14(> Ivan Vazov : C-rniiia. Črnina. Bolgarski spisal Ivan Vazov, iircl. Marica. Čort go zel,*) sflej sedaj!... je s.i()voril z neko nevolji) in ne- mirnostjo Dimiter Kočov v kavarni «Men(ll> na Dunaji, ko je /a' tretjikrat prečital uvodni članek nemške^'-a easnika; — ta časopis čitajo tudi v Sofiji ter je že pfotovo znano tudi mojej soprogi! . . . Revica ! Od kterega dne? Od 22. julija; pred .štirimi dnevi; i,stej.>a dne, ko sem jaz odšel. Koliko muke in skrbi radi bedasteg-a nespo- razumljenja! Rrzojaviti imam takoj. Kočov je zapisal na okroglej mramornatej ploči brzojavko in izšel. Kočov^ je imel mnogo povoda biti vznemirjenim. Nemški list, ki je izhajal v istem nemškem mestu, kjer je on, Kočov, Iii val sedaj mesec dni, je prinesel vest, da je tam umrl Bolgar i). Kočov. Ta žalostna vest je bila resnična ali to ni bil Dimiter Kočos', ampak I^evko Kočov iz \'arne, ki je baje umrl. Ta je bil jako bolan še tedaj, ko je Dimiter bival tam. Drugi dan je Dimiter odpotoval v Sofijo. Ves čas svojega po- tovanja, je videl pred seboj samo obraz svoje mlade žene. Živo si je predstavljal njen položaj v trenotku, ko jej je kateri njenih znancev javil \'est iz nem.škega lista. (xotovo se je zgodilo po pregovoru : «Dobra beseda pride daleč, slaba še dlje!» . . . Kakov udarec, kakov grom nad glavo siromašne Boženke! . . . Neprenehoma je mežikal, kakor da bi ne hotel, videti njenega obupa in joka. Dimiter je dobro vedel, da ga Hoženka ljubi in da mu je bila iskreno in strastno udana. To ti je bilo nežno srce... Gotovo so takoj pregledali no\'ine, nesporazumljenje se je razjasnilo, ona se umirila — brzoja\' ji' pač divna stvar. Ali preteklo je vendar prej najmanj dvanajst ur, v kterih je trajala negotovost. Dvanajst ur takih muk, smrtnega nepokoja. To mora člo\eka postarati za devet let. In gledal je v mislih belo, milo Boženkino lice, obdano se s\-il- natimi, črnimi lasmi, sedaj zalito so solzami, bledo, od straha izpre- menjeno. . . Potem pa, ko se je umirila — videl je njeno lice še svetleje, še lepše. Predstavljal si jo je v svetlo-plavkastej obleki, v katerej je bila tako lepa in tanka. ' Boženka je bila tenka in koketna — velika slabost z ozirom na modo. A ktera je danes nema? Boženka je bila krasotica : na- *) Da bi ga vzel vrag. Ivan Vazov: Crnina. Ili ravno torej, da ima lepa žena lepih oblek .. . Pusta je . . . drugače pa dobra duša ... ,S kakim radcstnim trepetom bode čakala, da se prepriča na lastne oči, da je Dimiter res živ in zdrav! In on si je predstavljal njuno svidanjt>, objem in radost ... V grlo mu je prišlo nekaj toplega a v očeh so se nehote zabliščale solze. Potovanje se je Kočovu zdelo nepopisno dolgo in brezkončno. Kadar je vlak zažvižgal na sofijskem kolodvoru, je z razburjenim srcem zagledal svojce, ki so ga čakali. Njim vsem na čelu pa je bila fioženka — oblečena prav g-izdavo, kakor je bilo pri njej obično. Sestanek je bil jako ljubezniv. Boženka je na vozu pripovedovala svojemu možu naglo in z od razburjenja tresočim glasom o vseh mukah in strahih, dokler ni iz- vi'dela istine. Prepričala se je o istini pa še le čez deset ur. Ne spo- minja se, kako je preživela ta čas. Dimiter jo je poslušal ves vznemirjen. Ni se varal o čustvih svoje žene. Ona ga je ljubila. Morda ne prav tako strastno kakor on njo, ali od srca ne smeš zahtevati več, nego ti je v stanu dati... In on se je čutil srečnim. Mučila ga ni Boženkina slabost za modo in njena koketnost. Njena želja, da bi bila »efektna«, da bi vsem ugajala, (brez vsake slabe misli) je bila večja, nego si je on mogel misliti. V tem za nas neznatnem, za ženske velikem