7 ZVEZA IQ24VLETNIK1Q25 Novi Rod izhaja prve dni vsakega šolskega meseca in stane na leto 10 L Posamezne številke so po 1 L. — V inozemstvo 12 L. — Izdaja .Zveza slovanskih učiteljskih društev" v Trstu. Vsebina: MRAZ JE LEŽAL.........................Stran 97 Josip Ribičič: MEFISTOV IZUM ... „ 98 Janko Samec: BURJA..................... „ 105 Ferdo Plemič: TRIJE KROJAČI - EN MOŽ „ 106 Iz zgodeb sv. pisma: JUDEŽEV POLJUB „ 109 Fran Žgur: VELIKONOČNA................... „109 ZRNA................................... „ 110 KOTIČKARJEM............................ „ 112 VELIKONOČNA PRILOGA: Pastuškin: TELOG....................... „ 113 Karel Širok: MARIJA ČAKA JEZUSČKA „ 115 Stano Kosovel : MED BOLEZNIJO............. 114 Zvonimir Kosem: TEKMA.................. „ 116 Urednik: Pahor Jože, Trst, ul. Udine, 55. III. — Uprava: Novi rod7 S. Giovanni - Trieste (Casella postale.) — Uprava za Jugoslavijo: Marija Kmetova, Ljubljana, Bleivveisova cesta 21. Tiska Tiskarna ^Edinosti" v Trstu. NOVI LETO V. V TRSTU, apriia 1925. ŠT. 7. Mraz je ležal po polju, vode so bile vklenjene v led, ivje je viselo z vej. Polno oblakov je bilo nebo in polne mrakov doline. Molk se je zagozdil med gorami in čez ravni je segla koščena roka, da je radost ugasnila kakor večerna zarja. Bilo je, kakor da ima tema zaliti vso zemljo. Tedaj je tesnobo v srcu presekal žarek: v višavah se je zganilo. Siva zagrinjala so se pretrgala, modrina se je zarisala na nebo. In izpod neba je završalo, molk je prestal, v belih slapih je valovila luč navzdol, da se je ivje sesulo. Vode so se razklenile, življenje je vstajalo, mladost je vstajala in solnce je klicalo od gore do gore. Kakor pomlad v polje, tako se vrača med ljudi božja hčerka resnica. Polno mraku in hlada je srce brez nje, leden molk vlada, kamor ne prisije njena lepota. Ni zarje, kjer ni resnice, noč visi nad zemljo in grozi. O, kolikokrat nočejo videti ljudje njene lepote, kakor je tesno brez nje in kakor je življenje težko! Kdor je radi nje trpel, ve to. In priča o tem, kdor je radi nje umrl na grmadi ali na križu, pod sekiro ali v ječi, sredi množice ali v samoti. V smrt so pahnili, kdor je iskal resnice, kdor se je boril zanjo. A božje hčerke niso usmrtili, ker je nesmrtna. O, kolikokrat je zloba položila grobni kamen na njo, a vedno zaman! Sirotica se je spet dvignila in stopila iz groba, obžarjena od mladega solnca. Kakor polje spomladi, praznuje tudi božja hčerka resnica svoje vstajenje. Ako je laž kakor strupena kača, ki se vije skrivaj pod cvetjem, je resnica kot ptica, ki hiti v višave in se dviga k stvarniku. Brez resnice ni poti, brez borbe za resnico ni človeku vstajenja. © © (J) © Stran 98. Novi Rod Letnik V. los,p «,»«$ Me fis to v izum. Mladinska igra o treh dejanjih po Tolstojevem motivu. Osebe prvega dejanja: LUCIFER, vladar pekla; SATAN, | ZLODEJ, | nie9°va ministra; MEFISTO, zapeljivec; PEKLENŠČEK, knjigovodja. PRVO DEJANJE. Prestolna dvorana pekla. Sredi dvorane nedoločnih sten na tleh odprtina, iz katere švigajo plameni. Zadaj ob zadnji steni zelo visok prestol, do katerega vodi široko in proti prestolu zožeče sc stopnjišče. Zgoraj za prestolom nekaka vrata, ki jih zakriva težka zavesa. Ob prestolu desno in levo kandelabra s posodo na vrhu; iz posode žari in se kadi. Spredaj ob stop-njišču stojalo z mogočno črno knjigo. Desno in levo ob zadnji steni pri tleh dvoje rovom podobnih vhodov v druge prostore pekla in izhodišči. Stene napol skalnate, ožgane in puste. Vsa svetloba prihaja iz odprtine na tleh in iz stranskih vhodov, ki rdeče žare. Izhoda straži velik zmaj, ki se prikazuje in zakrije sedaj levi nato spet desni izhod, — oči mu žare kakor dve rdeči luči. Obžarjeno žrelo se mu odpira in zapira in glava sc mu grozeče ziblje. VRAGI (rdeče opravljeni, črnega obraza in rok in pokriti z rdečimi čepicami, od katerih strle navzgor črni rožički, z veličastnimi sulicami v rokah, čepe okrog odprtine na tleh in gledajo čez rob, tako da jim glav in rok ni videti. Sulice imajo ob telesu na ileh.) GREŠNE DUŠE (nevidne, v odprtini pojo): Tukaj je žalostno, tukaj je prehudo!*) 1. GREŠNA DUŠA: Vse mi telo gori, z njega meso visi! Ovbe, ovbe, pomagajte mi! 2. GREŠNA DUŠA: Tukaj je žalostno, tukaj je prehudo! VRAGI (poskočijo s tal, zaplešejo okrog odprtine, mahajoč s svojimi sulicami, divje pojoč): Ho - hej, ho - hej! Tukaj lepo gori! Ho - hej, ho - hej, tukaj milosti ni! *) Skoro vse pesmi so vzete ali prirejene po narodnih iz Štrekljeve zbirke. 2. GREŠNA DUŠA: V peklu so muke, da hujših nič ni! GREŠNE DUŠE: V strašnih plamenih nam duša gori! 3. GREŠNA DUŠA: Moj oče in mati, me učila lepo. Jaz nisem nič maral ne mislil na to, zapravil sem dušo v prestrašno peklo. GREŠNE DUŠE: Zapravil sem dušo v prestrašno peklo. 