3ms,w,X/

bibibibibibibibibibib

B B

B RHDO MURNIK B

| JRRI JCJMRKI |

B B

BIBIBIBIBIBIBIBIBIBIB

V LJUBLJANI 1909
ZALOŽIL L SCHNtfEMTNER

t

JURI JUNAKI

HUMORESKE

SPISRL RADO MURNIK

V LJUBLJANI 1909
ZALOŽIL L. SCHWENTNER


VSE PRRVICE PRIDRŽANE

f! X

O cDoo5^V,

KRZRLO.

Divji vitez.. . :. 1

Vojakove sanje. 15

Petelinčkove hlače . ..33

Apis.48

Potuhnjeni Hans .66

Prijatelj perutnine . . . .*.76

Zaljubljeni kadet_.93

Baron Humbug.117

Milijonar.135

Začetnik . 149

- Miha Muha.167

Čudna ljubica .179

DS

□io

Divji vitez.

K dor zna količkaj narobe brati, mora takoj
spoznati, da je nastopno zgodbico spisal
sam Primož Trubar.

Izredno srečen slučaj je pomagal — kakor
nalašč prav zdaj ob štiristoletnici Trubarjevega
rojstva — najti letos dragocen rokopis prvega
pisatelja slovenskega, in sicer ne v cesarski dvorski
knjižnici na Dunaju, niti v biblioteki sv. Marka v
Benetkah, ampak v prašnem podstrešju stare ljub¬
ljanske hiše.

Rokopisek je 208 cm  visok pa 17 cm  širok
in obsega šestnajst posameznih, nevezanih listov,
popisanih samo na eni stranici kakor za natis.
Na vsaki ima poprek po petnajst vrstic. Na desni
zgoraj so arabske številke. Pisava ni dokaj lepa,

1

pač pa čedna, razločna; ne kaze je nobene skriv¬
nostne zavojkaste čačke, kakršne ljubijo nekateri
prismojeni pisatelji in kakršne sovražijo vsi pametni
stavci. Papir je močan in jako dobro ohranjen:
nesramni molji in literarni črviči ga niso mogli
nikjer nič načeti pa pokusiti, ker diši že oddaleč
po kafri.

Vsebina je kaj zanimiva. Kratka povest,
humoreski bolj podobna nego satiri, pripoveduje
prav živahno, kakšne nerodnosti je okoli leta 1101.
uganjal gospod Železnik, krvavi vitez z zlato klobaso,
v trdi temi svoje zarobljenosti in kako čudno so
ga sodili modri sodniki.

Citatelj nahaja v tem mikavnem rokopisku
stare, zelo redke oblike in izraze, tem zanimivejše
zato, ker je Trubar pisal tako, kakor je govoril
on sam; tako večinoma govore še dandanes na
Dolenjskem, zlasti v njegovem rojstnem kraju, na
Rašici pri Lašičah. Zanimivo je pa tudi to, kako
so stoletja izpremenila nekaterim besedam prvotni
pomen.

Akotudi ne bi bilo narobe podpisanega imena
in letnice, bi moral vsak še tako sitni učenjak
veselo priznati, da je ta spis res Trubarjev, ne pa
Dalmatinov, Kreljev ali celo Bohoričev. To kažejo
najbolje izrazi in rekla, kakor: z anem korcem,
v sercej, po tim morjej, timu zlejgu, nee, samo-
pravičar, od vzahajane do zahajane, ti ne imaš,

2

vsem zapuvidom subper, skerbeiti timu trebuhu . ..
in vse polno drugih. Tako piše samo Trubar. Zlasti
mu delajo sičnik'i in nebniki mnogo preglavice;
rabi jih nedosledno, vse križema, zdaj tako, zdaj
drugači. Sploh ima v pravopisu svoje posebne
muhe, kakor vsak boljši pisatelj.

Glede časa je vse jasno kakor božji beli dan.
Rokopisek sam vpije na glas, da je pisan 1. 1561.
Takrat se je Trubar drugič vrnil z Nemškega v
Ljubljano. Kranjski stanovi so ga že meseca junija
leta 1560. prosili, naj pride za predikanta v Ljub¬
ljano. Drugo leto so mu meseca aprila poslali denar
in slugo Stotzingerja, da ga spremi na Kranjsko.
Trubar je prebival takrat s svojo ženo, hčerko
in obema sinovoma na Virtemberškem v Urahu,
koder je župnikoval in obenem pomagal v tiskar-
nici. Odondod je srečno dospel v Ljubljano in začel
zopet pridigovati. In takrat je spisal pričujočo
povest. Najbrže je hote! ž njo podražiti višjo
gosposko, ki je preganjala poštenjake, kakor njega,
Jurija Kobilo, Gašparja Rokavca, dr. Lenarta
Mertlica, Jurija Dragolica in druge, dočim je
prave hudodelnike pitala v Tranči.

Naši strokovnjaki, veščaki in učenjaki bodo
brali ta rokopis seveda z nepopisnim veseljem.
Zanimati utegne pa tudi vsakega drugega Slovenca,
ker jasno priča, da Trubar ni bil samo prvi pisatelj
slovenski sploh, ampak da je bil tudi prvi slovenski
humorist.

3

l*

Rokopis slove brez nespodobnih popravkov
natanko po izvirniku takole:

TV RISNIZHNV PRAVLENE 1 )

OLI DIANE

TIGA GOSPVDI SHELEISNIKA,

tiga Vitesa fto slato klobaifo.

Vbi Slouenci. Poslushaite, de bote veidili
inu fnali, koku gerdu ie ta Vites Sheleifnik
fto slato klobaffo shiuel, inu koku shalo-
ftnu ie on fam febe obeifiil.

Leta nepridni gofpud fe ie vsgurani 2 ) fhta-
ierski desheli rodil, inu ie imel od ditezhtua ner
ta vegshi Putan oli krof okuli nega garla.

Nega touarishi pag lete lipote nemu nekar
ne fo peruofzhili, famnzh 3 ) oni fo nega ftrupenu
fourashili tar preganeli.

Satu inu obtu ie ta shlahtni Sheleifnik fapuftil
nega ozho inu mater inu sheno preš otruk tar
ozhino deshelo, inu fe ie fuim 4 ) leipim krofum
lefem na Crainsku prefelil.

Vtim 1096. Leitu po lefufeuim Criftufeuim
Royftuu, vshe na Spomlat, pag fi on na fuio deftno
ramo an erdezh Crysh pufti pershiti, inu fe dobru
oroshen [red 5 ) doftimi drufimi vfdigne od fod 6 ).

Inu

») POVEST. — 2) v zgornji. — s) temuč. — J ) s svojim. — s) z.
(drugimi) vred. — 6 ) tukaj.

4

Inu oni prido delezh po fuhoti inu fe po tim Moriei
pelaio kiakai pruti tei Paleftini, kir pruti Sonzhnimu
ishodu leshi, de bi leto fueito deshelo is tih ne-
uernikou ruk pomagali reshiti. Oni fo ie ia 1 )
gouurili, oli ie ne [o -Kurili, kar [o bili oblubili.

Lety derozhi vulkuui, pergnani od tiga Sludie,
pernaredni 2 ) kufakimu hudimu dellu, ty fo vshe
fdaici od fazhetka nedolshne ludi vbyali, inu fo
nih Prebiualifzha vfelei fteim ognem feshgali, inu
fo nih slatu tar frebru krali. Nuzh inu Dan fo
obilnu ieili, inu fo pyli vinu is ner ta vegshih
Mihuu 3 ), inu fo skerbeili fuimu trebuhu.

Kadar pag fo Turki letu faslishali, fo shli hitru
tim fupernikom pruti, inu fo vshe pred to peruo
prauo Crysharsko voisko, vmeifzu Kosopersku 4 ),
tih merskih 5 ) sholnerieu kardelu na tim polei 6 )
blifi te Nicee premogli, gdi fo ie od dueiu ftrani
vieli inu nee popelnoma, koker vmalini, smleili.

Gofpud Sheleifnik, tudi ta ie vndu preliual
nega kry inu ie od koma pal. En slob 7 ) inu
mozhan fourashnik, vus kofmat koker ena kosha,
leta ie bil nega fmezhem hudu ranil, inu ie nemu
vus Krof odfecal, poslushaite inu refoumeite.

Ta kruleui gofpud Sheleifnik fi obye 8 ) fuie
rane tar te fuie keruaue Klobaffe, venu zhiftu
platnu. Inu, tiga voiskouane dobra fyt, ftrahom

vbeishi

i) pač. — 2 ) pripravljeni. — ») mehov. - 4 ) oktobru. — 5 ) odur¬

nih. — e) polju. — 7 ) besen. — ») obvije.

5

vbeishi tar fe lazhan fkrye per tim Mury vanim
nerodouitim Pezhouiei oli fcalouiei.

Magla ie shla is te Semle, inu ie vfo to Semlo
roffila inu resmakala.

Ta gofpud Vites ie fdai skriuen po fyli poftil,
on ie ieidel famuzh hude 1 ) rybe, inu ie pil lamuzh
vodo. Obtu ie on dobil to trefhklyo oli merslico.

Pole 2 ), vndukei fo eni Rasboiniki tar tatye
nega neshli, inu oni nega ne fo kueiku 3 ) perprauili,
temuzh nemu vfamo vle nega rizhi. On fdai nei
imel obeniga karneria 4 ), inu fukne tudi nekar,
nekar sheleifniga naperfnika inu obeniga fzhita,
nekar zhreuleu inu obeniga mezha, ne slata, ne
frebra, ne kufra.

En bog ribizh nega vgleda nafiga inu nega
poirne 5 ) febo. Inu on nega obleizhe vanu preproftu
oblazhilu od kamelskih dlaginu nega oduekne 6 ) inu
nemu ofdraui sledno bolefan inu sledni betesh 7 ).

Po tei ifti shaloftni reui, po tryeh oli shtirih
leitih, gofpud Vites vfdigne fuie noge inu gre, fdai
preš krofa, is tiga kraie. Per tim globokim Moriei
poleg tiga potu na breigu on naide eniga Turka na
soncu leshozh, ta ie bil mertou, od Srage 8 ) oli Bo-
shyga shlaka vdarien. Leta merlec ie bil fylnu lipu
oblizhen.

Gofpud Sheleifnik hitru obleizhe nega obla¬
zhilu inu vfame nega piffani fuitik 9 ) febo inu tudi

nega

p samo slabe. — 2) Poglej. — 3 ) k moči. — ->) (usnjene) potne torbe. —

5) vzame. — «) okrepča. — t)  bolečino.. — ») kapi (kaplje).— 9 ) turban.

6

nega Mezh [mnogoterimi dragimi kameni. Inu
vfdigne letiga zhloueika Tellu inu ie skriuaie po-
copa pod anu driuu, de tiga nekar niszhe ne fuei.

Natu on gre od vnot ke zhes Gorre tar pre-
ruma dofti kraieu. Vtim meifcu leleniku 1 ) pag on
pride gori noter vtu Ierufalem inu [topi pred tiga
Nermiloftiuishiga Gofpudi Albuine, vtim iftim zhaffu
tiga peruiga krala vtim ierufalemskim Kraleuftuu.

Vndukei on timu Nerfuitleshimu, Premo-
gozhimu Gofpudi Kralu Albuinu, tiga Imena Per-
uimu, lete vshe ofdraulene rane inu klobaffe na
fuim herbtu hitru pokashe.

Nerviffokishi Gofpud Kral tukaie nega [kratkimi
beffedami periafniuu taku vprasha, fi li vti Juttroui
desheli ti, vites Sheleifnik, premogel kateriga
tuiga 2 ) [upernika?

Leta golufski famoprauizhar 3 ) htimu odgouori
timu Gofpudi Kralu, lasheozh, la, ieft lem trideffeti
fourashnike vbyl, O Kral, aku nekar vezh.

Inu is notra poln hinena, fazhne Gofpudi
Kralu fo vfo hualo kafati inu prauiti, koku ie on
ferzhnu daroual [uio kry inu krof.

Ta Kral Albuin nei veidil, de ie on od tiga
zhloueika bil obnorien 4 ). Tiga leshniuca beffede
[o fe nemu taku dobru bile dopale, de ie timu
Sheleifniku hitru eno slato Clobaffo vgerb dal.

Hinauski vites fe letiga [ylnu obeffeli, fe kmalu
pouerne domou inu fe naffeli vtih slouenskih krayh.

i) septembru. — 2 ) tvojega. — 3 ) hinavec. — 4 ) prevarjen.

7

Od feh mal pag ie hudu mislil vfuim fercei,
inu fe, vlem Boshym Sapuuidom fubper, volnu
vdal oblafti tiga Hudizhe tar nega Angelou, koker
ie onu na Kainu inu drufih vezh viditi.

Dur ie murnu nega terdnu fafydaniga gradu
prishal, vfakiga ie ta sblifa 1 ), ta fuirina, ta vleh
hudih shely periatel, skriuaie na rafpotu popal,
ciatil inu dauil fa kratig zhas.

Kadar pag ie doma vrnei fiduui obilnu, [anem
korcem, bil vina pyl, taku ie potle is pyanofti
nedolshne ludi moril, nekar le pod fuim Gradum,
famuzh tudi poufod drugei. Vmeiftih na vlizah oli
po Terfih 2 ) na vogleih, oli na nyuah oli vino-
gradiskih krayh, ie vbyal Moshe inu Shene, Synuue
inu fzhere, delouce inu hlapzhizhe 3 ) inu dezhle, de
lo ie nofili vfhpital oli na Britoff. Inu ie metal nih
Otroke vodo. Vfo nih shiuino, vfe nih denarie,
vfe nih pohishtuu inu blagu ie popleinil inu po-
rupal, [ognem feshgal nih Prebiualiszha inu vus
nih vshitag.

Taku ie on od [guraniga konza do sdulaniga,
od vlahaiane do Sahaiane, od Boshyzha do Puha,
tebtal Prauico inu dial kriuine, kir fi ie is fuie
kriue, norske, ifpazhene pameti vlani vfebi Imish-
loual po dneui inu po nozhi.

Satu inu obtu fo fe tiga presdushnika bali
Crainzi, Coroshci, Shtaierci inu Dolenci tar Befiaki,
Krashouci inu Iftriani tar Crouati.

l ) kuga. — 2) trgih. — s) dečke.

Lete boge Ouzhice fo fuelikimi teshkimi
nadlugami inu ferzhno shaloftio bile obdane. Inu
fo fe po tei ifti vfi Desheli zhes letiga gofpudi
Vitesa hudube grenku plakale inu felfami vfdihuale,
Mi fmo fa te Ouce, kir imaio faklane biti. Inu
fo ftrahuma vpile na pomuzh inu mefzhouane.

Inu nih vpyene ie pred te vuzhene Sodnike
prishlu. Poslushaite, lubi Slouenci.

Sa teim inu natu ta Vifheisha Gofposzhina
vini 1 ) fpofnaio, de onu nei prou.

Ty duanaift modri Sodniki fo obleikli ene filnu
leipe shkarlatoue plafzhe koker ty beneški Pleme-
nitashi oli tih ftarih Rimlanou Flamines maiores,
tu fe sloueinski isloshi, ty Vifihifary. Natu fo tiga
slobiga ftryca fpeteimi berizhi vleipih felenih
fuknah Vlublano pouabili inu ga ob tei anaifti vri
vduor pelali inu nemu dali vode kumiuanu nega
noge. Inu fo tudi Ieifti nemu naprei poftauili.

Poteimtiga so nemu vlubefni, vtihoti inu
krotkuti goftu zheftu fubper gouurili inu nega
lipu molili 2 ) tar ga fuarili. Inu fo nemu drigazhi
tudi prou britku pritili inu ga rotili tar faklinali.

Vtim istim zhaffu fo knemu diali: Kakoue

velike toshbe zhes te gredo? Kai delash? Onu
nei prou. Odpouiffe Greihu. Inu fdai puidi na fui
Dum inu opraulai, hzhenru fi poklizan. Inu nekar
ne pofabi nashe opominane hbranu to deshelsko

poftauo

J) vendar. — 2 ) prosili.

9

poftauo inu Sapuuid, praueiozh, de ti ne imash
vbyati tudi nekar te reune inu preprolte, koker
fo Paftiry, kmetizhi inu drugi, kir pred letim
Sueitom dofti ne velaio. Aku [e poprauish, taku
bode dobra; aku pag nekar, potle [e bodo tudi
dragi na tebi sblafnili 1 ) inu [motili 2 ). Onu pag ne
bode prou, temuzh nas bosh [ylnu referdil.

Oli vfe fabfton: [a vfe letu periatliuu opomi-
nane on tudi cillu nishter nei rodil 3 ) inu dershal
inu nei nim dal obene odguuori.

Nega vushe[fa fo bila hudu 4 ) slishala, inu nih
vukuui 5 ) [o pali na kamenouu, fakai nega kriuine
fo bile zhedale huishi inu fe ie nim pofmihoual.

Letu pag ie te modre fodnike inu varihe te
deshelske praude rifnizhnu referdilu. Vshe zhes
ftu inu duaiffeti dni [o enu vkupe sbrane inu
hoyene vfeh imenitishih suetouauzou tar velakou
vletu Meiftu Lublansku miloftiuu vunkai piffali inu
[apouedali. De fe tukai ima vkupe [uetouati vmei
febo inu rounati, kei inu koku bi fe timu grofo-
uitimu sleigu 6 ) fano mozhno voisko, dolti leit inu
veden moglu fuperftati, inu te boge ludi ner bule
obraniti. Per tim, de fe tudi luetuie inu rauna,
koku bi tiga slobiga Vitesa fto slato clobatto lashei
vlouili inu ozhitu vtim Imeni poltaue prou fodili.

Letu pag le ie taku godilu. Nerpoprei fo
zhakali prauiga godu 7 ), zhes nega poiti.

i) pohujšali. -- -') jezili. — 3 ) se brigal. — •>) slabo. — p uki. —

«) zlemu, zlu. — p časa, ure.

10

Vmei veliko nozhio inu Vinkushtmi, kadar ie
hilu dobru vreme, fo [e ner ta vegshi Sholnery
loufemi valputi vfgudo na pot vfdignili, inu shnimi
red hlapci flefzherbami tar berizhi [glasnimi tro¬
bentami. Inu fo ga iskali do meifza Liftognoia 1 ).

Pole, viutro, kadar ie tu Sonce bilu vfeshlu,
oni faslishe nega Boga Shentouane 2 ) inu ga vide,
iskushaiozh eniga kupza fanem mezhem fa duei
rokei fanem dinim 3 ) mahum na dva plati resklati.

Ty berizhi inu hlapci fo, letu videozh, per
prauim redu 4 ) preftreigli nega mezh inu knemu
diali, Pomagai vom Bug, Ciofpud.

Oli ta vites fe ie nefnanu pruti nim dershal.

Lety pag nega vprashaio, Du fte vi, gofpud?
Aku periatel? Oli fourashnik? Aku Sheleifnik
fteim prideukom vites fto slato klobaffo, oli nekar?

On pag odgouori inu praui knim, la, ieft
fem. Jeft hozho vom ta vufta famashiti.

Inu on nee vprasha, kai fe vom fdi?

Lety Sholnery pag ftuprou fdai vergo nih roke
na nega inu nemu vfamo ta Mezh inu ga fuesheio
inu fuefaniga pelaio Vlublano. Vndu nega gori
Vtranzhi 5 ) fufeb veno lipu pometeno tar lipu
nareieno 6 ) kejho poftauio. Ta kupez pag fe obeffeli,
de fo ga bili reshili is tiga rasboinika ruk, inu
plati tim berizhem duaiffeti Vogerskih Slatih.

i) v  novembra. — -’) preklinjanje. — :J ) edinim. — ■*) času. -

5 ) pred Čevljarskim mostom na desnem bregu Ljubljanice. — 6 ) po¬

spravljeno.

11

Ty modri Sodniki fo gofpudi Vitesa, tiga Peklu
fapiffaniga sludie, skufi duei leiti inu duanaift dni
fueiftu pitali, de on od lakoti kei ne obnemore.
Ner raishi ie ieidel domazhe pehtranoue shtrukle,
ena praua ieid. Vndu ie Krotag shiroku pozhiual
na dueih ftoleih inu ieidel, ieidel, dotle fe nemu
odfpreida nega pafs od vftina 1 ) nei refderl.

Lety duanaift pag fo fe vlake Quatre lipu
obleikli inu vnuuizh sbrali, pouabili vfe shiue prizhe
inu resmishlouali, koku ima dana biti Dusha fa
Dusho, Oku fa vku, fob fa fob, Roka fa Roko,
Noga fa Nogo, Opezhene fa Opezhene, Rana fa
Rano, Zhernauka fa Zhernauko. is tiga vfaki more
veiditi, de letu ie te ifte fdai na peruu teshku
ftalu. Ob tu aku katerimu letu nih delu fe cilu
popelnoma ne fdi, ta fmisli, kai vfi modri gouore,
kir prauio, de sledni fazhetik ie teshak inu ne-
popolnom.

Hpuslednimu vus fuit 2 ) fuiemi duanaiftimi fe
fnido, nega presmerne hudube inu kriuine na
vuftih dueiu oli tryeh shiuih pryzh fkerbio doper-
neffo, to Praudo po tih nerprauishih buquicah
dokonaio, ta pezhat udario tar pertifneio, dado na
fnane vfem ludem inu tiga slobiga gofpudi She-
leifnika, vitesa fto slato klobaffo, druguzh obfodio.

De on puidi fdaici fmirom tar skorai domou
vfuio Royensko deshelo. Per tim de on nekar vto

ftaro

J) usnja. — 2) svet, zbor.

12

[taro kosho ne [topi, ampag [e dershi, koker fe
drugi dershe inu dei pokuro inu fe oberni Hbugi.

Vtim pag, kir fo oni nega taku dolgu bili
[odili, vtira iftim zhaffu fi ie ta lubi Rasboinik
ofgorai vofi 1 ) vti glory ob tih pehtranouih shtru-
klih inu ob tim fideni 2 ) vfenci tu meffu okuli fuih
ledauieu 3 ) po naturski shegi taku [redil, de ty
modri [odniki nega nekar ne [o fnali.

Inu oben Rabil oli hahar 4 ) nega refuetaniga
skufi dauri nei mogel iffegnati, on Jam pag cilu
nei hotel inu nei mogel vun poiti.

Sabfton vpyo ty ludie praueiozh hberizhem,
Ishenite ga. Ifihenite ga, moriuza slobiga, ubyauca,
Sludiem obdaniga. Metite kamene na nega.

Vites Sheleifnik, kadar nih beffede faslishi,
reshalen feskripa fobmi inu fa dauermi 5 ) vpyeozh
ie debelu po Betiashku htim iftim letaku rekah

Vi Madraska shlahta 6 ), nekar ne bobotlite 7 )
veliku. Inu nekar ne metite kamine. Du mene
ishene, per mui dushei. Aku ta Rabil oli hahar?
Aku ty Sodniki? Aku vi vfi vkupe? Ampag danas
nai ielt ene beffede quom gouorim, poslushaite,
de bote veidili inu fnali. Vi ne imate meiniti, de
fem ieft royen kobarouanu ta Myr. Nu ieft fe ne
zho verniti ke Vozhino Deshelo, kratku nekar.
Ampag letukai vmei vami bi prou rad, volnu tar
fueffeliem she ene pet Cente shtrukle pogalnil 8 ).
_ Taku

1) v ječi. — 2 ) sedenju. — 3 )  ledovij. — ‘)  krvnik, rabelj. —
5 ) durmi. — e ) gadja zalega. — ’) jecljajte. — ») pogoltnil.

13

Taku neisrezhenu dobro ieid nei naiti nigdar na
vtem Sueitu nigdir, koker famuzh vashi iezhi
tukaie Vlublani, letu ie vom inu meni dobru
vedeiozh. Preš tih vsagdanih pehtranouih shtrukleu
ne zho shiueiti. Obtu inu [atu [e fdaici vti vuri
tukai fam febe hozho obeifiiti, per mui dushei.

Kadar lete vfe beffede dokona, [topi od tih
dauer, [i [auiha [uie po Tursku dolge Moftazhe
inu faftopnu is ferza fapoie to shaloftno Peifen.
Ne bom ieft ieidel shtrukleu vezh.

Potemtoga fe grenku plazhe. Potle pag nega
vulta shiroku odpre inu tim modrim fodnikom tar
vfem drufim nega Iesig oli Osla pokashe, koker
ty otroci deio, kateru ie gerdu viditi.

Pole, hpuslednimu ie on [am febe [temi ne-
umiuenimi rokami [ad ta dauri obeifiil.

Vndukei viffezh ie slo Smertio vmerl inu
fam febe pehnil vtu Vezhnu pogublene inu ter-
plene. Vfi Sodniki, Doctary, beffedniki, [tarishi,
Ozhaki tar Pi[[ary inu shnimi red vfi ludie pag [o
od veffelia, kir fo zhes tu iftu imeili, gori skakali
inu fueliko Pohleufzhino rekli to Hualnopeiffen.

Lubi Slouenci, vfamite letu rifnizhnu praulene
koker enu kollilce oli iushinizo.

VLVBLANI, vtim 1561. Leitu po Iefufeuim
Criftufeuim Royftuu.

REBVRT.

14

Vojakove sanje

Že na vse zgodaj smo se vojskovali tam po
Golovcu. Bele ovitke smo imeli na kapah in
prežali na sovražnika. Takrat sem služil tretje leto
pri sedemnajstem v Ljubljani. Ležal sem dobro
skrit v rosni praproti in gledal mravljince. Se pet¬
insedemdeset dni, Janez, pa slečeš cesarsko suknjo,
tako sem si mislil in zobal lepe zrele borovnice.
Kar so me oplazili gospod stotnik s sabljo pod
telečjak in me povabili k raportu, češ, da ne
pazim na sovražnika! Dobil sem šest ur železnih
rokavov na samem. Popoldne, po povelju, so se
šli drugi lepo izprehajat, mene pa so gnali gospod
kaprol na bistahor v ječo. Tam so mi vklenili
desnico k levi nogi in me pustili samega na trdi
leseni prečnici. Tiste železne okove so odpravili
pozneje, saj se je sama cesarica Elizabeta potegnila
za soldate. Živa duša nebi verjela, kako kmalu
se naveliča človek čepeti takole sključen v dve
gube. Počasi, počasi je minila ura za uro. Vse

15

me je že bolelo. Leva noga mi je zaspala, potlej
pa še jaz sam. Tedaj se mi je sanjalo pa že nekaj
tako lepega, da skoraj ne bom mogel povedati
vsega dobro in natanko.

Zdelo se mi je, da sem po jutranji vaji pral
bele poletenske hlače v Ljubljanici pred kosamo.
Bilo je lepo vreme, samo malo prevroče, čeprav
se je bila vlila nekoliko prej hudourna ploha.

Kar ti jo primaha mimo dvoje civilistov. Precej
spoznam obadva: prvi je sam Jezus Kristus, drugi
pa sveti Peter! Oho!

Pod starim kostanjem postojita v senci, jaz
pa mirno perern in ožemam svoje hlače in zvesto
vlečem na uho.

In kadar le morem, ju skrivaj ogledujem, saj
kaj takega pa tudi ne vidiš izlepa vsak dan. Jezus
je oblečen v dolgo belo oblačilo. Precej tak je,
kakor na podobah, vendar pa je živ vse lepši, tako
lep, da ne morem povedati! Zlata svetloba sije
od njega, posebno od čela in iz oči. Kar gledal
in le gledal bi ga človek ves dan! Sveti Peter je
pa prava reva. Hudo plešast je mož in že ves siv,
povrhu se pa še prav kislo drži. Na sebi ima
rjavo obleko, vso prašno in povaljano, v rokah
pa culo. Iz žepa se mu bliska nekaj zlatega; tam
ima svoje ključe, zavite v raztrgan papir.

„Malo se ohladiva tukaj v senci pod kosta¬
njem," pravi Jezus.

16

„Takale laziva po svetu!“ zagodrnja sveti
Peter. „Treba nama je tega! Moja obleka je že
vsa umazana in tvoji čevlji so že tudi dokaj po-
švedrani. Če me sreča žandar, bi utegnil imeti
še kakšne sitnosti. Da bi bil vsaj cekar s sabo
vzel in pa kaj več perila! In Bog ve, v kateri
cerkvi sem pozabil svoj dežnik, da zdaj nimam
nobenega. Pa bi bila vendar vzela kakšnega angela
s sabo, da bi nama snažil obleko ali da bi ga
človek poslal vsaj kam po tobaka. Saj naši dečki
imajo dovolj časa tam gori, se samo igrajo pa
nagajajo."

Jezus ne odgovori nič, sveti Peter pa nada¬
ljuje:

„Denarja tudi nimava že nič! Ne vem, kaj
mislijo tam gori doma, da ne pošljejo nič za nama.
Se pet grošev imam. V Ljubljanici, sem slišal, so
dobre postrvi, boljše kakor v Jordanu in Gene-
zareškem jezeru. Pa nimava ne ternka ne mreže.
To bi bilo lepo, če bi naju kdo malo povabil v
svate kakor v Kani galilejski. Ali pa, da bi imela
vsaj sveto Marto s sabo. Oh, Marta je bila vredna
vseh drugih kuharic! Take mlince je znala delati
tam v Betaniji, da so se kar sami tajali na jeziku.
Marta, ta pa, ta! Presneto, takoj si moram
zavozlati robec, da ji ne pozabim kupiti vsaj kakšen
odpustek za spomin."

Jezus se mu malo nasmehne, sveti Peter pa
vzdihne:

17

2

„0h, kisla jetrca bi se mi kaj prilegla zdajle!
Pojdiva no v kantino na kelih cvička! Saj dam jaz
zanj! Nočeš? Pa pojdiva kam drugam! Zdaj poleti,
v taki vročini, predajava dolgčas po mestu, ko je
vsa boljša gospoda na kmetih! In pomanjkanje
trpiva, kakor izgubljeni sin ali siromak Lazar, ko
bi lahko vsak dan zastonj pa dobro kosila pri
županu in se gosposko vozila z dvema paroma
konj ali pa na tistem vozu, ki teče kar sam in
mu pravimo po domače smrdljivček! Oh, kako
sem vendar že lačen, lačen!“

„Saj si včeraj dvakrat večerjal," pravi Zveličar.
„Da tudi nisi nikdar sit!“

„Kaj bi tisto!" zaongavi sveti Peter. „Premalo
je bilo, pa je! Včasi si nasitil kar pet velikih
bataljonov mož, zdaj pa nočeš še naju dveh ne.
Ojej, kje so dobri stari časi!"

„Ne govori tako!" ga svari Odrešenik. „Moder
bodi, Peter, moder!"

„Eh, saj res," mrmra sveti Peter, „pa bi
vendar naredil kakšen čudež, saj tebi bi bilo to
vseeno!“

„Vidiš, Peter, kakšen si!" ga kara Jezus.
„Kako se odgovarjaš in jezikaš! Da se kar ne
moreš otresti stare slabe navade!"

„1, saj nisem mislil nič hudega," se opravičuje
sveti Peter. „Ampak zobala bi najboljše grozdje,
samo če bi ti hotel in rekel, da naj vzraste muškatnik
na temle kostanju. To bi bilo dobro! Taka dra-

18

ginja je v Ljubljani, jajca so skoraj po grošu. In
vsak naju že podi od kljuke in naju goni delat."

„ Potres jim je naredil dosti škode, veš, ljubi
Peter," zagovarja Jezus Ljubljančane. „Zdaj nimajo
sami nič."

„Pa le zidajo na vseh koncih in krajih!"
ugovarja sveti Peter. „Poglej, Gospod, tam so
podrli Mesarski most in sezidali lepega novega,
kamenitega. Moj pa ostane lesen!"

„Saj so ti vendar sezidali cerkev prej kakor
meni in vsakemu drugemu svetniku," ga zavrne
Jezus. „Le nikar ne bodi bolj siten, kakor je
treba."

Zdaj zapoje petelin na Poljanah in sveti
Peter se huduje: „Teh zoprnih ptičev imajo tudi
vse polno tukaj. Naj pridem, kamor hočem, povsod
se oglasita eden ali pa dva ! To me pa res jezi, no 1“

„To se mi ne zdi čudno," mu pravi Gospod.
„Saj vemo, kaj se je zgodilo na Kajfeževem
dvorišču."

Pri tej priči se pripodita dva bosa dečaka proti
kostanju. Manjši je privezan na konopec, večji
pa vihti bič in vpije za njim. Poredni konjiček
obstoji nalašč nasredi luže pred svetim Petrom,
rezgeta in brca in oškropi tujega moža z blatno
vodo. Svetega Petra popade jeza, on pa paglavca
in, ne bodi len, ga zlasa prav krepko. Malič tuli
in kriči kakor obseden in skače od bolečine po

19

2 *

eni sami nogi. Jezus pa naglo pristopi in da fantu
pol rožiča, da neha vpiti.

„Ti spak, ti, nemarni!" se srdi sveti Peter,
„Le čakaj, ti griža mlada nagajiva! Tako raz¬
posajenih otrok jih pa ni nikjer kakor v Ljubljani!"

„Le tiho bodi, Peter!“ mu pravi Jezus. „Ali
si bil ti kaj boljši, ko si se šel z bratom Andrejčkom
konje pa slepe miši pa skrivalnice tam okoli
očetovih čolnov? Grdo se obnašaš, slabe konduite
prineseš domov! Peter, Peter, Jonov sin, to ni
lepo !“

Takrat pribobni električni voz po bližnjem
mostu, da ne razumem nobene besede. Sveti
Peter menda spet sili v kantino, vsaj gleda zmerom
le tjakaj. Jezus pa stopi doli k meni! Skoraj mi
zastaja sapa in srce mi bije do vratu.

„Prijatelj, daj nama kaj jesti!“ me poprosi
Kristus. „Lačna sva, lej, pa še kako !“

„Takoj vama postrežem," jima prikimam
prijazno, „le malo potrpita in pazita, da mi kdo
ne ukrade mojih hlač, amen."

Stečem v kosamo in jima prinesem svoj
komaj načeti hlebec rjavega komisa.

„To je vse, kar vama morem dati," jima pra¬
vim. „Menažo imamo pa šele ob enajstih, amen."

„Zakaj se pa držiš tako žalostno?" me vpraša
Jezus čisto po domače.

„Eh, huda mi prede pri vojakih," mu potožim.
„Gospod stotnik me kar živega ne morejo videti.

20

Skoro vsako jutro stojim pri raportu in za vsak
nič moram držati železne manšete, amen."

Takole pripovedujem Zveličarju, ne da bi
se mu kaj legal; saj to bi bilo pa tudi hudo
neprevidno in nerodno, kajpa.

Dobro. Kristus me posluša prav sočutno,
sveti Peter se pa ne zmeni dosti zame. Veste, on
ni tako dobrega in usmiljenega srca kakor naš
Gospod. Le prav debelo gleda mož vame in otepa
moj komis, kakor bi bil zdajle primarširal z velikih
vaj. Odrežem mu drugi kos, pa tudi tega pokleplje
kaj naglo kakor nebeško mano in še zmeraj me
gleda milo, uboga lakota. No, mu dam pa še
tretji kos! Kakor bi pihnil, ga spravi sestradani
svetnik pod streho, lej, lej! Kristus pokusi komaj
malo sredice.

„lmaš pa že kaj opraviti v kosami?" vprašam
lačnega patrona naše prežalostne rumenkaste hiše.

„Bog ne daj!" mi odgovori sveti Peter
zadovoljno; sit je pa že tako, da se mu kolče
na glas.

„Sem vesel, da me niso potrdili, veš, Janez!"
pristavi hitro svetnik. »Vojaški zdravniki so dognali,
da imam hudo notranjo bolezen, pa so me za¬
vrgli za vse večne čase!"

»Aha, prerad si lačen pa bi cesarju pohrustal
preveč komisa," si mislim na tihem. Na glas mu
pa pritegnem, rekoč: »Prav imaš, prijatelj, da ne
žaluješ zaradi vojaščine! Boga zahvali do komolca

21

in vse svetnike, da si prost civilist! Med soldatf
ne pridelaš drugega, kakor velike težave in same
sitnosti, pa še prečnico v luknji. Samo v kantini
je vsak peti dan še nekaj življenja, kadar dobimo
tiste solde. Oježeš, da bi vendar mogel kam
drugam! Amen."

„No, ti si tako dobrega srca!“ me pohvali
Jezus z milim glasom. „Ne pridušaš se tudi ne.
Lepo je to, Janez! Veš kaj? Ker si tak fant od
fare, pa bodi zdajle takoj brez raporta in brez
vsake sitnosti prestavljen k sedemnajstemu regi¬
mentu v Deveto deželo! Bog ti povrni tvoj komis!
Le dobro se imej! Zdaj pa z Bogom, Janez!"

Od samega veselja se pozabim zahvaliti Odre¬
šeniku. Kar skakal bi in kar samo se mi smeja.
Korajžno jima upilim z roko pred desno uho v
soldaški pozdrav. Kristus in sveti Peter pa se
raztajata v jasne višave. In kakor bi kihnil, stojim
z vso vojaško ropotijo že v najlepšem mestu
Devete dežele. Živio!

Na sredi velikega trga me čakajo mestni župan
s starejšinami, z očaki in veljaki, vsi pražnje
opravljeni, vsi generali in boljši oficirji v veliki
paradi z godbo in zastavami.

Oča župan stopijo pred druge, se mi lepo
odkrijejo in priklonijo. Odkašljajo se, vrte novi
cilinder, težko sopejo, se pote in napenjajo možgane-
pa le ne najdejo pravih besedi, da bi me slovesno
pozdravih v imenu meščanov.

22

„Ljubi Janez, e, e!“ zajecljajo, pa takoj spet
umolknejo. „Ljubi Janez . . . e ... e . . . e!“ začno
nanovo in popravljajo, pa vendar ni nič.

