademije znanosti in umetnosti bi seveda bila vsaj trikrat premajhna, če bi se predstavitve svoje knjige spominov v slovenščini - kot je bilo napovedano — udeležil avtor Simon Wiesent-hal. Pa mu je bolezen žal preprečila drugi prihod v Slovenijo In napovedano predavanje o desnem ekstremizmu v Evropi. Dogodek, ki ga ni bilo, je pa vendarle naletel na veliko zanimanje v slovenski znanstveni In politični javnosti, saj se je predstavitve knjige udeležil celo predsednik države Milan Kučan, sta pripravila Znanstveno raziskovalni center pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti In založba Enotnost. Povod zanj je bil Izid knjige Wiesenthalovih spominov z naslovom »Pravica, ne maščevanje« v slovenščini, že štiriindvajseti prevod knjige, ki jo je znani ustanovitelj Judovskega doku- mentacijskega centra na Dunaju In vest človeštva napisal leta 1988. V knjigi je zbranih 48 zgodb, ki govorijo o Wiesenthalovem priza- devanju, da bi bili nacistični zločinci pravično kaznovani. O avtorju največ pove zgoščeno besedilo na platnicah knjige. »Njegovo družino so pomorih, njegovo ljudstvo zdesetkah. Njegovo preživetje je postalo naloga spominjati se mrtvih, storilce pa privesti pred sodnike. Toda zahteval je pravico, ni hlepel po maščevanju. Simon Wiesenthal, veliki borec za pravico In pravičnost, razgrinja bilanco svojega življenjskega dela. To je ganljivo pričevanje.« V svojem opravičilu, ki ga je naslovil direktorju založbe Enotnost, direktorju znanstveno raziskovalnega centra SAZU, direktorju Institutum Studiorum In vsem slovenskim prijateljem, je Simon Wiesenthal zapisal, da se zaveda, da bo žal razočaral vse prijatelje v Sloveniji. »Toda svoje obljube ne morem izpolniti. Moja pripravljenost, da se udeležim predstavitve slovenskega prevoda knjge »Pravica, ne maščevanje«, je bila in je dodatno znamenje za posebne simpatije, kijih že dolgo občutim do Slovenije. To simpatijo tudi rad posredujem svojim prijateljem In znancem. Upam, da ml bo zdravstveno stanje omogočilo, da Slovenijo ponovno obiščem drugič.« In še, zakaj tak naslov zapisa. Prevajalec knjige Bojan Grobov-šek je na predstavitvi povedal, da so Simona Wlesenthala, ko je prvič obiskal Slovenijo, peljah na ogled spomenikov NOB, med drugim v Begunje in Podljubelj, podružnico zloglasnega taborišča Mauthausen. Bo ob morebitnem drugem obisku še kaj pokazati? DOKUMENTATIONSZENTRURI DES BUNDES jODiSCHER VERFOLGTER DES NA2IREGIMES A-1010 WIE N, SAL2TORGASSE 6/! V/5 — TELEFON 533 98 05, 533 91 31, FA X 53 50397 BANKVERBINDUNG CREDITANSTALT BANKVEREIN WIEN KONTO NR 47-32 608 9. 9. 1994 wtEN, SW/Tr $ehr gfeehrter Direktor des Verlags Enotnost Herr Marjan Horvat, Sehr ieehrter Direktor des Forschungsvvissenschaft 1 ichen Zentrums bel der Slovenischcn Akademia der Wissenschaf^en und KUnste Dr.Oto Luthar, Sehr jgeehrter Direktor des Institutum Studiorum Humanitatis Dr.Drago Rotar, Llebe $lowenische Freunde! ES tat «lr »ufrichtlg leid, daB len wcgen me Ines schlechten Gesdnrfheitszustandes zur Buchprisentatiorider slowenischen Obcrsetzung von Recht, nicht Rache zun vorgesehenen Teroln nicht kommen kann. wie ich ei schon dem Obersetzer meines Buchcs, Herrn Mag. Grobovsek, erkfgrt babe, lat mir bewuBt, daB ich dadurch - leider - allen mcinen Freunden In Slowenicn eine Enmuschung bereiten muB - ich fuhle mich aber ouflerstande, me in Versprechen einzuhalten. Heine Bereltschaft z* PrSsentation der slovrenischen Oberse(zung von KecAf, nicht Rache zd kommen, »ar und ist eln zus&tzliches Zeichcn metner spezlellen Šympathle, die ich seit langer Zeit fUr Slomenien hege, und die ich »tleh ifelnen Freunden und Bekannten gerne »itteile. Ich hoffe, dafl mir mefn : gesundheit1icher Zustand bald ; erlauben »Ird, S!owenien ■8giicherweise eln anderes mal »ieder za besuchen. ich bedanke mich nochmals filr die Einladung und fur die hohe Auszefchnung, die mir das Forschungswissenschaftllche Zentrum der S lovenischen Akademie der »issenschaften Vmd KUnste verliehen het und die |ch beehrt entgegennehme. utzllch mdehte Ich aber diese Botscnaft auch dazu nUtzen, um diejenigeri, die mich haben, den Verband der Widerstandskflmpfer SIowenlens, den Prftsidenten Herrn Milani Kučan, den Ministerprftsidenten ,Herrn Janez AuUenfliinister Herrn Lojze Peterle und «11 diejenigen, die mich in Ljubljana t ref fen und begrUBen wolltenund s ich liber me in Kommen freiitdn, zu begrUBen. Ich ersuche alle ufc Verst&ndnls. Mit freundlichen Griifien Kadar štrajkaš, moraš vedeti, proti komu štrajkaš. Če ne veš, proti komu štrajkaš, ne veš, za koga delaš. Če ne veš, za koga delstš, potem navadno ne veš, kaj delaš. Če se tl slučajno vseeno zdi, da Franček Rudolfi Strajkatl proti državi? Ja, če Je država resna. Kako naj bo resna država, ki Je razdelila certifikate, Praktični fundamentalizem ŠTRAJk ALI ISKANJE KAPITALISTOV Nasveti. Načela. Dogme. Zapovedi. Ukazi. Predlogi zakonov. Amandmaji na obstoječe zakone. Predlogi predpisov. nekaj delaš, potem se vprašaj, koga lahko vprašaš, ali res delaš tisto, kar se tl zdi, da delaš. Kot svobodni umetnik sem se naučil, da tl ne plača nihče, razen če ni prisiljen. Prisiliti nekoga, da plača, to Je pa umetnost. Naj bo Slovenec ali Evropejec, nikomur ni mogoče verjeti, da bo plačal račune. Vendar: kdor ne plačuje računov, pride na slab glas. Če pa Je kdo na slabem glasu, se nihče ne vprašuje, zakaj njemu nihče ne plačuje računov. Maribor Je izdeloval silno koristne m silno drage objekte za Iran In Irak. Za marsikaj sta Iran m Irak plačala in še plačujeta. Mariborski Industriji nista plačala. Zakaj danes Maribor ne najame nekaj tisoč srbskih ostrostrelcev, da bi streljali s Pohorja In Piramide po Mariboru, muslimanske države bi pa Mariboru priskočile na pomoč? Tudi Rusija Je star Jugoslovanski In mariborski partner. Priznajte, da bi nekaj sto tisoč ruskih vojakov v Mariboru precej popravilo situacijo. Delavec, ki štrajka, je znanilec novega sistema. Delavec, ki štrajka, hote ali nehote Išče pravega, resnega lastnika, kapitalista, da bo štrajk res, kot se spodobi, pravi štrajk. Na nož. zdaj se pa upravljavske družbe pulijo zanje, In šele ko sl bodo razdelile certifikate, se bo začelo lastninjenje in spet bomo vsi lastniki vsega In spet nihče ne bo vedel, česa Je lastnik... Štrajkatl proti Koržetovemu skladu ali Ministrstvu za gospodarstvo Je skoraj poetično dejanje. Iz televizijskih poročil nisem mogel razbrati, ali štrajkajo delavci Iz Tama zaradi Koržetovega sklada ali zaradi ministra za gospodarstvo Kračuna. Kračun Je povedal, če bo štrajk trajal In delavci ne bodo delali, potem Tama ne bo več. Ampak zakaj naj bi delavcem bilo kaj do Tama, če Jim Tam niti plač ne daje, In zakaj naj bi Jim bilo toliko do avtobusov In kamionov, če minister ne ve, zakaj naj bi Slovenci Izdelovali kamione In avtobuse? Semolič Je v Imenu sindikata povedal, daje hudo, ker delavci že dva meseca niso dobili plače. Kakšen način Je to, da človek dela In da ne dobi plače? Če prodajajo menedžerji tistim, ki ne plačajo, potem delavci delajo za tiste, ki jih ne plačajo. Potem so na poti v gledališče ali muzej. Od leta dvainsedemdeset smo v Jugoslaviji razvljah sistem, ki Je zahteval, da so delavci lastniki proizvajalnih sredstev in da odločajo. V takem sistemu se veliko dela, delo Je lahko tudi kvalitetno, lahko pa tudi ne, plače pa so skromne, vendar so. Ravno tistega, na kar so nasprotniki samoupravljanja namigovali, pa delavci niso počeli: da bi prodali tovarno In sl razdelili dobiček. Bistvo kapitalizma pa Je ravno to: da tisto, kar Imaš, prodaš, če ne prinaša dovolj, m kupuješ, kadar prinaša dovolj ali celo več kot dovolj. Ker Je država tudi nekakšen solastnik In ker Je solastnik tudi ta ali oni Sklad, Slovenci nenadoma veselo prodajamo svoja proizvajalna sredstva. Komerkoli. Kdajkoli. Za karkoli. V socializmu ljudje delajo leta In leta v Krmah, ki prinašajo zgubo. V kapitalizmu pa nihče ne sme delati Izgube. Tako je danes v Sloveniji samo država tista, ki lahko dela zgubo. Pravzaprav ni čisto Jasno: zakaj bi samo država delala zgubo, zakaj Je ne bi mogla še kakšna nujno potrebna Industrija? Mar zato, ker se mora industrija reorganizirati In modernizirati In sploh spremeniti programe? A se država ne more modernizirati In Izboljšati In ne zmore spreminjati programov? Zadnja štiri leta se Slovenija loteva novih poglavij Iz Marxa. Da bi bili moderna država, sl skušamo priskrbeti kapitaliste. Iščemo kapitaliste. Nabavljamo kapitaliste. Saj gre, ampak ne dobimo dovolj kvalitetnih, močnih, nasilnih. NI dovolj kapitalistov, ki bi sl želeli dobiček In več dobička. Znameniti Qeot£rey Saks je rekel, da delavci ne smejo biti lastniki tovarn. V tem Je zrno resnice: delavec, ki se počuti kot lastnik, delavec, ki ima rad svojo tovarno, ne bo Iztiskal denarja Iz kapitalista. Popuščal bo. Torej bo vedno revež. Ker sentimentalni IjuiiJe so revni. Kdor pa Je reven, pa ne dela dobro. Vse se začne v zdravstvu in šolstvu: Zdravniki menijo, daje njihovo delo pomembno In da ga ljubijo, In ker ga nočejo zamenjati s kakšnim