VIGRED = DEKLIŠKI LIST = LETO IV. V LJUBLJANI, 1. AVGUSTA 1926. ŠTEV. 8. Cilj in pot. B. N. „ V sesterski (bratski) ljubezni, enega srca, ene misli korakaj naša četa za istim Ciljem!" (Iz cerkvenega govora Dr. Rožmana ob priliki ljubljanske ekspoziturne prireditve 27. junija 1926 v cerkvi sv. jožefa.) Šumeče skrbi vsakdanjega življenja, sto in sto drobnih ulakenc, ki nas vežejo na svet, nam zastro jasen pogled na naš cilj. Le redkokdaj proniknemo meglo in oblake, ki ga zastirajo. In vendar: moramo skozi in preko, kvišku! Dežela onkraj zvezd je svetlo ozadje zemeljskemu delu. In kaj bi bilo naše delo brez tega zornega, jasnega, svetlega ozadja ? Uganka — brez rešitve. Vprašanje — brez odgovora. Senca — brez luči. Imamo Cilj! In pot do tja ? „Jaz sem pot, resnica in življenje." Ta Pot vodi samo naprej, kvišku! Poznamo Pot! In sredstva ? Resnica in Življenje. Sam nam jih nudi Gospod, ko nam podarja Sebe. O, naša sesterska ljubezen! Ne mrzla vljudnost, nego odkritosrčna notranja in vnanja milina, krotkost, požrtvovalnost, nesebičnost, odpoved, dobrota. Vse nas obvlada taka ljubezen in nam z magnetično močjo uklanja srca drugih, ki jih hočemo le osrečevati. Dobrota tihih misli je, ki premaguje maščevalnost, jezo, sovraštvo. Dobrota blagih besed je, ki rada popušča, četudi je v pravici, ki rada odpušča, toda resno brani čast odsotnih. Dobrota v poslušanju je, ki rada prenese grajo, ker jo je zaslužila, ki zna z mirnostjo poslušati vzdihe bolnika, brezsmotrno čebljanje nerazsodnega otroka in ne odreče pozornosti slabotni starki, ki že morebiti desetič toži svoje gorje. Dobrota v tolažbi j e naša sesterska ljubezen. Ne znamo tolažiti, a ljubezen, sesterska ljubezen, nam narekuje. Sesterska ljubezen je sladka. Kjer mislimo, da jo delimo, jo mnogo bolj same prejemamo. Čim več delimo, tem več prejemamo. Sesterska ljubezen, spajaj naša srca v eno! n Vzeta je Marija v nebo!" Janko Poljanšek. Na perotih božje moči pohitela k zarji si zlati in še dalje ... Ljubljena Mati, Glej, vesolje tiho strmi, veličastni čakajo dvori — — Zabučijo angelski zbori: cerkvi vodnca! »Zdrava, Kraljica!« Nepopisno lice žari, ko se dvigaš rajskovesela, da boš prvi venec prejela, Čuj, devic le vojstvo časti in s teboj veliča Gospoda! — Ti nas vodiš, Duhu posoda, Mati — Devica ... vsem Pomočnica! Nekaj misli o vztrajnosti Dr. p. Roman L. Tominec, O. F. M. zka steza, ki vodi do uspeha, je trnjeva pot vztrajnosti. Ta res zelo redka lastnost je sad dobro vzgojene volje, ki hoče enkrat spoznano pot kljub vsem oviram tudi prehoditi. Nespametno bi bilo trditi, da vsakdo lahko postane odličen pesnik, pisatelj, umetnik, učenjak ali znamenit zdravnik, ni pa nespametno trditi, da so vsakemu odprta vrata v lepšo bodočnost, v blagostanje, k sreči, zunanji in notranji, če ima dovolj odločno voljo, da izpelje dobro in do podrobnosti preudarjen načrt kljub zaprekam, ki ga čakajo od strani prijateljev in znancev, ne-prijateljev ali tudi od zelo ljubljenih svojcev. V starih legendah sem bral globoko resnico. Ko je Bog človeku delil darove in potrebna svojstva, da bi brez prevelikih nevarnosti lahko odšel v daljno in še neodkrito deželo bodočnosti, je hotel usmiljen in dobrohoten angel pridejati še dar popolne zadovoljnosti. Bog pa ga je prijel za roko in mu zabranil. »Ne, nikar,« je dejal, »s tem bi mu pokazal pot do samo ljubne in lene lagodnosti in zaprl že itak ozko steno napredka.« Legenda je to, nič več in nič manj. Zlato jedro resnice v nji se glasi: Da je prvi korak do lepše bodočnosti neka rahla nezadovoljnost sam s seboj in morda tuintam tudi z okolico. Seveda ni s tem rečeno, da moramo v sanjah gledati našo lepšo bodočnost vedno v rožnati dalji in tujini. O ne! Dela je doma dovolj in v nas samih toliko, da so vse sanje o rožnatih in bisernih daljinah le prijetne samoprevare. Tista rahla nezadovoljnost s samim seboj naj te privede do tega, da pričneš sama pri sebi misliti na zboljšanje ali da vsaj preudarjaš, zakaj si nezadovoljna, zakaj ni pravega veselja v tebi. Ko se dokoplješ sama ali s pomočjo drugih (morda dušnega vodnika) do tega spoznanja, potem pa na delo! Neumorno, neutrudno, dan za dnem! In nobene malenkosti ne zametavati, nobene stvari imeti za brezpomembno! Vse je važno, vsaka še tako majhna odpoved te privede bližje zaželenemu cilju. In ne ostati zvesta svojim najtišjim sanjam samo v solnčnih dneh, samo tedaj, ko se ti dozdeva, da ti vse odpeva in so ti vsi naklonjeni in ti hočejo lajšati pot. Vztrajnost, ki zasluži to ime, se uveljavi šele tedaj, ko nastopijo prvi neuspehi na novi poti, ko se pojavijo prve ovire, ko nam branijo pot naprej ne samo neprijatelji, ampak tudi naši ljubi in dragi, ko se nam zazdi, da je vse okoli nas temno, da ni nobenih zvezd več in da za nas ni več solnca. Tedaj vztrajati ob takih urah ostati svojemu cilju zvest, to je pot do uspeha, to je genij vztrajnosti. Seveda pa zahteva isti genij, da ne pripustimo kljub vsem nepri-likam nobene trpkosti v naš značaj, zakaj tedaj bi doseženi uspeh mogoče povsem izgubil na vrednosti. Sestra, vztrajnost je umetnost, znati ob dani priliki tudi čakati. »Premnogi ljudje,« pravi Longfellow, »ne dopuste, da bi se njihovi sklepi ukoreninili. Vsak hip jih potegujejo iz zemlje notranjosti, kakor otroci vsajene cvetice, da bi videli, če so že kaj zrasle.