Strokovni, razpravi: Mikroprocesorska kartica in kartični operacijski sistem Peter Peham Povzetek Uporaba mikroprocesorskih oz. pametnih kartic {angl. smart cards) se intenzivno siri na mnoga področja človekovega delovanja. Pametna kartica je kartica z mikroračunalnikom, ki ga nadzira karttčni operacijski sistem. KartiČni operacijski sistem je trajno shranjen v pomnilniku ROM. Njegovi prioriteti sta varno izvajanje ukazov, ki prihajajo v mikroračunalnik od zunaj, ter nadzor dostopa do podatkov, ki so shranjeni v kartičnem pomnilniku EEPROM. Kartični operacijski sistemi prihodnosti, ki so v povojih, bodo omogočali sožitje več aplikacij na isti kartici, večjo prilagodljivost kartice za kasnejše spremembe, ipd. Abstract Use of microprocessor cards - or smart cards ■ is spreading intensively on many fields of human activity. Smart card is a card with a microcomputer that is controlled by a card operating system. Card operating system is loaded perma-mently into ROM. Its priorities are secure execution of commands that enter into the microcomputer from outside world, and control of access to the data that are stored in the EEPROM. Future card operation systems will enable sharing of more applications on a single card, greater flexibility of the card for possible changes, and so on. 1. UVOD Kartice so hitro razvijajoča se veja informacijske tehnologije. M e ti t u m, ko so koncem Osemdesetih let svoj pohod začele magnetne kartice, so jim v devetdesetih sledile najprej ponmilniSke kartice in nato še mikroprocesorske kartice. Vsaka kartica je sestavljena iz nosilca standardnih dimenzij, na katerega je pritrjen pomnilniški medij. Našteti trije tipi kartic se razlikujejo po tem, kateri medij slu/i za shranjevanje podatkov: pri magnetnih karticah je to magnetni trak, pri pomnilniških pomnilniski Čip, pri mikroprocesorskih pa mikroračunalnik ko n lak t na plošča čip T2T T 1 \ F ¡¡g* plastični nosilec: 85.6 x 54 mm; deb. 0.75 mm SNka 1; Mikroprocesorsko kartico sestavljajo: nosilec, kontaktna plošča in mikroprocesorski čip. z mikroprocesorjem. Tipični primeri /a magnetne kartice so bančne in kreditne kartice, za pomnilniške telefonsko kartica, za mikroprocesorske pa kartica zdravstvenega zavarovanja (pri nas v uvajanju). Obstaja še en tip kartic - optične kartice, pri katerih se informacija shranjuje na plasti, občutljivi za laserske žarke. Zaradi tehnologije, ki je draga in ki zaenkrat omogoča le enkraten zapis na neko lokacijo, te kartice še niso doživele široke uporabe. Uporabljata se tudi imeni Čipne kartice oz. kartice z mlcgrirnitti vezjem; to s« pomnilniške in mikroprocesorske kartice, ker je v njih vstavljen čip. Glavna razlika med pomnilniškimi in mikroprocesorskimi karticami je v tem, da ima pomnilniška kartica v osnovi le preprosto varnostno logiko s kontrolo dostopa do pomnilnika pri branju in pisanju. V mikroprocesorsko kartico pa je vgrajen mikroračunalnik, ki ga je prek kartičnega operacijskega sistema mogoče programirati. Mikroprocesorska kartica ima visoke zmogljivosti pomnilnika, podatki so varno in dolgotrajno shranjeni, možno je izvajati razne kriptografske funkcije in druge algoritme. Tudi zato mikroprocesorske kartice večkrat imenujemo ]ximctne kartice (ang!. smart cards). Raba imena pa ni dosledna, včasih sc uporablja le za mikroprocesorske kartice, včasih pa za mikroprocesorske in