Speri, in abb. pos. 2. (jruppo - Contocorr, postale 11/5092
IDMEMOPKIMOBEC
		
UREDNIŠTVO in UPRAVA v Gorici v ulici degli Oržoni štev. 38 — Cena oglasom po dogovoru.	KATOLIŠKI TEDNIK	IZIDE VSAK ČETRTEK Poštnina plačana v gotovini
Leto 11. Štev. 2	GORICA, DNE 10. jANUARJA 1946.	Cena L. 4.—
DVE FRONTI
Pod tem naslovom prinaša »Ameriška domovina« z dne 29. oktobra 1945, ki izhaja v Clevelandu, članek, ki ga zaradi njegove jasnosti iu važnosti prinašamo v celoti. Pi'o-siino naše čitatelje, naj ga pazljivo in p o n o v n o preči-tajo, da bodo videli, kako naši katoliški rojaki v Ameriki pravilno presojajo razmerje med katoličanstvom in komunizmom.
Nazaj k veri svojih očetov.
Dne U. oktobra se je vrnil v naročje katoliške Cerkve mnogoletni komunistični voditelj in urednik glavnega komunističnega glasila v Ameriki »Daily Worker«-ja Louis F. Budenz. Z vso družino je na praznik Materinstva Matere božje prejel sv. obhajilo v cerkvi sv. Pa-trika v New Yorku iz rok msgr. Fulon J. Sheena, ki je dal prvi povod, da je komunistični urednik začel globokoje misliti in je zahrepenel po veri svojih očetov. To je'bil dogodek, ki je napravil globok vtis in mimo katerega nihče ni mogel. V boju med materialističnim svetovnim naziranjem, ki vidi samo tostransko, je spet enkrat zmagalo protimaterialistično mišljenje, ki spoznava, da je nad materialnim svetom duhovno življenje in da je to zadnje — prvo. Budenz je spoznal, da sta radi tega različnega pogleda na svet komunizem in krščanstvo nespravljiva. Tu sta dve fronti: na eni'strani krščanstvo, ki dvigu človeka k Bogu, njegovemu končnemu cilju, na drugi materializem, ki ne priznava nad seboj nobenega višjega bitja in mu je vse samo vidni svet, v katerem se človek giblje. Komunizem je produkt materialističnega svetovnega nazora.
Krinka delavske fronte.
Zanimivo pa je. da hoče komunizem ustvariti še drugo fronto. Po njegovem je na eni strani delavstvo, na drugi pa organizirano krščanstvo —- proti delavstvu. Znan je Ljeninov izrek, da je vera samo omamilo za ljudske mase, ki se ga mora komunist izogibati. In udarne čete ruskega boljševizma so bile organizacije brezbožnikov. Tudi ob Budenzovem prestopu je voditelj ameriških komunistov Forster ponovil isto misel, ko je rekel, da pomeni prestop »beg iz vrst delavskega gibanja« in da bo sedaj Budenz govoril s Hearsti in McCormicki za reakcijo in proti organiziranemu delavstvu. Tudi »Proletarec« seveda sodi, da je Budenz izdajalec delavskega gibanja.
Ne vemo, kaj bo govoril Budenz sedaj, ko bo nastopal proti komunizmu, vemo pa, da ni nikakega resničnega nasprotja, med krščanstvom in delavskimi sloji. Kadar hoče kdo stvor-iti tako nasprotje, delu to v očividnem nasprotju z resnico.
Kdo je prvi skrbel zn delavce?
Preduo je bil rojen kak Marks ali Engels, ki sta prva učila nauke modernega komunizma, predno je na stopil kak Ljenin ali Stalin, je krščanstvo že stoletja in stoletju zahtevalo socialno pravičnost za vse ljudi, jo obsojalo vsako izkoriščanje delavca in učilo ljubezen do vseh. Ne z revolucijo, ampak s svojim naukoni je krščanstvo rešilo vprašanje suženjstva in vrnilo delovnemu človeku ugled, delu pa čast, ki jo je poganstvo potlačilo v blata V krščanstvu so vstali voditelji Cerkve iz najnižjih vrst prebivalstva in pričali o enakopravnosti vseh ljudi. Nikoli ni v Cerkvi prc-nehal nauk, da je vnebovpijoč greh Zatiranje ubožcev, vdov in sirot in
da prav tako vpije do neba za maščevanje, če kdo delavcu ali najemniku zadržuje ali utrguje njegovo plačilo. In katero novo idejo v korist delovnemu ljudstvu vedo povedati komunisti, da ne bi bila že obsežena v velikih okrožnicah Leona XIII. in Pija XI.? Naj povedo nasprotniki Cerkve, kdaj je ta nasprotovala socialnim reformam, ki naj moderno družbo vrnejo na pot k pravemu družabnemu redu! Naj povedo, kdaj bi bila učila kak nauk proti delavskim koristim, kdaj je nastopala proti delavskim organizacijam! Če jih vprašate po vsem tem, umolknejo ali izbruhnejo v iiierjanje.