4. GREŠNA DUŠA: Ko bil bi kje hribček predrobnega peska, ko ptička nanj sedla bi vsakih sto let, bi pesek pobrala ga nesla v drug svet -------- nekdaj bi ga znesla, ovbe, ne vem kdaj!--------- Še bil bi en konec, pekla pa ne bo! GREŠNE DUŠE: Pekla pa ne bo! 5. GREŠNA DUŠA: Ovbe, ovbe, vode, vode! Žeja me prehudo, ustne me strašno peko, v ustih že vse je hudo! Ovbe, ovbe, vode, vode! GREŠNA DUŠA: Ovbe, ovbe, vode, vode! VRAGI (so, sklonjeni v polkrogu nad odprtino, poslušali jadikovanje ter suvali s sulicami v odprtino. Pojo in zaplešejo): Ho - hej, ho - hej, v peklu lepo gori, ho - hej, ho - hej, v peklu milosti ni! GREŠNE DUŠE: Ovbe, ovbe, vode, vode! SATAN in ZLODEJ (istotako opravljena kot vragi, le s kratkima črnima plaščema preko ramen, razmakneta zaveso nad prestolom, zatrobentata trikrat z dolgima trobentama.) VRAGI: (se ob trobentanju razdele v dve ravni vrsti, ki se zožujeta prot: prestolu, padejo na kclena, pclože vsak svojo sulico na tla, dvignejo roke in se globoke priklanjajo v taktu, dotikajoč se tel z rokami in s čelom.) LUCIFER (v črnem tesnem trikoju, z rdečim plaščem preko ramen; na glavi nosi krono, izza katere štrlita kvišku dva daljša rožičku; pride skozi odprtine zavese, obstane za hip med ministroma, pogleda po vragih in sede na prestol. Vragom): Na noge! VRAGI (poskočijo s tal, pobero sulica in sc boječe umaknejo v desno in levo.) LUCIFER: Poročajte! SATAN (se popraska za uiesi, Zlodeju): Zlodej, ti povej! ZLODEJ: Mogočni kralj pekla, Lucifer - gospodar! Minister Satan ve boljše On je imel danes službo! LUCIFER (Satanu): Govori, minister Satan! SATAN: Tvoje veličanstvo naj mi odpusti, ali minister Zlodej laže! LUCIFER: (udari jezno ob naslonjalo): Govori, pravim! Poročaj! SATAN: Knjigovodja Peklenšček, poročaj! PEKLENŠČEK (stopi iz vrst vragov, pade pred stopnjiščem na kolena, sc globoko prikloni): 0 mogočni Lucifer, veliki naš glavar! Malo duš je danes našlo pot v tvoje mogočno kraljestvo. LUCIFER (vstane, vragom jezno): Nagnal vas bom z bičem, okopal v blagoslovljeni vodi, da se beste zvijali od bolečin! VRAGI (padejo r.a tla): Joj, prejoj! LUCIFER: Vstanite, hlapci nemarni! (Peklenščku): Čitaj in pokaži! VRAGI (vstanejo preplašeni). PEKLENŠČEK (pomigne dvema vragoma, ki gresta in suvata v odprtino. Čita iz knjige, ki jo je odprl.) PRVA DUŠA (razkuštrane glave, se ob čitanju prikaže iz odprtine. Vidna je samo glava.) PEKLENŠČEK (čita): Prva duša je duša mladega grešnika. Nič ni delal, samo lenaril je, kvartopiril in živel pregrešno, starše svoje v prezgodnji grob je spravil. (Pokaže na dušo): Evo ga! PRVA DUŠA: Saj ni tako, saj ni tako! V mladih letih sem bil vesel, vse možne šale sem počel; sem mislil jaz tako: življenja konec ne bo! LUCIFER (zamahne roko): Naj gori v večnem ognju do pasu globoko. PRVA DUŠA (dvigne roke): Ovbe, ovbe! VRAGA (ob odprtini zapodita dušo navzdol. Eden njiju zleze za dušo v odprtino, drugi stopi v vrsto vragov.) LUCIFER (Peklenščku): Dalje! PEKLENŠČEK (namigne drugima vragoma, ki stopita k odprtini in drezata vanjo. Obrne stran in čita): Druga duša je duša graščaka. Ko je oral, ni vpregal živine — kmete je vpregal; ko je lovil, ni streljal divjačine — podložnike je streljal! Zaradi krajcarja je umoril kmeta. DRUGA DUŠA (bradata glava, se prikaže med čitanjem iz odprtine, gleda naokrog in vpre pogled v Luciferja): Ni res! Saj nisem storil slabega na sveti, zakaj bi moral v peklu goreti? Za krajcar, krajcar, majhen denar, da moral bi dati dušo zanj? En kmet je prišel davek plačat, en krajcar mu je zmanjkal bil, pa sem ga zvlekel v stolp. Jaz sem bil pozabil nanj, valpet se tudi ni spomnil nanj! LUCIFER (zamahne z roko): Do prsi v večni ogenj! Večno naj ga lakota mori, večno žeja! Ko bo kruha, vode prosil: razbeljene krajcarje v usta, kupo vode pred pogled — sega naj po njej, dosegel je nikdar! DRUGA DUŠA: Ovbe, ovbe! V življenju sem ti služil, tako mi zdaj plačuješ? LUCIFER: Dalje! VRAGA (zapodita dušo navzdol — eden gre za njo. drugi stopi v vrsto.) PEKLENŠČEK (pošlje nova dva vraga suvat v odprtino in priklical dušo. Odpre novo stran in čita): Tretja duša je duša mačehe morilke! Evo je! (Pokaže na razkuštrano žensko glavo, ki se je bila prikazala iz odprtine.) TRETJA DUŠA: Le to sem zagrešila, da tebi sem služila! Sem bila mlada devojka, trikrat sem se mlada omožila, vsakokrat za mačeho bila. Imela sem troje pastork, vse tri sem z gladom umorila. Prva ribo prosi, jaz jo s kačo opasam; druga prosi: «Daj mi kruha, mati!» — črne zemlje sem ji dala; tretja prosi: «Napoji me, majka!» — dala sem ji strupa in čemera! Nič nisem zagrešila, le tebi sem