(
PfUnirtu plaeunu v gotovini.
mladL BORCI
3TANOVSKI TEDNIK ZA SLOVENSKO DIJAŠTVO. — IZHAJA VSAK PETEK. — LETNA NAROČNINA: DIJAŠKA 18 DIN, NEDIJAŠKA 36 DIN, PODPORNA VEČ KOT 36 DIN. — POSAMEZNA ŠTEV. 75 PAR. UREDNIŠTVO IN UPRAVA: LJUBLJANA, POLJANSKA C. 4. (ALOJZIJEVIŠČE). - ČEK. RAČ. ŠT. 16.07«.
LETO V.	LJUBLJANA,	PETEK	14.	FEBRUARJA	1941.	ŠTEV.	23.
ZAVEDIMO SE!
NK POZABIMO!
V strahotnem vojnem trušču, ki dan za dnevom narašča, mislimo predvsem na telesne nevarnosti. Pozabljamo pa na resne duhovne nevarnosti, ki so sedanjo vojno povzročile in ki bodo za novi red odločilne. Največja taka nevarnost je in ostane brezbožni komunizem.
RESNA OPOZORILA
Na to je treba vedno znova opozai jati. Osserva-tore Romano in vatikanski radio, ki tudi drugih nevarnosti ne podcenjujeta, redno opozarjata katoličane na razdiralno in brezbožno delo komunizma, ki so zanj sedanje razmere kakor nalašč. Tudi v Franciji, tako piše glavni urednik La croix L. Mer-klen, bi bila velika samoprevara, če bi mislili, da komunizem ni nobena nevarnost več, zato ker je uradno prepovedan in ga strogo preganjajo. Sedanja vojska z vsemi posledicami pripravlja rodovitno polje za komunizem. Komunisti upajo, da prihaja njihova ura.
VEDNO PREDRZNEJŠI
To je opaziti tudi v naši državi, tudi v Sloveniji. Komunisti postajajo vedno bolj predrzni, posebno kar imamo navezane diplomatske in gospodarske zveze z Rusijo. Različne brošure, ki jih ponujajo, letaki, ki jih razširjajo in ki načrtno izrabljajo stiske in nezadovoljnosti sedanjega vojnega časa, so jasen dokaz za to. Med izobraženci se je to še posebno pokazalo s pripravljanjem in ustanavljanjem »Društev prijateljev SSSR«. Na ljubljanski univerzi so levičarski akademiki pobirali podpise za akademsko »Društvo prijateljev Sovjetske Rusije«. Posebno nevarna, drzna, obenem pa zakrinkana in lažniva komunistična propaganda so sovjetski filmi, »remek - dela« boljševiške propagande.
LA C1VILTA CATTOLICA
Odlična katoliška revija La Civilta cattolica v svoji januarski številki obširno poroča o komunistični propagandi pri nas, posebno v banovini hr-vatski. Pravi, da ljudstvo v vsej deželi čuti stra-
hoten pritisk boljševiške propagande, posebno še, ker si marsikje, zlasti pravoslavni, Sovjetijo res še zdaj predstavljajo kot zavetnico Slovanov in malih narodov. V Dalmaciji in Črni gori, kjer so ljudje najbolj ubožni, komunisti zapeljivo obetajo izboljšanje gmotnih razmer. Komunistična propaganda je tako narastla, da jih oblast pošilja v koncentracijska taborišča.
Dalje poroča ta revija o močni komunistični propagandi med študenti v Beogradu. — Ta uživa vedno več naklonjenosti med ne-katoliškimi izobraženci — o propagandi v vojski, med delavci itd. Posebno močna je ta propaganda tudi v obmorskih mestih. Iz Sušaka, kjer je okrog 20.000 katoličanov, pa še nimajo svoje cerkve, so odhajale cele trume na pomoč rdečim v Španijo. Šibenik in Split sta naravnost preplavljena z rdeč-karji in je morala lani meseca septembra kakor tudi že prej, policija z orožjem nastopiti proti rdečim demonstrantom.