Govorimo o nauku Cerkve, ker to vemo, da posamezniki v krščanstvu niso poslušali tega nauka. Mnogo je slabih katoličanov, ki delajo proti boljšemu spoznanju. Toda to ni krivda Kristusovega nauka in ne Cerkve kot Kristusove ustanove, če je v krščanstvu mnogo slabih, tedaj napadite slabe kristjane in, njih napake, ne pa Cerkve. To je ediuo dosledno.
Med delavstvom in katoličanstvom ni spora.
Med katoličanstvom in delom za delavske koristi tedaj ni nasprotja. V tem ni dveh nasprotujočih si front, kot bi radi komunisti v svoji propagandi pokazali. Budenzov povratek v katoliško Cerkev ni torej nikak beg iz vrst delavskega gibanja. Ni razloga, da se ne bi mogel sedaj prav tako boriti za delavske pravice kot poprej. Čisto nelogična je beseda Forsterjeva, kakor da mora nasprotnik komunizma lnarširati z reakcionarni, ki so proti socialni pravičnosti. Kdor bi mislil, da jo komunizem samo delavsko gibanje, bi bil v strašni zmoti.
Je pa med komunizmom in katoličanstvom.
Res pa je globoko nasprotstvo med katoličanstvom in komunizmom. Toda ne radi boja za delavske koristi. Saj ni komunizem edina možnost za zboljšanje delovnega stanu! Nasprotje jo zato, ker je komunizem, kot ga uči Marks in kot ga razlaga in v praksi izvaja ruski sovjetski sistem; zanikanje vere v nadnaravni svet.
Ker zida komunizem na samem materializmu, zato je njegov nauk o človeku popolno nasprotje krščanstva. Budenz je to izjavil z besedo, da »hoče komunizem tiranijo nad človeškim duhom«. Boljševik no pozna človeške osebne svobode. Njemu je človek kot mravlja, ki mora zidati mravljišče — državo. »Komunizem uničuje mišljenje in moralo posameznika«, nadaljuje bivši urednik' »Daily Worker«-ja. V sovjetski državi človek nima pravice misliti, tam posameznik nič ne odloča. Za vse misli in odloča — diktator. Zato v komunizmu ni svobode za delavstvo. Zato krščansko ve, da boljševizem ne more delavca osrečiti. Brez svobode ni rednega človeškega življenja.
Tu je razloček, tu sta dve fronti!
Za katoličana ni prostora med komunisti, kot gani za komunista med katoličani. Mi se pri tem živo zavedamo, da je na svetu dosti nedoslednih ljudi. Zato marsikak komunist ne misli, da je njegov nazor nespravljiv s krščanstvom. Vedno najdete ljudi, ki se usodnosti svoje zmote ne zavedajo. Toda radi tega še niso opravičeni. Tudi tistih ne pozabimo ob tej priliki, ki mislijo, da je moderno malo pomežikavati z modernimi idejami, četudi vedo, da so pogubne. Kar je novo, vleče. Pa so ljudje, ki se zagledajo v no
ve, še tako nespametne stvari kot se po ljudski prisloviei zagleda tele v nova vrata.
Zanimivo je, kaka zagrizenost vlada v vrstah komunističnih veljakov. Kakor hitro kdo posluša Cerkev, takoj je zanje izdajalec. Budenz je sedaj to temeljito preizkusil. To zmerjanje z izdajalcem, kadar ima kdo drugačno mišljenje, je danes sploh na dnevnem redu. Danes je Tito mali bog komunistov in njih prijateljev med ameriškimi Slovenci Če bi'se zgodilo, da bi se tudi on »povrnil k veri svojih očetov«, takoj bi pri vseh teh prijateljih postal iz boga — izdajalec.
Treba se je odločiti za eno ali drugo.
Dve fronti sta tedaj danes: kato-ličanstvo na eni strani, na drugi komunizem. Ali se vam zdi, da more
kilo tu ostati nevtralen? Pa ne samo dve fronti! Med tema dvema je borba. Ali more katoličan v tej borbi stali ob strani? V tej luči prav presodimo divji zalet komunizma v Sloveniji, njegovo krutost in zagrizenost. V tej luči bomo tudi prav presojali obrambo slovenskih katoličanov. Kdor jih obsoja zato. ker so se branili proti zahrbtnim partizanskim napadom, in jih zmerja z izdajalci, ta ne razume znamenj našega časa.
V debati, ki sta jo	imela Budenz
in Sheen, je zadnji	zapisal:	»Sovražim komunizem,	ljubim komu-
niste.- Ta beseda velja za vse kristjane. Zmoto komunizma in vse, kar izvira iz njega, treba z vso odločnostjo obsoditi.	Obsoditi tudi
vsa slaba dejanja- komunistov. O ljudeh, o posameznikih in njih krivdi pa naj sodi Bog.
Iz življenja
VATIKAN. — Maršal Allau Brooke in general Morgan sta bila sprejeta pri svetem očetu. Kardinal Faulhaber iz Monakovega misli prav tako priti v obiske k papežu, saj ni bil pri ujem že več let.
