jPobudo, da sem pričujočo razpravico napisal za * »Kroniko«, mi je dal g. univ. prof. dr. Fr. Štele, s katerim sem se o tem posebnem vprašanju nedavno ustno razgovarjal. V prav to dejstvo me tembolj prepri čuje, da misli, ki jih razvijam, nimajo le teoretičnega pomena, temveč da utegnejo biti nadaljnjemu razvoju našega občinskega življenja tudi v dejansko korist. Zlasti bi pa rad razširil prepričanje, da je za pospe ševanje pravega razvoja človeka in družbe potrebno skrbno proučevanje in upoštevanje tudi njunega no tranjega, d ušes lovnega svojstva. Visoko spoštovanemu kolegu Steletu pa izrekam za njegovo pobudo tudi na tem mestu svojo toplo zahvalo. I. Primer gospodarstva, že na samo gospodarsko vprašanje, ki postaja v naših dneh vedno aktualnejše poglavje v človeškem življenju, je treba gledati tako, da spoznamo tudi značilno notranjo strukturo danega gospodarskega stanja in da dobimo po taki poti tudi pravo sliko notranje gospodarske dinamike tiste sku pine ljudi, ki jo nočemo gospodarsko proučiti. Šele spoznanje take notranje strukture danega gospodar skega stanja nam pomaga, da odkrijemo v gospodar skem življenju to, kar je tudi v njem res več ali manj trajnega in kar edino nam pomaga še to, da moremo po taki poti z večjo ali manjšo verjetnostjo domne vati, kako se bo dano gospodarsko stanje razvijalo tudi naprej. Razen tega nas samo spoznanje take no tranje strukture danega gospodarskega stanja osvo bodi skoraj nepremagljive tendence, da gledamo na gospodarsko življenje ljudi s samih »osebnih« vidi kov in da ne uporabljamo tudi na tem važnem polju lakih »nevtralnih« metod, ki nimajo opravka z vpra šanjem, kdo je »v trenutku« gospodarsko na boljšem, in kaj še z vprašanjem, ali in v koliki meri smo pri tem tudi »sami« prizadeti. In ta cilj danes ni več le na papirju, temveč se tudi vedno bolj uresničuje v samem dejanskem življenju. Takemu objektivnemu preiskovanju več ali manj trajnih osnov danega gospodarskega stanja so name njeni zlasti moderni gospodarski »statistični insti tuti«, ki že zdavnaj niso več le neki formalni aparati samega državnega življenja, temveč se vedno bolj po- laščajo tudi ožjih človeških skupin, na katerih je zgrajeno tudi vse širše in torej n. pr. tudi pravo dr žavno gospodarsko delo in prizadevanje. Med take ožje skupine pa spada brez dvoma zlasti vse komu nalno življenje človeka in zato ni čuda, da so na predna mesta — tako tudi Ljubljana — preuredila ali celo na novo ustanovila posebne »statistične od seke«, ki naj odkrivajo tudi tako strukturno-dinam- sko podobo pristojne občine. Da, vprav komunalno, občinsko življenje je najnaravnejše izhodišče za go spodarski študij te vrste. Saj je »občina« najbolj or- ganična in zato kar osnovna oblika javne življenjske vzajemnosti: skoraj pa ni važnega vprašanja v člo veškem življenju, ki bi v toliki meri zadevalo prave javne interese človeka in družbe, kakor je vidno to vprav ob gospodarskem vprašanju. Pri denarju se neha šala, pravi že star pregovor. Tudi sama morala gospodarskega napredovanja ima v prvi vrsti javni pomen in ne »zasebnega«. Vsaj na splošno nas v mnogo manjši meri zanima vprašanje, ali je naš »bližnji« n. pr. star ali mlad, zdrav ali bolan itd., nego vprašanje, ali in v koliki meri smo od njega — gospodarsko odvisni. II. Gospodarstvo in življenje. Pri vsem tem pa ne sinemo pozabiti, da pomenja tako »gospodarsko-sta- tistično« delo vendar samo vnanjo ali obodno stran vsega tega, za kar tu prav za prav gre. Ne smemo namreč pozabiti, da gospodarstvo po svojem najbolj osnovnem bistvu je in more biti le sredstvo in ne — namen življenja človeka in družbe. Ali še točneje povedano: življenje človeka ima dve strani, »izven- gospodarsko« in »gospodarsko«, pri čemer pa nare kuje samo prva stran prave ter neposredne in to te lesne in animalne ali tudi duhovne potrebe in namene VPRAŠANJE »VITALNO-STATISTIČNEGA ZAVODA" V LJUBLJANI FRANCE VEBER 102 življenja, vtem ko dobavlja druga, gospodarska stran človeškega življenja samo vsa »sredstva«, ki so za de jansko dosego onih