služila — plačilo zdaj mi daj! LUCIFER: Plačilo to ti bo: do vratu v večnem ognju gori, kače naj ti oči pijo, po grlu naj ti strupovi teko, črne zemlje tovor hrbet naj ti lomi! TRETJA DUŠA (žuga s pestjo): Tebi naj kače oči izpijo, naj tebi strupovi grlo izžgo, tebi naj jezik v ognju zgori, nate naj zemlja se vsa prevali! Tebi na ljubo sem se pregrešila, tebi na ljubo nebo sem zgubila! LUCIFER (zamahne z roko.) VRAGA (odpodita dušo — eden gre za njo, drugi v skupino.) LUCIFER: Dalje! PEKLENŠČEK in VRAGI (padejo na tla.) PEKLENŠČEK: O mogočni kralj Lucifer! Zadnja je to bila duša! LUCIFER (jezno,! vpije): Tri duše na dan! A v sovražna nebesa jih gre vrsta za vrsto. O, ne le, da vas bom okopal v blagoslovljeno vodo, ampak tudi na križ vas bom privezal, da boste blazneli od bolečin! VRAGI (dvigajo roke): O, ne na križ, ne na križ! 1. VRAG: Bičaj nas rajši! 2. VRAG: Nabodi nas rajši na vile! 3. VRAG: Roge nam rajši izruj! LUCIFER: Molčite, hlapci nemarni! Vstanite! VRAGI (vstanejo.) DUŠE (globoko spodaj jokajo): Ovbe, ovbe! LUCIFER (pokaže na odprtino): Zaprite! VRAGI (pripeljejo zmaja, ki se uleže na odprtino in jo zakrije s svojim telesom, zevajoč in kazoč svoje žareče žrelo.) LUCIFER (pokliče): Mefisto! VRAGI (stečejo skozi izhode v ozadje.) SATAN (Luciferju): Mefisto je vsega kriv, mogočni gospodar! ZLODEJ: Ob največjem ognju sredi pekla se Mefisto greje. Greje se in lenari! SATAN: Spi in smrči, da se polovica pekla trese. ZLODEJ: Vsega je on kriv! LUCIFER (gleda mrko pred se.) MEFISTO (pride, obkoljen in spremljan od vragov skozi levi vhod. Nosi črno salonsko obleko, na glavi ima cilinder. Z brade mu strli kozja brada in na levo nogo šepa nekoliko. Se gosposko odkrije in se prikloni): Evo me, Lucifer. Razpolagaj z menoj. A prosim te: bodi obziren s svojim hlapcem Mefistom, zakaj po levi nogi ga peklensko trga. LUCIFER (godrnjaje in izpod čela gledajoč): Ukazal bom, da ti skrajšajo še desno, potem te bo trgalo po obeh. MEFISTO (se prikloni): Hvala lepa! Vsi mogočneži ste enaki: samo to vas skrbi, kje bi prikrajšali svoje podložnike! (Se okrene): Jaz grem! Ko boš boljše volje, pa me pokliči. (Se vsem prikloni.) Gospoda moja! LUCIFER (udari po naslonjalu): Stoj! Meni ni danes do tvojih šal! MEFISTO (se ustavi, porine palec za telovnik pod pazduho in bobna s prsti po telovniku): No prav, bom pa jaz tvoje poslušal! LUCIFER: Ali veš koliko duš je prišlo danes v pekel? MEFISTO: Seveda vem: vse, ki niso šle v nebesa ali v vice! LUCIFER: Tri! Edine tri duše! MEFISTO: Tri je boljše kot nič, pravijo tam na svetu! LUCIFER: In to je tvoja krivda! MEFISTO: Reci raje: zasluga! LUCIFER: Tvoja krivda pravim! MEFISTO: A jaz pravim: zasluga, kajti tiste tri duše sem jaz zapeljal! LUCIFER: Ali vražja pošast ti! To je premalo! MEFISTO: Prvič prosim, da mi ne nadevaš nedostojnih priimkov, ker nisem vajen tega! Ko grem na svet, se povečini kretam v boljši družbi, ki je vedno fina in dostojna, tudi kadar greši! Drugič pa: tri duše ni premalo, ako pomisliš, da jih prežene en sam. Izruj vsem svojim hlapcem rožičke, obleci jih v človeško obleko, navadi jih človeških manir — to zadnje ne bo težko, ker se ljudje med seboj precej tako obnašajo kakor mi med seboj — in pošlji jih lovit duše, kakor si poslal mene. Če pridobi vsak tri duše na dan — bo pekel kmalu pretesen za vse! Le računaj kcliko bi to zneslo, pa boš videl! LUCIFER: Ne! Krivda tiči v tem, da je na svetu premalo greha. MEFISTO: Pa naredi, da ga bo več! LUCIFER: Ali to je vendar tvoje delo! Zakaj pa uživaš več pravic v peklu kot vsak drugi? MEFISTO: Da, več pravic poslušati dan na dan tvoje zmerjanje! LUCIFER: Še mojo pest boš občutil, če mi takoj ne izumiš kak nov greh! MEFISTO: Mar misliš, da bom potem bolj pameten, če se me tvoja pest dotakne? Zakaj pa ne lopneš enkrat, tako za poizkušnjo, po glavah tistih dveh ministrov. Lopni, morda pade kaj iz njunih možgan, če jih kaj imata. SATAN: Jaz moram misliti in skrbeti za dobrobit njegovega veličanstva Luciferja. ZLODEJ: Nimava časa misliti drugačnih misli! MEFISTO: To se pravi nič misliti in še manj delati. Kvečjemu malo nahujskati njegovo veličanstvo kralja Luciferja proti Mefistu — kadar ga ni poleg seveda. Kaj ne, ptička ministrska? SATAN (Luciferju): Nadme se spravlja, da bi prikril svojo nezmožnost! ZLODEJ (Luciferju): Obrekuje me, ker mi zavida, da se senčim ob žaru, ki sije s tvojega mogočnega obličja. MEFISTO (se dela zamišljen, Luciferju): Sedaj pa res ne vem, ali so se ljudje tam na svetu navzeli od tvojih ministrov prilizovanja, ali tvoja ministra od ljudi? SATAN: Kaznuj ga, veličanstvo! ZLODEJ: Kaznuj ga, nad Luciferja se povzdiguje! MEFISTO: Motiš se, preklja! Nad