drugim, Jih vlada stlači v zakon o zavodih In zavodi so neprofitne ustanove, in namesto da bi se v zadnjih letih razvila privatna In nadstandardna praksa, se v vedno bolj revnem zdravstvu dogaja izguba ugleda. Kdor Je slabo plačan, kmalu sploh ne more več razlagati, da naj bi bil bolje plačan. Bolj kot Je zdravstvo potisnjeno ob stran In zdravniki Izenačeni z delavci na bencinskih črpalkah, slabše se ljudje zdravijo, In ker se slabše zdravijo, bolj in bolj pritiskajo na zdravstvene ustanove In Jim še bolj zanesljivo potrošijo to In ono. In ker Je zdravstvo poceni, zdravje ljudi ne skrbi več. ljudi skrbijo samo drage reči. Tudi ni denarja, da bi se Izobraževali vsi otroci. Nič ni lepšega, kot Imeti doma otroka, ki ne ve, kje naj se Izobražuje. Kdor se ne izobrazi, ne bo Imel dela. Kdor ne bo Imel dela, ne bo trošil, kdor ne bo trošil, bo povzročil, da bo še kdo drug brez dela. Tudi se Je že lani pokazalo, da profesorji in učitelji nimajo kaj štrajkatl, kaj zahtevati: ker družbe, kine potrebujejo učiteljev, tudi niso tako pametne, da bi toliko zaslužile, da bi sl jih dobro plačevale. Slovenija postaja tržišče za nekatere cenejše zahodne izdelke. Cenejše tržišče potrebuje cenejše ljudi. Cenejši ljudje lahko opravljajo samo cenejše naloge. Za skrajen Jug Evrope se spodobi turizem In morda še kakšne dopolnilne dejavnosti: zakaj naj bi Slovenija trgovala z orožjem In podpirala razne tuje, napadalne države? Delati kaj pametnega, četudi so to samo avtobusi in kamioni, ne pa tanki In avlonl, je to sploh potrebno? Oh, da. Vsak varčevalec že lahko poskusi postati kapitalist. Ampak zakaj bi v mali državi kdo poskusil postati velik kapitalist? Zakaj bi Slovenija poskusila razviti to ah ono multinacionalko, če pa laho poskusi z drobno obrtjo? Kalvarija krajanov Rimskih Toplic se začenja znova RIMSKE TOPLICE: TURIZEM ŠE VEDNO POD KLJUČEM To, da so naša naravna zdravilišča takorekoč že od nekdaj »paradni konj« slovenskega turističnega gospodarstva, ni nikakršna skrivnost. Svojim obiskovalcem nudijo to, kar si le-ti želijo in po čemer povprašuje sleherni turist, ki si želi »nekaj več«. In kar so naša naravna zdravilišča s svojo ponudbo zares na zavidljivo visoki evropski ravni, imajo svoje zmogljivosti precej bolje izkoriščene kot naši hoteli ob morju ali na Gorenjskem. Seveda pri vsem tem ne gre le za »naravne danosti«, temveč v prvi vrsti za sposobnost, piridnost, posluh in predanost ljudi, ki delajo na tem področju našega turističnega gospodarstva. Kot pravimo, brez muje se še čevelj ne obuje. Kjer pa imajo vajeti v rokah delavci, ki so življenjsko odvisni od svojih žuljev in prelitega znoja, tam je ponavadi vse v najlepšem redu. Žal te sreče nimajo - namreč, da bi gospodarili na svoji lastni zemlji - prebivalci Rimskih Toplic, Šmarjete in bližnjih krajev. V časih najbolj črnega kapitalizma so sicer s tamkajšnjim letoviščem in naravnim zdraviliščem gospodarili tujci, toda domačini so imeli kar veliko od svoje »naravne dediščine«: zaposlitev, potreben vsakdanji kruh in zagotovljeno preživetje. Po koncu druge svetovne vojne se je v zdravilišče vgnezdila jugoarmija. Rimske Toplice so zanjo postale nekakšen rehabilitacijski center, predvsem pa poceni letovišče za družine oficirjev JLA. Go- spe z bogatega dunajskega dvora so zamenjale milostljive soproge oficirjev iz Srbije, kajpak s svojim naraščajem vred in premnogimi sorodniki. Tu, v primeru Rimskih Toplic, namreč ni veljalo staro srbsko pravilo »svakog gosta za tri dana dosta«. No, prelep kraj ob Savinji je še naprej plačeval Velik ceh jari gospodi. Slovenci v povojnih letih nismo imeli kaj dosti od zdravilnega vrelca v Rimskih Toplicah. V letnem bazenu smo se v toplih mesecih lahko namakali, domačini pa so si služili svoj kruh v okupiranem civilnem zdravilišču. To pa je bilo tudi vse. In danes? Tu oziroma v tem je pravzaprav jedro naše zgodbe. Ta je grenka, povsem nerazumna. Žalostna, neverjetna, več kot trpka za domačine. Odkar je zdravilišče v Rimskih Toplicah v naših, to je v slovenskih rokah, je zaprto. In to boli. Posebno domačine, ki so imeli tu tako za časa rajnke Avstrije kot tudi Jugoslavije vsaj delo, če že drugega ne. Sedaj niti tega ni- majo. Termalna voda, ki je stoletja in stoletja privabljala v ta kraj ob Savinji gospodo od vsepovsod, pa pronica v zemljo, kot da bi bila brez sleherne vrednosti. Ta žalost v Rimskih Toplicah, ki gre malokomu v račun, posebno pa brezposelnim domačinom ne, je sedaj stara že več kot tri leta. Več kot tri leta je namreč tega, ko so predstavniki nekdanje JLA zapustili kraj. Zdravilišča niso namerno poškodovali, kot so ob umiku marsikje uničili nekdanje vojaške objekte. V njem so pustili nedotaknjeno celo drago opremo, tako da bi lahko zdravilišče brez prekinitve živelo naprej. Pa je prišlo očitno v neprave roke, namreč v roke našega obrambnega ministrstva, ki se je odločilo drugače. Kako veliko je odvisno od tega, kdo ima kaj v rokah, mar ne? Nekateri praznih rok delajo čudeže, drugi pa... Ob vsem tem ni treba poudarjati, da domačinom zaradi zaprtega in neizkoriščenega zdravilišča nenehno vre kri. Druga slovenska naravna zdravilišča cvetijo, ponašajo se s svojo dobro ponudbo, predvsem pa velikim obiskom, turizem v Rimskih Toplicah pa je za zapahi. Seveda je bilo načrtov, kaj in kako z nesrečnimi topli- Primorski skladi ŠTIRI SKUPINE NALOŽB Družba za upravljanje Primorski skladi namerava v svoji pooblaščeni investicijski družbi Modra linija do 22. januarja 1995 zbrati za šest milijard tolarjev certifikatov. Zbira jih na sedežu družb, vseh poštah, enotah Splošne banke Koper, Komercialne banke Nova Gorica, sedežu in predstavništvih obalne sindi-. alne organizacije, sedežih pri-.norskih društev upokojencev in še v dvajsetih podjetjih. Ali bodo ustanovili še en sklad za zbiranje ali ne, se bodo odločili ob koncu leta na podlagi analize položaja pri vpisovanju certifikatov. »Za celotno Primorsko, predvsem pa za obalno-kraško regijo je značilno, da je njeno gospodarstvo že danes med najuspešnejšimi v Sloveniji. Zaradi svoje lege ima tudi odlične možnosti za nadaljnji razvoj. Smo edina družba za upravljanje, ki ima sedež na Obali, in kot taki podjetja na svojem območju dobro poznamo,« pojasnjujejo svoje prednosti pred drugimi družbami v Primorskih skladih. Deleže bi radi pridobili v glavnem v primorskih podjetjih. Kupovati jih ne nameravajo za vsako ceno, zato ni nujno, da bodo predvideno strukturo naložb dosegli že na začetku leta. Naložbe v podjetja so razdelili v štiri skupine. Približno 30 odstotkov vrednosti sklada bo predstavljala prva skupina, v kateri bodo delnice večjih, znanih in uveljavljenih podjetij po vsej Sloveniji. Imenujejo jih »sidra«, ker od njih pričakujejo zlasti stabilnost in povprečne dividende. V teh podjetjih ne nameravajo aktivno sodelovati pri upravljanju. V drugi skupini bodo manjša in srednja podjetja, ki bodo prav tako predstavljala 30 odstotkov vrednosti sklada. Z njo želijo doseči zlasti nadpovprečne kapitalske donose, ker pričakujejo, da bo cena teh podjetij nizka. V njih nameravajo aktivno sodelovati pri upravljanju. V upravnih odborih bodo sodelovali člani uprave in pogodbeni partnerji iz podjetij, ki se ukvarjajo z vrednotenjem in sanacijo družb. S tretjo skupino naložb, ki bo imela približno 20-odstotni delež, bodo skušali doseči dobre kapitalske donose predvsem s trgovanjem na borzi. Za to skupino nameravajo kupovati zlasti delnice podjetij iz storitvenih dejavnosti. S četrto skupino pa nameravajo zagotavljati večjo varnost naložb. Sredstva iz te skupine nameravajo naložiti zlasti v delnice bank in zavarovalnic, obveznice in nepremičnine. Z nalaganjem zbranega kapitala bi v Primorskih skladih radi dosegli najboljšo kombinacijo med varnimi in donosnimi naložbami. Ustanovni kapital Primorskih skladov je 50 milijonov tolarjev. Ustanovitelji so Splošna banka Koper (z 32,5-odstotnim dele- žem), EKO-IUS Nova Gorica, Te-kos Tolmin in zaposleni v družbi za upravljanje. »Pri tem gre za tako kombinacijo bančnega in zasebnega kapitala, ki članom uprave zagotavlja suvereno odločanje pri upravljanju podjetja, sodelovanje močne finančne organizacije pa zagotavlja potrebno kredibilnost,« pravijo v Primorskih skladih. Člani nadzornega sveta investicijske družbe Modra linija so Vojko Čok, generalni direktor Splošne banke Koper, Milan Turk, generalni direktor Intereurope in Franko Pečar, direktor Kruha. Direktor družbe pa je Mirko Pavšič, finančni direktor v Luki Koper. D. K. cami, ki v vsej svoji dolgi zgodovini še niso bile v pravih rokah, veliko. Pa se doslej iz nobenega še ni kaj pametnega za obrambo. Rezultat tribune je bil podpis »pisma o nameri o ustanovitvi posebne družbe z omejeno odgovornostjo Krka Zdravilišče Rimske Toplice«, S tem so bili nekateri krajani, predvsem optimistično naravnani, za kratek čas pomirjeni. Mnogi pa so slutili, da z omenjenim podpisom žalostne zgodbe še zlepa ne bo konec. In niso se zmotili. Po štirih mesecih je v kraju ob Savinji še vedno tako, kot je bilo