Mogočni Jurij Povest iz domačih hribov Možje pa so govorili le o vsakdanjih rečeh in še besede niso rekli zaradi pridige kaj. Ko je prišel pozneje Blaž, dolgoletni Končnikov hlapec, domov, ga je Tilka poklicala na stran in ga je vprašala, kaj so gospod pridigali in če so v pridigi prijeli njenega moža. Stari Blaž je odločno odkimal in rekel, da so gospod pač tako na splošno govorili o pohujšljivih zakotnih plesih in da so se pri tem res na moč vneli; če so pri tem na koga merili, potem bi to moglo biti le, da so imeli v mislih Leše. Leše, vasica pod Homom, so bile namreč na slabem glasu, češ da hodi mladina tja plesat in ponočevat, ker je tam skoro vsako nedeljo in vsak praznik priložnost za to. Da bi bili gospod na Končnika merili, to ni mogoče, je zatrjeval Blaž. Tudi sicer ni bilo v Šentanelu čuti, da bi bil kdo župnikovo pridigo obračal na Končnika. Šele ko je Jurij sam pred ljudmi pravil, kako yz on pridigo razumel, in ko je sam jel broditi, so se našli taki, ki so mu eni iz hudobije, drugi zato, da bi imeli svoje norce, pritrjevali, češ da je jasno in gotovo: župnik ni nikogar drugega imel v mislih kakor prav Jurija Končnika. Nekaj zahrbtnežev je njegov ponos še po^žpralo, da je bil vps iz sebe. Tilka ga je zaman opominjala, v torek je šel v mesto in na sodnijo. Tri tedne pozneje je bila razprava in, kakor je bilo pričakovati, je Jurij popolnoma pogorel. Več ko deset prič je bilo povabljenih, vse so pričale za župnika, za Jurija nobena. Juriju tudi advokat Hudnik, ki so ga ljudje imenovali »hudir«, ni mogel pomagati, čeprav je napel vse sile, da bi bil župnika potlačil. Sodnik je tožbo zavrnil in obsodil Končnika na plačilo vseh stroškov. Ko je župnik tožniku še enkrat rekel, da mu še v sanjah ni prišlo na misel, da bi v pridigi meril na njega, da, niti vedel ni, da so pri Končniku sploh kdaj rajali, je Jurij zabrusil gospodu v obraz, da se laže. Župnik bi ga bil zaradi tega lahko tožil; pa ga ni, le to mu je rekel: »Gospod Končnik, prevzetnost je že angele in ljudi spravila v pogubo. Napuh in sramota nista daleč vsak sebe.« Končnik je prebledel, da je bil kakor zid, v notranjosti pa mu je vse vrelo od jeze. Res, sramota ga je kmalu doletela. Šentanelci so bili že poprej vsi pokonci, da jim gre Jurij in jim dušnega pastirja vlači pred sodišče; zdaj so mu vsi privoščili, da je pogorel in so se mu zasmehljivo režali v obraz. Po vsej dolini so ga imeli na ieziku. Ponosnega moža ,ie to tako pctrlo. da ie že jel nr^—aiioH ,ia bi svojo gostilno prodal in se kam drugam preselil. Kmalu pa je to misel opustil, ker si je rekel, da bi ljudje menili, češ iz strahu je zbežal. Dva dni ni z nikomer spregovoril, tudi z ženo ne, čepel je po ves dan pri svoji pisalni mizi in je strmel predse. Šele ko mu je Tilka pripeljala otroka: Tončka, ki je spolnil tri leta, in dveletno Ančko, se je možu obraz razjasnil. Božal je mala dva, ki ju je imel čez vse rad, in ju vzel v naročje. Potem je mignil ženi, naj ju spet vzame s seboj, in se je spet vdal svojim mrkim mislim. Tretji večer pa, ko sta se spravljala z ženo spat, je iznenada spregovoril. »Ti, haha,« se je po sili zasmejal, »jaz mu bom že pokazal, kdo je kateremu kos, temu strahopetcu.« »Koga pa misliš, Jurij?