Luciferja se ne povzdigujem, nad vaju oba se bom pa res dvignil, ko bom pri volji! (Potegne iz žepa steklenico s prozorno pijačo in jo dvigne pred se. Luciferju): Ali veš, kaj je to, mogočni žar naših ministrov? LUCIFER: Govori jasno! MEFISTO: Saj govorim jasno. Vprašam: ali veš, kaj je to? SATAN: Kakšna nova neumnost! MEFISTO: Dragi moj Satanče, če bi bila vsaka neumnost stara, bi bila preveč tebi podobna! ZLODEJ: Za norca nas ima! MEFISTO: Kako naj te imam za pametnega, ljubi moj Zlodejček, ko pa si tak! LUCIFER: Dovolj krega! Govori Mefisto! MEFISTO: No, to je prva pametna beseda, ki jo danes čujem. Zato ti povem: Glej, v tej steklenici je tekočina, v tekočini pa greh. SATAN: No, ali nisem dejal? Nova neumnost! ZLODEJ: Saj sem vedel, šali se z nami! MEFISTO (skrije steklenico in se s poklonom okrene): Naprej naj pa ministra povesta! LUCIFER: Stoj! Pa govori. (Ministroma): Vidva pa jezik za zobe! MEFISTO (privleče spet steklenico iz žepa): No dobro, govoril bom. A to ti rečem, če odpreta še enkrat tisti dve sovi svoja nemarna kljuna, grem! Torej v tekočini je greh! Kdor izpije požirek, ga spravi greh v židano voljo; kdor dva, razsaja; kdor tri, ubija, krade, preklinja, z eno besedo, obnaša se tako, kot je v peklu všeč; če pa izpije štiri, ubije sebe! LUCIFER: Kje si to iztaknil? MEFISTO: To je izum mojih ministrskih možganov. Izumil sem pot, ki pelje v greh. Čudno, kaj? Tekoča pot! A gotova poti Kdor stopi enkrat na njo, ne splava več na breg. LUCIFER: Če je le res, kar praviš? MEFISTO (gre po stopnjišču k Luciferju in mu ponuja pijače j: Poskusi! En požirek, da boš Židane volje! Če pa se boš kdaj naveličal svojih ministrskih sov, povej, da ti dam tri! LUCIFER (ki je bil med tem pokusil, mlaska z jezikom): Hm, peče, a zelo je prijetno! MEFISTO (gre k vragom in jim daje pitij: Pokusite! Vsak en požirek! LUCIFER (po stopnicah navzdol): Kar Židane volje postajam! Sto let že nisem bil tako dobre volje! MEFISTO (med tem, ko razdeljuje vragom požirke): Kaj ne? Pameten izum. Premišljujem, kakšno bi mu dal ime. Če mu dam ime Mefistov izum, bi se ga ljudje bali — treba bo najti kako nedolžnejše ime! Premislil bom! Vidiš, kraljiček moj dragi, s tem svojim izumom pojdem v svet med ljudi in jih naučim kuhati to tekočino. In piti jih tudi naučim seveda! Najprej en požirek, potem dva, tri — štiri — in čez leto in dan bo pekel premajhen, toliko grešnih duš bo trkalo na naša vrata! LUCIFER: Pridi, Mefisto, da te objamem! LUCIFER in MEFISTO (se objameta). LUCIFER: In če bo res, da bo čez leto in dan toliko duš potrkalo na vrata, kakor praviš, potem si lahko izprosiš kakršnokoli milost hočeš, — vse ti izpolnim! MEFISTO: (prebrisano): Ali velja? LUCIFER: (udari v Mefistovo roko): Vrag-beseda! Velja! (\ragom): Po koncu! Kaj se držite, kakor jokave grešne duše? Veselo! VRAGI: (poskočijo, zaplešejo in zapojejo): Mi smo mi, dobre volje se napili! Ljudem ga bomo ponudili, pekel čez leto napolnili! Mi smo Podala je vsakemu roko, mojstru pa je stisnila celo tolar v dlan. «Mojster Hanibal,« je dejal pomočnik, ko so malo potem zopet vsi trije korakali po cesti, «to je bilo pametno srečanje. V prvo krčmo jo zavijemo in teden dni ne bo treba delati, ker bomo živeli prav lepo ob tolarju.* «Ne bo tako, Holofern, jaz ne pojdem z denarjem v krčmo«, se moško brani mojster. «Torej se vam tako ljubi delati?« «Ne samo ampak ! Tolar bom stavil v loterijo in če zadenem, si kupim graščino in ne bo sile delati. S tremi pari konj se bom vozil naokrog.« «V loteriji nihče ne zadene,« de pomočnik. «Ker se nikomur ne sanja kaj pametnega,« ugovarja mojster. «Mi trije bomo pa kaj pametnega sanjali in zadenemo.« «Meni tudi prav, samo če hočemo lepo pametno sanjati, moramo v postelj, v pošteno, mehko postelj. Take pa dobimo le v krčmi.« «Prav govoriš Holofern!« pritrdi mojster, «noč se že dela in trudni smo tudi, pa jo zavijemo pod streho!« (Dalje.) Judežev poljub Ko je Jezus na Oljski gori še govoril z učenci, pride Judež in ž njim mnogo hlapcev, ki so jih poslali veliki duhovni in farizeji. Imeli so svetil-nice, plamenice in orožje. Judež jim je bil dal znamenje, rekoč: ,.Katerega bom poljubil, tisti je ; njega primite in peljite varno 1“ Ko je torej zagledal Jezusa, stopi k njemu ter reče: „Pozdravljen bodi, Učeniki" In ga poljubi. Jezus mu odgovori: »Prijatelj ! Čemu si prišel ? Judež! Ali s poljubom iz-zdajaš Sina človekovega ?