lani, predlani, predpred-lani. Zmogljivosti zdravilišča so za zapahi, o kakršnihkoli tovilom, da bo zdravilišče v kratkem spet odprlo svoja vrata? Očitno se je znova zataknilo. Nekateri pravijo, da zato, ker so predstavniki Krkinih zdravilišč ugotovili, da ministrstvo za obrambo sploh ne more razpolagati z najpomembnejšim delom zdraviliškega kompleksa. Vila Sofijin dvorec pa 200 hektarjev velik park in kdo ve kaj še vse sodijo med slovensko naravno in kulturno dediščino. Za vse te stvari pa je po zakonu pristojno naše ministrstvo za kulturo. In še zdaleč ne ministrstvo za obrambo. Česar pa V slovenskih naravnih zdraviliščih »mrgoli« gostov, razen v Rimskih Toplicah, ki so že četrto leto pod ključem. Ubogi krajani! izcimilo. Zato so letošnjega maja krajani poskrbeli za javno tribuno, ki so se je med drugimi udeležili tudi predstavniki Krkinih zdravilišč, ljubljanskega Petrola in seveda slovenskega ministrstva obnovitvenih delih pa ni ne duha ne sluha. Novo je le to, pravijo domačini, da lubadarji veselo uničujejo zapuščen zdraviliški park. Kaj je z obljubami, slovesno podpisano »namero« in zago- sedanji »lastniki« verjetno ne morejo dojeti. Se kalvarija krajanov Rimskih Toplic, da bi bili gospodarji na svoji zemlji, začenja znova? Slika in besedilo: Andrej Ulaga Spomenka Hribar: KNJIGA ESEJEV, KI SO RAZBURJALI... SVITANJA Spomenka Hribar v zbirki esejev Svitanja, nastalih v razponu od leta 1979 do danes, odpira nov dvogovor z bralci, tvega nove nesporazume, se spušča v svojevrstno avanturo. Boj za vrednote, Avantgardno sovraštvo in sprava, Nujnost razglasitve konca državljanske vojne, Preteklost v parlamentu, Zaustaviti desnico, Čas za politično spravo, Zakaj me sovražite, tovariši, Živa legenda so med eseji, ki ponovno razburjajo slovensko politično in kulturno srenjo Knjigo Svitanja lahko naročite na naslov: ČZP ENOTNOST, Dalmatinova 4, Ljubljana, ali po telefonu 321-255, 1310-033, ali po faksu 311-956. Cena: 1900 SIT, s 5-odstotnim prometnim davkom 1995 SIT. NAROČILNICA _______________________ ____ Pri ČZP Enotnost, Ljubljana, Dalmatinova 4, nepreklicno naročam(o) Naročeno pošljite na naslov: ---------------------- >€ izvod(ov) knjige SVITANJA. Ulica, poštna št., kraj:. Ime in priimek naročnika:___________________ 1. Račun bomo poravnali v zakonitem roku Naročeno dne: _ 2. Kot ind. naročniku mi pošljite po povzetju Podpis naročnika 15. septembra 1994 «$► KAŽIPOT POCENIMO ŽIVLJENJE KAKO Sl OLAJŠATI DAVČNO BREME Letos smo Slovenci oddali več kot milijon davčnih napovedi, ki so osnova za odmero dohodnine. In takih, ki so oziroma bodo morali še dodatno seči v žep, da bodo poravnali svoj »dolg« do države, je večina. Doplačila v povprečju presegajo 12.000 tolarjev, kar za mnoge ljudi, ki se le s težavo prebijajo iz meseca v mesec, ni mačji kašelj. Račun je namreč treba poravnati v tridesetih dneh. Kdor se obotavlja in odlaša predolgo, je za svojo pozabljivost pošteno kaznovan. No, ker mnogi zares ne morejo plačati odmerjenega davka v predpisanem času, ni malo tistih, ki si skušajo pomagati s 118. členom zakona o dohodnini. Ta namreč omogoča, da ljudje v tovrstni stiski zaprosijo za odlog plačila, za obročno odplačevanje (v šestih obrokih), za delni ali celo popolni odpis davka na dohodek. Po podatkih uprave za javne prihodke je takih, ki bi si radi olajšali breme s pomočjo omenjenega 118. člena zakona o do- hodnini, zelo veliko. Baje več kot 10.000. In večina od teh prosi za celotni odpis davka. Če bodo komisije, ki odločajo o vlogi prosilcev, v večini primerov popustile in pokazale razumevanje za tovrstne težave ljudi, bo državni proračun olajšan za veliko deset milijonov tolarjev. Zato kaj dosti usmiljenja verjetno ne gre pričakovati. Sedaj pa na kratko k 118. členu, ki govori o tem, kako si zmanjšamo oziroma olajšamo davčno breme. Po omenjenem členu zakona o dohodnini ima vsak, ki odmerjenega zneska ne more poravnati v mesecu dni, možnost zaprositi za odpis ali delni odpis plačila davka oziroma za plačilo davka z odlogom ali za plačilo v več mesečnih obrokih. Poseben obrazec za vlogo je na voljo na vseh davčnih izpostavkah. Kajpak je treba vlogo oddati v predpisanem roku, to je najkasneje v 30 dneh po prejemu odločbe. Posebne tričlanske komisije potem na podlagi enotnih meril presodijo in določijo, kaj jim je v posameznih primerih storiti. Čakanje na sklep komisije se lahko zavleče tudi za več kot mesec dni. A. u. JUNAKI GROSUPEUSKEGA MARATONA Tradicionalni »Tek sreče« po ulicah Grosuplja je tudi letos lepo uspel. Prireditev - gre za 24-urni maraton - je bila namenjena ljubiteljem rekreativnega teka, ki jim predstavlja šport prijetno razvedrilo. Vsak je tekel natančno toliko, kot je želel, to pa je smisel rekreacije. Ne glede na vse povedano so se nekateri udeleženci grosupeljskega maratona zelo potrudili. Tako je Albin Struna pretekel kar 100 kilometrov, Tomaž Oven in Franc Vidmar pa po 84. Bravo! Najstarejši udeleženec »Teka sreče« je bil Leo Glavan. Pri oseminpetdesetih letih mu je uspelo pustiti za seboj 16 kilo- metrov. Enako število kilometrov je pretekla tudi najmlajša udeleženka prireditve - triletna Urša Svetek. Pri nežnem spolu so se najbolj odrezale Andreja Rajh, pretekla je 52 kilometrov, druga je bila Špela Dizdarevič (36km) in tretja Tina Novak (28km). Seveda brez sponzorjev, med katerimi so bili Motel Grosuplje, Športna unija Slovenije, Pizze-rija Ovi, Čargo d.o.o., itd., ne bi šlo. Za prijetno vzdušje pa je poskrbel radijski napovedovalec Sašo Hribar, ki ga poznamo predvsem kot voditelja radia Ga-Ga. AK Špela Marsikakšnega brezposelneža pri nas lahko potolaži le Svet za preventivo in vzgojo v cestnem prometu s svojim geslom: Na cesti nisi sam. Milan Fridauer Velike ribe ne jedo rade majhnih rib. Raje si naroče jastoga. Evgen Jurič Slovenci nismo leni, smo pa žrtve spomladanske utrujenosti, poletne sopare, jesenske melanholije in zimske romantike. Žarko Petan Blagor kriminalcem v deželi, kjer se policija ukvarja s seboj. Marko Zorko V---------------------------------------------------) Bona sindikalnega turizma BORZNO SPOROČILO ŠTEVILKA 37 ATRIS - BORZA SINDIKALNEGA TURIZMA, Ljubljana, Dalmatinova 4, sprejema ponudbe prostih počitniških možnosti, posreduje proste zmogljivosti, organizira zamenjavo, nakup ali prodajo počitniških objektov, stanovanj, bungalovov, prikolic in drugih možnosti. Pišite nam ali telefonirajte na 061/131 0033, int. 384, 385, 061/326982 ali 322975; naš telefaks je 061/326982 ali 317 298, žiro račun 50101-601-92077 - Atris. Poslovni čas za stranke vsak delovnik od 9. do 15.30. A. POČITNIŠKE ZMOGLJIVOSTI, KI VAM JIH NUDIMO 1. POČITNIŠKI APARTMAJI V PIRANU - sodobno opremljeni za dve ali štiri osebe, 85 oz. 100 DEM dnevno. 2. POČITNICE NA POKLJUKI V DVO- ALI ŠTIRIPOSTELJNIH APARTMAJIH od 20. septembra do 1. oktobra. Cene: veliki ap. 56 DEM, mali ap. 37 DEM v tolarski protivrednosti. Termini vsako soboto. Turistična taksa ni vključena. 3. POČITNIŠKI DOM V BOHINJU - šest ap. za štiri in dva za osem oseb, cena 60 oz. 120 DEM za večjo enoto. Termini od 20. 9. dalje. Mansardni apatma 50 DEM. 4. APARTMAJI V NASELJU PICAL, APARTMAJI LUNA Ap. za 3 osebe PICAL 59 DEM LUNA 42 DEM POLPENZION Hotel Kristal Hotel Neptun CENE za 4 osebe za 6 oseb 66 DEM 79 DEM 49 DEM 45 DEM v 1/2 sobah 39 DEM v 1/2 sobah N'--- S počitnicami, ki so si jih izmislili v raju, je le nekaj narobe: prekratke so, tako poletne kot zimske. Tanja Slokar (6. razred o. š.) 5. GARSONJERE V ČERVARJU - za štiri osebe, opremljena kuhinja, cena 48 DEM. 6. HIŠICE NA ROGLI - za štiri osebe, termini 7 ali 10 dni, cena dnevnega najema 58 DEM. Prosto po 25. 9. 7. KOPE - garsonjere za 4 osebe, termini od 16. 9. dalje, cena 35 DEM. 8. Postavitev prikolic na VRANSKEM - brezplačna uporaba bazena. Celoletna najemnina prostora 500 DEM, možnost shranjevanja prikolic preko zime. 9. Prikolica v Martuljku - za štiri osebe, cena 32 DEM na dan. 10. POČITNIŠKI PAVILJONI V BAŠANIJI, SAVUDRIJA - tri- in štiripo-steljne sobe, penzion, cena za odrasle 39 DEM, otroci do 10. leta 32 DEM. ŠOLA V NARAVI Organizatorje šole v naravi obveščamo, da imamo v mesecu septembru prosta dva počitniška doma z do 100 ležišči. Cena za polni penzion je 35 DEM. TERME ZREČE PETDNEVNI POČITNIŠKI PAKET 300 DEM, POLNI PEN. DESETDNEVNI POČITNIŠKI PAKET 530 DEM, POLNI PENZ. Pokličite po telefonu 063/762451. KMEČKI TURIZEM »Pri Marti«, Drbetinci, 15km od Ptuja. Gostišče ima 60 sedežev, primerno za slavja, sindikalne izlete, individualne obiske. PONUDBA V MESECU SEPTEMBRU Prikolice v Luciji, Belvederju, Ankaranu, Fiesi, Koversadi, cena 45 DEM. STANOVANJA v Novigradu, Dajli, Barbarigi, Maredi. B. SEJEMSKA PONUDBA 1. MILANO MODIT, tridnevni ogled mednarodnih sejmov MODE, od 30 9 do 4. 10. Cena 360 DEM. 2. PHOTOKINA KČLN, od 22. do 29. septembra, sejem fotoaparatov, video, hifi, tehnika za film, radio, TV. Štiridnevno potovanje z avionom 1295 DEM. 3. IMEGA MUNCHEN, prehrambeni sejem z obiskom OKTOBERFE- STA od 18. 9. do 22. 