Štev.  2.                V Ljubljani, dne  i. svečana  1896.              Leto XVI.
Helena.
Zložil Ivan Saveljev. 1.
j  ta noč milobe polna! Taka noč je bila takrat, Ko je Romeo otožen Stal pod oknom Julije.
A nocoj po beli cesti Izprehajamo se trije: Jaz na levi,  on  na desni, In med nama Helena.
Moj prijatelj se  prikloni, Da v oči ji vidi sladke, Potle vzdihne togepolno In šepeče ji zaljubljen:
»Gospodična Helena, Glejte tam valove tihe, Kak  blešče se v mesečini 1 Luna sveti se na dnu.
Ali  ni svetla in krasna, Kot visoko tam na nebu ?
V   srcu mojem  slika Vaša Sveti se tak6 ljubo.«
In nagnila se je k njemu In molčala ... a takrat
V   srcu me je zabolelo, In govoril sem otožen:
»Da, kak tam v valovih svetlih Sveti luna se vabljivo,
5
o 6
Ivan  Save"ljev:  Helena.
Kot bi čakala nestrpno Zaročenca poznega.
Ah, kako v valovih tihih Sladko bi se tam sanjalo, Tam bi srce pozabilo Kar čutilo je nekdaj.«
Strahom me  pogleda ona, In vsi trije obmolčimo; Luna sanja tam visoko, Sanja tiho v dnu valov.
2.
,ad menoj se prva zvezda
Jasno zableščala je, Lahna sapica večerna
Vrh gore"   pihljala je.
Tam od vzhoda, od Ljubljane Divna pesem se glasi,
Glasne godbe čarne glase Da jih čujem, se mi zdi.
In v dvorani razsvetljeni Kako je življenje to! Moje tožno srce hoče
V   čarobno vrvenje to.
Oj to šepetanje sladko,
Oj ta živi plam očes! In objemljejo se roke
V  šumni, strastipolni ples.
Kot bi rožico pomladno Hladni sever bil objel,
Med svetle" vrste" Heleno Njen plesalec je odvel.
Ah, kako je čarokrasna, Kot ni bila prej nikdar,
Ah, kak6 v očeh njegovih
Vnemlje se ljubezni žar . . .
Noč objela je Ljubljano,
Godba obmolčala je, Nad goro s krvavim žarom
Luna zasijala je.
Ivan  Saveljev :   Helena.                                                      67
^----------------------------------------------------------------------------
S)
3-
a morem to,   postavil bi
Heleni grad krasan, Najlepši grad,   kar jih je kdaj
Obžaril solnčni dan.
Ponosni stebri mramorni
Kipijo do neba, In streha  se visoko tam
Od zlata lesketa.
In ozri se z balkona  dol
Po svetu naokrog: Tam vrti najkrasnejših rož,
Tam zčlen, senčnat log.
Nešteto gostov se hladi
Po logu na klopčh, Cuj!  prav do grada sliši se
Njihov radostni smeh.
Tako vesele nisem nje" Se nikdar videl jaz;
Kako je srečen pogled njen, Kako žareč obraz  .  .  .
V tem novem   čaru skoro  več
Helene ne poznam; Pod  temno lipo   senčnato
Sedim na klopi sam.
Uvela roža tam  leži Na poti pred meno,
Iz njene rčke pala je, Ko šla je tod mimo.
ti
4.
a licu nobenem  gorja ni, Le meni je srce tesno,
Heleno v bleščeči dvorani Zaljubljeno išče ok6.
Z lornjeto v prebeli ročici Med množico pestro sedi,
V sočutju gorita ji lici, Ko zro ji na oder oči.
Visoko tam sredi azurja
Zamišljena luna zre v  noč,
K nji žalostni spev trubadurja Odplava, sladko vzdihujoč.


S
*
68                                                     Ivan  Saveljev:  Helena.
SL
Ah, pesem o strasti kipeči, O vzdihih,  o tajnih solzah.
Ah, pesem o čarobni sreči, O sladkih, odbeglih sanjah.
Vzcvetel je   iz temnega groba Opojni romantike cvet,
Srca polasti se miloba,
Kot sen iz pozabljenih let.
Kako ti ljubezen ognjena
V  nedolžnih  očeh plapola  —
Ah,  ti me razumeš,  Helena ? Ti čuješ te prošnje srca?  .  .
Postoj še! O kje v tem vrvenju Romantični sen je ostal ?
Prijatelji, tu smo v življenju, Applaudite  —  zastor je pal!
5-ebo gori od zvezd neštetih,
Z gore" pihlja zeffr lehah, Neznano hrepenenje diha
Ta rosni mrak.
Na jasnem  nebu sanja luna;
Pod nebom sanja tihi svet, Ta bajni vččer jaz bi sanjal
Pač tisoč let.
Kako čarobno  v mesečini Obraz se tvoj  blešči  nocdj,
Kot sladka bajka tajnopoln mi Pogled je tvoj.
Pri meni ti  v lepoti jasni,
Krog naju ta večerni raj  .  .