Božični govor sv. očeta je zbudil po vsem svetu veliko zanimanje. Ne samo radio Vatikan, temveč skoro vse radijske postaje sveta so prinesle dolge odlomke iz govora sv. očeta. Tudi svetovno časopisje se je ustavilo ob njemin ga razlagalo. Tujemu svetu je zlasti dobro delo poudarjanje vesoljnosti in nadna-rodnosti Cerkve, ki je mati vsem, dekla nikomur.
Gotovo je to velik in pomenljiv dogodek v najnovejši zgodovini Cerkve, da so izgubili večino v kar-dinalskem zboru italijanski kardinali, ki so jo do sedaj imeli več stoletij. To bo brez dvoma vplivalo na bodoče volitve papeža.
VATIKAN. - V decembru so .U-krajinei praznovali 350 letnico, odkar so se zedinili s katoliško Cerkvijo v' Brest-Litovsku. Govorica gre, da bo sv. oče v spomin na la jubilej izdal posebno okrožnico, kjer se bo spomnil ukrajinske uni-jatske cerkve in njenega trpljenja v preteklosti in sedanjosti.
BELGRAD. — Radio poroča, da so bile nune v vasi Milodiee blizu Sarajevo obdolžene sodelovanja z okupatorjem in zato izgnane iz samostana. — Zgodba se nadaljuje.
POLJSKA. — V Lublinu jp umrl škof mons. Fulmau. Bil je za škofa v Lublinu od 1918 da 1939, ko so ga Nemci aretirali in obsodili na smrt zaradi njegovega domoljubnega in krščanskega udejstvovanja. Smrtna obsodba mu je bila spremenjena v dosmrtno ječo. Letos spomladi je bil rešen in je znova nastopil službo. Sedaj pa je umrl..
NEMČIJA. — Sedaj so objavili pismo, ki ga je sv. oče pisal nemškim škofom, ko so bili zbrani na konferenci v Fuldi.
Papež priporoča škofom, naj pridigajo nemškemu Ijhdstvu o ponižnosti. Abžaluje pa žalostne dogodke v Vzhodni- Nemčiji. Duhovščina naj se ne vtika v strankarske zadeve in naj pomaga na ta način vpeljati mirno sožitje in red v Nemčiji ter preprečiti predvsem diktaturo kakršno koli vrste. Končno izraža sv. oče svoje zaupanje, da se bo nemško katoliško časopisje zopet razvilo in da so bo obnovila Katoliška akcija.
KITAJSKA. — Kitajska državna oblast je podelila »Red modrega neba« neki ameriški sestri Telma Mariji zaradi zaslug, ki si jih je pridobila, ko je med vojno stregla bolnim-in ranjenim vojakom. Imela je v oskrbi kakih 80.000 vojakov. Odlikovanje, ki ga je ta sestia dobila, jo najvišjo kitajsko odlikovanj«. ”
AMERIKA. — Ruska pravoslavna cerkev, ki se je toliko let zdelo, da je ni več, se sedaj prebuja k življenju v Rusiji in zunaj nje. V Sovjetski Rusiji, kot smo že imeli priliko poročati, se je izvršilo zbli-žanje med uradno cerkvijo pod vodstvom moskovskega patriarha Alekseja iu sovjetsko vlado. Sovjetska pravoslavna cerkev bi sedaj rada dosegla priznanje tudi od strani tistih ruskih vernikov, ki so se zatekli v inozemstvo ob dnevih preganjanja in tam organizirali samostojno cerkveno organizacijo. To so deloma že dosegli v Evropi, ko je pravoslavni patriarh v Parizu priznal imtriarha Alekseja. Sedaj bi radi, da bi jih priznala tudi ruska pravoslavna cerkev v Severni
Ameriki. V Združenih državah in v Kanadi živi namreč več kot milijon pravoslavnih Rusov v 371 župnijah pod vodstvom metropolita Teofila, nadškofa v San Franciscu, in nekaj škofov.
V začetku preteklega leta je patriarh Aleksej poslal »ukaz« ruski cerkvi v Severni Ameriki, da se mora združiti z moskovsko cerkvijo. Na ta ukaz je metropolit Teofil odgovoril z izjavo, ki so jo objavili že v juliju lanskega leta, kjer zavrača tako zahtevo moskovske cerkve, češ da je to samovoljno postopanje samodržuo birokracije. Prav tako zavrača zahtevo, da morajo izraziti zvestobo do sovjetske države. Ameriško rusko cerkev so prisilile razmere, da se je samostojno organizirala po bolšjviški revoluciji, ko so komunistični' agenti hoteli spodkopati njen obstoj iu jo je nazadnje moskovski metropolit Sergij leta 1933. izobčil, ker ni hotelu obljubiti zvstobo boljše-viški državi. Ruska cerkev v Ameriki ni zoper sovjetsko državo, ampak je do nje nevtralna Toda verska in politična svoboda ki jo v Ameriki uživa ji ne dovoljuje, da bi obljubila zvestobo tuji državni oblasti kot to zahteva patriarh A-leksej. To bi bilo krivično in nelojalno do Amerike, ki jih je gostoljubno sprejela.	/
Zvedelo se je tudi, da so Sovjeti že diplomatičnim potom zahtovali od ameriške vlade, naj pravoslavne vernike in duhovnike prisili, da priznajo oblast moskovskega patriarha. Sedaj po moskovski konferenci se tega še bolj boje.