9. Dvodnevni avtobusni ogled 210 DEM. 4. BUREAU 94, BRUSELJ, sejem pisarniške opreme, pisarniških strojev, računalnikov, od 21. do 28. 9. Štiridnevni obisk z avionskim prevozom 1390 DEM. 5. MILANO, sejem orodjarskih strojev, tridnevni ogled sejma od 29 9 do 4. 10. Cena 360 DEM. 6. HOGATEC 94 DUSSELDORF, sejem hotelirstva in gastronomije, od 10. do 14. oktobra, štiridnevno potovanje z letalom 1340 DEM. 7. CODEX LAS VEGAS, največji računalniški sejem, od 14. do 18 novembra. Cena osemdnevnega potovanja 2395 USD. POČITNIŠKE ZMOGLJIVOSTI, KI JIH POTREBUJEMO 1. Počitniške hišice v ČATEŽU, ATOMSKIH TOPLICAH ali MORAVSKIH TOPLICAH. Vabimo vas, da nam posredujete ponudbe za novoletne praznike. Informacija gostom Atrisa PLAČILNI POGOJI: Ob potrditvi rezervacije zahtevamo plačilo 40% celotnega zneska. Pri odpovedi nad 20 dni pred odhodom za že rezerviran termin zaračunamo stroške poslovanja in nastale stroške; najmanjši znesek stroškov odpovedi je 4000 tolarjev, pri krajši odpovedi zaračunamo stroške in 30% celotnega zneska. Cene veljajo le za že v celoti plačane aranžmaje, če se te ne spremenijo za več kot 7%. Po vplačilu gostje prejmejo našo napotnico. V primeru, da naše napotnice ne prejmete sedem dni pred odhodom, nas nujno pokličite. Reklamacije v skladu s turističnimi uzancami razrešujemo sporazumno. ATRIS je povsod, kjerkoli ste. Metod Zalar, direktor Borze Nudi od 1. 9.1994 naprej sindikatom, društvom, družbenim organizacijam, krajevnim skupnostim, dobrodelnim organizacijam, obrtnikom, majhnim pravnim osebam in privatnim osebam Nove obrestne mere na revalorizirano osnovo Revalorizacijska stopnja za SEPTEMBER 1994 znaša 1,1% mesečno, preračunano na letni nivo 14%. PASIVNE OBRESTNE MERE ZA BANČNE VLOGE: MESEČNE LETNE PONUDBA ZA PRIVATNE OSEBE: Za vezane vloge MESEČNA LETNA OBRESTNA OBRESTNA MERA MERA POSOJILNA PONUDBA Kratkoročna posojila lahko dobijo delavke in delavci, člani tistih sindikatov, ki svoja sredstva varčujejo v hranilnici. POSTANITE SOLASTNIK DELAVSKE HRANILNICE TUDI VI POHITITE TER VARČUJTE SVOJA SREDSTVA V VAŠI DELAVSKI HRANILNICI USTVARITE MOŽNOST, DA BODO ČLANI VAŠEGA SINDIKATA LAHKO DELEŽNI STORITEV DELAVSKE HRANILNICE NAŠE GESLO JE - KAKOVOST SO LJUDJE! NAŠ ŽIRO RAČUN JE 50101-625-7316 Dodatna pojasnila lahko dobite na sedežu Hranilnice, tel. 061 312-098, 316-881. ROKOVNIK-PRIROČNIK'9$ V NOVO LETO Z NOVIM ROKOVNIKOM - PRIROČNIKOM 95 - ZAJETNEJŠI, BOGATEJŠI, UPORABNEJŠI Sestavljajo ga koledarski del, zajeten blok za zapiske in priročnik v obliki brošure z naslednjo vsebino: - abeceda delničarstva - kako brati finančna poročila - pridobivanje lastninske kulture - izvajanje zakona o sodelovanju delavcev pri upravljanju - sindikati in soodločanje delavcev pri upravljanju. Priročnik-rokovnik je nepogrešljiv pripomoček za vsakega sindikalnega zaupnika in člana sveta delavcev v podjetju in ustanovi. Cena 2.000 SIT, V PREDPLAČILU PA 1500 SIT! CENA V PREDPLAČILU VELJA DO 31. OKTOBRA. MOŽNOST NAPISA NA OVITKU (ZA DODATNO PLAČILO), NAD 100 IZVODOV NAPIS BREZPLAČEN. Vsa naročila in morebitne informacije dobite pri ČZP Enotnost, Ljubljana, Dalmatinova 4, telefon (061) 321-255, fax 311-956. - NAROČILNICA.............................................. Pri ČZP Enotnost, Ljubljana, Dalmatinova 4, nepreklicno naročam(o) .............. izvod(ov) ROKOVNIK 95. Naročeno pošljite na naslov: Ulica, poštna št., kraj: Ime in priimek podpisnika:................................ 1. Račun bomo plačali v zakonitem roku po prednaroč. ceni 2. Želimo napis na ovitku - prilagamo tekst napisa Naročeno, dne Žig Podpis naročnika Prihodnji mesec bodo delavci v javnih zdravstvenih zavodih prejeli nove plače: za delo v septembru in s 4-mesečnim poračunom za nazaj. Toliko časa je namreč preteklo od sprejetja zakona o razmerjih plač v javnih zavodih. Prizadevanja za uveljavitev novih plač potekajo vse leto. Januarja je bila podpisana kolektivna pogodba za zdravnike in zobozdravnike v Republiki Sloveniji, marca pa kolektivna pogodba za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije. Toda kljub sklenjenima poklicni in panožni pogodbi ni bilo mogoče takoj uveljaviti tarifnega dela teh pogodb. Vezane so namreč na uveljavitev zakona o plačah in pravilnika o napredovanju. Zakon o razmerjih plač v javnih zavodih velja od 23. aprila. Pravilnik o nagrajevanju zdravstvenih delavcev, ki ga je ministrstvo za zdravstvo pripravilo na podlagi tega zakona, pa velja od 26. julija in določa, da ga je treba .uveljaviti v dveh mesecih, to je do 26. septembra. V tem času so v javnih zdravstvenih zavodih po tem pravilniku pričeli razporejati svoje delavce. Ta razporeditev se nanaša na prehodne določbe pravilnika, po katerih bo plačilni razred zaposlenega odvisen od delovne dobe in ocene izpolnjevanja drugih pogojev za napredovanje (delovna uspešnost, samostojnost in zanesljivost pri delu, funkcionalna znanja, ustvarjalnost in interdisciplinarna usposobljenost). To pa je za zdravstvene zavode zahtevno opravilo, ki ga še niso povsod zaključili. Delo poteka v zakonitih rokih in ministrstvo za zdravstvo zagotavlja, da bodo podatki o prvih razporeditvah ustrezno pregledani, ko bo minister prve razporeditve tudi potrdil. Vpliv novih plač bodo upoštevali tudi v ceni zdravstvenih storitev. M. F. UVOZ SESTER OD DRUGOD V slovenskem zdravstvu primanjkuje sester, po drugi strani pa jih je veliko brezposelnih. Konec julija letos je bilo tako na republiškem zavodu za zaposlovanje med brezposelnimi prijavljenih 523 medicinskih sester oziroma zdravstvenih tehnikov, med njimi kar 137 takšnih, ki iščejo prvo zaposlitev. Velik del brezposelnih medicinskih sester je prav z območja ljubljanske regije, kjer je zaznati tudi največje pomanjkanje tega kadra v zdravstvenih zavodih. Tako so lani v ljubljanski regiji pokrili le 37 odstotkov manjkajočih potreb po medicinskih sestrah. Sledi območje koprske, novogoriške in novomeške regije. V obmejnih regijah Kopra in Nove Gorice pa ugotavljajo, da medicinskih sester primanjkuje tudi zato, ker jim nudijo ugodne zaposlitve onkraj me^e. V ljubljanskem kliničnem centru primanjkuje dnevno okrog 300 medicinskih sester. Nizka cena dela srednjih medicinskih sester, v kateri še niso primerno upoštevani težki delovni pogoji, je poglavitni razlog za to, da se velik del sester ne zaposluje v svojem poklicu. Celo mnogih med njimi, ki se zaposlujejo prvič, ne zanimajo delovna mesta v zdravstvu. In to zato, ker jim delodajalci ne krijejo razlike do 70 odstotkov plače, kot pripada pripravnicam po kolektivni pogodbi. Republiški zavod za zaposlovanje pripravnicam subvencionira le 60 odstotkov zajamčene plače in prevozne stroške. Mnoge se zato odločijo za študij na višji stopnji ali za delo. izven zdravstvene stroke. Veliko sester si išče delo v drugih poklicih, nekatere odhajajo raje v zdravstvene domove, kjer je delo lažje, mnoge pa odhajajo v tujino, kjer jih bolje plačajo. Tako je po podatkih republiškega zavoda za zaposlovanje leta 1990 odšlo prek zavoda na delo v Nem- čijo 58 medicinskih sester, leto kasneje 85, leta 1992 pa 42, lani 28 in letos doslej le 9. Povedati je treba, da poteka omenjeno zaposlovanje na podlagi sklenjenega sporazuma med Slovenijo in Nemčijo o zaposlovanju medicinskih tehnikov v Nemčiji iz leta 1992. Zaposlovanje naših medicinskih sester v Nemčiji je zdaj tudi edina možnost organizirane zaposlitve naših delavk na tujem v tem poklicu. In obratno, znani so tudi podatki o »uvoženih« medicinskih sestrah. Na voljo so tudi podatki o številu izdanih delovnih dovoljenj za medicinske sestre iz tujine, ki so se od uveljavitve zakona o zaposlovanju tujcev (julij 1992) lahko zaposlile v Sloveniji. Leta 1992 je bilo izdanih 140 takih osebnih dovoljenj medicinskim sestram, od tega 15 dovoljenj za določen čas. Lani pa je bilo izdanih 151 delovnih dovoljenj, od tega 94 podaljšanih. Letos smo doslej uvozili 59 medicinskih sester. V zadnjih dveh letih smo iz sosednjih republik nekdanje Jugoslavije tako uvozili okrog 260 sester. Podatkov, koliko smo jih že poprej, pa ni na voljo. Problem pomanjkanja medicinskih sester, tako višjega kot sred-njemedicinskega kadra, je pereč v vsem zahodnem svetu. Vse te države iščejo medicinske sestre v vzhodnih državah, medtem ko ZDA pospešeno uvažajo medicinske sestre s Filipinov in Pakistana. Naše ministrstvo za zdravstvo je zdravstvenim zavodom v Sloveniji priporočilo, naj ta pereč problem rešujejo tudi z zaposlovanjem medicinskih sester z območij Hrvaške in BiH. Letošnje poletje pa je sprejelo tudi nekaj ključnih sklepov, ki naj bi omilili pomanjkanje medicinskih sester. Omeniti kaže predvsem tistega o obveznem dveletnem zaposlovanju zdravstvenih tehnikov v boD nišnici po zaključenem izobraževanju. Zbornica zdravstvene nege bo s. pomočjo ministrstva za zdravstvo in zavoda za šolstvo še ta mesec - pripravila spremembe programov za zdravstveno nego na peti in šesti stopnji. Zdravstvenim tehnikom, ki zavrnejo ustrezno zaposlitev, naj bi ukinili nadomestilo. V določanju plač se upoštevajo vsa določila kolektivne pogodbe, v primeru ugotovljene kadrovske deficitarnosti