“ © © © © Fran Ž3uv: Velikonočna. Solnce zlato na oboku, zvonček beli ob potoku ; hoj, siničke, piičke prožne, joj, vijolice pobožne — — Bliska, vriska, vse se zbuja, poje pesem: Aleluja! Z licem jasnim, vedro glavo, v božjo tonemo naravo; čuti v srcu - so cvetice: misli v duši — glasne ptice Solnce žarkov nam ponuja, poje z nami: Aleluja ! Pesem radostna vstajenja, polna vere hrepenenja! Misli duše, srca čuti k Bogu nas neso peruti — Solnce naše! — Noč nam tuja, duša poje: Aleluja ! m ZRNA Zvezdogledi. Golobi sv. Marka, Izak Newton i(izg. Njutn.) Ako je kdo obiskal mesto Benetke, je Newton je bil v mladosti nerazvit in gotovo opazoval med vsemi zanimivosti je še le pozno postal velik računar. Kar in lepotami tega mesta tudi golobe sv. je Galileo učil o padanju teles, je skušal Marka. Newton uporabiti za nebna telesa. Ko Točno ob dveh popoldne prifrče iz je bil nekdaj v vrtu, je opazil jabolko, vsega mesta, z vseh otokov cele jate teh kako je padlo z drevesa. Zakaj je padlo? drobnih živalic jest zrnca turšice in ječ-se je vprašal. Zakaj ni šlo navzgor? mena, kar jim potresa neki mož na vo-Razmišljal je o tem in sklepal: Zemlja galu trga. Kdo more golobe sešteti? ima privlačnost, vse reči silijo, težijo Morda jih je več kot pa zrn ječmena in k zemeljskemu središču. Kakor pa teži turšice, ki se jim dajo vsaki dan v vse na naši zemlji k njenemu središču, hrano! tako težijo svetovi k solncu. Solnčna Ob prvih tresljajih zvona, še nekaj privlačnost jih drži neprestano v neki minut prej ko se Sv. trije kralji poklo-razdalji na njih poteh. — Temu novemu nijo Materi božji v Torre dell'Orolo-muku pravimo «zakon o teženju» (gra- gio'), vsi kapiteli, vsa okna, vsi predmeti vitacijski zakon). Ž njim se pojasnijo obeh Prokurativ'-'), Zeche3), doževe5) pa-gibanja nebnih teles. lače, cerkve sv. Marka, vse strehe bliž- H a 11 e y (izg. Helej) in B r a n d 1 e y. njih hiš, vse je napolnjeno teh prostih Znamenit zvezdogled je bil tudi New- in srečnih gostov. Ob udarcu zvona se tonov prijatelj Hallev. Izvršil je razna naberejo na vogalu trga, prav tam, kjer dela, proslavil pa sc je posebno s pre- jim radodarna roka razdeli toliko pri-računavanjem poti kometov (zvezd re- čakovano hrano. Ko jim mož vrže zrna, patic). Napovedal je na primer, kdaj se tedaj je skoro ves ta trg pogrnjen in iz-vrne velika repatica, ki se pokaže vsakih gine pod živim pogrinjalom teh «letal-96 let. Zgodilo se je, kakor je prerokoval. cev», ki vam letajo na ramena, smukajo Komet nosi ime tega slavnega računarja, med nogami, frče zdaj sem zdaj tja, ne Še tretjega velikega zvezdoznanca meneč se za množico radovednežev, ki imajo Angleži; ta je Brandley. Jakob so ji vajeni in se je ne boje. Njih perje Brandley je dokazal, da zvezde niso na- se sveti na solncu v barvah mavrice kot tančno tam, kjer jih vidimo. Svetloba pavovo in fazanovo, napravi namreč samo 300.000 km v se- Čez nekaj minut je pa že vse končano, kundi. Nebna telesa pa so tako silno Ne vidiš več na trgu ne enega zrna ne daleč, da pride njih svetloba na zemljo, enega goloba. Vrnili so se že gotovo v kadar so zvezde še drugje. Za zvezdo- svoja gnezda. Morda so shranili v golši znanstvo ima ta nauk veliko važnost. nekaj zrn za mladiče? Našteti možje so preučevali nebesne r—-— pojave s prostim očesom, ker dotlej še ') Stolp z ogromno uro. Od Vnebo-ni bil izumljen daljnogled (teleskop), hoda do Binkošti se prikazujejo vsake priprava, s katero približamo očem pol ure Sv. trije kralji in se priklanjajo daljne predmete in jih bolje vidimo. To Mariji. — -) Palača nekdanjih sodni-pripravo je izumel Galileo Galilei, ki ni kov. — 3) Kovalnica cekinov. — 1) Dož nič manj slaven, kakor so imenovani = dux = vodja, izvoljeni predsednik učen:aki. beneške države. Dokler je želodec še dovolj močan, se včasih upre in kratkomalo vrže škodljivo pijačo iz sebe. Morda si že videl bljevati človeka, ki je preveč pil? Dobro bi bilo, če bi ostal želodec vedno tako močan, da bi lahko vsakikrat vrgel pogubnega škodljivca iz sebe, toda sčasoma oslabi. Človek, kateremu se vnamejo notranje želodčne stene, dobi želodčni katar. Takemu človeku ne diši nobena jed in vedno hrepeni le po pijači. Hodi k zdravniku, jemlje zdravila, toda mu nič ne pomagajo, ker noče verovati, da je vzrok njegovi bolezni vživanje alkohola. Navadno se tak človek na tešče zaliva z žganjem in misli, da ga to krepi. V resnici mu pa jutranja merica alkohola le ogluši želodčne živce, da ne čuti bolečine, in druzega nič. Bolezen pa ostane in še napreduje, ker jo povspe-šuje vsakdanje vživanje žganja na prazen želodec. Tak revež vara samega sebe. ©©@® Želite vedeti, od kod so prišli ti golobi, ki že več stoletij drže to navado? Povedala vam bom. Dosti ljudi iz beneških ulic in z bližnjih otokov je nekdaj imelo navado prinesti dožu v dar ob nekaterih prilikah med letom sadje, slaščice in takoimenovane «focaze». Prebivalci neke župnije so mu prinašali tudi par divjih golobov. Prigodi se pa, da se