pomnilniške kartice skupaj. V članku uporabljamo naziv pametne kartice v ožjem smislu samo za mikroprocesorske kartice. i i^rimi« j«! N FO RM ATI KA 1999 -àievilka 2 -letnik Vil Strokovne razprave Čipne kartice se najbolj široko uporabljajo pri telekomunikacijah (80 % vseh v uporabi), kot telefonske in GSM kartice. Uporaba čipnih kartic se Siri na področja Bančništva, prometa, kontrole dostopa, zdravstva in trgovine. Kartica bo kmalu postala redni spremljevalec osebnega računalnika in bo uporabniku omogočala varen in zanesljiv vstop v informacijska omrežja. Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) bo obstoječo zdravstveno izkaznico zamenjal s kartico zdravstvenega zavarovanja (KZZ). Za KZZ je bila izbrana mikroprocesorska kartica, ker nudi od vseh kartic najbolj varno okolje za shranjevanje občutljivih zavarovalniških in medicinskih podatkov. 2. MIKRORAČUNALNIK V MIKROPROCESORSKI KARTICI 2.1, Mikroračunalniški Čip Čip, ki je vgrajen v mikroprocesorsko kartico, je kot majhen računalnik. Vsebuje naslednje komponente (glej sliko 3) [3, 4, 5, 6]: ■ Centralno mikroprocesorsko enoto (CPE); CPE večinoma temeljijo na Motoroli 6805 in Intelu 8051; hitrosti do 5 MHz; večinoma so 8-bitne, modernejše pa so 16-bitne. ■ Tri vrste pomnilnikov: • RAM - delovni pomnilnik (angl. Random Access Memory). Shranjuje začasne informacije med delovanjem procesorja. Za svoje delovanje rabi zunanji vir napetosti. Običajne velikosti so med 128 in 512 bajtov, Hitrost pisanja je velikostnega reda 10 ns. • ROM - trajni pomnilnik (angl. Read Only Memory). Vanj je tovarniško trajno naložen kartični operacijski sistem ali drugo programje za stalne funkcije (angl. mask). Ni ga možno naknadno spreminjati. * EEI}RQM • bralno-pisalui pomnilnik (angl. Klec-tronically Frasable Programmable Read Only Memory). Služi za shranjevanje uporabnikovih podatkov. Opravlja podobno funkcijo, kot jo ima trdi disk na PC-ju. Navadno zavzema največ prostora v čipu, je največji porabnik energije ter tudi najdražji od vseh pomnilnikov. Prenese med 10.000 in 500.000 ciklov pisanja. Obstojnost podatkov je navadno 10 let. Hitrost pisanja je velikostnega reda 1 ms. EFPROM se lahko uporabi tudi za shranitev dopolnilnega kartičnega operacijskega sistema. Začasno se ga lahko uporablja ludi kot dopolnitev RAM-a, z 10''-krat počasnejšim dostopom. Namesto EEPROM-a se lahko uporabita še pomnilnika Plash ali FF.RAM, ki porabita manj prostora glede na EEPROM in sta precej hitrejša (hitrost pisanja je pribl. 10 ms oz. Î00 ns), vendar zaradi različnih vzrokov še nista dosegla tako široke uporabe. Nobeden od naštetih pomnilnikov ni dostopen neposredno. Vsak zunanji dostop gre preko procesne enote ter varnostne logike. ■ vhodno-izhodni sistem; dvosmerni serijski vmesnik. delovni pomnilnik procesna (j no! a operacijski SIS!6rTl Slika 3: Arhitektura mikroračunalnika v mikroprocesorski kartici. magnetna čipna kartica optična kartica kartica pomnilniška k. mikroproc. k. pomnilniki medij magnetni trak pomnilniški čip mikroračunalnik optično občutljiva plast pomnilniška kapaciteta < 1 kB 0.256 - 2 kB 1 - 64 kB 1000 ■ 16000 kB večkratno zapisovanje DA OA DA NE varnost proti ponarejanju majhno srednja zelo velika velika zaščita proti kopiranju majhna srednja zelo velika majhna stopnja standardizacije do detajlov delno delno v povojih primer bančne kartice, kreditne