« ga je žena plaho vprašala. »Koga neki, če ne tega Kranjca? Strahopetno se je Izmazal, gladko je vse utajil. Fej ga bodi!« Ko mu žena ni na to nič odgovorila, je vzkipel: »Ti mi ne verjameš. Rajši verjameš onemu petelinu. Ti z mojimi sovražniki držiš.« »Še na misel mi ne pride, da bi s kom držala,« se zdaj tudi žena razvnela. »Mene ne briga, kaj imate fi moški med sabo. Opravite sami svoje prepire! »Ali tako? Tebi je vseeno, če tvojega moža ceklji vlačijo.-: po »Sam si si skuhal, kar si si. Mene nisi hotel poslušati. Kaj ti naj zdaj pomagam?« »Ni mi treba pomagati. Sam si bom pomagal... Poslušaj, kaj ti pravim! Cerkev v Šentanelu je bila in je zame ni več. Ne bom šel več v njo. Svoj živi dan ne prestopim več praga v šentanelsko cerkev.« »Za božjo voljo, ne govori vendar takih reči!« »Jaz ne govorim kar tako. Če kaj rečem, potem to drži.« »Kam pa boš ob nedeljah potem hodil k maši? Na Bistrico dol je dve uri.« »Kdo pa pravi, da pojdem na Bistrico? Bistriški fajmošter je tudi Kranjec in si je z našim dober. Ta dva bi imela svoje norce z mano.« »V Toplo gor pa je še dalje in poti so slabe.« »He — v Toplo da bi letal? Da bi se mi ljudje smejali, ha? Tak norec nisem.« »Kam pa potem hočeš ob nedeljah k opravilu?« »Če me v cerkvi osirajo, nisem več dolžen v cerkev hoditi. Fajmošter naj ve, da me ie iz cerkve pregnal!« »Pa vendar ne boš Bogu kljuboval, če ti je kaj navzkriž prišlo?« »Bogu ne kljubujem. Fajmošter ni naš Bog.« »Ampak zapoved je božja, da moraš nedelje posve- čevati.« »To tudi bom zmeraj. Saj lahko tudi doma molim. Z Bogom bom že uredil, mi ni treba ne fajmoštra ne cerkve pri tem.« »Za božjo voljo, Jurij! Govoriš, kakor kak brezverec. Pomisli tudi, kaj bodo naši ljudje rekli!« »Zaradi mene naj govorijo, kar hočejo! — Meni je še celo prav, da ljudje vidijo, kako me je fajmošter iz cerkve pregnal.« »Sam si boš v lastno skledo pljunil. Če ti v cerkev ne boš več hodil, tudi k nam v gostilno ne bodo ljudje več prihajali.« »Kdor noče v mojo gostilno, naj pa se je izogne! Meni nikogar ni treba.« »če boš kazal tako mrz do gospoda, bo kmalu vsa fara proti tebi. Gospoda imajo ljudje radi.« »Ti se ga držiš kakor cek, povsodi ga braniš. Toda zdaj ostanem pri svojem — tudi tebi navkljub.« »Je le tvoja škoda. Meni je vseeno.« »Da, da, tebi je vseeno, tebi sploh ni mar za moža,« je rohnel v vedno hujši jezi; »le pojdi k fajmoštru in povej mu, da ti je žal, ker si m°. vzela!« »Jurij, če tako začneš, te je res hudo poslušati,« mu je žena užaljeno odvrnila. Tedaj je vzkipel: »Pa pojdi, če me ne moreš poslušati, le kar pojdi! Vsa vrata so ti odprta. Zaradi mene lahko tako.i greš.« Tilka se je začela bridko jokati. Čez nekaj časa je dejala trmasto: »Ti me iz hlše goniš. Ko bi otrok ne bilo...« »Zaradi otrok si ne delaj skrbi,« ji je zabrusil; »za otroke bom skrbel jaz. — Jaz sem oče.« Žena je glasno zaihtela in zbežala iz sobe, mož pa je z vojaškimi koraki meril sobo gor in dol. Sonce sreče v Končnikovem domu pa je zakril temen oblak. Drugo jutro je obhajalo Tilko bridko kesanje, da se včeraj ni premagala in da je možu tako nepremišljeno ugovarjala. Zaradi tega je bila danes ves dan okoli njega, obdala ga je z vso ljubeznijo in bila z njim prijazna, kakor da se ni nič zgodilo. To je Juriju delo dobro in zvečer je nenadoma odnehal s svojim mrčanjem in je spregovoril na pol hude in na pol dobre volje: »Torej si si premislila? Boš le ostala pri meni?