IN MI?
Ne delajmo si torej utvar: propaganda komunizma je bolj načrtna in zvita, kot si ljudje mislijo. Zavedimo se vendar tega in odločno nastopimo na vsej črti. Treba je načrtnega in ostrega boja proti tem razdiralcem. Dr. Kulovec je jasno povedal, da velja levičarstvu in komunizmu neizprosen boj: »vsem tem (levičarskim) elementom napovedujemo boj in kličemo po močni roki, ki bo izgnala elemente anarhije in prevrata iz našega javnega življenja.« Na komunistično nevarnost so pred nedavnim ponovno opozarjali »Slovenec«, »Revija KA«, »Slovenski delavec«, »Straža v viharju«, na to stalno opozarjajo »Mladi Borci«.
PREIDIMO V NAPAl)!
Katoličanom nam je treba strnjene in enotne fronte, ki bo zmožna, vsako boljševiško akcijo v kali odločno zatreti, ki bo zmožna, se ne samo braniti, temveč preiti tudi v napad.
Preglejmo svoje vrste, izločimo iz njih, kar je gnilega in izdajalskega. Združimo vse dobro misleče in udarimo! Ne preslišimo klica časa!
BOLJŠEVIŠKI FILM PRI NAS
Sovjetskih filmov smo imeli v tej filmski sezoni že nekako toliko, da bi nam iz Moskve lahko poslali pohvalo za oranje slovenske revolucionarne ledine. Sedaj pa bo spet na sporedu veliki, izvirni, najizvirnejši »ruski« šla-ger — »Cirkus«! In predvaja ga kino »Union«.
TENDENCA
Da bi sovjetski filmi mogli biti v propagandnem oziru in pa po moralni vsebini neškodljivi — to lahko verjame samo nebogljen naivnež. Nikdar noben sovjetski film, ki pride v Evropo, ne bo brez tendence, saj bi takega sovjetska filmska industrija sploh ne izdelala, ker bi bilo to popolnoma brez smisla in bi nasprotno to pomenilo stotine milijonov zapravljenih rubljev samo za zabavo za-padnim buržujem!
Pa saj takih filmov niti za So-vjetijo ne izdelujejo, kjer je že gotovo ostvarjen »ideal« revolucije; tam komunistična propaganda izdeluje celo popolnoma spezializirane filme za vojaštvo, za kmečke delavce, za tovarne, za dijaštvo.
Nekaj drugega je, če je tendenca v filmu res za vsakogar očito izražena, ali pa če je premeteno kostumirana, da je velik del publike kot take ne spozna; potem je kakor smrtonosna kača v košari rož. Tu pa moramo takoj povedati, da nam neprikrito tendencioznih filmov Sovjeti še doslej niso poslali — in če bi jih, bi zaslužili najslabši red iz taktike !
Pošiljali nam bodo zaenkrat strupene kače v košarah cvetja! In ti filmi, ki smo jih imeli priliko videti od pretekle jeseni sem, so bili pravcata mojstrstva zakrinkane tendence.
VELEBUR2UJSKA ~ FRIVOLNOST NA VOLGI ČAROBNA LAŽ —
V filmu »Volga, Volga« so nam kazali, oz. nas farbali, kakšno je življenje prebivalstva ob Volgi. Sama brezskrbnost, zabava, dekleta, pustolovstva, uživanje, sprehodi, flirt.
Računi so taki, da bi kakšen del bolj romantično hrepeneče mladine pri nas si zaželel takega sijajnega življenja in si postavil
Sovjetijo kot cilj svojega hrepenenja.
Toda kako grozna in kruta laž! Ta vprav velikoburžujska frivol-nost da bi vladala na Volgi, ob Volgi ? V tisti deželi, kjer je vendar kruto, neizmerno strašno sta-hanovstvo doma, kjer mora ruski delavec vse svoje dni brezciljno garati, zato, da si služi na akord svoj borni kruh!
KDO SE KRIŽA ...
