Karel Širok: Kapelica Izdala akademska založba 1935. V času, ko se kruhoborstvo in oportunizem ozirata za praktično usmerjenost duha, v času, ko rastejo na politični in tudi kulturni borzi akcije navidezne etike, v tem času nam je daroval K. Širok zbirko resnično religioznih pesmi, ki nas spominjajo že davno pozabljenih kristalno čistih etičnih lepot. Nikjer trde besede, nikjer grozeče iztegnjenega pridigarskega prsta — odprimo knjigo kjerkoli — ipovsod1 nam potrka na dušo spomin na davne, davne udarce lastnega srca. Ze sama naslovna stran — ročno kolorirani posnetek lesoreza iz 1. 1485. — nas opozarja na narodno - preprosto, a zato tem globljo lepoto vsebine. Pesmi v zbirki So razvrščene tako, da tvorijo vse skupaj zmiselno celoto. Vsaka zase biser, se nanizajo druga na drugo kakor jagode na rožnem vencu in zapuste v naši duši vibracijo visoke čuvstvene virednosti. Marija je mati vseh mater, ki ne vedo, kam bi položile svoje dete, da bi mu bilo toplo, in Jezus, ta d/robni otrok, je sinteza tistega duha, ki ga »zaman iščemo med knezi ki bogatini«; kajti le trpljenje }u je moglo (jbžariti s tako žarko, vse razsvetljujočo in vse objemajočo svetlobo. Ta luč je tako kristalno čista, da obžari tudi tisto malo dušico, >^ki na svetu ni Boga molila«, temVeč le »tihih lepot je iskala, na posteljah trdih je spala«. Mimo Kristusovega trpljenja in njegove smmti, ki pa ni mosrla zatreti večne resnice, mimo krvavečega srca Marije, kl je iz njenih solz »zrasel grenki pelin«, preide Širok na trpljenje naroda tam preko meje. Pretrese ga Smrt nvučenikov, ki so kot Krist dairipvali 6voje življenjc za resnico in ljubezen. Niti njinovili grobov ne poznamo, da bi: nanje položili cvetja. In Širokova velika bolečina primerja: »Kako je bilo tebi, Marija, pri srcu ta- krat, ko je bil tvoj sin na križ pribit? —  Kako je bilo pri sircu takrat štirim ženam, štirim materam, ko so čule obsodbo: Jutri bo tvoj sin s krvjo oblit!«  In še stopi pred nas istrska kmetiška ženica, mati Gortanova. V kapeli v mračnem kotu govori s Kristom. »Naj vernice nihče ne moti — — —« Prevelika je bolečina matere, da bi jo mogla objeti beseda. Hrepenenja polno srce pogleda na Kras in zakrvavi: kraška zemlja je polna bodečega brinja in trdega grušča. Še več pa je gorja, vse uničujočega gorja! Zakaj? In kako dolgo še? Morda se bodo vsi, ki so se raztepli po svetu, nekoč mogli vrniti. Saj se je smela vrniti celo sveta družina, Jezus, Jožef in Marija, — ko Herodeža ni bilo več! Ali vkljub teži motivov, ni v pesmih ne solzavosti in vzdihov. Šama mehka, božajoča lirika. Z veseljem povem, da me po Cicibanu ni še nobena zbirka pesmi tako ogrela. In prepričan sem, da bo še letos zazvenela marsikatera pesem iz zbirke iz otroških ust o priliki božičnic z naših odrciv. 'v-->>; ! J. Ribičič.