Kot se vidi, Stalinu ni dovolj komunistična partija za vladanjo Rusije in sveta, rad bi imel še pravoslavno cerkev. Vse moi'a služiti diktaturi.
Ločitev Cerkev od države
Ministrstvo za konstituanto je predložilo dne 1. dec. 1945 osnutek ustave FLRJ »v široko ljudsko razpravo in javni pretres« ter povabilo vso državljane, »da svobodno povedo svoje mnenje o vseh vprašanjih temeljnega zakona naše nove države.« Hkrati je pozvalo uredništva vseh časopisov iu listov, »da posvečajo čim več prostora tej ljudski razpravi«.
Zato se hočemo tudi mi odzvati povabilu ter iskreno povedati svoje mnenje o onih zadevah ustave, ki se direktno tičejo Cerkve ter verskega življenja. V teh zadevah se pač smatramo za najbolj pristojno.
Začnimo z ločitvijo Cerkve od države.
Člen 25 kratko odreja:	»Cerkev
je ločena od države.« Kratek je ta stavek in le malokdo se zaveda, kaj pomeni in kako globoke spremembe ter kako bolestne prenove skriva v sebi. Ubogo neuko ljudstvo niti od daleč ne sanja, kaj prav za prav pomeni ločitev države od Cerkve. Bajajo mu sicer, da se s to ločitvijo zaščiti resnična svoboda vesti in veroizpovedi, ker se dejansko razdelita območja v svetno in duhovno, tako da bo Cerkev zares samostojna in neodvisna na verskem polju in da bo zato nemoteno prospevala kot še nikoli poprej. Ne bo se smeta sicer vmešavati v politiko, kar ji je vedno le škodovalo, drugače pa bo svobodna...
Je to res? Kaj prav za prav pomeni ločitev Cerkve od države?
Ločitev Cerkve od države je oni pravni sistem, v katerem padejo vsi mostovi med Cerkvijo in državo, se prelomijo vsi stiki, se pretr-žejo vse zveze. Država no pripozna-va več Cerkve ne vere in ne Boga. Država jo tedaj res laična, kar zna-či — brezverna ali brezbožna. Tz tega sledi logično naslednje:
1. Laična država no pripoznava ni kakih obvez do Cerkve in do verskega prepričanja državljanov, kar pomeni konkretno: država ne pripoznava katoliškega zakona, ampak samo civilni; izloči iz šol krščanski nauk in lahko tako zaposli otroke, da sploh ne najdejo časa, da bi hodili v zakristijo h krščanskemu nauku; ne upošteva več nedeljskega in prazniškega počitku in ne nudi državljanom več možnosti, da hodijo k sveti maši; lahko svobodno ukine praznike, nedelje, procesije ter prepove radi »reda in varnosti« vsako sagro, cerkveno že-gnanjo ter drugo verske prireditve in shajanja. Sploh država ni dolžna spoštovati in ohraniti onega, kar izvira iz božjih in cerkvenih zapovedi, kar tvori versko .življenje v Cerkvi in s Cerkvijo.
2. Cerkev je pred državo -— brezpravna, brez vsake, pravice. To pomeni, da Cerkev ne more, kot vsaka druga ustanova, zahtevati državne zaščite; no sme se sklica vati na svoje pravice; ne more postavno dedovati, pridobivati si lastnine, posedovati; ne sme imeti zasebnih šol, dobrodelnih ustanov, kot so vrtci, sirotišnice, bolnice, hiralnice, zavetišča. Kvečjemu je Cerkev priznana kot »privatno u-druženje v bogoslužne svrlie«, kot taka pa ima manjše pravice kot redno državno priznano udruženje dimnikarjev...
3. Država ne priznava cerkvene hierarhije ter duhovniškega stanu. Škofje in duhovniki so pred njo le »navadni državljani«. Zato so podvrženi vojaški službi, samskemu davku, vsem državljanskim dolžnostim. So pa »manjvredni« od ostalih državljanov, ker se ne sme jo »vmešavati v politiko«, kar smo zadnji hlapec.
4. Če država ne priznava Cerkve, j. jasno, da se ne more »neinteresi-
Sl ra n 2.
SLOVENSKI PRIMOREC
Štev. 2
ruti« za cerkveno imovino, cerkvena. poslopja, cerkve, svetišča, kap> le, znamenja, katera proglasi za »ljudsko last«, katero sme, ko ji kaže, obrniti v druge svrhe, recimo spremeniti cerkve v kino-dvorane ali plesišča...
Ločitev Cerkve od države bi se zato pravičneje imenovala »izločitev in odstranitev vere iz javnega življenja, izločitev in izgon Boga iz človeške družbe.«
Zato pa so razni papeži obsodili sistem ločitve Cerkve od države kot »brezbožen, brezumen, krivičen.«.
Vsi verniki moramo zato smatrati ta ukrep kot najtežji udarec, ki nas je mogel zadeti. Ona katoliška Cerkev, ki je dvignila slovenski narod iz suženjstva in barbarstva v
J svobodo in kulturo, bo sedaj po istem »slovenskem ljudstvu« pognana v brezpravnost in suženjstvo.