kartice telefonske kartice k. zdravstvenega zavarovanja, k. za mobilni telefon Slika 2: Primerjava različnih Upov kartic [4], 1999 - Številka 2 - letnik VII iiponibntANFORM ATIKA DF - namenska datoteka (angl. Dedicated Fife) je datoteka v vlogi imenika; je nekakšna višja organizacijska enota; vanjo so naložene sorodne elementarne datoteke ali imeniki, ki pripadajo skupni aplikaciji. m EF - elementarna datoteka (angl. Elementary File) je datoteka s podatki. Postavljena je pod MF ali DF. Datoteka PF ima lahko različno strukturo, glede na organizacijo zapisov. Strukture so: trasparentna -EF brez notranje stukture; linearna fiksna - sestavlja jo več enako dolgih nizov; spremenljiva fiksna -sestavljajo jo nizi različnih dolžin; linearna ciklična - enako dolgi nizi, ki se polnijo v cikličnem zaporedju, Izbira strukture EF je pogojena s podatki. Število nivojev v d a to to tečnem drevesu je poljubno, omejuje ga razpoložljiva velikost EEPROM-a. Najbolj pogosta je trostopenjska hierarhija (glej sliko 4). Imeniki DF so navadno vezani na aplikacijo. Aplikacija je skupina sorodnih datotek, ki imajo skupnega upravljalca (lastnika). Kartični operacijski sistemi so objektno orientirani, pri čemer so podatki o pravicah dostopa vezani neposredno na datoteko. Temu sta prilagojena tudi datotečna struktura in sistem za upravljanje z datotekami Vsako datoteko sestavljata dva dela: glava (angl. header, file descriptor) in telo (angl. body). Navadno sta fizično na ločenih lokacijah. Glavo datoteke trajno določimo ob vzpostavljanju datoteke. Glava vsebuje EF EF EF EF EF EF aplikacija 1 aplikacija Z Slika 4: Drevesna siru k tura datotek v EEPROM-u z vsemi tremi tipi datotek: MF| DF in EF Struktura predstavlja dvo-aplikaciji ko kartico; vsaka aplikacija jc na svojem imeniku DR 1999 - številka 2 - letnik VII i tpombt juIN FORM AT1KA 17 Strokovni, razpravi: lastnosli datoteke: ime, Lip, struktura, velikost, lega v drevesu, varnostni atributi {npr.: pristopni poboji) in drugi atributi. Telo datoteke vsebuje spremenljive uporabnikove podatke, ki jih je mogoče večrat brati in pisati. l/.bini datotek poteka na osnovi logičnih naslovov. Te mora poznati terminal, ki pošilja ukaze na kartico. 3.2. Varnostna shema kartičnega operacijskega sistema Varnostna shema, ki jo podpira kartični operacijski sistem, vsebuje: pristopne mehanizme, pristopne pogoje in varnostni status. Pristopni mehanizmi so ukazi ali kombinacije ukazov, ki spreminjajo varnostni status in s tem omogočajo delo z datotekami. To so naslednji mehanizmi: ■ identifikacija lastnika: preverjanje, ali je kartica v pravih - t.j. lastnikovih - rokah prek poznavanja gesla oz. osebne kode PIN (angl. personal identification nuniber); ■ overjanje zunanjega okolja: preverjanje, ali kartico bere pravo okolje; okolje dokaže poznavanje Šifrirnega ključa; m overjanje kartice: obratno - okolje preveri, ali kartica pozna Šifrirni ključ. Pristopni pogoji do posamezne datoteke določajo predpogoje, ki morajo biti izpolnjeni, preden se lahko nad datoteko izvedejo ukazi. Pristopni pogoji se za vsako datoteko v EEPROM-u določijo ob izgradnji datoteke. Zapisani so v glavi datoteke in so trajni. Odvisni so od tipu datoteke ter od zaupnosti podatkov v datoteki. Do datotek dostopamo z različnimi zunanjimi ukazi, ki so bralno-zapisovalni ali administrativni (npr.: branje, pisanje, iskanje, onemogočanje, zaklepanje, brisanje, dodajanje,...). Pristopni pogoji so definirani za vsak ukaz posebej. Dostop do datoteke s posameznim ukazom je lahko prost, omejen s pristopnim mehanizmom {geslom ali ključem), ali pa prepovedan. Varnostni status predstavlja stanje po izvedenem pristopnem mehanizmu. Status je vezan na datoteke MF in DF. Status, vezan na MF, je celovit. Status, vezan na DF, pa je lokalen, vezan na aplikacijo. Ta status se ohranja, dokler ni izbrana druga datoteka DF. Na datoteke FF varnostni status ni vezan, ker predstavljajo najnižji hierarhični nivo v datotečni strukturi, Dostop do podatkov v HF pa je omejen s pristopnimi pogoji na enak način, kot pri DF in MF. Dostop je omogočen le, če so pristopni pogoji izpolnjeni. Varnostni status je lahko vezan tudi na ukaz, pri ukazih t.i. varnega sporočanja. Po končanem Ukazu se status izgubi. Varnostna shema temelji na preprosti logiki: Če trenutni varnostni status ustreza zahtevanim pristopnim pogojem, je omogočen dostop do datotek in izvedba nadaljnjih ukazov, kot so branje, pisanje, prehod v niž- ^ g i qxmifa ml NFOR M ATI KA ji hierarhični nivo po datotečnem drevesu. Niže gremo lahko le, ko zadovoljimo pogoje na višjem nivoju. V varnostno shemo sodita Se dva varnostna mehanizma, ki ne spreminjata varnostnega statusa, služita pa za varen prenos podatkov. To sta: ■ zagotavljanje celovitosti podatkov: preverjanje, ali se je kak del podatkov pri prenosu izgubil ali je bil "ukraden"; prek Šifrirne kode MAC (angl. massage authentication code); ■ zagotavljanje zaupnosti podatkov: preprečevanje branja podatkov tretji osebi se zagotovi s šifriranjem s simetričnim ali asimetričnim algoritmom. 3.3. Izvajanje ukazov v kartičnem operacijskem sistemu Izvajanje ukazov, ki pridejo od zunaj, poteka v več nivojih, ki jih podpira kartični operacijski sistem. To zagotavlja večjo varnost. Ukaz pride iz zunanjega sveta preko vhodno-izhodnega sistema; Najvišji nivo {angl. transport manager) nadzoruje prenos podatkov s standardnimi protokoli, poleg tega pa nadzira pravilnost prenosa ukazov. Nivo t.i. varnega sporočanja (angl. secure messaging manager) opravi zahtevane kontrole in dešifriranja. Če niso zahtevane, je ta nivo povsem transparenten. Sledi ukazni nivo (angl. command handiing), ki izvaja ukaze in nadzira njihovo izvajanje. Ta nivo prepozna ukaz, opravi kontrolo pravilnosti zaporedja ukazov ter izvede ukaz, če je v trenutnem stanju dovoljen. Zaporedje ukazov se lahko definira vnaprej. Predpisano zaporedje nadzoruje avtomatski nad/.or ukazov, ki je postavljen med prepoznavo ukazov in med izvedbo ukazov. Avtomatski nadzor ukazov je paralelna zaščita, ki dopolnjuje zaščito s pravicami dostopa do posameznih datotek. Gre za nekakšno vgrajeno kontrolo izvajanja zaporedja ukazov. Običajno se ta kontrola definira za kratka, a pomembna zaporedja ukazov. Pogost primer so overjanja, kjer morajo ukazi prihajati točno v določenem vrstnem redu. V primeru napačnega vrstnega reda ukazov ali napačnih parametrov overjanje ne uspe in avtomatski nadzor ukazov vzpostavi predhodno stanje. Nivo prenosa ukazov Nivo varnega sporočanja Ukazni nivo Upravljatnik datotek Upravljalnik pomnilnika Slika 5: Nivojska Struktura kartičnega operacijskega sistema 1999 -étevifka 2- letnik VII Strokovni, razpravi: Datotečni nivo (angl, file manager) zagotavlja podporo in