„Očka, je že dobro, že!“ jih ogovorim prijazno
in poteptam po rami. „Nič ne marajte, saj nisem
tako siten in natančen! Kar besedo vam jemlje,
tako ste ginjeni, že vidim. Dobro ste opravili, le
pokrijte se! Marsikdo, ki se vam zdaj hinavsko
posmehuje za hrbtom, nam se toliko nebi mogel
povedati. No, saj tako vem, da mi ne želite nič
slabega, jaz pa vam ne. Upam, da ostanemo
prijatelji!“

Hvaležno me pogledajo in odstopijo. Zdaj pa
se postavijo predme najvišji general. Ta gospod
so previdnejši. Za sabo imajo učenega kaprola,
enoletnega prostovoljca, in ta jim mora šepetati
na uho, da se jim ne pretrga in ne zmeša govorica.

„Hvala Bogu, ljubi Janez, da si že vendar
enkrat tukaj pri nas !“ začno dokaj gladko. „Komaj
smo te že čakali, lej! Bodi prisrčno pozdravljen!
Pripravljeno je pa že vse zate; prav všeč ti bo,
boš videl. Živio Janez! Živio! Živio!"

„Živio Janez!" kriče vsi naokoli, da golobi
in vrabci prestrašeni letajo visoko gori nad strehami.

„Treba se bo zahvaliti," si mislim in odgo¬
varjam gospodi moško takole: „Ljubi prijatelji!
Zahvaljujem se vam vsem skupaj, da ste me tal.o
počastili in sprejeli tako prisrčno v tej prelepi
Deveti deželi. Že marsikaj dobrega in čudnega

23

sem slišal o njej in že zdavnaj bi bil rad tukaj,
to moram reči. Veseli me, da ste vsi zdravi, kakor
vidim. Pa kaj bi še dolgo prazne razdirali in
motili drug drugega! Presneto sem že lačen in
žejen, vi pa menda tudi! Vzdignimo se torej, da
bo teh komedij že konec! Pa brez zamere!"

Zdaj se oča župan spomnijo vsega, kar so
pozabili prej in hočejo spet začeti. Jaz jim pa
mignem, da je že dobro. Ponižno mi predstavijo
mestno gospodo, gospod general pa višje častnike.

Na to me primeta vsak na svoji strani pod
pazduho in me spremljata k svetli kočiji, kjer je
vpreženih devet iskrih konj; oča župan mi neso
težki telečjak, gospod general pa vojaško Skrinjico.
Oča župan me prisilijo na žametaste blazine in
prisedejo k meni na levo. Gospod general pa se
skobacajo pohlevno spredaj k vozniku.

Na desni strani lepe široke ceste stoje belo
oblečene device, na levi pa veterani in kličejo
venomer: „Zivio Janez! Živio Janez!" Vse hiše
so v pisanih zastavah. Iz vsakega okna mi mečejo
same rdeče rože, nageljne in rožmarin v kočijo,
da že komaj gledam iz cvetja! Možnarji pokajo
na vseh koncih in krajih, obenem zvone zvonovi
vseh cerkva. Povsodi se tare vse živo zijalastih
ljudi, posebno pa radovednih babnic. In kar se da,
vpije in kriči vse meni na čast.

Le prav počasi se moremo voziti skozi pisano
gnečo. Že me malo glava boli od tega neznanskega

24


hrupa in šundra; vendar se premagujem in se, ves
v rožicah, z viržinko za ušesom, prav moško držim
pokonci.

Naposled se, hvala Bogu, vendarle ustavimo
in sicer pred strašno lepo palačo iz samega belega
marmorja in s pozlačeno streho.

„ Viž, preljubi Janez, to je kasarna,“ mi povedo
gospod general na kozlu. „Če ti ni všeč, pojdemo
pa v drugo."

„E, bo že, no, bo že!“ jim odvrnem. „Kaj
bi izbiral!“

Pred vhodom je postavljenih vseh šestnajst
stotnikov mojega novega polka po starosti lepo v
vrsti. Skočim z voza, sežem vsakemu izmed šest¬
najsterice v roko in mu povem kaj prijaznega.
Vsak odriva druge, me gleda zaljubljeno in me
zahteva zase k svoji stotniji; toliko, da se najboljši
prijatelji krvavo ne stepo za me.

„Lej ga spaka, kaj bo pa zdaj!" si mislim.
Ali precej uganem pravo in pomigam Kočevarju,
ki prodaja pomaranče in sladak drobiž.

„Pojdi tukaj od gospoda do gospoda," mu
ukažem, „pa ponudi vsakemu svojo vrečico s
številkami! Kdor potegne troje najvišjih, ta me pa
dobi!“

Roke se tresejo vsem, ko segajo v krošnjarjevo
vrečo. Najmlajši gospod stotnik z lepo črno brado
izvlečejo najbolj po sreči. Vsi drugi oblede od
žalosti, moj gospod pa malodane omedle od samega

25

veselja. Pohlevno me prosijo dovoljenja, da mi
poneso puško v kosamo.

Ondukaj je vse od dragega marmorja in slonove
kosti, od srebra in zlata. Tudi je vse polno rdečih,
rumenih pa zelenih svetlinov in biserov, tako da
pisana svetloba kar vid jemlje začudenim očem.
Povsodi diši po kadilu in po drugih prijetnih
dišavah. Dobro. Ko mi razkazujejo vso to lepoto,
priteče devet kuharjev za mano in me vpraša,
kaj bi najrajši.

„Zaradi mene ni treba posebej kuhati, prija¬
telji," jim odgovorim. „Bom že zadovoljen s tistim,
kar jedo domača gospoda."

Komaj sedemo za belo pogrnjene mize, že
nam prineso menaže, dobre goveje juhe. Mast ji
plava na vrhu dva palca debelo, spodaj je pa riž
in grah z razrezanimi kurjimi želodci. Potem
dobimo sulca, dolgega kakor puška, in pa češpljeve
kaše. Ko podelamo to, nam dajo okusne telečje
pečenke, ocvrtih piščancev, pečenih golobčkov,
puranov, kapunov, gosi, rac, zraven pa žlahtnih
jabolk in hrušk v sladkem soku in kaj vem, kaj
še vsega. Za prvo žejo pijemo cviček kar s korcem
iz velikih vedric; za poznejšo primako pa so
pripravljene neštete majolike polne vipavca in
terana.

Čez dobre pol ure si odpnem hlačni jermen
in ga spustim za devet luknjic. Vsi smo Židane
volje; meni je pa najbolj po godu to, da nihče

26

ne zine nič nepotrebnega in ne moti kosila z
neumnimi napitnicami.

Zatem prihite nosilci s pečenimi klobasami,
z mesenkami, jetrnicami in krvavicami in pa s
skledo, polno kislega zelja, fižola in velikanskih
ocvirkov. Ta posoda je, lahko rečem, večja kakor
turški boben; komaj, komaj jo prenaša devetorica
najmočnejših mož.

Ko se nekoliko oddahnemo, se lotimo za
oblizek še raznoterih kolačev pa pogač in orehovih,
lešnikovih, medenih pa tudi rozinovih potic.

Že se mi jame na glas kolcati, kakor svetemu
Petru tam pri Ljubljanici. Zapalim si cigaro, si
odpnem hlačni jermen, ga shranim v žep in po¬
nudim gospodu generalu viržinko, očetu županu
pa nič.

„Ne zameri mi, ljubi Janez, da sem ga tako
nerodno polomil z nagovorom," se izgovarjajo oča
župan. „Verjemi mi, učil sem se snoči do polnoči
in sem vse gladko znal od besede do besede.
Zjutraj me je izprašala še moja žena doma. Znal
sem, da je bilo kaj! Le vprašaj mojo staro, boš
videl, da se ti ne lažem."

„Saj vam verjamem, očka," jim pokimam.
„Zdaj je že, kar je.“

„Ljubi Janez, nikar ne pozabi pa kmalu pridi
kaj v vas k nam," se oglasijo gospod general.
„Troje hčera imam doma; prav zale in zgovorne

27

so vse tri. Ne bo ti dolgčas pri nas ne, tega se ti
ni treba bati."

„Pri nas imamo pa eno samo punco, zato
bo imela pa ta več dote in lepše bališče," se
pobahajo oča župan in mi namežiknejo prav
prikupljivo.

„Mene poslušaj, preljubi Janez, mene!" me
prosijo gospod general in mi prižgo ugaslo viržinko.
„Moja dekleta znajo imenitno kuhati pa gospo¬
dinjiti. Kar pridi, pa izberi si, katero hočeš, ko si
tak slovenski fant!"

„Janez, moja hči dobi po meni tudi dvoje
nezadolženih palač," pripomnijo oča župan naglo
in me skrivaj sunejo pod mizo z nogo. „Le nikar
se ne prenagli z nobeno obljubo! Pridi v nedeljo
k nam kosit!"

„A, kaj!" zaongavijo gospod general in me
pogledajo prav priliznjeno. „Janez, le mene ubogaj,
mene, pa sam si izberi tako, katera tebi najbolj
ugaja, ne pa take, katero hvalijo drugi! Pa saj si
še mlad! Le dobro si premisli, preden se odločiš,
da ne boš pasel jeze in žalosti vse svoje žive
dni!“

Ob tem pritresejo šentjanževca in menaža je
pri kraju.

Po kosilu prijaha zdravnik in natanko preišče
vso kompanijo, če je vsak mož res popolnoma
sit in če se ni kakšen hinavec samo potuhnil.
Potlej nam ukažejo gospod general pa spat.

28

Ob petih popoldne nas zbude. Pogledam
skozi okno na dvorišče in kaj zagledam, kaj pravite?
Voz do voza, vse polno samih fijakarjev!

„Selcirat se popeljemo," mi razodenejo gospod
stotnik. „Ce se vam ljubi, se lahko že danes
peljete z nami, gospod Janez!"

Da ga ne žalim takoj prvi dan, grem ž njim.
Po štirje in štirje sedemo v vozove. Tako se pelje
vsa stotnija razen čevljarja, krojača in kuharja na
veliko vežbališče zunaj mesta.

Ondukaj je že polno zalih deklet. Vsak vojak
si izbere svojo. Godba zaigra poskočno polko, mi
pa se začnemo selcirati, da se vse kadi. Gospod
stotnik nas izpodbujajo in nas hvalijo vsevprek,
pa tudi sami se vrte kakor vrtavka.

Le prekmalu nas opomni neusmiljena trobenta
k južini. Nič kaj radi ne nehamo te prijetne orožne
vaje, pa kaj, pri vojakih moraš slepo izvrševati
stroge ukaze, ni drugači! Sedemo torej spet v
fijakarske vozove in prav lepo defiliramo pred
gospodom stotnikom, ki se nam ves ginjen zahvali
za prijazno pomoč.

Za južino nam postrežejo v kosami z mlečno
kavo in smetano, s pincami in pogačami. Pred
mrakom jo primahajo brivci in obrijejo vsakega
moža, ga počešejo in omazilijo za popoldansko
povelje.

Tu pohvalijo gospod lajtnant spet vse tiste,
ki so danes najbolje plesali, in jih zapišejo v zlate

29

bukve. Kaznovane jetnike pa ženo na vrt za kasarno.
Ondi bodo morali ubogi grešniki za pokoro kegljati
do poznega večera.

Dobro. Večerja je pa ob osmih. K naši stotniji
privale štiri sode piva in prineso tisto veliko skledo,
polno slastne šare in dobro zabeljenih žgancev.
To bi se kaj prileglo vsakemu grofu in knezu!

Ob polidevetih se vrnejo gospod stotnik in
vprašajo, ali bi se ljubilo morebiti komu nocoj
krokati. Ponudijo nam listov, kjer se mora vsak
vojak podpisati in trdno obljubiti, da ga najmanj
do devetih zjutraj ne bo nazaj. Skoro vsi pod¬
pišemo krokarske pogodbe. Od samega veselja,
da smo tako ubogljivi, nas povabijo gospod stotnik
s sabo v cirkus.

Vso noč se zabavamo kakor v malih nebesih.

Iz cirkusa jo vdarimo v gostilnico, iz gostil¬
nice pa v kavarno. Polagoma obredemo vse
zabavne kraje. Povsodi plačajo gospod stotnik za
nas; saj denarja imajo ko peška.

Ko kolovratimo mimo generalovega stano¬
vanja, vzdignemo gospoda stotnika na ramo, da
bi mogli potrkati na okno. Kar se prikaže stara,
škrbasta generalovka, grda kakor smrtni greh, in
nas začne zmerjati na vse pretege. Mi jo pa
oponašamo, vsevprek cvilimo, vriskamo, grulimo,
tulimo. V bližini lajajo vsi psi. Pri drugem oknu
pa nam kima prijazni general in nam ploska, kar
le more. Haha!

30

Šele zjutraj ob devetih priukamo vsi mačkavi
v vojašnico.

„Ljubi moj Janez!" mi vele gospod stotnik,
„zdaj pa le pojdi malo leč!“

„Kako je to?“ jih vprašam. „Ali ne pojdemo
nikamor?"

„Danes dopoldne ostanemo doma," mi od¬
govore. „Je preveč rosa, veš, utegnil bi dobiti
kdo nahod!"

' „Saj res!" jim pritrdim. „In zaspani smo
tudi.“

„Le dobro mi spi! In bodi brez skrbi: pri
nas je vsak alarm strogo prepovedan. Pozdravljen!"

Takole ob enajstih pride dnevni kaprol in
nam pravi: „Lepo vas prosim, vstanite, fantje!
Ne zamerite mi, ura bo že kmalu polidvanajst."

„Da me mora ta jerhovina zarobljena zbuditi
iz najboljšega spanja!" zagodrnja star vojak zraven
mene. „Pišem se k raportu, da se pritožim!"

Kaprol pa mu prinese kave k postelji in mu
tako sladko piha na dušo, da se pomiri zlovoljni
zaspanec. Kmalu potem prihite gospod stotnik in
me vprašajo, kako sem kaj spal. In hvaležno mi
stisnejo roko, ko jim povem, da sem popolnoma
zadovoljen.

Pred kosilom marširamo z gospodom lajt-
nantom na dvorišču za kratek čas samo enkrat
od zidu do vrat pa nazaj. Nekaterim se tudi to
nič kaj ne ljubi; ti nas le gledajo oddaleč. Potem

31

se igramo v senci „mož ali cifra". Tudi balincamo
se, da se nekoliko prehodimo in da bi nam bolje
dišala menaža.

„Pa se imamo res dobro tukaj, veste kaj!“
se pohvalim gospodu lajtnantu pri kosilu, po¬
strežba ni slaba! Prekleto ga imenitno markiramo
v Deveti deželi!"

Oh, da sem moral jaz neroda zakleti!

Pri tej priči sem se zbudil iz sladkih sanj.
Prežalostno sem vzdihnil, ko sem se zavedel v
pusti ječi na trdi prečnici, v hiši žalosti, v dolgo¬
časni šempetrski kosarni, vklenjen v železne
obroče.

To sem bil jezen sam nase, da sem ga polomil
tako na vse plati grdo! O, da bi bil vendar rekel
„presneto“, ne pa „prekleto“, pa bi bil še nekaj
časa užival najboljšo menažo in se prav gosposko
vozil na vojaške vaje, četudi le v sanjah!

s.

RS

□o

32

Petelinčkove hlače.

Ura nad črno-rumenimi vrati šempetrske vo-
jaščnice je bila dvaindvajset.

To ni bilo prav nič čudnega; včasi je bila
tudi trideset, dasi sta kazala kazalca noč in dan
polidvanajstih. Vojaški urar, baje obsojen na smrt,
zaradi tega umotvora pa pomiloščen, je prejkone
slutil, da bo ura kazala hudo narobe; zato je dal
vojščakoma-tesarjema v belih suknjah in usnjatih
okrilnikih dvoje svetlih sekiric, da bi jo razbila,
kadar bi nagajala.

Pravzaprav je bilo ob petih popoldne. Na
dolgočasnem dvorišču ob rumenkastem zidu stare
kasarne je stala stotnija sedemnajstega pehotnega
polka, ki je bival takrat ves v Ljubljani. Fantje
so iz ust službujočega poročnika poslušali današnji
ukaz polkovnega in bataljonskega poveljništva.
Zvedeli so, kateri častnik prevzame jutri posadno
in polkovno nadzorstvo, nadzorstvo v vojaščnici;
kako se je kdo pregrešil in kakšno pokoro so mu

33

3

naložili; v katere gostilnice ne smejo več zahajati
in take zanimive novice. Ko je lajtnant prebral
še imena onih, ki morajo jutri v službo, in ko je
narednik razdelil došla pisma, so se vojaki po
željno pričakovanem povelku „Odstopite!“ raz¬
kropili po hodniku in sobah. Za danes je bilo
morilnega vežbanja konec; zopet so bili dan bliže
dopustu. Prepevaje in žvižgaje so odložili puške
pa telečjake in se preobuvali, preoblačili in snažili
za izprehod.

Najbolj med vsemi je hitel prostak Krajnikov
Martin. Lice je kazalo veselega mladeniča. Ogoreli
obraz mu je bil okrogel in pod nosom je imel
več ščetinic, kakor na svoji zobni krtačici v tornistru.
Tele je prenašal že tretje leto. V vidno znamenje
svoje spretnosti v streljanju je smel nositi rdeči
strelski motvoz s kroglicami na prsih.

Zal fant je bil Krajnikov Martin, toda malo
preveč zvest: ljubil je tri dekleta obenem.

Ko se je napravil, je stopil tri korake pred
mrkookega vodnika in mu javil najpokorneje, da
gre v mesto. Mogočni poveljnik sobe ga je ošinil
z očmi in pokimal, Martin pa se je podvizal odtod.

Aprilsko solnce je stalo nad Gradom in sijalo
Krajniku naravnost v obraz. Nekateri kostanji ob
Ljubljanici so imeli že majhne, nežnozelene liste
in svečice, drugi pa samo svetle, gladke popke.
Jata razuzdanih vrabcev se je izpreletavala po vejah

34

in z nesramnim čivkanjem opevala pomladanjo
lepoto.

Martin je za vodo izvlekel iz žepa pismo, ga
odprl in jel brati. Obtem je migal z ustnami in
brado. Pisala mu je ljubica Micka *iz domače vasi,
ga pozdravljala čez hribe in doline in se bridko
pritoževala, da ji ni odgovoril že ceUmesec ničesar.
Prosila ga je, naj ji kmalu kaj piše, ker si ona
že grenke solzice briše; njej da se že vse tako
zdi, da ji njen fantič zvest več ni. Pozdravljala ga
je zopet tako lepo, kakor drobni slavčki pojo, pa
tudi škrjančki tam za goro.

Martin se je zadovoljno namuzal in shranil
pisemce. Na bledomodrem nebu so pluli bisernobeli
oblački in včasi otemnili solnce, da so njih sence
polzele po smaragdni rebri Gradu in po Ljubljanici.
Krepko je dišalo po ogreti tali zemlji in mladi
travi poljanskih vrtov. Skozi odprta okna je tupatam
pogledala nežna glavica živahnega dekleta ali pa
tudi čemerna glavura tožljivega starca.

Krajnikov Martin jo je ubral skozi Zvezdo v
Gradišče in smuknil v dvonadstropno hišo. Ondi
je bila njegova druga ljubica Urška za kuharico
pri gospodi, ki so radi dobro jedli in mnogo. V
prvem nadstropju je pokašljal in ob poluodprtih
vratih kuhinje se je pokazala boginja ognja. Urška
je bila majhna in švedrala je, toda na desno bolj
nego na levo. In obraz ji je bil — po Martinovem
mnenju — tak, kakor bi bil sam hudič tolkel na

35

3 *

njem lešnike pa orehe. Prešernovi Urški potem¬
takem ni bila kar nič podobna in sploh je bila
za balade in romance prekratka. Ampak kuhati
je znala izvrstno. In Krajnikov Martin je bil že
pod takim planetom rojen, da je imel dobro
zabeljene žgance mnogo rajši nego najlepše balade
in romance. Marsikatera še gorka klobasa je v
Urškini kuhinji izginila v sarkofagu pod njegovim
telovnikom, pa tudi marsikatera mrzla pečenka
je našla v njegovem želodcu gorak grob.

Dobrotljiva deklina ga je tiho potegnila za
sabo v kuhinjo in mu dala lep kos krače in
kruha. Martin je naglo jedel in se ni dosti menil
za Urško, ki ga je zaljubljeno gledala in se igrala
z rdečimi kroglicami njegovega strelskega motvoza.

„Pojutrišnjem zvečer naših spet ne bo doma,“
je zašepetala. „Povabljeni so. Prideš pojutrišnjem?"

Vrli ljubimec je samo pokimal; govoriti ni
hotel, da se ne bi zadavil. Vkratkem je bila večerja
pod streho. Milostno kakor paša se ji je dal poljubiti.
V takih neprijetnih trenutkih je vselej zamižal in
pa figo držal v žepu, da mu ne bi kaj škodovalo.
Ognjevita Urška ga je hotela pa tudi malo objeti.

„Ne bodi no sitna!" jo je zavrnil hitro. „Da
mi ne stareš viržinke, ki jo imam pod suknjo!
Adijo! “

In šel je. Mahnil jo je proti ribnjaku pod
Tivoli. Prižgal si je oteto viržinko in hodil po

36

temnečem se drevoredu gorindol, dokler ni zagledal
svoje tretje ljubice Anke.

Anka je bila zalo dekle s črnimi očmi in
rdečimi ustnami, z gosposko-bledim obrazom,
rdečo bluzo in rumenimi čeveljci. Po čelu ji je
mahadral krasan šop viržinkastorjavih las, ljubko
mahadral skoro do nad oči in primahadral Kraj-
nikovemu Martinu z Anko vred v srce. Pridna
deklica je bila ta Anka; v palači ob Tržaški cesti
je pomagala tovarišicam, da potratnemu svetu ne
poidejo smotke. Odkritosrčno, iskreno je ljubil
Martin le njo.

Veselo jo je pozdravil in jo odvedel v gozdiček;
tam sta sedla na klop. Rdeče luči večernega solnca
so polzele po deblih borovcev više in više do tihih
vrhov. Izza hriba se je oglašala kukavica. Včasi
je prižvižgal, pribobuel vlak tam doli mimo, bile
so mestne ure lepo počasi druga za drugo. V
ribniku spodaj pa so žabe prepevale večerno pesem.

Krajnikov Martin je držal z levico viržinko,
z desnico pa ljubico okoli pasu; in zdelo se mu
je, da je srečnejši, nego sam očak Abraham v
devetih nebesih.

2 .

Tako razkošno in lahkomiselno je užival Kraj¬
nikov Martin dvojno srečo pri Urški in Anki.

Ali s tem se je zameril zavidnim bogovom.
Niso mu privoščili ne Anke ne Urške, rekoč:

37

„Le čakaj, Krajnikov Martin, ti onegava
kanacija!“

Kmalu potem je šel zopet k Urški in nato,
vsega dobrega sit, pa na Mirje, čakat Anke. Tam,
koder so baje že rimljanski vojščaki vodili lepe
Emončanke na dober zrak, one pa njih za nos,
ondukaj je srečal pod častitljivim starim zidovjem
svojo preljubo Anko in jo pozdravil z zaljubljenimi
pogledi in besedami. Ona pa danes ni bila nič
kaj Židane volje.

„Anka, povej mi no, če me imaš še vedno
tako rada!" jo je prosil pohlevno.

„Oh, goni no, goni zmeraj eno!“ se je otresla

nanj.

Pogledal jo je debelo. Lepa Anka se je držala
neusmiljeno kislo.

„Zdrobil bi te, Anka, lej, tako te imam rad!"
je blekni! navdušeno, ker mu ni prišlo nič pamet¬
nejšega na misel.

„Hva(a lepa!" je odklanjala slabovoljna svoje-
glavnica.

„Veseli se, Anka, ta teden dobim vnaprej tri
goldinarje od prostovoljca. Toliko mi bo plačeval
vsak mesec, da mu bom znažil obleko in orožje."

„Lepo te prosim, kaj pa je vse to meni mar!"
se je obregnila obenj čemerikava ljubica.

„1 — plesat pojdeva v nedeljo, plesat, da se
bo vse kadilo! Juh!"

»Čeprav ne!“ se je ujedala.

38

„Kaj pa ti vendar je, ljuba Anka, da si taka?"

„Le poglej se, kakšne hlače imaš!“ mu je
zabavljala in obstala. Tudi on je obstal in se ogle-
daval, če je kje kaj umazan ali povaljan. Nikakršnega
madeža ni mogel najti na obrekovanih hlačah.

„Nič ne vidiš?" se mu je rogala. „Res? Ali
si slep? Ali ne vidiš, kako ti mahadrajo hlače
spodaj okoli čevljev? Cisto prekratke so ti!“

„1 kaj pa je potem, če so tudi malo kratke!"
se je branil Martin.

„To so petelinčkove hlače!" je hitela. „Tak
že ne boš hodil z mano! Vse prijateljice se mi
posmehujejo."

To se je Martinu zdelo za malo. Pokašljal je
v zadregi. Storilo se mu je inako. Dosihmal je
visoko cenil in čislal grajane hlače in si domišljal
v temi svoje nevednosti, da jih skoro ni lepših pri
vsem sedemnajstem.

Anka pa mu je pokazala hrbet in je sama
krenila proti Šiški.

„Petelinčkove hlače, petelinčkove hlače," je
šumelo poparjenemu Martinu po ušesih. Srame¬
žljivo je ogledaval nesrečne hlače in zdele so se
mu čezdalje grše.

„Kdaj sem neki tako zrasel?" se je vpraševal.
„Ali so se zavoljo pranja skrčile tako?"

Žalosten se je vrnil v vojaščnico.

Odslej je vedno le premišljal, kako bi dobil
daljše hlače. Ta mučna razglabanja mu niti pri

39

vajah niti v službi niso bila v prid. Nezadovoljni
višji so mu pridevali imena domačih živali pa tudi
čudnih zverin, živečih v tujih delih sveta. Martin
pa je navzlic vsemu temu le ugibal, kako bi ugodil
natančni Anki.

3 .

Nagajiva ura nad vhodom šempetrske kasarne
je bila jasnega majnikovega dopoldne še zmeraj
dvaindvajset. Z urnika bližnje cerkve pa je udarilo
počasi enajstkrat.

Vojaki Martinovega voda so se pripravljali k
menaži. Nekateri so že sedeli na klopeh pri belo
umiti mizi in si narezavali komisa za med juho,
drugi so iskali obedno orodje po rjavih malhah
ali stikali po kovčegih.

Tedajci je stopil enoletnik-medicinec Janko
pred desetnika Globotschnigga, sobnega poveljnika.
Imenitni glavar sobe je sedel vsvojem „najsvetejšem“
na stolu ob posebni mizici za pisanim katunovim
zagrinjalom, odgrnjenim le do polovice.

»Izgubil sem svoje boljše modre komisne hlače,
gospod korporal!" mu je potožil Janko. Prosto-
voljci-medicinci so bili šele od prvega aprila rekruti
pri stotniji, kjer so uživali gostoljubnost in pouk
v vojaških tajnostih. Novakovali so zdaj poslednja
dva dni.

„Kaj?“ se je zoprno nasmehnil desetnik.

40

Gospod Globotschnigg, iz Kočevja doma, je
še civilist ponujal po svetu številke, pomaranče in
raznotero sladkal. Odlikoval se je s posebno dovršeno
zarobljenostjo in sirovostjo.

„Pregledal sem že vse police in kote, ali nikjer
ni mojih hlač!"

„Kaj?“ se je zadrl grizljivi mogotec in zazijal
kakor zaboden zmaj. „Komisne hlače ste izgubili ?
Ali naj jih nosim v cekarju za vami? Koliko ste
pa stari? Mar naj hodim jaz za vami in pazim,
da se ne izgube hlače in vi z njimi vred?"

»Gospod korporal," ga je rotil neustrašeni
enoletnik kar najprijazneje, »prišel sem vas le
prosit, hodite tako prijazni ..."

„Kaj? Kaj? Prijazen?" je kričal desetnik, kakor
bi ga drli. „Kaj pa mislite pravzaprav?"

Nepoboljšljiva usoda je hotela, da je Jankov
tovariš Ravan slišal korporalovo vpitje. Ravan je
bil nekje bral, da je ravnati z enoletniki-medicinci
kakor s podčastniki. Preverjen je bil do dna duše,
da je prostovoljec-medicinec vsaj toliko kakor kor¬
poral, akotudi nima še nobene zvezde. Hitel je
zatorej mirit razsajajočega desetnika, nekaj iz kole-
gialnosti do trpečega Janka, nekaj iz pravicoljubnosti,
največ paizmržnje do divjega kočevarskega telebana.

»Gospod korporal, nikar vendar ne divjajte
tako!" ga je svaril z mirnim glasom očetovskega
prijatelja. »Moj tovariš Janko ni gluh. Sicer ga ne
bi bili potrdili."

41

Globotschnigg je kar obledel od jeze. Potem
pa je vstal in zazijal na stežaj. Dva vojaka sta
prinesla v koritu kovinaste menažne sklede, polne
mastne juhe in mesa. Ko sta zagledala korporala
s široko odprtimi usti, sta se menda zbala, da hoče
siloviti človek pogoltniti vso menažo. Obstala sta
in izlila nekoliko juhe. Vojaki so kleli in ju zmerjali.

„Tiho!“ je zatulil korporal in se obrnil zopet
k Rovanu. „Ne divjajte, ste rekli? Ni gluh? Kaj
se mešate v stvari, ki vas nič ne brigajo? Jaz vam
že pokažem! Jutri pridete k raportu!"

4 .

Drugo jutro je prišel dnevni podčastnik z
velikimi raportnimi bukvami in odvedel na dvorišče
vse, ki so imeli kaj govoriti s stotnikom. Nekateri
so mu morali javiti, da so prestali kazen, drugi
bi radi prosili dovoljenja čez deveto uro, dva sta
hrepenela po novih podplatih.

Počasi sta prihajala narednik in računski pod¬
častnik in si natikala bele rokavice. Dnevni šarž
je razvrstil prosilce in grešnike ter javil naredniku,
da je raport pripravljen. Narednik je pregledal vrsto.
Že se je bližal zaspani poročnik. Narednik mu je
javil, kar je zvedel od dnevnega korporala. Za-
žvenketale so ostroge, prihajal je stotnik.

„Pozor!“ je veleval lajtnant. „Rrraport — desno
glej! Gospod stotnik, javljam najpokorneje, da je
raport pripravljen.“

42

Dvanajst glav se je zasukalo na desno, dvanajst
desnic drsnilo ob puškina kopita. Stotnik je stopil
na desno krilo k prvemu možu, k dnevnemu kor-
poralu. Ta mu je javil „oddajo“ dnevne službe,
njegov sosed na levi pa, da jo prevzame. Stotnik
je stopal dalje proti levemu krilu. Moža, ki sta
koprnela po novih podplatih, sta se morala obrniti,
vzdigniti noge in pokazati raztrgane čevlje. Stotnik
je ugodil prošnjam in stopil pred Ravana. Računski
podčastnik je pogledal izza svojih zapiskov tako
resno in svečano, kakor bi prisotstvoval okrotni
obsodbi na vešala.

„Gospod stotnik, javljam najpokorneje, da sem
pozvan k raportu," se je oglasil Ravan.

„Zakaj?“ je vprašal stotnik hladno, dasi je
moral vse vedeti iz knjige jutranjega raporta.

„Moj tovariš je izgubil hlače. Mislil sem . . .“

„Mislil?“ mu je segel stotnik naglo v besedo.
„Mislil? Pri vojakih ne sme človek ničesar misliti!
To bi morali vendar vedeti kot olikan človek! In
kaj vas brigajo hlače vašega bližnjega? Vaša dolžnost
je, da pazite na svojo uniformo! Ali ste zato tukaj,
da se zanimate za tujo monturo? Ukazujem vam
enkrat za vselej, da se brigate le za svoje stvari!
Zapomnite si to ! In kako ste se mogli predrznih,
da ste tako govorili s korporalom. Vsak šarž je
višje bitje, ki se mu smete bližati le z neizmernim
spoštovanjem ! Z ozirom na to, da ste danes še

43

rekrut, vas kaznujem samo s štirinajstdnevnim
arestom v kasarni!“

Pa tudi javni tožitelj Globotschnigg je slišal
svoje.

„Lep poveljnik sobe ste !“ ga je zmerjal stotnik
vedno glasneje. „Lep red je v vaši sobi! O belem
dnevu izginejo cele hlače! Nič ne bi rekel, ako bi
se izgubil puškin pokrovček ali gumb. Iz vaše sobe
bi lahko ukradli vso obleko s policami in kavaleti
vred. Sram Vas bodi! Jaz vam že pomagam ! Le
še enkrat naj se prigodi kaj takega ! Da boste imeli
boljšo priliko paziti na red, kaznujem tudi vas s
štirinajstdnevnim zaporom v vojaščnici. Odstopite !“

5 .

Drugi dan so se preselili prostovoljci-medicinci
vsak k svoji stotniji. Ravan je prišel v novo vojaščnico
v Metelkovih ulicah s službenim listkom, kjer je
bila njegova kazen črno na belem. Po podvorniku
je pa dobil parfimirano pisemce, ki se je glasilo:

Predragi ljubček!

Pišem ti v največji naglici. Moja pusta
teta se odpelje danes opoldne v Kranjsko
goro in se vrne šele čez dva tedna. Zdaj sem
sama s sestro. Ta naju ne bo ženirala. Izvrsten
elefant je, saj veš! Naša kuharica pa rada
leta v cerkev. Pridi tedaj gotovo vsako po¬
poldne k nam na vrt! O, to bo krasen majnik!

44

Veseli se z mano! Minute bom štela, dokler
ne prideš, zlati moj ljubček! Kar plešem in

skačem od veselja! Miljon poljubov!

4

Vsa Tvoja

Milena.

P. S. Ne zameri mi slabe pisave! Mudi
se mi strašno, da dobiš pismo še danes v
vojaščnico. Pridi gotovo še danes!

Ravan je vzdihnil tako bridko, tako žalostno,
da bi se moral omehčati najtrši komis. Pisal je
ljubljeni Mileni dolgo, dolgo pismo, ki je bila
trikrat genljivejše, kakor najboljša žaloigra.

Zastonj je ugibal enoletnik-medicinec Janko,
kam so izginile njegove boljše komisne hlače.
Čez dva dni pa se mu je vendarle razvozlala
čudna uganka.

Bilo je o polidevetih zvečer. V Jankovi sobi
so bili malone že vsi vojaki doma. Nekateri so
sedeli pri slabo brleči, slabo dišeči petrolejki,
pušili in metali karte. Drugi so razgrinjali rjuhe
in volnate odeje po trdo uležanih lubnicah in se
odpravljali spat. Zopet drugi so si odrezavali in
otepali kisli komis in poslušali godca, ki je spretno
pihal na orglice. V zatohlem prostoru je zagatno
dišalo po tobaku, petroleju, pokostu, komisu,
čevljarskem mazilu, po klobasicah, jesihu, čebuli
in samih takih žlahtnih dišavicah.

45

Janko je odprl okno in gledal doli na kostanje
in Ljubljanico. Iz kantine so udarjali na uho po¬
skočni glasovi hreščave harmonike, veseli vzkliki,
glasan smeh.

Tedaj se je vrnil Krajnikov Martin, Jankov
snažilec, z izprehoda in se jel urno slačiti. Janko
se je obrnil od okna. In zdaj je zapazil, da mu
tlači Martin nekaj v njegov telečjak.

»Krajnik, kaj pa mi žokate tjakaj ?“

Krajnik se je zgenil in obstal v hudi zadregi.
Janko je stopil k njemu.

„Saj to so moje hlače, moje boljše komisne
hlače, ki sem jih izgubil!" se je začudil enoletnik.
„To ježe preneumno! Nosili ste moje hlače, ne?"

»Prosim, ne zamerite mi!“ je jecljal zasačeni
grešnik. »Mislil sem, da to ni nič takega! Saj jih
niste potrebovali nikdar, ker nosite zmeraj svoje
posebne."

»Kaj pa vas to briga?" je vzkipel Janko. »Ta
je lepa! Vi ste nosili moje hlače na izprehod, jaz
sem jih pa iskal. Vsak večer ste jih pa lepo tiho
skrili v moj telečjak. Zakaj jih niste dejali na polico,
koder bi morale biti? Pravzaprav bi vas moral
naznaniti. Pa naj bo ! Ampak odslej se ne boste
več postavljali z njimi, razumete?"

Poslej je bilo Martinove glorije konec. Ko se
je lepi Anki zopet prikazal v svojih petelinčkovih
hlačah, se je naglo obrnila in sama oddefilirala v
Šiško. K raportu se ni upal pisati za druge, ker

46

je narednik rekel, da so mu dosti dolge. Za nove
je imel premalo denarja, menjati pa tudi nihče ni
maral z njim.

Zadela ga je pa še druga nezgoda. Urškina
gospoda je jela pogrešati razne kose okusnih
jestvin in odslovila kuharico. Potemtakem je izgubil
Krajnikov Martin kar naenkrat kraljico srca pa
kraljico želodca. Tolažilo ga je edino to, da ga
čaka v rojstni vasi reservna ljubica Micka.

„Pametno je bilo, da sem jih imel troje, če
ne zdaj ne bi imel nobene!" je modroval večkrat
sam zase. Potrpežljivo je prenašal udarce nepri¬
jazne usode, saj se je nadejal, da mu zvesta Micka
doma nadomesti Anko in Urško še to jesen, ko
sleče on petelinčkove hlače.

OP

□in

47

Apis.

Oče stotnije, hudogledi, naduti narednik Apis,
je letal že tretji dan ves razburjen okoli; bližal se
je nevarni pomladanski ogled.

Po vsej novi vojaščnici v Metelkovih ulicah so
čedili, umivali, pometali, krpali in šivali ves božji
dan na vse kriplje in pretege, zlasti pa pri Apisovi
stotniji. Vse popoldne pred ogledom so se fantje
brili, si strigli lase, letali od stotnije v skladišče
in narobe iz skladišča k stotniji in si pomerjali
paradno obleko. Računski podčastnik, izkrokani,
mozoljasti Hudournik, je ni dajal nič kaj rad iz rok;
saj nova uniforma ni, da bi jo nosili vojaki, ampak
da leži lepo zganjena in spravljena v podstrešnem
skladišču.