pa bodo obremenjene medicinske sestre dodatno nagradili. Škoda le, da smo z ustreznimi sklepi čakali kar nekaj let. M. F. SONJINA ZGODBA Ljudje so zelo različni. Preveč bi bilo pridevnikov, da bi te različnosti opisali. Včasih je tako dobro, včasih pa mnoge različnosti, prepletene in ujete v splet okoliščin, pripeljejo do tragičnih zapletov, do usodnih dogodkov. Do tako usodnih, da si nemo in srepo zreta v obličje življenje in smrt. Sonjo sem nedavno videla prvič. Bila je na robu živčnega zloma, zaripla od krčevitega joka. Svoje stiske ni mogla zadržati v sebi. Morala je jokati, saj je bil to edini ventil, skozi katerega je odtekala nakopičena žalost, prepletena z obupom, nemočjo, ponižanostjo. Bila je v bednem stanju, na dnu. Sonja je vzgojiteljica. Štiriind- . vajset let je delala v istem vrtcu. Začela je mlada, polna življenja, rada je imela svoj poklic, uživala je v delu z otroki. Dajala je vse od sebe, otrokom je bila prijateljica, učiteljica in mati, oni pa so prihajali in odhajali v svet odraslih, nesoč s seboj nežne spomine na brezskrbno otroštvo in svojo vzgojiteljico. Življenje in leta so tekla. Tudi njena otroka sta rasla, starejši je že samostojen, mlajši gre letos v četrti razred. Ko človek pogleda nazaj, vidi, da je življenje teklo mimo in se z nostalgijo spominja tistih lepih časov. Pred kakimi petimi leti so se začele njene težave. Najprej ji je začelo nagajati zdravje. V ta čas Sonja umešča tudi pričetek njenih težav v službi. Precej je bila v sta-ležu, zaradi tega je bila, in to je tudi občutila, nekako odrinjena, pomagala je zdaj tu, zdaj tam. Delala je, razumela, potrpela. Težave, kot da se rade kopičijo. Kdo bi vedel, ali so težave v družini nastopile kot vzrok ali posledica. Bile so tu in niso se dale odgnati. Sama je bila, zelo sama, za vse sama. Nikogar ni imela, da bi ji pomagal, da bi ji ponudil roko. Počasi, a vztrajno se je med njo in sodelavkami, ravnateljico začel graditi zid nerazumevanja, odtujenosti, neprijaznosti. Preverjali so njen bolniški stalež, izražali dvom o upravičenosti bolniškega staleža. Ko je človek kakorkoli prizadet, ranjen, te vsak dvom in nezaupanje še bolj boli, energijo izgubljaš za dokazovanje in obrambo, in v bistvu začneš teči mrtvi krog preganjalca in preganjanega, iz katerega ni rešitve. Splošne razmere in razmere v vrtcu so se zaostrovale. Govoriti se je začelo, da je tudi pri njih preveč delavcev. Slišala je te napovedi, vendar je to šlo nekako mimo nje, to se vendar njej ne more dogoditi. Podatki o številu brezposelnih, o težavah in stiskah ljudi, ki so izgubili delo, o tem, da jih tudi pri njih morajo nekaj spraviti na cesto, so kot mora viseli v zraku. Ljudje so se še bolj potuhnili vase, odnosi so se poslabšali, delale so se kalkulacije, seštevalo se je in odštevalo, izčistile so se povezave in odvisnosti. Eni delavki je bil izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. Da, tudi na tak način se rešujejo presežni delavci. Tako je uvedena strahovlada, ampak to je moderno, to je v evropskem duhu, to je menedžerski pristop. Kaj vse so ljudje pripravljeni storiti v tem večnem boju za obstanek, za službo, za ljubi kruhek. Od Darvcina sem, so po nauku o evoluciji v procesu boja za obstanek izločeni oslabeli, ranjeni, ranljivi. Nekega lepega dne se zgodi najhujše. Vložen je predlog za uvedbo disciplinskega postopka, ker ob rutinskem pregledu ravnateljic, pri sebi ni imela predpisanih priprav in ker naj bi nekega dne zapustila skupino otrok brez nadzora ... Kako je bilo, bo ugotovljeno pred delovnim sodiščem, to prepustimo njim. Hujše je spoznanje (in to se je dogajalo, se dogaja in se bo dogajalo), da se lahko posamezniku naprti kakršnakoli odgovornost, vse v imenu zakonitosti in spoštovanja reda. Pred obravnavo na disciplinski komisiji je bila, čakajoč na hod- niku, poniževana in razčlovečena, ustvarjeno je bilo ozračje njene absolutne krivde, bili bi jo sposobni obsoditi tudi na smrt. Izrečen je bil najhujši ukrep - prenehanje delovnega razmerja. Nič ni omililo njene krivde, ne to, da je bila prvič na disciplinski komisiji, ne to, da nikoli ni bila opozorjena na nepravilnosti pri delu, da ni bila nikoli vprašljiva njena strokovnost. Očiten je bil le cilj - znebiti se delavke, ki je veliko v sta-ležu. Sonja takoj ne verjame, ne doume. Počasi pa se v sleherno vlakno njenega telesa zagrize spoznanje, da je vržena na cesto. Duši jo, v mislih podoživlja vse grozne trenutke pred disciplinsko komisijo in vse bolj jasno se izoblikuje groza jutrišnjega dne, ko ne bo imela niti tolarja za preživetje otroka in sebe. Noč ne prinese ne spanja ne odrešitve. Svet zavoda potrdi sklep disciplinske komisije, Sonja je dokončno na cesti, brez dela in brez denarja. Sonja ima 50 kvadratnih metrov veliko novejše stanovanje. Plačati bo treba najemnino, elektriko, plin, šola je pred vrati. Po prvem šoku zaprosi za pomoč na centru za socialno delo. Niti tolarja prihodka nima in po vsem trenutno ni sposobna za nobeno delo. Pomoč, ki jo dobi, znaša 13.900 tolarjev in še 9.000 za otroka. Dobi še preživnino 8.500 tolarjev. Brez hrane pa ima stroškov za 42.000 tolarjev. Sinek, ki je šel te dni v četrti razred, pogumno in odraslo sprejema težave, ki so se zgrnile nad njiju. Le mamo je prosil, naj ne hodi v šolo in naj tam ne pove, da nimata denarja za malico in kosilo. Zelo bi ga prizadelo, da bi se razlikoval od svojih vrstnikov, ne bi prenesel, da bi ga kdo zasmehoval. Sonja sama pestuje svoje stiske. Navaja se dobesedno prositi,. navaja se reči: »Prosim prinesi mi mleko in kruh.« V dolgih dopoldnevih, ko je sama doma in ko se ji zdi, da bi morala delati, se vprašuje, kje je živela, kakšna je bila do ljudi in kakšni oni do nje, da ni nikogar, ki bi se vprašal, kako ji je, da so se vsi nekako umaknili, da je čisto vseeno tudi, če bi ta trenutek umrla. Okolje je brezčutno, hladno, odtujeno. Igra se igra lepih, pametnih, srečnih. O srce, komu še odpiraš vrata? Marija Erakovič BEDA. V SLIKI Stojnice preživetja OBRATNA AMBULANTA Piše: prim. doc. dr. Anton Prijatelj Vse bolj ropota Iz dneva v dan smo izpostavljeni velikemu hrupu ali ropotu. Povsod ropota. Na cesti ropotajo avtomobili, na delovnem mestu stroji, celo v mirnem domu motijo tišino različni gospodinjski stroji. Dandanašnji nas moti celo glasba, saj mnogi ne morejo poslušati glasbe, ne da bi imeli take in take ojačevalce in take in take zvočnike. Kaj je pravzaprav ropot? V enciklopediji so zapisali, da je ropot nezaželen, vznemirjajoč zvok, navadno vsak zvok (ton, šum, zven, pok), ki moti tišino in preprečuje registriranje zvočnih valov. Trstenjak pa trdi, da so nekateri ljudje bolj občutljivi za ropot kot drugi, nekateri lahko delajo samo v popolnem miru, drugim pa lahko igra ob ušesu radio ali gramofon. Vsakogar bolj moti neenakomeren ropot, bolj ga motijo visoki kot nizki toni, bolj ga motijo udarci (če so neritmičnif. Najbolj pa moti prehajanje visokih tonov v nizke in obratno: sirena zavija zato, da jo čimbolj zaznamo. Različni učinki ropota Delovanje ropota na človeka je Trstenjak razdelil po Lehmanu takole: psihični učinek (že pri 30 db), vegetativni učinek (nad 65 db), okvare sluha (nad 90 db), organske motnje (nad 120 db). Motnje v vegetativnem sistemu se kažejo pri ljudeh v tem, da se jim zoži periferni krvni obtok; zato je delovanje srca manjše in seveda tudi pripravljenost za delo. Do danes so najbolj obdelani podatki o tem, kako deluje ropot na človekovo uho. Kako človekovo uho sprejema zvok, merimo lahko z aparatom - avdiometrom. Rezultat takega merjenja je avdiogram. Avdiometer je aparat, s katerim preizkušamo kostno in zračno prevodnost tako, da lahko zagotavljamo percepcijo tonov različnih frekvenc, z različno jakostjo. Tako kot velja za vse škodljivosti na delovnem mestu, je treba tudi hrup ropota na delovnih mestih izmeriti. Normative predpisuje pravilnik. Največji dovoljeni ropot je 90 db, in sicer, če je sluh zavarovan pred okvaro. Enota za jakost ropota je decibel. Višino tona pa merimo v hertzih. Delovanje ropota na sluh Škodljivo delovanje ropota na sluh je najprej ugotovljeno, če sluh izmerimo z avdiometrom. Delavec navadno ne ve, da ima okvarjen sluh, saj slabše sliši le višje tone,'medtem ko ga to pri običajnem pogovoru prav nič ne moti. Če pa je delavec dalj časa izpostavljen močnejšemu ropotu (več kot 90 db), postane okvara sluha hujša. V začetku ne sliši tihega pogovora ali šepetanja, kasneje pa tudi ne sliši, če kdo govori glasneje. Iz tega lahko sklepamo še naprej. Če je otrok prebolel vnetje srednjega ušesa, če je bil morda na srednjem ušesu operiran, če se mu pogosto cedi iz ušes, potem zanj ne bo primerno delo v ropotu. Torej pozor! Vsi mladi ljudje, ki so imeli kakšno bolezen ušes, naj ne oi delali v ropotu. Zanje je bolje, če si izberejo kakšen poklic, kjer ni ropota. Kaj pa tisti delavci, ki so na delu izgubili sluh? Ali se to uvršča med poklicne bolezni? V seznamu poklicnih bolezni v točki 43. točno piše, da se šteje za poklicno bolezen gluhost ali močnejša naglušnost, če je delavec dalj časa opravljal delo, pri katerem nastaja tako škodljiv ropot, ki presega z zakonom predpisane meje. Pogoji za priznanje poklicne bolezni pa so: pozitivna delovna anamneza, izvidi meritve ropota (če podjetja nimajo izvidov meritev, se šteje, da je bil delavec izpostavljen ropotu), izvidi predhodnega pregleda, klinični izvid in avdiogram, ki opozarja na hujšo stopnjo okvarjenosti sluha. 