« Delo in vztrajnost, vztrajnost in delo in veselo, neomajno upanje vodi do uspeha. Sestra, tudi zate ni nobene druge poti. Naša stara mamica. Dr. F. Colbrie. — Vivoda Z. V dolgih zimskih večerih sem listal v raznih družinskih pismih. Čitam, čitam, in glej! V noči, dolgi in težki je prišlo razjasnjenje; jasno mi je postalo marsikaj prej nerazumljivega. — — — „Morem li v težkih trenutkih življenja upati na pomoč in nasvet drugega? Nespamet. Vsak je sam svoje sreče kovač. Le moliti more drugi zame, drugega nič. Kako naj se mož oboroži za svoj resni korak v življenju, ko si izbira družico za življenje? Popolnoma naj se vda oni veliki in čisti ljubezni — a razum naj mu bo vodnik. Kako najdeš v življenju srečo? Glej v pomladi pestro cvetje, v solnčnem maju zeleneče polje, v poletju vriskajočo mladino in v jeseni zorečo vinsko trto! Opazuj, veseli se in ne išči nič drugega! To je življenje, to je sreča." In v meni vstane spomin, lep in topel na njo, ki je to napisala. Pa glej! Žena, ki je vse te misli položila v svoja pisma, počiva že pol stoletja pod zemljo. Bila je to moja stara mati. Še se spominjam njenih plemenitih potez z visokim čelom, njenega toplega, mehkega glasu in njene angelske dobrote, ki si je popolnoma osvojila moje srce. A daleč, daleč je že temu, ko je ugasnilo njeno življenje. In glej, neskončna škoda je to, da človek tedaj, ko gre že skozi vse trpljenje življenja, ko preroma vso trnjevo pot, da mu tedaj ni usojeno, da bi pil iz živega studenca modrosti in nesebične ljubezni. To bi bil pač raj na zemlji. Moja prva otroška leta so bila temna in težka. Nisem bil še trileten deček in že mi je nenadoma umrl oče in je zapustil vdovo s šestimi sirotami in brez premoženja. S kruto roko je bilo bičano življenje moje uboge matere. Vse prestano trpljenje je povzročilo, da se je ubožici omračil um. Smrt jo je rešila, nam pa vzela drago mamico. Šest sirot, majhnih in nepreskrbljenih je plakalo ob njenem temnem grobu. Kdo bo pač poslej skrbel za sirote in jih vzgojeval ? Kdo jim nadomestil varstvo očetovo, kdo jim odstopil košček tople ljubezni materinske ? Odprlo se je sirotam plemenito žensko srce in objelo vse s toplo ljubeznijo. Žena, ki se nam je popolnoma posvetila, je bila moja stara mamica. Veš li ti dobra, stara mamica, ki nosiš že šest bridkih križev na izmučenih ramah, kako težko breme si si naložila s tem, ko si se zavzela za nas, sirote? Se li še spominjaš, kako težko in odgovornosti polno je vzgojno delo ? V tebi ni več mladosti, bridkost življenja ti je vzela mnogo moči in ti zarisala na visoko čelo globoke gube, na glavo pa ti je položila kito sivih las. Svoje težke naloge, svoje velike žrtve se je mamica dobro zavedala, saj je tako dobro vzgojila dva sinova in dve hčerki. Ko so bili vsi preskrbljeni in je umrl stari oče, se je preselila na deželo, da bi tam preživela mirno in tiho svoja zadnja leta. Pa glej, mamica, kako drugače je Vsemogočni preukrenil tvojo življenjsko pot. Kot stara ženica boš zopet začela živeti v otroški sobi in sirotam, ki so ti vzele mir na tvoje stare dni, si darovala svojo ljubezen. Ako danes premišljam način, kako nas je stara mamica vzgajala, tedaj se moram čuditi, s kako odločno in vztrajno voljo je vodila našo vzgojo. Odločnost in vztrajnost, to sta dve čudoviti besedi pri vzgoji. Stara mamica je bila tako odločna, da nismo črhnili niti besedice, kadar nam je kaj zapovedala. Svojim vzgojnim načelom je bila zvesta do skrajnosti. Pri njenih prepovedih in zapovedih ni odločevalo razpoloženje; kar je spoznala, da je pravo in dobro, tega se je držala in to smo morali storiti, kakor včeraj, tako danes, kakor danes, tako jutri. V tem se ni dala pregovoriti, četudi je vedela, da nam otrokom marsikako povelje ni bilo všeč, da se z našimi željami ni strinjalo. Popustljivost umiri vojsko, ki vlada v otroški sobi; ampak oni, ki popusti mora biti vedno otrok, nikoli ne vzgojitelj. Vprašali so nekoč majhnega dečka: „Ubogaš svojo mater?" Porednež odvrne: „Kadar je huda, jo ubogam jaz, drugače pa uboga ona mene." To je pač žalostna slika slabotne matere in kričeče nasprotje one prave metode, ki jo je imela moja energična in konsekventna stara mamica. Dobro je vedela stara mamica, da so le tedaj doseženi uspehi v šoli, ako gresta šola in dom roko v roki. Vzgojno delo učiteljevo je znala podpirati in pospeševati in temeljito šolsko izobrazbo je visoko cenila. Do učiteljev nam ja vcepila spoštovanje in hvaležnost. Od časa do časa je sama vprašala pri vzgojiteljih, kakšno je naše vedenje v šoli in koliki so učni uspehi. Strogo je pazila na to, da smo naloge spisali natančno in snažno. Ob prostih dneh je vedno veljalo pravilo: „Najprvo delo, potem igra". Ko sem prvo leto hodil v šolo, sem dobil nekoč v verouku dve. Nič hudega sluteč sem prišel domov in prosil mamico kruha. Mesto da bi dobil južino, sem slišal kratko, a jedrnato in ostro pridigo o moji lahkomiselnosti in nepazljivosti v šoli in godrnjajoči želodec ni tisti dan prišel do svojih pravic. Zapomnil sem si dobro ta dogodek, ki je izvrstno učinkoval. Nekoč je rekel neki plesni učitelj, da se pride z enim poklonom lažje skozi množico, kakor z dvojnim sunkom rok; pregovor pa pravi, da si s prijaznostjo lahko pridobiš ves svet. Tudi stara mamica nas je ob vsaki priliki navajala do prijaznega in ljubeznivega vedenja. Še natančno se spominjam mesta, kjer me je pred 36 leti srečal moj součenec prvega razreda osnovne šole in me prijazno pozdravil. Seveda, meni se ni zdelo vredno, da bi mu odzdravil. Zakaj mi je ostal ta dogodek tako živo v spominu ? Zato, ker je šla z menoj moja stara mamica in me ostro posvarila, ker nisem vrnil tovarišu pozdrava. Nekoč mi je dal moj součenec majčken kovčeg, da bi se z njim doma igral. Mamica ga je ugledala in mi velela, naj ga takoj nesem onemu součencu nazaj. Vse prošnje in solze niso nič pomagale — kovčeg sem moral vrniti. Stara mamica se je pač bala, da je oni deček prišel po nepoštenem potu do igrače, ali jo pa odnesel brez vednosti staršev. Vestnost in poštenost sta tako nežni rastlinici, da se nikoli prehitro in preskrbno ne vsejeta, vzgajata in čuvata v otroškem srcu. (Dalje prih.) Kraj miru. Vranjo Neubauer. Stiskala me je žalost ljuta da v grozi diha sem iskal, kot. riba, ki jo iz potoka na suho ribič je zagnal. Ni zadovoljstva, ni pokoja na. zemlji tej nikddr, nikjer! Ah, kje po dnevih težkih, burnih ini.an preživel bi večer?... V zvoniku se je zazibalo, zapelo resno nad menoj: vprašanje v prsih je zastalo in vedel sem, kje mir je moj! IHMBi^lSIIIIIBI ___ t Blllll§li^l|i|MI|i|| llBlI^llIlBlliiii^iiillilllig srca QO srca IBIllIBlMag^Bl (Pomenki z gospo Selmo.) Odgovori na pisma. Trs. ki ga veter maje. Oprosti, draga; iz Tvojega pisma niti ni razvidno, č r(>za barija |j§iiii^iiiiiii|g»aii Slavko Savinšek. (Dalje.) Jernej, ubožec, vroči sta tvoji roki!