Apisu je bilo ime Kreulitsch, pravzaprav Kraljič.
Nekoč je neokusno popačeni gospod Kreulitsch
razlagal moštvu glorijo svojega nedosežnega dosto¬
janstva in hotel fantom povedati, da je on, gospod
narednik, višje bitje. Pa se mu je grdo zaletelo:

48

bleknil je, da je višja živina. Poredni enoletni
prostovoljec-medicinec Ravan ga je obto skrivaj
in brez odredbine imenoval Apisa po svetem biku,
ki so ga prismojeni Egipčani častili po božje.
Velemoder pregovor pravi, da ne izgubiš nič
tako težko kakor dober priimek; narednika se je
držal kakor siten klop.

Apis je bil navdušen nemškutar. Strašno je
sovražil materin jezik in ga nalašč lomil prav
barbarsko. Pri vojakih vobče niso nič kaj priliznjeni,
toda Apis se je odlikoval s posebno zarobljenostjo.
Nad vse je ljubil primere in podobe iz vseh delov
živalstva; človek bi bil včasih utegnil misliti, da
ta modrijan v prostih urah nalašč preučuje zani¬
mivosti raznotere zverinjadi. Malone vsako svojih
znamenitih izjav je znal zabeliti z vojaško kosmatimi
ocvirki.

Po njegovem vojaki niso imeli las, ampak
ščetine; niso imeli nosov, ampak rilce; niso imeli
rok, ampak kremplje; niso imeli nog, ampak par¬
klje; podobni so bili še najbolj opicam, nekoliko
pa tudi hudiču: narednik Kreulitsch je našel dolgo
pogrešano vez med človekom in živaljo.

Napočil je dan, ki se ga boji malone ves polk.
Nekateri vojaki so vstali že ob treh in ob medlih
petrolejkah snažili orožje in monturo in jo krtačili
in jo zopet ščetali in snažili, da se je vse kadilo.

Ko je zatrobil trobar budnico in molitev, je
bila Apisova stotnija že vsa pokonci.

49

4

V zadnjem kotu prvega voda je na postelji
sedel enoletni prostovoljec - medicinec Miljutin
Ravan, ki je užival med tovariši precej ugleda,
odkar je bil sprožil krilate besede: Enoletni prosto¬
voljec je mladenič, ki eno leto nima proste volje.
Brezskrbno, Židane volje je mahal z rokama in
kričal:

„To ti je zabava! Živio! To ti je gaudium!
Juhu!"

Tačas je priropotal narednik Apis, odprl
velikanska usta na stežaj in zavpil: „Enoletnik!
Nikar se ne veselite tako razuzdano! Pri vojakih
se sploh ne sme veseliti nihče! In kaj vidim? Se
zdaj nimate prostovoljskih trakov na rokavih ko-
misne paradne suknje. Glejte, da jih dobite takoj!
— Tiho! Vi ste najpredrznejši prostovoljec vsega
sedemnajstega! Prostovoljci so na svetu vobče
samo nam v jezo in pokoro. Prav nič vojaškega
duha nimate v sebi in ga ne boste nikoli imeli.
Ne delajte mi tako duhovitega obraza, kakor bi
bili pravkar spisali veseloigro za gledališče dre¬
siranih bolha!"

Ravan je bil skočil takoj pokonci in se hotel
opravičevati, toda Apis je godrnjaje odhitel v
pisarnico. Okarani prostovoljec se je nasmehnil
in molče oddal suknjo in dolg črno-žolt trak
bledoličnemu krojaču Čiču, ki je reva že komaj
migal vsled včerajšnjega napora.

50

V sobi je bilo še vse narobe. Vsak čas je
zadonelo skozi živahni vriše in šunder zdaj jezno,
zdaj obupno: »Inšpekcija! Dnevni šarž!“ Casti-
lakomni razvodnik Okoren, danes prva hišna pri
kompaniji, je opravljal 'svojo nadzorstveno službo
strašno natanko in stremljivo, da bi kaj prej dosegel
kaprolsko čast in da ne bi ostal večen frajtar, ki
mu nihče ne mara salutirati. Letal je iz sobe v
sobo in kričal in se krvavo in nekrvavo pridušal
na vso sapo. V polumraku in nenavadnem dirin-
daju ni nihče opazil, da je Ravan vzel s postelje
ob vratih paradne hlače prostaka Hrusta, največjega
moža vse stotnije, in jih nesel čez hodnik v
nasprotno sobo četrtega voda, koder so vedno
najmanjši fantje. Ondi je obesil dolge hlače na
prvi polični klin, namesto njih pa vzel prav kratke
z okna in jih zopet tihotapsko dejal na Hrustov
kavalet. Potem je šel v kantino kavo pit.

Komaj je izginil, že so jeli tudi najpočasnejši
oblačiti paradno obleko. Ko se je vrnil, se je v
prvem vodu vse smejalo neokretnemu Hrustu.
Dobrodušni velikan je na svojih širokih, smetiščnici
podobnih nogah nerodno stal pred razjarjenim
polubogom Apisom. Oblečene, napete petelinčkove
hlače so mu segale komaj dopod kolen. Apis je
kihal od jeze.

„Ali sem vam dal te hlače, kaj? Tepec, butec,
govedina!" je tulil nad Hrustom in se trkal po
nizkem čelu.

51

4*

Prostak je odprl usta in jih naglo zopet zaprL
Na prijaznem, širokem obrazu se je pokazala
smešna zadrega.

„Ali vam ni bilo včeraj vse prav? Kje imate
svoje hlače? Bik! Osel! Mulec!"

Tedaj je prignal častihlepni razvodnik Okoren
majhnega vojaka, ki so mu hlače silile zgoraj pod
pazduho, spodaj pa jim ni bilo videti ne konca
ne kraja. Moštvo se je grohotalo na glas; naj¬
veselejši med vsemi pa je bil enoletnik 1 medicinec
Ravan.

„Tiho!“ je zagrmel Apis. „Jaz vam že po¬
kažem, le smejajte se, le!“

Mahoma je ponehal glasni smeh, le tuintam
so se skrivaj namuzavali vojaki.

„Hrust!“ je zarjul Apis, da je orjak skoraj
omahnil pred njim. „Ce bi bil tako dolg, kakor
si neumen, gorila, bi si lahko sede prižigal viržinko
na solncu! In ti tam zadaj, pritlikavec, ti si šim¬
panz! Ali veš, kakšen je šimpanz? Če tega ne veš,
pa oglej sam sebe v ogledalu! — Kaj se režiš,
Hrust! Ne veš, kdo sem jaz?"

Ozmerjana vojaka sta se molče preoblekla.

„Zakaj pa niste odgovorili gospodu feldveblju,
ko vas je vprašal, kdo je?" je dejal Ravan Hrustu
na tihem, ko je odšel Apis. „Naš gospod feldvebelj
je višja živina! Saj veste, da se je imenoval sam
sebe tako."

52

„Vem, vem,“ je kimal Hrust.

„Gospod narednik vas fante imenuje zmeraj
osle, bike in tako dalje," mu je šepetal Ravan.
„To je sama živina. On je pa vaš zapovednik.
Potemtakem je res višja živina, ne? To ga pihne!
Zapomnite si: višja živina je!“

Dva prostaka, ki sta uživala dvomljivo do¬
stojanstvo sobnih ordonanc, sta na lesenem koritu
prinesla kadečo se črno kavo v kovinastih menažnih
skodelah. Vojaki so naglo odzajtrkovali, tiho, kakor
o pretečem viharju.

„Oh, to je nekaj strašnega!" je vzdihnil Hrust
sam zase in žvečil kos trdega suhorja. „Preden
zapoje kantinerjev petelin dvakrat, smo vsi ozmerjani
že trikrat! O srečni ljudje, ki imajo ploščate pod¬
plate ali zabrekle žile ali pa krof! Koliko mora
človek trpeti za vsakdanji komis!"

Po sobi je bilo še vse razvlečeno in razmetano
kakor pri starinarju. Tuintam je mož šival kos
platna na hlačno podlako ali lepil papirnat listek
na notranji del čakinega pokrova; na vsakem takem
kosu je moralo biti zapisano vojakovo ime in število
stotnije pa polka. Podčastniki so dobili novih por-
tepejev in belih rokavic. Vojaki so po dva in dva
zvijali plašče.

Lahkomiselni medicinec Ravan je bil moštvu
razpodaril malodane vse svoje malenkosti. Nje¬
govemu telečjaku se je poznalo že oddaleč, da je
skoro prazen. Zato je požokal enoletnik cel kup

53

knjig vanj, tako: krasno vezan letnik »Ljubljanskega
Zvona", debel anatomični atlas, Senoovo „Zlata-
rovo zlato", Zolov „Debacle“, Turgenjeva „Očete in
sinove", Verdijevo „Traviato“ za klavir. Zaljubljena
pisma in fotografije svojega ideala je nežno ovil
z rdečesvilenim trakom ter jih zapečačene nesel
za danes spravit kantinerki, zakaj generalmajor
bi utegnil biti tako siten, da bi iztikal in štefnjal
tudi po kovčegih.

Pridirjal je prestremljivi razvodnik Okoren,
delal z rokami in životom ter kričal samozavestno
in oblastno: „Antreten !“

Vojaki so zadeli telečjake in zvite plašče na
rame, se opasali in se v hipcu postavili s puškami
v dolgo vrsto, ravnaje se po prvem možu na
desnem krilu. Sobni zapovednik je pregledal vsa¬
kega posebej. Ze je grmelo: Apis je robantil v
pisarnici.

Poddesetnik Okoren je prignal še druge tri
vode v to sobo, ker je bila največja. Zbrana je
bila vsa stotnija.

Ura je bila šest. Prikorakal je Apis v vsej
veličavi visokega mogočnika. Široki obraz je izražal
sirovo energijo. Začel je pregledavati moštvo z
desnega krila, vsakega od spredaj in odzadaj.

„Hrust, kaj se režiš, kakor pečen maček!“
je zarenčal. „Drži se resno, ne pa tako prekleto
prijazno, kakor star orangutan, kadar mu pride
vsa žlahta čestitat za srečno novo leto in vesele

54

praznike! In ti Zavašnik, ne stoj tako grbavo,
kakor stara mati v devetih kikljah, kadar obhaja
svojo diamantno poroko! Zakaj pa nisi očistil
rože na čaki, Zavašnik, kaj?“

Zavašnik je molčal previdno.

„Verfluchtes windisches Luder!“ je tulil Apis.
„Jaz ti že pomagam, mrha lena! Osnaži jo takoj!
Marš! — Tratar, govedina, zverina! Zakaj si nisi
zapel vrhnega gumba? Ali hočeš takle nag pred
gospoda generalmajorja? — Upam, da imate v
tornistrih vse tako zloženo, kakor je predpisano
in kakor ste se učili! Videl sem že dosti ljudi,
ki mislijo, da je popolnoma vseeno, če je zobna
krtača na vrhu, v sredi ali spodaj v telečjaku.
Škarje, nuče, milo, sol, ogledalce, skratka vsaka
najmanjša stvar mora biti na svojem mestu! V
tornistru mora biti zloženo vse po pravilih! To
je vaša krvava dolžnost, za to ste tukaj, za to
plačuje civilist davke, za to dobivate menažo in
plačo! Upam, da so podčastniki natanko pregledali
vse telečjake. Jaz ne morem vsega sam! — Jeran,
kje pa imaš drugi plaščni jermen? Ali vam nisem
dal včeraj novih jermenov? Pojdi v pisarnico h go¬
spodu naredniku Hudourniku po drugega! Ampak
plačaš mi ga vkratkem! Marš!“

Računskega podčastnika Hudournika pa ni
bilo v pisarnici, odšel je bil v skladišče. Jeran ga
je dohitel na dvorišču, kjer sta ga spremljala dva

53

prostaka, z uniformami in opremo otovorjena
kakor velbloda v Sahari.

Jeran je ponižno hacal za njimi; kar ni se
upal govoriti. Gospod Hudournik je gledal tako
hudobno kakor levi razbojnik. Že tri noči se mu
ni sanjalo drugega kakor o pomladanjem ogledu.
Iz njegovih rok je prihajalo vse, karkoli je potre¬
bovala stotnija, za vse je bil odgovoren v prvi
vrsti on. Zato ni bil malo razburjen. Vsi štirje so
prišli po stopnicah v skladišče pod streho. Tukaj
je v idilskem miru počivalo natančno prešteto in
zabeleženo orožje, sploh vsa oprava in oprema
vojaška. Vsak kos, vsak košček, bodi jeklen, bodi
suknen, bodi tronitniški ali usnjat, vse je moralo
biti pripravljeno in pripravno za na vojsko. En
sam molj, en sam rjast madežek je mogel pahniti
gospoda Hudournika v bridko nesrečo, zakaj ge¬
neralmajor danes ne pride samo pregledovat vojakov,
ampak tudi vso vojaščnico s kletmi, kuhinjami in
skladišči vred.

Ko je poprosil Jeran jermena, ga je pogledal
Hudournik tako ljuto, kakor bi mu fant hotel
odnesti najdražji zaklad.

„Ga ne dam !“ se je zadrl podčastnik in zazijal
kakor ognjebljuven zmaj. „Nič ne dam! Kar
zmaži se!“

Jeran je poparjen obstal ob vratih.

„Na, hudič!" je zarjul Hudournik naposled
in mu zagnal jermen v obraz. „Ampak zdaj ne

56

dobi nihče nič več, to vam povem! Mislite, da
bom zmeraj prepisaval in popravljal zapiske?
M-marš!“

Jeran se je požuril k stotniji in stopil na
svoje mesto. Narednik Apis je že pregledal vse
moštvo. Sprožil je jako stvaren govor, ki ga je
bil govoril že najmanj dvajsetkrat, rekoč:

„Opominjam vas poslednjikrat, da glej vsak
gospodu generalmajorju prav korajžno v oči, ne
pa tako tutkasto, kakor tamle Hrust! Hrust! Naj¬
bolje bi bilo, če bi vas skrili v kleti. Ta merkovca
se drži res tako prijazno, kakor bi ponujal koš
gnoja v svojem tornistru! Osel! Daj si izmenjati
obraz! Ali pa stopi pred gospoda generala in se
daj še danes transferirati h gorskim torpedovcem!
Ali pa te pocitraj vrag! Za tri goldinarje dobimo
drugega moža! Ta mrcina se drži tako veselo,
da je res žalostno! Enoletnik Ravan, ne smejajte
se tako srečno, kakor bi vas bili pravkar pro¬
movirali za frajtarja! V vaših letih sem bil že
korporal! Tiho, Tratar! Kadar gre gospod general¬
major mimo vas dalje, obračajte glave in glejte
pogumno za njim! In če vpraša koga kaj, odgo¬
varjajte točno in na glas! Kadar bomo defilirali,
iztegujte kolena, pazite na razdaljo med sabo, ne
lazite mi kakor romarji na svete Višarje, ne tecite
in tudi ne rinite zdaj skupaj, zdaj narazen kakor
harmonika! Kdor ne bo pazil in ga kaj polomi,
bo držal zapestnice v zaporu, da bo črn ko dim-

57

nikar. In gospod stotnik mu ne da nobenega
dopusta več! Zavašnik, ne drži se tako neumno,
kakor krokodil, ki je pozabil svoje cenjeno ime!
Opozarjam vas še enkrat, držite svoje preklete
rilce lepo pokonci! Da ne bom zmerjan zaradi
vas! Ravnajte po mojih besedah, če ne, boste
eksercirali vsak dan tri ure več in potili krvavi pot!“

Konec svojega navdušenega govora je obljubil
vsakemu grešniku še devetindevetdeset paradnih
klofut. Vojaki pa zaraditega niso bili nič bolj raz¬
burjeni, deloma, ker so se že zdaj naveličali paradne
zabave, deloma pa tudi zato, ker je bil Apis
dolžan stotniji že najmanj pol milijona zaušnic in
se ni zmenil nikdar resno, da bi poravnal ta
umazani dolg.

Potem je šel po sobah gledat, če so vse
postelje postavljene in pospremljene pravilno, če
so vse imenske tablice v redu, če ni v železnih
pečeh skritih kaj smeti, nuč, kartonov. Dajal se
je povsodi prav na široko in nastopal tako junaško,
kakor bi rešil domovino najmanj dvakrat na dan.

Pricencal je poročnik Knickebein in za njim
kadet-narednik Flamingo, ki je nosil še telečjak
na hrbtu.

„Pozor!" je zaklical Apis.

Lajtnant Knickebein je bil trskonog in dolgo-
krak mladenič. Boriti se je znal tako dobro, da
je v dvoboju z visokošolcem ranil sam sebe po
nosu; premagal je sam sebe in slavil najlepšo

58

zmago krepostnega kristjana. Zaljubljen je bil v
svojega pinča in sam vase; domišljal si je, da je
ena izmed prvih taktičnih korifej avstrijske armade.
Kadet Flamingo je imel majhno, neznatno glavico,
čudovito ozek stas pa debel spodnji život. Kolikor
je imel zgoraj na možganih premalo, toliko je imel
zdolaj, nasredi, preveč.

Z izrazom globokega zaničevanja je jel lajtnant
Knickebein sitnariti pri moštvu in blagovolil na
Jeranovem patronjaku najti pol pike prahu. Ves
srečen, da je vendar izteknil vsaj nekaj, je zatrobil
s hohnivim glasom v skodričani slovenščini:

„Pri katerem mokarju ste se pa valjali, Jeran,
da ste vsi beli? Osnažite se, marš! Sramota, da
moram videti kaj takega! To ni noben red! To
prihaja od tod, ker se podčastniki ne brigajo za
nič! Samo lenobo pasejo, potem ni čuda, da je
tudi moštvo tako zanemarjeno! Treba bo napeti
čisto drugačne strune!"

Vojaki so gledali srepo predse; vsak bi šel
stokrat rajši na vojsko, kakor pa prenašal te ma¬
lenkostne sitnosti, skrbi in težave. Stali so razburjeni,
plahi, kakor nasredi polja pod črnimi oblaki
grozeče nevihte.

Zunaj na hodniku so zažvenketale ostroge.
Preuslužni Okoren je odprl vrata: vstopil je stotnik
Mora, stotnije hrabri poglavar. Tolsta lica so mu
bila kakor napihnjena, debeli brki kratko ustriženi,
pogled hud, mrk, ponosen. Kretal se je kakor

59

slaven vojskovodja, ki je premagal že cele armade.
Daši pa je stotnikoval že dobrih dvajset let, ni
storil nobenemu sovražniku nič žalega, ker ni bil
svoje žive dni še nikdar na nobeni vojski.

Tudi on si je ogledal vsakega moža. Dva
sta morala premenjati čaki, trije so bili opasani
previsoko.

„Kako mi tu stoje!" je začel kričati. „Zrav-
najte se na desno! To naj bodo vojaki! To je
ciganska drhal brez strogorednosti! Narednik,
opazil sem, da poslednje tedne zanemarjate svojo
službo. To je vendar od sile! Ali ste pregledali
ljudi? Ali so vsi ostriženi?"

„Kakor ste zapovedali, gospod stotnik!"

„Ponavljam vam: danes stopi lahko pred go¬
spoda generalmajorja vsakdo, ki hoče česa prositi
ali se pritožiti!“ je nadaljeval stotnik Mora nekoliko
mirneje. „Danes ni treba zato nobenega raporta,
nikomur se ni treba prej javljati pri višjih. Vsak
sme naravnost pred gospoda brigadirja. Infanterist
Hrust, ne držite se tako prijazno, kakor angel
miru in sprave! To se ne spodobi! Prijaznega
vojaka se ne boji noben hudič! Ali ste slišali?
Ne glejte tako milo, kakor bi me hoteli prositi pet¬
desetletnega dopusta! Mislite si, da vam je Zavašnik
— popušil ves tobak!"

Hrust je strastno ljubil tobak. Tu ni poznal
nobene šale ; takoj je začel gledati neznansko grdo
in jezno.

60

„Tako je prav!" ga je pohvalil stotnik. „Vidite,
saj znate!" —

Stotnija je odropotala po stopnicah na dvo¬
rišče. Od vseh strani so prihajali tudi drugi
oddelki polka. Glasila so se povelja. Kmalu je
bil zbran ves polk v gmoti z godbo na desnem
krilu. Nasredi dvorišča se je razkrakoval major
Osat, bolehen, razburljiv častnik s cesarsko brado,
mahal z rokama in nekaj pripovedoval polkovniku,
majhnemu osivelemu gospodu.

Nad pusto vojaščnico se je smehljalo ljubko
majnikovo jutro. V jarkih žarkih so se svetila
velika glasbila, sable, gumbi, orli in rože na čakah
in pasih, okna in zidovi. Po mladih kostanjih so
čivkali objestni vrabci in odletavali na strehe..
Na bližnjih travnikih so čiričali čirički; na Južnem
kolodvoru so žvižgali parni stroji in drdrali že¬
lezni vozovi.

Z zateglim krikom je poklical stražeči vojak
stražo ob vhodu k puškam. Vitkostas kadet je
poleg pobočnika prinesel razvito polkovno za¬
stavo iz stražnice. Razlegnilo se je polkovnikovo
povelje in povelja bataljonskih zapovednikov. Vojaki
so obrnili glave na desno in spustili roke ob
puškin vrat. Godba je zasvirala cesarsko, bobnarske
paličke so bile brčanjo, trobarji trobili generalni
marš. Polkovnik je šel zastavi naproti, ji salutiral
in spremil zastavonošo do tretje stotnije prvega
bataljona.

61

Ko je vse utihnilo, je pridrdrala kočija. Nad¬
zirajoči brigadir-generalmajor je bil tu. Bližal se
je veliki trenutek. Vojaki so stali kakor vkopani.

Generalmajor je korakal počasi od oddelka
do oddelka in ogledaval moštvo. Spremljali so ga
polkovnik in dva pobočnika. Marsikateremu častniku
je hitreje utripalo srce, zakaj kolikortudi so ljubili
brigadirja in ga občudovali zavoljo njegovih vojaških
vrlin, so se vendar jako bali njegove brezobzirne
strogosti. Dobro so pomnili še vsi, kako neusmi¬
ljeno je oštel lani nadporočnika, ki je imel na
rokavicah po troje gumbov, namesto po dvoje!

Hrust je gledal ves zamaknjen bližajočega se
gospoda. Nad vse mu je ugajal ta srebrnolasi,
srebrnobrki oficir v prežali ščukastosivi vojni suknji
in črnih hlačah s širokimi bagrenordečimi lampasi.
Iskreno je občudoval Hrust tudi njegovo zalo-
zeleno perjanico, zlati ovratnik in zlate rokavce.

„To je mož, kolikor ga je pod klobukom !“
si je mislil Hrust. „In koliko medalj ima! Bogve,
koliko litrov najboljšega vina bi dobil za eno
samo?" »

Tedajci ga je obletela zlata misel. Spomnil
se je nevarnega Zavašnika in šinilo mu je v glavo:
„Stoj! Saj Zavašnik ne puši nikdar! Čast bodi
Bogu, tobaku ne preti nobena nevarnost!"

Mirna zadovoljnost mu je objela dušo in okoli
ust se je pojavil miroljuben, prikupen nasmeh.

62

Nič manj ni bil všeč tudi Hrust generalma¬
jorju. Ko je zagledal korenjaškega fanta, je radostno
motril ta zdravi obraz, te orjaške roke, te levje
ude, to visoko rast. Tako sta se gledala infanterist
in generalmajor kakor dva stara prijatelja, ki si
le zaradi sitne discipline ne moreta seči v roko
in vprašati: „No, kako pa že kaj pri vas doma?
Ste vsi zdravi?"

Ves trd od jeze je opazil stotnik Mora, kako
nespodobno prijazno se zopet drži nepoboljšljivi
Hrust. Ta pa je ves zaljubljen strmel v bleskovito
generalsko uniformo in na dnu srca se mu je
porajala goreča želja: „0 da bi jaz vsaj pol ure

smel hoditi takole nedeljsko oblečen po naši vasi
gorindol! Buzarada, ali bi vse zijalo vame! Naš
ošabni župan bi kar počil od same nevoščljivosti,
kajpa!“

Brigadir je šel naravnost proti Hrustu in se
ustavil pred njim. Ker mu je bil fant po godu,
ga je nagovoril.

,.Pofejte mi, kako je ime fašemu gospodu
stotniku ?“

Hrust se je začudil, da brigadir tega ne ve
in da ni vprašal stotnika samega. Vendar je
odgovoril naglo: „Gospod general, našemu gospodu
stotniku je ime Avguštin Mora!"

„Praf dobro! Pofejte mi, kako je ime fašemu
feldvebeljnu?"

Hrust je odprl usta, toda zaprl jih je takoj
zopet.

„No, pofejte, kako prafijo fašemu feldvebeljnu?"

„Višja živina!" se je odrezal Hrust moško in
prav na glas.

Generalmajor ga je pogledal pozorno v oči.
Iz njih je sevala nepokvarjena, kristalno čista od¬
kritosrčnost brez predrznosti ali nesramnosti, sevalo
iskreno veselje, da je v pravem času odgovoril
tako točno. Stotnik Mora je okamenel, obledel,
polkovnik se je zavzel, zardel, narednik Kreulitsch
pa je bil tak, kakor mrtvaško kosilo.

„Privezati dam Hrusta dve uri!" je sklenil
stotnik Mora na tihem.

Vsi so pričakovali, da se zdajzdaj otvori
nad Hrustom strahovito lilo, hudourno lilo s točo,
bliskom in gromom. Ali zgodilo se ni nič takega
ne podobnega.

Zgodilo se je nekaj popolnoma drugega, nekaj
takega, česar ni zabeležila svetovna zgodovina še
pri nobenem pomladanjem ogledu: okoli ust bri¬
gadirjevih je zatrepetal slaboten smehljaj, erarično
varčen, toda viden smehljaj! In za njim so se hitro
malce nasmehnili tudi polkovnik, adjutanta in
stotnik. Generalmajor je še enkrat pogledal pri¬
jaznega Hrusta — in šel dalje.

„Le čakaj, Hrust!" je golčal jezni stotnik, ko
je bil brigadir dosti daleč. „Pozneje k raportu!"

' 64  •

To je skalilo Hrustu vse današnje veselje.
Skoraj obenem se je tudi domislil, da Zavašnik
sicer ne puši, pač pa cika! Hrustov tobak je bil
zatorej vendarle v nevarnosti! Iz teh dveh važnih
vzrokov je začel fant peklensko hudo gledati.

Naposled so povabili pred brigadirja vse tiste,
ki bi ga radi česa prosili ali se mu pritožili. Troje
mož je prosilo k drugemu polku.

Nato je zasvirala godba koračnico, polk je
defiliral pred generalmajorjem. Hrust je gledal
tako krvoločno, kakor lačen in žejen tiger. In
korakal je tako togo, da je delal jame v tla.
Brigadir ga je motril z velikim veseljem, ko je
defiliral mimo njega.

Nevarnega ogleda je bil konec. Generalmajor
je dal poklicati predse vse častnike in pohvalil
ves polk, zlasti pa kompanijo stotnika More.

Vsled tega je preprijetno iznenadeni stotnik
milostno odpustil vse nameravane kazni in plačal
moštvu dva sodčka piva. Zavladala je občna ra¬
dost. Le narednik Apis se je držal kislo. Vkratkem
je pri vsem polku zaslul njegov veleponosni priimek:
višja živina.

BD

□o

65

5

Potuhnjeni Hans.

S tražni trobec je zatrobil živahno budnico in
zateglo molitev, da se je svečano razlegalo po
novi vojaščnici v Metelkovih ulicah, po tihem
predmestju in mirnem Ljubljanskem polju v vedro
nedeljsko jutro.

Angel varuh gospod Morove stotnije, dnevni
korporal s čako na glavi in rdečo listnico med
prvim in tretjim gumbom napete vojne suknje, je
burno odprl vrata prvega voda, jih zaloputnil in
kričal: »Vstanite, mrhe lene! Sest je že ! Danes
ste smeli smrčati celo uro več kakor o delavnikih.
Na noge, lenuhi zanikarni!“ In odkolovratil je v
svojih težkih škornjih iz zatohle sobe bodrit tudi
druge tri vode z iskrenim jutranjim pozdravom.

Vstalo je pa le nekaj mladih vojakov, ki so
služili šele prvo leto in veljali starejšim še zmeraj
za neumne rekrute. Fantje drugega in tretjega
letnika pa so se komaj malce poguncali na kava-

66

letih, se razleknili udobneje po trdih ležiščih in
hiteli mižati kakor o polnoči.

V gorenjem kotu je ležal enoletnik-desetnik
Raunegger. Ime mu je bilo Hans, kakor oslu, ki
je vozil pomije iz kasarne. Rauneggerjev obraz je
bil ozek in dolg, takorekoč zgrajen v tri nadstropja;
na vrhu pa je bilo le majčkeno podstrešje, koder
je bila zatorej uboga pamet v hudi stiski. Tem
ošabneje so se šopirila njegova velebujno razvita
in premična ušesa. Raunegger je bil v civilu
pravnik, nemškutar in navdušen burš; nosil je
rdečo čepico, še lepšo nego ljubljanski podvorniki.
Razkošna velikost njegovih bajnobujnih ušes je
bila njegovim tovarišem neizčrpen vir čudnih pri¬
povedk. Damam je ugajal uhač baje zlasti zato,
ker je znal tako vztrajno migati s svojimi junaškimi
ušesi in delati tako prijetno hladilno sapo, da jim ni
bilo treba nobene pahljače. Doma da si je z ušesi
lahko prezračil sobo in ugasil svečo, po Ljublja¬
nici pa da se je vozil čudovito naglo v čolnu, kadar
so se mu ušesa bela od južnih sap napela. Tako
so obrekovali in obirali Rauneggerja njegovi tova¬
riši, ki so imeli samo malovredna navadna ušesa.

Raunegger je mirno ležal na svoji postelji in
sanjaril o tajno ljubljeni gorenjski deklici. Krasno-
oka Breznikova Milka, hči bogatega lesnega trgovca,
mu je bila že izza prvih logaritmov tako po godu
kakor nobena druga! Njena prožna postava, njen

67

5 *

zanimivi, duhoviti obrazek mu je bil vedno pred
očmi.

Danes popoldne je hotel Raunegger zopet
obiskati Breznikove na Gorenjskem. Strašno pa mu
je hodilo narobe, da pojde z njim tja tudi enoletnik-
korporal Igor Zoran, trdovraten Slovenec in ne¬
varen tekmec!

„Šopka bo treba," si je mislil Raunegger,
„prav lepega šopka! Oh, če bi le mogel Zorana,
tega neumnega Slovenca, kako zadržati, da ne bi
mogel danes z mano k Breznikovim! Moram ga
prehiteti in še danes izpregovoriti resno besedo
z Milko na samem ..."

Prirobantii je nadzorni poddesetnik Okoren,
stotnije sitna hišna. Navzlic vsej svoji servilnosti
in stremljivosti še zmeraj ni dosegel korporalskega
dostojanstva s portepejem in rokavicami ter nosil
še vedno le črno-žolt konopec na čaki in vsega
skupaj samo dve zvezdi pod brado.

„Ali mi ne vstanete precej?" je vpil na vso
sapo, zadovoljen, da se more malo postavljati.
„Kaj pa mislite? Ali hočete vso nedeljo prespati?
No — Jeran, ali se ti ne ljubi? Ali naj ti prinesem
kave in potice k postelji, kakor grofu? Lenobe
zavržene! Menažo bi žrli, menažo, in spali ves dan !“

„Karz vodo jih polij, Okoren!" mu je svetoval
vodnik, tukaj najvišji poveljnik voda. Sam pa se
je obrnil na drugo stran, da bi poležal še nekoliko.

68

Vojaki so si mencali oči, zehali, se pretego¬
vali in hiteli na hodnik k nerodnim umivalnikom.
Dva sta prinesla jutranjo kavo. Fantje so peli,
žvižgali in kleli, kričali, zlagali rjuhe in odeje v
strogo predpisane gube, se smejali in ropotali na
vseh koncih in krajih.

Prišel je dnevni korporal vprašat, če je kdo
marod, bolan, ali če se kdo piše k raportu? Toda
kdo bi se „marod upilil“ v nedeljo? Malone polo¬
vica se je oglasila k raportu, da bi dobili od
stotnika More dovoljenje čez deveto uro, med njimi
tudi Raunegger. Naglo se je umil v posebnem
umivalniku, ki mu ga je prinesel snažilec; napravil
se je, počesal in odhitel v kantino.

Ondi je že sedelo nekaj tovarišev. Posebno
Židane volje je bil Igor Zoran, živahen modrook
mladenič s komaj vidnim mahom ob licih. Vsi
drugi so bili odkriti, le on je imel čako na glavi
in Rauneggerju salutiral z nalašč pretirano spoštlji¬
vostjo.

Raunegger je sedel in si naročil kave. Potem
pa so se njegove oči za par trenotkov zapele v
Zoranovo čako in hudobna misel mu je šinila po
ozkem podstrešju.

Zoranova čaka je bila sicer kaj lepa, toda
narejena ni bila po veljavnih natančnih predpisih.
Bila je mnogo prenizka. Široki korporalski trak
je bil svilen in žveplenorumen. Moral bi biti iz
cesarsko-rumene ovčje volne. Orel spredaj je bil

69

premajhen in ni segal od senčila do rože. Usnjeno
senčilo je bilo preozko in gledalo preošabno navzgor.
Skratka: Zoranova čaka je bila polna grehotnih
posebnosti.

„S to čako vendar ne pojdeš k raportu?" je
vprašal Raunegger prežeče.

„Kape v nedeljo dopoldne vendar ne smem
nositi," mu je odgovoril Zoran. „Za raport si
izposodim drugo čako. Naš Mora bi me pogoltnil
kar živega in sirovega, če bi stopil takle predenj.
Ampak v Zvezdo se pojdem pa vendarle malo
bahat s tole."

„Ne vem, če naj bi ti verjel ali ne," je dejal
Hans in oči so se mu zasvetile kakor mačku ob
mišnici.

„Staviva kaj, ljubi moj Ravnikar?"

„Tri butelje šampanjca!" je predlagal Rau¬
negger.

„Dobro, velja!"

„Velja!“ je vzkliknil Raunegger in stisnil Zo¬
ranu desnico. „Ako pojdeš s to čako iz kasarne
v Zvezdo, plačam tri butelje šampanjca; ako pa
ne pojdeš, jih plačaš ti."

„0 nič se ne boj, saj pojdem!" se je smejal
Igor. „Pojdem tako gotovo, kakor se je tvoj stari
oče imenoval Ravnikarja!"

„Samo glej, da te ne sreča naš major Pust!"
je Hans poizkušal plašiti neljubega tekmeca in tiho
pogoltnil njegovo zafrkacijo.

70

„No, majorja Pusta se še ne bojim toliko,
pač pa stotnika More. Upam pa, da uidem obema
o pravem času, akotudi bi srečal koga izmed
njiju."

Raunegger je zadovoljno pomigal z ušesi.
Mislil si je: V nedeljo je vse polno častnikov po
ulicah; akotudi bi Zoran srečno prišel do Zvezde
in iz Zvezde, bi ga vendarle pozneje morebiti za 1
lotil kakšen sitnež, ga zapodil v vojaščnico in mu
pokvaril vso nedeljo.

Prostovoljci so odzajtrkovali in si kupili ti¬
skanih listkov, kamor so napisali svoje prošnje
za dovoljenje, da smejo izostati do te in te ure
in da smejo iz Ljubljane.

Raunegger se je vrnil k stotniji. Ob polidevetih
je prišel lajtnant Knickebein pregiedavat. Bil je
zadovoljen. Nihče si ni bil namazal prepasnika s
prepovedanim pokostom, ampak ga zlikal z voskom
in pluto; obleka na policah je bila pravilno zložena;
telečjaki so viseli vsi enako visoko; kavaleti so
stali vsi v eni vrsti; noben železni posteljnjak ni
bil namazan s črnilom, temveč s povlakom ; mize
in klopi so bile vse omite, tla čista: vse je bilo
v redu.

Raunegger je postavil moža k oknu, naj pazi,
kdaj pride stotnik Mora, in naj gleda, če drži
sabljo na hrbtu; to je bilo namreč najboljše
znamenje, da je mogočnik dobre volje.

71

Proti devetim je prikorakal gospod Mora,
stotnije hrabri poglavar. Držal je sabljo na hrbtu.
Pri raportu je milostno uslišal vse prošnje in
podpisal vse listke.

Dobro uro pozneje je hitel Zoran z nevarno
čako iz vojaščnice. Raunegger in dva, trije tova¬
riši so mu sledili v majhni razdalji. Službujoči
lajtnant z rumenim vojnim pasom je korakal proti
oficirskemu poslopju in zatorej ni mogel videti
pregrešne čake. Prvo nevarnost je Zoran srečno
prebil in veselo romal v mesto.

Po zelenih kostanjih, okrašenih z belocvetnimi
svečami, je pihljala rahla sapica in dovajala opojno
vonjavo dehtečih akacij z južne strani Zvezde. Po
potih, posutih z drobnim peskom, in na rjavih
klopeh je bilo že mnogo pražnje oblečenega ob¬
činstva. Veselo so kričali vrabci po vejah in se
pojali psi po nizki travi. Vse je bilo nedeljsko-
radostno, še celo stari grof Radetzky, od hudega
revmatizma ves črn po obrazu, se je držal danes
prijazneje in zdelo se je, da zdajzdaj skoči z era-
rično dolgočasnega podstavka med pisano množico
in se ponudi kar brez nog, brez rok in brez po¬
krivala lepi Ljubljančanki za kavalirja.

Predrzni Zoran je korakal po srednjem drevo¬
redu gorindol. Srečno je prehodil nevarno pot, ko
se je izza realke prikazal stotnik Mora. Zato se
je Zoran naglo poslovil od tovarišev, češ, da mora

72

iti po lep šopek in da pride potem takoj k »Žej¬
nemu Pegazu" na požirek šampanjca.

