TONE PETERNEL-IGOR
SPOMINI NA LETO 1941 IN NA POLJANSKO VSTAJO
Letošnjo pomlad je minilo že trideset let, odkar je zaradi tedanjega političnega
in vojaškega vodstva države po kratkotrajni vojni sramotno kapitulirala
bivša jugoslovanska vojska, razpadla stara Jugoslavija in so državo razkosale
in okupirale fašistične vojske Hitlerjeve Nemčije in njenih fašističnih
opričnikov. Trideset let je minilo, odkar so slovenski in drugi jugoslovanski
narodi prišli pod jarem okupatorjev in jim bili prepuščeni na milost in nemilost.
Takrat se je zdelo, da ni izhoda in rešitve. Vendar svobodoljubni duh naših
narodov ni zamrl. Verovali smo v svojo moč in iskali rešitve. Slovensko ljudstvo
ni klonilo v črnih dneh, pač pa se je oklenilo tistih naprednih sil, ki so
mu pokazale pot v vstajenje in svobodo. Komunistična partija je dala pobudo
in organizirala Osvobodilno fronto slovenskega naroda ter v njej združila vse
pozitivne ljudske sile, vse napredne ljudi, ne glede na versko ali politično prepričanje
in ne glede na dotedanjo politično pripadnost. To je lahko storila zato,
ker je pravilno ocenila elementarne revolucionarne sile ljudstva, ki so se
izražale v svobodoljubnih težnjah in visoki narodni zavesti, združeni z željo
po socialno pravični družbeni ureditvi. Partija je z OF popeljala slovenski narod
v upor proti okupatorju in njegovim pomagačem.
Tako praznujemo letos tudi tridesetletnico, ko je slovensko ljudstvo stopilo
na trnovo in s krvjo oblito pot rešitve, na pot splošne ljudske revolucije, k
splošni vstaji in oboroženemu uporu, k narodnoosvobodilni borbi, ki je imela
za cilj nacionalno in socialno osvoboditev ter narodno samostojnost in neodvisnost.
Ta pot je bila zelo dolga in vijugasta. 2e sam začetek poti je bil kljub
enotnemu cilju dokaj različen v posameznih krajih, zato se je tudi borba začela
in odvijala v različnih časih in z različno intenzivnostjo. Pomemben delež pri
začetku te borbene poti je tudi poljanska vstaja decembra 1941.
Sodeloval sem pri pripravljanju te vstaje že od vsega početka, zato bom
poskušal orisati tedanje razmere, dogodke in razvojno pot do tako uspele in
široke ljudske vstaje v Poljanski dolini. Opisal bom predvsem lastno delo, svoje
doživljaje in dogodke, ki sem jim bil priča, deloma bom porabil tudi podatke,
ki so mi jih dali vodja vstaje Maks Krmelj-Matija in nekateri drugi organizatorji
in udeleženci vstaje. Pripominjam pa, da kljub številnim razgovorom, ki
sem jih imel s tem v zvezi, in kljub preverjanju razpoložljivih dokumentov
ne morem trditi, da so vsi navedeni podatki absolutno popolni. Morebitne pripombe
in dodatki k mojim opisom bodo lahko prispevali k čimbolj popolni
zgodovini NOB na Poljanskem. Vendar mislim, da bo ta skromni prispevek
s podrobnostmi potrdil, kar so drugi že napisali, in bo koristen pripomoček
zgodovinarju pri sestavljanju zgodovine NOB na Gorenjskem.
11
Ob razsulu stare Jugoslavije
Leto 1941 je bilo ob zapletajočih notranje in zunanje političnih dogodkih,
ki so prinašali vedno nova presenečenja, polno napetosti in pričakovanj. Vse
družbeno in politično življenje v deželi in seveda tudi v Poljanski dolini se je
odvijalo pod vtisom besnenja druge svetovne vojne, ki je do tedaj zajela že
mnogo držav, odvijalo se je pod vtisom, zmag fašističnih armad Hitlerjeve
Velike Nemčije. V takih razmerah so tudi v Poljanski dolini posamezniki nasedli
hitlerjevski propagandi, hitlerjevskim agentom in začeli vse bolj glasno
zabavljati čez "UŠivo« Jugoslavijo ter propagirati in poveličevati Hitlerja in
se navduševati za njegov »novi red«. Nekaj takih hitlerjevskih navijačev je
biio tudi .v območju tedanje občine Javorje. Tedaj sem živel v Javorjah, kjer
sem bil v službi pri trgovki in gostilničarki Marjanci Grošelj in sicer vse do
odhoda v partizane decembra 1941. Kot navdušen Slovenec in Jugoslovan sem
se s temi zapeljanci vedno spoprijemal v razgovorih in jim pojasnjeval njihovo
zmoto ter tolmačil, kolikor sem pač vedel in znal, kaj je pravzaprav hitlerizem
v resnici. Pojasnjeval sem jim, da so Nemci in še zlasti fašisti največji sovražniki
Slovanov in kaj vse počenjajo s Poljaki in Čehi. Zato tudi Slovenci ne moremo
od njih pričakovati kaj dobrega.
Dne 10. marca 1941 sem bil poklican na orožne vaje in sicer v peti posadni
bataljon, ki je zasedel Rupnikovo linijo od Žirovskega vrha preko Oselice in
Leskovice do Blegoša. Naša četa je bila nastanjena v barakah na Hlavčih
njivah, vendar pa je večina vojakov bila razporejena po betonskih bunkerjih
in mitraljeskih gnezdih na odseku, ki je bil četi poverjen v obrambo. V moji
desetini, ki je zasedala tri bunkerje nad cesto med Gorenjo vasjo in Hotavljami,
so bili tudi delavci in obrtniki iz Domžal in okolice Kamnika. Nekateri od njih
so bili vneti pristaši hitlerizma. Ti so najprej na skrivaj, po nemškem napadu
na Jugoslavijo pa kar glasno propagirali in hvalili pred tovariši nemški nacior;
alni socializem, ki da je odpravil brezposelnost in poskrbel za boljše življenje
delavcev pa tudi kmetov, medtem ko je bila v Jugoslaviji velika brezposelnost
in beda med delavstvom in tudi med kmeti. Govorili so, da nima smisla prelivati
kri za tako državo in se boriti zanjo. Zato sem tri med njimi v torek
dne 8. aprila ponoči razorožil, potem ko sem se vrnil iz akcije jurišnega voda,
ki je v bližini Leskovice vdrl prek meje in s tem povzročil umik italijanske
vojske, česar pa takrat še nismo vedeli. Poslal sem jih brez orožja pred bunker
s pojasnilom, da naj se z Italijani spoprimejo z golimi rokami, če se niso hoteli
boriti z orožjem. Ko so mi potem trdili, da niso mislili resno in da se bodo
borili, sem jim vrnil orožje in jih sprejel nazaj in jih razdelil v tople in zakurjene
bunkerje. Naslednjo noč pa je mene in brata Jožeta, ki je bil rezervni
narednik (napredovan ob mobilizaciji) in namestnik vodnika, poklical komandir
voda rezervni podporočnik, po poklicu inženir elektrotehnike iz Ljubljane, in
naju obvestil, da se je bataljon že umaknil ter da je naš vod njegova zaščitnica,
ki mora odbiti morebitni napad italijanske vojske ter tako zavarovati umik
glavnine bataljona in nato pred umikom na nov položaj, ki bo na Kolpi, uničiti
orožje in municijo, kolikor tega ne more odnesti s seboj. Tedaj sem omenjenemu
podporočniku dejal, da bom s svojo desetino čimveč orožja skril, drugo
orožje in municijo pa uničil. Pripomnil sem, da po mojem umik na nov položaj
ob Kolpi nima smisla, ker je stvar vendar zgubljena in bi umikanje povzročilo
resno nevarnost, da pademo v vojno ujetništvo. Menil sem, da je najbolj pametno,
če gremo z orožjem domov ter potem orožje skrijemo za kasnejšo upo-
12
rabo. Tedaj sem računal še na možni preobrat zaradi spopada z Rusijo, predvsem
pa zaradi angleške invazije prek Grčije in od Jadranskega morja v
Jugoslavijo. Dejal sem mu, da bom tak nasvet dal tudi svojim fantom, še
posebno ker mi je prejšnji dan izrekel ukor zaradi prej omenjene razorožitve
treh vojakov, češ da sem s tem prekoračil svoje pravice. Nato me je ozmerjal,
da je to pravzaprav dezerterstvo in da bi me moral aretirati, vendar v tej
situaciji tega ne bo naredil, naj pa vendarle teh misli ne razlagam vojakom.
Nato sva z bratom Jožetom šla in poskrbela za izvršitev danih nalog. Z nekaterimi
najbolj zanesljivimi vojaki svoje desetine, med katerimi se spominjam Lojzeta
Vodnika iz Loma, sem potem zakopal v bližini naših bunkerjev v grmovju
nekaj puškomitraljezov in več zabojev ročnih bomb ter protitankovskih min.
Kakor sem zvedel pozneje, so skrito orožje in bombe potem odkrili Nemci z
detektorji in vse seveda odnesli. Zjutraj smo potem drugo orožje in municljo
IZ okoliških bunkerjev in mitraljeskih gnezd znosili v velik topniški bunker
nad Francelnovo domačijo med Gorenjo vasjo in Hotavljami, nakar sem vanj
vrgel tri skupaj zvezane vžgane ročne bombe in s tem povzročil strašno eksplozijo,
ki je uničila vse orožje in municijo, ki je bila v bunkerju. Tudi v okoliških
bunkerjih smo pred umikom vse uničili, nad Lajšami pa zažgali veliko skladišče
municije. Razen našega voda je ostala na operativnem območju našega
voda tudi skupina minercev, ki je v povezavi z nami uničevala in požigala
razne važnejše objekte. Med drugimi je pognala v zrak stavbo, v kateri je bil
poprej štab bataljona. Nato se je umaknila proti Škof ji Loki oziroma Ljubljani
in spotoma minirala mostove.
Sredi dopoldneva v četrtek dne 10. aprila 1941 je podporočnik sklical zbor
voda pred četno komando na Hlavčih njivah, kjer smo se zbrali za končni
umik. Ko smo bili razporejeni pred barakami, se je okoli nas pojavila skupina
graničarjev, ki je tudi bila na umiku. Njihov starešina, neki narednik, je potem
skupno z našim podporočnikom stopil pred nas in nam dal razna pojasnila,
med drugim tudi, da je razglašen preki sod in da ima nalogo vsakega ustreliti,
ki bi se brez dovoljenja odstranil iz svoje edinice. Okoli poldneva je podporočnik
dal povelje za odhod. Pred umikom smo še zažgali barake v taborišču
naše čete na Hlavčih njivah. Umikali smo se po vojaški cesti prek Hlavčih
njiv proti Gorenjim Brdom. Med umikom sem fantom svetoval, naj pri prvi
priliki zginejo in gredo po najbližjih in skritih poteh domov z orožjem, ki naj
ga dobro skrijejo. Ko smo bili v bližini Gorenjih Brd, se je nenadoma pojavilo
nad nami nekaj nemških lovskih letal in podporočnik je dal znak za alarm.
Vod se je vrgel na tla, se razkropil ter zaklonil v bližnjem grmovju in gozdu.
To priliko sem izkoristil in z menoj še sedem drugih, med katerimi so bili trije
ali štirje iz Selške doline, da smo se potem napotili po gozdovih proti svojim
domovom. Razen nas je tedaj zapustilo vod še nekaj drugih. Pod Malenskim
vrhom smo se razšli. Se prej pa mi je eden izmed skupine, imena se ne spominjam,
izročil svoj puškomitraljez, ki ga je sicer hotel vreči v grmovje. Proti
večeru sem prišel domov v Delnice, še prej sem pa v bližini doma skril puškomitraljez
in svojo puško. Ko se je znočilo, se je vrnil domov tudi brat Jože,
ki je tudi prinesel puško.