dvojici teh, menda pogumnejša kot so bili njih predniki, posreči odtrgati z nog vez, ki ju je stiskala. stoletja rod one srečne dvojice, ki je kmalu postal neštevilna množica. Ivanka Breščakova. Vpliv alkohola na želodec. Ako deneš žganje na jezik, te speče, ker alkohol, ki je v žganju, potegne nase vodo, ki jo najde na jeziku. Alkohol ima namreč svojstvo, da vodo vsrka vase, jo takorekoč povžije. Pri pivcu alkoholnih pijač posrka alkohol vodo, ki je v ustih, v požiralniku, želodcu in črevesih. Vsled tega ga žganje žge in se mu zdi, da ga greje. To je tudi vzrok, da pivca tembolj žeja, čim-več opojnih pijač popije, in da si z njimi ni mogoče vgasiti žeje, Z vživanjem alkohola se zelo pokvari želodec. Notranje želodčeve stene so prevlečene z nežno sluznato kožico, ki izločuje želodčni sok. Ta je potreben za prekuhavanje in prebavljanje jedi. Alkohol, ki pride v želodec, draži nežno sluznico, da izločuje več soka kot je potrebno. Vsled tega Se sluznica vname, pordeči, zboli in ne more več redno vršiti svoje službe, namreč izločevati potrebnega soka. Namesto da bi šla iz doževih rok v kuharjeve, sta si poiskala zavetišče pod pozlačenimi oboki bizantinske bazilike, cerkve sv. Marka. Ljudstvo ni pustilo, da bi se goloba spet ulovila, kričali so, da sta postala prosta in da sta sprejeta pod varstvo svetnikov, vpodobljenih v mozaiku pod cerkvenimi oboki. Zato ostaneta nedotakljiva. Dož se ni hotel pokazati manj dobrosrčen od ljudstva. Ukazal je torej, da se mora republika zanimati, da bo redno hranjena ona osvobojena dvojica in tudi nje zarod. Senat je ta novi zakon potrdil. Tako je naraščal od leta do leta, od stoletja do Jfcč&itJ KOTICKARJEM Pravljica o zmaju. Pri reki se jc sprehajal mladi Janko. Videl jc ženo in moža, ki sta se jokala. Poleg njiju je stala mlada in lepa hčerka. Vprašal je, zakaj jokajo. Oče mu odgovori: «Imela sva osem hčera, vse nama je požrl zmaj. Iz brloga hodi in ima devet glav. Vsak teden hoče imeti eno hčer.» Mladeniču se je zasmilila lepa deklica in je rekel: «Poizkusiti se hočem z zmajem. Mogoče se mi posreči rešiti vašo hčerko.» Naredil je deklico iz slame, jo lepo oblekel v obleko, ki jo je bil poprej pomočil v strup, in jo je postavil kraj reke. Zmaj je prihitel iz brloga in planil na deklico. Hitro jo je požrl. Ali kmalu se je začel zvijati, tuliti in tresti se po vsem životu. Prihitel je mladenič in mu odsekal glave. V srednji zmajevi glavi je našel zlat prstan. Podaril ga je deklici, ki ni vedela, kako bi se zahvalili svojemu rešitelju. Sok Marija, učenka v Kredu. Iz mojega dnevnika. V pondeljek zjutraj, ko sc je zoril dan, je padal dež. Vendar so bili veliki fantje pripravljeni vsak čas za delo k veselici. Ker je bil dež in ni bilo mraza, sem nesel pred hišo roženkravt, da se malo namoči. Zunaj sem obstal, ker sem zagledal, da so nakladali pred našim skednjem na voz društveni oder. Zelo težko sem pričakoval sobote, da bi šel gledat veselico. Pet dni je minulo in prišla je sobota. Popoldne me je nekaj veselilo, nekaj skrbelo, da sam nisem vedel kaj. Ko je dospel večer, sem sc že pripravljal na pol k veselici. Zunaj je melo in vihralo, pa to me ni nič plašilo. Napotili smo se v sneženi metež: mati, A-malija in jaz. Prišli smo pred hišo in zagledali smo luč, ki je prihajala gori proti Rajhovi hiši. Pospešili smo korake, da bi se srečali z lučjo. Ko smo prišli do razpotja so bili Zalazarjevi, ki so imeli luč. Prišli smo do Orehovca. Notri je bilo že veliko ljudi. Plačal sem in šel k odru. Dobil sem sedež. Pri igri «Kukavica, modra pti-ca», mi je najbolj ugajal prizor, ko je pela kukavica. Pri igri «Črevljar» mi je pa najbolj ugajal ta-le prizor, ko je prišel rokodelec zidar in je ukradel uro, in še drugi prizor, ko je pritekel zdravnik prav iz po- stelje in zmerjal Blažeta zaradi ukradene ure. Ko smo prišli po končani veselici na prosto, je zelo melo. Sneg je že pobelil tudi poti. Padal je, da je kar šumelo. Dobil sem svoje spremljevalce, s katerimi sem odšel v noč. Ura je odbila že polnoči, ko smo prispeli do domače hiše. Še malo smo posedeli na peči in smo se pogovarjali o veselici, potem smo šli spat. Franc Purgar, Zakriž pri Cerknem. Materina dušica. Živela sta nekdaj oče in mati. Imela sta edinega sina. Ta sin je vedno prosil očeta in mater, da bi ga pustila po svetu. Oče in mati mu pa nista hotela dovoliti. Sin je bil močno žalosten. Oče in mati sta videla njegovo žalost. Zasmilil se jima je in pustila sta ga, da gre kamor se mu ljubi. Sin je šel skozi mesta in vasi in prišel v teman gozd. Izgubil se je. Mati je pisala za njim pisma, a nikdar ni dobila odgovora. Vsa prestrašena je šla iskat sina po svetu. A ni ga mogla najti. Jokajoča