V filmu »Minjin in Požarski«, ki je med drugim v mnogih točkah zgodovinsko falsificiran, so hoteli občinstvu natvezti tole: Tisti, ki je falot, pijavka — ta se križa in časti Boga in svetnike, toda drugi, ki tega ne delajo, ti so pa nesebični in za domovino vneti! To je bila lekcija v slikah.
Prvi so bili ruski kmetje in drugi, ki so ovirali in se upirali osvobodilni akciji, nadalje Poljaki, glavno pa poljski dominikanec, ki je predstavljen kot lisičje pretkani in hudobni zunanjepolitični svetovalec poljskega kralja.
RAZPELO V ROKAH KLOVNA!
Tam na Aleksandrovi cesti je že deset dni poprej kino »Union« razkazoval šetajočemu se občinstvu sirke iz velikega »ruskega« filma, ki »pride«. Človeka, ki je šel tod mimo in je iz navade vrgel bežen pogled na objavljene nove slike, je pa mahoma prikoval na mesto prizor, ki se ga je tedaj zavedel:
Na fotografiji sredi vitrine se je vrtelo kolo razgaljenih plesa-čic v divji ekstazi okrog nekakšne kraljice tega sovjetskega ba-kanala, na levo pa je bil blaziran zapeljivec, oblečen po klovnsko, in držal v rokah šatuljo ter bedasto zijal v — križanega Zveličarja in relief Bogorodice med razno toaletno šaro!
Mnogi pasanti so že tako nepremično obstali pred to vitrino in zrli to edinstveno reklamo, ki bi res zaslužila, da se razstavi na prihodnji protibrezbožniški razstavi v Ljubljani, pa mogoče kar s celo vitrino vred, s pomembnim napisom — »Kino Union«!
ORGANIZACIJA
PREDVAJANJA
Ne mislimo tukaj poudarjati ono, da so za import in predva- |
jan je sovjetskih filmov neposredni in prvi krivci kinopodjetniki sami, kateri naročijo film iz SSSR zato, da svojemu vedno senzacij željnemu občinstvu pripravijo novo senzacijo, ki naj bi tudi zato vlekla, ker je iz nenavadnih krajev in o nenavadnih ljudeh (čeprav je vse skupaj utrujajoče navadno!). Pa vstopnic se bo sedaj prodajalo nič koliko! In še z enim momentom računajo, da je med ljudmi še mnogo neohlajenega čustva za bratski »ruski« narod in bi se tudi to čustvo izkoristilo.
Hočemo namreč tukaj opozoriti na neko drugo, veliko bolj presenetljivo dejstvo.
ČUDNA KONTROLA NAD OBISKI
Namreč na neko izrazito sodelovanje naše ilegalne rdeče službe pri predvajanju sovjetskih filmov.
N&te dejstev: pri biljeterkini mizi so ob enem zadnjih sovjetskih filmov stali naši z univerze in natančno ogledovali kupovalce vstopnic, če ni kateri od »črne falange«. Čim se je pa tak pojavil, so takoj uredili z biljeterko, kateri sedež bo dobil. Opaziti je bilo, da se jim pri tem silovito gre za to, da klerikalci ali pa »fašisti« dobe čim manj »strateško važnih« sedežev! Ako pa se je zgodilo, da je kdo od teh hotel kupiti več vstopnic, pa so to biljeterki najodločneje prepovedali. Moramo reči, da je ta kontrola nad obiski res prečudna, ako nočemo reči, da je že preveč jasna.
GORJE POHUJSEVALCEM!
Za škodo, ki jo bo pri nas med odraslimi, med družinami in med mladino povzročil sovjetski film, je odgovorna dolga vrsta faktorjev. Ali pa ni nekaj strašnega, da smo tako rekoč na milost in nemilost izpostavljeni boljševiza-ciji našega družabnega, kulturnega in narodnega življenja zaradi nenasitnosti nekolikih Icino-podjetnikov, medtem ko
proti temu pravemu progresivnemu paraliziranju državljanske, dinastične in nravstvene zavesti ne ukrenejo prav ničesar?