S silnim pomilovanjem zremo na »Domberške žene«, o katerih je pisal Partizanski dnevnik v svoji božični številki (dne 25. dec. t. 1.) takole: »Domberške žene posebno zanimata člena o enakopravnosti žena in o ločitvi Cerkve od države. V tem členu končno vidimo svobodo veroizpovedi in prepričane smo, da se Cerkev ne bo izrabljala v škodo ljudstva in da duhovniki ne bodo več blagoslavljali orožja, s katerim so imperialistične vojske zasužnjevale in morile nedolžna ljudstva«.
Bog- jim greh odpusti! Saj ne vedo, kaj govorijo!
OKNO V SVET
V' J UGOSLAVIJI je prepovedano vsako prosjačenje po cestah. Berači, kis so res nesposobni za delo, bodo dobivali podporo od svojih občin — vsi drugi pa bodo šli na delo.
Predsednik UNRE (podporne organizacije za osvobojene dežele) je izjavil, da bo UNEA končala s svojimi podporami v Evropi koncem leta 1946., na Vzhodu pa s SO. marcem 1947.
SEJA ZUNANJIH MINISTROV treh »Velikih« v Moskvi je bila pod vplivom Stalinovim.
Glede tajnih in strašnih orožij (kakor je atomska bomba, leteče bombe itd.) so sklenili, da bodo pred ložili novi Zvezi narodov, ki se bo zbrala v januarju, predlog, da se vsa taka orožja izključijo iz vsake rabe, ker uničujejo cele ljudske množice.
Rumunijo in Bolgarsko je seja pozvala, naj demokratizirata svoji vladi s pritegnitvijo zastopnikov drugih strank v ministrstvo in je v ta namen poslala svoje zastopnike v Bukarest in v Sofijo.
Določili so natanko, kdo bo sklepal in podpisoval mir s premaganimi bivšimi Hitlerjevimi zaveznicami Italijo, Madžarsko, Rumunijo, Bolgarsko in Finska Ta mirovna pogajanja bodo letos spomladi.
Tudi o Perziji in Kitajski so govorili in se zedinili v tem, da bodo v gotovem roku odpoklicali svoje čete fz teh di*žav.
BLIZU LIVORNA so Zavezniki spravili v zaloge velike množine Nemcem zaplenjenega blaga, ki so ga ti naropali po Italiji. Te zaloge so sedaj stražili nemški vojni ujetniki, a so spotoma iz njih tudi prodajali raznim črnoborzijancem. Zavezniške oblasti so prišle na sled temu početju in so zaprle tatove \n njih pomagače..
V ŠPANIJI so zasledili za 1 milijon zlatih kovancev, ki so jih Nemci tam poskrili. Zdaj je to zlato prenesel ameriški zrakoplov iz Madrida v Frankfurt
V PARIZU je zasedala komisija za vojno odškodnino, a je Grčiji od-kazala premalo. Zato grški zastopniki niso mogli pristati na te sklepe. Trdijo, da morajo dobiti vanj toliko kot Jugoslavija.
V BRITANSKEM ZASEDBENEM PODROČJU NEMČIJE so do sedaj zaprli 53 ttisoč nacistov v koncentracijska taborišča. Bodo. pač morali na svoji koži občutiti, kar so tekom vojne naklonili internirancem iz cele Evrope. Vse se na svetu maščuje.
IZ ANGLIJE 1)0 te dni odšlo v Ameriko 120 mladih Angležinj, ki so se med vojno poročile z Ameri-kanci in si na ta način pridobile ameriško državljanstvo.
FINANČNI MINISTER ANGLEŠKE VLADE je objavil, da je Anglijo stala vojna nekako 9 do HI milijard šterlinov.
NOVO VRSTO PISALNIH STROJEV dz plastične tvarine (ne več kovinske) bodo začeli izdelovati na Bavarskem. Po kakovosti ne bodo nič zaostajale za dosedanjimi, pač pa bo njih cena znatno nižja; vsak stroj bo stal le 62 nemških mark. Pa tudi mnogo lažji bodo za prenašanje, kar je zelo udobno pri pisalnih strojih.
PRESELJEVANJE NEMCEV iz Češkoslovaške v Nemčijo so zaradi zimskih ovir odgodili do pomladi.
V PALESTINI so izbruhnili spet hudi nemiri. V samem Jeruzalemu je prišlo do spopadov s puškami in bombami. Policijsko poslopje je bilo požgano. Zato znova ropočejo po Sveti deželi oklopni vozovi in tanki, da napravijo red med Judi in A-rabci.
RAJNA ZVEZA NARODOV, ki je imela svoj sedež v švicarski Ženevi, bo imela svoje zadnjo zasedanje v 1. 1946., da odloči, kako nuj se prenese na novo Zvezo narodov njeno premično in ueprimično i-metje.
IZ PORTLANDA V SEVERNI AMERIKI, je bilo poslano črez morje 4500 Japoncev, med njimi tudi mnogo otrok, nazaj v japonsko domovino. Tri četrtine teh ljudi ni še nikdar videlo Japonske.