« mu je izvila desnico, ki se je je oklenil v hipu dvoma v trdnem sklepu, in si popravila lase ter jih zavila v šop, ki ga je z zaponko spela na glavi. »Ker so tako pri tebi, Angelica,« ji je laskal. »Jernej, iti bova morala, da naju kdo ne vidi. In mater bo tudi skrbelo, kje hodim tako dolgo. Nič ne vedo, kam sem šla. Gotovo so že vstali.« »Kmalu se nama ne bo treba skrivati pred ljudmi. Dotedaj pa morava skrbeti, da prekmalu ne zvedo, kako je s teboj. Dozdaj še nihče ne ve razen Marije. Ta pa ne bo nikomur črhnila.« »Tako obupana sem šla od doma, nazaj pa grem potolažena, ker vem, da me ti ne boš pustil v sramoti. Joj, kaj bi bila storila, če bi me bil ti pustil? Kako bi mogla prenesti sramoto, da bi ljudje kazali za menoj?« »Ne bodo, Angelica! Še danes bom govoril z očetom, ti pa materi namigni. Brž ti sporočim, kaj bodo oče rekli, potem bo pa Marija pomagala, da se vse uredi. In v kratkem pridem k vam, pa povprašam mater in očeta za te. Saj boš rekla: ja? Kaj pa, če mi porečeš: ne, Angelica?« »Kako si poreden, Jernej! Da bi rekla: ne? O, zdaj te imam, ne izpustim te več, ampak vedno bom pri tebi. Vidiš, takole!« Dvignila se je na prstih, majhna, in mu hitro pritisnila na ustnice poljub, nevesta ženinu. In ko jo je hotel priviti k sebi, da bi ji vrnil poljub, mu je poredno zapretila s prstom: »Ne smeš še zdaj, Jernej! Ko bova mož in žena!« A že mu je ponudila lica in vrnil ji je poljub na ustne, na oči, na lase. Tam izza Starega grada pa je posvetilo solnce: Živo, goreče božje oko. In je našlo, da je svet vendarle lep, kljub križem in težavam. V žarki luči se je dvignilo više, da je pogledalo tja daleč po prostrani zemlji; od morja do morja, od gora do gora je razgrnilo svoj zlati smeh in vriskaje se mu je odzvalo polje in gore, gozd1 in ravnina in reke in jezera in mu je od vseh strani klicalo: »Dobro jutro, solnce!« Šesto poglavje. Smrt. Srakarjeva Urša je povedala Svedrarjevi Cili. Cila Smolejevi Fani, in če vedo kako stvar tri dekleta, jo ve vsa vas. Pa kako je pripovedovala Urša: »Veš, grem vprašat k Dorniku, če bodo želi jutri oves, pa stoii v hiši Jernej in pa stari njegov. Oče gleda grdo, kakor bi ga ščipalo po trebuhu, Jernej pa nosi nagelj na suknjiču in viržinka mu gleda iz oprsnika. Angelica joče pri peči, mati za mizo, stari Dornik pa brunda nekaj predse in venomer pogleduje Angelico. Pravim: dober dan! pa meniš, da se je zmenil kakšen šment za me. Samo stari Angeličin se je namrdnil, pa bevsknil vame: drugič pridi, zdaj ni časa! E, e, oče, pravim, saj ni treba biti tako prevzeten, če imate ženina pri hiši! Je še dovolj takih ženinov in nevest tudi! — Stari Jernejev je kar drsal po klopi semtertje in gledal kakor sam sveti bognasvaruj! Jaz pa sem jim pred nosom zaloputnila vrata in sem bila vesela, da sem zunaj! To so ti štemani, ti plenti plen last i! Tako je pripovedovala Urša vsakomur, ki jo je hotel poslušati, in kmalu je vsa vas govorila: Jernej se ženi, Dornikovo Angelico bo vzel! Nekateri so vzeli novico samo na znanje, pa so zopet dalje želi in kosili in grabili. Drugi so zopet vpraševali sosede, čemu se neki Jerneju tako mudi, da se ženi zdaj, ko je čas žetve in košnje; kako, da ne bi mogel počakati vsaj do jeseni, če že ne do predpusta. No, tretji so vedeli povedati, da je Jernejev stari hud kakor gad in da je Jerneju grozil, da mu posestva ne izroči, če pripelje k hiši tako »zgubo«, a da je Marija prišla k staremu, se zaprla ž njim v gornjo sobo in preden sta minili dve uri, sta odšla stari in Jernej snubit Angelico. Davi pa so bili že v župnišču in jutri gredo delat pisma k notarju v Kamnik. In so že vedeli, da bo Jernej dobil vse posestvo, samo užitek bo dajal staremu, Angelica pa tudi vse, samo del gozda si je oče izgovoril za priboljšek sebi in materi. Pa se vam spomni druga, da je v nedeljo pri sv. maši prišlo Angelici v cerkvi slabo: vsa bleda je odšla ven in tam pri vodnjaku močila vrat z mrzlo vodo in pila v velikih požirkih, potem pa je čakala konca maše kar pred cerkvenimi vrati. In so jo imele. To so tiščale glave skupaj in ščebetale kakor piščeta, kadar leti nad nje jastreb! »Hm, pa se je držala, kakor ne bi znala šteti do pet. E, pomuljena stvar!« »Tiha voda globoko dere!« »Uh, saj se ji na očeh bere! Vedno gleda v tla, potuhnjenka!« »Saj vsa rodovina ni bila prida. Veš rajnki, ki je padel, je tudi z eno tako storil, kakor zdaj Jernej z Angelico. Reva je umrla. Sestra pa tudi ni bila drugim za zgled. Saj veste, kako je končala!« »Marija se bo pa zdaj obrisala za ženina!« »Saj je sama hotela, da vzame Jernej Angelico!« »E, beži, beži! Kar takole da bi se odrekla takemu ženinu, kakor je Jernej? Pravim vam, da je šla starega prosit, naj ne pusti Jerneju vzeti Angelice, zato pa je stari tako hud!« je jezikala Urša. »Avša avšasta, potem pa ne bi bil ravno na Marijine besede šel z Jernejem .snubit!« »Zdaj se pa cmeri za njim!