15. septembra 1994 RAVBARKOMANDA Kakšen paradoks: zdaj SLS oziroma trije poslanci zbirajo podpise za zakonodajni referendum, s katerim bi spremenili zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij. Paradoks se nam kaže predvsem v tem, da SLS, ki je bila ena najbolj gorečih nasprotnikov Mencingerjevega lastninskega zakona, predlaga spremembe, ki »delitveno pogačo« režejo v prid insiderstvu, zaradi katerega je Mencingerjev zakon pravzaprav padel. V prvem hipu bi .pomislili predvsem na dvoje: ali prvaki Ljudske stranke računajo mji kratek spomin volivcev ali pa so šele sedaj spoznali pogubnost sprejetega zakona. Bolj od tega pa je verjetno nekaj tretjega, in sicer spoznanje; da zakon omogoča vladajočim strankam vpliv in utrditev gospodarskih temeljev njihove oblasti, kar je bila davna in jasno izražena želja desnega pola Demosa. Ker bodo pri tej prvobitni akumulaciji kapitala oziroma »ropu stoletja« opozicijske stranke ostale slej ko prej praznih rok, je pobudo oziroma razloge zanjo iskati predvsem v čisto pritlehnih političnih nagibih. Kljub temu pa ne bi mogli reči, da bi predlagane spremembe škodovale gospodarstvu. Prav nasprotno: vsak tolar iz naslova lastninjenja, ki ne gre državi oziroma njenim »parazitskim« institucionalnim lastnikom, temveč ostane v podjetju, kaže na ekonomsko racionalnost. To pa pomeni, da bi iz čisto ekonomskih nagibov le kazalo podpreti omenjeno pobudo. Ne glede na stare zamere in jasno prepoznavno politično računico, ki je v njenem ozadju. Prav zato v Ravbarkomandi objavljamo anketo, ki smo jo izvedli med direktorji štirih slovenskih podjetij, in mnenje Antona Peršiča iz Kovine v Šmartnem pri Litiji. Pobuda za spremembo privatizacijskega zakona CERT1FIKAT0MANIJA Tudi v našem podjetju pripravljamo program lastninskega preoblikovanja. Da ta ni izdelan, je vzrok komplicirana priprava in seveda velikanska sredstva, potrebna za notranji delavski odkup. Predlaganje dopolnitve lastninskega zakona bi znatno olajšale izvedbo programa. Lastninjenje - podpora volivcev ANKETA Stanislav Plaveč Ivan Koželj Franc Grašič Janez Pačnik Veliko gospodarskih podjetij je v preteklosti vlagalo v razvoj, ker je bilo to nujno za prilagoditev tržnim razmeram. Tehnološka usposobljenost je pogoj za konkurenčnost na svetovnem trgu. Podjetja so si dolgoročno ustvarjala svoje ime, svojo vrednost in svoj delež na trgu, ki edini ustvarja novo vrednost. Lastninjenje je tako za gospodarstvo nujen »projekt stoletja«, ki bi v končni fazi še dodatno omogočil vlaganje zainteresiranih partnerjev. Na tej osnovi bi se podjetja krepila, večja bi bila produktivnost, s tem pa tudi stabilnost in zanesljivost poslovanja. To pa je ključno za delavce in njihove družine in tudi za državo Slovenijo, ki bi slonela na uspešnem in zdravem gospodarstvu. Sedanji zakon o lastninskem preoblikovanju omogoča, da zaposleni, bivši zaposleni in upokojenci s certifikati »odkupijo« največ 20% vrednosti svojega podjetja. Naslednjih 40% delavci poizkušajo od države odkupiti z notranjim odkupom, s 50-odstotnim popustom, kar pa je velika prevara. Vsi vemo, da so edini vir za notranji odkup plače delavcev, tu pa si država prisvoji še 120 % od vrednosti odkupa (davki, prispevki, dohodnina itd.). Pa tak popust! Zadnjih 40% vrednosti podjetja (družbenega premoženja) pa je država razdelila med sklade. Večina ekonomskih strokovnjakov dokazuje, da bo s tako obliko lastninjenja hudo prizadeta uspešnost poslovanja podjetij, še več, praktično bo stagniral razvoj celotnega gospodarstva za naslednjih pet let. Če se notranji odkup ne predvidi, pa to pomeni, da je država večinski lastnik, ki odloča o vsem. Nikjer v svetu to ni bilo dobro.'Tako bi lahko razumeli, da je cilj države ali razprodati vsa dobra podjetja tujcem po nizki ceni ali pa jih v celoti podrediti svoji vladajoči politiki. Nisem za tako državo, kjer so podjetja ustvarjali dobri delavci, strokovnjaki, ki bi v perspektivi ostali samo cenena delovna sila, brez svojih misli in idej. Delavci si v državi Sloveniji zaslužijo, da s svojim delom odločno vplivajo na poslovanje v svojem podjetju, to pa lahko samo z ustreznim lastniškim deležem. Pobuda treh poslancev državnega zbora, naj se volivci opredelijo do sprememb in dopolnitev zakona o lastninskem preoblikovanju, je poštena. Glavni cilj teh dopolnitev je ravno v tem, da bi z državljanskimi certifikati delavci v podjetjih pridobili možnost »odkupa« do 40 % vrednosti podjetja ter s tem odločanja za poslovanje in nadaljnji razvoj. To ni darilo, to je odgovornost in garant, da se bomo delavci popolnoma identificirali s svojim podjetje, z njim živeli in se razvijali. Ustvarjena sredstva se bodo z veliko večjo zanesljivostjo vračala v investiranja, kot bi to delala država ali kakršnekoli družbe. Ljudje v parlamentu, ki odločajo o naši usodi, ali v večini nimajo poštenih namenov do podjetij, do delavcev (jih bolj zanimajo svoji cilji ali pa verjetno sploh ne poznajo resničnega življenja v podjetju, v gospodarstvu, v sedanjih razmerah - ki je drugačno od svetle pisarne v Ljubljani. Osebno sem prepričan, da predlagane spremembe lastninskega zakona, ki jih moramo podpreti z osebnim podpisovanjem, morajo uspeti, ker zagotavljajo veliko bolj realno in pošteno prihodnost delavcev. S samim izvajanjem programov lastninjenja to nima nobene zveze, da bi ga oviralo, prej obratno. Vsi volivci v Sloveniji imamo tako priložnost sami odločati o svoji usodi, o svoji prihodnosti. V nasprotnem primeru, če te dopolnitve večina Slovencev ne bi podprla, pa si moramo iskreno priznati, da smo popolnoma otopeli, nezainteresirani, da nas je pohtika v celoti okupirala in zastrupila da se sploh več ne znamo odločiti za naš prihodnji, delavski obstoj. Tako poceni se pa menda le ne bomo prodali. Anton Peršič • Kako ocenjujete pobudo SLS za zakonski referendum, s katerim naj bi spremenili zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij? • Kako ocenjujete zakonsko dejstvo, da je država v lastninski transformaciji sebi rezervirala udobno vlogo prodajalca družbene lastnine? Kaj mislite o tem, da gre ves denar iz privatizacije državi, glede na siceršnjo podka-pitaliziranost naših podjetij, ki se bo v nadaljevanju tudi zaradi privatizacije samo še stopnjevala? Stanislav Plaveč, namestnik generalnega direktorja Krke: »V zvezi s pobudo SLS dvomim v realnost takega predloga. Strinjam se z Bajtovo tezo, da bo v tem primeru družbeni kapital še bolj razvrednoten. Drugače nimam kaj proti taki iniciativi. Državljani bi tako dobili še več papirja. To pa ocenjujem kot oblastniško zadevo. Oblast je vzela stvar v svoje roke. Država je revna in potrebuje denar. Če bi ta denar porabili za razvoj, bi človek še razumel. Dvomim pa, da bo koristno uporabljen.« Ivan Koželj, direktor Plutala. »V ekonomskem smislu taka pobuda ne trpi nobene škode, na političnega pa se ne spoznam. Država si je resnično rezervirala udobno vlogo. Podkapitaliziranost je osnovna katastrofa vsakega modela transformacije. Dejstvo je, da je svež kapital potreben. Vsak model mora biti naravnan na dokapitaliziranost. Pri nas gre za veliko denarja, ki je naložen po tujih bankah, vsakršne analize tega pa so precej površne.« Franc Grašič, direktor Peka: »Kot jaz razumem, stvar ni materialno pokrita in jo ocenjujem negativno. Bog je sam sebi najprej brado ustvaril. Sam pri tem podpiram dr. Mencingerja. Gospodarstvo potrebuje denar, kapital. Potrebna pa je dokapitalizacija in pri nas stanje ocenjujem negativno.« Janez Pačnik, direktor Rudnika Mežica: »To vprašanje je stvar strokovnosti in ne politike, je stvar izračuna. Tak zakon je težko komentirati, ko je enkrat že določen. Proces pretvorbe družbene lastnine ima več možnosti. Parlamentarni postopek je izbral to. Vsak gospodarstvenik bi rekel, da je nujno, da se denar vrne v podjetja, od katerih je bil dan.