Kako je trepetalo srečno Srce" tedaj!
A to je bilo davno, davno, In ne povrne se nikdar.
Jesčn je; nad menoj oblake Podi vihar.
Po cesti hodim sam, otožen .  .
Ah, ali je to sen samo ? Helena! Ali ne pozna me
In gre mimo.
154                                                   Ivau  Saveljev:  Helena.
bilo niti z daleka uganilo njegovega dušnega položaja. Dekle, živeče v samih sanjah, sodi po sladkih besedah in iskrenih pogledih o nagnjenju drugih do nje. Vse drugače pa žena. Iz bliska nemirne zenice, iz nejasne, pretrgane, negotove besede ugane ona tajnosti, ki se vrše v globini srca, o katerem sluti, da je njej  naklonjeno.
Takšne so bile razmere v prijazni Vidmarjevi poletni hiši na holmu štirinajst dni potem, ko so se bili tjakaj preselili naši znanci iz mesta.
(Dalje prihodnjič.)
Helena.
Zložil Ivan Saveljev.
A
ot začarane  stoje
Hiše črne in grozeče; Tožno  včasih iz megle
Luč samotna zatrepeče.
V tiho noč, v temno nebo Zro očesca  ji sanjava;
Bog ve, kod sedaj  lahno Dušica ji srečna plava.
Kam me vodi temna pot ?
O, da bi imel peruti, Daleč, daleč, le odtod,
Tja, kjer  srce več ne čuti
Ali ji  prihodnje dni Slikajo vesele sanje ?
Ali si  nazaj  želi
Spet večere nekedanje?
Glej, visoko v megli tam, Tam so  okna razvetljena;
Ah, to je Helenin bram, In  pri oknu je Helena.
Ah,  zakrit je prejšnji čas V njeni duši sanjajoči
In pozabljen, kakor jaz
Pod nje oknom v mrtvi noči.
Večerni mrak  svoj  črni plašč Razgrinja naokoli, V skrivnostnem  miru množica Po temni cerkvi moli.
Ne gleda mi v oltar oko, Temn6 je na oltarji;
Oči so njene zarji dve, Nebeško lepi  zarji.
A v  mojem  srcu ni miru, Kako bi  mogel biti ?
Strasti mogočno morje kdo Bi  znal upokojiti?
»V teh neizpolnjenih željah Pretežko je živeti;
Četudi ti ne ljubiš me, Jaz nočem  več trpeti.
'
Ivan  Saveljev :  Heleua.                                                    155
Objamem in poljubim te, Da  v  mehkih  rokah  tvojih
Ugasne ta pekoča strast, Ta ogenj  v prsih  mojih  .  .
V  trepetajočih  lučicah Oltar tedaj  zašije,
In orgelj  veličastni  glas Po  cerkvi  se razlije.
In  zdi se  mi,  kot da  bi  pel:
»Klečite in molite, Četudi  srce brani se,
Molite in trpite  . .  .*
8.
¦0
h,  Amor, kaj  sem ti storil, Da me sovražiš tako ?
O sladkem,  sanjavem večeru Zakaj  si  pokazal mi njo?
Zakaj najostrejšo puščico Izbral si  za moje srce",
Da tečejo solze iz njega, Krvave, pekoče solze?
Kaj ni še izteklo zadosti Iz srca  krvavih solza ?
Oj,  Amor, ozdravi mi rano Ce še se ozdraviti da!«
Sočutno  tedaj  nasmehlja se
Mogočni krilati  car: »O, da bi to  vedel,  verjemi,
Ne streljal bi na-te  nikdar.
Zdravilo je čisto domače In tudi preveč ne boli;
Potrpi, če morda  priteče
S puščico  par kapljic krvi.«
Pred mano  brezkončna praznota,
Tišina, tema naokrog, Za  mano pa v solnčni svetlobi
Smehlja se veseli bog.
»Postoj še trenotek, oj Amor!
Se eno, le eno željo: Nazaj jo zahodi puščico
Globoko v to srce bolno!«
0
h kako je noč strahotna, Ni ne zvezd,  ne lune jasne; Oh kako je srce tožno, Ni ne sreče, ne tolažbe .  .  . Da razjasniš mojo  dušo, Pridi,  duh,  iz svetle čase; Da pozabim te,  Helena, Pijem zdaj na  tvoje zdravje. Dneva ni brez solnčne luči, In naj  tudi  zvezde zlate Lepše kakor kdaj gorijo; Sreče ni brez tebe za-me, Ni brez tebe je, Helena. Ah,  jaz  čutim,  ko  zrem  na-te,
Da ljubiti me ne moreš; A povej, kako bi rasle Rože brez svetlobe solnčne ? A  povej,  kako brez nade Moglo bi srce živeti ?  .   .  . Da ne vidim  te nikdar več, Da pozabim te,  Helena, Pijem zdaj  na tvoje zdravje.
A na tla mi  pade časa  .  .   . O povej, kako bi rasle Rože brez svetlobe solnčne ? O povej,  kako  brez nade Moglo  bi  srce živeti ?
CTfU