« »Sam Bog vedi, kaj je treščilo v vse tri skupaj?« Ugibale so, a niso doumele. Ker niso nikdar prav ljubile, nikdar s srcem, ampak vedno z očmi, strastno, z besedo. In ko so tako ugibale, je prišla mimo Marija. Videlo se ji je, da je kakor zrastla te dni. Oči so ji gorele v dozdaj neznanem siju. Nasmejala se jim je in jih pozdravila. »Ali greš kar mimo, Marija?« jo je vprašala Hanca. »Se mi mudi. Bomo pa drugič malo pokramliale.« »Ali greš ženina lovit?« jo je uščipnila Urša. Vse so ji zamerile, da je zbodla, kjer ni bilo treba in kopa očitanj se je razlila klepetavi Urši na glavo. »E, take ste! Če vprašam naravnost, se hlinite, kakor bi bile najmanj svetnice. Če v obraz udarim, kar se mi vidi, zakričite nad mano, kakor bi bila garjeva ovca. Kadar pa za hrbtom opravljate, je pa vse dobro, če tudi rečem še tako hudo laž! In takrat ste ve najhujše! Sram vas bodi!« Obrnila jim je hrbet in je odšla. Zamerila ji pa ni Marija. Pač, bridko jo je stisnilo v srcu, noga ji je klecnila in v prsih jo je zabolelo, ali odpustila je takoj. Saj ne vedo, čemu je storila to. Vse mogoče in nemogoče zdaj ugibajo in izmišljajo, ali pravega ne bo zadela nobena. O, da bi vsaj ne! Ker bi ji bilo še težje prenašati bolečino. 0, boli, boli žrtvovano srce! Sladko je človeku ob zavesti trdnega sklepa za drugega se žrtvovati. Sladko je videti veselje onega, ki smo mu položili žrtev na oltar. Ali kadar pridejo trenutki samote in zapuščenosti, kadar se skrotinčijo krog srca misli, ki so kakor temni oblaki ob nevihti in davijo srce, da ne ve, ne kod, ne kam in mu sape primanjkuje ter ne vidi lučice pred seboj, o, taki trenutki so strašni! Kam, h komu se zateči? Blagor mu, blagor dekletu, ki ima v takih trenutkih še mater! Mati zna vse, mati ve vse, v vsem ve pomoči, ve sveta. Če ti samo roko položi na glavo, te poboža in ti skrbna in dobra poreče: ubožica! kako dobro de to izmučenemu srcu! A če ni več matere? Oče? 0, očetje so pretrdi za to! Samo na vreme mislijo in na žetev in seno in krave in konje v hlevu. Pač jim včasih zagori v očeh nekaj, kar te pogreje, kar ti požene kri iz srca v žile; a besede ni iz njih, roka njihova je okorna, usta ne znajo reči: ubožica! Preveč so stisnjene ustnice in preveč je skrbi in dela v njihovih srcih ter brige za težki vsakdanji kruh. Kakor bi imeli srca iz kamna in telesa jeklena! A je tudi mehkobe v njih, včasih za dve materi. Samo pomagati si ne ve lepa beseda iz njih, uklenjena v ponos moža, ki mora ostati trd ko hrast. Saj je videla Marija danes zjutraj, ko je prišla k očetovi postelji in ga poklicala. Odprl je oči, ne takoj, čez dolgo časa. Sedla je kraj postelje k njemu in z vročimi dlanmi objela njegovo žuljavo desnico. 0, videla je, čutila je, da jo je razumel, da je tudi njega pekla njena bolečina. Pa ni znal povedati tega. Samo v očeh mu je gorelo, ker je vpilo o ljubezni mater in o ljubezni očetov! A ni našlo izraza ne v besedi, ne v kretnji. Šele, ko sta molila pred zajtrkom in je pristavila očenaš za rajnko mater, je vzdrhtela njegova beseda in »daj nam danes naš vsakdanji kruh« mu ni šlo prav od ust: besede so se šiloma kradle izza zob in pritrdila molitve v »Amen« ni slišala. Ko ga je po molitvi pogledala in čakala, da jo morda vpraša za Jerneja, je suho pobaral: »Ali so konji že napreženi?« Zato ne gre k očetu, kadar ji je najtežje. Ima mater, drugo mater, ki jo v vsem potolaži, ki ji v vsem ve pomoči in sveta. Mati dobrega sveta je njena mati. Dobra, sladka mati je to. Vsem zna pomagati. In čim hujša je bol, tem bolj goreča je molitev in Mati usliši vedno. In kar sama premalo goreče prosi, [nadomesti rajnka mati, ki je zdaj pri nebeški Materi njena priprošnjica. Nebeška Mati in rajnka mati ter lastna molitev bodo zmogle vse! (Dalje.) Rožna pesem. Tine Debeljak. Čez sosedov vrtič šel je moj deklic v roki držal rožni cvet. Stal sem za mejo, čudil se tako, da sem onemel zavzet. De deklic nato: Glej jo, tvoja bo še nekoč ta rožica! V rožni čas se je odprlo mi srce — bila moja rožica, Pod božjim varstvom. Igra v treh dejanjih. Matko Krevh. mi- \ (Dalje.) Ivanka: Kaj preveč resnega ne maram. Igra mora biti vesela, za smeh. Ljudje take igre najrajši gledajo. Milica: To je ravno napaka pri naših društvih, da se ozirajo le na sme-joče se obraze in blagajno, ne pa na izobrazbo in duševni užitek. Ivanka: Kako naj društvo deluje, če nima denarja? Milica: Seveda je treba denarja, toda denar ni glavni namen društva, ampak izobrazba in vzgoja. Zato so na vsak način potrebne tudi resne igre, ki blažijo dušo in srce. Pepica: Saj so resne igre tudi lepe. Bukovnica: Tistih novih iger, kjer se samo spakujejo, sem že sita. Igrajte kaj resnega! Ivanka: Resne igre so skoro vse dolgočasne, brez življenja. Bukovnica: Ker jih ne razumeš. Veš, življenje ni praznik! Poleg veselja je tudi veliko žalosti in resnobe. Zakaj bi na odru lagali in se hlinili, ko pa je v življenju čisto drugače! Igra naj predstavlja resnično življenje! Milica: Tega mnenja sem tudi jaz. Poleg tega imajo lepe igre namen izobraževati ljudi ter jim nuditi poštene zabave. Tončka: Popolnoma se strinjam s teboj. Pavla: Jaz tudi. Ivanka: Jaz ne prevzamem nobene vloge v taki dolgočasni, plesnivi igri. Milica: Plesnivih, upam, ne bomo igrale, kar brez skrbi bodi! Poučnih iger sicer nimamo veliko, toda resnim ljudem ugajajo. Tončka: Tudi jaz sem za pametne in poučne igre. Sicer so pa vesele igre tudi lahko poučne. Milica: Pa še kako! Pod smešno krinko se bičajo razvade in napake ljudi. Ivanka: Veselim se mesta, ko bom lahko v gledališče hodila. Vse: V mesto pojdeš ? r Milica: In tega mi nisi povedala ? Bukovnica: Ni še tako gotovo, kakor si ti misliš. Ivanka: Saj ste mi