« I. K., Petra Lesjak Poročilo s Štefanove ul. 2 MNZ zanika Glasnik ministrstva za notranje zadeve je bil tudi v preteklih tednih dejaven pri zanikanju vsebine pisanja v raznih časnikih. Tako je demantiral: - da so njihovi upravni strokovnjaki potrebovali celi dve leti za preučitev italijanskega zakona o dvojnem državljanstvu; To je mogoče verjeti, kaže pa, da so vsebino dojeli šele sedaj, ko so jo dojeli prebivalci Primorske; - da so se prometni policisti začeli ukvarjati s popravili motornih vozil na cestah; Kaj bo rekla Avtomoto zveza Slovenije? - da so že začeli izvajati računalniško podprt program spremljanj varnosti na tistih cestah, ki so jih blagoslovili duhovniki, v primerjavi z »nevemiškimi« prometnicami; - da bi ministrstvo organiziralo novo politično policijo; Ali ni to predvsem politična in manj strokovna (resnična) izjava? - da bi državni sekretar za javno varnost iz Novega mesta pripeljal v Ljubljano svojega voznika, ker da v naši prestolnici ni zanesljivih policistov; - da bi razmišljali o morebitni razglasitvi notranjega ministra za nezmotljivega, od česar bi deleček padel tudi na njegove podrejene; - da je kdorkoli v Mladinini rubriki Rolanje po sceni v policaju Andreju prepoznal samega ministra; - da bi se Policijska godba učila igrati nabožne pesmi za nastope na vaških proslavah, zlasti v predvolilni dobi; - da števila tristo policistov posebne policijske enote v mariborskem Ljudskem vrtu kljub prepolovljenemu številu gledalcev niso skrčili zaradi hkratne stavke v Tovarni avtomobilov in motorjev. Policija in papežev obisk v Zagrebu V petek smo v Delu brali o velikanski pripravljenosti slovenske policije za zagotovitev varnega prevoza vernikov proti hrvaški prestolnici. Že naslednji dan pa smo v istem časniku prebrali, da iz tega ni kaj posebnega, saj bodo Slovenci raje doma. Ali se je torej policija pripravljala v prazno? Slovenski radio je obveščal vernike, da bodo lahko dobili vstopnice za zagrebški hipodrom kar na mejnih prehodih s sosedo. Ali policisti na južni straži res nimajo drugega dela? Ali pa gre za povezanost katoliške stranke s policijo? Stara strategija Tudi pod tem ministrom se nadaljuje stara praksa, da s pisci kritičnih člankov o policiji obračunavajo enostavno na časnikarskih konferencah. To je lažje kot napisati polemični sestavek in ga podpisati s polnim imenom in priimkom. Jaz sem se zato odločil, da bom zaradi nepoučenosti raje utihnil. Pisal bom le še v Fužinar-ski vestnik, kjer bom hvalil velike uspehe policijske enote v Gornji Oselici pri zatiranju skrivnega fužinarstva... Tiralica za resnico Dolgoletni urednik strokovne revije MNZ je v Sobotni prilogi Dela ocenil, da ima zakon o varnostno-obveščevalni dejavnosti »visoko stopnjo koherentnosti«. V tedniku Mladina pa smo prebrali, da ga bodo verjetno zaradi njegove kakovosti umaknili in pripravili novega, še boljšega... Kaj je resnica? Tiskovni predstavnik MNZ je upravičeno okrcal nekatere opisovalce napada na češki par pri Postojni. Ni se pa vprašal, kje so časnikarji dobili tako podrobne in intimne podatke o stanju v češkem vozilu. Člani Policijske godbe so nastopili v dvorcu Zemono na proslavi krajevno meglene in vprašljive 1600-letnice zmage rimskega krščanstva nad poganstvom. Kdaj bodo nastopili na proslavi 5. maja v bližnji Ajdovščini? Pavle Čelik 60-dnevni rok Vprašanje za podporo zahtevi za razpis zakonodajnega referenduma se glasi: »Ali ste za to, da državni zbor sprejme zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (geslo certifikati), s katerim bi na novo uredili enajst zadev?« Zdaj že nekdanji predsednik državnega zbora Herman Rigelnik je na podlagi zakona o referendumu in ljudski iniciativi obvestil notranje ministrstvo, poslance pobudnike (Metko Kamer-Lukač in Žarka Preglja (SLS) ter Marjana Poljška (SND) in člane kolegija državnega zbora, da je določil 60-dnevni rok za zbiranje podpisov volivcev. Ta je začel teči 23. avgusta. Večja interna razdelitev Pobudniki zbiranja podpisov za razpis zakonodajnega referenduma predlagajo med drugim, naj se interna razdelitev delnic podjetja zaposlenim, ožjim družinskim članom ter bivšim zaposlenim in upokojenim delavcem podjetja poveča od 20 na 40 odstotkov vrednosti kapitala družbenega podjetja. Podjetja pa, ki so že izpeljala lastninjenje po sedanjem zakonu, bi z dodatnimi certifikati lahko odkupila delnice od sklada za razvoj. Spremembe tudi predvidevajo, da bi podjetje lahko razdelilo delnice za razliko med plačanimi in neizplačanimi bruto plačami po splošni oziroma kolektivnih pogodbah dejavnosti za čas od januarja lani. Pri notranjem odkupu delnic pa bi morala sodelovati enakopravno in sorazmerno z neto plačami večina zaposlenih v podjetju. Prav tako naj bi državljani s certifikati lahko sodelovali pri lastninjenju gospodarskih javnih služb, javnih zavodov, zavarovalnic, bank in gospodarskih objektov, ki se sanirajo z javnim dolgom. Vlada nasprotuje spremembam Spremembam je že nasprotoval Drnovškov kabinet, ki je ocenil, da predlagatelji izhajajo iz napačne ocene razmer in da bi se z njimi podrl osnovni koncept zakona. Hkrati je tudi ugotovil, da bi dodatna razdelitev lastniških certifikatov te realno ne samo razvrednotila, ampak bi se z njo uveljavila in bistveno povečala tudi sistemska neenakost med različnimi lastniki certifikatov. Vladne ugotovitve so povsem točne. Res je, da bi se s predlaganimi spremembami podrl osnovni koncept zakona, kar pa je pravzaprav cilj sprememb in kar bi bilo lahko samo pozitivno. Res pa je tudi, da bi se povečala sistemska neenakost med različnimi lastniki certifikatov, kar pa ekonomsko tudi ne bi bilo nič slabega, posebej v tistih primerih, ko dobi po prstih država, ki jih prefinjeno steguje po družbenem premoženju. Slovenske investicije po novem Cerkev sv. Mohorja in Fortunata v Žužemberku in župnišče. Zgrajena v rekordno kratkem času. Čestitamo investitorjem in graditeljem! Humoreska Psihološka nogometna zmaga 'i - Pa smo jih, Italijane! mo ondan oznanili, ko smo vstopili v bife Bližnja srečanja posebne sorte, čeprav moramo priznati, da je bila naša trditev pravzaprav nekakšen poziv tovarišu Neposrednemu proizvajalcu raznih strok, ki je zasedal svoje običajno mesto za šankom in pil svoje še bolj običajno, torej veliko pivo. »Kako? Kaj pa je spet z Italijani?/' - Hočem reči, da smo jih premagali na čisto njihovem terenu, v nogometu namreč. Povsem smo jih nadigrali. »Pa saj jih nismo premagali, saj je bilo le neodločeno.« - No ja. Res je bilo le ena proti ena, ampak moralno smo seveda zmagali. Slovenija je v nogometu na 75. mestu v svetu, Italija pa je druga. In svoj položaj je potrdila na svetovnem prvenstvu v Združenih državah. Mislili so, da bodo kar takole, za malico obračunali z neko neznano, majhno Slovenijo in ji nasuli ducat golov. Pa so komaj iztržili neodločen rezultat, in če ne bi bilo nepravičnega nemškega sodnika, ki je razveljavil regularen gol, bi naši zmagali... »Joj, joj, kako ste se razgovorili. Človek bi se navsezadnje povsem strinjal z vami, razen v tem, da smo jih povsem nadigrali. Morda, da smo jih nadigrali taktično, ne pa po igri.« - Kako to mislite? Boste rekli, da naši nogometaši niso bili v vseh ozirih boljši? »Mislim, da smo imeli najboljšega moža na klopi, pogoj za uspeh pa je bila sreča in naša porozna obramba.« - No, tole boste pa težko utemeljili. Boste rekli, da smo imeli na klopi boljše igralce kot v polju? Kdo pa je potem med našimi bil najboljši? »Verdenik, trener. Že ko sta reprezentanci pritekli na igrišče, se mi je zazdelo, da bodo Italijani malce zbegani. Slovenska reprezentanca je nastopila v belozelenih dresih.« - Kaj pa ima barva dresa skupnega z dobro igro? »Ste pozabili na uvodno italijansko tekmo na zadnjem svetovnem prvenstvu. Izgubili so jo z Irci. In Irci so nastopili v belozelenih dresih. Poleg tega je bila tekma pametno locirana v Maribor, v takorekoč drugo ali vsaj sorodno irsko prestolnico. Naši Štajerci so očitno z Irci v tesnem sorodstvu. Ljubijo zeleno barvo, saj pojejo «Sem fantič z zelenega Štajerja«, dalje radi pijejo, se radi tepejo in so vneti katoliki. Skratka, pravi Irci.« - Dobro, dobro, recimo, da imate prav. Ampak vse te stvari so za uspeh premalo. Sploh pa, kako boste pojasnili svoje druge trditve. Komentatorji pravijo, da je bila naša obramba dobra, srečo'pa so imeli Italijani, ko je sodnik razveljavil naš regularen gol. »Glejte, ko so naši dali pravi gol, smo imeli veliko srečo. Novak, ki se je znašel sam pred italijanskim golmanom, je hotel streljati, in Italijan, navajen dobrih strelov, bi po vsej verjetnosti ta strel ubranil. Ampak Novak je na srečo zgrešil in žoga je prišla do Udoviča, ki je premagal zmedenega golmana. Ker nogomet dobro poznam, sem se takrat prijel za glavo, kajti gol je padel prezgodaj. Pričakoval sem pravo italijansko invazijo, in vedel sem, da naša obramba ne bo vzdržala, saj je bila pri vsakem kotu, zlasti z leve strani, takorekoč matirana, še zlasti zmedeno pa je deloval naš golman, ki ni vedel, ali naj gre na visoko žogo ali naj se raje drži golove črte. In takrat se nam je v drugo nasmehnila sreča. Italijani so izenačili dve minuti potem, ko smo dali gol.« - To je bila smola, ne sreča. »Če že ni bila sreča, pa je bila taktika. Ker so azzuri izenačili tako na hitro, in ker je bilo očitno, kako lahko je spraviti našo obrambo v težave in doseči gol, so se potem svetovni vice prvaki lepo uspavali in igrali po turistično, češ saj jim lahko zabijemo gol, kadar le hočemo. Minute pa so tekle in, to priznam, tudi naša obramba je bila vse bolj zbrana pri predložkih s krila... Kljub temu pa me je v drugo zazeblo, ko je sprva kazalo, da bo sodnik priznal naš drugi gol...« - Zdaj boste še rekli, da nam je nemški sodnik naredil uslugo, ko je razveljavil regularen gol...