« »Moj Bog, kam pa naj grem?« je zaihtela. »Saj na vsem svetu nimam človeka, ki bi ga rajši imela.« »Potem je spet vse po starem. To veš, da te imam tudi jaz rad. Zdaj je vse dobro. Le tega ne poizkušaj, da bi me hotela pod komando dobiti!« »Za božjo voljo, Jurij, to mi še v sanjah ni prišlo na misel. Gospodar v hiši si ti.« Podala sta si roko in se poljubila. Tako je bil pri Končniku torej zopet mir. Prav srečna pa Tilka ni bila več. Končnik je namreč ostal pri svojem in ni šel v cerkev ne ob delavnikih ne ob nedeljah — tedne In mesece že tako. V sobi, kjer sta spala, je visela na stenl velika lepa Marijina podoba z zlatim okvirom, ki jo je bil kupil, ko se je ženil. Pred to podobo je vsak dan kratko pomolil, ob nedeljah in praznikih pa je opravil pred bjo daljšo molitev; trdovratno pa se je ognil cerkve. Za Tilko je bilo to hudo — Se tem bolj, ker si ni več upala možu kaj reči. Večkrat ga je proseče pogledala, in če se je napravil, kakor da njenega pogleda in njene tihe prošnje ne vidi, je žalostno odšla. Jurij pa je prav dobro videl, kako hudo je Tilki in koliko zaradi njega trpi. Včasih ga je obšlo usmiljenje do uboge žene, ki jo je iz vsega srca ljubil. Toda njegov ponos je bil mogočnejši od ljubezni. Slej ko prej je ostai pri svojem. n. Za deževno jesenjo in dolgo, hudo zimo je prišla spet pomlad. Hrlbi in doline so ozelenele, vsepovsodi se je zbudilo novo ž-vljenje in tudi ljudem »o se obrazi zjasnili in razvedrili. Bilo je na belo nedeljo po večernicah, ko se je zibal Z naglim korakom malo nenavaden možak po poti skozi Šentanel. Bil je po mestno oblečen, na levi roki je nosil površnik, desnlca pa se mu je Igrala s črno paličico. Bil je gibčne in krepke postave, imel je dolgo, svetlo brado, iz modrih oči se mu je hudomušno bHskalo, na dnu pogleda pa se mu je smehljala mehka dobrota. Mogel je biti okoll štiridesetih let. Obraza bi bil kar lepega, ko bi se mu nos ne bil tako modrikasto svetil. Pa prav zaradi tega žarečega nosa je bil možakarjev videz še bolj dobrodušen. Mož, ki so ga ljudje imenovali »dohtar Bogpomaj«, se je pisal doktor Silan in je bil okrajni zdravnik. V njegovem okrožju so bile občine Brezje, Šentanel, Bistrica in Topla, stanoval pa je v Brezju. Priimek »dohtar Bogpomaj« se ga je prijel zaradi tega, ker je znal bolnikom tako na dušo pihati, da jih je že z govorjenjem pol ozdravil. Ce je prišel h kakemu hudo bolnemu, je imel navado reči: »Bog pomaj! Bog bo pomagal in jaz tudi. Le korajžo!« Zelo radi so imeli doktorja Silana tudi zaradi tega, ker ni bil nikoli slabe volje, vedno je bil veder in veselega obraza, za vsakega je imel besedo in vsakemu je znal na smeh kaj reči. Poznal je v svojem okraju staro in mlado, da, še za živali je vedel in jim voščil besedo. Danes je bil dohtar še posebno židane volje. Na levo in na desno je pozdravljal, semkaj in tjakaj je mahal s svojo paličko. Skozi zaprto okence je gledala belolasa stara ženica. Naglo je zdravnik pristopil in kliknil: »Glej jo, Mojca je spet pokonci!« (Dalje sledl)