neposrednih ter že zato povsem izvengospodarskih potreb in namenov življenja še posebej potrebna. N. pr. »glad« ali »žeja« nista ne posredni sestavini nobenega pravega »gospodarskega« dela in prizadevanja; pač pa ima gospodarstvo tudi ta namen, da ima človek na razpolago vse to, kar mu je v primeru gladu ali žeje pač neobhodno potrebno. Torej vprav v osnovah sploh ne gre za nobeno samo gospodarstvo in za noben sam gospodarski razvoj, pač pa gre za življenje, v našem primeru seveda za — življenje človeka. življenje človeka! Med take osnovne ter povsem izvengospodarske poteze in potrebe samega »življe nja« človeka in družbe pa spadajo n. pr. tudi »zdrav je«, »dednostne« posebnosti, določena stopnja telesne in duševne »zmogljivosti«, ki obsega še posebno »pri- lagojevalno« in »posegovalno« stran naše narave, na dalje posebna »nagnjenja«, »usoda« in njen posebni vpliv na človeka, seveda tudi vprašanje takega ali dru gačnega človekovega »miljeja«, vprašanje »mladin skega« naraščaja, prilično ter splošno »kulturno« sta nje, življenjski »standard«, tudi najrazličnejše ter tako zvane »manj vredne« anomalije danega življenj skega stanja itd. šele vse to nam da spoznati prave notranje vrelce, iz katerih izvira izhodno in končno tudi sama — gospodarska podoba skupine, za katero pač gre. Kot poseben primer navajam še »varčnost« ali »razsipnost«, ki sta v svojih koreninah tudi nepo sredni ter povsem izvengospodarski potezi človeškega življenja in imata vendar tako ogromen pomen tudi za samo gospodarsko stanje človeka, že sam značaj človeka vpliva odločilno tudi na njegovo gospodarsko delo in prizadevanje. Iz vsega tega pa sledi, da moramo v prvi vrsti spo znati tudi pravo biološko-psihološko strukturo dane skupine ljudi ali pa nam tudi njeno »vnanje« gospo darsko stanje ostane v osnovah prikrito in nerazum ljivo. In spoznanje take prave »biološko-psihološke« strukture dane skupine ljudi in torej n. pr. »občine« nam je neobhodno potrebno še zlasti tedaj, ko ho čemo tudi morebitno »obolelost« take skupine ali občine zdraviti ob njenem pravem korenu in ne samo ob njenih vnanjih simptomih. Šele poznanje take bio loško-psihološke strukture, takega biološko-psiholo- škega prereza občinske skupnosti nam pomaga, da se seznanimo z resničnimi notranjimi gibali skupnega življenja in da še globlje razumevamo tudi njegov vnanji, gospodarski odraz. In tako poznanje je po trebno zlasti ob »občinski« skupnosti« ki je v prvi vrsti in v osnovnih pogledih vsaj na splošno res tudi »biološko-psihološko« in ne samo »vnanje-prilično« in »usodno-miljejsko« osnovana. Ponovno poudarjam potrebo, da spoznamo pravo biološko-psihološko struk turo dane skupine ljudi in da se ne bavimo samo s prilično došlimi »poedinci« in da se še z njimi ne ba vimo le z vida njihovih enako zgolj »priličnih« živ ljenjskih potreb in namenov. Ta razlika med takim »individualno-priličnim« in pravim »strukturno-pre- reznim« biološko-psihološkim proučevanjem človeka bo podprla tudi naše poznejše razlikovanje med tu mišljeno pravo »vitalno statistiko« na eni strani in samim »poklicno-posvetovalnim« delom v ožjem po menu besede na drugi. III. Behaviorizem in testna metoda. V novejšem ter najnovejšem času so nastopili znanstveniki, ki so imeli ter imajo živ čut za prave življenjske, dušeslov- ne potrebe človeka, se pa v metodi svojega dela na gibajo bolj k »objektivnemu« preiskovanju življenja, kakor je že od nekdaj običajno n. pr. pri samem pri- rodoslovno - biološkem pogledu na svet in življenje. Po taki poti je nastala posebna ter tako imenovana objektivna psihologija, ki se ne bavi več neposredno s samim notranjim »doživljanjem« in sploh z nobeno samo »duševnostjo«, ki pa posveča tem večjo pozor nost vprašanju, ali in kako se to »doživljanje« in ta »duševnost« tudi na zunaj prikazuje in javlja. Resda se psihologija te vrste ponekod več ne zaveda svojega pravega notranje-doživljajskega ter čisto psihološke ga izvora, ali to ji ne odvzame njenega velikega ter nespornega praktičnega pomena, ki je v tem, da gre tu za