Ker so se medtem po vasi razširile govorice, da graničarske patrole love
••dezerterje« in jih pobijajo, sem že ponoči šel po puškomitraljez in ga prinesel
domov. Z Jožetom sva skupaj z nekaj drugimi organizirala vaško stražo, ki je
nato nekaj dni pazila, da nas ne bi kdo presenetil in zajel. Tako je cela vas
zvedela, da imam puškomitraljez, še posebno, ker so naslednje dni z njim
13
tudi streljali. Kasneje je to prišlo na uho tudi Nemcem in zato ga je brat
France, ki je bil gospodar, sredi maja po predhodnem opozorilu župana Jožeta
Tavčarja odpeljal razdejanega na občino. Obe puški pa sva z bratom Jožetom
zadržala in jih skrila. Ti puški sta potem služili za oborožitev ob vstaji decembra
1941.
Neorganizirano delo za odpor
Po umiku jugoslovanske vojske iz doline je bilo nekaj dni brezvladja.
Značilno je, da tudi takratna lokalna vodstva državnih in političnih oblasti
niso vedela, kaj napraviti in kako se ravnati. Mučno vzdušje, ki je zavladalo,
je povzročilo med ljudmi veliko zaskrbljenost in malodušnost. Zelo objestni
in glasni pa so bili tisti redki pristaši hitlerizma, ki so pričakovali prihod nemške
vojske. To pa se ni zgodilo, dolino je po nekaj dneh skupna s Škofjo Loko
zasedla italijanska vojska. Ta »junaška« armada, ki je po prej omenjenem
napadu našega jurišnega voda in njegovem vdoru v nekatere italijanske bunkerje,
zapustila svoje položaje in se začela umikati proti Gorici in Mostu na
Soči, je prihajala v dolino z velikanskim strahom. Večina ljudstva jo je sprejela
z mržnjo in preziranjem. To še posebno velja za območje tedanje občine
Poljane, kjer je imela opozicija, v kateri so bili združeni levičarsko usmerjeni
ljudje in pretežni del pristašev nacionalne stranke, močan vpliv na prebivalstvo.
Italijani pa so se morali kmalu umakniti, nakar so Poljansko dolino kot
že poprej ostalo Gorenjsko zasedli Nemci. Tudi nemško okupacijo je večina
poljanskih občanov sprejela več ali manj s prezirom kot nujno zlo, ki se mu
ni moč izogniti, vendar pa mnogo ugodneje kot prej italijansko. Nekateri, zlasti
precejšen del občanov tedanje občine Javorje, pa so nemško okupacijo sprejeli
z zadovoljstvom, skoraj bi dejal z navdušenjem. To razpoloženje se je s povečano
propagando petokolonaških in hitlerjevskih agentov, ki je poveličevala
nemško moč in prikazovala nemški »novi red« v najlepših barvah, po nemški
okupaciji doline hitro stopnjevalo. Mene in meni enake so mnogi javorski občani
v tistem času pozdravljali s »Heil Hitler« in pristavkom »jugoslovenar«. Ob takih
priložnostih sem jim tolmačil njihovo zmoto, pa so se mi smejali in trdili, da
le jaz nisem prav informiran. Neko nedeljo sem se zaradi tega s fanti celo
spri. Na njihovo heilanje sem vzklikal »živijo Jugoslavija« in jim pripovedoval,
da jim bo vsem še žal za Jugoslavijo, ko bodo Nemci pokazali svojo pravo
barvo in namene. Reči pa moram, da so na splošno bili pošteni in da med njimi
ni bilo izprijencev, bili so le zapeljani od nemške propagande. To se vidi iz
tega, da me v vsem letu 1941 ni nikdar nihče zatožil Nemcem, čeprav so večinoma
vedeli za moje protinemško razpoloženje. Vzrokov, da je znaten del
občanov nasedel demagoški nemški nacionalsocialistični propagandi, je več.
Najpomembnejši so prav gotovo tile: Slabo razvito gospodarstvo bivše Jugoslavije,
ki ni nudilo možnosti zaposlitve vsej razpoložljivi delovni sili, še posebno,
ker je v tem območju bilo veliko malih kmetov in kočarjev s številnimi družinskimi
člani. Težak gospodarski položaj kmetov. Predvsem pa velika nerazgledanost
in politična zaostalost znatnega dela občanov, ker so poprej vladajoče
stranke dušile vsako napredno politično vzgojno delo med ljudmi in držale
ljudstvo v nevednosti. To nerazgledanost in politično zaostalost vsaj v majhnem
karakterizira tale dogodek, ki se je zgodil dne 4. maja 1941 v Poljanah. Tega
dne je bil v Poljanah, kot po navadi živinski in kramarski sejem, na katerega
je vedno prišlo zelo veliko ljudi. Tako se jih je precej zbralo tudi tedaj. V
' ' 14
tistem času je bil v Poljanah poleg žandarjev tudi oddelek Sturmabteilung (SA).
Med člani oddelka SA so bili tudi Korošci, ki so znali slovensko. Ti so vneto
krožili med ljudmi in se spuščali v pogovore. Med drugimi sta se spustila
z njimi v pogovor tudi dva možakarja, ki sta jim začela pripovedovati, da sta
že bila na Koroškem, in sicer leta 1920, ko sta sodelovala v nekaterih borbah.
Pripadnika SA sta pozorno prisluhnila in ju začela spraševati, v katerem času
in kje sta bila, v kateri enoti itd. Jaz sem se vmešal in omenjena možakarja —
koroška borca — odvedel s pretvezo stran in jima pojasnil, naj o teh stvareh
tem ljudem nikar nič ne pripovedujeta, ker sicer lahko prideta v težave. Dejal
sem jima, naj to povesta tudi drugim koroškim borcem in svetoval, naj čimprej
gresta domov, kar sta potem tudi storila.
Ker je torej v prvem obdobju okupacije precejšen del prebivalstva nasedel
nemški prropagandi, ki je žela uspehe tudi s tem, ker so Nemci mnogim
ljudem dali delo pri pospravljanju ruševin in gradnjah porušenih objektov,
je bila v splošnem tisti čas politična situacija v dolini, še posebno na območju
tedanje občine Javorje, dokaj neugodna. Poudariti pa moram, da vendar nacionalsocialistična
propaganda večine prebivalstva ni uspela preslepiti in pridobiti
zase. K temu je gotovo v precejšnji meri prispevalo dejstvo, da smo antifašisti
in vsi tisti, ki nas je združevala misel odpora proti okupatorju, že konec maja
začeli širiti med ljudmi vest, da je v Ljubljani ustanovljena nova politična
organizacija Osvobodilna fronta, ki je prevzela vodstvo naroda in si nadela
nalogo, da ga popelje in vodi v borbi proti okupatorjem. Seveda tedaj še
nismo vedeli nič natančnega o sestavi in delu te organizacije. To novico sem
najprej zvedel od brata Janeza, nekaj dni kasneje pa še od Franca Grošlja iz
Javorjev — pri njegovi mami sem bil v službi — ki sta jo prinesla iz Ljubljane.
Ta novica je bila velika moralna opora za vse ljudi z visoko narodno zavestjo.
Na tej podlagi smo širili in utrjevali vrste antifašistov in nasprotnikov Nemcev.
V zvezi z vsem tem in v upanju, da je nemška okupacija le začasna in da bo
kmalu prišel čas, ko bomo rabili orožje, smo začeli že v maju in juniju sami
od sebe poizvedovati za orožjem, municijo in drugo vojaško opremo in vse to
zbirati. Tako sem že v tem času, torej še preden sem dobil povezavo z organizacijo
OF v Poljanah, uspel dobiti dve puški in precej municije.
To delovanje je olajševala tudi spreminjajoča se politična situacija na terenu.
Težko politično situacijo, ki sem jo prikazal prej, so začeli popravljati in
spreminjati tudi nekateri nemški ukrepi. Precejšen preplah in veliko zaskrbljenost
ljudi na splošno je namreč povzročilo že samo delovanje nemških
rasno-političnih komisij, ki so začele popisovati in pregledovati ljudi in jih
razvrščati v kategorije glede na ugotovljeno čistost rase, kar smo ljudem pojasnjevali
kot priprave za selitev. Ta tolmačenja so mnogi zavračali kot neutemeljeno
protinemško propagando, večji del pa je to možnost dopuščal. Zato
so ljudje z negotovostjo in strahom pričakovali jutrišnji dan. Mnogi so tedaj
pozorno prisluhnili nasvetom, naj se selitvi uprejo ali se ji izognejo z begom
v ilegalo, v gozdove. To se je zlasti pokazalo v začetku julija, ko so Nemci
naložili na avtobuse in odpeljali iz doline prve ljudi in prve družine. Tedaj so
v mnogih družinah pripravili nahrbtnike in vreče z najpotrebnejšim za življenje
in se odločili, da pobegnejo v gozdove, če bodo prišli Nemci selit. V ta
namen so marsikje zakopali in na druge načine poskrili razna živila in drug
material, da ga ne bi dobili Nemci in da bi lahko to kasneje sami uporabili.
Čeprav je ta prva selitev zadela v glavnem le inteligenco in premožnejše ljudi,
saj je bilo med njimi le nekaj kmetov, se je vendarle po tistem politična situa-
15
cija na terenu hitro temeljito spremenila. Ljudje so tedaj govorili: "Torej je
le res, so le imeli prav tisti, ki so nam pravili, da bodo Nemci tudi selili in kaj
vse bodo z nami še počenjali«. Ti nemški ukrepi so streznili tudi številne ljudi,
ki so se prej navduševali za Nemce. Nervozo in negotovost pa so ustvarili celo
pri najbolj vnetih zagovornikih hitlerizma in povzročili, da so začeli dvomiti
v resničnost nemške propagande in da so potihnili tudi mnogi taki.
Organizirane priprave za vstajo
Ti ukrepi, predvsem pa organizirano politično delo med ljudmi ob pripravljanju
oboroženega odpora, ki se je že v juniju začelo odvijati v Poljanski
dolini, so bistveno spremenili stanje in povsem preusmerili nadaljnji razvoj
ter odnos prebivalstva do okupatorja. Odločilno vlogo je pri tem odigrala partijska
organizacija in odbor OF v Poljanah. Te organizacije je postavil in vodil
Maks Krmelj-Matija iz Hotovlje. Ta je svoje delo opravljal po direktivah in
ob pomoči partijsko političnih delavcev, ki so tedaj delovali na Gorenjskem.
To so bili Lojze Kebe-Štefan, Tomo Brejc-Pavle, Mira Tomšič in Stane Žagar,
vsi ti so bili člani tedanjega pokrajinskega partijskega vodstva na Gorenjskem.
Nadalje je delal s Francem Vodopivcem, sekretarjem okrožnega komiteja
Kranj, in Tonetom Nartnikom, članom tega komiteja.
Tovariš Krmelj je bil že pred vojno levičarsko orientiran in je imel zvezo
z nekaterimi levičarskimi politiki iz Ljubljane, ki so delovali v okviru Kmečkodelavskega
gibanja in Društev kmečkih fantov in deklet. Z njimi je sodeloval
v prirejanju sestankov v Poljanah, na katere sta prihajala med drugimi tudi
Ivan Kreft in dr. Lado Vavpotič. Nekaterih teh sestankov sem se udeležil
skupno s svojima bratoma Francetom in Janezom tudi jaz. Spominjam se, da
so na te sestanke prihajali tudi Jože Bizjak in Anton Cadež iz Srednje vasi,
Lojze Kržišnik iz Podobena, Franc Kržišnik iz Delnic, Pavle in Peter Peternel
iz Vinharjev in še več drugih. Vsi navedeni so se takoj v začetku leta 1941
tudi opredelili za OF in odločno podpirali partizansko gibanje. Ti sestanki so
bili običajno v posebni sobi gostilne na Vidmu v Poljanah. Nadalje je tov.