obljubili, da se bom šla kuhati učit. Bukovuica: Da, kuhati učit, ne pa v gledališče ali kam drugam. Milica: Zelo si me presenetila s to novico, le čudim se, da mi tega nisi povedala; saj si mi doslej vse zaupala. Ivanka: Saj si vedela, da zmeraj ne ostanem doma. Milica: Kajpada sem vedela in me veseli, da si boš ti pridobila več znanja za življenje. Novica pa me je le iznenadila in pa to, da mi tega nisi zaupala. Ivanka: Vsake malenkosti pač ni treba obešati na veliki zvon. Milica: Torej za klepetuljo me imaš? Ali sem že kdaj izdala kako skrivnost, ki si mi jo zaupala? Ivanka: Ne mislim tako, ampak vredno se mi ni zdelo praviti. Milica (žalostno): Da pojdeš v mesto, je vendar nekaj zelo važnega, saj sem bila tudi jaz in marsikaj vem. Ivanka: Ti si se učila šivati, jaz se bom pa kuhati, to je vse, ne ? Milica: Ni še vse; kajti dekletu, ki gre v mesto, je treba obilo nasvetov. Bukovnica: Tako je. Zato bi pa morala biti Milici hvaležna, če ti kaj svetuje, ker je že sama izkusila, kako je v mestu. Marsikaj je videla, pa je le ostala dobra in poštena. Ivanka (jezno): Jaz se bom pa precej pokvarila, kajne? Za takole me imate ? Pa vam povem vsem skupaj: Na sebe glejte, mene pa pri miru pustite! Bukovnica: Prevzetnica, le nikar se preveč ne zanašaj na sebe! Tudi druge so tako mislile, pa so vseeno padle. — Bog varuj, da bi se z mojo hčerko kaj takega zgodilo! Tončka: Če ne misliš biti pridna, rajši ostani doma! Ivanka: Za deklo, kajne? Ti boš gospodinja, jaz pa dekla, ha, ha! Bukovnica (huda): Še rada se boš vrnila pod domačo streho, samo če boš smela. Ivanka: Svet je velik, služb ne manjka! Bukovnica: Služb res ne manjka, a vprašanje je, če jo boš ravno ti dobila. Ivanka: Saj bom izučena kuharica. Bukovnica: Kdo pa bo plačal za tvoje učenje v mestu, kaj? Le pojdi brez denarja. Kmalu se boš vrnila brez službe in dober ti bo domači kruhek in tudi služba dekle. Ivanka (joka): Oh kako ste trdosrčni! Veselila sem se, da pojdem v mesto, sedaj mi pa branite. Še tega mi ne privoščite, da bi se kaj naučila. Tončka: Kdo ti brani? Jaz gotovo ne. Toda bodi kakor se spodobi! Ali je to lepo, da z mamo tako govoriš ? Prav nič ti nisem nevoščljiva, če pojdeš v mesto, le mame mi nikar ne žali! Milica: Ivanka, krivico delaš mami, ki tako skrbe in se boje zate. Ljubezen jim narekuje in njih dolžnost je, da te svarijo pred nevarnostmi. 0, ko bi ti vedela, kako nevarno je mesto za mlada, neizkušena dekleta! Treba je previdnosti, treba trdnega značaja, predvsem pa molitve in premagovanja. Ivanka: Kaj mi pridiguješ? Mar sem že res cela poganka? Milica: Hočem ti samo dobro, Ivanka, ker te imam tako rada. Tončka: Hvaležna ji bodi za to! Lojzka: Kdaj pa pojdeš, Ivanka? Ivanka: Prej ko slej; mogoče že prihodnji teden. Pavla: Brez slovesa vendar ne boš šla? Bukovnica: Če bo taka, sploh nikamor ne pojde. (Ivanka joka.) Pepica: E, mati, saj jo boste pustili, kajne? Milica: Ivanka, prosi mamo, saj te bodo pustili. Bukovnica: Ne" zasluži, da prosite zanjo! Ivanka: Mama, ne bodite hudi! Prosim, dovolite mi, da pojdem v mesto! Bukovnica: Samo pod tem pogojem, če boš pridna in poštena. Ivanka: Za božjo voljo, ali sem kdaj rekla, da ne bom? Bukovnica: Tega nisi rekla, ker tako hudobna menda le še nisi. Toda več ponižnosti in hvaležnosti bi pa pričakovala od tebe. Milica: Vidiš, Ivanka, kako te imajo mama radi. Pa tudi me, tvoje prijateljice ti želimo vse najboljše. Tega pa ne smeš zameriti, če se bojimo za tebe. Ivanka: Zakaj bi se neki bale? Pepica: Še pogledati nas ne boš hotela več. Lojzka: Prekmečke ti bomo. Pavla: Z nami ne boš hotela več občevati. Ivanka: Za tako me pa res ni treba imeti! Milica: Ivanka, ljuba moja Ivanka! Ne zameri, da ti povem: moje srce je že zdaj vse žalostno, ker sluti, da ga boš ti zavrgla. Ivanka: Čemu te besede? Ali ti nisem že stokrat rekla, da sva prijateljici? Milica: Rekla si že, toda, če je tvoje prijateljstvo resnično, o tem se mi — ne bodi huda — vzbujajo dvomi. Tončka: Saj danes še ne gre od nas, da bi se tako poslavljale! Rajši katero zapojmo! Bukovnica: Saj res, še malo zapojte! Milica: Pa zapojmo tisto: »Glejte, že solnce zahaja«. (Vse pojo prvo kitico.) Bukovnica: Vaše družbe sem vselej prav vesela, posebno pa, če zapojete. Pepica: Zdaj pa moramo domov. Lojzka: Jej, kako dolgo smo se zamudile. Pavla: Pa še mami sem obljubila, da kmalu pridem! Milica: Pa res moramo iti! Bog plačaj za vse! Pa ne zamerite, da smo toliko časa pri vas ostale. Tončka: Pa še pridite! (Jih spremlja proti vratom in ven.) Lojzka, Pavla, Pepica: Lahko noč! Bukovnica: Lahko noč, dekleta! Le spet še kaj pridite! (Vse odidejo razen Milice.) Milica: Ivanka, ti ne veš, kako te bom pogrešala, ko odideš. Vedno bom mislila nate. Ali mi boš kaj pisala? Ivanka: Seveda. In ti? Milica: Takoj drugi dan dobiš pismo, če ga boš le hotela brati. Ivanka: Kaj lepega in kratkočasnega napiši! In na domače novice ne pozabi! Milica: Z bogom, Ivanka! (Odide.) Bukovnica: (gleda skozi okno): Pridno dekle, ta Milica. Resna, pametna, pa vendar ni sitna in čmerikava. Njo si vzemi za zgled! Ivanka: Človek se mora naveličati, če vas posluša. Milica, pridna Milica, dobra Milica. — Če vam je tako prirasla k srcu, jo pa kar za svojo vzemite! Bukovnica: Res, rada jo imam in si samo to želim, da bi bili tudi moji dve hčerki tako pridni kakor je Milica. Ivanka: Saj ni samo Milica na svetu, druge so tudi: Bukovnica (pogleda skozi okno): Seveda so, n. pr. Puharjeva Lizika, ki pravkar prihaja. Ivanka (naglo): Lizika prihaja? Gotovo ima kaj novic zame. (Dalje prihodnjič.) Nemir. Mira. Med listi rože žde bodeči trni - — Jaz gledam. Nebo preprezajo oblaki črni — — Jaz gledam. V daljavi slap čez rob v prepad grmi... Poslušam. Ah, li vse to godi se v duši moji?! Nemir je v meni in napon. Li jaz sem kriva ali on?! Nemir je v meni in napor: O zvezde, kak želi navzgor srci si mlado moje ...! Pa zdi se mi, da dalja poje: »Lepoti setra je bolest!