upravlja z različnimi tipi datotek EP in Dl-\ Če ukaz zahteva Postopanje do datotek, ta nivo prevede logične naslove datotek v fizične. Nadzira tudi pravice dostopa do datotek. Pomnilni nivo {angl. memory manager) skrbi za kontrolo dostopanja do posameznih delov pomnilnika, ureja prosti pomnilnik, izvaja kontrole na nivoju pomnilnika. Sestavljanje odgovorov je naloga centralnega up-ravljalnika odgovorov (angl. central return code manager). Upravljalnik pripravlja in razpošilja odgovore tako za notranje nivoje kot za zunanji svet v vseh fazah izvajanja ukaza. Komunikacija med čilalnikom in kartico poteka po enetn samem kanalu, v t.i. poldupleks {angl. half duplex) načinu. Terminal igra vlogo strežnika, ki pošlje ukaz. Kartica pa igra vlogo uporabnika, ki ukaz izvede in vrne odgovor. Vsa komunikacija poteka po sistemu ukaz -odgovor. Nikdar ne pride pobuda s karti me strani. 4. KARTICE PRIHODNOSTI Daljnoročni cilj razvijalcev mikroprocesorskih kartic je, da bi lastnik z eno kartico lahko opravil več storitev. Poplava vsemogočih kartic za različne namene ta logični razvojni premik že implicitno zahteva: prehod od posamezne kartice za vsako aplikacijo na t.i. vcČaplikacijsko kartico (angl. multiapplication card), ki vsebuje več aplikacij in pokriva funkcionalnost več kartic. Pojem "aplikacija" predstavlja skupek funkcij, ki pripadajo istemu poslovnemu subjektu {podjetju, organizaciji, državni službi, javni službi, ..,). Večapii-kacijska kartica pomeni deljeno lastništvo in odgovor nost med več poslovnih subjektov, kar skriva zapleteno shemo poslovnih, organizacijskih, finančnih, tehnoloških in varnostnih vprašanj. Vcčaplikacijske kartice ne gre mešati z večfunkcio-mlno kartico. VeČfuhkcionalna kartica je opremljena z aplikacijo, katere lastnik in izdajatelj je en sam poslovni subjekt. Aplikacija na njej lahko opravlja različne funkcije, vendar vse v službi istega lastnika, zato je njen razvoj razmeroma preprost. Primer je večfunkcionalna kartica večjega podjetja, opremljena z aplikacijo, ki opravlja naslednje funkcije: kontrola prihodov-od-hodov, kontrola dostopa do varovanih objektov, mesečna karta za mestni avtobus, plačevanje malice v menzi. VeČaplikacijske kartice bi potrebovale operacijski sistem, podoben klasičnim operacijskim sistemom, z naslednjimi zahtevami: ■ Podpora včč-aplikativnosti: uporabnik ima le eno kartico, ki gosti aplikacije različnih lastnikov z različnih področij življenja (plačilni promet, zdravstveno in socialno varstvo, transport, vladni in splošni dokumenti, elektronsko poslovanje, telekomunikacije). ■ Varnost: soobstoj več aplikacij, pogosti prenosi podatkov ter izguba kartice so veliki riziki. Nujni so dodatni mehanizmi, ki omogočajo souporabo delov podatkov in programja med aplikacijami, po drugi strani pa varnostni mehanizmi pri razmejevanju dostopov med zaupnimi podatki posameznih aplikacij. Druge nujne dopolnitve: kompleksen sistem upravljanja s ključi; poostrene sheme overjanja terminala, kartice in aplikacije. m Interoperabilnost kartice na vseh dostopnih točkah, ki se doseže s skladnostjo z vsemi mogočimi standardi ter obsega kompatibilnost med posameznimi tipi kartic, operacijskimi sistemi in spremljevalnimi orodji (čitalniki kartic), ■ Prilagodljivost in odprtost: operacijski sistem naj omogoča dinamično dopolnjevanje funkcionalnosti; standardizirano nalaganje