S prisiljenim nasmehom se mu je pridružil
Raunegger. Kupila sta šopke in jo krenila v go¬
stilnico. Tovariši so ju komaj čakali.

Raunegger se je zaradi izgubljene stave držal
malo bolj kislo, Zoran pa je bil prav Židane volje.
Na njegov predlog so nemudoma odmašili prvo
buteljo šampanjca. Vsi so se izvrstno zabavali ob
Rauneggerjevih stroških in hitro jim je potekal
čas.

»Neumni Zoran obsedi tukaj in gotovo zamudi
vlak!" se je hinavsko veselil Raunegger na tihem.
»Lacherliche Begeisterung! To je že vredno par
petakov! Sam se peljem k Milki, sam!"

Vstal je in šel brez čake iz sobe, da ne bi
spomnil Zorana na odhod. Na hodniku je naglo
plačal natakarici in ji naročil, naj mu prinese nje¬
govo čako, tisto s prvega klina pri peči; sname
naj jo pa skrivaj, da nihče ne opazi ničesar.

„Zdaj pa mnogo zabave, Zoran!" se je radoval.

Toda ne dolgo. Natakarica mu je prinesla
čako — Zoranovo. Zaklel je in planil nazaj v sobo.
Zoran pa je bil izginil skozi druga vrata in z njim
Raunegger jeva čaka.

»Peklenska smola!" se je jezil Hans. »Zdaj
mi je odnesel Zoran mojo dobro čako, svojo slabo
je pustil pa tukaj! Zu dumm!"

73

„Mislil je, da si odšel," je dejal eden izmed
tovarišev. „Ker ni dobil svoje čake, je vzel tvojo.
Letel je za tabo na kolodvor!"

„Prosim, menja kdo z mano?"

Vsi so se branili nevarnega pokrivala.

„Pa se pelji na kolodvor!"

„A kaj, še voza bom čakal!" se je raztogotil
Hans in odhitel.

Ves bled od jeze jo je ubral proti državnemu
kolodvoru. Mislil je, da se tam laglje vtihotapi na
vlak kakor na južni postaji. Po stranskih ulicah
je hitel s čako v roki, da bi se manj videle njene
velike napake. Na cesti na Rudolfovo železnico je
srečal dvoje artiljerijskih častnikov; nič se nista
zmenila za njegovo pomanjkljivo posodo. Ze se
je bližal postajnemu poslopju, že se je oddehnil,
kar je pridrdral za njim voz.

„Enoletnik!“ je slišal za sabo, se pokril in
obrnil.

O jerum! Predenj je skočil gospod Mora,
stotnije sitni poglavar. Raunegger se je zdrznil.
Trčil je s petami in salutiral. Častniku pa je zaigraval
neusmiljen sardonski nasmeh okoli širokih ust;
izbulil je oči in pogledal grešnika, kakor lačen lev
pitano antilopo.

„A, jako me veseli, da vas zopet vidim, mladi
gospod!" je zasikal skozi jezno stisnjene zobe.
„A, lej, lej, kakšna je ta čaka! Videl sem vas že
v Zvezdi z njo! Kaj? Zamenjali ste jo? To mi

74

ni nič mar! Tiho! Grom in strela, kje pa ste
našli ta naprstek? Čudim se le, da ne letate
razoglavi po mestu! O, če bi vas videl gospod
polkovnik! Zato je bolje, da se vrnete takoj v
kasarno in se skrijete v najtemnejši kot! Jutri boste
tako prijazni, da pridete k raportu in me spomnite
tega naprstka! Odstopite!"

„Če jutri ne dobim svojih trideset dni aresta
v kasarni, sem pa gospod!" si je mislil poraženi
Hans. Ko je ves pobit odhajal, je pravkar prižvižgal
gorenjec, poln izletnikov. Med njimi je zagledal
Raunegger tudi Zorana, ki ga je ob oknu radostno
vabil k sebi in mu ponujal zamenjano čako. Hans
je klel vso pot in škripal z zobmi.

Pri raportu je naznanil stotnik hudodelniku,
da se mora pokoriti trideset dni v kasarni, ker
si tako laglje zapomni, kdaj je delal vsemu polku
sramoto z naprstkom.

Oni mesec so bile najlepše nedelje in najlepši
prazniki. — Zoran jih je kaj vestno porabljal za
izlete na Gorenjsko in se zaročil z zalo Milko.
Potuhnjeni Hans mu je sladko čestital in nehote
žalostno pomigal s svojimi ušesi.

BQ

75

Prijatelj perutnine.

U juhu! Živio dopust!" se je veselil Janez
Tratar, gospod Morove stotnije vzorni tro-
"  bentač, meglenega septembrskega jutra na

dvorišču dolenještajerskega očanca in zapel po
napevu vojaške budnice: „Vstan’te fantje, saj je
že beli beli dan!" — Danes sem vam zadnjikrat
trobental jutranjo pesem! Primaruha, saj sem že
dosti lazil okoli, dnevni kaprol pa še več, da sva
zbudila kompanijo, ki je razkropljena na vse strani
po hribih. Samo še danes ga bomo markirali,
potem pa pojdemo domov, domov! U-ju-juhu!“
Daši niso pri polku pogrešali krepkoudnih
korenjakov, se vendar s Tratarjem ne bi mogel
meriti izlepa nihče. Mišice orjaškega moža so bile
kakor jeklene in težko naloženi nahrbtnik je nosil
tako izlahka, kakor prazno škatlico za užigalice.
Veleizpreminjavi obraz mu je bil širok, starikav,
in kadar so mu jele igrati mišice na njem, je sililo
vsakogar na smeh. Tratar pa ni bil krepak samo
na telesu, ampak tudi na duhu. Bil je biser svojega

76

poklica, navihan, šegav, lahkomiseln, vedno raz¬
posajen — kakor poprek godci. Poleg vojaških
signalov je znal trobiti tudi marsikaj izvirnega.
Uglasbil je lepo vrsto krasnih davorij, tako: veselo
menažno koračnico, poskočno koračnico za plačilni
dan in za dirko v kantino, genljivo žalostinko za
raport in dolgočasni zapor v vojaščnici, presunljivo
postno ali lačno večerno koračnico pa še drugih
takih nekaj. Mnogostranski umetnik je znal pa tudi
izborno na harmoniko in orglice.

Iz velikega senjaka so prihajali vojaki, še vsi
pospani in trudni od silnih naporov velikih cesarskih
vaj; včeraj so bili preganjali sovražnika od prvega
zora skorajda do mraka, korakali še dolgo do pre¬
nočišča in kuhali menažo šele ob desetih zvečer.
Otresali so si bilke in latovje s pomečkane, po¬
valjane oprave in kap, mazali škornje, se ščetali,
se umivali pri koritu, stoje pili kadečo se kavo.
Mimo njih je hitel s svojimi knjižurami in drago¬
cenimi rokopisi mozoljasti gospod računski narednik
Hudournik, stotnije skrbna mati. Mudilo se mu
je k stotniku.

„Še danes, potem pa adijo, trobenta, ljubica
moja!" je vzkliknil Tratar iznova. „Bogve, kdo
bo odslej trobil nate in ti pihal na dušo! In ti
cesarska suknja, adijo, le cela ostani! Bogve kdo
se bo odslej v tebi potil mili domovini na čast in
slavo! Jaz pa pojdem na Gorenjsko . . . Jutri
bom že doma! Pozdravljen sedemnajsti! Serbus!“

77

„Ma bodi ga tiho?" ga je zdajci nahrulil
Giovanni Cociancich, prostak-tretjeletnik. Škodo¬
željno je zamižal, namrdnil nos in kimal: „Odil
ga boš tudi še na orožne vaje, udiča prekleta 1“
Cociancich je bil dičen „patrioto“ iz Trsta.
Oče mu je bil Slovenec, mati pa Italijanka. Bil je
suh, šibek dolgin s kodravimi črnimi lasmi, sanjavimi
in zaeno hinavskimi črnimi očmi. Oglodani žoltavi
obraz, kakor izklesan iz pokvarjenega umazanega
parmezanca, je kazal same ohable poteze. Na prstih
je prenašal več debelih prstanov od pristne medi.

„Tvoja nič ne velja, kremža, laška!" je ugo¬
varjal Tratar. „Lej, ti si kaj neumen! Kaj tistih
par dni! To me nič ne skrbi. Pa saj tudi ti ne
boš imel nobenega priboljška!"

„Ma ne govori, no, kmet?" je zabavljal
Cociancich, zazehal in vzdignil kazalec.

„Kaj?“ se je ujezil Tratar in se široko razkoračil
pred kodrolascem. „Kmet? Ali je to kaj tako
slabega? Veš kaj, če ne bi bil ti taka mila Jera
kilava, bi te ubral za tvoj goltanec, za tisti suhi,
in bi ti s pestjo kaj zapisal za ušesa! In pol vic
bi mi Bog odpustil pa še kakšen grehek povrhu!
Baba babasta, nisi vreden, da nosiš hlače! Jaz sem
pa fant od fare in najboljši trobec, kar jih je le
kdaj poslušal naš sedemnajsti in jih še bo!“

„Ma molči, canaglia? Kaj ši ga boš govoril
š takega gošpoda, kakor šem ga ješt!" se je ujedal
Cociancich in se hvastavo potrkal po prsih.

78

„0 lakota uboga, ali ne boš hitro nehal delati
greh in dražiti poštenega Slovenca? Treba te bo
izkaditi po tvojih debelih lažeh, hu ! Taki gospodje,
kakršen si ti, taki hodijo pri nas z malhami od
hiše do hiše, makako!“

Vojaki'so se zagrohotali.

Cociancich pa je molel sedem prstov kvišku
in hrestal: „V Trštu ješt ga imam išo, ga imam
Sedem konje, eccolo . . . Ješt šem ga fiakar, ma
ti ši ga lapeč!“

„Dete vendar, sedem konj!“ se mu je rogal
Tratar in zaploskal z rokama. „Viž no! Za tistih
tvojih sedem kljus tržaških ti ne dam nobenih
sedem gorenjskih koza! Ti mi že ne potlačiš besede!"

„Ješt ši ga jem však dan mešo, piške,
golobe! E?“

„Mhm, polento in včasi kakšnega vrabca,"
se je norčeval trobec. „Saj snedeni Lah vse polovi
in pohrusta, kar je le količkaj ptiču podobno, vse,
še celo uboge lastovke! Tako so mi pravili moj
oča, ki so bili več let na Laškem."

Zopet so se smejali fantje Cociancichu.

On pa je naredil figo in živahno pomigal s
palcem med kazalcem in srednjakom, rekoč: „Pridi
ga v Tršt, no? Ga boš itro videl udiča prekleta!"

„Kaj še! V Trst me pa ne bo! Kaj bi hodil
tja po polento, ko imam na Kranjskem toliko klobas!
Zgaga te peci vse žive dni samega tamkaj! Meni
se bo pa dobro godilo doma na planinicah! Živio!"

79

Suhi Italijan je zamrmral debelo kletev in odšel.
Tratar pa je jel Židane volje oponašati raznotere
živali: rezgetal je kakor žebec, mukal po kravje,
krulil po pujsje, meketal, lajal, mijavkal, regljal.
Naposled je zakrilil z rokama kakor kokot s perut¬
nicami in zapel: „Kikiriki!“ tako varavo-prirodno,
kakor rojen petelin. Za skednjem mu je takoj
odgovoril premočeni domači petelin.

Tovariši so na glas odobravali njegovo pred¬
stavo, Tratar pa je naglo zlezel nazaj na svisli,
ker je pogrešal svoj žepni robec. Našel ga je takoj
poleg svojega ležišča na senu. Tedajci je zagledal
ob zidu velikanskega pajka, ki se je nihal na tanki
niti. Prijazno je pozdravil živalco in se ji lepo zahvalil,
češ, da mu je prinesla srečo. Nato je malce po¬
gledal skozi oprašeno omreženo okence in zazrl
zdolaj na sadnem vrtu prijatelja Cociancicha.

Patrioto se je oprezno oziral naokoli in se
plazil proti mlademu petelinu, ki je bil menda šele
komaj začel uživati medene tedne srečne kurje
ljubezni. Cociancich se mu je bližal prav počasi
in mu ponujal drobtin. Zdajci pa ga je ugrabil
in mu zavil vrat. Zopet je previdno pogledal naokrog,
potem pa naglo pobasal petelinčka v telečjak.

„Le čakaj, gospod Lah!“ se je muzal Tratar
na tihem. „Zdaj vsaj vemo, kako si boljšaš menažo!
Kradeš kuretino, kradeš, primaruha, potem se pa
bahaš z gosposkimi pojedinami! Le to bi rad
vedel, kje in kako si ga danes daš peči ali celo

80

ocvreti! Saj osolim ti ga že jaz, osolim in zasolim,
pa še prav pošteno!"

Izza ogla se je pojavil narednik Apis, stotnije
modri oča. Vojaki so si oprtali telečjake, sklepali
sklepance na usnjatih prepasnikih, stopili v red in
odkorakali s hribovja doli, da se združijo s stotnijo,
z bataljonom in polkom. To je trajalo precej dolgo,
ker so bili razdelki poraztreseni daleč naokrog po
gričih in holmih.

Potem so sedemnajstovci krenili dalje. Izdanilo
se je; jutranja megla se je gostila in se prelivala
v sivobelkasto jezero. Čez poldrugo uro so se usta¬
vili kraj gozda, koder se je pot bližala veliki cesti.
Ondukaj so morali čakati, da so prišli mimo drugi
oddelki mnogobrojne vojske.

Dolgo so poslušali enakomerne korake pešcev.
Stotnija se je vrstila za stotnijo, polk za polkom.
Kakor valovi modre reke so se dvigale in nižale
vojaške kape. Zdajpazda; so korakojoče vrste
postale in se stisnile v stran in mimo so pridirjali
ošabni dragonci, ulanci v gostem oblaku prahu.
Pridrdrala je artiljerija, vojna kraljica in tla so se
stresala pod težkimi vozovi in topovi. Za njimi so
se prikazali urni sivi strelci.

Naposled je bila pot zopet prosta. Čakajoči pe¬
šalo so se vzdignili in korakali za dolgo pisano
kačo po prašni cesti. Po travnikih in poljih se je
kuhala še vedno gosta megla. V njo je izginjalo na
desno in levo krdelo za krdelom. Oddaleč so

81

6

slišali zamolklo grmenje topov in lagan prasket
pušek. Umeknili so se z nasajenimi bodali v smrekov
gozd in tiho zasedli najboljše zasede za grmovjem
vzdolž roba. Nekateri so klečali za debelimi debli,
drugi so ležali v jamah in za skalami.

Gospod Mora, stotnije hrabri poglavar, je
pozorno gledal in le še gledal skozi daljnogled.
Resno se je držal mož in temno: vsekakor je
pričakoval nevarno mesarsko klanje.

„Pa so res čudni ti manevri!“ je razglabal
Tratar. „Čisto nič ne vem, odkod smo prišli in
kam silimo. Sovražniki streljajo na nas — da se
jim le ljubi! — mi se jim pa skrivamo in čakamo,
da bi jim mogli do živega. Sovražnik bi rad nas,
mi pa sovražnika! To je vsa učenost, vsa modrost!
Ali je zato res trfeba toliko generalov? Oh, če bi
jim zdajle trikrat odtrobil, kako grdo bi bil potem
zaprt!“

Stotnik Mora je lazil od roja do roja in
popravljal zdaj to, zdaj to, dasi je bila stotnija
razpostavljena in skrita popolnoma dobro.

„Da mi ne bo nihče klečal na levi strani
drevesa, kakor včeraj tisti tepec, tisti Cociancich!
Pazite, Cociancich, sicer ne pojdete danes na dopust!
To vam rečem! Korporal, glejte, da mi Cociancich
ne zaspi, če ne vaju dam zapreti obadva!"

Nepremično so ležali pešaki v rosni travi in
pod mokrim grmovjem, ki je iz njega še puhtel
topli dih poletne noči. Vse je mirovalo po gošči

82

kakor v tajinstvenem hladopolnem svetišču. Vzduli
je prepajala trpka, grenka vonjava smrečja in
igličevja in gozdnih zeli in bili. Megla se je poslav¬
ljala, tajala, ginila. Tam v daljavi so rumenela
polja, še ne poteptana, stali gozdiči kakor temno¬
zeleni zidovi; blesteli so jim vrhovi in rdeli v svitu
mladega solnca in nekaj svečanega je trepetalo
nad njimi. Se je preplavljal dolino jutranji vonj
in hlad, toda že so čutili vojaki bližino vročega
dneva.

Tratar, stotnije vzorni trobentač, se je lagodno
iztegoval v visoki, gosti praproti in mislil misli
izvirne:

„Hm, takole korajžno se skrivamo nemarnemu
sovražniku in se ne smemo geniti! Tamle je pa
polno zrelih robidnic 1 Le čemu strežemo drugim
po življenju! Mar bi nabirali koristnih gob in
robidnic 1 Ali bi jih pridelali! Koliko bi prihranili
pri menaži! Sovražniku bi pa želeli dolgo življenje,
veliko srečo in pa trdno zdravje! Oh, če bi odpravili
vse vaje, straže in vsako kazen, bi človek nekoliko
rajši izonegavil tista tri leta!“

Podjeten polž se je vzdignil na dolgo in težavno
pot preko velike gobe v daljne tuje kraje. Pri-
brenčala je gosposka muha z zlatim trebuhom in
koketuzala s pisanim metuljem.

„Muha, muha, nikar ne glej metulja !“ jo je
svaril Tratar tiho. „Metulj je hud pijanec! Lep je
res, kakor bi ga vzel iz škatlice, ampak že na vse

83

6 *

zgodaj je pijan cvetličnega mošta. Povsodi ostaja
dolžan in pije na posodo, dokler se ne zvrne kam
v mah. Rajša vzemi polža tamle. On ima neza-
dolženo, lepo pobeljeno hišo, zavarovano proti
ognju in potresu. Lej, moder mož je, ni nagle
jeze, boš dobro preskrbljena... Oho, pikapolonica!
Kam pa že ti hitiš, tako visoko izpodrecana? Zalo
suknjico imaš od najboljšega blaga! Pa si res

brhka_ In ti, čiriček, kaj gledaš tako plašno iz

luknjice? Se bojiš, da te ne bi potrdili za tri leta
k vojaški godbi?"_

Solnce se je dvigalo više in više, udov se je
lotevala prijetna utrujenost. Tratar je nehote pogledal
po Italijanu, če ni zaspal. In res: Cociancich je
dremal 1 Počasi ga je Tratar pobezal s puško.
Cociancich se je zdrznil in zapuhal kakor jezen
maček.

„Ps-s-st!“ mu je šepetal Tratar. „Zdaj se ne
spodobi spati, ko je vojska! Doma bi bil ostal,
pa bi bilo!"

Zopet je bilo tiho vse naokoli. Naenkrat so
zatopotala konjska kopita; nagli udari so se bližali
po poti mimo zasedenega gozda.

„Cesar! Cesar!" je šlo od ust do ust.

V oprašeni generalski uniformi, v levici vajete,
v desnici jahalni bič, je sprekoma prijezdil cesar
precej hitro mimo, dasi je moral njegov vranec
po slabi gorski poti, vsej osuti z debelimi kameni
in skalinami. Lahno so rdela lica vladarju od ježe.

84

Brada in brki so se mu svetili v jutranjem solncu
kakor srebrni. Za hipec je z jasnomodrimi očmi
ošinil krdelo ob gozdnem robu in jahal dalje. V
kratki razdalji mu je sledilo nekaj jezdecev sijajnega
provoda, med njimi italijanski pribočnik v blesketavi
opravi ter blazirano zgrbavščeni nemški ataše s
prelestnim krožnikom na ošabni glavuri.

Skoro potem je pridirjal bataljonski pobočnik.
Pomagati je bilo treba sedemindvajsetemu pehot¬
nemu polku, ki je zablodil v skrajno nevarnost, da
ga zaskoči in zajame sovražnik. Vojaki so skočili po¬
konci in se usuli preko travnikov in polja proti
potoku. Vsi' so preskočili njegovo korito, samo
Cociancich je štrbunknil v vodo.

„1 kako pa že kaj vi, očka, tukaj v mlaki?"
se mu je čudil radošalni Tratar. „Kaj . . . ali
se vojskujete z žabami? Hentaj, tak junak . .

Krepko ga je uhvatil za telečjakovo jermenico
in ga potegnil na suho kakor mačeta.

„Zdaj pa le urno za drugimi, gospod Lah!"
ga je bodril. „Sovražnik nas že komaj čaka, da
mu izpustimo kri. Le hitro, hitro, gospod Lah,
da se ne premisli pošast hudimanska, še preden
ji moremo do živega!"

Z uklekavimi koleni se je opetekal Cociancich
preklinjaje za drugimi, ki so prhnili vsaksebi in
legli vzdolž nizke grive na tla. Sovražnik se je
ukeril na nasprotnih gričih in streljal, kar se je
dalo. V koruzi, za nasipi, za sečmi, za ograjami,

85

je mrgolelo belo ovitih kap. V dolgi vrsti se je
tam venomer bliskalo in kadilo in tanke meglice
so se vznašale proti vrhovom. Zadaj, izza pečevja,
je grmel gromot topov.

..Sovražnika je kakor listja in trave," je dejal
Tratar vštric Cociancicha. „Le odkod se je naenkrat
nabralo toliko Soldata! Toda nič se ne boj, gospod
Lah! Saj imamo še dosti patron, hvala Bogu in
svetemu Jurju, ki je bil tudi dober vojščak. Vse
razmanemo. Le natanko merimo! Pa saj . . . če
bi bilo po pravici, bi morali biti že vsi sovražniki
dvakrat mrtvi!“

Pokalo je vedno hitreje. Tuintam je zažvenketal
kadeč se tok ali prazen vklad iz puške; po zeleni
travi so rdeli ožgani nabojni papirčki. Bodaki so
bili vsi sajasti od smodnikovega dima.

Glasila so se povelja in zapele piščalke.
Pešaki so se vzdignili in hiteli naprej. Pomandrali
so še tisto ajdo, koruzo in travo, katere v naglici
ni bil mogel poteptati soražnik. Komaj so zopet
legli, že so morali iznova dalje. Trobarji so trobili
in bobnarji bobnali nervozni signal za naval.

Tratar je dirjaje navkreber tratatal na vse pre-
tegein izvabljal iz svoje tfoblje tako preleteče glasove,
da je pretrobental vse sotrobce. Kakor bi šlo res
za žive in mrtve — vsi divji, vsi besni so hrumeli
slovenski fantje po strmi rebri nad ubogega
sovražnika in kričali gromoglasno: „Huraaa!“ In
kakor bi se bili belokaparji zbali, da res ne dobe

86

katere po betici, so nemudoma pokazali pete pa
podplate. Vsi uznojeni in razburjeni so pridrevili
sedemnajstovci na osvojeni vrh. Cociancich je
medlel vsled silnega napora, dihal na vsa pljuča
in zeval kakor bolan vrabec. Niti kleti se ni več
ljubilo dočista zdelanemu slabiču.

„Sovražnik je izgubil vojsko!" se je zadovoljno
muzal Tratar. „Ne bo nam nagajal spet tako
kmalu!"

Zdajci je zapela na bližnjem brdu trobenta z
visokim, tankim glasom . . . „Pozor!“

Kakor naglokril škrjanec je švignil vedno višji
in višji glas proti nebu in zastal nekaj trenutkov
nepremično v višavi. Vse je mirovalo, poslušalo
kar najpozorneje ... In slišali so trikrat zaporedoma:
„Titata - titata - titata - ta! . . .“

Visoko uglašena trobenta je zapela zatrob
rešitve, prostosti 1 Kakor visoka pesem neopisnega
veselja so zapluli ti radostni zvoki po čistem
ozračju, jadrno pluli kakor iz rajskih višav in
padali bliskovito, padali in se utapljali vojakom v
prekipevajoča srca . . .

Cesar je nepričakovano zgodaj ukazal odtrobiti
velikim vajam. Po vseh hribih in dolinah daleč
naokoli so posnemali trobentači znamenito,

Presrečnim tretjeletnikom so se topila srca ob
tej presladki godbi... Toliko dolgih dolgih mesecev,
toliko let so hrepeneli po tem čarodejnem znamenju
prostosti! Tedne so šteli in dneve do tega rešilnega

87

trenutka in čakali, čakali . . . Doslužili so dejansko
službo vojaško — ali tudi tri dragocena leta
najlepše dobe človeškega življenja so ubežala za
zmeraj . . . Toda — zdaj se vrnejo fantje domov,
domov — v domačo vasico, k materi in ljubici
in sestram, k očetu in prijateljem in bratom! Nič
več se jim ne bo bati slabe volje vsakojakih
mogočnikov, nič več nobenega raporta, nič več
kazni zaradi vsake malenkosti! „Najlepše bukvice",
dopustne knjižice, oproste začarane sužnje vkratkem,
jih razčarajo in izpremene zaklete titularne osle in
bike, kozle in mulce, opice in jazbece, nosoroge
in dromedarje v pametna bitja, pravemu človeku
čudovito podobna.

Take in enake sladke misli so opajale tretje-
letnike. Veselili so se pa tudi reservisti, drugoletniki
in novinci. Tuintam je kdo hudo zamežikal, da
bi utajil izdajalno solzo blažene radosti. Tupatam
je kdo zajuckal, sramežljivo skrit v koruzi.

Ali takoj je iztegnil svoj vrat hudobni Apis,
stotnije zlobni oča.

„Tiho!“ je z razljučenim, zavidnim obrazom
poluglasno svaril fante. „Kdor zauka, ne pojde
na dopust, ampak nekam drugam!"

Po slavni zmagi in po oceni završilnih vaj
je krenila dolgovrstna vojska proti Celju, „pešaki
s telečaki; konjeniki in topniki; vozataji in stražaji;
zemljerovi, konjekovi; strelci mladi, golobradi; ro-
potači in piskači." Ob potu je stalo vse črno rado-

88

gledega občinstva. Dame s pisanimi solnčniki, v
pestrobojnih oblekah, so sedele in stale v kočijah
in se živahno razgovarjale s svojimi kavalirji, glasna
dečad se je drevila pred godbo.

Ob ovinku dolge ceste so se ustavile prašne
vrste sedemnajstega polka. Godba je udarila in
zasvirala burno koračnico. V odliko za izborni
naskok je defiliral polk pred cesarjem. Zadovoljno
je motril vladar korenjaške velikane; zagledavši
pa majčknega častnika vštric samih orjakov, se je
nasmehljal polkovniku: „Le glejte, gospod pol¬

kovnik, da medpotoma ne izgubite onegale malega
nadlajtnanta!"

V žgoči vročini je korakal polk dalje. Gospod-
Morova stotnija se je ustavila na trati pred čedno
vasjo. Že so upehani vojaki postavili puške v
piramide in odložili težke nahrbtnike, že so se
obrnili častniki, da bi odšli, ko se je oglasil iz
vrste prvega voda vesel klic: „Kikiriki!"

In takoj se je zopet okrenil gospod Mora,
stotnije hrabri poglavar.

„To je bil petelin!" je ugenil duhoviti poročnik
Knickebein. „Kdo vraga ima petelina s sabo?"

„Narednik, preiščite malhe in tornistre!" je
ukazal stotnik Mora.

Kurja polt je izpreletela Cociancicha, ko je
privlekel Apis zadavljenega petelina iz njegovega
telečjaka na svetlo.

89

Prostaki so se tiho muzali, gospodje pa so
gledali vsi začudeni zdaj petelina zdaj Italijana.
Stotnije skrbna majka, mozoljasti Hudournik, pa
je spričo take izprijenosti klavrno majal glavo in
iz ust mu je ušel žalosten samoglasnik.

„Gorak je še, gospod stotnik!" je tiho hohnjal
prebrisani lajtnant Knickebein in dostavil bistro¬
umno: „V .tornistru je pel svojo labodjo pesem!"

„Kaj? Kaj?" je za kričal skoraj obenem stotnik
Mora nad Cociancichem in izbuljil oči, da so se
mu videle nabrekle rdeče žilice na beločnici.
»Petelin? Ha — petelin! Petelin v tornistru?
Narednik, zaplenite ga! Da ga ne vidim več!
Zakopljite ga! Cociancich, danes k raportu!"

Kmalu po menaži je bila kurjemu tatu ura
povračila. Trdovratni grešnik se je zagovarjal in
trdil, da je našel petelina za plotom.

„Ne govorite mi tako neumno!" je razgrajal
stotnik. Prihko so mu blisnile oči in se jele sukati,
kakor bi jih nevidni duh nedolžno umorjenega
petelinčka jezno potezal na nitkah. „Kaj mi hočete
natvesti ?“

„Ma ga je bil . . gia morto! Ma ga je pel
Tratar. Tratar ga žna bolje peti ko deset petelin,
si, si!“

»Drugega bi radi spravili v nesrečo?" je kričal
stotnik. „Jaz vam že pomagam! Tudi mrtvega
petelina ne bi smeli vzeti! Ali ste prišli zato na
velike manevre, da bi se vojskovali s kuretino?

90

Ali se spodobi avstrijskemu vojaku, da prenaša
mrtvega petelina v telečjaku? In ravno pri moji
kompaniji se mora zgoditi kaj takega! Prihodnjič
si privoščite poln kurnik, kaj? Ne bodite tako sne-
deni! Predpisi velevajo, da mora vojak izhajati z
menažo in s plačo. Pečenke in šampanjca mu ne
ponujajo nikjer v nobeni armadi. Ali hočete nemara
vi uvesti druge naredbe? Za to bi imeli drugačnih
glav dosti. Fej, požeruh! Dolgo sem že pri vojakih,
ali kaj takega nisem doživel še nikdar! Če pa
dobom kakšno ovadbo, se pogledava še drugači!
Najrajši bi vas spravil v trdnjavo! Sram vas bodi!
Pet dni strogega zapora! Tudi se ne smete nocoj
z drugimi dopustniki po železnici peljati domov,
ampak peš pojdete z mlajšim moštvom, ki ostane
pri kompaniji. Odstopite!"

„Zastonj se je tržaški gospod veselil pojedine!"
je preudarjal Tratar. »Zastonj je pofulil petelina
in ga v potu svojega obraza po hribih in dolinah
prenašal v košu! Tri dni bo ubogi romar krevsal
v najhujši vročini proti Ljubljani, pet dni bo po¬
štenjak stokal na dilici ..."

In zdelo se je možu osvete dosti. Pokaj bi
ga še tožil? Pokaj bi se silil za pričo?

Stotnik Mora je plačal moštvu velikodušno
— iz menažnega prihranka — več sodčkov piva.
Poraženi Cociancich se je kujavo stiskal v stran in
klel: »Diavolo! Diavolo!" Radopevni fantje pa so bili
Židane volje in prepevali venomer: »Nobene bukvice

91

niso tak lepe . . Zlasti Tratar se je radoval,
kakor da so ga pravkar potrdili v deveta nebesa.
Celo godrnjavemu Apisu se je razjasnil obraz in
brki so mu nekam prijazno lezli vsaksebi; v bližnji
gostilnici je bil pokopal zaplenjenega petelinčka
slovesno z nožem in vilicami.

Strašno grdo se je držal Cociancich, ko so
se dopustniki prepevaje, ukaje in vriskaje odpeljali
z dolgim vlakom. Se bolj pisano pa je pogledal
izpod čela, ko je zaslišal iz zadnjega voza varavo
posneti petelinji pozdrav veselega Tratarja.

„Canaglia! Canaglia!" je grgral s težko sapo
in škripal z zobmi.

Petelinji „kikiriki“ mu je ves dan zvenel po
ušesih, in še dolgo poslej so ga obhajali skrajno
neprijetni občutki vselej, kadar je zaslišal kurji tenor.

BQ

□o

92

Zaljubljeni kadet.

M oj modri ujec in skrbni varih je bil čudak,
— je pripovedoval jovialni umirovljeni
polkovnik Mahan. — Pravi čudak, moram
reči. Pri vojaškem naboru so ga izbirčneži zavrgli
z duhovito obrazložbo, da ima dvoje levih nog,
desne pa nobene; smejal da bi se mu vsak pametni
sovražnik. Vojakoval ni mož tedaj nikdar, nikoli
ni duhal smodnikovega dima razen pri procesijah
o Veliki noči in na praznik svetega Rešnjega
Telesa — ali navzlic temu je rad prepeval, da je

Nar pervi stan, solddški stan:

Solddt živi vesel v en ddn;

Sej Cesar da pol hleba,

In kar je treba.

93

Po vsej sili je hotel, da se vsaj iz njegovega
ljubega nečaka, iz mene uboge sirote izcimi veličan
junak, zmagoslaven vojskovodja, slovenski Napo¬
leon 1 Ko sem dovršil nižjo gimnazijo, me je poslal
v kadetnico. Rad priznavam, da v latinskih šolah
niti častilakomnim guležem niti res nadarjenim
odličnjakom nisem nikdar delal umazane zgage;
vendar pa tudi nisem bil nikoli med zadnjimi,
ampak zmeraj tako lepo v sredi, v zlati skledi.

Prav nič rad nisem šel v kadete. Veste . . .
bil sem — kajpada skrivoma — poet, sanjač . . .
Rime so kar kapale od mene kakor tisti gomazeči
sivkasti kebri raz cigana, če malo zapleše in
poskaklja. Se zdaj ljubim slovstvo, zlasti slovansko.

V kadetnici smo pasli mrtvaški dolgčas. Sicer
zadosti razposajeni in še prepodjetni za vse prepo¬
vedane burke in nedovoljene šaloigre, smo se
vendarle malokdaj radovali prav iz srca. Poslopje,
učilnica, dvorišče, vrt, okolica . . . skratka vse je
bilo tako kanibalsko pusto, tako erarično mrtvo,
da nam je kar morilo mlade duše, dovzetne in
izpremembe žejne. V nobenem samostanu nikjer
ne bi bil, menim, dolgčas tako poceni naprodaj
kakor pri nas. Tudi častniki, naši krotitelji, učitelji

94

in mučitelji, so vsi zevali in zehali, zavdani s
kužno moro. Menda najhuje je pa epidemični
dolgčas grudil in lomil poveljnika našega zavoda,
gospoda majorja Blazsevicsa Lajosa, matadorja
v taktiki na papirju.

Med gojenci svojega letnika sem našel zvestega
prijatelja, simpatičnega Hrvata. Gjuro Draganič in
jaz sva bila med množico Cehov, Madžarov,
Italijanov in Nemcev edina Jugoslovana.

Gjuro Draganič je bil vesel, prožnoud dečko z
izrazitimi rjavimi očmi. Tudi on je bil pesniško nav¬
dahnjen. Kakor Aleksander Veliki svojega ljubljenca
Homerja, tako je nosil moj Gjuro Ivan-Mažuraniča
„Smrt Smail-age Čengijiča" vedno s sabo, dasi
je znal ta divotni ep od konca do kraja na-
izust. Ujemala sva se v vsem, zlasti pa v mržnji
do mogočnega majorja Blazsevicsa, ki ga je
imenoval moj prijatelj „Duraka starca". Poma-
džarjeni gospod Slovanov ni maral kratkomalo ne.
Čeh, Hrvat, Slovenec ... to so mu bile same
brezpomembne besede, prazna slama, sama slama!
Kadar nas je svaril pred „kužnim vseslovan-
stvom“, je vselej namrdal obraz — in toliko
da ni dostavil „mit Rešpekt zu melden“, kakor
bi bil izustil kaj nesalonsko ostudnega. Gjuro
mu je nagajal, kjer in kadar je mogel.

Nikdar mirni mladenič je imel kaj lahko
upaljivo srce. Nikdar ni pogrešal primernih ide-

95

alov, skoro zmerom je obožaval kar po dve krasotici
obenem. V mestu je bilo le malo deklet in mladih
gospa, v katere ne bi bil vsaj nekoliko zaljubljen.
Včasi je zaporedoma spisal troje ognjevitih pisem.
Ponujal je svoje vrele občutke radodarno kar na
debelo. Na dolgo in široko. mi je pripovedoval,
kako imenitna je ljubezen.

Naposled se je lotila ta bolezen tudi mene.

Kri ni voda, srce ni repa.

Se nisem imel pod nosom nobenega znatnega
laska in že sem ljubil, ljubil za troje bradatih
kavalirjev. Uvaževati je treba, koliko presnih ob¬
čutkov sem hranil v doslej nedotaknjeni hranilnici
svojega srca, dočim jih je lahkomiselni Draganič
razsipaval tako potratno. Vsi ti čili, medni in
medeni občutki so pa zdaj vzplamteli tem moč¬
neje in krasneje!

Moja ljubica, kaj pravim, moja boginja je bila
prva gledališka pevka. Imenovala se je Smaragda
— po najredkejšem žlahtnem kamenu, po iztočnem
smaragdu. Dražestna hčerka Talijina je bila vitko
vzrasla, kakor gozdna Vila. Bila je resnično lepa
in resnično vzvišena nad pritlikavim vsakdanjim
svetom, zakaj na mičnih čeveljčkih je nosila izredno
visoke pete.

96

Zagledal sem se vanjo v operi „Carmen“.
Že v prvem dejanju mi je zavrela kri kakor krop,
ko je zapela Smaragda:

Da, ljubezen je pestrokrila,

ptica se ta nerada vda,

nje ne zmaga nobena sila . . .

Komaj sem dihal in nepremično motril, ob¬
čudoval, goltal to divno in zaeno divjo, demonsko
lepoto španske ciganke, njene strastne velike oči,
zdaj sladke, zdaj okrotne, njene dolge črne lase z
modrikasto leskoto. Kako rad bi bil poljubil rob
njenega kratkega rdečega krila! Don Jose, srečni
seržan! Plemeniti bandit! Kako sem te zavidal!
Osvajajoča, sugestivna glasba smelega Bizeta mi
je gomezela po vseh živcih, me zavijala v bajno
meglo.