« Lahka ti noči Franjo Neubauer. Vetrček rahlo, prijazno pihljd, trudnemu dnevu sladko šepetd: »Lahka li noč!« Žito se maje, prigiblje se klas, vošči v grmovju mu pevčice glas »Lahka ti noč!« Sanja mladenka, pozvanja klavir: »Dragi, preljubljeni, zibaj te mir! Lahka ti noč!« Sama sem, ti pa na tujem si sam, tvojemu zlatemu srcu igram: »Lahka ti noč!« Sapica sluša ta spev hrepeneč, neha pihljati, le diha, želeč: »Lahka li noč!« Zvezda pa gleda čez dol in čez grič tja, kjer vzdihuje osamljen fantič: »Lahka H noč!« Rožni dom Najlepši čas v Rožnem domu. Francka G. To je takrat, ko je Rožni dom zagrnjen v cvetje in zelenje; takrat, ko pod vplivom vročih solnčni žarkov dozori žito in gospodar začne spravljati božje darove v shrambe. Zvečer ob Ave Mariji in zjutraj ob prvi zori se razlega raz vseh dvorišč klepanje kose. Pesem je to, ki skoro nujno spada k lepoti poletnih večerov in juter. Morda katerikrat zaide skozi vas sanjavi mestni človek, ki mu to klepanje vzbudi žalostne misli na smrt. In če tudi: ko bomo dozoreli kot te travne bilke in bomo napolnjeni z dobrimi deli — kot žitno klasje z zrni —, nam smrt ne bo strašna. Lepo je v zgodnjih urah na travniku. Kosci se skušajo, kdo bo pridnejši in hite tako, da ne utegnejo niti govoriti. Le koncem travnika, ko začno novo vrsto, ta ali oni da z ukanjem duška svojim čuvstvom. Solnce sije že toplo, ko pridejo na travnik grabljevke obračat seno. Tedaj bi moral priti mestni človek, ki ne pozna poezije kmetiškega življenja, da bi se nagledal: Spredaj krepki fantje, ki hite, da jim pot lije od čela; le za hip postoji kateri, da nabrusi koso, ki se bliska v solncu kot bi bila posre- brena. Zadaj pa dekleta obračajo mrvo; v solncu se blešče rdeča krila in beli ošpetlji in predpasniki. In vonjajoče seno in fantovski vrisk in dekliška pesem se s solnčnim žarom druži v himno zdravja in sreče. V takem hipu je pač morala videti pesnica naše ljudi, da se je začudila: »... ti kmetje v luči solnca, ej, takih nima celi svet, pa pojdi tja do konca!« Košnja je skoraj pri kraju, saj je minula že žetev. Saj veste, dekleta, kako je bilo takrat: solnce je pripekalo z vso močjo, da so bila usta izsušena in smo se trudne in znojne pripogibale za srpom. Toda, ali niste čutile tudi ve: pobožnoresne so bile naše misli, ko smo prijemale zlato bilje in hvaležnost je vstajala v srcu, ko smo znašale na kupe težke pšenične snope. Tudi Stana iz Rožnega doma je bila med žanjicami. Pa se je spomnila, kaj se je iz »Biserne knjige« učila o pravi pobožnosti. Od veselih tovarišic in zlatega klasja so ji misli uhajale k skritemu Bogu v vaško cerkvico, saj je razumela vprašanje M. Elizabete: »Žanjica mlada, slutiš mar, da klasje to je za oltar?« Dnevno delo je tako utrudljivo in dan je tako dolg, — do enajstih ponoči ne zmanjka dela. Če bi se pa hotela zjutraj odškodovati za urice zgubljenega nočnega počitka, te bo že pred peto uro dramila pesem cepcev in ti klicala, da sedaj ni časa za lenuharjenje. Od jutra do noči odmeva veselo pikapokanje. Mlatiči so utrjeni in močni; nihče ne godrnja nad vročino in nad prahom; saj bo zvečer, ko bodo spravljali mernik za mernikom žita v shrambe, bogato poplačan ves trud. Poleti ne lenuhari noben prebivalec Rožnega doma; vsak po svojih močeh pomaga, da se ob lepih solnčnih dneh čimveč naredi na polju. Atek je ponosen na svoje otroke, ki se po celoletnem bivanju v mestnih šolali ne sramujejo prijeti za kmetiško delo. Seveda, prednjačiti mora Stana, ki je velika in ne hodi več v šole. Morda mislite, da se zato čuti nesrečno in žalostno pregleduje žulje po rokah? Nasprotno: nikdar ne čuti, da je manj vredna kot bratje in sestre, ki študirajo. Ponosna je, da zna prijeti za vsako' delo> in ni še dolgo, kar je pisala prijateljici: »Saj nas je Vsedobri tudi takrat ljubil, ko je govoril: »V potu svojega obraza si boš služil kruh!« Ali ne čutiš, da nam je delo v blagoslov? Zato jo najbrž tako ljubimo, našo lepo zemljo, ker pije naše potne kaplje, ker je ona priča našega iskrenega veselja. Zato smo z vsem bitjem navezani na naše njive in travnike, ker pri poljskem delu najprej pozabimo na svoje malenkostne skrbi in težave in se naučimo biti močne in velikodušne.« Ko se zvečer vračamo s polja, pa solnce na zahodu še enkrat poljublja zemljo, kot bi se nikakor ne moglo, posloviti, ali ne čutimo živo: Na Telovo je romal tod mimo Gospod in mi čutimo njegov blagoslov... Deklici ob oknu. Ksaver Meško. Kdaj pa danes si vstala, ti deklica mala, prezala? In kaj si ponoči sanjala, kaj sanjaš še zdaj, ko si vstala? Ker polne so ti oči skrivnosti prečudnih noči. lllfip^,,liliji Vigrednica-gospodinja fci&M mm Naši gospodinjski tečaji. A. G. (Dalje.) V popoldanskih urah (od 2. do 4. ure) se vrše v naših gospodinjskih tečajih predavanja iz sledečih učnih predmetov: vzgojeslovje, zdravstvo1, živiloznanstvo, lepo vedenje, državoznanstvo, gospodinjstvo, gospodinjsko spisje, gospodinjsko računstvo, sadjarstvo,! vrtnarstvto in mlekarstvo. Kot pomožna knjiga za pouk iz vzgojeslovja in vzgoje služi tečajnicam knjiga »Mati vzgojiteljica«, ki si jo vsaka tečajnica nabavi. Poglavje za poglavjem se temeljito obdela, skupno porazgovori, da si ga vsaka tečajnica tem gotoveje prisvoji. Ker bodo naše tečajnice povečini postale gospodinje in matere, je pouk iz vzgojeslovja in vzgoje najvažnejši predmet gospodinjskega tečaja in knjiga »Mati Vzgojiteljica« maj bi bila vsaki slovenski ženi podlaga za vzgojo v