Krmelj že pred vojno imel zveze tudi s tov. Tonetom Nartnikom, ki je bil
tedaj stavbinski delavec v Kranju in organiziran član partije. Ta je prihajal
v Hotovljo k mlinarju Pavletu Oblaku in pri njem imel sestanke in razgovore,
na katerih je navzočim tolmačil potrebo za organizirano revolucionarno politično
delo. Teh sestankov so se udeleževali Pavle Oblak, Maks Krmelj in Pavle
Kos iz Podobena. Včasih je bil na sestanku tudi Ciril Dolenc, izdelovalec vrtnih
mrež iz Stražišča, doma iz Poljan, po domače pri Podpečnarju. Na nekem teh
sestankov je Nartnik udeležencem povedal, da so sprejeti za kandidate partije.
Ker je Krmelj vedel, da gibanje odpora proti okupatorju vodi partija,
zveze z Nartnikom pa ni imel, se j& že sredi maja 1941 podal na Jesenice, da
bi s pomočjo svojih znancev ponovno dobil zvezo z organizacijo KP. Kmalu po
tistem, nekako proti koncu maja, se je potem pri njem na domu ponovno
zglasil Tone Nartnik in mu prinesel okrožnico okrožnega komiteja Kranj, ki
je vsebovala oceno položaja in navodila za pripravo odpora proti Nemcem.
Takoj po tem je Krmelj začel delati v smislu danih navodil med ljudmi in
zbirati okrog sebe sodelavce, za katere je vedel, da so odločni nasprotniki
Nemcev. Nekako sredi junija pa je k njemu prišel Lojze Kebe. V daljšem pogovoru
mu je Krmelj orisal situacijo na tukajšnjem območju in svoje pred-
16
vojno in tedanje delovanje. V tem razgovoru mu je Kebe dejal, da je sprejet
v partijo in se z njim pogovoril, kateri od njegovih sodelavcev so že zreli za
sprejem v partijo, da bi se lahko formirala celica. Po obravnavi sta odločila,
da takoj sprejmejo naslednje: Pavleta Oblaka, mlinarja iz Hotovlje, Rudolfa
Robnika iz Žabje vasi in Vinka Oblaka, mesarskega pomočnika iz Gorenje vasi.
Partijska organizacija v navedeni sestavi pod vodstvom Maksa Krmelja je takoj
razvila sila intenzivno delo med ljudmi. V juliju pa je bila razširjena s kandidati
Francem Galičičem, strojnim ključavničarjem iz Hotovlje, Antonom Oblakom,
živinskim prekupčevalcem iz Gorenje vasi, Tinetom Rihtaršičem, bivšim
orožnikom iz Poljan in Maksom Kalanom iz Hotovlje. Ti člani so v pogovorih
s posamezniki in na širših sestankih z zaupniki tolmačili program partije in
OF, še zlasti pa potrebo po oboroženem uporu ter jih seznanjali z vsebino
raznih proglasov in pozivov centralnega komiteja KPJ in KPS ter vodstva OF
in z nalogami, ki jih je treba opravljati. Ko je začel prihajati iz Kranja in iz
Ljubljane propagandni material, so ta material širili sami in prek zaupnikov
med ljudi. Na ta način so se vrste simpatizerjev in sodelavcev OF hitro širile.
K temu je v veliki meri pripomogla tudi politična širina OF, ki jo je poljanska
partijska organizacija pravilno izvajala. Zlasti delaven je bil tov. Krmelj, ki je
im.el v drugi polovici junija in v juliju vrsto razgovorov in sestankov z nasprotniki
Nemcev iz Poljan in okoliških vasi. Znano mi je, da se je med drugim
sestajal z naslednjimi: Jožetom Trpinom, krojačem iz Poljan, Jožetom Dolencem
iz Zgornje Žetine, sedlarjem v Poljanah, Jožetom Bizjakom, posestnikom
iz Srednje vasi, Pavletom Bizjakom, sinom kmeta in gostilničarja iz Srednje
vasi, Janezom in Pavletom Peternelom, posestnikoma iz Vinharjev, ki so
vsi bili njegovi zaupniki in sodelavci. Omenim naj, da je bil med temi še
posebno prizadeven Janez Peternel, po domače Brdar iz Vinharjev, ki je kot
napreden in zelo ugleden kmet uspel med letom 1942 pridobiti za sodelovanje
v OF in za podpiranje partizanstva večino kmetov v Vinharjih in okoliških
vaseh. H Krmelju na dom je stalno zahajal tudi moj brat Janez. Razen z omenjenimi
je imel Krmelj v tem času več sestankov s predstavniki bivših političnih
strank različnih političnih nazorov in prepričanj. Ker so ti predstavniki
soglašali s programom OI' in v načelu priznali vodilno vlogo partije, je bil že
konec julija postavljen odbor OF v Poljanah, v katerega so prišli predstavniki
vseh treh osnovnih političnih grupacij tedanje občine Poljane. Ustanovni sestanek
odbora je bil na Krmeljevem domu v Hotovlji. Odbor so sestavljali:
Lado Jamar, trgovec, in Franc Marolt, mesar iz Poljan, kot predstavnika Sokolov
in nacionalistov, Leopold Krmelj iz Poljan in Pavle Kos iz Vinharjev
kot predstavnika katoličanov ter Maks Krmelj in Rudolf Robnik kot zastopnika
komunistov. Ta odbor je s pomočjo zaupnikov razširil svojo dejavnost
tudi na območje občine Javorje. Ves odbor je bil do konca septembra zelo
aktiven. Pod vplivom govorov dr. Kreka in dr. Kuharja iz begunske jugoslovanske
vlade v Londonu in njunih pozivov, da je treba počakati, da je za
oborožen upor še prezgodaj, ker bi ta bil zaradi ogromne vojaške moči okupatorjev
brezupen in bi slovenskemu narodu povzročil nepotrebno prelivanje krvi
itd., so nekateri prenehali prihajati na sestanke odbora. Nekoliko kasneje je
uspel Krmelj ob sodelovanju Vinka in Toneta Oblaka ustanoviti odbor OF tudi
v Gorenji vasi, v jeseni tudi v Zireh.
Partijska organizacija in odbor OF v Poljanah sta svoje delovanje izvajala
tudi s pomočjo trojk, ki so jih sestavljali člani in simpatizerji partije in frontovci,
zlasti prek svoje čedalje širše mreže zaupnikov. Vsi ti so imeli nalogo,
2 Loški razgledi 17 '
da po svojih sorodstvenih in prijateljskih zvezah in poznanstvih pridobivajo
ljudi za sodelovanje in jih pripravljajo za oborožen upor ter da prek njih
širijo med prebivalstvo literaturo, da bi bilo čimveč ljudi seznanjenih s programom
OF, stanjem in nalogami ter še zlasti s potrebo oboroženega upora
in pa tudi z razvojem partizanstva in borbenih akcij partizanov. Vsak zaupnik
in vsak vodja trojke se je trudil, da bi vzdrževal s svojim krogom sodelavcev
in simpatizerjev OF redne stike. Na ta način je tudi literatura, ki smo jo prejemali,
prišla v roke precejšnjemu številu prebivalstva in tako je kljub majhnemu
številu posameznih izvodov Poročevalca ali letakov bralo le-te razmeroma
zelo veliko ljudi. Kljub temu da je bilo treba delati zaradi večje varnosti
zelo konspirativno in je zato večji del zaupnikov poznal razen tistih, ki jih je
sam pritegnil v delo, le enega ali dva organizatorja, je potreba po literaturi
v jesenskih dneh zelo narasla zaradi velike razširitve zaupniške mreže. V Poljanski
dolini so odbori OF obstajali v Poljanah in Gorenji vasi in kasneje
v Žireh. Vsa povezava je torej slonela na zaupnikih, ki so imeli vsak svoj krog
ljudi. TakQ sem na primer jaz v začetku dobival le po en izvod, nazadnje pa
že po 6 do 8 izvodov. Zbirno središče za povezavo zaupnikov s partijsko in
frontno organizacijo v Poljanah je bilo v krojaški delavnici Jožeta Trpina
v Poljanah. Pri njem sem od septembra naprej dobival vso literaturo, ki mi
je bila dodeljena za oskrbovanje tistih sodelavcev in simpatizerjev OF, ki sem
jih jaz pritegnil v delo. Prej, torej od julija do septembra, pa sem dobival literaturo
od Tineta Rihtaršiča iz Poljan in od Toneta Oblaka iz Gorenje vasi. Ta
je kot živinski prekupčevalec zelo pogosto prihajal v Javorje, kjer se je redno
zglasil pri Grošljevih, ki so bili že od vsega začetka vključeni v delo.
Ob silnem razmahu mreže zaupnikov je imela poljanska partijska in
frontna organizacija v jeseni 1941 vzpostavljene zveze že na vse strani. Nimam
sicer vpogleda v celotne takrat obstoječe zveze, vem pa, da je Maks Krmelj
vzdrževal zvezo z organizacijo v Škofji Loki in organizatorji upora v Selški
dolini. Tone Oblak je imel zvezo z odborom v Gorenji vasi in zaupniki v Sovodnju
in na Trebiji. Vinko Oblak je imel povezavo z odborom OF in zaupniki
v Žireh, Tine Rihtaršič in Jože Trpin pa z menoj glede delovanja na območju
občine Javorje. Maks Krmelj je tudi sam imel stike z odboroma OF in zaupniki
v Gorenji vasi, Žireh, Sovodnju in na Trebiji. Med temi so bili zdravnik
dr. Milan Gregorčič in Rajko Jelovčan, trgovec iz Gorenje vasi, Jože Kavčič
in Franc Oblak iz Žirov, Anton Peternel, Žagar iz Koprivnika, mlinar s Trebije,
Tomaž Potočnik s Hotavelj in še več drugih. Kurirsko zvezo z Ljubljano prek
Dolomitov pa so opravljali Janez Šubic, po domače Narigarjev iz Bukovega
vrha in njegov brat France ter Martin Pohleven iz Kremenka in nazadnje tudi
Maks Kalan iz Hotovlje. Pri njem je bila tudi javka za politične delavce iz
okrožnega in pokrajinskega partijskega vodstva, ki so pri opravljanju svojih
nalog prihajali na poljansko območje ali so potovali skozi dolino. V njegovi hiši
ali v njeni bližini je bilo v letu 1941 in tudi pozneje več pomembnih sestankov.