tako preiskovanje notranjega, duševnega sveta, ki pokaže ta svet tudi v njegovem pomenu za samo dejansko in že na zunaj očitno življenje na zemlji. Ob taki psihologiji gre že za konkretna dejanja in ne za same »besede« ali tu gre, ako se naslonimo že na primer apostola Pavla, za ljubezen, ki se javlja v delih in ni samo »v srcu in misli«. Zato je vsa po zornost te posebne psihologije namenjena vprašanju, kako se človek v dani življenjski »situaciji« dejansko na zunaj prikazuje ter vede. Od tod tudi ime »beha viorizem« (angl. behavior = vedenje, javljanje). Ime nujem le dva glavna zastopnika te psihologije, in sicer Rusa Behtereva in Amerikanca Watsona. Najnovejši razvoj prikazuje in dokazuje, da je tudi ta »objektivna« psihologija navezana na stare »samo- opazovalne« ali »introspektivne« metode, ker omogo čajo samo te metode pravo izbero takih vnanjih de janj človeka in živega bitja sploh, ki so ter naj bodo res tudi jisihološko pomembna. Toda samo delo v tej psihologiji je in ostane osredotočeno na tem, kar je v vsem javljanju človeka res že na zunaj očitno ter vidno. In vprav to dejstvo daje tej psihologiji njen posebni pomen in smisel, ki je celo dvojen. Prvič po kaže taka psihologija sam »notranji svet«, kakor je bilo to že povedano, tudi po njegovem praktičnem po menu za dejansko življenje človeka in družbe, kar nam da še posebej zaslutiti, da je tudi ta čisti no tranji ali duševni svet posebna »eksekutivna sila« življenja. Na drugi strani pa more samo taka psiho logija ustvariti prave objektivne metode, ki nam omo gočajo, da gledamo tudi na najbolj notranje utripe človeške duše tako, kakor gledamo pri drugi priliki na vse »objektivno« javljanje same žive ter nežive prirode, ki nas obdaja. In vprav to drugo dejstvo je največje važnosti tudi ob naši gori izrečeni posebni zahtevi, da nam je danes v prvi vrsti potrebno spo znanje prave »biološko - psihološke strukture« tiste skupine ljudi, ki jo hočemo tudi po njenem danem gospodarskem, socialnem in kulturnem stanju res do dna proučiti. Saj je menda že zdaj jasno, da in zakaj gre vprav omenjeni posebni »objektivni« psihologiji glavna za sluga, da poznamo danes tudi že prave metode, ki 103 nam omogočajo res objektivno spoznavanje tudi same — biološko - psihološke strukture kakršne koli širše ali ožje skupine ljudi. Kakor je n. pr. iz matematične statistike pognala posebna veja ekonomske statistike, tako se je ob modernem behaviorizmu ali vsaj ob »behavioristični« usmeritvi dušeslovnega dela (Bi- net!) razvila tudi zlasti moderna testna statistika, ki ni ostala le v okviru teoretične, splošne »testologije«, temveč se je tudi v praksi življenja dvignila do višine, da moremo z njeno pomočjo danes zanesljivo in brez predsodkov proučevati tudi najbolj komplicirana in najaktualnejša vprašanja iz takega biološko-psiholo- škega področja človeka in družbe. Pri tem je ne male važnosti dejstvo, da šele tako testno preiskovanje omogoča in kar pospešuje objektivni pogled tudi v pravo psihološko in celo v samo duhovno nastrojenost ljudi. Šele po taki poti utegnemo dobiti celotno, tako podobo človeške zmogljivosti, ki se ne omejuje le na dane »biološke« (n. pr. anatomsko-fiziološke ali zdravstveno-higienske) poteze človeka in družbe. Vsi pa vemo, da so za dejansko človeško življenje tudi ob enaki ali podobni biološki nastrojenosti odločilnega pomena zlasti še njegove — psihološko-duhovne po sebnosti. Pri tej posebni metodi gre najprej za testno ugo tavljanje dejanskega biološko - psihološkega reliefa dane skupine ljudi. S takim delom se pa spaja še testno-sfa/isfr"č/Jo preiskovanje tako dobljenega mate riala, ki ima namen, da dobimo po načelu »povpreč nega ideala« tudi objektivno merilo dane življenjske zmogljivosti (»standardizacija testa«). Zato ob takem »testnem« proučevanju človeškega življenja že naprej odpadejo vsi samo »zasebni« pogledi in vsi samo »sub jektivni« vidiki, tembolj pa postaja tu vedno očitnejša dejanska zakonitost tudi najbolj notranjega ter samo duševnega življenja človeka in družbe. In