družini. Iz zdravstva predava okrožni zdravnik, ki ga društvo ali korporacija, katera ima gospodinjski tečaj, za to naprosi. Koliko dragocenih zrn iz zdravstva pade pri teh predavanjih na plodovita tla in mislimo, da se ne motimo, če trdimo, da so k izboljšanju zdravstvenih razmer po mnogih vaseh pripomogli tudi gospodinjski tečaji. Dobre in varčne gospodinje pa si ne moremo misliti brez najpotrebnejšega znanja iz živiloznanstva. (Kratke razprave o živiloznanstvu prinaša tudi letošnja Vigred). Z lepim, mirnim in dostojnim vedenjem si pridobi človek povsod prijateljev. Zato se poglavje o lepem vedenju v vsakem našem gospodinjskem tečaju temeljito obdela. Ker je sedanja doba glede državoznanstva s svojimi zahtevami prišla tudi do slovenske žene, se vrše v vsakem gospodinjskem tečaju tudi nekatera predavanja iz državoznanstva. Nikoli ni bil ta predmet slovenski ženi tako blizu kakor danes, ko sama doživlja in sodoživlja ustvarjenje tako težko pričakovane jugoslovanske domovine, njeno ureditev in njen razvoj. Ali je čudno, da si je slovensko dekle, slovenska žena sama zaželela pouka o tem, za kar je pripravljena dati na razpolago svoje moči mili domovini? V predavanjih o gospodinjstvu si pridobe tečajnice potrebnega znanja za izvrševanje svojega poklica kot vzorne gospodinje. Vsaka dobra gospodinja si mora biti na jasnem, koliko je imela dohodkov za prodane pridelke in koliko izdatkov za vsakdanje potrebe. V ta namen mora voditi vsaj najpotrebnejše gospodinjske račune. Tega se nauče in tudi praktično privadijo tečajnice v naših gospodinjskih tečajih, kjer vodijo vsakdanje in dnevne obračune. Da se pri tem poglobe tudi v splošnem računstvu, je itak umevno. Prav tako se uče tudi najvažnejšega spisja, ki mu mora biti vsaka gospodinja kos. Ker so udeleženke naših podeželskih gospodinjskih tečajev povečini kmečke hčere in tudi gospodinje, prejmejo tudi najpotrebnejše nauke iz vrtnarstva, sadjarstva in mlekarstva. Za ta pouk pritegne vodstvo tečaja strokovnjake iz tozadevnih strokovnih zadrug, ki teoretično in praktično upeljejo tečajnice tudi v te panoge gospodinjstva. Drobci iz gospodinjstva. Meso. Poleg mleka je meso najizdatnejša hrana, ker vsebuje največ takih snovi, ki so potrebne, da si ohranimo telesno moč in zdravje. Velikega pomena za splošno prehrano je meso tudi zaradi tega, ker ga je mnogo na razpolago. Pri nas pride v poštev največ meso domačih živali: govedi, prašičev, ovac, koz, kuncev, perutnine (v mjestih, tudi | kiajnj)'. Divjačina in ribe so pri našti prehrani skoro da podrejenega pomena. Za kakovost mesa je merodajna starost, reja in oskrba živali. Izkušnja nas tudi uči, da ni meso vseh delov živalskega telesa enako dobro. Najboljši je zadnji del in križ. Ker pride v prodajo dostikrat tudi meso bolnih živali (neki zdravnik trdi, da je k prodanega mesa od več ali manj bolnih živali), moramo pri nakupu paziti na sledeče: 1. Meso1, ki je bledordeče (rumenkasto) barve, ni od zdrave živali. 2. Temnordeče barve je meso od živali, ki ni bila pravilno zaklana (pobita). 3. Maščoba na mesu je od zdrave živali lepo bela in trda, od boine živali je pa rumena, mehka in vodena. 4. Meso zdrave živali je suho toda sočno. Če pritisneš s prstom na meso in čutiš komaj vlažno, je meso dobro; če se pri pritisku prikaže umazana tekočina, je meso pokvarjeno, oziroma od bolne živali. 5. Nepokvarjeno meso in pa tako od zdrave živali nima skoraj nobenega duha. Pri kuhanju se prav malo skrči in ne izgubi na teži. Slabo meso se skrči in je kuhano mnogo lažje, ker vsebuje več vode in kleja kakor masti in drugih redilnih snovi. Iz naslednje tabele je razvidno, kako so pri različnih vrstah mesa redilne snovi porazdeljene: Vsebina: vode beljakovine maščobe govedina 50—70% 15—20% 10—30% teletina 70—75% 15—18% 7—10% jagnjetina 50—55% 14—17% 20—28% svinjina 47—50% 15—17% 30-37% perutnina 70—75% 20—22% 3—5% Pri pitanih goskah se odstotek maščobe zviša celo na 40%, zato je pa beljakovine manj. Največ uživamo govejega mesa, ker se lahko pripravi na mnogo različnih načinov, tudi v primeri z drugimi živili ni predrago. Najokusnejše meso dajejo 2—3 leta stari pitani voli. Vlakenca so napeta in polna mesnega soka. Maščoba je lepo bela in ima prijeten duh. Tako meso daje izvrstno krepčilno juho, ki je lahko prebavljiva in jo zlasti slabotnim ljudem zelo priporočajo. Teletina je bledordeče barve. Lahko prebavljiva in zato primerna hrana za bolnike. Vsebuje pa manj redilnih snovi kot govedina, a mnogo vode ter se zato zelo skrči pri kuhi, oziroma peki. Najboljše meso dajejo 5—6 tednov stara teleta. Jagnjetina zaostaja glede redilnih snovi kaj malo za govedino. Iz mlade jag-njetine se pripravi okusna pečenka in pečenje (cvrtje). Svinjino uživamo svežo ali prekaje-110; svežo kuhamo, še rajši pečemo, pre-kajeno pa jemo kuhano ali tudi sirovo, če je dovolj suha. Vendar je uživanje sirovega svinjskega mesa zelo nevarno . V mesu včasih prav globoko, žive majhni, prostemu očesu nevidni črvički, ki jim pravimo ikre. Ako človek tako živalco v mesu zaužije in če najde v človekovem drobovju ugodna tla za razvoj, se razraste v zelo nevarno glisto trakuljo, ki povzroča silne bolečine in celo smrt. Svinjina ima prav veliko maščobe in jako prijeten duh. Najboljši deli so pleče in gnjat, ki slovita dobro prekajena kot »šunka« ter sta zdrava in redilna hrana posebno za slabotne. Ker se dobro prekajenia svinjina ohrani jako dolgo in veliko zaleže zlasti v kmetskem gospodinjstvu, je za vsako gospodinjo neobhodno potrebno, da ve, kako ima ravnati, da ohrani meso zdravo in okusno. Tozadevna navodila je že prinesla lanska in predlanska Vigred, izpregovorili bomo pa še o tem preden se prične čas »kolin«. Meso od perutnine je zelo redilno in presega po prijetnem okusu vse druge vrste mesa. Pečemo le mlade živali, starejše kuhamo, ker nam dajo1 okusno meso in tečno juho. Tudi tukaj velja pravilo: Od prestare živali meso ni dobro. Staro1 žival spoznamo po ostrili krempljili in po tem, da se ji perje lahko puli. Pri nakupu že osnažene perutnine je treba prav posebne pažnje. Sadje. Vse premalo se pri nas zavedamo, kolike vrednosti je pravilno izkoriščanje sadja za ljudsko prehrano in zlasti še uživanje sirovega sadja za ohranitev zdravja. Pregovor pravi: Kdor použije eno jabolko preden leže k počitku, ne da zdravnikom zaslužka. Kakor povsod, je treba tudi pri uživanju sadja, posebno sirovega, previdnosti. Nikoli ne uživaj nezrelega, umazanega ali nagni-lega sadja, ker si s tem lahko nakoplješ težke črevesne bolezni. Zdravo sadje samo na sebi nikoli ne škoduje. Ako temu ali onemu »ne stori dobro«, je iskatj vzroka drugod. Ljudem, ki uživajo veliko mesa in mnogo alkohola, sadje ne diši in ga navadno uživajo prav malo, kar je seveda zdravju v kvar. Neprecenljive vrednosti pa je sadje za otroke. Sadje uživamo sirovo, kuhano ali posušeno. Bolnikom dajemo navadno le kuhano sadje. Za poznejši čas si shranimo sadje s tem, da ga posušimo, vkuhamo ali napravimo iz njega različne sokove in mezge (marmelade). Za sušenje odberemo vedno le zdravo, zrelo in nečrvivo sadje, ki je tudi sirovo okusno. (Zelo napačno je mnenje, da je za sušenje vsako, še tako slabo sadje dovolj dobro). Preden sadje razrežemo za sušenje. ga je treba umiti. Razrezanega po razloži m o na nalašč za to določene plitve košarice ali plitve sklede, da namreč ne stresamo prej osnaženega sadja na pepelnata tla v peči, ker bi se preveč umazalo. Največ sadja namreč posuše naše kmečke gospodinje po peki, ko so vzele kruh iz peči. Paziti je treba, da se pri sušenju sadje ne ožge. Ker se ne suši vse sadje enako, ga je treba večkrat prebrati. Posušeno sadje hranimo najbolje v vrečicah v suhem in zračnem prostoru. Vkuhavanje sadja se vrši na več načinov. Vkuhavamo največ ono sadje, ki se ne more dolgo sveže ohraniti. Na 1 kg sadja dajemo en četrt do pol kilograma sladkorja. Najna-vadnejšd način vkuhavanja je: Sladkor, namenjen za poliv sadja, denemo v čisto posodo, ga polijemo samo toliko, da se razmoči ter ga segrejemo (razpustimo) na ognju. Pene, ki se nabirajo po vrhu, odstranimo. Kozarce z vloženim sadjem ovijemo s kuhinjskimi prtiči in postavimo v gorko vodo, da se segrejejo ter zalijemo sadje z raztopljenim sladkorjem. Kozarce trdno povežemo s pergamentnim papirjem ali mehurjem, da zabranimo dostop zraka. Nato kuhamo sadje v sopari 15—30 minut. Pri vkuhavanju sadja in marmelade pomni sledeče: Ko pripravljaš sadje za konzerviranje, ne jej kruha, da ne padajo drob-tine vmes. Ob istem času, ko kuhaš sadje, ne kuhaj kakih drugih, močno dišečih jedil. Posodo uporabljaj le tako, v kateri nikoli nič mastnega ne kuhaš. Ako uporabljaš za vkuhavanje bakrene ali medene kotličke, ne pusti v njih stati že vkuhanega sadja. Sadje za vkuhavanje naj bo zrelo in ne obtolčeno. Odpadkov od sadja dobra gospodinja ne pušča neizkoriščenih. Olupke od zrelih, zdravih jabolk posušimo, ker nam dajo zelo okusen čaj. Vse odpadke od sadja (snažne seveda) deni v lonec, vrč ali stekleno posodo (ako je posoda emajlirana, ne sme biti okrušena) in nalij toliko mlačne vode, da so odrezki, olupki i. dr. pokriti. V par dneh prične vreti (kipeti). Po 10—14 dneh odlij tekočino v steklenice. Ko se po par dneh ustoji, imaš najboljši domači kis. Odpadki so šele zdaj brez vrednosti. Gobe vsebujejo iste redilne snovi kakor sočivje. Kuhamo jih sveže ali posušene. Gobe so v splošnem zelo okusne, vendar težko prebavlijve. Ker so užitne gobe nekaterim strupenim zelo podobne, moramo biti pri nabiranju ali kupovanju gob zelo previdne. Tudi užitne gobe so strupene in zdravju škodljive, če so prestare in na pol gnile. Ako se kje primeri tako zastrupljeni e, je treba takoj poklicati zdravnika, bolnik pa naj poizkuša z bruhanjem vreči iz želodca zaužite jedi. (Bruhanje povzročimo, če damo zastrupljencu piti mlačne [tople] vode in če mu s peresom žgečkamo goltanec.) Ker se sveže gobe le prav malo časa ohranijo, jih za poznejšo rabo sušimo. Za sušenje vzamemo le mlade in čvrste gobe (navadno jurčke), ne pa starih, nagnitih in od črvov objedeoih. Preden jih zrežemo na tanke rezine, jih je treba lepo očediti. Posušene naglo na vročem solncu, imajo lepo barvo in prijeten okus. Hranimo jih v vrečicah na suhem, zračnem prostoru. Gibanica iz gob. Napravi navadno testo za gibanico. Sveže mlade jurčke zreži na drobne koščke in jih praži 20 minut na sirovem maslu. Ohlajenim primešaj kisle smetane in malo cimeta in s tem nadevom na-maži razvaljano testo ter rahlo zvij. Gibanico peci pol ure. (Ako vzameš za nadev suhe gobe, jih prej prekuhaj, iztisni vodo iz njih in sesekljaj na drobno. Drugo kakor zgoraj.) »Brezalkoholna Produkcija«, Ljubljana, Poljanski nasip 10-22, pošlje vsaki naročnici »Vigredi« zanimiv cenik brezplačno. Zahtevajte ga takoj; ne bo Vam žal! Organizacija Počitnice. Angela. Vsako leto se jih znova veselim. Ne sicer, kot mlada študentka, ki šteje ure, kdaj pohiti iz mrzle tujine v naročje ljubeče matere; tudi ne morda kot učiteljica, ki je pač vesela, da se ji po celoletnem trudu za hip oh Ta de ušesa od otroškega šundra; tudi ne kot uradnica, ki more z«»0 » • (o) Zavarujte svoje življen;e, x poslopje in premičnine le pri VZAJEMNI ZAVAROVALNICI ! T LJUBLJANI, Dnnajska c. 17. § PODRUŽNICE: | Celje, Breg 33. A Zaareb, Pejačevičev trg io, v Sarajevo, Vrbanja ulica št 4. (jj) PRIPOROČAMO NAŠO DOMAČO KOLINSKO CI KO RIJ O! GAZ ti A lillO