Vso noč se mi je sanjalo o španski cigararici
Smaragdi-Carmen. Zdaj sem bil na straži pred
tobačno tvornico seviljsko ob Gvadalkviviru in
Carmen, koketno zibaje se v kolkih, mi je zagnala
akacijev cvet v obraz — zdaj sem bil zopet hrabri
bikoborbec Escamillo in lovil ljubico, ki je plešoč
udarjala na kastanjete. O Carmen, Carmencita!

*

97

7

Drugi dan sva bila s prijateljem Gjurorn po
pouku sama v glasbeni dvorani. Takoj sem mu
povedal, da sem našel tudi jaz svoj ideal! Tovariš
mi je čestital in pohvalil moj okus.

„Smaragda je krasna, brate, zbilja prekrasna!"
je vzkliknil navdušeno. „Kao angjeo! Kao angjeo!"

Sedel sem h klavirju, da bi zaigral napev, ki
mi je zvenel venomer po ušesih: „Da, ljubezen
je . . Gjuro mi je pomagal. Ves zamaknjen
je krepko in presunljivo praskal po goslih. Pilil
je pa samo eno struno, prav kakor sloveči Paga-
nini. Saj izbirati moj zaveznik ni imel dosti, ker
so mu druge tri že popokale. Odločno in vztrajno
je drgajsal lok gorindol, dolingor in prav nič ni
prizanašal niti četrti struni. Z nogo pa je udarjal
enakomerno ob tla.

Jaz pa . . . ej, takrat sem bil še nadobuden
mladenič! Imel sem več las nad nosom kakor
pod nosom! Oh — zdaj je pa narobe — in zdaj
se lahko muhe sankajo po moji gladki pleši!
No ... . dočim je Gjuro goslaril tako požrtvo¬
valno, sem jaz z desnim kazalcem klavrno žgečkal
klavrni klavir. Paganini na goslih in Paganini na
klavirju sva čarala iz strun tako peklensko vnebo-
vpijoče glasove, da naju izlepa ne bi mogla prekositi
nobena še tako obupana divja mačka in noben še
tako jezen merjasec!

Zdajci pa je počila neutrudnemu goslarju
četrta in zadnja struna. In konec je bil najinega

98

koncerta, še preden je bila podelana polovica
najinega programa. Gjuro je uprl gosli ob bok,
zamahnil z lokom in jel deklamirati:

»Demeskinje tu se sablje krive,

Sto put vlažkom napojene krvi;

Tu jatagan u osmero visi;

Male nože prebrojit je težko;

Diljku pušku pozlačenu liepo

Vele puta tu zamjerit moreš;

Samokresom ni broja se ne zna.«

„Stoj!“ sem mu zaklical. „Zdi se mi, da
nekdo prihaja."

Toda vse je bilo tiho. Gjuro je odkimal z
glavo in nadaljeval vedno glasneje:

»Al’ što ono uz topuz se sloni, . . .

Tanka vila pored zmaja ljuta ?

Gusle vidiš . . .

Ne boje se Slovinkinje vile,

Uz šestoper da če poginuti;

Pače znadi, da gdje njega nije,

Tu ni pjesan slovinska ne zrije.«

Pohvaliti moram Gjura, da je bil izboren
deklamator, ves drugačen umetnik tu nego na
goslih.

Komaj pa je dovršil svoj umetni govor, že so
se odprla vrata — sam vrag nama je prinesel
„Duraka starca"!

99

7»

Očitno slabovoljen, s smešnim dostojanstvom
je krivokračil major Blazsevics Lajos proti nama.
V glavo je bil petdesetkraj carski gospod Madžar
podoben postarni žabi, ki jo je hudoben slikar
namazal z ilovico. Njega žoltenični obraz z masleno
poltjo, zalite debele oči, razbuhli obradek: vse to
je bilo idealno grdo. Omodreli bunkasti nos se
mu je svetil kakor dobro zabeljen žganec sredi
rumene kaše. Lajos bacsi je bil narobe Adonis.

„Kerem alassan!" je zarenčal in srepo gledal
zdaj Gjura, zdaj mene. „Upam, da ne deklamirata
kakšnih panslavističnih litanij! Litanij. Rajša igrajta
vojaške koračnice! Koračnice. Mislita na svojo
kariero! Kariero. In govorita mi nemški! Nemški."

Potem se je jezno obrnil in nama pokazal
prečo tudi odzadaj.

Gjuro je izvlekel žepni robec in mahal za
odhajajočim, kakor bi hotel očistiti zrak, in se
smehljal:

»Vaj, Durače, starce stari,

Kuda ’š sade, kamo li češ ?«

*

Odkar sem se zaveroval v Smaragdo, sem se
prelevil docela. Ljubezen, prva ljubezen je pognala
svoje grenkosladke koreninice na vrtu mojega

100

srca. Mislim, da sem doprinašal one dni malodane
vse neumnosti, kakršnih je zmožen pošteno za¬
ljubljen fant.

Ogibal sem se tovarišev. Fantaziral sem
mnogo, jedel pa malo. Močnate jedi se nisem niti
doteknil, vse sem podarjal Gjuru. On je hvaležno
prejemal in veselo užival moje darove, češ, da to
jači vez pobratimstva! Ta zdravi Jugoslovan, že
dodobra utrjen po marsikateri ljubimski nesreči,
je zmerom lahko jedel za dva, dasiravno je bil tudi
sam brezupno zaljubljen. Redil se je kar vidno,
jaz pa sem bledel in hujšal in se sušil kakor
egiptovska mumija. Oh, pripravljen sem bil, da
kar najžalostneje usahnem ob nogah prelepe Sma¬
ragde !

Najrajši sem, kakor svoje dni kadet Napoleon,
ždel sam v kakšnem zatišju. Toda ondi nisem
koval slavohlepnih načrtov, ampak zamišljen, za¬
maknjen sem ponižno čepel v svojem kotu in
vzdihoval po nedosežni ljubici. Duša se mi je
polnila s sladko žalostjo. Razgreta domišljija mi
je porajala prijetne slike; zamikal sem se v
romantične prizore, kjer sva junakovala kajpada
le Smaragda in moja zaljubljenost. Take trenutke
sem se čutil vsega srečnega, vsega blaženega,
tako da ne bi menjal z nikomer za ves svet ne.
Kadar sem se pa zopet zdramil in iztreznil, me
je zazeblo v srce in smilil sem se sam sebi. Kaj
pa sem bil jaz, uboga ničla, Smaragdi, ki je imela

101

na izbero toliko odraslih kavalirjev! Morila me
je žgoča ljubosumnost, zavidal sem vse njene
sopevce in soigralce, tudi šepetalca, godce in celo
kulisne porivače. Zdrznil sem se, da sem le slišal
besedo gledališče . . . primadona . . . opera . . .

Učil sem se prav slabo. Zastonj me je
opozarjal major Blazsevics na „kariero, kariero!"
Podoba prelestne Smaragde mi je trepetala vedno
pred očmi in mi polnila vse omiselje.

Kraljica mojega ranjenega srca pa ni vedela
čisto ničesar o mojih bolečinah. Gjuro mi je
neštetokrat svetoval, naj ji na rožnordečem, prijetno
parfimiranem listu napovem ljubezen. Toda vselej
mi je upadel pogum, da bi ji razodel svoje latentne
občutke. Bal sem se poraza. Izpovedaval sem se
le dnevniku, ki ga hranim še dandanes.

*

Nekega grdega dne sem pa med majorjevim
poukom vendarle jel z olovnikom sestavljati osnutek
zaljubljenega pisma.

Mencaje si debele roke, je gori pred tablo
razlagal „starac Durak“, mojster taktike na papirju.
Toda zastonj je bila vsa njegova zgovornost;
predavanje se mi je zdelo čezdalje bolj suhoparno
in pusto. Niti pisati se mi ni ljubilo. Pogledaval
sem skozi okno.

102

Zunaj je snežilo. Počasi, počasi so padali
debeli kosmi napošev mimo okna. Zrak je bil tam
kakor poln omamljenih belih metuljev. Slabo se
je odražala osnežena nasprotna streha od sivobelega
neba. Legak veter je prhal okoli ogalov in ob
njegovem navalu so se prilepljale snežinke na steklo,
se tajale v kaplje in polzele navzdol. Primerjal
sem jih seveda s solzami. Spodaj so zdajpazdaj
zahreščale lopate; vojaki so odmetavali sneg na
dvorišču. Odnekod so prizvanjali cerkveni zvonovi,
tiho, žalostno, uspavalno . . . Zdajci je zagrmelo
na strehi; utrgal se je plaz in z zamolklimi poki
treščil na dvorišče.

To me je zdramilo. Lotil sem se 'iznova
pisanja. Slovelo je blizu takole:

Nebeško lepa Smaragda!

Moja zvezda! Moja duša! Moje življenje!

Ubog jetnik v pusti učilnici tukaj sedim

in po Tebi, zlata moja ljubica, hrepenim

in koprnim.

Oh, kaj je poleg Tvoje lepote vsa vojaška

učenost,

vsa taktika in druga suhoparna modrost!

O Smaragda! Moje edino veselje,

moja žalost, moje želje!

Oj, da bi se smel le IX dotekniti Tvojih

rok,

potem bi bil srečen polubog!

O da bi le IX pritisnil svoje ustne

drhteče

103

na Tvoje koralde rdeče
plamteče!

Tvoje oči se svetijo kakor dva diamanta,
očarale so Tvojega sužnja in fanta.

Oh, Amorjeva puščica presneta
zadela je v centrum mene, kadeta!

Zate umrl bi 100X vsak dan,
še rajši pa živel 100 let, Tebi vdan!

Večno Te ljubil bom, ljubil brez meje
vekomaj — oh — pa tudi pozneje!

Rimo dobiti nate — Smaragda,
to pa ni lahko, to je že vrag, da!

Tako in podobno sem se guncal na Pegazu.
Moji šantavi stihi so se mi zdeli izprva vekoviti,
nesmrtni že v osnutku ! Ko sem jih prebral drugič
in tretjič, sem pa opazil, da vsebina ne izraža
dovolj jasno mojih vzvišenih razbeljenih občutkov
in da oblika potrebuje spretne ortopedične pomoči.

Nepotrpežljivo sem se praskal po razgreti glavi,
kadar mi je o porodnih popadkih nagajala svoje¬
glava babica Muza. Pozabivši vse okolo sebe, sem
pesnikoval pa le preočitno.

„Pazi se, brate!" mi je zašepetal zvesti prijatelj
Gjuro pored mene. „Boga mi, bit če zla! Ljutit
aga mrko gleda."

Toda že je bilo prepozno.

Kakor neusmiljen skobec na navdušeno čivka¬
jočega vrabca, tako je planil „ljutit aga" na mene
navdušeno siroto.

104

„Kaj ste pisali!" je zasikal skozi umetno
zobovje. Vstal sem in molčal modro. Njegovi
debeli rdeči prstje s širokimi kratkimi nohtovi pa
so uplenili moj dragoceni rokopisek, ki je tako
imenitno piskal visoko pesem prve ljubezni!

„Starac Durak" je jel brati moj takorekoč še
gorki slavospev, trznil z žoltopolto glavo nazaj, me
pogledal debelo, zamižal, spet približal manuskriptu
svoj nos, namrdnil delfinja usta, me pogledal
pisano, sovražno, strupeno, iznova umeknil glavo
nazaj, strmel in buljil vame, zaničljivo zmečkal
moj umotvor in mi ga zagnal pod noge. Ko je
srečno opravil vse to, je pa kar zalaja! name:

„Tako ! Tako? Du verfluchter Esel! Esel.
Tako? Tako! Kadete, kadete, ne čečkajte mi
takih prismojenosti! Prismojenosti. Kerem alassan !
Pazite rajši in poslušajte razlago! Razlago. Po¬
mislite na svojo kariero! Kariero. Tako! Tako!
Po šoli k raportu ! Sedite!“

Za pokoro mi je naložil tiran, da se štiri
tedne nisem smel geniti iz kadetnice. Draganič je
pridno obiskaval gledališče in mi vedno nanovo
slavil lepoto moje Smaragde. Ves prosti čas sem
koval in pilil pesmi ali pa ogledaval in poljubljal
Smaragdino fotografijo, ki mi jo je kupil sočutni
Gjuro v prodajalniči za papir in umetnine.

Pesmice, polne novih, izvirnih, čudovitih rim,
so mi šle od rok kakor izurjenemu mesarju klo¬
base. Tudi podobne so si bile vse kakor klobasa

105

klobasi. Gjuru pa tudi meni je ugajala najbolj
tale kratka pa jedrnata:

Lepota dekleta
premaga kadeta.

Kadet je marod,
je zmešan povsod!

Gospod

falot

major

želi mu zapor;
pokliče raport,
ki njemu je šport.

Kadet
proklet,
zaprt
je, strt!

Presneta
osveta
pa čaka
Duraka:
oj oj —
dvoboj!

Saj lajtnant kmalu kadet bo,
major pa — s pištolo zadet bo!

Večkrat sem preudarjal, kako bi vsaj za par
uric desertiral v gledališče, da bi zopet od obličja
do obličja gledal ljubljeno Smaragdo v njeni
presvetli gloriji. Soboto zvečer pred tretjo nedeljo
svojega jetnikovanja pa sem izmaknil pleteno
lestvico iz telovadnice . . .

*

106

Napočil je tretji Gospodnji dan moje ba¬
bilonske sužnosti. Službo dnevnega korporala je
moral prevzeti moj dragi Draganič. To preugodno
priliko je bilo treba porabiti !

„Preljubi moj Gjuro, pomagaj mi!“ sem ga
prosil po kosilu skrivaj zunaj na hodniku. „Tako
rad bi šel drevi v gledališče ! Saj veš . . . Moram
tja, moram, naj bo, kar hoče! Saj pri stražnici
me ne opazi in ne zaloti nihče! Popiham jo skozi
okno prvega nadstropja. Lestvico že imam. Nad¬
poročnik, ki nadzoruje danes, da poklicati arestante
navadno že ob šestih ali še prej. Pregledavat pa
tudi ne gre nikdar pred enajsto. Ako me ti ne
ovadiš ob devetih pri večernem raportu, je vse
dobro. Ata Durak se je odpeljal že včeraj na lov,
drugih častnikov se mi pa ni treba tako bati; se
že skrijem. Za Boga, pomagaj mi! Drevi je „La
Traviata". Smaragda poje. Ob desetih bom prav
gotovo spet doma!“

Vrli Hrvat je takoj obljubil, da bo molčal
kakor mrtvačnica. Opozoril sem ga, da bo trpel
tudi on, če naju uhvatijo.

„E, bilo, što bilo!“ sc mi je nasmehnil in
lahkodušno zamahnil z roko. „Neboj se, brate!
Pobratima pobratim te pazi!“

Ginjen sem se mu zahvalil in mu krepko
stisnil desnico.

Bil je prav mrzel zimski dan. Sren na tleh
in drevesa so bila osuta s čudovito ličnim ivjem

107

kakor s sladkorjem. Kmalu se je jela gostiti megla
izprva redka kakor cigaretni dim. Majhno, kakor
zmrzlo solnce je viselo sredi nje ko bledorumena
tarča.

Malone vsi gojenci so zapustili zavod. Odhiteli
so na drsališče ali kam v vas. Doma smo ostali
le kaznovani grešniki in se šahali ali pa goltali
dolgočevne romane. Večerja je bila že ob petih.
Kmalu nato je poklical zatrob službujočega tro¬
bentača pokoreče se jetnike pred nadzorujočega
častnika. Iz našega letnika nas je gnal Gjuro
osem, devet na dvorišče. Zehaje je prebral nad¬
poročnik naša cenjena imena, nas odslovil in
zopet malo zazehal za kratek čas.

Kako mi je zaigralo srce!

Očistil sem si svojo najboljšo uniformo. Takrat
smo si morali kadetje snažiti še vse sami. Omazilil
sem se z dehtečo pomado in si z glavnikom
umetno nasukljal lase ob čelu in sencu v paradne
kodrčke. Tudi parfimiral sem se! Čemu le? Sma¬
ragda, tako daleč od mene tam na pozorišču,
vendar ni mogla uživati mojih prijetnih dišav!

Bila je že trda tema, ko sem se spustil skozi
okno po pleteni lestvici na tla. Oh, za Smaragdo
bi bil splezal tudi po strelovodu doli in nič se
mi ne bi zdelo škoda novih pantalonov. Kako pa
tudi ne bi mlad junak rad žrtvoval ljubici najlepših
hlač, ko ji je vendar v pesencah že tolikrat ponujal
življenje 1

108

„Sretan put i mnogo zabave!“ mi je želel
Draganič, potegnil lestvico k sebi, jo odvozlal in
zaprl okno.

Skoro poskakovaje sem jo ubral proti mestu.
Noge so se mi vzdigale kar same. Hodil sem tako
lahko, kakor bi me kdo nesel po opolzli poti.
Sneg je škripal in cvičal pod nogama. Bilo je
mraz, da mi je pošteno zanohtovalo skozi tanke
rokavice.

„Kupim ji šopek!“ sem si domislil in se
veselil, kakor bi bil doumil kaj bogve kako ime¬
nitnega. Pri predmestnem vrtnarju sem si izbral
najbolj ognjenožarnih rož in jih v gledališču dal
posebej shraniti v oblačilnici.

*

Vse mi je šlo po sreči. Po ložah in drugod
sem opazil same tuje častnike. O zapovedniku
našega zavoda ni bilo ne duha ne sluha. Kako
sem se oddehnil! Oh, in na odru je zapela
Smaragda-Violetta!

Iz vsakega njenega zvonkega glasu, nad vsako
njeno odločno in vendar toli ljubko kretnjo je
trepetal rahel, rahel čar poezije. Strastno in slastno
sem se divil njenim govorečim, ljubkajočim očem,
občudoval to vitko ponosno postavo, ta resni, ža-

109

lostni, ta krasni obrazek, poln vdane ljubezni in
obupa, ta labodji vrat, te lepe prebele roke . . .
In vse to je bilo pristno, prosim lepo! To je
treba uvaževati dvakrat in trikrat! Umetna je bila
le barva lic in obrvi.

Pela je izborno ! Močan glas je imela moja
zlata Smaragda in zdrava pljuča tudi, hvala Bogu!
Punca, da malo takih! Skratka: ideal! Tudi igrala
je izvrstno, kar ne zna vsaka primadona. O —
ondukaj bi bil sedel in jo gledal in poslušal
vekomaj ! Noč in dan! Notabene — tudi brez
menaže!

Brindisi . . . Oh, kaj bi bil dal, da bi bil
smel piti z njo bratovščino in jo poljubiti, poljubiti !
•— četudi samo za kulisami!

Poslušal sem kakor začaran, obajan. Kar
nisem se genil, kakor bi se bal, da se zdajci raz-
puhti in izgine sladki čar nebeško lepih trenutkov.

La Traviata! Najlepša opera Verdijeva! Kako
sem užival, kako sem užival! To delo Verdijevo
samo se mi zdi še dandanes več vredno, nego vse
rafinirane kakofonije oholega operača-ropotača Wag-
nerja. Godba brez melodije — cvetlica brez vonjave!
Pa recite kar hočete! Nemec ostane vedno nerodni
leseni taterman, njegova domišljava zarobljenost
je neumrjoča in neizpremenljiva kakor majnikovi
hrošči.

Kako sem se naslajal! Zalibog je moj užitek
motila nevredna soseščina.

110

Poleg mene, na desni, je sedel napet debeluhar
s karikaturalnim nosom. Vsak čas je pogledal na
uro in njuhal in smrčal tako šumno, skoraj bi
dejal, tako viharno, kakor prehlajen mamut, ki
pase influenco. Vmes je pa sipal naivne medmete:
„Ha! Ehm! A! Hm! Aha!“ Kadar ni imel nobenega
drugega nujnega opravka, si je z zobotrebcem
vrtal po zobeh ali pa snažil dolge nohtove. Čudno,
da si ni naročil vedrice vode in si jel umivati noge!

Na levi mi je sedela rahločutna, jokava gospo¬
dična stare zaveze. Zobala je venomer bonbone
in jih hrustala tako sans gene, da so jo morali
slišati celo v drugonadstropne lože. Pa že ni nič
jedla doma, da je večerjala šele zdaj v gledališču.
Uživala je dvojno; zdaj je pogledala malo na oder,
zdaj je pokukala v velikanski papirnati zavoj, da
bi videla, koliko je še kaj zobanja. Pridno je
migala z ostnato brado, se jokala in si marljivo
brisala oči pa nos. Plakala je sirota tudi, ko je v
tretjem dejanju Alfredu odpala leva polovica slabo
pritrjenih brkov. Vse se je muzalo z nedolžnim
veseljem. Nesrečni pevec je sicer nemudoma pobral
svoj prepotrebni okras s tal in si ga sramežljivo
pritisnil nad usta, toda hinavsko občinstvo se je
navzlic temu rogalo čudnemu junaku, ki si je
tiščal usta, kakor bi ga boleli zobje, ne pa srce.
Jokala se je samo bonbonarica.

Tako je. Občinstvo nima nobenih resnih
dealov. Vse mu je prav, sem si mislil, samo da

111

se zabava. Jezilo me je tudi, da so ljudje toliko
kašljali in krehali po gledališču, zlasti proti koncu.

Moja obožavana Smaragda-Violetta je umrla
natanko po programu o polidesetih. To je bilo
zame sicer kolikortoliko žalostno, vendar pa tudi
jako ugodno, ker sem hotel biti ob desetih doma
v zavodu.

Ko sem vstal, sem se priklonil svoji mili
sosedinji in dejal: „Oprostite, častitljiva stara

mati!“ Zaeno pa sem se nalašč malce zadel ob
njen rtasti komolec, da so se ji zatrkljali ostali
bonboni na vse strani pod sedeže. Potlej sem pa
urno stopil sosedu na nogo, tako da je možic
kar zavriskal, pa ne od veselja!

Tako sem se primerno maščeval nad obema
sosedoma, ki sta mi bila grdo motila užitek.
Slišal sem sicer za sabo: „Neroda! Štorklja!" in
druge take temperamentne besede, ki ne ugajajo
nobenemu pametnemu mladeniču. Toda docela
mirno sem se obrnil in odgovoril obema dvema
z vljudnim nasmehom: „Prosim, prosim! Postregel
sem vama z največjim veseljem. Pa še drugi pot,
ako nam Bog da zdravje in srečo junaško !“

*

Po predstavi sem z dehtečim šopkom čakal
Smaragde blizu stranskih vrat, namenjenih gleda¬
liškemu osobju. Ginjeno in neginjeno občinstvo

112

se je gnetlo skozi velika vrata; glasno hrumeč se
je razkropilo na vse strani. Odbežale so elegantne
ekvipaže in nerodne velecize, samo en voz je
ostal pred glavnim vhodom.

Hodil sem po pločniku gorindol, postajal,
poslušal in čakal. Pomalem se me je lotevala
čudna razburjenost. Venomer sem ponavljal izbrane
besede, ki sem nameraval z njimi ogovoriti svojo
poluboginjo;

„Velecenjena gospodična! Preslavna umetnica!
Prosim vas najponižneje, da blagovolite milostivo
sprejeti tale moj majhni šopek, ki vam ga po¬
klanjam v znak svojega občudovanja!"

Tedajci sem zaslišal Smaragde zvonki smeh
— močno, hitro mi je jelo utripati srce! Šla je
proti oni zaostali kočiji, izpreletel me je sladak
drget, obenem sem občutil radost in bojazen.

Hitel sem za njo; kretal sem se ves omamljen,
kakor v sanjah. Smaragda je postala pred vozom.
Ohrabril sem se; junaško sem skočil k njej, udaril
s petama skupaj, se ji spoštljivo, kakor svetnici,
poklonil in ji togo salutiral.

Pogledala me je začudeno, radovedno, toda
tako prijazno, tako izpodbudno, da mi je hotelo
počiti srce. V čudni omoti sem povesil oči, jo zopet
plašno pogledal in jecljal ves razburjen z drgetavim
glasom:

„Hm! Preslavna gospodična . . . hm, u-umet-
nica! Prosim vas, izvolite najponižneje sprejeti tale

113

8

moj ve-velecenjeni šopek, ki ki ki ki ki ga ga vam
milostivo poklanjam v znamenje svojega majhnega
spoštovanja!"

Mislim, da izlepa ne bi bil mogel govoriti bolj
narobe! In vendar sem bil odkritosrčno vesel, da
sem spravil vsaj toliko z jezika! V svoji neznanski
razburjenosti sem se postavil še dosti dobro, ne?
Vsaj izpustil nisem nobene važne besede, ni res?

Njej so se takoj početkoma vzdignile obrvi.
Med ustnami so zablesteli zobki kakor biseri izza
škrlata. In, nagnivši glavico nekoliko po strani,
se je zasmejala na glas.

Toda — presveti Mars! — kaj je bilo to?

„0 du verfluchter Esel!“ je rohnel iz temne
kočije znan glas, strašan bas.

O jerum, jerum! To je bil „Duraka starca"
grozoviti glas in bas! Morje, zagrni me! Gore,
pokrijte me! Addio, mondo! Amen.

Kakor da je treščilo predme, sem previdno
skočil poldrug seženj nazaj.

Streslo me je po vsem životu, odrevenele so
mi roke in noge. Poparjen, pobit, poražen sem
buljil predse, kakor bi bil obsojen na smrt.

Major Blazsevics me je pital z vsakojakimi
vokativi. Vsaka njegova beseda me je zadela kakor
bajonet v srce. Ozmerjan, blamiran, ponižan vpričo
nje! Ta koncentrirana smola me je morila tako,
da mi je slabo prihajalo na duši in na telesu.

114

„Marš domov!" mi je naposled zadonelo kakor
iz daljave na polumrtvo uho.

In major — major se je odpeljal s Smaragdo!

S Smaragdo! Jaz pa sem še zmeraj stal na
mestu nesreče. Komaj sem dihal. Bil sem kakor
mrtev . , . Smaragda! Smaragda pa z Durakom!
Z Durakom!

Oh, ves moj krasni raj z vsemi čudovitimi
cvetlicami je bil obran, pokončan.

Zdramil sem se, hitel domov. Vrgel sem kepo
na okno. Zvesti moj Gjuro me je čakal, tiho odprl
prozor in mi spustil lestvico doli. Daši izboren
telovadec, sem lezel vendarle počasi in nerodno
kvišku. Kdo vraga bi pa tudi lahko plezal s težkim
srcem!

Ko sem bil gori, sem takoj vse povedal Gjuru.

„Biesa!“ je vzkipel Draganid. „Užasno! Taj
vražji čovjek! Puška ga! Črni se oblači nadvijaju
nad naše glave!"

„Gjuro, če bi ti vedel, kako mi je žal, da sem
spravil tudi tebe v škripce . . .“

„E šta četno ?“ mi je prestrigel besedo in mi
sočutno stisnil roko. „Niti pisnu, niti zubi škrinu!
Laku noč, Mahane dragi!"

115

8 *

Drugo jutro je major Blazsevics Lajos puhal
na naju dva kakor zaboden čarozmaj. Govoril je
dolgo, povedal pa le malo novega. Za kazen nisva
smela nobeno nedeljo in noben praznik onega
polletja iz zavoda.

Jezilo me je, da sem zvabil dobrega prijatelja
v smolo; še bolj me je jezilo, da sem se tako
neumrjoče blamiral vpričo Smaragde; ali najbolj
me je kačilo, da je imela Smaragda tako nečloveško
slab okus!

Se tisti večer sem vrgel v ogenj vse pesmi,
katere sem zložil njej na čast in slavo. Bilo jih je
toliko, da nama je praktični Gjuro v'peči na njih
gorečem kupu mogel skuhati slastno klobasico.

B£Q

OD

116

Baron Humbug.

H umbug! Izvolite paziti, gospod doktor!"

„Zdaj je že prepozno, gospod baron!
Moja kraljica je fuč.“

Gospoda sta sedela v razkošno opremljeni
dunajski kavarni notranjega mesta in šahala. Sta¬
rejšemu izmed njiju je bilo blizu trideset let.
Imenoval se je Fidelis baron Albenhorst. Daši je
bil v civilni obleki, se mu je poznalo na prvi
pogled, da je bil častnik. Držal se je vedno leseno
ponosno pokonci kakor na povelek: „Pozor!“ Njegov
obraz z močnimi črnimi brkami je bil navaden,
vsakdanji oficirski obraz, kakršnih je na stotine v
armadi in ki so si tako podobni kakor oficirske
kape. Včasi je nekoliko vzdignil goste obrvi in
širje odprl svoje hladne sivkljate oči ali pa s fino
belo roko potegnil preko čela.

Njegov soigralec, pravice doktor Anton Rath-
sclnitz, je bil nekoliko mlajši. Napravljen je bil

117

kakor častni član dunajskih gigerlov. Toda rana
pleša in zlata očala so poleg akademičnega naziva
oznanjala, da je dobrodušni debeloglavec kolikor-
toliko izobražen. Z umetno zavozlane zavratnice mu
je na zlatem motvozku bingljal bleskovit diamantek.
Roke in noge so mu bile korenjaške, velike, prevelike.
Doktor Rathschiitz je bil namreč doma izpod Šmarne
gore; za svojega gimnazijskega dijakovanja je moral
o počitnicah doma povsodi pomagati, tudi gnoj
kidati, zakaj njegov oča, Račičev Matija, je bil
stara kranjska korenina in ni maral, da bi Tone
dolgčas prodajal doma in lenobo pasel, pa zastonj
otepal kašo in žgance. Z gospodom baronom Alben-
horstom se je doktor seznanil v tej kavarni in to
šele pred dobrima dvema tednoma. Jako vesel je
bil tega znanstva; najrajši bi bil prijaznemu aristo¬
kratu že ponudil bratovščino, pa se je bal biti
nadležen.

Doktor je sedel tako, da je mogel občudovati
mlado blagajničarko. Za igralcema sta stala dva
zaplečevalca, dva radovedna in vztrajna vivka.
Baron ju ni gledal nič kaj prijazno. Ako pa se je
kdo izmed njiju osmelil in kritiziral katerokoli
potezo ali pa celo hotel komu pomagati z modrimi
nasveti, je prezirljivo pogledal sitneža in zagodrnjal:
„Humbug!“

„Šah in šeh!“ je napovedal baron zmagoslavno.

„Saj res. Noben Morphy ne bi rešil več te
igre. Moram se vdati!"

118

Baron se je zadovoljno nasmehnil.

»Zakaj ste rokirali? In zakaj ste pustili konjička
tako dolgo v hlevu?"

„Eh, prezrl sem vašega belega tekača. In bal
sem se za stolp. Danes se mi ne ljubi nič kaj
posebno."

»Kakor izvolite," je dejal baron in mignil
pikolu, naj odnese šahovnico in figure. Vivka sta
odšla zaplečevat k biljardom.

»Preveč ste gledali tjale k novi kasirki, gospod
doktor! Ali mislite, da nisem opazil tega?"

»Imenitno dekle, kaj, gospod baron? Pschiitt!"

»Ni napačna, ne! Le poglejte jo, kako rafinirano
sramežljivo poveša svoje dolge trepalnice! In kako
trpeče zre predse! Humbug!"

»Zakaj humbug, gospod baron?"

»Dva otroka ima že ta titulama devica. No,
zaraditega ne bi zagnal nobenega kamena nanjo.
Ampak, da se je izpozabila s tako starim, izžetim
veteranom, tega ji ne morem odpustiti. Stari
chevalier — kako mu je že ime? — Du . . .
Dufaure je bil njen ljubček. Zdaj jo je odslovil.
Dufaure je izkušen zapeljivec. Saj ga poznate?
Ne? Vseeno. Drži se vedno na smeh, kakor faven,
ki hoče še nebirmani vili nedolžkano srce požgečkati
z lascivnim dovtipom. Skoda punce! Zdaj so se ji
raztajala kavalirjeva darila — gospodična mati je
morala v službo."

»Škoda dekleta!"

119

„Marker! Dvakrat chartreuse! — Pardon,
gospod doktor, saj dovolite! Danes sem jako dobre
volje. Nova kasirka tamle mi je zbudila celo vrsto
zaljubljenih spominov."

„A? Tudi vi, gospod baron?"

„Ne. Motite se. Z ono tamle nisem imel ničesar
opraviti. Izvolite, gospod doktor! Tukaj imam pristne
„caballeros imperiales". Prosim!"

Baron mu je ponudil odprto elegantno cigarnico,
polno smotek, skrbno zavitih v svetal staniol.

„Pikolo! Prižgi! Najprvo gospodu doktorju!
Le hitro sem, ti zamuda nemarna! Ti hočeš biti
pikolo? Humbug! Marš!"

Dočim je plašni pikolo stregel doktorju in
baronu, je prinesel bledi marker dvoje ličnih
kozarčkov s paljenko.

Baron je srknil požirček in dejal: „Liker je
dober. Izvolite pokusiti, gospod doktor! Izboren
je, kaj? Toda . . . zbudili so se mi spomini, sem
rekel prej. Dovolite, da vam povem svoj romanček!"

„Prosim, gospod baron!"

„Svoje dni sem služil tukaj pri huzarjih," je
začel baron. „Naš ritmojster, poljski grof, je bil
včasi tak kakor živ satan. Igral in ljubil je rad.
Ako je imel prejšnji dan smolo pri hazardu ali
pri nežnem spolu, je drugo jutro podil naš škadron,
da smo potili olje. Sicer pa je bil dobra duša.

To vam je bilo lepo življenje! Imenitno ! Takrat
sem bil malo drugačen junak, zmeraj vesel, samo-

120

zavesten in predrzen, zadovoljen s svetom in sabo,
najboljši jezdec, najbolj priljubljeni plesalec. Geslo
mi je bilo:

Kdor ne ljubi punc in pa šampanjca,
ta je tutka in neumna manca 1

To je najlepša pesem. Vsa druga „poezija“
je humbug!

Na Kranjskem sem imel bogato teto. Odgojena
je bila v francoskem samostanu „sacre coeur“.
Prej se je imenovala baronesa Lina, Karolina, v
tujini se je olilila v Charlotte. Svoje lepo imetje
je podedovala po daljnem sorodniku, o katerem
ne vem drugega nego to, da je bil vitez papeškega
redu svetega Jurija in imetnik papeškega častnega
križa pro ecclesia et pontifice. To mi je teta
Charlotte poudarjala in ponavljala neštetokrat.

Bila je jako dobrodušna in strašno pobožna.
Kakor sova je samotarila na svojem starem gradu.
Mirno življenje ji je potekalo redno kakor ura.
Uljnjak, cvetličnjak, malone pol škadrona žoltookih
mačk, nabožne knjige — pa tudi francoski časniki:
to ji je bilo vse razvedrilo in vsa zabava. Pošiljala
mi je po dvesto goldinarjev na mesec. Ali kaj naj
bo to huzarskemu lajtnantu ! Humbug !

Kadar sem pridelal dosti dolgov, sem jo
obiskal v njenem gorenjskem brlogu. Navadno
sem v takih časih potreboval tisočaka. Bolj poceni

121

moj obisk ni bil nikoli. Ako sem ji samo pisal
zanj, mi ni poslala nič. Hotela me je videti!
Vsakikrat je bila vsa srečna, vsa blažena, kadar
sem prišel in kadar je zaslišala žvenketanje mojih
ostrog in rožljanje mojega palaša. Nikdar mi ni
delala nobene nepotrebne zgage; vsakikrat je takoj
napisala potrebno nakaznico svojemu dunajskemu
bankirju. Vsakpot me je tako mimogrede — pro
forma — prosila, naj se poboljšam; saj je dobro
vedela, da ne bo nič! Vsakpot sem ji obljubil,
kar je želela, obljubil — tudi pro forma; saj sem
dobro vedel, da ne bo nič! Humbug!"

Baron je izpraznil kozarček, užgal ugaslo
smotko in nadaljeval:

„Pardon, gospod doktor! — Lahko mi ver¬
jamete, da nisem pogrešal nežnih igrač za zalju¬
bljene zabave. Trajno me pa ni zanimala nobena,
dokler nisem videl mlade baronese 011y.

Prosim, gospod doktor, poglejte nepreočitno
zopet našo novo kasirko tamle! Na vsem svetu
čisto taka je kakor Olly! To so one sivosinje
tajinstvene oči, ki tako čudovito žare izza črnih
trepalnic, to so oni lahno nakodrani zlati lasje,
ona nežno okrožena rožna lica, oni ljubki obradek :
vse čudovito podobno! Samo nekoliko bujnejša
je bila 011y in veselejša. Bila je bleskovita salonska
zvezda, planet, ki se je okoli njega sukalo polno
trabantov. Poleg nje je otemnela lepota vsake

122

druge dame. Znala se je oblačiti, vesti, govorit
kakor nobena druga.

Seznanil sem se z njo na plesu in pozneje
sem vsak teden prihajal šahat z njenim očetom.
No, ni mi bilo bogvekaj do te vsekako imenitne
igre. Kadar je njen papa, general Rudolf baron
Glandorf ves zamišljen strmel v figurice, sva se
lovila midva z 011y pridno z očmi. Včasi je
ekscelenca izginil za nekaj trenutkov in prepustil
nadaljevanje svoji edinici. Presveti Radetzky, kako
slabo sva igrala! Pa saj veste sami, kako se prede
taka stvar.

Krasnega majnikovega dne sem prišel ponjo,
da bi jo spremil k prijateljski obitelji na tenis. Eks¬
celence ni bilo doma.

„Ah, ta večni tenis !“ je vzdihnila. „Naveličala
sem se ga že. Rajša bi jahala na izprehod. Tak
lep dan je! Vun! Vun! Jezdiva skupaj kam iz
mesta! Hitro po konja, gospod baron ! Snidemo
se na progi v Hernalsu."

Seveda sem bil takoj pripravljen z največjim
veseljem. Odpeljal sem se nemudoma po svojega
konja in odjahal na domenjeno mesto.

Baronesa 011y je prijezdila kmalu za mano.
Prosim — v kratki razdalji ji je sledil civilni sluga
stare ekscelence.