USPEŠNO PRIDOBIVANJE
NE DELAJ ZASE!
Prvi pogoj vsake res uspešne apostolske akcije je, da ne delamo zase, ampak za Boga, za Kristusa. Toda delo za Boga in Kristusa je mogoče razumeti na tisoč načinov. Edino dober način je, da z vsem srcem ljubimo stvar, za katero smo se zavzeli.
Ce naj beseda gorečnost dobi svoj polni pomen, mora biti sko-ro strast, plemenita ljubosumnost. Človek bodi lačen in žejen pravice, tako da ga prešinja misel na tiste, ki trpijo. »Množica se mi smili.« Toda to sočutje ne sme biti samo v čustvih ali besedah, ampak v dejanjih in zato toliko uspešnejše. »Ne ljubimo z besedami niti z jezikom, ampak v dejanju in resnici.«
Kadar duše začutijo, da je tisti, ki jim hoče dobro, popolnoma nesebičen in da goreče želi njihovo poboljšan je, tedaj mu puste, da prodre prav v globino duše. Pridobljeni so s toploto, kakor se ledena gora stali v toplem toku. Vsemu se človek lahko upre, toda nemogoče se je upreti človeški gorečnosti, ki je vsa nesebična in uvidevna.
Kdo bo izmeril dobrote, ki sta jih v taki ljubezni izkazala dušam Peter Poyet na učiteljišču in Anton Martel na vseučilišču. Ko se nekoč Poyetu ni posrečilo pridobiti nekega tovariša, je zapisal: »Zdi se mi, da mi je danes zjutraj Kristus rekel: Samo od tebe je odvisno, če bo ta duša rešena in bo v me verovala in me vzljubila. Ali imaš dovolj vere in ljubezni, da mi jo pridobiš? Vztrepetal sem pred tako strahotno odgovornostjo za rešitev duše.« Ob drugi priliki je dejal: »Rad bi začel trgovati z velikodušnostjo in iščem tovarišev.«
Anton Martel je bil sijajen profesor slovanske književnosti na univerzi v Lilleu. Nekoč je imel predavanje »O ljubezni in stanovskih krepostih.« V tem predavanju je izjavil: »Živeti iz ljubezni se najprej pravi, imeti smisel, da služimo drugim, smisel, da hočemo drugim prihraniti trpljenje in jim storiti dobro, četudi iz tega izvira žrtev za nas same, bodisi v denarju bodisi v času, zdravju, izobrazbi ali drugih vrednotah. Mi smo ena izmed dveh božjih rok: ali tista, ki prisili od zunaj, ali tista, ki zgrabi od znotraj.«
IZ NESEBIČNOSTI — MIRNA g NEIZPROSNOST
Ce apostol res ne išče sebe, am- 1 pak to, kar je božjega, bo lahko 1 poln resnice, ki jo oznanja, in bo 1 poznal pot, ki vodi do rešenja; 1 z vsem mirom bo zagovarjal to, ji kar prinaša. In nič bolj ne osva-1 ja, kakor blaga neizprosnost in 1 čudovit mir brez vsakega okle- j vanja, polovičarstva, nerodnosti, 1 maličenja in upornosti. Tako je j| in nič drugače, niti črka se ne da fg spremeniti, rajši odstopim od vse- 1 ga. Kar je — je, kar ni— ni.
V tem smislu je treba razume- 1 ti Gheonovo besedo: »Svetnik ni g nikdar popustljiv,« in prav v tem J je vsa njegova privlačnost. Naš S Gospod, kralj svetnikov, je tudi 1 v tem oziru popoln vzor.