novih aplikacij na kartice v obtoku na varen in zanesljiv način; sistem upravljanja z aplikacijami, ki ji kartica vsebuje, in njihovimi verzijami. Narejenih je bilo že nekaj poskusov, približati se takemu odprtemu operacijskemu sistemu: ■ operacijski sistem za podporo bazam podatkov po standardu ISO 7816-7 m modularni interpreter j i, npr. Java ■ večaplikacijskl operacijski sistemi, npr. MULTOS 4.1 Kartice s podporo bazam podatkov Kartice s podporo bazam podatkov slonijo na že sprejetem standardu ISO 7816-7. Standard predpisuje objekte baze podatkov na kartici, uporabniške profile ter ukaze jezika SCQI. (angl. smart card query language), ki služi kot interpreter za običajni jezik SQL. Objekti baze 5CQL so podobni objektom v običajnih bazah podatkov: tabele, pogledi {podmnožice tabel), sistemske tabele {objekti, uporabniki, dostopne pravice). Uporabniški profili so hierarhično struktu-rirani v tri razrede: lastnik baze podatkov, lastnik posameznega objekta v bazi, uporabnik. Uporabniški razredi določajo pravice uporabnikov. Višji razredi dopuščajo več pravic pri upravljanju z objekti tabele, ter upravljanje /. hierarhično nižjimi razredi. Interpreter SCQL predstavlja pod množico ukazov standardnega SQL-a (angl. standard query language). Ukazi SQL-a se prevedejo v ukaze SCQL-a. Ukazi so naslednji: ■ ravnanje z uporabniki (predstavitev, dodaj/odvzemi), * ravnanje s podatki oz. podatkovnimi objekti (ustvari bazo, dodaj/odvzemi tabelo, pogled, omogoči/ prekliči dostop, briši/piši podatek,...), ■ ravnanje s transakcijami - za zagotavljanje celovitosti operacij (začni, prekini, ponovi). V nasprotju /. uveljavljenimi operacijskimi sistemom i, ki temeljijo na standardu ISO 7816-4, je baza podatkov SCQ1. precej bolj fleksibilna in omogoča: 1999 Številka 2 - letmk VII uporabt ml NFOR M ATI KA Strokovni, razpravi: ■ enostavno spreminjanje dostopnih pravic; ■ dinamično ravnanje s pomnilnikom (giede na zasedenost in dolžino podil tkov); ■ različna overjanja, ki jih je možno kombinirati v poljubni kombinaciji; ■ kontrolo celovitosti procesov pri transakcijah, ■ iskanje po bazi. 4.2. Java kartice, MULTOS kartice Java je programski jezik, ki teče na Številnih mikroprocesorskih platformah. Je popolnoma objekten jezik z dobrimi varnostnimi mehanizmi, zato je primeren tudi za uporabo na mikroprocesorskih karticah. jam kartica temelji na modularnem sistemu. Interpreter je naravna rešitev, saj je pri kartici včasih težko ločiti strojni tlel od programskega; sta zelo prepletena. Ideja je naslednja; aplikacijo napišemo na PC-ju z Javo. Na kartici je poseben Interpreter te Java kode JVM (angl. Java Virtual Machine), ki razume programsko kodo, Funkcionalnost JVM je neodvisna od procesorja. Kot vmesnik med procesorjem in JVM delujejo programske knjižnice Java AFI, ki komunicirajo s poljubnim kartičnim operacijskim sistemom. Trenutno so kartični procesorji prešibki za celotno prevajanje Java kode. Zato je JVM dvodelna: en del je na PC-ju in z njim se opravi predprevajanje. Drugi del pa je na kartici in prevaja to predpripravljeno kodo. —11- aplikacije Java API JVM kartični operacijski sistem strojna oprema Slika G: Arhitektura Java kartice. Java kartica bo zaživela ob zmogljivejših kartičnih mikroprocesorjih. Že zdaj napoveduje lažji razvoj novih aplikacij in možnost elegantne večaplikativne kartice. Prvi primerki Java kartic so že na testiranjih. MULTOS kartica (angl. Multinpplication Operating system): MULTOS predstavlja prvi poizkus za izdelavo pravega ve čaplika c i j s kega operacijskega sistema. Arhitektura aplikacije z MULTOS-om je več ni vojska, podobna kot pri Java kartici; aplikacijo se napiše v C-ju, prek C-prevajalnika prevede v interpretativni jezik MOL (angl. MULTOS Executable Language). Tako prevedena koda prek API-jev komunicira / operacijskim sistemom MULTOS. 