Še nikdar se mi baronesa ni zdela tako lepa
in milovidna kakor ta dan. Oblekla je bila elegantno
temnozeleno obleko. Varno in graciozno je sedela

123

na svojem belcu. Srečen nasmeh ji je igral na
ustnah. Prijetna sapa je pihljala od zapada in se
igrala z vihrajočim pajčolanom, ki je bil pritrjen
zadaj na njenem koketnem moškem klobučku.

Udarili smo jo proti Dornbachu, potem pa
zavili na stransko pot. Naenkrat se je zbosil
slugov konj na desnem sprednjem kopitu. No, v
bližnji vasi je bil kovač. Tam sva pustila slugo
in konja. Jezdila sva sama dalje.

Vreme je bilo krasno. Na sijajni sinjini ni
bilo nobenega oblaka. Baronesa je gledala na¬
ravnost predse. Govorila nisva nič. V najinih
srcih je vladal mrtvaški mir, kakor v prirodi
pred uimo.

Ne vem, kako dolgo sva jezdarila takole tja
v mlado vesno. Pot naju je vedla ob bistrem
potoku skozi gozdiček. Zdajci je vzkliknila baronesa
in ustavila konja. Čez pot viseča veja jo je bila
oplaznila po levem licu. Na baršunasto mehki koži
sem videl rdečo liso in drobno kapljico krvi.

„Ali vas hudo boli, baronesa?" sem jo vprašal
prestrašen.

„Nič posebno hudega ni,“ mi je odkimala.
„Ustrašila sem se bolj, nego je bilo treba. Toda . . .
rada bi malo počivala v tem gaju."

Skočil sem s konja in prijel njenega za uzde.
OHy se je uprla ob moje rame in lahno polznila
na tla. Privezal sem oba konja za grm, ona pa

124

je potegnila iz žepa svoj svilnati čipkasti robec,
ki je bil tako fin in nežen kakor pajčina. Vzel
sem ji ga iz rok, ga malce omočil v potoku in
ga rahlo pritisnil na njeno prasko.

Ježno palico z zlatim gumbom je vrgla v mah
in si snela rokavici.

Kakor ranjen ptiček je sklonila zlatolaso glavico
in mi jo naslonila na prsi. Iz ranice ni bilo nobene
krvi več. Čutil sem sapo razgrete baronese . . .
utripanje njenega srca . . . rahlo in vendar tako
močno me je mamil serajski parfem njenega robca
in sladka vonjava njenih las . . . In povzdignil
sem ji glavico in jo poljubil na rdečo liso, poljubljal
na usta, na oči, na čelo, lase in zopet na usta.
Bil sem ves omamljen kakor od močnega šam¬
panjskega vina.

Nebeško sladki so bili ti trenutki! Tudi 011y
je znala izborno poljubljati. Kadar sem jaz nehal,
je začela zopet ona, in kadar je nehala ona, sem
začel zopet jaz. — Toliko da se nisva pojedla od
same plamteče ljubezni!

Zmenila sva se, da ostane najina ljubezen
tajna, dokler ne bo za svatbo vse v redu. Treba
nama je bilo jamčevine. 011y je ni imela, general
in jaz tudi ne. Moral sem k bogati teti.

O prvi priliki sem prosil dopusta in se peljal
doli na Kranjsko.

Priznati moram, da mi je čudno utripalo srce,
ko me je na tetinem gradu vedla hišna po dolgem

125

hodniku v takoimenovani modri salon. Teta je
sedela ob širokem oknu pri modrikasti baršunasti
zavesi. — Pardon, gospod doktor, ali niste še
opazili, da so nekateri ljudje v obraz nekako podobni
živalim ?“

„Gotovo, gospod baron!" je odvrnil doktor,
ki je bil poslušal ves čas pozorno. „Moj bivši
sošolec Edgar, svoje dni krvoločen burš, je bil
prej sličen divjemu mačku, kateremu je kdo z
dobro podkovanima škornjema stopil na rep; zdaj
pa je odvetniški pisar pri mojem ujcu in je podoben
tepenemu invalidnemu pinču."

„No, vidite, gospod doktor, moja preljuba teta
Charlotte s svojim dolgim nearistokratsko ploščatim
nosom, z neznatnim obradkom in turobnimi očmi
je bila podobna žalostno zamišljeni kozi. Daši se
ni več borila proti tretji ničli, ampak že proti peti, je
vendar lase nosila razpuščene in igrala „Die Kloster-
glocken" in „Das Gebet einer Jungfrau" na klavir
tako sentimentalno kakor šestnajstletna trklja. Oble¬
čena je bila vedno v črnosvileno obleko tesnega
kroja; zato je bila videti še daljša in sušja.

Tako je tedaj sedela ob oknu kakor živa
alegorija tistih svetopisemskih sedem nerodovitnih
let. Kraj nje je čepela njena najljubša mačka Minette.

„Kako sem vesela, da te zopet enkrat vidim,
dragi moj Fido!“ je vzkliknila in me motrila skozi
lornjet. Potem mi je slovesno poljubila čelo, jaz
pa njej velo roko.

126

„ Videti si jako zdrava!“ sem se ji legal.
„Moram ti čestitati!"

Treba je bilo ohraniti njeno dobro voljo.
Povedal sem ji zatorej še marsikaj prijetnega in
laskavega. Pogledavala me je kaj hvaležno in veselo
so se ji širile nosnice.

Po večerji sem si mislil, da je sovražnik že
zadosti omajan in porabil sem ugodno priliko za
atako.

„Ljuba teta, rad bi govoril resno besedo s tabo!"
sem sprožil po kratkem molku.

„Tako? se mi je nasmehnila poredno. „Koliko
si pa spet dolžan, filou ?“

„Ničesar ne!"

„A? Čudno!"

„Poboljšal sem se.“

„Hm. Pa vendar nisi bil bolan?"

»Nikakor ne draga teta!"

„Kaj pa je tedaj? Kar povej mi, mon cher
neveu!“

Zopet mi je utripalo srce. Vse je bilo tiho.
Le mačka je predla in včasi je rahlo zašumelo
tetino svileno krilo.

Naposled sem se ojunačil in rekel hitro:
»Oženiti se hočem. Treba mi je kavcije. Sestin-
tridesettisoč goldinarjev. Preljuba tetka . . .“

„0-o-ože-oženiti se hočeš?" se je začudila.
„Oženiti? Tako mlad? Horreur!"

127

„Zakaj pa ne?“ sem si mislil na tihem. „Ali
meniš, da sem obljubil večno devištvo kakor ti,
neumnica neumna? Humbug!“

„Pa saj se samo šališ, Fido, kajneda?"

„Nič se ne šalim. Point d’ honneur!“

Nabrala je ustne, kakor bi hotela zažvižgati,
pa ni. Pogledala me je neizmerno žalostno, kakor
žrtev, zapisano samemu satanu. Pobožno je sklenila
roke in zmajala z glavo, da so ji mahali kratki
črni kodri kakor tožne zastavice globokega sočutja
okoli senc in ušes.

„Po mojem skromnem mnenju je bolje, ako
se človek oženi mlad kakor pa star."

„Ne, ne, predragi moj!“ je ugovarjala odločno.
„Tvoj papa, moj brat, se je oženil premlad in je
bil vse žive dni nesrečen. Vidiš, knez bolgarski
se je oženil v svojem sedeminštiridesetem letu.“

„Metuza!em pa še pozneje. Toda kaj je to
meni mar? Hurnb — pardon, ljuba teta!"

„Sodil boš že trezneje, pametneje, Fido!" je
vzdihnila nejevoljno in me s staro belo pahalico iz
nojevih peres potrkljala po rami. Počakaj, da boš
vsaj ritmojster! Potem ti pa že dam kavcijo, saj
si moj edini dedič."

„Oho !“ mi je ušlo.

„Zakaj oho?"

„Ne morem čakati, ljuba teta! Preveč jih je
pred mano, da bi mogel misliti na povišanje v

128

službi! In nobene vojske ni zdaj, kuge pa tudi
nobene!

„Katera krasotica pa je tako neusmiljeno
ranila tvoje ubogo srce?“ me je vprašala radovedno
in vzdignila glavo nad ostnate rame.

„Baronesa Glandorfova.“

„Hči ovdovelega generala Glandorfa?"

„OHy in nobena druga."

„Horreur!“

Vzdignila je suhe roke proti glavi in lovila
sapo. Gledal sem jo osuplo. Vstajala je počasi,
počasi, kakor bi jo raztezali nevidni vijaki kvišku.

„Odsvetujem ti odločno, mon enfant!" je
izjavila slovesno in molela koščeni kazalec proti
stropu. „To bi bil . . . un coup de tete! Menda
vendar ne boš tako lahkomiseln!"

„Ali, draga teta, kaj vam prihaja na misel?"

„Glandorfova ni zate! Saj vendar poznam to
obitelj. General nima ničesar, slišala sem celo o
dolgovih. Kadar ekscelenca umre, bo hčerka brez
vinarja! Tvoja plača in obresti kavcijske ne bodo
zadostovale pretiranim zahtevam skrajno razvajene
baronese. 011y potrebuje moža iz „haute finance",
milijonarja ! Raznežena je kakor princesinja. Vedno
bo hotela plavati na vrhuncu elegance. Kar bo
videla pri drugih, to bo zahtevala tudi ona. Švica,
Ostende, Nice, Opatija in tako dalje, avtomobil,
loža, razkošno stanovanje z liftom, zabave, nove
obleke — vse to je preklicano drago! Na Dunaju

129

9

imam prijateljico, ki si pridno dopisujeva ž njo.
Od nje sem zvedela, da si je 011y lani naročila
obleko pri Worthu. Kakor da na Dunaju ne bi
bilo krojaških umetnikov in umetnic! V Parizu so
dame, ki potratijo po stotisoč frankov in več na
leto samo za modne capice. Ako bi se OHy
zadovoljila samo z desetimi tisoči, kje bi jih jemal?
Za mnenje ljudi se ne briga, ako se to mnenje
ne ujema z njenim okusom in njenimi zahtevami.
Tako nespametno jo je vzgojila njena rajnica
mama in stari baron ni bil nič modrejši. Izpolnila
sta ji vsako željo; delala je, kar je hotela. Stara
pesem: edini otrok! Malokatera edimca ima pa¬
metne starše. Baron Glandorf je nobel berač, nič
drugega, in ako zatisne oči, bo vse glorije konec
in amen !“

„Ali draga teta, saj ne veš, kako se ljubiva!
To ni nobena navadna ljubezen! OUy se bo znala
omejevati —“

„Nikdar ne !“

„Brez nje res ne bi mogel živeti!“

„No, pa si jo vzemi, če je tak bijou de beaute.
Toda varščine ti ne dam. Za Glandorfovo že ne!“
„Zakaj ne?“

„Naj ti povem tudi to. Ali si poznal rajnico
baronovko Glandorfovo ?“

„Ne, teta!“

„Bila je moja vrstnica. Bili sva prijateljici
mnogo let, naposled pa sva se razprli. Dolžila

130

me je, da sem ji očitala jaro „komisno“ plemstvo
njenega soproga in da sem hvastavo hvalila staro
plemstvo naše rodovine, češ, da so se slavni
Albenhorsti že baroni bojevali z Valvazorjem proti
Turkom, dočim so bili Glandorfovi pradedje takrat
samo plebejski konjski hlapci. Sainte Vierge! Bila
sem seveda popolnoma nedolžna. Prosila sem jo
pismeno, naj miruje in naj me nikar ne obira po
aristokratskih salonih. Nato mi je pisala zlobno
in zarobljeno pismo. Očitala mi je, da se povsodi
pulim za prvenstvo in silim v ospredje; da sem
se že stokrat pregrešila zoper etiketo; da slava
mojih pradedov ni več vredna kakor predlanski
sneg; da sem plemkinja le po imenu in ne po
zaslugi; da sem najbolj prismojena in afektirana
baronesa na svetu; da je sita mojega prijateljstva.
O ciel! Taka je bila mama tvoje izvoljenke! Kaj
praviš k temu, dragi Fido? Škandal! Kajneda
škandal?“

„Ali, preljuba teta, saj uboga 011y vendar ni
prav ničesar zakrivila pri tem!"

Nasmehnila se je srdito in pritisnila na jeziček
srebrnega zvonca. Ko je prihitela hišna, je naročila
teta limonade.

„Trudna sem, dragi nečak!"

Molče sem se priklonil in ji poljubil roko.
Vso noč nisem mogel zatisniti očesa.

Drugo jutro sem se hotel kar posloviti od nje
in ji povedati, da se bom ustrelil. V moje neopisno

131

9 *

veselje pa mi je — au nom de Dieu — obljubila
jamčevino, toda šele čez pol leta. Upala je prejkone,,
da se med tem že naveličam svoje neveste.

No, nisem se je naveličal in teta Charlotte je
izpolnila svojo obljubo. Prejel sem jamčevino v
bankovcih in vrednostnih papirjih. Lahko si mislite,
kako sem bil vesel!

Se tisto popoldne pa so me zvabili tovariši
k hazardu. Izprva nisem ne dobival, ne izgubival.
Banko smo razbili vsakikrat kmalu, dokler je ni
prevzel bled češki grof. Šampanjski zamaški so
pokali, da je bilo veselje!

Odslej je šlo za vedno višje vsote. Obrazi so
nam žareli od igre in pijače.

Banka je rasla! Nekateri so igrali že na listke,
ki so morali biti izplačani v 48 urah.

Banka je narasla na osemnajsttisoč goldi¬
narjev . . . Kdor bi se zdaj udeležil igre in izgubil,
bi moral plačati šestintridesettisoč goldinarjev.

Počasi sem privzdignil svojo prvo karto in jo
pogledal. Srčni as! Vzel sem drugo, v rokah sta
se mi tresla dva asa! Drhtal sem od veselja.

„Va banque!“ se oglasim kakor v omotici.
Vsi oneme. Nihče se ne upa igrati — razen ban¬
kirja . . .

„Gori!“ vzkliknem in pokažem svoji karti.

„Gori!“ de bledi grof mirno. Tudi on pokaže
dva asa!

132

Po pravilih je imel on prednost — jaz sem
izgubil . . . Izgubil sem svojo kavcijo. Več! Izgubil
sem ljubico!

0!ly se je nekaj časa neutolažno jokala, kakor
je že ženska navada; potem pa me je srečno po¬
zabila, kakor je že ženska navada; n 3 posled pa je
vzela drugega, kar je tudi jako priljubljena ženska
navada. Humbug!

Vzela je bogatega tvorničarja iz Prage. Dva
tedna po njeni poroki je umrla moja teta Charlotte
in mi zapustila vso svojo imovino. Prej sem imel
nevesto pa nobene kavcije, in zdaj denarja dosti
za pet lajtnantskih kavcij pa nobene neveste!

To je humor usode!

Odslej nisem hazardiral nikdar več; zdaj igram
kvečjemu šah in se ne menim resno za nič več,
ker je vse na tem neumnem svetu zgolj humbug!

Zahvaljujem se vam najlepše, da ste me po¬
slušali tako potrpežljivo, gospod doktor! Zdaj pa
moram doli v tretji okraj h grofu Wimpffnu. —

Vraga! — To je pa že preneumno-ali sem

res pozabil denar doma? — Saperlot!“

Iskal je denarnice po vseh žepih in se na¬
smehnil v zadregi.

„Kako neprijetno mi je to! — Gospod doktor,
prosim vas, izvolite mi posoditi desetak do jutri,
da mi ue bo treba hoditi domov po denar!"

133

»Prosim, z največjim veseljem, gospod baron!"
mu je odvrnil doktor. „Toda desetaka nimam pri
sebi, pač pa petdesetak in nekoliko drobiža."

„Prosim tedaj, dajte mi petdesetak, saj je
vseeno, gospod doktor, jutri se tako vidiva tukaj!"

Nič kaj posebno rad ni segel doktor za barona
v denarnico po bankovec, dal mu ga je pa vendar.

„Edi!“ je poklical baron prvega natakarja in
vstal. „Mudi se mi. Ne utegnem čakati, da bi mi
izmenjali tole. Spomnite me jutri! Priporočam se
vam, gospod doktor!"

Drugo popoldne je doktor dolgo čakal svojega
barona. Že se je praznila kavarna. Ker mu je
bilo dolgčas, se je jel pomenkovati z markerjem.
Zvedel je od njega, da je blagajničarka nevesta
njegovega tovariša, ki vkratkem otvori svojo
kavarno; da je vzorno dekle, ki s svojim pičlim
zaslužkom podpira bolno mater in mlajšo sestro.

„Baron bo debelo gledal, ko mu to povem !“
si je mislil doktor. Debelo pa je gledal le on sam,
ko je bral v večernem listu, da so davi zaprli ba¬
haškega sleparja, ki se je poslednje čase imenoval
Fidelis baron Albenhorst in po raznih večjih mestih
uganjal humbug.

OD

134

Milijonar

I kaj pa kaj gospod Petak, vaš prvi pomočnik?"
je jesensko jutro na vse zgodaj vprašala stara
Mica Migalica drugega komija Mohorja v pro-
dajalnici gospoda Suppantschitscha na trgu nem-
škutarskega mesteca. „Koliko dobi po tržaškem
ujcu? Kaj kaj veste?"

„Hišico nasredi Trsta . .

„Nasredi Trsta!“ je ponavljala Mica Migalica
naglo, kakor bi se bala, da pozabi to važno novico.

„Hišico, ki je med dvojčkoma vredna najmanj
petdesettisoč goldinarjev 1“

„Pet-de-set-ti-soč, jemnasta vendar! To mora
biti pa že lepa hišica!“

„Pa še prav imenitna trgovina je v hiši, pri¬
jateljica !“

„Čudno, da ta ujec ni vzel fanta že prej k
sebi in ga poklical šele zdaj na smrtni postelji v
Trst. “

„Hotel je, da njegov nečak kaj izkusi pri
tujcih, kakor svoje dni on sam.“

„In drobiža bo tudi cel kup, kajpada?"
»Drobiža pa več kupov, prijateljica! Drobiža
pa pet milijonov!“

„Pet mi-li-jo-nov !“ se je zavzela Mica Migalica
in stopila dva koraka nazaj. „0 jemnasta in jejhata!
Bog nas varuj in sveta mamka božja! Zdaj pa res
ne vem, ali naj bi verjela ali ne bi!“

»Res, res!" je poudarjal pomočnik odločno.
»Nobenega groša manj pa nobenega groša več !
Ne verjamete, prijateljica? — No, sicer včasi res
katero vzamem izpod pazduhe za kratek čas. Zakaj
pa tudi ne bi, če sem pod takim planetom rojen,
da se brez težave in bolečine lahko zlažem trikrat,
preden zapoje izpočit petelin komaj dvakrat. Vendar
danes sem govoril golo resnico; saj vam se sploh
nisem lagal nikdar. Pa ga vprašajte njega samega,
kadar se vrne iz Trsta naš bogatin, naš milijonar!"

»Pa vendar!" je vzkliknila. »Milijon! Pravzaprav
— koliko je neki to približno?"

»Nič približno, prijateljica; mi smo natančni
ljudje ! Poslušajte! Milijon, veste, to je deset kupčkov
in vsak teh kupčkov je vreden stotisoč. Dodati pa
moram, da so kupčki Petakovega ujca vredni po
stotisoč — grošev! Moj tovariš in prijatelj dobi
zatorej desetstotisoč ali milijon grošev, to je petdeset-
tisoč goldinarjev, vidite! Desettisoč goldinarjev ali
milijon krajcarjev je pa mali ali kurji milijon.

136

Gospod Petak bo podedoval potemtakem poleg
hiše in trgovine še pet kurjih milijonov! No, jaz
bi bil zazdaj vesel tudi samo enega takega mili¬
jončka !“

„Oh, saj bi ga bila jaz tudi! Hm, hm . . .
Zdaj mi pa dajte za krajcar šivank! Skoraj bi bila
pozabila, čemu sem pravzaprav prišla !“

S čudno požrtvovalnostjo je hitela Mica Miga-
lica oznanjat sorodnicam, prijateljicam in znankam,
da bo podedoval Suppantschitschev komi po ujcu
velikansko palačo v Trstu pa cele kupe denarja,
katerega niti ne štejejo, ampak merijo kar po
mernikih. Vsega skupaj da ga bo milijon največje
sorte !

Prijateljice so razširjale novico in pridevale
tržaški palači vsaka še po eno večje poslopje ali
pa po dve manjši hiši svoje izmišljave v Ljubljani.

Tako je raslo bogastvo srečnega gospoda
Antona Petaka od ure do ure in ž njim je rasel
tudi njegov ugled.

Tržaški ujec, korenjaški Krašovec, pa je pre¬
magal nevarno bolezen, prijazno odslovil nečaka
in ga povabil, naj pride takoj po novem letu k
njemu v trgovino.

Ko se je mladi Petak vračal v zakotno gnezdo,
se je prikazala ob okencih marsikatera glavica,
glava in glavača. Vse je zijalo vanj in za njim
kakor za velikim grofom. Eleganten je bil pa res
in ves nov, kakor bi bil pravkar skočil iz škatlice.

137

Navzlic temu je pohlevno čepel na vozu in nekako
v zadregi vihal črne brčice. Krčmarji so ga čakali
na pragih in mu prezentirali že oddaleč. Nasredi
mestnega trga sta ga srečala veleposestnik pl.
Globotschnigg s svojim zlobnim mefistofelskim
obrazom in grbavi sodni pristav Palček. Ošabni
gospod Globotschnigg je bil dosihdob Petakovim
ponižnim priklonom odzdravljal le s tem, da je
malomarno dvignil desnico proti sencu. Ali čuda!
Danes je prijel plemeniti gospod za klobuk, ga
resnično privzdignil s pomadiranih las, mu privoščil
nekoliko sveže jesenske sapice in pozdravil Petaka
naglas: „Servus Freunderl!“ Se prijazneje je po¬
zdravil nadobudnega dediča njegov zapovednik,
gospod Suppantschitsch; toliko da ga ni poljubil
in obliznil.

Najbolj pa se je pokazalo v štacuni, da se ljudje
srečnega človeka ne ogibajo radi. Denar je vseh
gospodov gospod.

Suppantschitscheva prodajalnica je prevzela
prevesno večino odjemnikov. Vsa dekleta so zaha¬
jala samo semkaj. Nekatere z lepimi zdravimi
zobmi so se mu nasmehljavale vedno sladkeje in
upogibale glavice nazaj; druge so iz tehtnega
vzroka nabirale ustne vedno ože; vse pa so migo-
migale vedno drobneje in milovidneje z nožicami,
da bi očarale čudnega Petaka, ki dobi toliko tiso¬
čakov, ne da bi mignil z mezincem. Pa ne le v
prodajalnici, ampak tudi drugod so mu nastavljale

138

nevarne device in izkušene vdove limanice in
zanke.

Izmed vseh pa se je za mladega Petaka, ozi¬
roma za tisočake njegovega starega ujca, najbolj
borilo dvoje gospodičen: Angela Suppantschitscheva
in Dora pl. Globotschniggova.

Gospod pl. Globotschnigg je jel zahajati v
gostilnico, kjer je sedel Petak vsak večer z drugo
gospodo pri eni mizi, odkar je užival dostojanstvo
nadobudnega dediča. Veseljaški živinozdravnik je
pil ž njim bratovščino, in tudi od vseh drugih se
je kar cedila prijaznost in ljubeznivost. Posebno
se je v tem odlikoval zadolženi veleposestnik pl.
Globotschnigg. Povabil je Petaka za prihodnjo
nedeljo na črno kavo in tarok.

Petak je šel tja, pa ni videl nobene karte.
Gospod pl. Globotschnigg se je bil moral nena¬
doma odpeljati v Ljubljano. Njegovo gospo soprogo
je bolela glava. Dorina sestra Lili je pisala v svoji
sobici zaljubljeno pismo. Dora in Anton sta bila
zatorej sama.

Gospodična Dora je bila že precej stara lilija.
Bojevala je žalostni, obupni boj proti tretji ničli.
Bila je majhna, suha, drobna. Neznatni vrhunec
njene postavice je dičila fantastična kodrčija vranjih
las. Od zadolženega papana ni imela pričakovati
nobene druge dote nego klavir in pa očetovski
blagoslov; gospod pl. Globotschnigg je bil imel

139

svoje dni lep imetek, pa je domalega vse pognal
s svojo bahavo potratnostjo in prenapeto nobleso.

Gospodična Dora je vedla Petaka v salon in
se jela čisto po domače razgovarjati ž njim. Raz¬
kazovala mu je albume s starimi in novimi slikami
znancev, med katerimi ni bilo samo jare gospode
cvetu, temveč tudi par vitezov in podobnih plenie-
nitaškov.

Nato je odprla klavir in si nateknila ščipalnik
na nos. Ščipalnik ali pa očala popačijo najlepši
ženski obraz; Dora pa se je s tem komatom na
nosu videla smešno afektirana in najmanj deset
let starejša. Igrala ni slabo.

Anton je mirno in nerodno čepel na robu
stola. Bil je vesel, da varno sedi in da mu ni
treba po opolzlem parketu balansirati in kakor
vrvohodcu loviti ravnovesje. Bal se je, da mu ne
bi izpoddrsnilo kakor na ledu in da se ne bi za¬
valil v kakšen kot in še kaj polomil ali razbil
povrhu. Tiho je poslušal in gledal, kako poskakuje
Dori kodrasti skalp po zatilnjaku in po ramah.
Ponižno je pohvalil njeno igranje in jo hotel po¬
pihati domov.

Toda Dora ga je prijazno odvedla v obednico
na kavo. Tja je prišla tudi debela Lili; govorila
je prav malo, pojedla pa polovico peciva. Anton
je pohlevno in molčavo sedel pri njiju.

Zabavo je vodila Dora. Kajpada je porabila
prvo priliko in jela z nenavadno urnim jezičkom

140

— seveda nemški — obirati nevarno tekmovalko,.
Suppantschitschevo Angelo.

„Ah, ta Angela!“ je hitela, da je beseda
pobijala besedo. „Cel otrok je še! Danes je imela
pri maši zopet pol Kalifornije na sebi! V ušesih
zlate uhane! Okolo vratu zlato ovratnico z zlatim
križcem ! Po prsih in okolo pasu zlato verižico in
uro! Na levici zlato zapestnico! Na desnici tri
zlate prstane! Moja mama pravi, da niti za
omožene dame ni okusno, ako nosijo toliko zlat¬
nine na sebi. Ah, Angela pa okus! Le poglejte
jo, kako je oblečena! Okolo pasu in za pazduho
polno čudnih gub! In koliko izdaja njen papa
samo za bluze! Vsak mesec ima novo, ne poda
se ji pa nobena. Ako vidi pri omoženi starejši
sestri nov klobuk, mora takoj imeti tudi ona čisto
enakega. Pa kakšna dolga krila nosi ta naivni
spak! Komaj je dosegla sedemnajsto leto, pa bi
že rada igrala vlogo dovršene dame! Hahaha!
Na klavirju ima pol centa razglednic, katere
nabirajo dandanes le še otroci in hišne. Na vsaki
omari, na vsaki mizi, po vseh kotih je navlečeno
polno porcelanastih kipcev in sličnega drobiža.
Res jako bolan okus! Ah, in Angela ne zna na
božjem svetu ničesar drugega kakor romane in
časnike brati, okoli voziti in zabavati se, koketirati,
kaj dobrega popapcati pa lenobo pasti. Kako bi
se morala vesti v boljši družbi, o tem nima niti
pojma. Ne da bi malo počakala, prevpije in pre-

141

smeja človeka nasredi stavka. Povsod se vtika v
razgovor in misli, da tiči vsa umetnost spretne
konverzacije v tem, če človek prav mnogo klepeta
in se smeja o vsaki priliki na ves glas. V kuhinjo
in shrambo hodi le lizat smetano in marmelade. Da
bi bila bledejša in zanimivejša, je limone in se
sili z jesihom ! Ničesar ne zna, pa vendar vsem
zapoveduje doma. Kako osorna je z materjo, ki
nosi same zanikarne cape, da bi bila videti hčerka
tem lepša! Ali kadar pride tujec v hišo, je Angela
zdajci drugačna. Naglo leti v zadnjo soho pred
ogledalo in si drgne bleda brezbarvna lica, da ji
rde. Potem si jih napudra in si počrni obrvi z
ožganim probkovim zamaškom. Kadar se Angela
sama sebi zdi zadosti podobna angelu, pritekca
pozdravljat obiskovalca, se mu presladko liasme-
hljava, kakor se je naučila pred zrcalom, in kar
gruli in grguta od same prijaznosti in se taja od
same gostoljubnosti. In potem sede h klavirju in
brenka tako nesramno napačno, da mora biti
poslušalca sram namesto nje. S svojo mačjo godbo
je prepodila že vse podgane iz hiše. Pri obedu
použije le prav malo juhice in si vzame najmanjši
košček mesa in žličko omake. Drugega se niti ne
dotakne. Pravi angel! si misli gost. Angela pa je
že prej v kuhinji skrivaj pojedla najlepše kose
pečenke, polovico kompota in torte; dozdevni nežni
angel je tako sit, da komaj diha! Vidite, takale je
Angela ... Pa saj jo menda poznate sami . . .“

142

Anton je potrpežljivo poslušal jezično go¬
vornico in je bil vesel, da njemu ni bilo treba
govoriti skoraj ničesar. Preden je odšel, je moral
obljubiti, da pride skoraj zopet.

Zvečer je bil povabljen pri Suppantschitschevih.
Tu je dihal nekoliko prosteje, tu se mu ni bilo
treba bati, da bi se moral loviti kakor hribolazec
po ledeniku in da bi telebnil po gladkih tleh;
varno in pogumno je stopal po belih deskah. Vsi
so ga sprejeli jako prijazno, zlasti pa domača hči.

Angela je bila dolgo, šibko dekle čudne baže.
Na njenem predolgem vratu se je šopirila precej
debela glava z obrazom japonskega dečaka. Po¬
ševno razkrojene oči so bile majhne, usta pa
velika; narobe bi bilo lepše. Oddelek med ne¬
znatnim nosom in gorenjo ustnico je bil mnogo
predolg. Lase ob očelju si je z vročim železnim
kodrilom žgala in svedrala na vsaki strani v tri
kodraste makarone, ki so se zvijali kakor v bo¬
lečinah težko zatajevanega hrepenenja ob bledih
licih, posutih z žoltimi pegami. Lažnive oči, debela
spodnja ustnica in malomarne poteze so izdajale
zlobno zavidnost, samopašnost in potuhnjeno po¬
želenje po prepovedanih bonbonih.

„0 — lepo, da ste prišli, gospod Petak!“ je
zapela Angela z visokim glasom medeno in upognila
levo koleno.

„Prosim, gospod Petak, izvolite v salon!" je
slovesno velela gospa Suppantschitscheva, drobna

143

majhna žena z nagubanim obrazom, zanemarjeno
frizuro in neostriženimi nohtovi.

„Prosim, gospod Petak," je dejal tudi gospod
Suppantschitsch, rejen flegmatik, pravi patron po¬
časnosti in neokretnosti.

„Salon“ je bila majhna nizka ječa z enim
samim oknom. Največ prostora je zavzemal črn
klavir, stara zofa in poličice z Angelinimi nippes-
kipci in razglednicami. Dišalo je po miših in ščurkih.

„Kako ste se kaj zabavali pri Globotschnig-
govih?" je sladko grlela Angela.

„Hvala lepa, dobro!" se je zlegal Anton kar
tako tja v en dan.

„Prosim, oprostite, gospod Petak!" se je
oglasila mati. „Moram v kuhinjo. Vrnem se takoj.
Pardon !“

„Ali vam je gospodična Dora povedala mnogo
lepega?" je grulila Angela in se zasmejala.

„Da, gospodična, mnogo lepega!" se je zlegal
Anton že vdrugič in nič mu ni bilo žal.

„Pardon, gospod Petak," se je opravičeval
gospod Suppantschitsch, „pozabil sem pripraviti
cigar. Vrnem se precej!"

In zopet je bil Anton na samem z dekletom.
Skorajda ga je bilo malce strah. Navzlic temu je
pogumno vztrajal v „salonu“.

„0 čem ste se pa menili, ako smem vedeti?"
je golčala Angela.

144

„0 različnem. O obleki, o okusu, o umetnosti,
o glasbi in o podganah."

„Bežite no, gospod Petak !“ je grgoljala Angela.
„0 ta Dorica, ta Dorica, ta je prava ptičica!
Trideset jih bo že kmalu, pa še zmeraj nosi kratka
krila, da bi se zdela ljudem mlajša. In kako ne¬
usmiljeno je zmeraj zažeta okolo pasu! Čudim
se, da revica sploh še more sopsti ... Ali ste
opazili — niti enega prstančka nima na roki!
Vso zlatnino so zastavili Globotschniggovi, vso !
Ono elegantno pahljačo z zlatim obročkom sem
ji posodila pa jaz . . . Govorila je torej tudi o
umetnosti? O — Dora misli, da vse ve in vse
zna! Kakšen valček in kakšno polko zmaga že
še, saj igra že petnajst let zmeraj ene in iste
komade . . . Kaj bo zatorej govorila o glasbi! O
podganah naj pa le predava, o podganah, saj jih
imajo vse polno pri Globotschniggovih!“

Angela ni govorila tako urno kakor Dora.
Večkrat je zastala in vprašujoče pogledala Petaka.
On pa je molčal modro. Tudi pri večerji in
pozneje je govoril le malo.

Odslej je Angela večkrat privlekla na vrt
različne preproge, odeje, obleke pa iztepala na
vse pretege prah z njih, da bi se pokazala bodočo
delavno gospodinjo. Pa tudi sicer je rada skakutala
po vrtu in koketirala z Antonom v hladnici.

Kadar je Dora to zvedela, je takoj letela k sestri
Lili. Stotisoč v nevarnosti! In kar naglo naglo sta

145

10

se preoblekli in hiteli k Angeli. Ona ji je pozdravila
vselej z velikim veselim vriščem, kakor da ju ne
bi bila videla že devet hrvaških let. In Angela
je poljubila obe sovražnici, vsako dvakrat, in ust
je bilo troje, poljubi pa so bili štirje. Po pravici
se je to zdelo Antonu čudno, kadar je videl kaj
takega. V zadregi se je vedel še nerodneje.

Kadar je pa Angela zvedela, da je Petak pri
Globotschniggovih, je pa ona pridrobnela k Dori.
Tako je bil Anton v vedni zadregi pri njiju.

In čimdalje lepše sta se poljubljali in čimdalje
grše sta se sovražili Dorica in pa Angelica. Bojevali
sta hud boj, nevaren, zavraten boj. Nobena ni
hotela drugi prepustiti lepih tisočakov.

Vsaka je imela svoje pristaše, ne da bi vedela
o njih. Nekateri so privoščili dediča edinole Angeli,
ki je bila bolj priliznjena. Drugi pa so rekli, da
mora Petak na vsak način vzeti Doro Globotsch-
niggovo. Stari Suppantschitsch se jim je bil namreč
zameril s svojo odurnostjo iu skopostjo.

Tako se je delilo nemškutarsko gnezdece v
dva sovražna tabora. Kadar jim je bilo dolgčas,
so se meščani in meščanke strastno prepirali,
katera bo zmagala, Dora ali Angela. Mica Migalica
se je zaraditega razsvadila s svojo najboljšo pri¬
jateljico Polono in jo opraskala po roki. Polona
pa je letela po brezovo metlo in počesala Mico
po glavi.

146

Premeteni mlajši pomočnik Mohor je večkrat
poizkušal izvedeti po ovinkih, katera izmed obeh
gospodičen je tovarišu bolj po godu. Toda Anton
se je samo smehljal ali se pa izražal skrajno
previdno. In pridno je zahajal tako k Suppan-
tschitschevi kakor h Globotschniggovi na pečenko,
torto in vino.

Obe obitelji sta ugibali vsevprek in snovali
načrte, kako bi plašnega mutca prionegavili do
obvezne izjave in zaroke, bil je že skrajni čas,
bližal se je Božič.

Vse te račune pa je prekrižal Antonov ujec,
ki ga je iznova popadla nevarna bolezen. Mladi
Petak je prejel brzojavko in se nemudoma odpeljal
v Trst, toda našel je ujca že na mrtvaškem odru.

Stari gospod je bil postavil nečaka za vse-
skupnega dediča — toda le s pogojem, da Anton
Petak tekom dveh let vzame v zakon zavedno
Slovenko,  odgojeno v strogo narodnem duhu.
Ujec je zahteval v oporoki, da si nečak izvoli
pošteno, pravo Slovenko, nikar pa nobene tujke,
zlasti ne nobene Nemke ali celo zagrizene nem-
škutarice — nikar tudi nobene mlačne narodne
maškare, ki je Slovenka samo za parado! Svaril
ga je pred gizdavimi krasoticami, ki so Slovenke
le ob narodnih veselicah, iz gole ničemurnosti,
zaradi lepe oprave, zaradi zabave. Ako pa nečak
ne bi hotel ustreči ujčevi želji in zahtevi, bi
pripadla dediščina družbi sv. Cirila in Metoda.

147

10 *

Antonu ni bilo treba dolgo izbirati primerne
neveste. Se tisto zimo je vzel gospodično Lavoslavo,
siroto, ki je bila pokojnemu ujcu blagajničarka.
Lavoslava je bila resnično navdušena za svoj
narod in ni bila le paradna titulama Slovenka ;
dičile so jo vse duševne in telesne vrline pravega
slovenskega dekleta.

Gospe Suppantschitscheva in Globotschnig-
gova sta omedleli hitro zaporedoma druga za
drugo, ko sta prejeli obvestilo o Petakovi poroki.
Gospoda sta klela, gospodični Dora in Angela pa
sta se držali tako kislo, kakor bi bili živeli že ves.
teden ob samem jesihu. Klavrna gospoda se ni
mogla utolažiti niti potem, ko jim je poslal novi
tržaški trgovec dragocenih daril, da bi z njimi,
poplačal zaužite torte, pečenko, pijačo in razdrsani
parket.