zato se ob takem »testnem« proučevanju odpirajo zlasti praktiku še življenjska polja, ki zdaleka presegajo samo vnanje- gospodarsko motrenje življenja. Saj sem že povedal, da obsega testna metoda vse osnovne in torej biološke, prave psihološke in tudi same duhovne strani življe nja človeka in družbe. Naj navedem samo nekaj zna čilnih primerov! Tu, ob takem testnem proučevanju, gre zdaj za to, da se na samem »terenu« prouči in doseže možnost racionalne selekcije človeka kot »delavca« v najšir šem in najožjem pomenu besede in ni tu misliti samo na delo v — tovarni. Testna metoda omogoča res objektivno ugotavljanje dane delovne zmogljivosti in nagnjenosti, pa tudi posebno analizo same energije, ki je za to ali ono delo potrebna. In naj še posebej omenim, da bi samo taka racionalna selekcija mogla nuditi učinkovito protiutež proti onemu kvarnemu in ponekod kar usodnemu dušeslovnemu razkolu, ki loči še danes tako zvanega »inteligenta« od »delavca« v običajnem pomenu besede. Nadalje pa gre tu, ob takem testnem proučevanju, še za to, da se isto tako na samem »terenu« prouči in doseže tudi možnost racionalne selekcije samega dela, same produkcije, ki je ter naj bo za dano skupino ljudi res primerna in tudi dejansko potrebna. Kar je dobro za enega, ni dobro za drugega, pravi že star pregovor, če pa ho čemo dano skupino ljudi tudi s tega vidika proučiti in ji tudi s tega vidika pomagati, se moramo zopet v prvi vrsti seznaniti z vsem tem, kar je za njeno bio- loško-psihološko strukturo značilno in kar jo v naj globljih koreninah loči od drugih takih skupin. Zopet smo v prvi vrsti navezani na objektivno »testno« me todo, ki bo nam v doglednem času omogočila, da po spešujemo glede na določeno skupino ljudi tako delo, tako produkcijo, ki se najbolj prilega tudi njenemu notranjemu življenjskemu nastroju, in da izločimo iz nje take napore, ki so njeni lastni notranji naravi nasprotni in se v njej »naravno« niti ne vrše in vršiti ne morejo. Kot poseben primer te vrste navajam le potrebo po pravi razmejitvi med »industrijskim« in »obrtniškim« delom ali tudi med tako imenovano »inteligenco« in »delovnim« slojem prebivalstva. Se veda ne gre tu za nobeno »nasilno« razmejevanje te vrste, pač pa za odločanje vprašanja, ali in v koliki meri sta človek in družba po sami svoji naravi za to ali ono »delo« primerna in »usposobljena«. Končno gre tu, ob testni metodi, tudi za prevažno mladinsko vprašanje in to ne samo v znanem ožjem, šolskem pomenu besede. Gre za testno ugotavljanje šolskega in izvenšolskega socialnega sestava mladine, njenega biološko-psihološkega razvoja in vseh dednih in miljejskih prilik, ki ta razvoj tako ali drugače do ločajo in spreminjajo, zlasti pa gre še za enako ob jektivno proučevanje dejanske razvitosti in razčlenje nosti njenih posebnih sposobnosti, ki so že na tej mladinski stopnji odločilne tudi za njeno poznejše delo v zasebnem in javnem življenju. Še posebej gre tu tudi za enako objektivno proučevanje defektne mladine in za tako dobljeno objektivno možnost, da se tudi ta važni sektor skupnega življenja podredi zdravim in pravim potrebam celote. V tej zvezi gre še posebna važnost dejstvu, da testna metoda nikakor ne sledi tistemu znanemu »načelu ločitve duhov«, ki stre mi v prvi vrsti le po ločitvi med »dobrim« in »slabim« in ki tako rado nagiba k prekomernemu poveličevanju enega in h krivičnemu tlačenju drugega. Ne, temveč testna metoda ugotavlja same dejanske zmogljivosti in ona omogoča, da odkrivamo tudi take zmogljivosti, ki so največje važnosti za samo življenje, so pa n. pr. celo v šolski praksi težko vidne ter nekam zakrite. Treba je tudi pomisliti, da testna metoda že v načelu ni nobeno »šolsko izpraševanje«, ne, temveč pri njej gre za objektivno in to individualno ter kolektivno preizkuševanje in k temu za preizkuševanje v vseh onih smereh, ki nam dajo spoznati prave notranje osnove določenega družbenega sestava, glede na ka terega je tudi dani »ekonomski položaj« bolj vnanja posledica in ne notranji vzrok. Naj še izrecno ponovim, da se »testno preizkuše vanje« res ne sme zamenjati s »šolskim izpraševa njem«. Namen šolskega izpraševanja je, da pokaže učenec to, kar se je dejansko učil in naučil (od tod tudi ime učenec). Na izid takega izpraševanja vpliva tudi »sreča« ali »smola« in tu se utegne kaj dobro odrezati tudi manj nadarjeni učenec, ki ne zamudi nobene ure in se »pridno« uči. Namen testnega pre- izkuševanja pa je, da pokaže mladi človek, kako se obnaša in znajde v novi situaciji in ob novi nalogi, na katero se še ni zavestno »pripravljal«. Tako preiz kuševanje je tudi bliže življenju in ne kvarijo ga omenjene in podobne »negotovosti« šolskega izpraše vanja mladine. To ne vzame šoli, pravi šoli njenega 104 pomena in njene potrebnosti. Vendar sem prepričan, da bodo morda že prihodnja desetletja od naše mla dine in zlasti od naših »maturantov« zahtevala oboja »izpričevala«, šolska in testna. Samo po taki poti bi mogli ugotoviti obseg vsega tega, kar mladi človek res sam zmore in kar je zato tudi prava last njegovega notranjega bistva. Samo po taki poti bi mogli doseči tudi možnost racionalne selekcije danega mladinskega naraščaja, take selekcije, ki bi zasebniku in oblasti omogočala, da bi v bodoče z objektivno zanesljivostjo in načrtno doslednostjo vse mlade ljudi že naprej po stavljala na taka mesta, ki bi jih ti ljudje že po svoji biološko-psihološki strukturi tudi najbolje izpolnili. V taki zvezi mi prihaja v spomin tudi naša po deželska mladina in to še zlasti kmečka, ki je že od nekdaj tvorila najelitnejše naraščajno jedro poznejše prave inteligence našega naroda. Zanimivo je vedeti, da se je tudi ta izbor dejansko vršil po pravi »testni« metodi, čeprav ta metoda še ni imela značaja zavest nega, znanstvenega ter načrtnega tovrstnega preisko vanja in preizkuševanja mladine. Tudi vsi tisti ne- številni dobri in izkušeni župniki, ki so slovenskim staršem svetovali, naj dajo tega ali onega svojih sinov »v šole«, niso gledali samo na formalne šolske uspehe in ne na sama »šolska izpričevala«, temveč tudi oni in že oni so bili v prvem redu praktični »testatorji«, tudi oni in že oni so pravo vrednost kmečke mladine spoznavali v njenem dejanskem življenju in to v »situacijah«, ki zdaleka presegajo okvir šolskega po slopja in vsega tega, kar se tam običajno vrši in do gaja. Bilo je to neko »prilično« ter po trenutnih živ ljenjskih položajih narekovano testiranje naše mladine in vendar je vprav to testiranje storilo, da je dobil naš narod toliko velikih mož, ki so zanj delali in do segli oboje: da so ga v usodnih trenutkih rešili pro pada in da so mu omogočili še vnanji ter notranji nadaljnji razvoj. Nekateri pravijo, da se je po taki poti mladinsko bogastvo naše dežele medtem več ali manj že »izčrpalo« in da je postala v teku takega raz voja tudi naša kmečka mladina že tako »prebrana«, da v tem pogledu ni več pričakovati posebnih razlik med podeželsko, kmečko in mestno, uradniško deco. Za svojo osebo tega ne verjamem in to tem manj, ako pomislimo, da je že omenjeno več ali manj samo »prilično« ter »slučajno« preizkuševanje slovenske mladine toliko pomagalo, da se je tudi na tem važnem življenjskem polju našlo toliko pravega »zrnja«. Ko liko več uspehov si pa smemo obetati tudi še naprej, ako bi se to preizkuševanje pričelo vršiti tudi načrtno, tako da da bi že naprej odpadli vsi morebitni »osebni« ter »lokalni« vidiki in da bi se to delalo po metodah, ki imajo danes že značaj tudi prave znanstvene teo rije in ne same prakse življenja?! IV. Dosedanji uspehi. Ljubljana. Po vsem rečenem ni čuda, da dobimo v naprednejših državah danes že posebne institute, ki opravljajo delo te posebne vrste in ki po taki poti z vedno večjim uspehom odkrivajo pravo notranjo, biološko - psihološko strukturo člo veških skupin, ki so jim namenjeni. V tem pogledu prvačita še vedno Anglija in Amerika, kjer se je to gibanje tudi začelo in kjer je to gibanje v teku kaj kratkega razvoja rodilo zavode, ki bi jih po njihovem materialnem obsegu in po njihovi delovni razčlenje nosti lahko primerjali s celimi »fakultetami« v našem, srednjeevropskem pomenu besede, že dosedanji uspe hi so ogromni in to na vseh poljih človeškega dela in prizadevanja, celo na — vojaškem, Tudi ni čudno, da je to gibanje z vida same prakse življenja zajelo zlasti napredna mesta, ki dobivajo od posebnega dela te vrste vedno večje koristi za pravi nadaljnji razvoj svojega komunalnega življenja v najožjem in naj širšem pomenu besede. In nas Slovence mora še po- stiko« (dr. Mikič). Med tem deluje podoben institut otvorjen tudi v Zagrebu, ki ga vodi v okviru »Šole za narodno zdravje« dr. Borčič in kateremu je za gori orisana posebna biološko - psihološka vprašanja pre bivalstva dodeljen poseben odsek za »Vitalno stati stiko« (dr. Mikič). Med tem deluje podobni institut tudi že v Beogradu, ki nosi naslov »Psihometričnega zavoda« in ki ga vodi M. Agapov. Ali ni tedaj več nego samo upravičena želja in potreba, da dobi tak zavod ali odsek tudi Ljubljana in to kot nesporno na rodno, kulturno, gospodarsko in politično središče naše banovine? Morda zavaja moj gori podani primer podeželske, kmečke mladine koga k vprašanju, zakaj predlagam in priporočam to posebno preiskovanje prebivalstva najprej v »mestu« in ne kar na deželi. K temu me nagibajo trije razlogi. Kot avtor »Idejnih temeljev slovanskega agrarizma« (1928) sem še vedno pre pričan, da je »podeželje« edina prava vnanja in no tranja hrbtenica našega naroda. Toda tudi življenje v »mestu« ima svoje zakonite vrline in imam namen, da posvetim ob priliki tudi temu vprašanju posebno študijo. »Agrarizem« in »urbanizem«, šele to oboje da je naši vzajemnosti njeno celotno pravo obliko in njen naravni nadaljnji razvoj. Zlasti ne smemo pozabiti, da se običajno samo v mestih rode »gibanja«, čeprav so ta gibanja v danem primeru namenjena pravemu napredku »dežele« in ne življenju po mestih. Drugič bo naše dobro podeželsko ljudstvo v skladu s svojo znano konservativno nastrojenostjo šele tedaj delo in napore te posebne vrste rado sprejelo ter celo pozdra vilo ali kar samo podpiralo, ko se bo prepričalo, kake koristi sme od tega dela in od teh naporov pričako vati že na osnovi vsega tega, kar mu bo iz dneva v dan vedno jasneje ter učinkoviteje predočeval tudi njegov dotik s samim mestnim življenjem. In končno tudi naša podeželska, kmečka mladina študira v me stih in postaja tako deležna vsega tega, čemur je iz hodno ter končno namenjeno vse delo te posebne vrste v mestu, pri čemer je glede na naše prilike razen Ljubljane še misliti zlasti na Maribor. Slej ko prej pa še poudarjam, da se mi zdi vprav komunalna, občinska vzajemnost najosnovnejše in najnaravnejše izhodno torišče za tako posebno »test no« preiskovanje in preizkuševanje prebivalstva. Saj sem že povedal, da je vprav komunalna, občinska vza jemnost tudi najosnovnejša ter najnaravnejša ele mentarna oblika vse — »javne« življenjske vzajem nosti. Bazen tega obsega večja mestna občina prav gotovo tudi glede na svoje prebivalstvo vsaj vse glavne prvine zasebnega in javnega življenja in omogoča zato še tako preiskovanje te posebne vrste, ki ima in naj ima v danem primeru tudi — splošno veljavo. Vse to me nagiba k temu, da predlagam naši mestni obla- 105 sti ustanovitev posebnega odseka za »Vitalno stati stiko« z opisanim posebnim delokrogom, ki naj bi po možnosti vseboval tudi še posebno »antropometrijo« in »psihometrijo« prebivalstva. V. Vitalna statistika in poklicna posvetovalnica. Ob takem predlogu pa moram še izrecno pripomniti, da se delokrog omenjenega posebnega odseka za tu mišljeno »vitalno statistiko« nikakor ne sme zame njati z znanim delokrogom že danih »poklicnih po svetovalnic«. Tako zamenjavo prepoveduje več raz logov, izmed katerih navajam najglavnejše. Ti raz logi povedo celo to, da bodo tudi same poklicne po svetovalnice svoje delo mogle uspešno vršiti šele tedaj, ko se bodo lahko opirale na glavne izsledke opisanega in predlaganega »vitalno - statističnega« preiskovanja našega prebivalstva. Poklicne posvetovalnice imajo svoj določeni namen in se obračajo na poedince, ki naj