Ljubimo človeka, ki je trden, 1 ki vzbuja vtis varnosti, o kate- I rem vemo, da govori resnico in S da ne bo resnice nikoli zatajil. 1 Vendar pa toliko ljudi hodi po 1 ovinkih, obrača plašč po vetru in i dela lep obraz ali iz strahu ali §j iz posebnih namenov. Vendar ta- j ko stališče nikoli ne pridobiva; §j človek ga razume, nikoli pa ga | ne občuduje.	^
H
POGUM OSVAJA
Jezus pa trdno stoji tudi ta- 1 krat, kadar naleti na odpor. Bla- jj govest je sprejel od zgoraj. Ho- H če jo sporočiti naprej nedotak- B njeno in kljub vsem oviram; in B prav to svet ljubi, celo takrat, ko K se upira in se noče podvreči.
Posebno mladi ljudje ljubijo g pogumnost. Znana je zgodba di- S jaka, ki je izgubil rožni venec. | Neki tovariš ga najde:	»Čigav	g
je?« »Moj.« Ali mislite, da so se s drugi smejali in si je dijak g zmanjšal ugled? Kaj še! Ravno g nasprotno. Marsikateri izmed j njegovih tovarišev bo junaka po- g iskal in pri njem črpal moči, če g bo zašel v nesrečo in negotovost. ( Nihče ne privlačuje manj kakor 1 tisti, ki je samo napol velikodu- jj šen. Naš Gospod takih ni ljubil. | Učena mešanica poguma in pla- i šljivosti mu je odvratna. Kar ni p ne mrzlo ne vroče, ampak mlač- g| no, to odkloni in izpljune.
Apostol mora posnemati Uče- j nika. Da bosta njegova trdnost i in neizprosnost osvajali, se v be- 1 sedi in dejanju ne sme vmešavati j= »jaz«. Nič ne šteje tisti, ki govo- J ri, ampak važno je le, kar govori, j (P. Plus: Izžarevajmo Kristusa.) I
OB KONCU PRVEGA POLLETJA
SLABI USPEHI
Pred štirinajstimi dnevi smo srečno zaključili prvo polovico šolskega leta. Po poročilih v časopisju pa moramo ugotoviti, da je ponekod le za las manjkalo, pa bi »padalci« zmagali nad rednimi dijaki. Smola in usoda sta bili sila radodarni in sta neusmiljeno delili dvojke na vse strani. Gospodje profesorji seveda tudi dobro vedo, kako se tej reči streže. Saj je že od davnih časov znano, da neuspehov ni nikoli kriv študent sam, marveč vedno kaka »višja« sila, v prvi vrsti seveda profesor. »Za koliko te je ogoljufal?« tako slabi študent najprej vpraša, ko dobi knjižico z redi.
Ker pa je uspeh ali neuspeh v šoli za vsakega dijaka življenjsko vprašanje, poglejmo, kje so v resnici tisti vzroki, ki prinesejo slabe rede in tako grenijo živ-njenje nam dijakom, staršem in profesorjem.
ZANIMIVI ODGOVORI DIJAKOV
Na nekem tečaju hrvatskih katoliških dijakov je bilo stavljeno vprašanje, zakaj dobivajo dijaki slabe rede. Dijaki sami so takole odgovorili:
Profesor ima »piko« name.
Ker v šoli ne pazim.
Kadar je profesor slabe volje.
Dijak ima pač velikokrat smolo.
Usoda se igra z nami.
Zaradi bolezni.
Ker sem prišepetoval.
Ker so starši, bratje ali sestre bolni.
Ker nisem razpoložen za učenje.
Nimam knjige. Ker so knjige zanič.
Nimam časa, da bi študiral.
Ker do predmeta nimam nobenega veselja.
Ker ne morem profesorja, ki ta predmet uči.
Zaradi lenobe in malomarnosti.
Predmeta ne razumejo in se uče tjavdan.
Ker se v šolo od daleč vozijo.
Ker hodijo v plesno šolo.
Ker hodijo pogosto v kino.
Ker brez izbire »požirajo« romane.
Ker jim je šola postranska stvar, poglavitna pa šport, društva., sestanki, izleti. Itd....
Ce razdelimo odgovore v tri skupine, vidimo, da so po mišljenju, opazovanju in izkušnji dijakov samih neuspehov krivi
a) največ dijaki sami,
b) materialni vzroki in posebne okoliščine,
c) najmanj profesorji.