Pomočnik Mohor pa se je smejal vsem šestim
brez pardona in vzdihnil: „Bog daj vsaj vsakemu
tretjemu Slovencu tako imovitega in tako — pa¬
metnega ujca!“

Ob tem pobožnem vzdihu je mislil Mohorček
zlasti sam nase.

DIB

□10

148

Začetnik.

P resneto sem se držal čemerno, ko sem se
vozil z očetom po Dunajski cesti z doma,
da v gorenjskem mestecu vstopim za učenca
v trgovino gospoda Kolariča.

Sredi julija je bilo, na vse zgodaj. Součenci
so pasli lenobo velikih počitnic, jaz pa sem moral
v dresuro. Res bridka 'je bila ta! Zastonj je prosila
mama še pri slovesu zame, da bi ostal te zadnje
vakance doma, ali da bi me dal papa vsaj ljub¬
ljanskemu trgovcu v šolo. Zdelo se mi je, da jo
vidim pred sabo objokano. Pač nisem bil vreden,
da me je imela tako rada. Pekel me je hud kes.
Strašno nesrečnega sem se čutil in vzdihnil sem
globoko; srce mi je lezlo v čevlje.

„Vidiš, Marko! Pa ne bi bil nagajal!" mi je
dejal papa, ki je včasih pogledal, če mu nisem
že ušel.

149

„Ne bodo te snedli ne !“ me je tolažil. „Si
prepust. Le nikar se ne drži tako mevžasto, no 1“

Silil sem se veselo gledati okolo sebe, pa se
mi ni dalo izlepa ne. Papa si je nažgal viržinko in
občudoval krasoto poletnega jutra. Mojo dušo pa
so morile grde skrbi.

„Kaj bo,“ sem premišljeval, „kadar odide oče
in me prepusti tujčevi peti? Kakšne jeze bo moj
gospodar, nagle ali počasne? V gimnaziji človeka
vsaj ne pretepajo; to je velika dobrota! Kvečjemu
ga malo zapro, pa je. Ali zdaj 1 Sam Bog ve,
koliko starih vatlov ali pa mladih metrov bom
občutil po nedolžnem, še preden prodam prvi cent
kave! Kako se obranim nasilstva? Najbolje bo, ako
desertiram !“

Vozili smo se precej dolgo. Naposled smo se
ustavili v prijaznem mestecu pred hišo gospoda
Kolariča. Duševno in telesno ves pokvečen, sem
lezel za očetom v prodajalnico in se primerjal
obupanemu teličku, ki ga ženo v klalnico. Prostor
je bil teman. Vendar je dišalo kaj prijetno in po-
dolgaste kupe polne pisanih bonbončkov so me
sladko pozdravljale s polic.

Kar naenkrat pa je smuknila pred naju tako
smešna prikazen, da sem bil precej Židane volje.
Fante, približno moje starosti, ni bil dosti večji
od mene. Zvito so se mu lesketale oči, majhne,
skoro okrogle. Neznansko dolge roke z neznansko
dolgimi prsti so se lovile okolo kolen. V vsem ni

150

bil deček nobenemu bitju tako podoben kakor pa
napol obritemu oblečenemu šimpanzu.

„Dobro jutro!“ je kričal in se neprestano
klanjal ena dve, ena dve. Roke so mu hrepenele
proti čevljem; mislil sem, da se hoče oddaleč
malce popraskati po petah.

„Klanjam se,“ se je oglasil pri drugih vratih
dolg mladenič s fantastično frizuro a la čopasti
pondirek in z velikansko, mahadravo kravato, tako
rdečo, da je kar oči paralo. Bolj zaspanega človeka
nisem videl ne prej, ne slej. Takoj ga je prevpil
mlajši.

„S čim vam more postreči vaš najponižnejši
sluga Živko?" se je ponujal.

Lepo je znal ranozreli spak staviti izbrane
besede; govoril je tako sladko pa gladko, kakor
bi lizal sam med. Priznati moram, da se mi je
zahvaljevati le njemu, če sem zaradi redkega daru
zgovornosti na boljšem glasu nego vsak raztrgani
dohtar. Počasi sem se nalezel Živkove duhovitosti.

„Kje je gospod?" je vprašal moj oče nekam
osorno jezičnega škrata.

Dečko naju je vedel skozi vrata konec proda-
jalnice v majhno, nizko sobo. Utopljen v svoje
račune, je sedel tukaj za ozko mizo starikav mož,
ob trebuhu priklenjen na debelo zlato verižico.
Obraz mu je bil resen, strog, skoro jezen. Komaj
je vzdignil plešasto glavo in naju pogledal preko

151

nerodnih naočnikov. Puste poteze so se mu raz¬
jasnile, pa ne dosti.

„A, vi, gospod Ilovar," je pozdravljal očeta,
mu želel dobro jutro in stisnil roko. „Lepo, da
ste prišli. Prosim odložite, sedite. In to je vaš sinko
Marko."

Gospod Kolarič je govoril mirno, enakomerno,
takorekoč brez klicaja in vprašaja, govoril gotovo,
jako dostojanstveno in obenem previdno, kakor
bi štel komu cekine. Glas mu je prihajal tam nekje
iz globokega, izpod verige, ki je imponirala meni
tako hudo, da nič ne bolj.

Papa mi je mignil. Sel sem zatorej in poljubil
trgovcu mesnato roko, ki se je svetil na njej tak
velikanski pečatni prstan, da bi mogel nadomeščati
varnostno orožje.

„Zivko,“ je zapovedal dečku, „spravitazMarkom
vse njegove stvari gori. Potem se Marko preobleci
in s tabo vrni semkaj."

Že je tedaj prevzel povelje nad mano in spet
se mi je storilo milo. Toliko da nisem zajokal.
Tačas sem hotel poklekniti pred papana in ga
prositi za žive in mrtve, naj me vzame nazaj s
sabo k mami domov in mi verjame, da pridnejšega
sina ne bo v Ljubljani mimo mene.

Ali tu je obrnil Živko mojo pozornost nase.
Nakašljal se je in začel premikati kožo na ostriženi
glavi doli proti čelu in zopet nazaj gori. Nato me
je povabil s svojim dolgim kazalcem za sabo.

152

Šla sva po moj kovčeg in ga nesla čez
puščobno dvorišče do zadnjega hišnega oddelka
pri vrtu. Po starih lesenih stopnicah sva prišla v
podstrešno sobico.

„To je najin spalni salon!“ me je poučil
Živko. „Ta postelja je moja, ta pa tvoja. Potem
imava tudi vsak svoj stol za nedeljski počitek in
vsak pol mize in omare, vse na višini modernih
zahtev!“

Preoblačil sem se v vsakdanjo obleko, Živko
pa je legel na svojo posteljo.

„Boš videl, kako imenitno živimo tukaj!“ je
dejal in brcal z nogama po zraku. „Zmeraj veselo,
dragi moj! Stari je dober človek: zmerja nas mnogo,
ne tepe nič. Kadar izgubi naočnike, delamo, kar
hočemo. Ce le morem, mu jih skrijem, da se malce
oddahnem. On pa jih išče po vseh kotih in obeta
groš tistemu, ki jih dobi. Najdem jih seveda vselej
jaz. Zato uživam gospoda šefa posebno naklo¬
njenost . . . Komi Juri je velika reva. Zatelebal
se je v Fani, natakarico v gostilnici pri Žejni žabi
tako nečloveško, da včasi kar riga od same lju¬
bezni kakor lačen osel. Vedno živi le v višjih sferah
in hodi po svetu kakor po jajcih . . . Naši kuha¬
rici je ime Lucija. Izvrstna ženska je to. Marsikaj
kratkočasnega utegneva še doživeti z njo. Petdese¬
temu letu je bliže nego dvajsetemu. Najbolj jo
podražim, če ji pravim gospodična Luca ... In
zdaj pride na vrsto naš gospod hlapec Miha Muha.

153

Mladi mož je najmočnejši pa najneumnejši dedec
daleč naokrog. Možgane ima plombirane z bobovo
slamo. Odlikuje se tudi s tem, da razširja po svoji
bližnji okolici ostri parfem priletnega kozla. Če sem
dovolj daleč od njega, mu pravim Miško, zakaj
salamensko ga jezi to ime. Kar se tiče naposled
naju dveh, ti povem: trgovske vajence dele učenjaki
v dobre in poredne; ker je pa prvih le malo malo,
se štejva midva rajša med zadnje! Kako se pa že
ti pišeš ?“

„Marko Ilovar.“

»Odkod si pa doma?“

Jz  Ljubljane!“ sem se odrezal ponosno.

„A — ljubljanska srajca!"

„Te bom!“

„Ljubljanska srajca si in ostaneš! Ne bojim
se te prav nič. Kdo bi se pa tudi kaj bal take
griže razvajene! Če hočeš, se greva pa takoj malo
metat, ti ljubljanska srajca zanikarna ti!“

Ker sem bil gotov, sem hotel precej skočiti
nadenj.

Tedaj pa je zarenčal odspodaj silen bas: „Ali
vaju še ne bo doli?"

»Potrpiva nekoliko!" mi je predlagal Živko
in zaklical skozi okence na dvorišče: „Vem, da
bi šla brez naju trgovina rakovo pot. Takoj pri¬
hitiva pomagat, o gospod Miško !“

„Veš,“ je pristavil hitro, »hlapec zdajle čisto
gotovo čaka spodaj, da bi me malo! Le pazi, kako se

154

izmuznem temu nerodnežu zabitemu! Prvi pojdem
jaz. Le za mano!"

Pri stopnicah je res vrebal razkačeni Miha v
zasedi. Živko mu je šel hladnokrvno nasproti, dejal
kazalec na široka usta in zažugal nasprotniku:
„Stojte, ljubi Miha, ne delajte nobenih neumnosti!
Skrijte se ! Žandarji vas iščejo. Če vas zasačijo,
vas bodo buc ali — bum !“

Miha je odprl usta na stežaj, tako se je pre¬
strašil orožnikov; Živko pa je smuknil že pri besedi
„buc“ med njegovimi nogami na dvorišče in me
vlekel pred gospoda Kolariča.

„Zdaj ti naredi gospod Kolarič pridigo. Le
modro se drži! Bog ne daj, da bi se smejal, toliko
ti pravim!"

„Sedite, mladi prijatelj," je začel gospod Ko¬
larič svečano in pokazal s prstom stol.

Posluhnil sem in sedel na okrogel stolček.
Meni nasproti sta počivala papa in trgovec na
rjavi zofi. Živko pa se je po prstih pritihotapil
šefu za hrbet. Videti sem ga mogel le jaz.

„Tedaj, ljubi moj," je izpregovoril stari mož
in si brisal z dolgim rumenkastim robcem naočnike,
„vi se želite pri meni izučiti za trgovca."

Med tem prijaznim uvodom se je prikazal
Živko izza zofe in se začel za gospodarjevimi ra¬
meni spakovati na take načine, da sem komaj
komaj premagoval smeh. Ko je naredil gospod
piko, je izginil tudi Živko za naslanjalo.

155

„Ako se bosve vedli dostojno in pridno," je
nadaljeval starec, „vam bom ves čas očetovski
prijatelj."

Zopet se je pojavil Živko. Zamižal je z očmi
in potegnil samega sebe fino za ušesa. Kakor
vsled te poteze se mu je pomolil dolgi jezik iz ust.
Vendar si je znal pomagati'in se potegnil za kožo
na grlu, in jezik je bil zopet za zobmi. Potem mi je
veselo namežikaval in mi metal poljubce. Vse to je
izvrševal s tako komiko, da ne kmalu kaj takega!
Zatajeval sem smeli, kolikor sem mogel, se grizel
v ustnice in računal, koliko je petinosemdesetkrat
devetinpetdeset. Da ne bi videl zapeljivca, sem
povesil oči.

„Glejte sem, ne na tla," me je opomnil gospod
Kolarič, ki si je nateknil naočnike. „Pred vsem
vam priporočam resnost, veliko resnost! V svoji
hiši ne trpim nikakršnih neumnosti ali burk, ka¬
terih so vajeni mladi oslički. Vse drugo izveste
pozneje."

Ko je vzel gospodar v misli burke in ne¬
umnosti, je pa začel Živko na vse kriplje premikati
kožo na glavi. Dozdaj sem poizkušal revež vse, da
ne bi prasnil v buren smeh. Vendar naposled se
natura ni dala nič več brzdati. Izprva mi je ušlo
nekaj šiloma zadržavane sape z izdajalskimi „kh—
kh“ skozi nos, potem pa sem se vdal Živkovemu
talentu in se začel grohotati na ves glas!

156

„Boš —!“ je zagrmel papa nad mano. Dobro
je bilo, da nisva bila zdajle sama brez priče ! Živko
pa se je potuhnil za zofo.

„Všeč mi je, če so mladi ljudje dobre volje,"
je dejal zopet gospod Kolarič z dolgim obrazom^
„Zato se pa vendar ni treba režati. Menim, da
nisem povedal nič smešnega. Norci se smejejo
brez vzroka. Čemu zatorej rezgetate še zmerom.
To ni lepo. To se ne spodobi, vidite. Tega se
boste morali odvaditi pri meni. Mlad kristjan naj
ne hrepeni po prazni zabavi, ampak kvišku, vedno
kvišku, vedno više in više."

Medtem pa se je nesramni Živko zopet po¬
javil izza hrbta gospoda Kolariča. Najprvo sem
videl dolge roke, ki so plezale kakor na nevidni
vrvi vedno više in više, potem pa obraz, nakremžen
tako po opičje, da bi se bil jaz najrajši po tleh
valjal od samega veselja in smehu!

„Ali si obseden ali kaj!" je zaropotal papa
in stopil predme, od jeze temnordeč v obrazu.
„Kaj grohočeš tako neumno! Govori!"

Veseljak Živko je lezel tiho po vseh štirih iz
sohe v štacuno. Ne bi ga bil izdal za nič ne!
Črhnil nisem nobene besedice.

„Gospod Kolarič si bo kaj lepega mislil o
tebi! Lepe vtiske delaš precej prvo uro! Prosim,
gospod Kolarič, kaznujte ga, kakor se vam zdi
primerno !“

157

„Že ukrenem vse potrebno, že. Je že taka.
Mladost — norost, čez jarek skače, kjer je most.
Bodite preverjeni, da si bom prizadeval, odgojiti
Marka v koristnega in vestnega člana človeške
družbe."

„Hotel sem ti dati par goldinarjev," je godrnjal
papa. „Ker se pa vedeš tako nerodno in otročje
in delaš staršem le sramoto, pa ne dobiš nič!
Čez dober mesec se vrnem vprašat, kako je gospod
Kolarič zadovoljen s tabo. Upam, da se poboljšaš!
Star si zadosti, da veš, kaj je prav. Če pa tvoje
razposajenosti ne bo konec, ne prideš domov,
preden ne boš pomočnik !“

Ker ni bilo zapeljivega Živka več poleg, sem
se držal žalostno in modro, in oče je menda bral
krotko spokorjenost z mojega obraza.

„Prosim, da pozdraviš mama prav lepo 1“
sem zašepetal — in solze so mi lile z lica na
predpasnik. Rad bi bil poljubil papanu roko, pa
mi jo je odtegnil.

„Nisi vreden!" se je hudoval; in ne da bi
me bil pogledal, je odšel na voz in se odpeljal.

„Tak velik fant, pa se še jokca !“ me je dražil
Živko. „Hočeš, da ti kupim konjička, ki z repom
piska?"

Zdaj se je obrnil gospodar k meni.

„Tam na polici," je dejal, „tam so bonboni,
Marko, tukaj pa fige in rožiči. Jesti smeš, kolikor

158

hočeš. Pa tudi glej, kako prodajamo. Pozneje že
dobiš dovolj dela.“

„Dober tek!“ je šepnil Živko. Škodoželjno
se mi je nasmejal in zlobno so se mu zasvetile
okrogle oči.

Početkoma sem se nekoliko ženiral, pozneje
pa sem se vendar lotil onih dovoljenih darov in
sem hrustal in žvečil in cmakal vse dopoldne, da
že ni bilo več lepo. Ob tem opravilu se mi je
zbudila nada, da se bom kmalu in izlahka pri¬
lagodil novim razmeram, uvažujoč, da uživa tudi
trgovski stan različne sladkosti. Rad bi bil začel
tudi sam prodajati, pa sem smel samo gledati,
kaj in kako delajo drugi. Živko je naskakoval
kupovalce kakor orel svoj plen; zdaj je bil tu,
zdaj tam, uren in zabaven kakor merkovca.

Bridko pa so se maščevali zedinjeni bonboni,
fige in rožiči že pri kosilu. Takoj po juhi se me
je prijela morska bolezen. Preklicano mi je bilo
slabo. Sladkarije so se mi tako zamerile, da se
mi je gnusilo, če sem jih pogledal le oddaleč.

„Naša ljubljanska srajca ima pa kolero !“ je
oznanil Živko. Sedeli smo skupaj v sobi za kuhinjo
on, Miha in jaz. Pomočnik je kosil z gospodom
v prvem nadstropju.

Strašno so me zbodle Živkove besede.

„Če sem jaz ljubljanska srajca, si pa ti Civko!“
sem mu jo zasolil.

159

Miha Muha se je začel smejati tako na glas,
da je prišla Lucija vprašat, kaj nam je.

„Dobro si zadel, Marko!“ me je pohvalila.
„ Pokveka daje drugim priimke in zavija krščanska
imena, zdaj jo je pa sam izkupil."

Čivko je molčal in kuhal grenko osveto.

Po obedu je šel gospod Kolarič pol urice
spat. Zaljubljeni komi je škilil proti „Žejni žabi“,
in razglabljal, kaj dela Fani. Živko me je učil delati
zavitke, pa ne dolgo.

„Kdo je Čivko, a?“ je vzrasel nenadoma in
me zgrabil za lase.

„Ti! Kdo neki drug? Izpusti moje lase!“

„Pa ti se predrznež zafrkavati mene, ti, ki še
pol kile soli nisi prodal vse svoje žive dni? Samo
še enkrat mi reci tako!“

„Čivko si in Čivko ostaneš od danes do-
sodnjega dne in še tri kvatre potem!"

To je bilo Živku preveč. Razkačen je dejal :

„Tako; dobro. Le čakaj, ljuba duša F

„Nič več!“ sem ga zavrnil in ga vlekel za
ušesa, dokler me ni izpustil.

Trenutek sva si stala nema nasproti.

„Koliko te pa je?“ se je zaletel nanovo vame
„Zabavljaš ?“

„Tebi še zmeraj. Čivko! Čivko! Pa še enkrat
Čivko!“

Tako sva si napovedala vojsko. Nato sva se
pa zgrabila in izkušala zagnati drug drugega. Pa

160

morski bolezni oslabelega me je Živko kmalu
užugal in srečno zavalil na hrbet.

Prav tačas pa je prišel komi. Živko se je
poslovil od mene in skočil čez mizo. Pomočnik
pa, od hude ljubezni truden, je le počasi zlezel
čez oviro. Otresel se je svoje zaspanosti in srdito
tekmoval z Živkom. Ta je dirjal po prodajalnici
kakor divja koza. Obtem je imel še dosti sape,
da je dražil sovražnika:

„Vi ste Herodež, ki preganjate nedolžne
otročiče! Vi ste pa tudi tisti Juri s pušo, ki ima
železno dušo! Ala, kako se greva lepo mance!
Le glejte, da je ne nesete spat! Manca, manca,
naglo tanca!“

Ko je privihral Živko okoli ogla mimo mene,
sem mu podstavil nogo. Padel je, vendar potegnil
tudi mene za sabo in me zasukal podse. Komi
•je imel v svoji konkurenci več sekund zamude, se
naju dveh ni nadejal in je telebnil na Živka. Tako
je ležal ves trgovski naraščaj Kolaričeve tvrdke
na dnu štacune na kupčku.

Od vseh najbolj obremenjen, sem čutil vso
težo konkurenčnega boja na svojih slabotnih
ramenih in sem tiho pojemal pod pezo trpljenja.
Živko je ležal na meni očividno tako zadovoljen,
da je bil bržkone pripravljen, prebivati še nekaj
časa na mojih kosteh. Kaj je delal komi gori na
vrhu, tega pa nisem mogel videti, dasi je to

161

n

vprašanje takrat v stiski najbolj zanimalo mojo
dušo.

Naša zabava je povzročila kolikortoliko šundra
in privabila gospoda Kolariča. S pogledom izku¬
šenega vojskovodje je pregledal in preštel porušene
stebre svoje kupčije. In brezobzirno je prevzel
komi nalogo javnega tožnika.

„Živko jih pa uganja danes, da že dolgo ne
tako!“ se je glasila obtožba. „Z malim sta se
ruvala, da sem ju komaj pomiril."

Obenem smo bili že na nogah, si otepli obleko
in se vsi zdravi zbrali pred šefom. Razžaljeni
pomočnik je naštel še druge pregrehe Živkove;
ta je izdal mojega „ Čivka", jaz pa njegovo „lju-
bljansko srajco". Gospod nas je samo gledal in
ni izrekel naposled nič drugega nego samo: „Aha!“

Po tem ravsu so me začeli uvajati v tajnosti
trgovskega življenja. Najprvo so me spodili drva
sekat. Proti večeru sem moral kuharici mleti
kavo. Sploh popoldne ni bilo nobenega skupnega
razveseljevanja več. Živko se je držal grdo. Za
velikim zabojem čepeč, se je čutil varnega in užival
s strastnimi požirki roman v starem letniku „Lju-
bljanskega Zvona".

Po večerji je pozval gospod Kolarič Živka in
mene predse. Naštel nama je vse najine zločine
in naju posvaril in izpodbujal, naj opustiva enake
komedije. Poklical je pa tudi Miho in zaukazal
mirno:

162

„Vsakemu pet.“

V moji duši so se takoj pojavile neprijetne
slutnje. Pravzaprav mi je bilo res žal, da sva
počenjala z Živkom take. Vendar vsaj nekoliko je
tolažila mojo vest prijazna misel, da je bil naš
gospodar zamlada najbrže še hujši razposajenec
mimo naju dveh.

„Nikar se še ne sleci!" mi je svetoval Živko,
ko sva bila gori v najini sobici. „Obišče naju še
velik gospod !“

„Kdo pa?“ sem vprašal. Zakaj že sem pozabil
obljubljenih pet dobrot.

„Boš že še videl! Pa pomeniva se kaj drugega!
Ali mi verjameš, da si danes ne sezujem čevljev
sam? O — toliko sem pa še r.obel!"

Ali že je došel napovedani obiskovalec Miha.
Palice ali šibe ni imel mož nobene s sabo. Zato
sem se mu vljudno nasmehnil in mu ponudil
stol. Osupnilo, me je pa to, da se je Živko hitro
zatajil pod posteljo.

Miha ni bil prijatelj dolgim uvodom. Ne da
bi se kaj obotavljal, je prijel najprvo mene in me
po kratkem, pa meni jako mučnem boju spravil
med svojimi junaškimi koleni v veliko stisko in
napet položaj. In začel me je brez orožja ali
drugih priprav z roko obdelovati z navdušenjem,
ki je bilo vredno vse kaj lepšega. Prejel sem jih
resnično petindvajset, ne pa pet: vsak prst njegove

163

n*

nearistokratske desnice je igral svojo lastno vlogo
z znamenitim uspehom.

Zinil ni ves čas prav nič. Miha je bil mož
dejanja. Ko je opravil z mano, je šel nad Živka.
Od tega se je videla le noga izpod postelje.
Hlapec je zagrabil za čevelj. Živko pa se je vedel
sukati tako, da je Mihi ostala sama obutal v roki.

„Vun !“ je zarohnel sluga.

„Kaj? Provocirati se pa ne dam!“ se je
odrezal Živko. „Prosim, pridite čez tri leta, pa z
drugo maniro!“

„Vun tam spodaj iz teme, pravim !“

„Naka. Saj nisem neumen ! V temici se
kopuni rede.“

„Precej, ali —!“

..Potrpite, ljubi, ljubi gospod Miha ! Oprostite,
da se moje misli in želje ne strinjajo z vašimi!
Bilo bi tudi strahovito dolgočasno na svetu, če
bi bili vsi ljudje ene misli in krvi. Vsaka buča
drugam leti. Verjemite mi, da se meni prav nič
ne mudi ! In za razvoj slovenske veletrgovine ni
skoro nič pomembno, če sem par minut prej
tepen ali pozneje! Čas je, mislim, ugoden, gospod
Miha, da pričneva kakšen pameten razgovor in
da uganeva katero modro. Pa recite, da sem
govoril narobe, če morete!"

Po teh naglih besedah je pomolil Živko še
drugo nogo iz pribežališča. Ljuti hlapec je popadel
tudi to in imel v kratkem drugi čevelj v oblasti.

164

„Hvala lepa, da ste me sezuli!" je hitel
Živko. „Sit se nerad sam pripogibam in napenjam
po večerji, zlasti ne po mlečnih žgančkih. In zdaj
me hočete še masirati po stari pa veljavni šegi.
Res ne vem, kako bi vam povrnil ta prizadevanja,
ne da bi kaj žalil vaše rahločutnosti. O, lepo se
mi godi! Pa naj kdo reče, da ne živim kakor
mlad grof!"

Tu je bilo Mihi zadosti. Odmaknil je postelj
in privlekel grešnika kakor kaplja na svetlo.

„Prosim, ljubeznivi gospod Miha," je nadaljeval
neustrašeni Živko, „pazite, da se ne prevzamete
zaradi srečnega uspeha svojega trudapolnega raz¬
iskovanja, in da vas vaša gorečnost ne izvabi
predaleč, ko boste orali ledino. Zakaj upira se mi
verjeti, da bi mi odmerili manj, nego mi je odmeril
gospodar v zadnjem testamentu!“

Ali že ga je imel Miha v pesti in se začel
živahneje gibati. Žvižgal je mrtvaško koračnico,
da ne bi zašel iz takta, in nakladal grešniku
drugo za drugo z vajeno dlanjo. Živko je stokal,
kakor bi pulil grmovje; obenem pa je kritiziral
vsak mah posebej:

„Asa, to je šele prva. Vsak začetek je grenak!
Hulni! Druga ... ta je pa že preimenitna za
moje skromno pričakovanje! Tretja . . . no, po¬
lovico sva že izdelala. Četrta ... ta peče kakor
živo apno. Šviga, švaga — zadnja! To je bilo
zopet nekaj novega! Ali ste častilakomni! — No,

dobro ste ministrirali, res, prav dobro 1 Zahvaljujem
se vam za točno in solidno postrežbo! Sicer ste
samouk, vendar visoko nadkriljujete vsakega izpra¬
šanega strokovnjaka in znate služiti celo dvema
gospodoma obenem ! Toda, zdi se mi, da opravljate
svoj poklic prerokodelsko in da preveč poudarjate
vedno le eno mesto in zanemarjate druge oddelke.
Ker sva že ravno skupaj, mi jih daste lahko še
pet; jih pa odračunava prihodnjič! Toliko kredita
imam vendar še pri vas?“

Miha pa se ni zmenil za ta predlog, ampak
je zaklenil vrata za sabo in šel leč. Ko sva bila
sama, je izvlekel Živko notes iz miznice in vestno
zabeležil današnjih pet, preden sva legla spat.

„Če pojde tako,“ se je bahal, „jih bo konec
drugega leta ravno sto! To je že lep kapital!
Takrat, preljubi moj prijatelj, takrat bom slavil
jubilej in plačam nama dvema malo pojedino,
gospodu Mihi pa častno nagrado za utrjevanje
mojega zdravja !“

Bfi

□o

166

Miha Muha.

i.

— to pa že ne bo nič!“ je zabavljal Živko
odločno in udaril na mizo, ko sva čakala
večerje v sobi poleg kuhinje. „Ta Miha!
Ta Muha! Ta požeruh požeruški! Vse hoče poba-
sati sam. Luca ga pa podpira; bolje ga pita kakor
pa gospodarja!“

„To sem opazil z žalostnim srcem in s praznim
želodcem tudi jaz,“ sem mu pritegnil.

„Veš, ljubi Marko, ta neumnica si domišljuje,
da se Miha še zaljubi vanjo in jo celo vzame na¬
posled. Pa je prebedast in preneroden za to! Le
pomisli, kakšno kavo dobivava zjutraj! Kakšno
smetano, uh! Nedavno sem se zmotil nalašč in
sem urno popil njegovo. Sapramiš, ali se mi je
prilegla! Vsak milijonar bi se obliznil zanjo!"

Živko si je zamišljen pobožal želodec in se
pogreznil v prijetne spomine preteklega užitka.

167

Taka je ta sraka!" je nadaljeval obtožni govor.
„Miha Muha srka med — najudva pa pokori ko-
fedrne kofedre kofedrasta kofedra, ubogim dušam
v vicah preslaba! Muha se davi s klobasami —
midva pa otepajva kislo zelje! To je plesniva pra¬
vica! Temu morava krepko ugovarjati! Gospodu
Kolariču ne maram ničesar nositi pod nos; nisem
noben ovaduh. Pomagajva si sama! Na vsak način
morava razgnati škodljivo zvezo hlapca in kuha¬
rice! Moj bojni načrt je že gotov. Jutri se pojdemo
duhove. Pst . . . Muha lomasti po veži."

Počasi se je priguncal sluga Miha Muha in
sedel z leno zadovoljnostjo na svoj stol. Živko ga
je motril jako pozorno in delal prikupljiv obraz.
Radoveden, kako bo tisto z duhovi, sem komaj
čakal prvega miga navihanega tovariša.

„Gospod Muha," ga je nagovoril priliznjeno,
„danes sem prebral ,črne bukve'.“

„Eja!“ se je začudil hlapec z glupim nasmehom.
„Kaj pa pišejo?"

„Prav lepe reči," se je legal Živko, „posebno
pa o strahovih in duhovih!"

S temi besedami je zbudil živo zanimanje
Muhi, ki je hitro pomaknil svoj stol bliže pripo¬
vedovalcu.

„No, pa povej, povej kaj več!" je prosil.

„Bi že," se je branil lokavi tovariš. „Pa bi
vidva stvar raznesla med ljudi, da bi se mi smejali!

168

Zakaj človek je že tak, da se upira ravno zlati
resnici."

„Bog ne daj! Nič ne izdava!" sva obetala
Živku obenem. •

„No, naj pa bo!" se je vdal in oprezno po¬
gledal proti kuhinji. „Da bi nas le ne slišala Lucija!"

„Pa govori tiše!" ga je izpodbujal radoznali
Miha Muha, primaknivši svoj stol še bliže Živku.

„Prav. Najprvo sem bral, da se more vsak
duh povrniti z drugega sveta med nas, kadar želi,
samo da mora prej pretrpeti strašanske muke.
Zaraditega da ostajajo duhovi večinoma rajši lepo
doma; da so pa tudi korajžni strahovi, ki jih goni
neukrotna radovednost nazaj na naš svet. In zgolj
sreče da donašajo onemu, ki se jim zna prav
obnašati."

„1 kakšni so pa taki strahovi?" je hlastno
vprašal Miha Muha.

..Popolnoma podobni nam živim ljudem," je
odgovarjal Živko. „Posnemati znajo vsako postavo;
tako obraz, hojo, glas, skratka vse. Oblečeni so vsi
enako v bele mrtvaške rjuhe. Na glavi nosijo črne
klobuke. Noge si pa obuvajo v tihe copate, da
preveč ne kale nočnega miru!"

„Lejte jih spakov!" se je čudil lahkoverni
sluga. „Pa kdaj pa kaj strašijo?"

\ „Najrajši tisti večer, preden praznuje kdo na

zemlji svoj rojstni dan ali kaj enakega. Pojutrišnjem,
16. septembra, slavi naša Lucija svoj god. Potem-

169

takem se jutri ponoči bržkone oglasi kakšen po¬
gumen duh, če ne dva!“

„0 presneto, že jutri! Hm! Obkorej pa?
Opolnoči?"

„Navadno opolnoči," je mirno razlagal Živko.
„Toda bolje je, ako jih čaka človek že od desetih
naprej. Zakaj ure na onem svetu tudi ne gredo
vse enako, pravtako kakor naše ne. In kaj je ta¬
kemu duhu do par ur več ali manj, ko je vajen
dolgočasne večnosti!"

„Kaj pa hi moral vse storiti, da se me usmili
dobrotljivi strah?" je hotel vedeti hlapec, ki se je
že bal, da Živko tega ne bo znal povedati.

„Pet ur pred polnočjo ne smete ne pogledati
nobene ženske, ne izpregovoriti ž njo najkrajše
besedice. Proti desetim pa greste čakat za hlev
ali na vrt."

„In če pride . . .“

„In če pride strah vasovat, se mu morate po¬
kloniti, kadar ga zagledate oddaleč. V znamenje
ponižnosti morate stati pred njim s povešeno glavo.
Bog ne prizadeni, da bi ga hoteli pogledati v
obraz! Eno samo željo vam more izpolniti; zato
si pa prej dobro premislite, česa ga poprosite!"

„Primaruha!“ se je razvnemal Miha Muha.
„Če ni nič hujšega, pojdem pa res jutri tja za hlev!“

Tedaj so se odprla vrata: Lucija je prinesla
veliko skledo češpljeve kaše in nakidala hlapcu
celo Šmarno goro na krožnik. Nama dvema je

170

ostal le manjši nezabeljeni del na dnu. Navzlic
temu sva bila Židane volje.

Po večerji naju je Miha Muha zaklenil v na¬
jino sobico in odšel premišljevat, česa naj bi si
želel od nočnega svata.

„Vse mi verjame ta butec," se je veselil Živko.
„To bo zopet enkrat zabavica!"

II.

Radoverni Miha Muha je ugibal ves dan, česa
bi zahteval od prijaznega duha.

Lucija je bila opazila njegovo zamišljenost in
mu hotela razjasniti tožni obraz s slastnim zalo¬
gajem. Velikanska krvava klobasa naj bi razvedrila
hlapcu mračnega duha. Midva z Živkom pa sva
dobila le kepo kisle repe, ki so se v njej srame¬
žljivo skrivale nedolžne kosti svinjskih rebrc: ob¬
rezani ideali brez mesa in krvi. Pogrešani kosi na¬
jine večerje so gagali po nedoumnem sklepu Lu¬
cijine previdnosti pod težko klobaso na slugovem
krožniku.

„Ali ni lepa?" je vprašala kuharica. Pričako¬
vala je navdušeno zahvalo od Muhe. Toda on se
ni niti genil!

„Rad bi jo imenoval za kraljico svojega že¬
lodca," je odgovoril namesto njega Živko, „in še
rajši bi se nemudoma združil ž njo!"

171

„Saj imaš rebrca!" ga je zavrnila Lucija.

„Veste kaj," se ji je odrezal Živko, „meni
-se prav zdi, da imate o rebrcih prenapeto stroge
pojme, ker menda mislite, da izgube dobri okus,
če se jih drži le količkaj mesa."

„Jezik za zobe!"

„Prav imate 1 Dober svet — pol premoženja !
Če ne bi imel svojega jezika za zobmi, ne bi imel
nikdar nič dobrega v ustih !“

„Sneda grda! Vse bi ponrašil sam!"

„0, vsega ne! Da bi dobival le tretjino onega,
kar nosite na mizo, pa ne bi bil vedno v sredi
tako votel kakor prazen strah!"

„Zvečer ni zdravo mnogo jesti," je ugovarjala
kuharica.

„Zahvaljujem se vam najtopleje, da tako ma¬
terinsko skrbite za zdravje Markovo in moje. Vaša
krščanska dolžnost pa je, da se tudi pobrigate
za gospoda Muho! Njega hodi vsako noč tlačit
mora; ker mu nakladate take tovore, pa revček
komaj diha!"

„Drugega te ni kakor dolg jezik," se je to-
gotila kuharica in jezno odhitela. Zastonj je pri¬
čakovala zaslombe pri hlapcu. Živko ga je namreč
z rahlimi brcami pod mizo opominjal včerajšnjega
pouka.

Miha Muha pa se je lotil z opravičeno nav¬
dušenostjo svoje večerjice. Dostojanstveno in samo¬
zavestno je sedel za mizo kakor kura, ki vali jajca.

172

V eni roki vilice, v drugi nož, tako oborožen je
užival z razpetimi nosnicami nadobudne dišave
veličastne klobase in začel v sanjavem koprnenju
premikati svoje mogočne čeljusti. Počasi jo je raz¬
paral, jemal kos za kosom, ga požiral najprej z
očmi, ga popihal, zazijal kakor stara kača in v
prijetnem blaženstvu porinil žrtev v brezdno, cmakal
kakor pujsek, pomikal in pogoltnil tečni grižljaj.
Res lepo in izpodbudno ga je bilo gledati!

„No, ali ni bilo dobro?" je prišla vprašat
Lucija čez nekaj časa.

Pa tudi zdaj ji ni odgovoril hlapec ničesar!

V hudi zadregi je buljil na svoj prazni, polizani
krožnik in si trebil korenjaške zobe.

Kuharica ga je motrila vsa presenečena. Vendar
ni rekla ne bev, ne mev, ampak je pograbila z
mnogim ropotom krožnike in odjadrala bridko
razžaljena k svojemu ognjišču.

..Izvrstno ste se premagovali!" je dejal Živko
Muhi, preden je naju zaprl v podstrešno sobico.
„Kdo bi pa tudi zaradi zanikarne krvave klobase
prodajal lepšo bodočnost! Želiva vam uspešno
zabavo z duhom! Lahko noč!"

III.

„Kaj si imel v telovadbi, Marko?" me je vprašal
Živko v najini spalnici.

„Izvrstno. To je bil namreč edini svetli biser
mojega malo sijajnega izpričevala!"

173

„Lep talent, no! Vsa čast! Tudi jaz znam
dobro telovaditi. Skoda bi bilo, če bi zanemarjala
take darove. Znaš tudi kaj prida plezati?"

„Pa še kako!"

„To me veseli! Miha Muha naju zapira vsak
večer kakor dvoje anarhistov. Nocoj jo pa le po¬
briševa malo v zlato prostost!"