Domače novice
Pojasnilo
Poročilo s tiskovne konference, priobčeno v št I. 1946 našega lista prinaša glede Lendara mnenje in sodbo g. guvernerja, ne pa naše, ker mi tega gospoda sploh ne poznamo.
Uredn išlvo
Vsega obžalovanja in obsodbe vreden zločin
Ob cesti med Volčjodrago in Dornbergom je bil na sv. večer zavratno ustreljen ameriški vojak, ki je vršil svoje službo pri pregledovanju lelefonske vojaške napeljave. Pač brezsrčno dejanje brezsrčnega človeka, ki je vzbudilo ogorčenje med vsem našim prebivalstvom. Kakšem smisel ima to novo divjanje? Želimo le, da bi oblasti izsledile krivca, ki mu ni nič mar za človeško življenje.
Zdaj javljajo zavezniške oblasti, da sta osumljena tega umora dva vojaka jugoslovanske armade, ki sta sc mudila doma na dopustu. Zavezniki zahtevajo njih izročitev.
Ameriška vojaška divizija 88, imenovana „V;šnjevi vragi“, je 25. decembra razdelila med go-riške otroke 10 tisoč božičnih daril. Lepo je okrasila dve živi božični drevesi, eno pred vladno palačo in eno na trgu Catterini. Med otroki, ki jih je bilo poln Travnik, je bilo veliko veselja pa tudi prerivanja. Tudi grda sebičnost je prišla do izraza.
Obnova tovarne v Skednju
Industrijski odsek zveznega vo~ jaškega poveljstva in zastopniki društva IIva so pripravili načrte za obnovo tovarne jekla v Skednju pri Trstu. Tudi višje zavezniške oblasti so obljubile svojo pomoč — tako da bode obral zopet v teku leta 1946. S tem bo odvzeta velika skrb mnogim delavskim družinam, ki so se bale, da bodo ob kruh.
f Valentin Zega
GABERJE. — V petek je umrl naš župnik č. g. Zega Valentin. K nam je prišel že leta 1923., tako da je bil med nami že skoro 25 let. Pokojni g. župnik je bil že pred leti hudo bolan. Po tisti bolezni je sicer še okreval, toda popolnoma ozdravil ni več. Zaradi bolezni in starosti, imel je 72 let, je zadnje čase bolj težko opravljal svojo službo, vendar je požrtvovalno vztrajal na svojem mestu. Pogreb je bil v nedeljo popoldne. Bog mu bodi plačnik ,a vse, kar je dobrega storil!
Cerkev v Jugoslaviji ni preganjana ?
Iz Ljubljane prihajajo prečudne novice. Redovne sestre sv. Vincenca Pavelskega — usmiljenke, ki strežejo bolnikom po bolnišnicah že celo stoletje, so bile od ljubljanske vlade pozvane, naj se odpovedo re-dovnemu stanu, naj slečejo redovno obleko, naj pretrgajo zvezo z redovnim predstojništvom in naj vstopijo kot civilne bolničarke v vladno službo, za kar bodo tudi plačane. Leonišče, zavetišče sv. Jožefa in bolnice, ki so jih do sedaj one oskrbovale in upravljale, so jim odvzete. — Na svoje rojstne domove se pa ne smejo vrniti; če bi to storile, jih čaka izgnanstvo. Govori se
celo o Sibiriji. Baje tudi redovniki; m v Stični huda prede.
Torej krščanski nauk iz šol, redovnice iz bolnišnic — in Bog ve, kaj še pride. Ne gre torej samo za cerkveno premoženje, kakor so hoteli dopovedati evropski javnosti po objavi pastirskega pisma vseh škofov. Spremembe segajo bolj globoko, celo tako daleč, da hočejo z vladnim dekretom izbrisati iz duš požrtvovalnih redovnic redovne o-bljube, storjene samemu Gospodu Bogu.
Vprašamo brate, ki vladajo tam, ali se niso nič naučili iz zgodovine zadnjih 19 stoletij/ Ob Petrovi skali si je že marsikak večji mogočnež razbil glavo. Pustite Bogu, kar je božjega — sicer bo pot, ki ste jo u-brali, pripeljala ves narod v nesrečo.
Vprašamo pa tudi vse naše fante — bivše partižane — če so se za tako osvobojenje borili po gozdovih in prenašali tam vse poma ij-kanje, lakoto, mraz in trpljenje. 90"/o gotovo ni trpelo za to..
Vprašamo slovensko časnike, ki izhajajo v pasu A, ali odobravajo tak način vladanja katoliškega slovenskega naroda.
Kar le količkaj katoliško čuti in veruje v Boga Stvarnika,. Odrešitelja in Ustanovnika sv. Cerkve, mora to globoko obžalovati.
Mnoge so praglasili za »belogardi-ste«, ki so tako reči predvidevali in se zato niso mogli navduševati za OF pod vodstvom KP.
Razglasi
Mestno županstvo Gorica nam je poslalo tri razglase :
1. Prvi z dne 29. XII. 1945 se tiče živinorejcev, ki so dolžni naznaniti pri mestni klavnici vso živino, ki jo nameravajo prodati.