KAKO KVARNE VZROKK ODSTRANITI?
Izmed vseh je najtežje odstraniti materialne vzroke (bolezen, vožnja v šolo, borba za vsakdanji kruh, knjige) in ti vzroki so prav za prav edini »opravičeni«.
Vsi vzroki, ki so jih našteli na dijakih samih, bi odpadli, če bi dijaki v šoli pazili, če bi znali pametno gospodariti s časom in najprej izvršili svoje stanovske dolžnosti, potem se šele zanimali za vse drugo.
KAJ MORA VSAK DIJAK
GLEDE UČENJA VEDETI
Vsak dijak mora vedeti, kateri dnevi so zanj najbolj nevarni. In ti črni dnevi so splošno ponedeljki, dnevi po praznikih in počitnicah. Te dni namreč študent še ni »v formi«, se še ni znašel, do-čim so profesorji te dni najbolj sveži in najbolj sprašujejo.
Najvažnejše pa je, da si pri profesorju na dobrem glasu. Tu je važen, včasih odločilen prvi nastop, prvi vtis. Zato zelo pazi v začetku leta, da si dober glas pridobiš in ga tudi — obdržiš. Bodi torej vedno pripravljen, a kdor hoče biti pripravljen, ta se mora — učiti. Druge poti ni!
CIVILNA POItOKA IN LOČITEV ZAKONA
VODITA NAROD V PROPAST
Sodnik Frank Day v Clevelandu je ugotovil, dai je od 6000 zakoncev, ki so razdrli zakon, bilo 95% civilno poročenih; samo 5% jih je bilo, ki so sklenili zakon pred zastopnikom kake veroizpovedi.
»Ločitev zakona,« razlaga ta jurist, »je posledica zanemarjanja verskega življenja, je posledica tiste družinske vzgoje, ki ne pozna Boga, je posledica brezverske šole, ki doraščajočo mladino vzgaja v brezverske državljane. Ločitev zakona je strašno zlo, ki narode polagoma, a gotovo upropasti.«
Odg. urednik: Ciril Kovač (Ljubljana). Izdaja konzorcij (J. Prešeren, Ljubljana). Tiska Misijonska tiskarna, Groblje - Domžale (A. Trontelj).
G. A. Liitterbeck, S. «1.:
J tov mi aialtiL
Bonec in Holandec snujeta uničevalne načrte, Gert Groot je posebno jezen, ker Cujoj noče z njim trgovati in misli, da je v katoliški princesi našel svojega nasprotnika.
Iz zarotniške dvojice je kmalu nastala trojica. Nekega dne prosi mož v raztrganem oblačilu Cujoja za prenočišče. Bil je Haraguro, ki mu razlaga, da je samuraj, da ga je napadel in izropal Kajcoku, vendar mu je s silo končno ušel. Cujoj mu da pripraviti kopel, mu podari dragocene obleke in dva meča., brez katerih noben vitez ne more uživati časti.
IHiaraguro je prestal grozne reči. Mesec dni se je potikal po gozdovih na otoku Do-simi, venomer v nevarnosti pred Kenbokovimi biriči. Zrasla mu je dolga brada, obleka se mu je popolnoma strgala, v obrazu je grozno shujšal. Oči mu leže globoko in se divje svetijo.
S Cujojem sedita še pri čaju, ko vidi Haraguro na dvorišču dečka, ki se mu zdi čudno znan. Skoraj bi se bil izdal, toda premagal se je, kajti je že opazil, da pri Cujoju ne sme obrekovati kristjane. Toda ugotoviti mora točno. Da le tako dolgo sedita pri čaju! A kot gost ne more ukazovati.
Bonec mu bo gotovo pomagal, saj ta sovraži kristjane. Zato ga po čaju povabi v svojo sobo in kmalu prideta do zaželenega pogovora.