Prekanjeni šalogoj je segel pod slamnico in
potegnil izpod nje dolg, močan konop in veliko
brado iz prediva. Izpod postelje pa je privlekel
bergle in pošasten črn klobuk, narejen iz sladkor-
jevih zavojev.

Tiho sva čakala, dokler ni nočni čuvaj oznanil
desete ure. Ko sva se okrepčala s kozarcem limo¬
nade, se nama podjetje ni zdelo nič več tako
nevarno. Gospod Kolarič je prejkone tarokiral
pri Žejni žabi. Pomočnika Jurija tudi ni bilo doma.
Bogve kje je vzdihoval za svojo Fani. Hlapca sva
videla gredočega skozi vrt v bližnjo krčmo, da si
kupi svoj liter korajže.

Kmalu po desetih je zavil Živko svoja dra¬
matična pomagala v rjuho in zagnal vse skupaj
skozi okno. Dolgi konopec pa je dobro privezal za
železen klin na podoknjaku, se spretno spustil ob
vrvi na vrt in povabil še mene za sabo. Skrila
sva se za drvarnico na dvorišču.

Ondi si je Živko poveznil čudni kalpak na
glavo, si privezal dolgo sivo brado in si ogrnil

174

belo rjuho. Že zdaj, brez bergel, je bil strašno
lep duh.

Tiho sva čepela v temni senci. Oddaleč sva
videla razsvetljeno okno Lucijine sobice v prvem
nadstropju. Marljiva kuharica je bržkone še kaj
šivala.

Ni trajalo dolgo, že se je vračal topoglavi
Miha Muha skozi vrt. Naglo se postavi Živko na
bergle, jaz pa mu pomagam, da se ob tem kje
ne zahomota v rjuho. Skozi raztrgane oblake meži
luna in strahotno obseva belo prikazen, ki tiho,
kakor v zraku, pluje proti hlapcu.

Mihi Muhi od strahu zastane noga, ko ugle¬
dajo njegove široko odprte oči velikansko bradato
pošast. Uklekajo mu drhtava kolena, lasje se mu
ježijo, kloni mu glava. Duh pa mu z oglodanim
rebrcem potrka na potno čelo in ogovori babje-
vernega junaka z zamolklim mrtvaškim glasom:

„Otrok prahu! Kaj motiš mir mojih kosti?"

Miha Muha zatrepeta močneje in, le še
napol živ, ne more črhniti nobene besedice, niti
se ne upa pogledati duha natančneje.

„Nikar se me ne boj, sin Adamov!" ga iz-
podbuja prikazen. „Prav dober duh sem in prinašam
ljudem le srečo!"

„Oh, gospod strah!" blekne Miha Muha na¬
posled.

„Če me ubogaš, ti izpolnim katerokoli željo.
Ampak samo eno! Česa zatorej želiš?"

175

„Bogat bi bil rad, bogat, če ne zamerite,
častiti duh!“ vzdihne Miha Muha, ki so ga neko¬
liko ohrabrile prijazne besede ljubeznjivega duha.

»Koliko bi pa rad?“ vpraša votli glas.

»Dober mernik cekinov!" poprosi Miha Muha
ponižno. „Prav lepo vas prosim, gospod duh . . .
in nikdar vam ne pozabim tega, če mi ustrežete!
In storim vam vse . . . kar zahtevate . . . vse, samo
kaj takega ne, kar bi bilo zoper božje in človeške
zapovedi!“

..Poslušaj tedaj, sin prsti!" de glas kakor iz
rake. „V deveti deželi ti živi star prijatelj, kate¬
rega pa ti ne poznaš. Več mernikov ima suhega
zlata in dragotin vsake bire. Vse to dobiš po nje¬
govi smrti ti sam. Potrpi in čakaj! Saj zdaj še
nisi vreden tolike dobrote, si še prevelik grešnik!
Za pokoro ti ukazujem, da razdeliš vselej kosilo
in večerjo pravično na tri čisto enake dele Marku,
Živku in sebi ter ne sneš samopašno vsega naj¬
boljšega sam!“

„Bom, gospod duh!" obeta Miha Muha.

„Zdaj pa stopi pod okno Lucijino, zaženi peska
gori, štej tiho do devetdeset in oponašaj prav na
glas mačji mijavek, ne daj se pa motiti po ničemer!
In zgodi se, kar se hoti, le stori vse, kar sem ti
zapovedal, in molči, molči o vsem, sicer ne pomaga
nič; vse bi bilo zastonj in ti ne dobiš nobenega
počenega cekina! Sreča in mir tebi, o Miha Muha!"

176

Bela prikazen izgine v temi za drvarnico,
Miha Muha pa se oddahne prav globoko, si otare
pot raz čelo in nemudoma krene proti drugemu
ogalu pod Lucijino spalnico.

„To bi storil prijaznemu duhu vsak večer
tudi za pol mernika cekinov! 11  se namuza zadovoljno
in zažene perišče peska na zaprto okno.

„Kdo pa je?“ zavpije Lucija nejevoljno in
odpira.

„Mijav!“ se oglasi Miha Muha pa začne naglo
in tiho šteti, ne vedoč, da Lucija kar ne more
trpeti mačjega mijavkanja in da jo je Živko že
večkrat dražil s takimi podoknicami.

„Jaz ti že pokažem!" se razjari in izlije polno
vedrico vode na vasovalca. „Ves dan ne privošči
človeku dobre besede, ponoči mu hodi pa še na¬
gajat! Mi ne greš? Šema neumna! Ali te luna
trka?"

„Mija-av!“ zapoje pa ukazu dobrotljivega duha
iznova Miha Muha ves moker in pridno šteje od
šestdeset dalje.

„Še nima dosti ta grdoba neumna!" se togoti
Lucija. V hudi jezi razlije nad trdovratnim mijav-
kačem vedro pomij, katerih je imela vedno pri¬
pravljenih za porednega Živka. „Kar izgubi se, ti
šalobarda trapasta, prismojena! Da te le sram ni,
sram! Tako star, pa še tako otročji! Ali se ti je
res zmešalo v glavi ali kaj?"

177

12

Miha Muha zamijavka tretjipot, zdaj pa že
precej žalostno. Tedaj midva z Živkom tiho od¬
neseva pete in srečno splezava v spalnico.

Čudoma se je čudil drugo jutro gospod Ko¬
larič in dolgo majal z glavo, ko mu je ovadila
kuharica, kaj je uganjal hlapec snoči pod njenim
oknom. Vendar sta se umirila takoj obadva, ker
jima je Miha Muha modro poudarjal, da ni na¬
meraval nič hudega, in obetal, da ne bo mijavkal
nikomur nikdar več.

Živko in jaz pa sva odslej rasla kakor konoplji,
ne samo na duhu, ampak tudi na telesu, zakaj
po bratovsko je delil Miha Muha z nama deleže
iz kuhinje Lucijine, tiho in vdano pričakovaje
obljubljenega bogastva iz devete dežele.

SP

178

Čudna ljubica.

Z aljubljeni Juri, naš trgovski pomočnik, je stal
meglenega decembrskega jutra z uklonjeno
glavo pri prodajalni mizi ob oknu in si grizel
nohtove desne roke. V levici pa je držal rdečkasto
pisemce, ki ga je bil prejel davi.

Mrzla štacuna je bila prazna kupcev, dasi je
bil dan pred svetim Miklavžem. Gospod Kolarič
je sedel v svoji zakurjeni pisarnici. Živko je seka!
s podolgasto sekirico sladkor, jaz pa sem razsekane
kose tehtal in zavijal v zavitke po dvajset, po deset
in po pet krajcarjev.

Obtem sem se veselil vnaprej drevišnje zabave.
Okrajni sodnik je bil naprosil gospoda Kolariča, naj
mu preskrbi za njegove otroke nekaj Miklavževega
spremstva. Naš gospodar je zatorej imenoval
Jurija za doktorja Fausta, Miho Muho, Živka in
mene pa za parklje.

179

12 *

Ko sva dovršila večji del svoje naloge, sva
začela delati nekoliko počasneje. Juri je bržkone
mislil, da se nič ne meniva zanj; midva sva ga
pa opazovala kaj natanko. Kazal nama je svoj
nekoliko upognjeni hrbet. Vendar sva videla, kaka
se mu tresejo roke od razburjenosti. In ko se je
okrenil enkrat nehotoma, sva zapazila, da je bled
kakor smrt. Le ušesi sta mu žareli v čudovitem žaru.

Živko me je sunil s komolcem v notes, ki
sem ga nosil za take napade pripravljenega nad
rebri, in mi zašepetal: „Fani . . . Fani ga je!“

Tedaj je prišla stara žena naravnost k Juriju.
Hlastno je zgenil pismo. Ker se mu je mudilo, ni
utegnil vtekniti list v zavoj, ampak je potisnil
oboje kar drugo ob drugem v notranji žep suknje,
tja nad ljubeče srce. Ob tem je zgrešilo pismo
svoje zavetje, podrsnilo mimo žepa in padlo na
tla. Pomočnik ni opazil tega, pač pa Živko, ki je
kmalu imel rdečkasti papir v svojih rokah. Nato
sva pospravila sladkorne zavitke in jo popihala
malo vunkaj na stopnice. Tam sva brala tole novico:

„Častiti gospod Juri!

Prosim ! Ne zamerite mi, v naglici Vam pišem.
Ker Vam pišem par vrstic s kratkimi besedami.

Kakor vidite že precej iz tega, mora najina
ljubezen žalostno mrkniti. Ter sem prisiljena, na¬
znaniti Vam ta mrk enkrat za vselej in vekomaj..

180

Vaša huda ljubezen mi čisto nič ne imponira.
Zakaj? Zato, ker nimate tistega Denarja, kakor
ste mi klobasali, da bo Vaša bogata tetka kmalu
umrla in vse samo Vam zapustila, ker ima raka
v želodcu. O ga ima! ima, kadar si ga skuha in
sne, potlej ga seveda ima raka v želodcu, pa naj
ga ima, naj! Zakaj ga pa ne bi imela, če ima Denar!
Iz tega takega raka se vidi, da ima ona zdrav
želodec in jaz ji tudi želim, da bi le jaz zmeraj
tako zdravega nosila, pa bi bila Židane volje,
ampak Vi ste mene grdo za nos vlekli na led! In
moji ljubi starši so mi pisali par besedi, če se
mislim mediti kakor trda hruška in če mislim
učakati sramotno čast stare device, ko so vendar
moje sestre in prijateljice že vse pomožene, .ali
kaj da mislim in kako da to mislim, če sploh kaj
mislim, kadar ni nič dela in šivam. Ali Vam nisem
zmerom trobila, da se ne moreva ženiti brez De¬
narja kakor kebri in muhe, ki so zastonj na svetu ?
Pa sem tudi že preskrbljena z drugim ženinom,
ki bo imel polno mošnjo in so mi ga celo mati
sami priporočili in ata so mi pa tudi svetovali,
da naj ga le.

Ter vas prijazno prosim, da me že danes
pozabite in prej ko mogoče pozabite vse, kar je
bilo, da moj ženin ne bo siten. Tako, zdaj sem
Vam odpovedala večno zvestobo do hladnega
groba, adijo, ter Vam želim: z Bogom za zmeraj 1! 1

Fani."

181

Beseda „imponira“ je bila dvakrat debelo
podčrtana. Fani se je rada bahala s to tujko.
Pobrala jo je od sodnega pristava, ki jo je imel
vedno naprodaj.

„Fani, ta pa zna!" se je smejal Živko in
vteknil pismo za rokav. Pravtako hitro, kakor
sva prišla, sva se tudi vrnila v prodajalnico.

Juri je še vedno stal na prejšnjem mestu in
razkazoval izbirčni kmetici rute.

„No, kaj pa vidva!" je godrnjal. „Sta spet
postopala zunaj?"

»Sekirico sva nesla kuharici," je naju opravi¬
čeval Živko in se hladnokrvno bližal nejevoljnemu
pomočniku.

„Ali nisi mogel opraviti tega sam?"

»Nikakor ne," se je izgovarjal Živko. »Imeti
sem moral pričo."

Ob teh besedah se je pripognil, spustil pismo
izza rokava in ga nedolžno ponudil komiju: »Prosim,
gospod Juri, ste morebiti Vi izgubili tole? Moje ni."

Juri, nase in na druge jezen, je začuden
razširil oči in iztrgal Živku list. Odprl je usta,
rekel pa ni nič. Umolknil je od osuplosti. Zakaj
v štacuno je primencala — Fani.

„Dobho jutho!" je zapela močno skozi nos,
postavila košaro na mizo in se obrnila k Živku.

»Dobro jutro!" sem odzdravil najprvo jaz.

»Klanjam se!" je prihajalo iz ust Jurijevih
zamolklo kakor iz groba.

182

„Sluga pokoren!" se ji je poklonil Živko.
„Slnga sem ponižen, pa tudi sluga vesel, ker nas
je počastil tako redek gost s svojim obiskom,
gospodična Fani!“

„Bežite, bežite! Ali kaj phidno phodajate?“

„Ni sile. Kaj izvolite?"

„Tukaj imam vse na papihčku," je odgovorila.
„Naša kuhahica je nekaj bolna, sem mohala pa
jaz iti kupovat."

Živko je vzel listek in začel donašati in tehtati
zapisane stvari.

Fani, natakarica v gostilnici pri Žejni žabi
in malik Jurjevega srca, je bila dekle posebne
vrste. Hodila je tako, da je posajala najprej peto
na tla, potem šele podplat in naposled prste.
Bržkone je tudi plesala po petah. Fani ni bila
ravno grda. Nad ustnimi koti je poganjal zarod
sramežljivih kocinic, deveta ženska lepota. Se za-
nimljiveje nego te razkosane malenkosti pa je
vplival celotni vtisk njenega obraza. Nad vse pa
se ji je podajalo, ko je izgovarjala nežni goltnik
h namesto renčavega jezikovca r.

Ko jo je zagledal Juri, je naglo vzravnal
zguženo hrbtenico, si otipal in popravil svoj krvavo-
rdeči komat, ril po laseh in se počesal z vsemi
desetimi. Zapel si je gumbe na suknji, popihal
rokave in gledal preko svoje stare kupovalke pa
požiral dražestno Fani s praznimi, lačnimi pogledi

183

binkoštnega junca, ki ga hočejo na tešče foto¬
grafirati.

„Kako ste pa kaj spančkali?" jo je vprašal
prijazni Živko, ki ji je urno stregel.

„Phav dobho, hm. Vi ste pa phehadovedni
in phepohedni! Ste phavi navihanec!“

„Gospodična, ali smem svoje škorenjčke na¬
staviti pri vas, da mi Miklavž kaj prinese?"

„Phi meni že nič! Kupila sem samo miklav-
ževko."

„Meni?“

„A-ja, za vas! Kaj še! Ne veste, da dajo de¬
kleta tukaj miklavževko le tistemu, ki jim je najbolj
všeč?“

„No," je vzdihnil Živko, »potemtakem že vidim,
da vam jaz nisem nevaren. Tukaj je riž . . . Zdaj
še kave . . . Gospodična Fani, bržkone pijete samo
mrzlo kavico, ker ste tako pipi! Rad bi se zaljubil,
pa še nimam brkov!"

»Pojdite no spat!"

„Bi že šel, pa bi mi gospod Kolarič preveč
zameril kaj takega. Zdaj je pa košarica polna. Do¬
volite, gospodična Fani, da vam jo ponesem jaz
domov?"

Iz oči Jurijevih so letele strupene strelice na
Živka. Ta pa ni dosti maral zanje.

„Pheveč ste phijazni!" je rekla Fani, plačala
in odhajala.

184

Živko pa je izvlekel kučmo iz žepa in odnesel
košaro za krasotico . . .

Vtem je Juri srečno odpravil svojo staro sitnico.

„Kaj se hodiš izprehajat!“ je renčal še vedno
ljubosumni pomočnik, ko se je vrnil Živko.

Ta pa je mirno potlačil svojo kučmo v žep
in izpregovoril: „Če bi vi, gospod Juri, vedeli, kaj
sem govoril z gospodično Fani, ko sem ji nosil
kupilo, pa bi se zaletavali malo prijazneje vame!
Če bi pa celo vedeli, kaj je govorila z mano, kadar
sem nekaj časa umolknil vsled utrujenosti, pa bi
od golega veselja odskakovali od tal!“

Zdaj pa so jeli romati kupovalci drug za
drugim v štacuno, kakor bi se bili zmenili. Prišel
nam je tudi gospodar sam pomagat prodajati. Do
opoldne smo imeli posla nad komolce. Potem so
se kupci, večinoma iz okolice, porazgubili pola¬
goma. Gospodar je šel urejevat svoje trgovske
bukve.

Juri je težko premagoval svojo radovednost.

„Kaj ti je rekla?" je nekoliko prijazneje ogo¬
voril Živka, preden sva letela kosit.

„Povpraševala me je mnogokaj o vas,“ se je
legal Živko.

„ln kaj si rekel?"

„Hvalil sem vas kakor cigan svojega bolnega
konja. Ne vem več, kaj sem ji pravil že vse; skratka,
kar sem si mogel izmisliti najlepšega! Sam o sebi
ne bi bil govoril imenitneje!"

185

„Kaj pa ona?“

„Zdela se mi je nekoliko pobita."

„Aha!“ je ušlo Jurju. „In —?“

„Rekla mi je, da ji je strašno žal, ker vas je
užalila. Njena naglica da je vsega tega kriva."

„To ti je rekla? Si dobro slišal?"

„Kaj ne bi! Saj sva hodila vštric."

„In o žalitvi ... o tem se ni izrazila natan¬
čneje?"

„Ne verjamem. Nič ni hotela povedati, kaj in
kako in zakaj tako in ne drugače. Vzdihnila je pač
parkrat prav globoko, da se mi je kar smilila. In
potem je rekla, da imate prav, če ste hudi nanjo."

„Ali se pa tega spominjaš res tako nadrobno?"

„Kajpada! Naposled sem jo potolažil, kakor
sem mogel."

„To si naredil prav dobro!" ga je pohvalil
Juri. „Vendar niso tvoji možgani tako neumni
kakor tvoj obraz."

„Zahvaljujem se vam najlepše za laskavo
odlikovanje, ki ga nikakor nisem vreden," ga je
navijal Živko in dodal: „Tako priznanje človeka
preveč pogreje, pogreje! Toda — gospodična Fani
mi je rekla še nekaj ... pa ne vem . .

„Kaj pa?" Le govori!" je silil Juri.

„Res ne vem, ali naj bi vam to povedal ali
nikar."

„Le povej, le, kaj se boš . . .“

186

„Veste, gospod Juri, pozabil sem namreč, ali
sem ji kaj obljubil ali ne, da nikomur ne izdam
ničesar."

„A . . . Nič! Jaz bom molčal!"

„Stvar je kočljiva!" se je umikal Živko.

„Ne bodi tak strahopetec in kar povej, povej!"

„Ce me ne boste nikdar več lasali, gospod
Juri!"

„Naj bo!“

„Nikdar več?"

„Nikdar več!"

„Mož-beseda, gospod Juri?"

„E — kaj boš —!“

„Mož-beseda?“

„Mož beseda, no. Si zdaj sit?"

„Torej lasati me že ne smete več! Pa saj bom
tako čez par mesecev sam pomočnik. Vendar je
bolje, da se te zabave odvadite že prej."

„Dosti o tem. Kaj da je rekla gospodična
Fani, to povej, to!"

„Dobro. Povedal sem ji, da pojdemo nocoj
k sodnikovim miklavževat in da imamo parkljev
dosti, angelčka pa nobenega. Se mi je pa gospo¬
dična ponudila, kar sama!

„Tedaj pride?"

„Bodite brez skrbi! —• Pa recite, da nisem
fant od fare!"

„Zrel ptiček si, to je res."

187

„No vidite, gospod Juri! Po Miklavževi pred¬
stavi pa jo lahko spremite domov, gospodično
Fani, in govorite ž njo pametno besedo!"

„Molči, žaba! To je moja stvar. Le nikar ne
bodi tako predrzen, če te malo pohvalim .. . Vraga!
Kaj si pa ti tukaj poslušal!"

Zadnje besede so bile posvečene meni, ki sem
se bil skril za lesenim zabojem. Juri pa se je bil
varal z napačno domnevo, da je sam z Živkom v
štacuni, in se ni malo razjaril nad mano.

„Nič ne de," je posegel vmes Živko. „Kar
mete vedeti vi, gospod Juri, naj ve tudi moj
tovariš! Midva ne skrivava nič drug drugemu.
Vrhutega pa je naš Marko molčljiv kakor sardele
v škatlicah."

Po kosilu smo imeli še več opraviti nego do¬
poldne. Delali smo vsi štirje v potu svojega obraza
in si bili vedno drug drugemu na potu. Težko je
pri. tolikem poslu vztrajati in delati prijazen obraz
za vsako malenkost.

Proti večeru si je izmislil Živko, da ga boli
zob. Držal se je klavrno in si ovil glavo s črnim
robcem.

Ta večer smo zaprli štacuno že ob sedmih.
Živko je šel h gospodu Kolariču in mu potožil,
da se mu vsled prehudih bolečin ne ljubi igrati
vloge hudičeve in da je prisiljen odložiti peklenski
mandat. In po večerji je izginil kakor kafra.

188

Jaz pa sem se šel gori v najino sobico na¬
pravljat za parklja. Oblekel sem preobrnjen kožuh,
ovil okolo pasu dolgo verigo in pokril obraz s
črno krinko, ki je imela na vrhu čela dva kratka
rogova; iz ust mi je molel dolg jezik iz rdečega
sulma. Že sem hotel zadeti koš na ramo, ko je
nekdo rahlo potrkal na vrata.

„Le naprej!“

„Dobeh večeh!" je zapel znan glas skozi

nos.

„A — gospodična Fani," sem se začudil in
dobro sem čutil, kako sem zardel pod krinko.
Popadla me je huda zadrega. Se nikdar nisem bil
sam v sobi z nobenim mladim dekletom. Ali so
bili to čudni občutki! Stal sem kakor okamenel
in strmel vanjo.

Fani se je bila preoblekla v divnega angelčka.
Vitko telo ji je odevala dolga bela obleka. Obraz
ji je zakrivala dolga fina maska, ki se je poznala
tem manj, ker so jo ob straneh zagrinjali svetli
valovi zlatorumenih dolgih las. Okolo čela si je
bila zavezala pozlačen načelnik.

„Ophostite,“ je dejala, ko je zapazila mojo
zadrego, „ali je gospod Juhi . . .“

„Gospod Juri se napravlja v svoji sobi za
peklenskega doktorja," sem jo prehitel.

Tedaj pa je poskočil angelček precej visoko
v zrak.

189

„Ne bodi no neumen, ljubljanska srajca!" se
je izdal Živko in se začel grohotati. „Ali me res
nisi spoznal?"

„Kako neki, ko si tako zapeljivo napravljen
in znaš tako natanko oponašati sladko Jurčkovo
ljubico."

„Tedaj sem ji zadosti podoben?"

„Kar prisegel bi bil, da si ti Fani!"

»Izvrstno!" se je razveselil Živko. „Potem me
tudi Jurček ne spozna!"

„Nikdar ne, če boš igral svojo ulogo tako
dobro! Postava, hoja, govor, posebno tisti h, vse
to znaš posnemati zares izborno. Kje si pa zalotil
to imenitno preobleko?«

„Pri brivčevem Tončku. Poglej, tu zadaj imam
gosje perutnice. Komaj sem jih dobil. Priveži mi
jih bolje! — Ali strašno mi je vroče pod krinko
in lasuljo. Uboge ženske, ki nosijo toliko las!
Pojdiva doli v kuhinjo!"

Zdolaj sva našla Miho in Luco.

„Dobeh večeh!" je nosljal Živko.

„Bog daj!“ je odgovorila Luca in plosknila
z rokama. „Jedeta, jedeta, kako lep angelček! Go¬
spodična Fani, to se vam pa mora reči, danes bi
se šli lahko kazat kar v nebesa!"

»Primaruha, pa je res brhka!" je potrdil Miha
Muha, enako preoblečen kakor jaz.

190

Zdaj je prišel še doktor Faust, Juri, v salonski
opravi, že precej ogoljeni, s cilindrom na glavi, z
belo ovratnico in z belimi rokavicami.

„Dobeh večeh, gospod doktoh!“ ga je po¬
zdravil angelček in mu podal roko.

»Klanjam se, gospodična,“ je slovesno dejal
Juri, bled od veselja. „Vi ste najlepši vseh an¬
gelov, kolikortudi jih bo nocoj hodilo z različnimi
Miklavži razveseljevat otroška srca.“

„Ta je bila pa res dohtarska!" ga je pohvalila
Luca.

„Vi pa, učeni gospod Faust," je odvrnil Zivko-
Fani, „vi ste najelegantnejši in najnevahnejši izmed
vseh doktohjev, ki nastavljajo mheže nam nedolžnim
angelčkom."

„Tudi angelček se je odrezal dobro," se .je
oglasila Luca nanovo. „Nič ne rečem. To so po¬
govori, vidiš, Miha!"

Galantni Juri je ponudil angelčku roko in
odšli smo k sodnikovim. Tam sta nas čakala še
dva parklja in Miklavž, mladi živinozdravnik Grivam
Sodni pristav Schaba pa je bil reditelj. Enemu peklen-
ščaku se je majal rog, ki mu ga je popravljal
tovariš.

Komaj je izrekel angelček svoj „dobeh večeh",
že je bil dolgi sivolasi Miklavž pri njem in ga iz¬
kušal pritisniti na svoj papirnati ornat.

191

„Pustite me no, lepo vas phosim," je stokal
preplašeni angelček in ušel Miklavžu v kot tik mene.
Juri se je penil od strupene ljubosumnosti.

„Fani,“ je silil Miklavž v angela, „obljubila
si mi že zdavnaj sestanek. Kdaj prideš?"

„Se nocoj, samo zdaj mihujte!“

„Imenitno! Obkorej?“ je vprašal Miklavž tiho.

„Phecej po polnoči."

„Kam pa? Kje naj čakam?"

„Phed Kolahičevo hišo. Zdaj pa pojdite, no
pojdite 1“

Pretkani Miklavž še ni dobro odšel, ko je prijel
majhni adjunkt Schaba angelčka za roko.

„Samo en poljubček!" je prosil in zacmakal.

„A — kaj še! Pustite me, če ne bom tako
zavhisnila, da bo vsa hiša vkup letela! Cernu vam
bo poljub? Saj vendah vidite, da imam khinko!“

„Ali Fani, zakaj se tako razburjaš," je šepetal
adjunkt Schaba. „Razburjati bi se moral po pravici
le jaz! Zakaj že zdavnaj si mi obljubila rendez-
vouz! Pa le odlašaš in odlašaš! Kdaj bo zatorej
kaj?"

„Se nocoj, gospod Žaba, samo zdaj mihujte!"

„Bravo, Fani, bravo!"

„Phecej po polnoči, phed Kolahičevo hišo!
Zdaj se me pa ogibajte!"

Nato je prinesel pritlikavi pristav angelčku
zvonček in košarico, kjer so bile pomaranče, po-

192

zlačena jabolka, orehi, rožiči in sladko pecivo.
Miklavž si je pritrdil dolgo belo brado, se pokril
s škofovsko kapo in vzel posrebreno palico. Doktor
Faust je dobil pozlačen svinčnik in pozlačene bukve.
Tudi parklji smo bili vsi pripravljeni.

„Le za mano!" je velel mali adjunkt. „An¬
gelček, zvoni!"

Potem se je vršila zabava po starem sporedu.
Miklavž je izpraševal otroke, doktor Faust pa je
zapisal v zlate bukve, .kogar je Miklavž posebno po¬
hvalil. Najstarejšemu sodnikovemu dečku se je sicer
videlo, da ne verjame več v svetega Miklavža. Vendar
zaradi pričakovanih daril ni delal nobene zgage.

Najbolje smo se imeli mi parklji v ozadju.
Tolkli smo s težkimi verigami po tleh in jih vlačili
semtertja, obenem pa smo tulili in rjoveli, kakor
bi bili res pravkar ušli peklu. Zlasti Miha Muha
se je drl na vso moč. Takih divjih glasov nisem
slišal pozneje nikdar več. Zdajpazdaj nam je za¬
povedal Miklavž: „Tiho!“ Kmalu pa smo zopet
razsajali še huje. Naposled je Miklavž vprašal starše,
kako so zadovoljni z otroki, pohvalil pridne, po¬
grajal poredne, obljubil, da že ponoči prinese daril
vsakomur po njegovih zaslugah, in jim dal poljubiti
palico. Angelček je delil vtem sadja in sladic iz
košarice.

Pristav Schaba, živinozdravnik Grivan, naš
gospodar in druga gospoda so bili povabljeni na
večerjo in so ostali pri sodnikovih. Ona dva tuja

193

13

parklja sta že odšla z Miho vred. Naenkrat smo
stali Juri, angelček in jaz pred hišo. Noč je bila
jasna. Mraza ni bilo posebnega, snega nič.

„Gospod Juhi,“ se je pritožil angelček, „moji
novi čevlji me sthašno tišče. Najhajša bi zlezla v
koš tega mladega pahklja, če bi me hotel nesti
domov. “

„Dovolite mi, da vas ponesem jaz sam!“ se
je ponudil Juri.

„Ali če kdo to zve?“

„Nihče nič. Ti, daj koš sem in pojdi domov,
pa Bog ne daj, da bi kaj čvekal!"

Juri si je oprtal moj koš, jaz pa sem pomagal
angelčku vanj.

„Lahko noč!" sem jima zaklical in odšel v
Kolaričevo vežo. Tam sem počakal nekoliko. Kmalu
pa sem jima bil zopet za petami.

„Ah —!“ je vzdihnil Juri.

„Težko nosite, hevež?" je vprašal angelček
in mi namigaval iz koša, naj bom oprezen.

„0, kako le morete vprašati kaj takega! Na
svetu ni zame slajšega bremena od vas!"

„Dovolite, da dvomim o tem, gospod Juhi!"

„Res, res. Vsak dan bi vas nosil takole!"

„V košu? Stupohamo? S cilindhom? To bi
se nama smejali!"

„Naj! Jaz bi bil pa le srečen. Ah, gospodična
Fani, gospodična Fani —!“

194

„Phetežka sem. Pa tudi bes ni lepo, da si
dam tako stheči . .

„Pustite mi veselje! Nesel bi vas do konec
sveta . . . Ah, gospodična Fani, če bi vedeli, kako
neizrečeno vas ljubim, pa bi tudi vi . . . Prosim
vas, povejte mi vendar odkritosrčno, kaj čuti vaše
srce zame! Včasi ste tako lepo prijazni z mano,
kakor na primer zdajle, včasi me pa niti pogledati
nočete, kakor na priliko davi v prodajalnici!“

„Sem že taka! Hudo sem izphemenljiva.
Mislim, da bi dobho ighala v gledališču! Včasi
vas kali živega videti ne mohem, včasi ste mi pa
spet sthašno všeč, posebno, kadah vas dalj časa
ne vidim. Potemtakem se mi zdi, da mi imponi-
hate zlasti iz daljave."

„Ne morete si misliti, kako sem bil srečen,
ko sem slišal od Živka, da boste sodelovali tudi
vi pri sodnikovem Miklavžu!“

„Živko me je tedaj izdal? Pa sem mu tako
zabičevala, da nikah! Zakaj pa ni bilo njega?"
„Zob ga boli, zob. Pa je šel spat.“

„Jaz bi mu že ne vehjela! Živko je pliavi
adut! Vidite, pheden sem šla z doma, je navi¬
hanec že sedel phi nas in pil pivo.“

„Oprostite, gospodična Fani, meniva se rajša
o važnejših stvareh ... O, kaj bi dal, kaj bi vse
storil, da bi ljubili vi mene tako, kakor ljubim
jaz vas!“

195

„Ljubi gospod Juhi! Vehjemite mi, da bi me
niti ne pogledali, ako bi le nekoliko natančneje
spoznali mojo osebo!"

„Kako ste neusmiljeni! Miklavževko mi boste
pa vendar dali?"

„Ne vem; mohebiti, če boste phav phav phidni,"
je obljubil angelček in si odvezal perutnici. „Zdaj
vas pa phosim, da me izpustite iz koša. Pojdem
že sama domov odtod. Le hitho, da naju kdo ne
sheča!“

Tačas sem se skril za ogal.

Juri je obstal. Angelček se je srečno skobacal
na tla in pustil odvezani gosji perutnici v košu.

„En poljubček, Fani!" je prosil Juri čudno
ljubico prav ponižno.

„Vidite,“ ga je zavrnil angelček, „ne veste, kako
ste mi zophni, kadah zahtevate kaj takega od metre!"

„Ročico vam pa vendar smem poljubiti?" je
beračil doktor Faust.

„Naj bo, no!" je dovolil angelček in mu pre¬
pustil roko, ki jo je Juri poljubljal navdušeno.

„Dosti, dosti!" je zapovedal angelček. „Nesite
svoj koš nazaj domov! Na svidenje v gostilnici!
Pa! Pa! Tohej pojdite!"

„Na veselo svidenje!" je zaukal Juri in naglo
ubogal.

„Zivko, dobro, da si nehal," sem dejal an¬
gelčku, ko sva bila zopet sama skupaj, „sicer bi
bil tebe in sebe izdal s smehom."

196

Živko-Fani ni rekel ničesar. Šla sva k Tončku
in odložila svoji opravi. Odtam sva se požurila k
Žejni žabi; nocoj sva imela sama ključ do spalnice.
Sedla sva za mizo v manjši sobi, kjer so stolovali
druge večere domači veljaki in prvaki. Nocoj ni
bilo nikogar tu. Prava Fani nama je prinesla piva.
Bila je jako slabe volje.

Takoj za nama je prisopihal Juri in položil
gosje peruti na mizo. Obraz se mu je svetil od
ljubezenske sreče in okolo ust mu je igral neprestan
nasmeh.

„Liter vina prosim in tri kozarce,“ se ji je
namuzal in ji veselo namežikaval, ko je prišla Fani.

Fani ga je pogledala debelo, rekla pa ni nič.

„Gospodična Fani,“ je začel iznova, ko je
prinesla vino, „tole je vaše!" In podal ji je „an-
gelske" peruti.

„Ka-a-aj! ; ‘ je zapela natakarica in si podbočila
roke. „ Ali hočete s tem mohda namigniti, da sem
gos? Mi mislite s tem imponihati?“

„Bog ne prizadeni!" je vzkliknil poparjeni
ljubimec. „Tega pa res nisem nameraval. Prosim
vas, ne zamerite mi moje nerodnosti!"

Z njegovega obraza se je bralo toliko resničnega
kesa, da se je pomirila huda Fani. Vendar ni
hotela ostati pri nas. Juri naju je vabil pit in
nekam hitro praznil kozarec za kozarcem. Kmalu
je naročil drugi liter. Tedaj je vstopil finančni
stražnik, mlad mož s črnimi lasmi, črno brado in z

197

odločnimi potezami na zagorelem obrazu. Juri, že
nekoliko vinjen, ga je takoj povabil k naši mizi.

„Se en kozarec prosim, gospodična Fani!“
je velel že nekoliko glasneje nego je bilo treba.

Fani je prinesla zahtevano kupico in miklav-
ževko. Z napeto pozornostjo je sledil Juri njeno
kretanje. Fani pa je dala šibo ■— črnemu stražniku.
On se ji je zahvalil, jo poljubil vpričo nas vseh
na usta in jo precej potem osmodil z rniklavževko
preko hrbta. Fani pa je vdano pogledala svojega
krotitelja . . . On ji je imponiral.

Ubogi Juri je sedel po tem prizoru nekaj
trenutkov kakor prikovan, strmel topo predse in
si grizel nohtove. Potem pa ie naglo plačal in
izginil. Tudi midva sva odšla kmalu za njim.

Ko sva prišla v svojo sobico, sva tiho odprla
okence in čakala tako dolgo, da so od cerkve
zazveneli počasni udarci polnočne ure. Kmalu
potem se je bližala dolga temna postava naši
hiši in obstala pod nama. Bil je zaljubljeni živino-
zdravnik. Tiho je žvižgal predse, ogledaval zvezdice
in čakal, čakal . . .

Nekoliko pozneje se je bližala po trgu majhna
temna prikazen.

„Vraga, to je adjunkt!" se je jezil živinozdravnik
poluglasno. ,.Pa ravno zdaj ga mora prinesti zlodej
semkaj!“

Po teh besedah se je skril za ogal. Njegovo
mesto pa je prevzel malič in verno gledal, odkod

198

pride Fani. V stolpu je udarilo četrt na eno.
Adjunkt si je naredil cigareto, pušil in začel ko¬
rakati od ogla do ogla. Naposled je bilo živino-
zdravniku dolgčas; prikazal se je iz zasede.

„Kaj pa ti tukaj, Schaba?“ je vprašal pristava.

„1 — kaj pa ti tukaj, Krivan?"

„Fani mi je obljubila majhen rendez-vouz,“
se je pobahal živinozdravnik.

„Meni tudi!" se je pohvalil pristavček.

„To je čudno! Obadva na tisti kraj in ob
tisti uri. Potemtakem ..."

»Potemtakem naju je imela obadva za norca,"
je sklenil adjunkt. „Zdaj ji seveda ne smeva pra¬
viti, da sva je šla res čakat. Lahko noč 1“

„Koliko ljudi si danes, oziroma včeraj vodil za
nos?“ sem vprašal Živka, ko sem se spravljal spat.

„Sem preveč zaspan, da bi še računil," je
odgovoril pretkani šalogoj in že prav sladko po¬
čival na svojih bajnobujnih lavorikah.

Hfl

199

Od istega pisatelja je izšlo v moji
založbi:

Navihanci. Okrogle povesti in prizori. Br.
===== 2 K 50 h, eleg. vez. 3 K 50 h.

Buček V strahu. Enodejanka. Broš.

-  . -—— = 70 h.

Znanci. Povestf in orisi. Broš. 2 K, v
— platno vez. 3 K.

L. 5^hwentner

v Ljubljani.

Tisk J. Blasnika nasled. v Ljubljani.