Razen opisanih zvez so obstajali še različni kanali za zveze, ki so jih vzdrževali
s svojimi sodelavci posamezni zaupniki. Tako sem jaz imel od avgusta
naprej stalne stike z naslednjimi sodelavci: Jankom Stalcem, po domače Mešičevim
iz Martinj vrha, Tonetom Mulejem, hlapcem pri Otetu v Škofji Loki,
in Antonom Kržišnikom, dijakom, sinom trgovca iz Žirov. Vsem navedenim
sem redno dajal Slovenskega poročevalca in drugi propagandni material. V
območju Javorjev pa sem imel povezavo in pritegnil k sodelovanju tele: Martina
Kreka, mlinarja, in Janeza Tavčarja, najemnika, oba iz Dolenčic, Antona
18
Peternela, po domače Ruparja, Antona Dolinarja, po domače Podbregarja in
njegova sinova Toneta in Franceljna, Slavka Bogataja, Mežnarjevega, Franca
Kokalja, Janeza in Lojzeta — Srakarjeva ter Janeza Kokalja, bivšega narednika,
vse iz Javorjev in še nekatere iz okoliških vasi, katerih priimkov se več
ne spominjam. Vsem tem sem od septembra naprej dajal v branje propagandni
inaterial. Nekateri od njih so rjii tudi pridno pomagali pri odkrivanju in zbiranju
orožja in municije. Moji bratje Franc, Janez in Jože so delovali predvsem
v rojstni vasi Delnice in v sosednih vaseh Podobeno in Volča. V Delnicah so
uspeli zbrati v OF znaten del vaščanov, posebno zavzeti sodelavci med njimi
pa so bili Janez Kisovec, Tomaž Dolenc, Franc Kržišnik in Franc Luznar. Poleg
tega je imel Jože zveze tudi z nekaterimi znanci na Primskovem pri Kranju,
kjer je bil pred vojno v službi. Tem je dostavljal propagandni material. V
Podobenem je bil vnet sodelavec zlasti posestnik Alojz Kržišnik in njegova
družina, simpatizerji OF in partizanov pa so bili tudi nekateri drugi vaščani.
V Podobenem je deloval tudi Pavle Kos, ki je imel zveze z organizacijo v Poljanah.
Tomaž Dolenc iz Delnic pa je imel zveze in pritegnil k sodelovanju
Jožeta Berganta, Zadobnika od Florjana in svojega brata Jurija Dolenca, kmeta
iz Sopotnice. Vsi omenjeni in še mnogi drugi so dobivali Poročevalca in
drug propagandni material.
Pomembna naloga zaupnikov in trojk je bilo v začetku poizvedovanje za
orožjem in municijo ter zbiranje tega. To seveda poleg razširjanja mreže simpatizerjev
in sodelavcev OF ter razpečavanja propagandnega gradiva — raznih
letakov z razglasi in Slovenskega poročevalca. Da bi bili uspehi boljši, sem za
javorsko območje pritegnil tudi Toneta in Franceljna Dolinarja, Podbregarjeva
iz Javorjev. Imenovana sta nalogo zelo zavzeto opravljala. Obvestila sta me
za vrsto ljudi, ki naj bi imeli orožje ali municijo. Z vsemi takimi sem potem
stopil v stik. V nekaj primerih so zanikali, da bi karkoli imeli, v večini primerov
pa sem uspel. Med drugim sta me že v juliju Dolinarjeva obvestila, da
verjetno posedujeta puškomitraljeza dva fanta v Ceteni ravni in to Plazarjev
in Bajtarjev. In res sta mi ta dva po dolgem obotavljanju priznala, da ju res
imata, nakar sem oba pregovoril, da sta mi ju prodala. Razgovarjal sem se
z vsakim posebej, saj nista drug za drugega vedela in sta posest orožja pred
ljudmi prikrivala. Plazarjev je imel skritega v neki smreki v Starem vrhu,
kamor sva ga šla iskat proti koncu julija. Za tega sem plačal 40 RM. Kakšnih
10 dni pozneje pa sem dobil puškomitraljez tudi od Bajtarjevega in razen tega
še zaboj municije, za kar sem dal 50 RM. Jeseni mi je uspelo dobiti še 5 pušk
in 3 zaboje municije ter decembra zadnji dan pred odhodom v partizane še
puškomitraljez, in sicer v Žetini pri Gošarju. Tam sem dobil tudi več bomb
in precej municije. Za vse to skupaj sem dal 60 RM, razen tega pa je trgovka
Marjanca Grošelj iz Javorjev dala Gošarju 10 kg moke. Razen nekaj pušk, ki
sem jih izročil v hrambo bratu Jožetu, sem vse orožje skril na znamenje, ki
je stalo za Tomaževo hišo v Javorjah. Municijo, kolikor je bila v zabojih, pa
sem zakopal na več krajih v bližini Grošljeva šupe.
V zvezi s sklepom političnega in vojaškega vodstva, da je treba čimprej
začeti z oboroženo vstajo, je bil v nedeljo dne 27. julija 1941 v bližini Sv.
Lenarta sestanek komunistov z območja Škofje Loke, Selške in Poljanske doline.
Sestanek je vodil Lojze Kebe-Štefan. Iz poljanske partijske organizacije
so bili na tem sestanku Maks Krmelj, Rudolf Robnik in Anton Oblak. Od
okrožnega komiteja Kranj pa je bil navzoč Tone Nartnik. Tov. Kebe je navzočim
orisal situacijo, ki je nastala z napadom Nemčije na Sovjetsko zvezo in
=" 19
izseljevanjem prebivalstva z Gorenjskega in Štajerskega, in prikazal naloge, ki
jih imajo v tem položaju komunisti in antifašisti. Na sestanku je bilo sklenjeno,
da je treba takoj povsod začeti z napadi na sovražnika in z uničevanjem
njegove žive sile in pa z izvajanjem sabotažnih akcij in diverzij ter rušenjem
komunikacij, kar vse bo slabilo okupatorjevo moč in onemogočalo izvedbo
njegovih načrtov. Sklenjeno je bilo tudi, da je treba takoj formirati partizansko
četo, ki bo operirala na območju Poljanske doline. Ta četa kot zarodek
bodoče poljanske čete je bila ustanovljena še isti dan s komandirjem Tonetom
Nartnikom na čelu. Štela je le 8 ljudi, prišla je takoj tedaj v Poljansko dolino
in se je najprej dalj časa zadrževala v gozdovih na območju Mladega in Starega
vrha, kasneje je prešla v Polhovec. Za to skupino sem v času, ko je bila
pod Mladim oziroma Starim vrhom, večkrat pripeljal iz Poljan v Javorje
v zabojih hrano. Nekajkrat sem hrano dobil v krojaški delavnici Jožeta Trpina,
kamor so jo dostavili iz Škofje Loke ali Kranja, enkrat pa sem jo dvignil
v trgovini Ladota Jamarja. Ta četa je v poletnih in jesenskih dneh izvedla
v sodelovanju s trojkami in posameznimi člani iz poljanske partijske organizacije
vrsto vojaških in sabotažno-diverzantskih akcij v Poljanski dolini. Tako
je v sodelovanju s trojkami vdrla 5. avgusta 1941 v trgovino izseljenega trgovca
Franca Klobovsa v Poljanah in odnesla precej hrane in drugega blaga,
malo kasneje, to je okoli 15. avgusta, pa je enako akcijo napravila na trgovino
izseljenega Franca Sovinca v Brodeh. Dne 10. septembra je patrulja te skupine
pričakala pri Gabrku v zasedi nemškega motociklista in ga potolkla. V noči
od 17. na 18. oktober je odpeljala iz hleva na Visokem kravo iz nemške zaplenjene
imovine in jo gnala v svoje taborišče v Polhovcu. Dva dni kasneje je
požagala veliko telefonskih drogov med Gabrkom in Zmincem.
Trojke iz poljanske partijske organizacije so tudi same naredile več akcij.
Tako je trojka pod vodstvom Tineta Rihtaršiča že v začetku julija, to je tedaj,
ko so Nemci odpeljali prve družine in se je pričakovalo, da bodo z izseljevanjem
nadaljevali, postavila ob cesti pri Podpečnem pri Poljanah mitraljesko
zasedo, da bi pričakala in napadla nemške avtomobile s policisti, ki bi prišli
selit. Trojka je ves dan vztrajala v zasedi, vendar Nemcev ni bilo, ker selitve
niso nadaljevali. Okrog 20. julija je druga trojka vdrla v okupatorjevo skladišče
v Poljanah, kjer so imeli shranjeno trofejno orožje in municijo in odnesla
precej tega. Nadaljnja trojka je 24. avgusta minirala kamniti most pri Visokem
in ga precej poškodovala ter v tamkajšnji bližini požgala precej telefonskih
drogov. V vseh teh akcijah je bil posebno aktiven Rudolf Robnik.
Tudi mladina, ki jo je partijska in frontna organizacija v Poljanah pridobila
za delo v OF in je delovala pod vodstvom Jožeta Galičiča iz Hotovlje, je bila
zelo aktivna. To še zlasti s pisanjem propagandnih gesel po zidovih in trošenjem
listkov po naseljih in cestah. Med drugim so mladinci v avgustu napisali
na več hišah v Poljanah z rdečo barvo velike napise »Smrt Hitlerju« in zraven
narisali srp in kladivo. Razumljivo je, da je delo mladine usmerjala in navdihovala
partijska oziroma frontovska organizacija v Poljanah. Jeseni je imela
mladina v Poljanah tudi nekaj širših sestankov, pravzaprav tečajev, ki sta jih
vodila Stane Žagar ml., vodja mladine na Gorenjskem, in Mira Tomšič-Vlasta,
članica pokrajinskega političnega vodstva na Gorenjskem.
Vse te akcije so v povezavi s partizanskimi akcijami drugod po Gorenjskem
zelo dvigale borbeno razpoloženje ljudi v Poljanski dolini in krepile njihovo
pripravljenost za oborožen upor. Tako je postala OF v jesenskih dneh med
ljudmi zelo popularna. K temu sta pripomogla tudi veliko rodoljubje in visoka
20
narodna zavest znatnega dela prebivalstva. Ta dva činitelja sta bila izredno
pomembna, da je ljudstvo, ki je mrzilo okupatorja, prisluhnilo pozivom partije
na upor in se oklenilo OF.
Okupator se je trudil zlasti, da bi odkril organizatorje odpora in tako
razbil organizacijo. Poleg drugih načinov se je že tedaj posluževal tudi plačanih
izdajalcev, ki so preoblečeni v partizane hodili v vasi in se oglašali pri posameznih
hišah. Tako se je neko popoldne sredi oktobra pojavila tudi v Delnicah
skupina treh s puškami oboroženih fantov. Bili so precej slabo oblečeni in
zanemarjeni. Nekateri vaščani so videli, da so prišli iz gozda, ki sega z Gabrške
gore skoraj do vasi. Eden od njih, doma nekje pri Stari Loki, je bil daljni
sorodnik vaščanke Marije Naglic, pri kateri so se najprej ustavili. Njej so
rekli, da so partizani, in jo spraševali razne stvari. Ker je mislila, da so res
partizani, jim je nekatere stvari, kolikor je o partizanih in organizaciji OF
pač vedela, tudi povedala. Na srečo ni vedela veliko. Potem so se napotili proti
naši hiši, kjer so pri hlevu naleteli na mamo. Vprašali so jo za Janeza in Jožeta,
s katerima da se imajo nekaj pogovoriti. Ker so se čudno obnašali in to povsem
drugače kot kakšen teden poprej neka partizanska patrulja, ki je šla neki
večer skozi vas in se ustavila za našim hlevom, so se ji takoj zdeli sumljivi in
se zato ni hotela pogovarjati z njimi. Medtem je prišel domov Janez, ki ga je
zato, da bi ga opozorila, vprašala: »Ti, Janez, kakšni ljudje so pa to, partizani?
Te besede še nikdar nisem slišala.« Odgovoril ji je, da ne ve in odšel s konjem
v hlev. Oni pa so šli za njim in mu pripovedovali, da so poslani k njemu in
Jožetu, da bi jim dala neke informacije in nadaljnjo zvezo do partizanske
skupine, ki je nekje na tem območju. Vprašali so ga več stvari. Janez
pa se ni hotel pogovarjati, nakar so odšli nazaj proti Nagličevim. Pri tem so
srečali Janeza Kisovca, ki jih je tudi takoj spregledal in se ni hotel z njimi
zaplesti v pogovor. Preden so odšli iz vasi, so potrkali na okno pri Pavli Križnar
in prosili za mleko, ki pa ga jim ni dala, češ da ga nima. Vinka Dolenca,
ki je bil navzoč, pa so takoj vprašali^ kje bi se dobilo kaj orožja in municije.