»Videl sem na dvorišču ljubkega dečka, imel je sivorjav kimono. To bo še kdaj dober vojak. Tako močan je in uren.«
»To bo pač oni spremljevalec starega berača, ki je včeraj prišel. Seišin se je zavzela za ta dva in jima streže, kakor pač vedno dela z ubožci.«
»■Mislim, da sem ga že nekoč videl. Kakšen pa je stari?«
»Videl sem ga samo od daleč.«
Tedaj mu Haraguro prične opisovati znano osebo, opiše njegovo višino, obleko, značilne poteze na obrazu, njegovo hojo in njegovo culo. V mislih ima pač sliko padre-sama, ki jo nikoli ne bo pozabil.
>Ali je tak?«
»Prav tak! Moraš ga pa res dobro poznati!«
»Poznam ga. On je!« reče Haraguro in pošepeta honcu: »Krščanski bonec je!« Nato mu tiho pripoveduje o njem.
Dolgo v noč se ne moreta zediniti za način, kako naj ga spravita s poti. Bonec hoče prepričati Cujoja, Nakauro ujeti in ga prepeljati v Sago. Haraguro pa tega noče. Končno hoče dobiti svojo nagrado. Nato se hoče v Sagi opravičiti in doseči, da bodo kaznovali Kenboko. O tem kajpada boncu nič ne pove. Toda vendar se mu posreči pridobiti ga za svoj načrt. Brzi sel naj bi nesel v Sago pismo in zahteval denar in čete. Pismo namerava Haraguro pisati sam, kajti misli, da najbolje pozna hicenškega daj-mija. Gert Groot, ki ga pokličeta, obljubi, da bo sla prepeljal s svojo ladjo. Sam noče biti navzoč pri dogodkih, a namerava priti pozneje. Ne bi se pa več vrnil v širohahisu, če bi se dogodki dobro razvijali.
Ronin v naglici odpošlje dve pismi, enega v 'Sago, kjer opiše svoje zahteve, drugega v Jamaguči, v katerem prosi svojega dajmija za varstvo. Toda preden ta lahko kaj stori, je že prepozno.
Ronin si od veselja mane roke. Samo, da Nakaura med tem časom ne bi ušel. Bonec bo že pazil nanj. Haraguro sporoči Cujoju. da se ne počuti dobro in da bo zato ostal v svoji sobi.
Padre-sama in kristjani niti ne slutijo grozečo nevarnost. Haragura še niso videli in bonec previdno molči. Sele ko dospe na sveti večer iz mesta novica, da je hicenški dajmijo nenadoma in nepričakovano priplul v pristanišče, postajajo previdni. Padre-sama in Seišin se posvetujeta, kaj naj to pomeni, in prideta do zaključka, da se bo treba jutri zgodaj zjutraj odpeljati. Takoj po polnočnici namerava iti z dečkom v mesto, kjer ga čaka ladja. Oba berača gresta še k Cujoju, se zahvalita za gostoljubje in rečeta, da bosta odrinila dalje.
Haraguro in bonec nič ne vesta o tem, ker delata po prihodu ladje z mrzlično delavnostjo. Odkrila sta, da kristjani vsako jutro ob isti uri tik po sončnem vzhodu v Seišinlh sobah obhajajo svojo daritev. To je najlepša prilika, da jih bodo ujeli. Bonec mora iti iskat dajmija na ladjo. Proti sončnemu vzhodu se odpro vraita in tedaj naj, kakor je bilo domenjeno, pride dajmijo. Ne sme pa Cujoju poslati nikakega sporočila.
Sprejem, ki ga budistovski bonec doživi pri dajmiju, sl je vse drugače predstavljal. Takoj dobi naročilo, da ne sme poročati o položaju na ladji, ampak roninu samo sporočiti, da bo dajmijo jutri prišel. Haraguro ne uživa, kljub svoji prejšnji trditvi, da ga dobro pozna, pri dajmiju nobene časti.
Padre-sama je, ko se vrata zaklenejo, še v gradu. Sedaj je pa vendarle ujet!
(Dalje prihodnjič.)