dejansko stopijo v ta ali oni »poklic«. Tako delo pa bodo te posveto valnice s pravim uspehom mogle vršiti šele tedaj, ko bodo imele na razpolago tudi splošno in nevtralno biološko-psihološko podobo skupine, iz katere taki poedinci izhajajo. Poedini poklici se lahko s svojo potrebo vred tudi poljubno menjavajo (n. pr. obrtno delo se na važnih točkah umika industrijskemu), v tem ko ostaja osnovna notranja, biološko-psihološka podoba neke določene skupine več ali manj stalna in trajna. Tudi razlike med poedinimi poklici utegnejo biti mnogo večje, nego bi bilo to pričakovati ob sami biološko-psihološki strukturi ljudi, ki se tem poklicom posvečajo: enaka biološko-psihološka struktura utegne ustrezati tudi različnemu poklicnemu delu (n. pr. »krojaškemu« in »čevljarskemu«). Tembolj je po trebno testno ugotavljanje same biološko-psihološke strukture ljudi, ker more tudi poklicno-posvetovalno delo šele na taki osnovi imeti uspehe pri poklicih, ki so res tudi — notranje - strukturno različni (n. pr. »tehnično-praktični« in »prosvetno-kulturni« poklici). Kazen tega ne smemo pozabiti, da gre tu še za pre- važno razlikovanje med tako imenovano »dedno« ali »prirojeno« vnanjo in notranjo strukturo človeka in družbe in med njunim šele v teku priličnega razvoja nastalim in tako od zunaj »pridobljenim« posebnim vnanjim ter notranjim nastrojem. Delo v poklic nih posvetovalnicah je namenjeno priličnim, praktič nim namenom življenja in to stori, da se tu že kar nehote obrača pažnja zlasti na omenjene od zunaj nastale in v tem smislu le »pridobljene« posebnosti danega človeka in dane skupine, v tem ko je za spo znanje prave notranje biološko-psihološke strukture ljudi mnogo važnejše in odločilnejše to, kar je zanje tako rekoč »že naprej značilno in bistveno«. Ali še krajše povedano: pravo naravo človeka bomo spoznali šele tedaj, ko bomo skrbno upoštevali obe njeni stra ni, notranje - dednostno in vnanje - miljejsko. In pri tem je za — najvažnejša »poklicna« vprašanja odločil na tudi prva, dednostna stran, ne le druga, miljejska. Vse to delo pa se more uspešno vršiti le v predlaga nem odseku za posebno »vitalno statistiko« naroda (občine) in to kot osrednji nevtralni ustanovi, katera šele omogoča pridobivanje onega živega gradiva, ki ga tudi poklicni svetovalec neobhodno potrebuje, ga pa z lastno metodo in z lastnimi sredstvi ne more doseči. Slej ko prej ne smemo prezreti glavnega namena predlaganega posebnega odseka, ki je v testno-stati- slični ugotovitvi samega biološko-psihološkega reliefa prebivalstva. Ta namen že načelno presega ožje na mene poklicno-posvetovalnega dela in dosego teh na menov šele omogočuje in uspešno pripravlja. To po trjuje še vprašanje pravilne uporabe že izdelanih »te stov«. Zakaj vprav sami poklicni posvetovalnici preti nevarnost, da se poslužuje za svoje, n. pr. za ljub ljanske kandidate testov, ki so bili preizkušeni n. pr. v kakem ameriškem okolju in imajo samo za to okolje dejansko veljavo. Tembolj je potreben odsek, ki bi bil namenjen samemu terensko-nevtralnemu testnemu preiskovanju prebivalstva. Iz istih razlogov naj bo ta osrednji odsek res v rokah javne oblasti in to vsaj sprva zlasti občine, te že omenjene najosnov nejše oblike »javnega« življenja. VI. Sklep. Ako naj vse povedano še na kratko povza mem, tedaj mi je omeniti vsaj naslednja kratka dej stva: 1. Mesta posvečajo v novejšem času vedno večjo skrb tudi pravemu notranje-strukturnemu gospodar skemu proučevanju prebivalstva. 2. Dana je potreba po posebnem biološko-psihološkem proučevanju pre bivalstva, ker bo šele v tem primeru tudi sama go spodarska podoba prebivalstva postala očitna po svojem osnovnem notranjem korenu in bistvu. 3. Šele tako biološko-psihološko proučevanje prebivalstva odpira še prevažna nadaljnja vprašanja, ki zdaleka presegajo same gospodarske potrebe in težnje in so vendar za človeka in družbo enako odločilnega po mena. 4. Danes so tudi že poznane metode, ki omo gočajo v teoriji in praksi tudi tako biološko-psiholo ško proučevanje prebivalstva in to z zanesljivostjo, ki prav nič ne zaostaja za zanesljivostjo gospodarsko- statističnega dela in prizadevanja. 