Odgovoril jim je, da je slišal, da je tega dosti v Blegošu, da pa ne ve, če je to
res, in se ni hotel več z njimi pogovarjati. Zdeli so se mu sumljivi, ker jih je
prej videl, kako brezskrbno so ležali na vrtu pred Nagličevo hišo. Bil je previden
tudi zato, ker se je pred kratkim neki večer zglasil pri njem njegov
znanec partizan Fister iz Naklega, pa mu je dejal, da se partizani ne zadržujejo
dosti po vaseh in po hišah. Nato so odšli proti gozdu.
Ker na omenjeni način Nemci niso uspeli priti do želenih podatkov, so začeli
z aretacijami. Kot prvega so neko jutro okoli 15. oktobra pri mostu v Delnicah
na poti proti Poljanam zgrabili in aretirali kmeta Jurija Mraka iz Delnic,
ko je šel v Podobeno po zidarja. Ko je prišel čez most, so ga obkolili policisti,
češ da je partizan, in trdili, da je bil z njim še nekdo, ki je zbežal. In res je
videl nekega človeka, ki je bežal v bližnji gozd v hribu in so Nemci za njim
streljali. To predstavo so verjetno sami pripravili. Po aretaciji so Mraka odpeljali
naprej na žandarmerijo v Poljanah, potem pa v škofjeloške zapore. Toda
že po tednu dni so ga izpustili, ker niso uspeli od njega nič zvedeti oz. niso
imeli proti njemu nobenih dokazov. V soboto dne 18. oktobra popoldne pa so
pridrveli v Delnice v dveh avtomobilih gestapovci in aretirali moja brata Janeza
in Jožeta ter Pavlo Križnar in Vinka Dolenca. Tudi te so najprej odpeljali
v Poljane na žandarmerijo in jih za nekaj ur zaprli. V tem času je prišel
skupno z nekim žandarjem v zapor Franc Perko, kovač iz Poljan. Vse po vrsti
je ostro pogledal in nato brez besede odšel. Še isti večer so vse odpeljali v za-
21
pore v Skofjo Loko. Naslednje jutro pa so aretirali Pavleta Oblaka, mlinarja,
in Apnarja, oba iz Hotovlje in še nekaj drugih. Aretiranci iz Delnic so bili
zaprti do 5. novembra, potem pa so jih izpustili. Iz zapora so jih večkrat peljali
na zaslišanje na Gestapo, kjer so hoteli iz njih izvleči podatke o komunistih,
o organizaciji OF, o partizanskih zaupnikih in javkah ipd. Največji pritisk so
delali na brata Janeza, ki so ga na zaslišanjih nekajkrat strahovito pretepli.
Z aretacijami so Nemci hoteli ljudi zastrašiti in odvrniti od sodelovanja
v OF, kar pa se jim ni posrečilo. Te aretacije so nekatere sicer oplašile in povzročile
med njimi preplah, večine ljudi pa vendarle niso omajale, temveč jih
nasprotno še podžgale.
Poljanska vstaja
Da bi se borbeno razpoloženje ljudi še zboljšalo, je prišel tiste dni v Poljansko
dolino tov. Kebe. Imel je 22. ali 23. oktobra pri Maksu Krmelju v Holovlji
sestanek poljanske organizacije, ki so se ga udeležili tudi funkcionarji
partizanskih enot. Na tem sestanku je Kebe postavil nalogo, da je treba od
sabotaž in diverzij preiti na izvajanje vojaških akcij, na uničevanje žive sile
sovražnika. Na tem sestanku je bil Krmelj imenovan za sekretarja rajona
Skofja Loka. Postavljen je bil tudi rajonski komite. Dogovorili so se tudi o
mobilizaciji vseh tistih komunistov in frontovcev, ki so se zaradi aktivnosti
kompromitirali in so zato v nevarnosti, da jih aretira Gestapo. Razen njih pa
seveda tudi vse tiste, ki so pripravljeni vstopiti v partizane. Predvideno jo
bilo, naj bi se formirale tri čete, ki naj štejejo približno po 30 mož. Od teh naj
bi eno četo dala Skofja Loka skupno z Medvodami, eno Selška in eno Poljanska
dolina. V te čete bi razporedili tudi borce iz Nartnikove skupine ter vsaj
začasno tudi borce iz mengeško-moravške, I. kranjske in tržiško-kranjske čete,
ki so bile v tistem času v taborišču Nartnikove skupine v Polhovcu. Nadalje
so tudi sklenili napad na Skofjo Loko, in sicer na zapore, da bi rešili zaprte
aktiviste, hkrati bi izvedli tudi mobilizacijo. Napad na Skofjo Loko naj bi napravili
ob sodelovanju trojk iz poljanske in škofjeloške organizacije borci prej
navedene partizanske čete, ki je bila tedaj v Polhovcu. Do tega napada pa ni
prišlo, ker so vse prej navedene enote na iniciativo in pod vodstvom dr. Pesjaka
iz Kranja kot komandanta te enote odšle zaradi visokega snega, ki je
tedaj zapadel, čez mejo v Dolomite. Ker ni izpolnil povelja in je samovoljno
odpeljal borce prek meje in s tem onemogočil napad na Loko in izvedbo mobilizacije,
je bil dr. Pesjak potem od vojaškega oz. partizanskega sodišča obsojen
na smrt.
Velika aktivnost komunistov in zaupnikov OF je uspela ustvariti zelo ugodno
in borbeno razpoloženje med prebivalstvom. To razpoloženje so spodbujale
tudi uspešne prehranjevalne in vojaške akcije Cankarjevega bataljona (vpad
v mlin v Zapužah in v mesarsko podjetje v Dupljah, od koder so partizani
z dvema kamionoma odpeljali skozi Kranj proti Besnici večjo količino moke in
masti, požig mostu na Praprotnem in napad na Nemce na Cešnjici), pa tudi
strah pred preseljevanjem. Ob vsem tem so pogoji za oboroženo vstajo hitro
dozorevali. To so bile ugotovitve sestanka rajonskega komiteja Skofja Loka,
ki je bil proti koncu novembra v gostilni Toneta Fojkarja pri Kapucinskem
mostu v Skofji Loki. Sestanek je vodil Maks Krmelj ob sodelovanju Mire
Tomšič-Vlaste. Na sestanku so ponovno ugotovili, da so se številni aktivisti
22
zaradi agilnega delovanja kompromitirali tako močno, da so bili v resni nevarnosti
pred Gestapom. Zato so na sestanku sklenili, da je treba takoj začeti
z izvedbo sklepov o mobilizaciji in formiranju novih partizanskih čet. Ti sklepi
so bili sprejeti na sestanku 23. oktobra pri Krmelju v Hotovlji.
V skladu s temi sklepi je bil dne 4. decembra v hiši Maksa Kalana v Hotovlji
sestanek poljanske organizacije, ki ga je vodil tov. Krmelj. Navzoč je bil
tudi Franc Vodopivec, sekretar okrožnega komiteja Kranj, ki je tedaj prišel
h Krmelju z nadaljnjimi navodili za pripravo vstaje. Na sestanku so sklenili,
da se takoj formira poljanska četa. Za komandirja so imenovali Rudija Robnika.
Dogovorili so se tudi, katere aktiviste in zaupnike je treba pozvati, naj
takoj stopijo v partizane. Le-ti naj privedejo s seboj čimveč prostovoljcev, to
je vse tiste, ki so že doslej izrazili pripravljenost za to. Na tem mestu naj poudarim
še to, da je zaradi vztrajnega in prizadevnega ter široko razmahnjenega
organizacijsko političnega dela med ljudmi po vaseh, ki sem ga opisal že spredaj,
znaten del prebi>'alstva sprejel poziv, naj se ob danem znaku odzovejo
partizanski mobilizaciji vsi za orožje sposobni moški in začnejo v partizanskih
vrstah splošno oboroženo vstajo in borbo za izgon okupatorja. Pripominjam, da
v tem primeru ta najširša mobilizacija še ni bila mišljena.
Z izvajanjem sklepa o formiranju čete se je takoj začelo. Prvi so odšli v
partizane že 6. decembra in to predvsem tisti, ki so bili sami prisotni na sestanku.
Iz Javorjev sta v tistih dneh odšla v partizane Dominik in Silvo Stibelj.
Vsak dan so prihajali novi in tako je četa v dobrem tednu narasla na okoli
20 mož. Ker je več fantov prišlo v partizane brez orožja v pričakovanju, da
ga bodo dobili v četi, je orožja primanjkovalo. Orožja niso imeli tudi mnogi,
ki so jih pričakovali v naslednjih dneh. Zato mi je Tine Rihtaršič iz Poljan
naročil, naj na vsak način poskušam dobiti še kaj orožja, zlasti še dva puškomitraljeza,
o katerih sem mu bil prej omenil, da jih bom morda dobil. V tistem
je prišla v Javorje okoli 50 mož močna borbena policijska patrulja 181. rezervnega
policijskega bataljona in se je ustavila v Grošljevi gostilni. V tej gostilni
so policisti tudi prenočili ter potem zgodaj drugo jutro šli skozi Ceteno ravan
proti Selški dolini.
Kmalu za Nemci sta prišla v gostilno tudi Tine Rihtaršič in Rudi Robnik.
Oba sta imela pištoli v žepih. Sli smo v mojo sobo in tam sta povedala, da sta
prišla iskat puškomitraljez, ker ga četa nujno potrebuje. Dejal sem jima, da to
ni mogoče, ker imam orožje skrito na znamenju za Tomaževo hišo, od koder ga
pri belem dnevu na očeh ljudi in še posebno nemških policistov, ki so stalno
prihajali ven iz gostilne in se razgledovali, sploh ne moremo dvigniti. Ker
sta vztrajala, da mitraljez vsekakor morata dobiti in odnesti, smo sklenili, da
nekoliko počakamo in ga dvignemo potem, ko se bo znočilo. Ko se je
začela delati noč, so Nemci za svoje zavarovanje postavili dve straži in to
prvega stražarja ob poti nad gostilno, drugega pa na razpotju ob znamenju
pod gostilno. To dejstvo je nevarnost povečalo, vendar nismo odstopili od
svoje namere. Ko se je malo stemnilo, sem skozi okno na spodnji strani šupe,
ki ni bila vidna iz gostilne in od nemških stražarjev, podal bratu Jožetu kratko
lestev, da jo je odnesel po ovinku k znamenju za Tomaževo hišo. Da ne bi prišlo
do presenečenja in zapletov, se je Janez Kisovec postavil na stražo ob poti,
ki vodi za Tomaževo hišo proti Vrbanaču, in sicer komaj kakšnih 40 do 50
metrov stran od nemškega stražarja, ki je bil nad njim ob poti pod šolo. Ob isti
poti kot Janez pa je bil na drugi strani znamenja na straži Tine Rihtaršič. Tedaj
sem jaz hitro pristavil lestev k znamenju in začel jemati skozi lino pod-
23
strešja posamezne dele puškomitraljeza ter jih podajal Jožetu in Rudiju. Ta
dva sta jih hitro očistila in sestavila mitraljez ter vanj vložila šaržer. Ko je bil
tako mitraljez pripravljen za streljanje, ga je Rudi obesil prek ramena in čezenj
oblekel precej širok in dolg hubertus, nakar sta s Tinetom odšla kar po poti
proti Poljanam in skozi Poljane v četno taborišče. Iz Javorjev sta šla mimo
stražarja, ki je bil pri znamenju pod gostilno, odločena, da ga pokosita, če bi ju
zaustavil. Nekaj večerov kasneje je ponovno prišel k meni v Javorje Tine Rihtaršič
in z njim Anton Dermota iz Žabje vasi, da sem jima iz istega skrivališča
izročil dve puški. Tedaj sta mi tudi rekla, da naj tudi jaz čimprej pridem s
svojo skupino v četo, torej v partizane, še prej pa naj na vsak načim poskusim
odkriti in dobiti že omenjena dva puškomitraljeza. Enako sporočilo je v tistih
dneh dobil tudi brat Janez, ki me je o tem takoj obvestil. O tem sporočilu sem
v naslednjih dneh obvestil svoje sodelavce v Javorjah in jim naročil, da se pripravijo
za odhod v partizane. Dogovorili smo se, da končni datum odhoda določimo
v nedeljo 14. decembra. Enake razgovore in dogovore sta imela s svojo
skupino brata Janez in Jože v Delnicah.