se je vrnila nazaj. Prišla je do nekega jezera, padla vanj in utonila. Pri jezeru pa je zrasla roža, kateri so dali ljudje ime materina dušica. Skočir Marija, Kred. POMLAD. (Ivan Kern, Postojng). HlIlMUl/ Pastuškin: Telog. Sredi zime v rebri lam Evo, že čez malo dni telog se slovesno sam kraj zelene se dlani skozi listje in blazine solnčnik belec razkosati, ' suhe trave v solnce rine. razgleduje se po trati. Gladko sedemprstno dlan Ščepec v njem sedi rumen, v hladno sevajoči dan, rad čebelam bil bi plen ; v sapice in soj izteza, ktera prva ga otrese, soj in sapico prestreza. prva nam pomlad prinese. © © © © Karel Širok: Marija čaka Jezusčka. Jezusček je v raju rože bral, truden pod česminom je zaspal, dolgo nanj Marija je čakala, k sebi angelčke je vse pozvala in lepo jim govorila in lepo jih poprosila: „Skozi raj mi, angelčki, hitite, semkaj Jezusčka mi pripeljite!“ Prošnjo angeljčki so razumeli, skozi raj ko ptički odhiteli; našli Jezusčka so pod česminom, pod česminom, pod cvetočim rožmarinom, s tiho pesemco so ga zbudili. Jezusček jim pravi: „Pa zakaj ste me zbudili?" „„Radi k materi bi te vodili. Dolgo čaka, da bi te objela, da na srce bi te spet prižela !““ © © © © Milko Bambič: Pri božjem grobu. {fjTTr, Med boleznijo. eno so se odmikali meseci. Kakor da se je uslavil čas, mi je tlačila bolezen prsi. Ležal sem v postelji in prvi čas sem komaj razločeval svojo okolico. Potem se mi je odkrival svet kakor novo platno: skozi sobo so hodili ljudje po prstih, oče je govoril tišje in kmalu je zasijalo nad mano oko blagega zdravnika z rujavo brado. Vprašal je, kako mi je, potipal žilo na zapestju, se nasmehnil, prikimal in se obrnil k drugim. Prišla je tudi učiteljica. Odložila je naočnike in dozdevala se mi je drugačna kakor pred boleznijo. Sedla je poleg mene in me prijazno spraševala o tem in onem. Sploh so se mi zdeli vsi ljudje nenavadno prijazni. Prinašali so mi darila, za katera pa nisem maral, ker nisem vedel, kaj bi ž njimi. Zdrav sem si jih želel, bolan sem jih molče odklanjal. Kako se je izpremenilo vse med boleznijo! Pogledal sem na visoko omaro v sobi, in glej! — šibe ni bilo več nad njo v kotu. Bilo je, kakor da so se vsi moji neprijatelji udrli v zemljo. Stano Kosovel: Milko Bambič: Vstajenje. Pil sem napol gorjupo, kavi podobno zdravilo in mislil na pomlad. Kajti pomlad se je bila med mojo boleznijo že pričela. Nekdo mi je prinesel zvončke, in jaz sem zahrepenel iz sobe na prosto. Rad bi se bil dvignil z ležišča in planil v zeleneči log, kjer se je oblačilo drevje v zelenilo, a vstati še nisem smel. Srebrni steber v toplomeru je vstajal še vedno previsoko. Naposled je odjenjalo tudi merjenje vročine, in vzporedno s tem je naraščala opuščena strogost. V zeleni vazi na mali omarici so zadehtele vijolice in ko sem prvič stopil iz postelje na tla, so mi prinesli zrcalo, v katerem sem se komaj spoznal. Smel sem pa še samo k oknu. Zunaj je sijalo solnce na vedrem nebu in od hriba za mojim rumenim domom se je razlegalo veselo ukanje. Domislil sem se šole. Še par tednov, morda sedem ali štirinajst dni, pa bo treba nazaj v učilnico! Prej se mi je zdel razred pust, brez življenja; zdaj sem koprnel po trenotku, ko bom mogel vnovič prestopiti njegov prag. Take so bile moje misli: ko se vrnem v šolo, začne zame leto iznova. Gospodična bo ravnala z mano obzirneje, pozabila bo na nesrečni začetek, postavila me bo drugim za vzgled. Kajti bolezen me je očistila in pomladila, ostrgala je z mene vso umazano skorjo in me dala življenju nazaj drugačnega, novega. Zdravnik je prišel zadnjič. Velel mi je razgaliti se do pasu, dihati in kašljati in nato je rekel: Dobro! Priporočil mi je, naj se čuvam pregretja, naj hodim počasi in naj razgret ne pijem vode. Nato sem smel prosto okolu po hiši. Razgledoval sem se po sobah, šel navzdol po stopnicah in se vrnil spet v stanovanje. In se nisem mogel načuditi cvetočemu vrtu za hišo in kukavici v drevju, ki je vabila na pomladansko svatbo. Daljava je plala v širokih dihih zatohlost iz svojih pljuč. Na bližnji stolpičasti strehi se je obračal vremenski petelin, toda zapel ni; venomer se je vrtel s privzdignjeno ostrogo in visokim grebenom; vriskalo je veselje, kipela je mladost. © © © ® Zvonimir Kosem : 'TT' _ 1 6 tiTTl ČL . (Bp.sen ) Zbrali so se pod hrastom lesica, jazbec, veverica, polh in jež, da se enkrat za vselej izkaže v tekmi, kdo izmed njih je najbolj uren. Za sodnika tekme izvolijo medveda, na eno oko slepega momljača. Pred tekmo zaplešejo vsi razen veverice z dobrikajočimi se obrazi okrog medveda, lesica pa se povzpne na zadnji nogi in zašepeče kosmatincu na uho nekaj prav sladkega. Medved gre pod lesniko in šteje: «Ena, dve, tri!» In vsi, lesica, jazbec, veverica, polh in jež jo pocedijo izpod hrasta proti lesniki. Medved dvigne šapo in reče: «Hop! Ti si zmagala, lesica!