čustvu, koje razvije stolno mesto, izgubilo se je nekaj njene udanosti do Kočova. Nečimerncst je ukradla vsak dan nekoliko ljubezni iz njenega srca, toda le mali del. Ljubezen je ostala vendar vedno tako velika, da se je mož čutil v njej srečnega. Res je, da ta njeria ljubav do moža ni še bila podvržena nikakej izkušnjavi, zato ni niti ona niti on poznal jakosti te njune ljubezni. Te dve čustvi nista prišli v Boženki še navskriž, ker je Dimiter izpolnjeval svoji ženi vsako željo in tako sta te dve čustvi obstali, ne da bi drug drugo oviralo in ne da bi se moralo jedno ali drugo umakniti. Tretji dan po svojem prihodu je prišel Dimiter bolj zgodaj nego navadno iz pisarne na obed. Šel je v sobo ter vzame, da bi citai novi list. Pred vsem je iskal, kam bi sedel: naslonjač in stoli vse je bilo pokrito z raznimi uzorci, modnimi žurnali, pisanimi krpami in dru- gimi stvarmi, kar je pričalo, da je bila tu malo prej Boženka .... Dimiter pogleda nekoliko srdito ves ta nered. — Jvišp ne lišpa hiše! prav pravijo, je rekel on ter se nasme- hnil . . . Mahoma sliši v drugej sobi, v sobi svoje žene ženske glasove. — (roste ima, reče on. Razgovor je postajal živahnejši, neko klicanje, potem šum, ka- koršnega provzročuje ženska obleka, suknje in enake stvari. 142 Ivan Vazov : Črnina. A ! .Šivilja je tu, pravi Dimiter, spoznavši njen glas ; — poslednji parižki modni žurntd je dal Boženki gotovo zopet mnog'o posla. Naj- brže kake nove obleke in krpe . . . Ona mi ni pripovedala o tem ničesar. In on je pričel čitati novine. — Ah chic ! zakriči zmag'onosno šivilja v drugej sobi . . . chic, chic, gospa ! — Kaj, ali se vam dopade ? — vpraša Boženka. — Čudovito, prekrasno! Kakov efekt! Vi, gospa, ste belega lica in črnih oči. In ona vam barva divno pristoja. Jaz vam prav to barvo najbolj priporočam ... Ha, tako držite pajčolan. .. One čipke ... ne more se bolje fason — razkošna stvar . . . Vi, gospa, napra\-ite cesarski efekt. Chic, chic ! — Prekrasno, hvala vam . . . Pomerila sem . . . Sedaj jih po- berem in spravim, ker moj Dimitraki more priti vsak čas. Prosim vas, pomagajte mi, da se slečem. — A, tajno skriva pred menoj ! Pripravlja iznenađenje ! — pravi si Dimiter. — Najbrže neka nova fantazija, s kojo me želi mahoma presenetiti. Slobodno, dete. Čakaj, da ji od\'zamem to veselje, da jo preplašim . . . Čula ni, ko sem prišel. In Kočov vstane ter gre polag-oma in na.glo odpre vrata Bo- ženkine sobe. Na pragu ostane kakor okamenjen. Nikoli bi se ne nadejal, da zagleda kaj tacega. Boženka je stala pred ogledalom v popolni žalni obleki ! Vsa v črnini ! Dolg in širok pajčolan iz črneg-a krepa se je spuščal preko njenega lica od čela do zemlje ; drugi temu enak, spuščal se ji je zadej od temena do pet, črni krep je imela krog klobuka, na katerem je bilo še črno cvetje ; dolga, črna suknja s krepom obšita, črne rokavice, črne čeveljčke, vse, vse črno ! Da ni v tej žalost javljajoči postavi spoznal svoje soproge, mislil bi, da je to duh Hofmana, koji hodi po noči po grobeh. Ko je Boženka zapazila svojega moža, hotela je najprej bežati toda ostala je kakor prikovana na svojem mestu s povešenimi t)čmi. Šivilja se je tiho izmuznila. Čez nekoliko časa se je d\'igal na dvorišču velik dim. Gorela je »črnina«. Boženka jo je naročila še onega dne, ko je čula lažnjivo vest o smrti svojega soproga. Poleg strašnih duševnih muk vsled nesreče, imela je tedaj — nežna soproga — še skrb in to junaštvo ! Ko jej je danes prinesla šivilja k sreči nepotrebno obleko, ni se mogla Boženka ustavljati izkušnjavi, da bi ne oblekla sčrnines inda bi se v ogledalu ne dopadla sama sebi.