V četrtek 11. decembra proti večeru je ponovno prišla v Javorje prej omenjena
borbena policijska patrulja 181. rezervnega policijskega bataljona. Hotela
je odkriti Cankarjev bataljon, ki se je bil nekaj dni prej ponoči spopadel z
nemško patruljo pri Dolenji vasi v Selški dolini. Tudi tokrat je ta patrulja, ki
je štela 52 mož, prenočevala v Javorjah, in sicer deloma v gostilni Marjance
Grošelj, deloma pa v farovžu. Drugo jutro, to je v petek 12. decembra 1941, ko
se je zdanilo, sem se odpeljal z vozom po opravkih v Škofjo Loko, Nemci pa so
odšli proti Ceteni ravni in potem prek Zaprevala proti Rovtu, kjer jih je v zasedi
pričakal in potolkel Cankarjev bataljon. To novico, ki se je silno hitro
razširila med ljudmi, sem zvedel že med potjo, ko sem se vračal iz Škofje Loke.
Naslednji dan v soboto dopoldne pa sta pridrvela v Delnice dva velika rdeča
avtobusa, polna nemških policistov. Ti so se mrkih obrazov in vidno prestrašeni
hitro izkrcali iz avtobusov ter potem v dolgi in zelo razpotegnjeni koloni in
silno previdno krenili proti Ceteni ravni in Rovtu. Čeprav so ljudje s strahom
pričakovali, kaj se bo zgodilo, jim je vendar silno godilo, ko so videli, kako so
bili običajno tako oholi in naduti nemški policisti poklapani in prestrašeni.
Vsekakor je novica o velikem podvigu Cankarjevega bataljona v Rovtu silno
ugodno odjeknila med prebivalstvom in še povečala njegovo že tako ugodno
borbeno razpoloženje.
V nedeljo 14. decembra sem se sestal s petimi svojimi zaupniki iz Javorjev,
da sem jih seznanil z razvojem dogodkov in predvsem s pozivom poljanske
organizacije za vstop v partizane. Povedal sem jim, da je drugod precej fanto\'
že odšlo v partizane, odhod naše skupine pa je predviden za sredo 18. decembra
zvečer. Vendar se razen dveh drugi na tem sestanku še niso dokončno odločili,
češ da morajo še malo razmisliti in so predlagali, naj se odhod odloži še za
kakšen dan. Zaradi tega sem šel popoldne v Delnice, kjer sem o zadevi seznanil
brata Janeza in Jožeta in Janeza Kisovca. Dogovorili smo se, da se dan odhoda
nepreklicno določi za ponedeljek 22. decembra zvečer in da je treba o tem obvestiti
vse tiste, ki so doslej pokazali pripravljenost za vstop v partizane. Na
podlagi te odločitve sem imel med tednom s svojimi zaupniki v Javorjah več
razgovorov, brata Janez in Jože pa v Delnicah in na Volči. V teh razgovorih
se je tedaj odločilo, da bo šlo z našo skupino navedenega dne v partizane skupno
14 prostovoljcev in to 6 iz Javorjev (Franc Grošelj, Tone in Francelj Dolinar,
Janez in Lojze Kokalj ter jaz), 6 iz Delnic (Jože in Janez Peternel, Janez
24
Kisovec, Bernard Naglic, Jože Križnar in Tone Cadež) in Janez in Jože Kokalj
z Volče.
Med temi razgovori in pripravami za odhod v partizane sern še nadalje
intenzivno poizvedoval za orožjem in municijo. Tako sem v tem času po zaupnikih
dognal, da imajo (ali so vsaj imeli) en puškomitraljez pri Taškovcu na
Mlaki, enega pa da ima skoraj gotovo Gošar v Žetini. Da bi ta dva puškomitra-
Ijeza dobil, sem šel z bratom Jožetom in Janezom Kisovcem iz Delnic v nedeljo
21. decembra popoldne k navedenim hišam. Taškovec na Mlaki mi je po
daljšem opletanju potrdil, da je sin France, ki dela v Kranju, res imel puškomitraljez,
vendar ne ve, kje ima skritega. Dejal je, naj pridem spet pogledat
prihodnjo nedeljo, ker bo medtem o zadevi obvestil sina. Pri tem je pripomnil,
da ne ve, če sin puškomitraljez še ima in če ga bo voljan prodati. Da bi dobili
vsaj en puškomitraljez, smo šli od Taškovca naravnost k Gošarju v Zetino. Ta
mi niti ni posebno prikrival, da mitraljez ima in ga je bil tudi voljan takoj
prodati. Razen puškomitraljeza mi je prodal še nekaj bomb in precej municije.
Za vse skupaj sem mu dal 60 RM in razen tega sem mu obljubil še 10 kg moke.
To mu je kasneje dala trgovka Marjanca Grošelj. Ta puškomitraljez smo še
isti večer dobili in ga odnesli. V Javorjah smo se razšli z dogovorom, da naslednji
večer pridem s svojo skupino prostovoljcev v Delnice, od koder bomo
skupno z drugimi člani skupine nadaljevali pot v partizane. Brat Jože in Janez
Kisovec sta nato šla s puškomitraljezom domov v Delnice. Kmalu nato, ko sta
se vrnila domov, je k nam v Delnice prispela tudi štiričlanska patrulja Cankar-
Bukov vrh
Foto: Fr. Planino
25
jevega bataljona, ki jo je vodil Rudi Robnik. Ta je povedal, da je vojaško in
politično vodstvo osvobodilnega gibanja na Gorenjskem sklenilo, da se začne
3 splošno vstajo in da je zato komanda bataljona poslala po vaseh patrulje, ki
bodo ljudi obvestile, da je prišel čas za splošen upor in mobilizacijo. V zvezi
s tem so bratje Rudija seznanili s položajem in o doslej opravljenem delu ter
o tem, da je bila prav naslednji večer namenjena oditi v partizane naša skupina.
V nadaljnjem so se dogovorili tudi o tem, katere vasi in naselja naj naslednji
dan obišče patrulja. Patrulja je pri nas prenočila, naslednje jutro pa jo
je Jože do vedel do mene v Javorje. Tedaj sem Rudija na hitro seznanil s situacijo
in mu svetoval, pri katerih hišah in zaupnikih naj se zglasi v posameznih
vaseh. Ker je bila tedaj v gradnji nova cesta v Javorje, pri kateri je dobilo
zaposlitev precej ljudi z območja občine Javorje, je šel Rudi s svojo patruljo
najprej do ljudi, ki so tedaj gradili odsek pod cerkvijo v Javorjah. Poklical je
skupaj vse prisotne delavce in jim pojasnil, da ga je komanda partizanskega
bataljona poslala s patruljo v vasi tega območja, da seznani ljudi o razvoju vojnih
dogodkov in jih obvesti, da je sedaj napočil čas za splošen upor ia za končni
obračun z okupatorjem, da je zato vojaško in politično vodstvo odredilo splošno
mobilizacijo. Povedal je, da so Nemci doživeli ob ruski zimski ofenzivi pred
Moskvo strahovit poraz, od katerega se ne bodo več opomogli in da dobivajo
udarce tudi na vseh koncih in krajih Jugoslavije, kjer se je ljudstvo množično
uprlo in začelo izganjati okupatorje ter da je vse pripravljeno, da Nemce izženemo
tudi iz Poljanske doline in z Gorenjskega, še zlasti, ker nam sicer grozi
izselitev v Šlezijo in zasedena področja Poljske in Ukrajine. Povedal je, da so
enake patrulje z enako nalogo šle tudi v druge vasi, da dvignejo ljudi v upor
in pozval vse navzoče, da se vsi za orožje sposobni moški odzovejo tej mobilizaciji
ter se zvečer zberejo pri Marjanci v Javorjah, od koder bomo krenili v
bataljon. Navzočim je naročil, naj o mobilizaciji obveste tudi svoje sosede in
znance. Po tem nagovoru so prisotni odvrgli orodje in prenehali z delom. Nekateri
so še povprašali, kako je z orožjem. Rudi jim je dejal, da ga je nekaj skritega,
vendar ne dovolj, da ga bomo odvzeli Nemcem podobno kot je to bilo v
Rovtu in da naj tisti, ki imajo kakršnokoli orožje, tega vzamejo s seboj, drugi
naj pa vzamejo orodje za uničevanje cest, mostov in drugih komunikacij, da
bomo onemogočali ali ovirali premikanje eventualnih sovražnikovih sil. Nato so
nekateri odšli naravnost domov, da se pripravijo za odhod v partizane, drugi
pa so spotoma zavili v gostilno k Marjanci, kjer so mene in domačega sina
Franceljna povpraševali za nadaljnja pojasnila. Pravzaprav so ves tisti dan
hodili ljudje iz vse okolice k Marjanci, da sva jim dajala s Franceljnom potrebna
pojasnila in navodila. V Grošljevi šupi je bil cel arzenal. V njej smo
čistili in pregledovali orožje, razdeljevala sva municijo, ki sem jo prinesel iz
svojih skrivališč. S podstrešja na znamenju sem dvignil puškomitraljez in tam
shranjene puške, kar vse sem ob pomoči Toneta in Franca Dolinarja pripravil
za uporabo.
Po nagovoru v Javorjah je patrulja z bratom Jožetom kot vodnikom krenila
naprej proti Muravam in Žetini ter je do večera obšla večino vasi in naselij
v območju občine Javorje. Rudi je v vseh vaseh podobno kot v Javorjah
ljudem pojasnjeval situacijo in jih pozival, da se odzovejo mobilizaciji. Nazadnje
je patrulja odšla proti Rovtu, da je dvignila orožje, ki ga je bataljon tam
skril po napadu. Brat Jože se je popoldne vrnil v Javorje, nakar sva odšla proti
večeru domov v Delnice. S seboj sva odnesla puškomitraljez za brata Janeza
in nekaj pušk za oborožitev sodelavcev in zaupnikov v Delnicah. Z Rudijem je
26
bilo dogovorjeno, da pride potem, ko bo zbral mobilizirance iz Javorjev in vasi,
ki jih je obiskal prek dneva s svojo patruljo, z vso skupino k nam v Delnice.
Ko sva prišla domov, je bilo nekaj ljudi že zbranih, ostali pa so še prihajali.
Skratka, v vasi je bil vrvež in direndaj s pripravami za odhod v partizane. Nalogo,
da obvesti ljudi v Delnicah, Podobenem in na Volči o tem, da je prišel
čas za splošen upor in da je zato vojaško in politično vodstvo odredilo splošno
mobilizacijo, je namreč od Rudija Robnika prejšnji večer dobil brat Janez.