2. Drugi z dne 31. XII. 1945 govori o prekopavanju grobov, v katere so bila pokopana trupla umrlih pred 31 decembrom 1933, in o prekopavanju obrobnih in zasebnih dvajsetletnih grobov, do katerih poteče pravica 31. XII. 1946. To velja za vsa pokopališča, ki leže na ozemlju goriške občine.
3. Tretji z dne 31. XII. 194-5 govori o oddajanju stanovanj civilnemu prebivalstvu in o dovoljenju bivanja v tej občini. Stanovanjski urad odloča v vseh zadevah oddaje in sprejema stanovanj in njih delov. Z. V. U. pa ■ odloča, komu naj se dovoli stalno ali začasno bivanje v Gorici.
Tisti, katerih se ti razglasi tičejo, naj se o zadevi točno poučijo, da se izog. nejo kakim nevšečnostim.
Darovi za list
N. N. Arco L. 500; zavedne slov. družine iz Kanala 2220, iz Banjšic 200, M. L. 100, Libušnje L. 100, Kozana 240, Dornberg L. 100, Rihemberg 7, Kobarid L. 1200, Šempeterc L. 400, Kras I .. 100.
Bog plačaj !
Darove za druge dobrodelne namene uprava hvaležno sprejema in jih naslovljencem oddaja, a v listu jih ne bo več objavljala,
Poštno tekoči račun našega lista ima številko 11/5092. Lahko nam potom poštnih položnic nakažete naročnino, ki znaša za četrtletje 50 L.
Obvestilo
Mesino Ž-pansivo v Gorici naznanja, da bosta kriti lig in izvozni jtrg ostala zaprta vse nedelje do 17. marca 19 46.
Kaj pravite pa vi?
»Primorski dnevnik« je dne 28. dec. 1945 prinesel tole trditev: »Mnenje, da s s sredstvi, ki nam jih nudi Kristusov nauk, lahko rešujejo tudi socialno-politična, to je družbena vprašanja, je nesprejemljivo, ker abstraktno.«
Ameriški predsednik Truman je v božični poslanici rekel: »Mislim, da ga ni danes problema — v tej deželi in na svetu — ki bi g’a ne mogli rešiti z uporabo naukov Kristusovega govora na gori. Bog daj, da bi svet sprejel to poslanico sedaj, ko je potreba največja.«
Angleški ministrski predsednik Attlee je dejal pred ameriškim kongresom v novembru pr. 1. takole: »Najtežja naloga, ki čaka danes narode, je ta, da se prepričajo, predno bo prepozno, da naša kultura in civilizacija moreta obstati edinole, če se sprejme in udejstvi v mednarodnih odnosajih in v narodnem življenju krščansko načelo o bratstvu vseh ljudi.«
Kaj pravite pa vi? Kdo ima prav: Amerikanec, Anglež ali »Primorski Dnevnik«?
Modrovanje
Ameriški sodnik Jackson je 'v Niirnbergu, kjer sodijo nacistične poglavarje, zatrdil o Rosenbergu in nacistih: »Katoliško Cerkev, njene duhovnike je bilo treba ločiti od vernikov; katoliška Cerkev je morala biti zadeta v srce.« — Ali se vam ne zdi, da je to program in namen nekih ljudi in časopisov tudi pri nas, ki tako surovo, ogabno in lažnivo blatijo Vatikan, papeža, jugoslovanske škofe, domačo duhovščino?
In Rosenberg je bil nemški fašist. Kako je torej z geslom »Smrt fašiž-mul«! So li fašisti duhovniki, ali tisti, ki duhovnike po zgledu nacistov blatijo?
Bodimo dosledni !
Mi in z nami vsi pošteni ljudje obsojamo zločine, ki so se v naši! deželi zgodili nad nekaterimi zavezniškimi vojaki. To je prav. Toda doslednost zahteva, da se prav tako ogorečno obsojajo tudi drugi zločini, katerih žrtev so bili številni domači ljudje.
Obsojati pa je treba najprej učitelje zločinstva, ki v tiskani in govorjeni besedi hujskajo k sovraštvu in maščevanju.
lii obsojati moramo tisto, ki kakor koli ovirajo zares svobodoljubni in demokratični tisk, ki vzgaja ljudi k strpnosti in medsebojni ljubezni.
Sovražniki našega lista so gotovo med tistimi, ki hočejo, da bodi naše ljudstvo surovo gnezdišče slabega življenja in slabih del.
Odgovorni urednik msgr. ALOJZIJ NOVAK Tiskano z dovoljenjem fl. I.S.
Tisk. G. lucchi - Gorica
Monsinjor Jožef K«r«c:
S pastirskih vizitacij
Naš prekmurski rojak f msgr. Jožef Keree je že 25 let misijonar na Kitajskem. L 1939. je postal a-postolski administrator čaotunške apostolske prefekture. Ni sicer škof, toda kot upravitelj misijonske pokrajine ima velike pravice, med drugimi tudi to, da sme birmovatii. Sedaj se nahaja v Rimu in od tam nam je poslal popis svojih misijonskih vizitacij, ki jih bomo v našem listu objavljali, da se vzbudi med našimi bralci vedno vočjo zanimanje za veliko apostolsko delo Cerkve med pogani. Kdor želi kaj več vedeti o ruišem odličnem misijonarju, naj
bere letošnji koledar Goriške Mohorjeve družbe.