« In prisedi odlikovanje lesici ter ji obesi okrog vratu venec iz bršljana, venec zmage. «To je krivica!« se raztogoti veverica. «Vsi ste videli, da sem došla pod lesniko najprej jaz, da sem zmagala v tekmi jaz, ne lesica. Meni bi bil moral prisoditi venec zmage, sodnik kosmati, a ne lesici. Drugje si poiščem pravico!« Medved zagode osorno: «Tiho bodi — žaba ti majhna, napihnjena, ošabna, predrzna! Še eno — pa te pohrustam kakor gnilo lesniko.« In medved pokaže veverici isvoje ostre zobe. Lesica, z vencem zmage okrog vratu, pa pokara veverico natihem: «Ti otrok ti! Ali ne veš, da je naš sodnik na eno oko slep? Nikar se preveč ne jezi in zaradi tega si nikar ne hodi iskat pravice drugarn: Vsi sodniki so na eno oko slepi!« Pozneje, sama na potu proti domu, že nekoliko pomirjena in potolažena, vpraša veverica lesico: «Povej mi vendar, zvita tetka, v čem tiči skrivnost sodbe, skrivnost slepookih sodnikov?« Takrat se ji zasmeje lesica na ves glas: «Res si otrok, veverička moja! Vsaj zaplesala bi bila z drugimi vred okrog medveda in se mu sladko posmejala, ali pa bi mu bila obljubila šepetaje vrečo lesnik, kakor sem storila to jaz — in zmaga bi bila tvoja, ne moja!« REŠITEV UGANK V 6. ŠTEVILKI Rebus: Kolo sreče se vedno obrača. Računska uganka. 9 | 2 J 7 |16 8 | 1 -1 | 1 1 | 1 13| 3 | 6 j 12 4 | 15 | 10 | 5 (Mogoče so še druge rešitve!) Vprašanja: 1. Po parkljih, 2. Za „n“, 5. Na kosmato stran, 4. Ura, 5. Skrinja. Uganka: Ded, oče in sin. 'WWVWkWWW DELOMA SO REŠILI: Budanje: Žen Emilija in Jožefa, Praček Terezija, Fabjan Antonija, Curk Ivana, Krasna Stanko. — Bukovica (pri Renčah); Pavšič Jožef. — Barkovlje: Vitez Andrej in Antonija, Simonič Henrik. — Cerkno: Jež Marica. — Dol (pri Ajdovščini): Polanc Hedvika, Žonta Edvard. — D o r n- b e r g: Berce Fianc, Mrevlje Boris. — Dutovlje: Ugankarski krožek V. r., Živec Božidar. — Kazlje: Vran Zorka. — K r e d: Sok Marija, Čenčič Elda, Pavlin Pavla. — K a t i n a r a: Deklice VI. r. $ Knežak: Dovgan Antonija. — Kozaršče: Valentinčič Vekoslav. — Koper: Medvešček Vlado. — Ledine: Bogataj Ivana, Kavčič Ivana, Kosmač Katarina, Pivk Ljudmila, Mohorič Anica, Vehar Amalija, Jereb Marija. — Novaki: Flander Janko in Marica. — Narin: Bcrrini Marta. — M e r e č j e: Valenčič Jože in Ljudmila, Fabec Emilija. — Opčine: Sosič Evgen, Šonc Oskar. — P o d s t e-n j e: Pugelj Tončka, Rolih Marija, Tomšič Marija. — P a s j a k: Maslo Pavel. — Poljane (pri Cerknem): Močnik Marija. — Postojna: Valič Maks. — R o c o 1: Štokelj Karl. — Rojan: Turina Izidor. — Rihemberg: Zgonik Otilija, Pavlin Nada, Ličen Dragica, Krševan Hermina, Lisjak Helena* Vidmar Stanko, Mihelj Rafaela, Bizjak Stanko. — Sežana: Kranjc Vladimir in Zmagoslav, Boncta Oskar, Guštin Dušan, Kontelj Lea. — Sv. Jakob: Gombač Zora. — Sv. Lucija: Jeklin Bogomir. —‘Skedenj: Bajec Zofija. — Št. Peter na Krasu: Cencelj Ana, Česnik Roža, Čelhar Marija, Kristan Franja, Kruh Marija, Pavletič Vida, Požar Ana in Franja, Zafred Vida, Slavec Leopold. — Tolmin: Sivec Anton. — Trst: Pavletič Danilo. — Vrtojba: Saunig Božidar. — Vrbovo: Logar Milan, Štembergar Franc, Logar Anton, Prosen Josip, Logar Nada, Samsa Dragic#, Uljan Ivanka, Hrvatin Vera. — Zemon dolnji: Primc Ivana. — Z a p u ž e: Štibilj Ivanka. — Miren: Lcstan Ivan, Ferletič Milan, Štanta Venceslav, Pelicon Ludvik, Ožbot Rudolf, Dragič Uršič, Klančič Bogomil, Budin Julij, Uršič Bojan. — Ozeljan: Fornazarič Jožef. — Zgonik: II. razred. :: ZA KRATEK ČAS :: I. Rebus. (Narisal Maslo Pavol, Pasjak.) Da ne bodo reševalci dvomili: tretji predmet v rebusu predstavlja sir ! II. UGANKE. 1) Gombač Zora, Trst: Katera je prva črka v tej uganki? 2) Ima mnogo nog, dolg rep,, a glave nima, Kaj je to? 3) Kontelj Lea, Sežana: Rdeča dvorana z belimi stoličkami, v s%di plesalec. Kaj je to? 4) Jeklin Bogomir, Sv. Lucija: Šest nog ima, pa vseeno po glavi hodi. 5) Logar Milan, Vrbovo: Mrtev živo zakoplje. 6) Uljan Ivanka, Vrbovo: Kaj vidi lesjak, ko pride iz luknje? 7) Logar Nada, Vrbovo: Kdaj kmetje repo sejejo? 8) Živec Božidar, Dutovlje: Po kateri cesti ne tečejo avtomobili? 9) Bratoš Josip, Štorje: Zelena hiša, v njej bela hiša, v beli hiši rdeča hiša, v rdeči hiši črni zamorčki. Kaj bi to bilo? 10) Hrvatin Vera, Vrbovo; Iz preseke preko reke leze kača klopotača: l.aj je to? III. RISALNA UGANKA. (Marta B.) Na vodi plavajo štiri gosi. Ena plava naprej, ena med dvema in četrta plava za njimi. Pokaži s črticami (—), kako plavajo! Rešitve je poslati do 20. aprila. Izžrebani rešilec bo primerno nagrajen.