V Delnicah je to nalogo opravil ob silno prizadevni pomoči nekaterih zaupnikov,
ki so šli od hiše do hiše in pozivali obveznike za vstop v partizane. V Podobenem
je bil zelo aktiven pri tem obveščanju Pavle Kos, na Volči pa trije
Kokaljevi, po domače Jernejevi fantje. Zaupnikom je bilo naročeno, da tiste,
ki se bodo odzvali mobilizaciji, zberejo v primernih in varnih krajih oz. hišah
in počakajo, da pride partizanska patrulja z mobiliziranci iz Javorjev. Zbirališče
v Delnicah je bilo pri nas, po domače pri Remcu, v Podobenem pri Povliču,
na Volči pa pri Jerneju, vendar so se mobiliziranci zaradi večje varnosti zbrali
in partizansko patruljo pričakali pri Drčarju, ker je ta hiša izven vasi, medtem
ko je Jernejeva sredi vasi in komaj četrt ure oddaljena od Poljan. Zvečer, ko
so se v Delnicah zbrali mobiliziranci in pričakovali kolone iz Javorjev, je brat
Janez postavil ob mostu pred vasjo stražo, da bi se zavaroval pred presenečenjem.
Kmalu je prišel stražar povedat, da se sliši hoja po poti iz Poljan, in
menil, da morda gre nemška patrulja. Takoj smo zasedli položaje ob strugi
potoka pod vasjo in ob mostu postavili dve mitraljeski zasedi. Hoja je bila čedalje
glasnejša in nazadnje se je izluščila iz teme postava, ki jo je zaseda ustavila.
Prišlec se je takoj oglasil. Bil je Pavle Mrak, ki se je odzval mobilizaciji
in je prihajal na zborno mesto.
Kmalu za tem je prispela patrulja z veliko kolono mobilizirancev iz Javorjev.
Med njimi je bilo precej oboroženih, deloma z orožjem, ki ga je patrulja
prinesla iz skrivališča za Rovtom in ga razdelila mobilizirancem. Nekateri med
njimi so nosili s seboj krampe, lopate in žage, da bi lahko prekopavali in zasekavali
z drevjem ceste, uničevali mostove in druga komunikacijska sredstva.
Po kratkem postanku smo razvrstili mobilizirance v kolono, in sicer tako, da
so bili tisti brez orožja v sredini kolone, spredaj in zadaj pa oboroženi. V predhodnico
je šla močna patrulja s puškomitraljezom, ki jo je vodil Janez Peternel.
Mimogrede so se nam v Podobenem pridružili mobiliziranci iz te vasi, ki
jih je šla iskat posebna patrulja, da so nas že pričakali ob poti. Na Volči smo
se ustavili in počakali pred Jernejem, da je obveščevalec privedel mobilizirance
od Drčarja. Medtem smo postavili za zavarovanje močno zasedo pri Mrakovem
kozolcu. Z Volče je kolona, ki je narasla na skupno 105 mož in fantov, odšla
prek Sv. Križa proti Srednji vasi. Ko smo se približali Srednji vasi, je Rudi
odredil zaradi neposredne bližine ceste popolno tišino in kolono zaustavil, da
malo počaka. Medtem, ko smo čakali, je šel na dogovorjeno javko, da bi ugotovil,
če je prehod prek mostu v Žabji vasi prost. Istočasno je poslal nekaj fantov
k Jagršniku v Srednjo vas na zvezo s patruljo bataljona, ki jo je vodil Tone
Demšar iz Puštala. Ta je bil zadolžen, da s svojo patruljo obvesti ljudi, da je
prišel čas za splošen upor, in da izvede mobilizacijo v Srednji vasi, na Dolenjih
in Gorenjih Brdih, v Malenskem vrhu, Ravnah in v svoji rojstni vasi Jazbinah.
Na Brdih so se mobiliziranci zbrali v Zetincovem hlevu, kjer so pričakali skupino,
ki jo je Tone Demšar zbral in privedel iz Malenskega vrha. Raven in Jazbin.
Vsi skupaj so potem prišli k Jagršniku v Srednjo vas, čigar hiša stoji na
samem precej ven iz vasi in kjer je tudi bilo zborno mesto za mobilizirance iz
27
Srednje vasi in Dobja. Na javko je kmalu prišla Marjana Mrak iz Žabje vasi in
sporočila, da ni zaprek za prehod prek mosta v Žabji vasi. Ker je bila medtem
tudi že postavljena zveza s skupino, ki jo je vodil Tone Demšar s svojo patruljo,
je potem naša kolona krenila naprej prek Žabje vasi v Vinharje do Brdarja,
kjer smo se ustavili in prenočili. Pri Brdarju nas je pričakal komandir 2.
čete Cankarjevega bataljona Jaka Bernard, kateremu je Rudi takoj podal raport.
Zatem je tov. Bernard povabil na razgovor tudi Franca Grošlja in mene.
Bil je zelo zadovoljen, ker se je pozivu na vstajo odzvalo tako veliko število
ljudi. V zvezi s tem naju je povprašal več stvari. Na kratko sva ga seznanila
o dosedanjem delu in razvoju politične situacije v območju občine Javorje od
začetka okupacije naprej. Povedala sva mu tudi, da so mobiliziranci večinoma
kmečkega porekla in da nimajo širše politične razgledanosti.
Ob koncu pogovora je vprašal, če je med prispelimi kakšen mesar. Po
dobljenem pojasnilu je takoj poslal Matevža in Jožeta Dolenca, oba z Volče,
k Muhu v Vinharje z naročilom, naj tam zakoljeta za prehrano bataljona tri
prašiče, ki jih je bil že prej dobil. Na tem mestu naj omenim, da so kmetje
v Vinharjih, še zlasti Brdar, Pešar in Muha, tedaj pokazali veliko privrženost
partizanskemu narodnoosvobodilnemu gibanju in svojo visoko narodno zavest
še posebej v tem, da so brez oklevanja dali iz svojih hlevov in zalog na voljo
bataljonu živino, moko in druga živila. Tak odnos do partizanov so v tistih
dneh pokazali kmetje tudi v drugih vaseh v Poljanski dolini in Loških hribih,
kjer je bil tedaj Cankarjev bataljon. Ze spredaj sem omenil, da je k takemu
razpoloženju in simpatijam kmetov do partizanov veliko prispeval s svojim
ugledom in delom Brdar iz Vinharjev. Tega so nekaj dni kasneje prijeli Nemci
ter ga skupaj s sinom Slavkom in bratom Pavletom Peternelom ustrelili 6. januarja
1942 v Begunjah,
Proti jutru so Brdarjevi skuhali zajtrk — v brzoparilniku obaro, v velikih
loncih pa žgance. Po zajtrku smo še pred dnem odrinili naprej proti Kovskemu
vrhu. Ko se je zdanilo, se je kolona vila že prek senožeti za Boštancevo hišo
v Kremenku, tako da smo že kmalu dopoldne prišli k Skoblu v Bukov vrh. Tam
je bil tedaj štab Cankarjevega bataljona s komandantom Jožetom Gregorčičem
in komisarjem Stankom Žagarjem, katerima je Jaka Bernard javil naš prihod.
Celoten štab je takoj posedel okrog mize k posvetu, na katerem je bil poleg
Jaka Bernarda tudi Rudi Robnik. Po kratkem posvetu je prišel Rudi z naročilom,
naj ob sodelovanju Henrika Bička napravimo popis vseh prispelih mobilizirancev
in potem seznam izročimo njemu kot vodji mobilizacijske patrulje.
Ta popis smo takoj napravili, in sicer smo zaradi večje popolnosti popisali ljudi
po vaseh. Enak popis so verjetno napravili tudi vodje ostalih mobilizacijskih
patrulj. Po kosilu, ki je bil pri Skoblu, je Jaka Bernard sklical zbor in odredil
pohod proti Valterskemu vrhu, kjer so nas namestili h Koširju, deloma pa k
Jakobcu. V Valterskem vrhu so nas še tisto popoldne razdelili v čete, vode in
desetine. Jaz sem bil z bratoma in drugimi sovaščani dodeljen v 2. četo, in
sicer v vod Henrika Bička. Ker je štab tisti dan prejel od obveščevalcev poročila
o povečani aktivnosti sovražnih patrulj in prihajanju novih enot v Skofjo
Loko ter ojačenju postojank v dolini, je še isti večer poslal v akcijo več patrulj,
ki so ponoči požgale v Poljanski dolini več mostov in minirali galerijo na Fužinah,
da bi tako bataljon laže obvladal dohode na področja, kjer je imel razvrščene
svoje enote. V te patrulje je bilo dodeljenih precej novo došlih partizanov,
ki so šli v akcijo polni pričakovanj in navdušenja. Začetno navdušenje pa
je kaj hitro začelo upadati in že naslednji dan, to je v sredo 24. decembra, je
28
mnogo ljudi zlasti nekoliko starejših mož in družinskih očetov zapadlo v malodušje.
Ti. so potem prosili komandirje in komisarje čet, da jih pustijo domov,
na kar ti seveda niso pristali. To malodušje in željo po vrnitvi domov so spodbujale
tudi vesti o zbiranju velikih nemških sil v Škofji Loki in Kranju, ki so
jih prinesle neke ženske, ki so obiskale svoje može. Ker so bile prošnje za povratek
domov zavrnjene, so zatem posamezni možje in očetje in pa posamezne
skupinice začele prihajati k meni z očitki, da sem jih s svojo propagando zapeljal
in da sem s tem kriv njihove »nesreče« in da naj zato posredujem pri komandi
bataljona, da jih odpuste domov. O tem sem najprej govoril z Jakom
Bernardom, potem pa še s komandantom Gregorčičem in komisarjem Žagarjem.
Tema sem predlagal, naj nekaterim starejšim možem in družinskim očetom
dovolijo, da gredo domov. Menila sta, da to ni mogoče, ker bi se vsi taki izpostavili
nevarnosti, da jih dobijo v roke Nemci, predvsem pa bi vsako odpuščanje
domov negativno vplivalo na preostale ter bi povzročilo upadanje borbenega
razpoloženja, ki je tedaj v splošnem vladalo med ljudmi. Tov. Žagar je
dejal, da bo situacijo vsem novodošlim partizanom pojasnil pred prisego.
Ob tej priliki smo se pogovarjali tudi o napadu na Poljane, ki je bil predviden
za naslednji dan, česar pa mi nista povedala. V tej zvezi sta me vprašala,
če dobro poznam okolico Poljan in dohode k žandarmerijski postojanki (farovžu)
v Poljanah iz smeri Gabrške gore. Proučevala sta namreč možnost, da bi
s te strani vpadel Nemcem v hrbet vod Henrika Bička, kateremu naj bi bil jaz
pri tej akciji vodnik in svetovalec. To namero sta kasneje po razgovoru na širšem
posvetu, na katerem nisem bil prisoten, opustila.