5. ZAKLJUČEK Čipne kartice se Sirijo na mnoga področja našega življenja. Z nekaterimi modernimi produkti, kot npr. mobilni telefon, so praktično zrasle skupaj. Zaenkrat ni videti meja razvoja. Letna proizvodnja čipnih kartic že presega 1000 milj. in nezadržno raste. Od tega odpade večina (HO %) na pomnilniške kartice, slabih 20 % pa na mikroprocesorske, ki se uporabljajo za aplikacije, zahtevne s tehnološkega vidika ali zaščite podatkov. Zaenkrat je uporaba bolj domena Evrope (90 %). Potencialno tržišče bo v letu 2000 bli/.u 3000 milj. čipnih kartic, od tega okoli 50 % telefonskih. Ze od nastanka je spremljalo mikroprocesorske kartice pomanjkanje široko sprejetih standardov, predvsem za operacijske sisteme. Proizvajalci so razvijali svoje rešitve, standardi pa so capljali za njimi. Problem postaja z željami po večaplikacijski kartici vedno bolj pereč, V boj za operacijski sistem, ki bo prevladat nad ostalimi in postal de-facto standard, se je z letošnjim letom vključil tudi Microsoft. To pa pomeni velik pritisk na vse ostale proizvajalce. Ni nujno, da bo zmagala kvaliteta, lahko da bo tržna prodornost. 6. REFERENCE [1] ADAMS, Jane: "More Brain Power for Smart Cards", Card Technology, January 1999, pp. 54-57 [2] BALABAN, Dan: "Stepping into the spotlight". Card Technology, January 1999, pp 20-24 [3] HENDRY Mart«: Smart Curds ■ Security and Applications, Artech House, Norwood 1997 [4| LENDER, Friedwart: Hybrid cards, Tutorial at the International Health Card Conference. Heidelberg 1995 [5] RANKL. Wolfgang, in EFFING, Wolfgang: Smart Card Handbook, John Wiley & Sons. Chichester 1997 [6] VEDDER. Klaus, in WEIKMANN, Franz; Smart Cards -Requirements, Properties and Applications, Giesecke A Dewient, 1998 [7] 1S0/IEC 7816. Information technology - Identification cards ■ integrated circuit(s) cards with contacts. Part 1: 1987, Physical characteristics Part 2: 1988, Dimensions and location of the contacts Part 3: 1989, Electronic signals and transmission protocols Part 4: 1993-95, Interindustry commands for interchange Part 5: 1994, Numbering system and registration procedure for application identifiers Part 6r 1994. Interindustry data elements Pari 7: 1997, Interindustry commands for Structured Card Query Language (SCQL) Part 8: 1998, Secunty related interindustry commands Part 9: v branju, Enhanced interindustry commands Part 11: v branju, Security architecturedrzavljane Slovenije, * Peter Pehani je diplomiral no Fakulteti ¿o fiziko in matematiko. Oddelku za fiziko. Zaposlen je na Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije, za tehnično podporo projektu "Kartice zdravstvenega zavarovanja" področje: kartica in kartična tehnologija, personalizacija, C/1 a In i ki. Projekt je v zaključni fazi • pred uvedbo sistema kartice zdravstvenega zavarovanja, z 2 milijona karticami za vse državljane Slovenije. «INFORMATIKA 1999 Številka2-letnikVII