'Vrnil sem se iz francoske Indoki ne, iz Tonkina. Že v zgornjem Ton-kinu je vlak večkrat vozil v voli radi velikih nalivov, ki so pritekli iz Munnana po Rdeči reki in po Pa-toho. Junnan sem našel zelo poplavljen radi izvenrednih nalivov in oblakolomov. Napovedal sem že pred povrnitvijo iz Tonkina, da ;>e bom vračal iz Kunminga skozi Tungčvan in bom imel vizitacijo v južnem delu Apostolske Prefekture, sedaj so pa vsa pota in polja preplavljena. Ali naj grem ali naj odložim? S slugo Ločao-jem sva sklenila, da greva na vizitacijo tudi če bo nevarno. Narod je videl, da je za to leto žetev uničena; dober del se je že vdal roparskemu življenju, da si kaj nabere za zimo. Pričel je oktober, rožnovenski mesec, iti tudi mraz je pritiskal iz Tibeta na n as o visoko planoto. Odeneva se kolikor je bilo mogoče in odtineve s konjem proti severu v hribe Sougmin-a. S seboj sem vzel dva vojaka za spremstvo, da ne bi zopet prišel roparjem v roke. Ranu
od lanskega leta me je še skelela in misel na kak drug podoben napad mi je skelenje še povečala. Vsak je imel puško s seboj, toda k nesreči brez munieije. Da, kaj bomo počeli z dvema puškama brez krogel, ako nas srečajo banditi? Pravijo, da rešpektirajo vojaške puške, ako-ri'\ no so prazne. Torej pojdimo mirno vdani v voljo božjo. V šestih dneh smo prejahali velike, da, najvišje junnanske gore pri Laitopo in še precej srečno dospeli v Tungčvan, kjer nas .je stari pater Mey pričakoval. Mokri smo bili mi in živina in dobri starček nam je zakuril sobo, tla smo se posušili mi, obleka in naša posteljna odeja. Rožnovensko nedeljo smo obhajali tukaj; zbrali so se vsi kristjani tudi iz oddaljenih krajev. Častiti pater se je malo bal te vizitaeije, da ga ne bi kristjani zatožili, ker jih je zanemarjal in jih skozi dve leti ni obiskoval. Star je in ležko hodi, jezditi si pa ne upa, in tako je več kristjanov umrlo brez svetih zakramentov. In radi tega so ljudje mrmrali in ga tožili ter prosili, naj jim pošljem kakega mlajšega misi-
jonarja, ki bo imel več skrbi zanje. K it ajei nočejo umreti brez svetih zakramentov, zato so se pritoževali proti svojemu misijonarju. Potolažil sem jih, da brž ko bomo imeli kak misijonski naraščaj, jim dam novega; starčku pa naj no zamerijo, ker je nezmožen za potovanje. Vse zapisnike je dobi-o vodil in imel vse v lepem redu. Tudi cerkvico je dobro oskrboval in jo držal vedno lepo snažno. Katehumenov ni imel dosti, ker je star in ni mogel okrog hoditi in jih iskati. Obe katehetinji sta že tudi prestari, da bi mogli hoditi i>o deželi in iskati novih katehumenov. Kar jih je bilo pripravljenih za birmo, sem birmal. Naš lepi rožnovenski praznik smo lepo in golčeče opravili. Obiskal sem vse državne oblasti, posebno mandarina, srezkega načelnika, ki se je laskavo izrazil o katoliški Cerkvi, ki vestno vrši svoj posel in svoje državljanske dolžnosti, da redno plačuje davke itd. Poklonil sem mu steklenico dobrega francoskega Nina, ki sem ga prinesel nalašč iz Tonkina, Vesel je, bil. Pozneje mi je rekel, da bi ga še več rad imel, ko-
se prijetno pije in zelo poživi živce ter bistri um....
Tungčvanski okraj ima malo kristjanov, kajti misijonar je slab, star in ne more dosti delovati. Moja vizitacija ni imela kaj posebnega zaznamovati. Oblasti so se zanimale, ali bi v tem okraju lahko trta uspevala, da bi tudi tukaj tako dobro vino rastlo, kakor je ono iz Francije. Povedal sem jim, da je okraj izvrsten za trto, le treba je imeti ljudi, ki bi znali ravnati z vinogradi. Vojna je izbruhnila in prihod novih misijonarjev in sester je oviran; moramo počakati konec vojne, da bomo pripeljali ljudi, ki nas bodo učili gojiti vinograde in tudi tukaj dobro kapljico pridelovati; da, še boljšo, kakor je bila ona iz Tonkina. Pater Čeng Simon iz Lakouja je prišel v Tungčvan, da me bo spremljal v svoj okraj. Tam je več kristjanov in dosti katehumenov ter tudi lepa misijonska ljudska šola.
Po rožnovenski nedelji smo zajahali naše konjičke in odšli proti Laku.
( Dul je)