Skoblova kmetija in Pasja ravan
Foto: Fr. Planina
29
Popoldne tega dne sta komandirja obeh čet zbrala vse novodošle partizane
na Koširjevem hlevu, kjer smo prisegli. Pred prisego je imel komisar
Žagar navdušujoč govor. (Glej sliko na naslovni strani!) Po zaprisegi
je naša, to je druga četa, kmalu odšla s komandirjem Bernardom
prek Kovskega vrha proti Vinharjam z nalogo, da napade Poljane, od
koder je prišlo sporočilo, da nameravajo Nemci seliti iz Poljan in predvsem
iz Hotovlje več ljudi. Ta večer, torej v noči od 24. na 25. december
je šel ves bataljon v akcijo in so njegove večje ali manjše enote in patrulje
zavzele položaje od Lučen do Gorenje vasi in dalje po dolini do Gabrka in proti
Črnemu vrhu. Naša četa se je ob pohodu na Poljane ustavila pri Muhu v Vinharjah,
kjer so nam skuhali večerjo in proti jutru tudi zajtrk, Se v okrilju noči
je glavnina čete zavzela položaje na desni strani Sore v Hotovlji in v Predmostu
ter ob prvem svitu začela napad na Poljane. Komandant nemške posadke
v Poljanah je bil ubit pri šoli že v prvih jutranjih urah in razen njega tudi
več policistov, ki so bili tedaj nastanjeni v šoli. Naš vod je bil v rezervi in je
bil kot tak razvrščen od Muhove senožeti navzdol proti Hotovlji. Okoli 13. ure
je prišel nekdo iz Hotovlje k nam na položaj s sporočilom, da prihaja po cesti
iz Škofje Loke kolona avtomobilov z vojaštvom, ki gre v pomoč napadeni postojanki
v Poljanah. Z bratom Janezom sva o tem takoj informirala vodnika
Bička in mu svetovala, naj se premaknemo na nov položaj na greben nad cesto,
ki gre od Visokega proti Poljanam, kar je takoj tudi izvedel. Da smo prišli na
nov položaj, smo se morali najprej spustiti v Hotoveljsko grapo in potem premagati
strmino, ki se dviga nad Hotovljo proti Bukovemu vrhu. Hiteli smo, kolikor
so nam dopuščale moči, pa bi vendar bili skoraj prepozni. Kajti tedaj, ko
smo dospeli na greben nad cesto nasproti Podpečna in se razvrstili po čereh,
smo že zagledali pod sabo kolono 12 nemških avtobusov in kamionov, ki se je
od Visokega pomikala proti Poljanam. Iz nekaterih kamionov so policisti že
poskakali in v raztegnjeni koloni hiteli proti Sori z namenom, da jo prebredejo
in udarijo v hrbet partizanom, ki so napadali Poljane. Hitro smo ocenili
razdaljo, da smo pravilno namerili merilne naprave, ter potem namerili orožje
na Nemce. V vodu smo imeli dva puškomitraljeza. En puškomitraljez je udaril
na čelo kolone avtomobilov, drugi pa na kolono policistov, ki so šli proti Sori.
Ostali, ki smo bili oboroženi s puškami, pa smo namerili vsak v svoj cilj. V napadu
smo uničili oz. vsaj močno poškodovali 4 avtomobile ter v njih pobili ali
ranili večje število Nemcev. 2e po prvih rafalih je v prvih dveh avtobusih
obležalo na vratih ali obviselo na oknih več mrtvih policistov. Drugi avtomobili
pa so se hitro zadenjski umikali za ovinek in tako ušli iz dosega našega
orožja. Hkrati smo v napadu razbili tudi kolono policistov, ki so nameravali
prebresti Soro. Več od njih je bilo ubitih in ranjenih, ostali pa so pobegnili in
se potem skupno z ostalimi policisti, ki so se izkrcali iz avtomobilov, prebili po
gozdovih pod Smoldnom mimo Podborštarja v Poljane. V tem napadu smo po
podatkih, ki smo jih dobili kasneje, pobili ali ranili okrog 40 Nemcev. Kmalu
pa so naše položaje odkrili Nemci, ki so bili v zvoniku poljanske cerkve. Ti so
začeli po nas nabijati s težkim mitraljezom. Zato je Biček odredil premik na
boljši položaj. Med tem premikom pa je ena izmed krogel, ki so sicer žvižgale
visoko nad nami, zadela v glavo Jožeta Križnarja iz Delnic. Najprej smo mislili,
da je mrtev, vendar se je po nekaj minutah zbudil iz nezavesti. Smrti ga
je rešil šlem, ob katerem je krogla zdrsnila in se mu nato bolj plitko zarila v
glavo nad desnim ušesom. Odnesli smo ga do ljudi v Hotovljo, ki so ga kasneje
prepeljali na Kovski vrh, kamor je zvečer prišla tudi naša četa.
30
Prej sem omenil govor, ki ga je imel tov. Žagar pred zaprisego. V tem
govoru je po mojem mnenju preveč poudarjal razredni značaj narodnoosvobodilne
borbe. Govoril je o borbi delavskega razreda za njegove pravice, ki je
hkrati tudi borba za pravice in boljše življenje kmetov ter da bo te pravice
delavski razred pod vodstvom partije priboril in uveljavil po zmagi nad nemškim
fašizmom. Poudaril je, da je nemškemu okupatorju zadala v ofenzivi pred
Moskvo smrtni udarec ruska Rdeča armada in da bo tega pomagala dotolči in
ga v kratkem tudi pognala iz naše zemlje partizanska vojska. Menim, da so
vodilni politični delavci na Gorenjskem pri organiziranju in vodenju narodnoosvobodilne
borbe v začetku preveč poudarjali komunistično partijo in razredni
značaj te borbe, premalo pa so govorili o Osvobodilni fronti kot najširši vse-
Ijudski organizaciji in utelešenju splošnega oboroženega upora proti okupatorju,
kar še posebej velja za podeželje. Tudi Žagarjev govor je imel premajhen
poudarek na OF. To se je pokazalo takoj po| zaprisegi, ko je prišlo nad mene
več mož in fantov z območja občine Javorji in mi očitalo, da sem jih s svojo
propagando o OF in partizanski narodnoosvobodilni borbi zavedel, ker v celi
stvari, kot se vidi, ne gre predvsem za izgon okupatorja, temveč za komunizem.
Za komunizem se pa oni niso prišli borit. Tako mnenje je tedaj najbrž
imelo kar precej ljudi. Žagar in drugi vodilni politični delavci so po mojem
nmenju pri stikih in delu s kmečkim prebivalstvom pač premalo upoštevali
njihovo ozko politično razgledanost in to, da je imel klerikalizem ponekod na
vasi globoke korenine, kar še zlasti velja za območje občine Javorje. Komunizma
so se kmetje bali deloma iz prirojenega konservativizma, še zlasti pa zaradi
dolgoletne propagande bivših jugoslovanskih oblasti, ki so komunizem prikazovale
popačeno in v najbolj črnih barvah, kar je seveda v polni meri izkoristila
in še potencirala hitlerjevska propaganda. Iz tega razloga je še isti večer
odšlo domov nekaj mož in fantov. Se več pa jih je odšlo v naslednjih dneh, še
posebno potem, ko so mnogi prišli do spoznanja, da vojna ne bo končana tako
hitro kot se je pričakovalo in kakor je izhajalo tudi iz pismenega propagandnega
materiala OF in ustnega tolmačenja vojaških in političnih voditeljev
partizanskega pokreta.
Vse to pa seveda ne zmanjšuje pomena poljanske vstaje, v kateri se je
poljansko prebivalstvo tako množično odzvalo pozivu političnega in vojaškega
vodstva narodnoosvobodilnega gibanja na Gorenjskem, torej pozivu OF, naj
se dvigne v splošen upor in pomaga izgnati iz dežele osovraženega okupatorja,
katerega so ljudem ponesle patrulje Cankarjevega bataljona, ki so jih po vaseh
vodili aktivisti in zaupniki OF. Takrat se je cenilo, da je V decembrskih dneh
odšlo samo iz Poljanske doline prostovoljno v partizane okoli 300 mož in fantov.
Kasneje v anketi zbrani podatki pa kažejo, kot navaja v svojem sestavku
v Loških razgledih (letnik 1961) Milan Zakelj, da je tedaj iz Poljanske doline
vstopilo v partizane okrog 260 mož in fantov. Večina od teh jih je bila iz obnnočja
tedanjih občin Poljane in Javorje. Te podatke navajam zato, ker je po
mojem trdnem prepričanju zmotno mnenje tistih, ki navajajo, da je poljansko
vstajo organiziral in izvedel Cankarjev bataljon ob sodelovanju krajevnega
političnega vodstva in aktiva in da je bila vstaja tako množična zaradi prisotnosti
Cankarjevega bataljona in njegovih patrulj, ki so šle po vaseh in izvedle
naobilizacijo. Ne zanikam pa, da je to dejstvo in uspešne vojaške akcije bataljona,
ki so se decembra kar vrstile, še posebej pa pomembna zmaga nad Nemci
v Rovtu, bilo močna spodbuda za še večji odziv ljudi za splošno vstajo, še zlasti
v povezavi s takratnimi nemškimi neuspehi na vzhodni fronti. Menim pa, da je
31
vendarle odločilno vlogo pri tem treba pripisati temeljitim organizacijskim in
političnim predpripravam, ki jih je pod vodstvom poljanske partijske organizacije
izvedla mreža sodelavcev in zaupnikov OF.
Zaradi tako uspele mobilizacije je Cankarjev bataljon lahko začel velike
boje. Da bi zavrla nadaljnji porast vstaje in mobilizacije, ki se je odvijala istočasno
tudi v Bohinjski in gornji Savski dolini, je takrat nemška komanda v
naglici zbrala vse razpoložljive policijske in žandarmerijske sile iz Gorenjske,
Štajerske in Koroške ter začela s temi silami izvajati na Cankarjev bataljon,
ki je imel svoje enote razporejene v Valterskem, Kovskem in Bukovem vrhu,
27. decembra 1941 ofenzivno akcijo imenovano »Grosseinsatz^^. V tem napadu
je bataljon zopet uničil večje število Nemcev, vendar pa se je zaradi silne
sovražnikove premoči moral umakniti iz Poljanske doline na drug položaj. Borbam
v Poljanski dolini je sledila slovita tridnevna borba v Dražgošah. Ta bitka
je bila po obsegu in značaju največja in najpomembnejša, kar jih je bilo v
letih 1941 in 1942 na Slovenskem.
Mislim, da lahko trdim, da tega borbenega podviga Cankarjevega bataljona,
ki je slovenskemu ljudstvu sirom po naši domovini vlil vero in zaupanje v
lastne sile, ne bi bilo, če ne bi bilo tako uspele mobilizacije, ki je bila predvsem
rezultat predhodnega temeljitega organizacijsko političnega dela Partije in OF.
V tem dejstvu se še posebno kaže pomen poljanske vstaje. Predvsem pa je ta
vstaja preprečila Nemcem namero preseljevanja prebivalstva, ki so ga zaradi
vstaje morali odložiti in ki ga zaradi neuničljivosti partizanov tudi pozneje
niso mogli izvesti.
V i r i
Govor Antona Peternela-Igorja na prvi proslavi občinskega praznika občine Poljane
19. 12. 1953. — Govor Maksa Krmelja-Matije ob odkritju spomenika padlim
borcem in aktivistom NOB v Poljanah 29. 11. 1960. — Ivan Bertoncelj-Johan: Ljudska
vstaja v zgornjem delu Gorenjske leta 1941, Prispevki za zgodovino delavskega
gibanja, letnik 1961, knjiga 1-2. — Ivan Križnar: Socialna in politična pripadnost
borcev partizanskih enot na Gorenjskem in Štajerskem v letu 1941, Prispevki za
zgodovino delavskega gibanja, leto 1966, knjiga 1-2. — Zbornik dokumentov in podatkov
o narodnoosvobodilni vojni jugoslovanskih narodov, Del VI, knjiga 1 in 2.
— Milan Zakelj: Ob dvajsetletnici decembrske vstaje, Loški razgledi VIII, 1961.
R e s u m e
SOUVENIRS A L'ANNEE 1941 ET A LINSURRECTION DE POLJANE
Un participant actif de Tinsurrectlon populaire contre les occupants dans la
Vallee de Poljane parle des evenements qui ont eu lieu a Tecroulement de la vieille
aimee yougoslave, de la conduite des Allemands dans les premiers mois de Toccupation,
du rassemblement des armes et des munitions, il raconte comment on prepyiait
le peuple a la revolte, sans organisation d'abord, et ensuite d'apres les instructions
du Front populaire; finalement il raconte comment a peu pres 260 hommes et
jtunes hommes des villages autour de Poljane et de Javorje prirent le maquis juste
avant Noel de Tannee 1941.
32