5. Po taki poti je dana potreba po ustanavljanju posebnih zavodov te vrste in ta potreba danes ni več le želja, temveč je izpolnjena v velikih naprednih državah in deloma tudi že v naši domovini. 6. Ti zavodi se ne smejo zamenjati s poklicnimi posvetovalnicami, ki pomenijo ob pra vem pogledu na to vprašanje le — praktično izrabo tu zamišljenega testno-statističnega dela. Glede na praktično izvedbo tu zamišljenega in pred loženega posebnega odseka za »vitalno statistiko« prebivalstva se mi zdi najprimernejše, da bi se ta odsek priključil že obstoječemu »Socialno-političnemu oddelku« našega mestnega poglavarstva, v katerem bi dobil že -mnogo nabranega gradiva, ki bi ga naj preiskoval in uporabljal tudi še v svoje posebne na mene. Tudi različni drugi oddelki poglavarstva bi mogli s svojim posebnim gradivom temu novemu od seku biti tako rekoč že naprej v izdatno korist in oporo. Po moji sodbi tudi ni nobene načelne težave v dobivanju človeškega materiala, ki je za predlagano testno delo seveda neobhodno potreben. Ta material lahko nudijo vsi mestni'zavodi (mestne šole, mestni uradi, mestna podjetja) in tudi vse druge javne usta nove, ki so tudi za samo prebivalstvo našega mesta značilne. Način, kako priti v tak stik s prebivalstvom, je lahko najrazličnejši in se lahko premika od — za- 106 konitc obveznosti preko uradnega pritiska tja do blagohotnega nasveta. S primernim taktom in dobro voljo se da vse to z lahkoto doseči, že pojem same statistike (kakor ga je izči&til zlasti mednarodno pri znani Slovenec Žižek) hkravi pove, da je tudi za testno preiskovanje prebivalstva potreben le nek odstotek ljudi, čigar višino določa in določi šele — delo te vrste. — V zadnji številki »Kronike« berem, kako na ziva graški arheolog V. Schmid Ljubljano — »Eine aufstrebende Stadt« in torej mesto, ki ima znake te ženja k nadaljnjemu, višjemu razvoju. Glavni namen pričujoče razpravice bi bil dosežen, ako bi odločilni krogi tudi v ustanovitvi posebnega vitalno-statistične- ga zavoda ali vsaj v stvarnem in merodajnem razmiš ljanju o ustanovitvi takega zavoda videli enega takih znakov »kvišku stremečega mesta«. Moja izvajanja so končana. Prijatelj dr. Leopold Benko (urednik »Zadrugarja«) mi je v razgovoru o teh vprašanjih izrazil naslednjo opombo: »Tvoja testna metoda hoče, se zdi, po načrtni in skrajšani poti v človeku dobiti vse to, kar polaga vanj po ne namerni poti že — samo življenje od rojstva do smrti.« Benko ima prav: testna metoda nam pomaga do spoznanja človeka, ki je res v življenju osnovano in je življenju namenjeno. Testna metoda je podobna postopku — pesnika dramatika, ki postavlja na oder n. pr. v treh urah življenje, za katero so dejansko mnoga desetletja potrebna. Tudi testna metoda ni brez »pogrešk«, kakor ni brez pogrešk nobeno delo človeka. Te pogreške pa postajajo pri testni metodi že v teku samega dela vedno manjše, ker jih vedno bolj izravnava neposredni stik s samim življenjem, ki ga ta metoda že po lastni naravi zahteva. Tudi zdrav nik strokovnjak se utegne motiti in tudi njega utegne v danem primeru s svojim uspehom prekositi celo šušniarski mazač. Toda kdo bo vsled takih slučajev menil, da naj se bolnik zateka k mazaškemu šušmar- stvu in ne k strokovni medicini? Ta primer ima glede na testno metodo in testno delo še poseben pomen. Mlajši in starejši ljudje obo jega spola bi radi vedeli, kakšna je njih »prava na rava« in kaj jim že ta sama narava obeta ali celo zagotavlja tudi glede bližje in daljše bodočnosti. Na tej več ali manj splošni želji je osnovano tudi delo vanje različnih »astrologov«, »hiromantov«, »grafolo- gov«, »psihografov« itd., ki pa je namenjeno zaseb nemu zaslužku in ne načrtno - strokovnemu ter za vestno - vzgojnemu preiskovanju ljudi. Tudi testna metoda se bavi z opisanim posebnim odkrivanjem »prave narave« človeka, to pa ne z vida zasebnih inte resov in trenutnih položajev, pač pa z vida javnega blagra in obče veljavnosti. 107