« »Verjetno. Ker bi potem Italijani začeli noro napadati in po kvaliteti sodeč, bi nam potem res lahko nasuli kup golov. Tako pa so še naprej igrali svojo trening tekmo, češ saj bomo dali gol; tem pacarjem ga tako ali tako lahko damo, kadar se nam zljubi. Pa jih je čas prehitel.« - Veste kaj, s to vašo divjo teorijo ste zgrešili poklic. Morali bi biti nogometni trener. »Saj nisem zgrešil poklica. Ali ste pozabili, da sem neposredni proizvajalec raznih strok. In če sem bil zadnjič tapetnik oziroma filozof, sem pač danes nogometni trener. Se pač spoznam na nogomet in psihologijo iger za razliko od raznih komentatorjev.« Bogo Sajovic Bertlovo vizionarstvo Leta 1992 je Albert Vodovnik, predsednik SKEI, kandidiral za državnega svetnika. Med drugimi programskimi točkami je novembra za DE obljubil tudi tole: »Če bom postal državni svetnik, bom: SKRBEL ZA TAKŠNE ODNOSE S SINDIKATI, DA JIM NE BO TREBA DELAVCEV VODITI PRED SKUPŠČINO. Ker je Berti vselej mož beseda, tudi na to, sicer dve leti staro obljubo ni pozabil. NAMESTO PRED SKUPŠČINO VODI DELAVCE V MARIBOR. C. B. P. S. Ker je Janko Lipovec hkrati z odpovedjo ravnal poslovno in poravnal račun celo za naprej, bomo poslovni tudi mi - še posebej, ker z njegovim konfliktom s sindikati DE (razen poročanja) nima nič. Naš časnik mu bomo odslej pošiljali brezplačno. C. B. Metkina naloga Janko se ni ustrašil le Metke, tudi DE mu gre v nos. Potem ko je dve številki nazaj zapisala, da je Metko Roksandič, predsednico podravskih svobodnih sindikatov, nagnal iz tovarne in se je Dušan Semolič zmotil in pomislil, da gre za dokument iz leta 1894, je direktor Štajerske pivovarne Janko Lipovec našel elegantno rešitev: DE je 7. 9. 1994 enostavno odpovedal. Metki pa ostaja naloga, da odpoved skompenzira. Na DE mora naročiti vse sindikaliste v Štajerski pivovarni in tudi vse člane sveta podjetja. Če bo kajpak hudi direktor še koga obdržal. Prav sindikaliste in člane sveta namreč najprej pošlje na čakanje. Miklavčičeva M, I revolucija Tomaž Miklavčič, ljubljanski temeljni javni tožilec, je novinarju Mladine namesto obljubljenega intervjuja pomolil pod nos obtožni predlog in mu hip zatem spet izpulil spis iz rok. S tem je nazorno demonstriral najnovejšo prakso slovenske pravne države v njenem demokratičnem spoštovanju svobode govora in tiska. Kaj takšnega si leta 1987 v zariplo rdečem Novem mestu ni dovolil niti slavni tožilec Niko Bricelj, ki je tedaj po uradni dolžnosti gonil mojo malenkost. Miklavčiču očitno še ni prišlo, da je (Demosova) revolucija že zdavnaj pokopana! Kumrov T? > Podatek Dušan Kumer, glavni tajnik ZLSD, je te dni za bodočnost slovenske socialdemokracije izdal silno pomemben podatek: »Moj nekdanji dober prijatelj Janez Janša je kot tabornik - še v času totalitarizma - izjavil, da dober komunist je tudi močerade.« Zdaj se podela še pred klopom! Kuli DELAVSKA ENOTNOST KOŽNA BOLEZEN, GARJE VOJNO RISTANIŠČI V JUŽNI PRILETEN MOŠKI NICA, KOTLET PLITKO JEZERO V KAZAHSTANU AVTOR: BORUT LEVEC ZELENJAVE JAJČEVEC LUKA V ALZIRU BANČNA NAPRAVA ZA HITER DVIG DENARJA UDO ZIMMERMANN AKORD ŠTIRIH TONOV REKA NA SREDNJEM ŠVEDSKEM PRIPRAVIL: SALOMONOV UGANKAR UPRAVNA ENOTA V TURCUI SLOVENSKI PEVEC (PETER) ZAIRSKI POLITIK, DIKTATOR [SESE ŠEKO) MESTNI PREDEL LJUBLJANE HUMANIST ROTTER- DAMSKI FRANCOSKI SKLADATEU (FRANCOIS) VRSTA VRBE ANGLEŠKI TEKAČ (SEBASTJAN) INDUSTRIJ. RASTLINA IGRALKA GARDNER AMERIŠKI FIZIK (EDWARD) OBOROŽEN ZMIKAVT RENA V ŠVICI ŽENSKA SPOLNA ŽLEZA, JAJČNIK FINSKI PESNIK (EINO) INDUSTRIJ. MESTO V OHIU, ZDA OKLEPNI KONJENIK EGIPTOVSKI BOMBAŽ GL MESTO KALMIŠKE REPUBLIKE PISATELJICA PEROCI KALCIJEV KARBONAT LUKA V IZRAELU USNJE NA ZADNJEM DELU ČEVLJA x VRSTA ŽENSKEGA PLAŠČA ANDREJ HIENG ZORANA ZEMLJA VEZNIK GRŠKA ČRKA ITALIJANSKI REŽISER (PINO) PEVEC CELENTANO VEJA MATEMATIKE GRŠKA ČRKA DGLJIKOVODIK V NAFTI SLOVENSKA PEVKA (MAJDA) VRSTA GODALA BOŽJI SEL MESTECE NA UESCU DRUGO IME ZA KLOROVODIKOVO KISLINO NAGRADNA KRIŽANKA IGRALKA NIELSEN NIZOZEMSKI KOLESAR (JAN) x VRSTA ŠVICARSKIH UR KDOR GOVORI IZ TREBUHA ALKALIČNA NATRUEVA SPOJINA LJUDSTVO V GANI TRAVNATA POKRAJINA V ŠPANUI MERA ZA, ■LEKT. MOČ DELAVSKA ENOTNOST EGIPTOVSKA POSODA ZA SHRANJEVANJE DROBOVJA GOZDNI POLŽ VISOKA GORSKA GMOTA KRAJEVNA SKUPNOST REKA V RUSIJI SLOVENSKI PISATEU (VITAN) TALUANSKA PEVKA ZABAVNE GLASBE PRILJUBLJENA IGRA S KARTAMI IGRALKA MARGRET STARO GERMANSKO PLEME RAZLIČNA VOKALA ŠVEDSKI SKLADATEU (BO) POLOŽAJ PRI JOGI ŽLAHTNI REKI NA PLIN POUSKEM TISKARSKA ČRKA PRIPADNIK OBROV Nagradna križanka št. 41 Rešeno križanko nam pošljite do 27. septembra 1994 na naslov: ČZP Enotnost, Dalmatinova 4, 61000 Ljubljana, p.p. 479 na dopisnici ali v pismu s pripisom Nagradna križanka št. 41 Nagrade so: 1.000 in 700 in 500 tolarjev. Rešitev nagradne križanke št. 39 TLORIS, SPA, KALABREZEC, AKAN, TRENER, SLAVKO, IG, RIS, ATEJ, KANEC, OT. STAVEC, PAIR, DONDA, ELISA, KANTOR, LAER, RADEK, ONA, AO, TOM, OKAN, SLALOMIST, RA, VO, IALO-MITA, KIMON, VKACINA, ONTAKE, LAL, SKI, TRTAR, RAP, ENKA, ASTENIK, OISE, NJASA, TEMISTOKLES, TERAN, ITAKA, SAONA. Izžrebani reševalci nagradne križanke št. 39 1. Jože Štimac, Potoče 2, 64205 Preddvor, __ 2. Barbara Voršič, Strossmajerjeva 11, 62000 Maribor, 3. Vida Remenih, Zalog 1/B, 63222 Dramlje Nagrade bomo poslali po pošti. Križanko pripravil Križanko pripravil SALOMONOV UGANKAR O Horoskop Koga briga Prva cesarska dinastija starega Rima, julijansko klavdijska, je v prvem stoletju našega štetja izumrla. Že v začetku so strupi, bodala in spletke zredčili število članov družine, v času vladanja treh blaznih cesarjev pa so že kar javni pokoli in umori poleg stotin drugih Rimljanov, senatorjev, visokih uradnikov in bogatašev odstranili vladajočemu cesarju večino »nevarnih« sorodnikov. Ko je zadnji klavdijec Neron s samomorom izpraznil prestol, je po kratkotrajni državljanski vojni prišla na oblast dinastija Flavijcev, katere cesarji so povzdignili Rim na vrhunec njegove moči. Največji obseg pa je imel za časa vladanja cesarja Trajana (rojen 18. septembra 53. n. št.). Trajan seje rodil v rimski provinci v Španiji, nato pa je že od mladih let služil v vojski. Bil je dober vojak in upravnik in še ne štirideset let star je prišel do konzulske časti. Tedanji cesar Nerva je sposobnega moža posinovil in postavil za dediča (v starem Rimu posinovitve niso bile nič neobičajnega), ne samo svojega privatnega premoženja, pač pa tudi prestola. Teoretično sta bila osebno in cesarsko premoženje ločena, vendar noben uradnik ni bil toliko pogumen oziroma nor, da bi zahteval kak obračun o poslovanju. Trajanovo izvolitev so potrdili tudi vojaki, predvsem v Rimu stacionirani pretorijanci, kajti cesar, čigar prestola vojska ni »požegnala«, ni dolgo vladal. Vojska je namreč postajala vse bolj odločilna za izbiro cesarja, seveda ne iz kakih monarhističnih nagnjenj, pač pa zato, ker je bila plača večja in redno izplačevana, za razliko od republikanskih časov, da o dokladah, zlasti ob postavitvi novega cesarja in volilih ob njegovi smrti, ter dodatnih plačilih ob praznikih in določenih priložnostih niti ne govorimo. Trajan je za svojega vladanja izvedel mnogo javnih del. Zlasti je gradil ceste in pristanišča ter nove utrdbe na mejah imperija. V dveh vojnah si je podredil Dakijo (današnjo Romunijo), Armenijo in za kratek čas Partijo, ki je bila še edina pomembna država na rimskih mejah. S tem je bil dosežen največji obseg rimskega imperija. Med tem zadnjim pohodom je cesar Trajan umrl in rimske čete so se umaknile iz Partije. K cesarju je nekoč prišla rimska matrona, da bi se pritožila čez moža, ki naj bi z njo grobo ravnal. Na njeno tarnanje je cesar odvrnil: »In kaj me to briga?« Da bi si pridobila cesarjevo naklonjenost, je začela moža slikati kot izdajalca in obrekovalca cesarja in države. Trajan jo je spregledal in ji odvrnil: »In kaj to tebe briga?« Deni Nestalno in sveže V ponedeljek in torek nas je počastilo toplo septembrsko vreme. Jugozahodni veter je napovedal, da se na zahodu dogajajo stvari, ki jih bomo slej ali prej čutili tudi pri nas. In že v torek popoldne so se pričele pojavljati nevihte, kot da bi bili sredi poletja. Celo v noči s torka na sredo je skoraj povsod po Sloveniji grmelo. No, topla jesen se je za nekaj časa končala. Mogočna dolina z odcepljenim jedrom hladnega zraka v višinah se zadržuje zahodno od naših krajev, in ker je dovolj blizu, smo pod vplivom precej »vlažnega« jugozahodnika. Veter se je po prehodu fronte nekoliko umiril, šele v začetku prihodnjega tedna se bo dolina postopno umaknila proti vzhodu in šele takrat lahko pričakujemo drugačno vreme. Konec tedna bo nestalno, sveže, še najmanj primerno za v gore. Pa tudi trgatev ne bo najlepša, kjer so jo pač že pričeli. Če vas vreme spravlja v slabo voljo, naj vam vlijem vsaj upanje za prihodnje dni. V sredo se vsaj ozrite v nebo: »Ako na Mateja (21. september) sonce sije, kmalu lepa jesen zasije.« In še za naslednji dan: »Ako je Mavricija (22.) jasno nebo, vetrovi pozimi hudo brijo.« Nič ni podarjeno. Če hočete lepo jesen, boste pa pozimi plačali polno ceno!