Gabi Čačinovič Vogrinčič SOCIALNO DELO Z DRUŽINO PRISPEVEK K DOKTRINI UVOD V poglavju obravnavam poseben pris- pevek stroke socialnega dela k reševanju problemov družin. Pri tem strokovna, »so- cialnodelavska« intervencija praviloma pomeni tudi »dodajanje moči družini«. Mislim na to, kar v angleščini opisuje težko prevedljiva beseda »empower- ment«. Intervencija stroke lahko prinese začetek pogovora in začetek projekta za vzpostavljanje družine skozi nove iz- kušnje družinskega reševanja problemov. Socialno delo z družino lahko vzpo- stavi projekt, ki je na začetku predvsem socialnodelavski, ker strokovnjak postav- lja pogoje za instrumentalno definicijo problema (Lussi) in definiranje uresnič- ljivega (Sheier), osebno vodenje (de Vries 1995) pa ustvarja delovni odnos oziroma delovno alianso, ki je družinska. Na Evropskem kongresu šol za so- cialno delo v Torinu leta 1993 je ugledni izraelski profesor Iona Rosenfeld govoril o tem, da socialni delavci potrebujejo znanje, ki ga je mogoče prevesti v akcijo, sam je uporabil pojem »actionable know- ledge« — znanje, ki ga je mogoče prevesti v ravnanje. Peter Lussi (1991) govori o tem, da je izredno pomembno, da v naši stroki nismo »sprachlos«, da ne ostanemo brez besed ter da znamo s svojimi posebnimi koncepti in ravnanji odpirati nove možnosti, raznolike alternative, ki imajo skupno to, da razločujejo in povezujejo, ki ustvarjajo mreže in nikogar ne izključu- jejo. Zato želim v pričujočem »prispevku k doktrini« zbrati koncepte, ki nam omo- gočajo, da zelo precizno poimenujemo posebnosti socialnodelavske koncepcije pomoči. Gotovost pri uporabi strokov- nega jezika mora biti tudi obrtna, ker gre za znanje za ravnanje. Več kot le obrazec — teorija in praksa socialnega dela. Jezik, ki omogoča socialno delo, in torej zelo precizen dogovor vseh udeleženih v njem. Med tujimi avtorji, ki bi jih rada umestila v ta prostor, je na prvem mestu Peter Lussi (1991) z dragocenim »na- ukom o socialnem delu«, kot pravi pod- naslov njegovega dela Sistemsko socialno delo. Sjef de Vries (1995) je prispeval koncept osebnega vodenja, ki je po moji sodbi zelo precizna definicija socialnode- lavskega ravnanja. Med domačimi avtorji je Bernard Stritih tisti, ki mi je pomagal, da jasneje vidim, kako pomemben je tisti delež so- cialnega dela z družino, ki prispeva k odkrivaqju in povezovanju družinskih možnosti. Sicer so njegovi teksti sestavni del pričujoče raziskave. Poseben problem je znanje o druži- ni — kaj imamo na razpolago, da bi opisali družinsko resničnost, kakšne koncepte. Prispevek je poglavje obsežne raziskave »Notranji dialog v družini in razvijanje socialnih podpornih mrež za pomoč družinam v krizi v Sloveniji« 395 GABI ČAČINOVIČ VOGRINČIČ da bi prispevali k temu, da bi bila družina razvidna za svoje člane, kakšne koncepti za raziskovalni dogovor med družino in socialnim delavcem (terapevtom, sve- tovalcem). Kot psihologinjo me zanima predvsem psihologija družine, podoba družine v tej stroki in uporabnost njenih konceptov, tako kot so se mi pokazali pri delu. V socialnem delu potrebujemo tudi psihološko znanje kot znanje za ravnanje. Poglavje je hkrati razlaga konceptov socialnega dela z družino in pladoyer za njihovo uporabo. Strokovnjak mora vsa- kokrat ustvariti socialnodelavski delovni odnos: 1. dogovoriti se mora za k cilju us- merjen projekt in 2. kot udeleženec v družinskem sistemu mora odkrivati ali so- odkrivati, poimenovati in sopoimenovati možnosti in prispevek družine. Socialni delavec, ki je udeležen v procesu pomoči skupaj z družino, mora biti usposobljen za to, da vzdržuje oseben in deloven odnos, da vstopi kot človek s svojim izkustvom in s svojo posebno »raznolikostjo« ali alternativo, ki odpira drugim nove možnosti in pri tem ohranja svoje meje. Tako mora tudi strokovnjak zase vedno znova razrešiti vprašanje rav- notežja med skrbjo za družino in skrbjo zase, med svojo avtonomijo in željo, da bi pomagal. In to je še ena pomembna tema »actionable knowledge^ za socialno delo. SOCIALNO DELO Z DRUŽINO Predmet socialnega dela z družino je po- moč pri reševanju kompleksnih socialnih problemov družin z mobilizacijo poseb- nih, družinskih virov moči in podpore. Kot vedno v socialnem delu gre za po- moč, za iskanje novih rešitev, za razis- kovanje uresničljivega — za pomoč tam, kjer ljudje ne znajo in ne zmorejo najti rešitve sami. Vendar so »ljudje« v družini na poseben način povezani med seboj, njihova povezanost pa pomeni in odvis- nost in moč. Gre za odkrivanje in vzpostavljanje podpore naravne socialne mreže, za mo- bilizacijo vseh »udeleženih v problemu«, kot bi rekel Lussi (1991), da bi postaU »udeleženi v rešitvi«. Raziskujemo metodične korake, de- lovni odnos, ki ga moramo vzpostaviti v socialnem delu, da bi se »v problemu udeležena družina«, spremenila v »v rešitvi udeleženo družino«. Nova paradigma socialnega dela — postmoderna, konstruktivistična — se razbere že iz odgovorov na vprašanji, kaj je socialni problem in kdo ga definira. Začnimo z drugim, ker je usodnega po- mena za razumevanje stroke socialnega dela. Kdo definira problem v socialnem delu? Prvo visokokvalificirano strokovno dejanje je definicija problema skupaj z družino. Pri prvem pogovoru z družino (Stierlin 1987) je treba opraviti strokov- no dejanje, kjer se individualne definicije problema članov družine in definicije strokovnjaka preoblikujejo v iskanje »uresničljivega«, v to, čemur pravim »so- cialnodelavska« defincija problema. Lussi govori o istem v konceptu instrumen- talne definicije problema. j Pri socialnem delu gre za reševanje socialnih problemov skupaj z ljudmi, in ta skupa] ni okrasni dodatek definiciji, temveč doktrinama postavka in temeljno vodilo za ravnanje. Odgovornost strokov- njaka je, da tukaj in zdaj in vedno znova ustvari predpostavke, omogoči, vzpo- stavi, vzdržuje ta skupaj: sodelovanje, soo- čenje, odgovornost. Pogoji za socialno delo so vzpo- stavljeni takrat, ko je za delovni odnos pri reševanju problemov družin zagotov- ljeno, da so stranke udeležene pri razis- kovanju in iskanju. Pri delu z družino to postavlja stro- kovnjaku posebno nalogo: da razišče in omogoči družini in njenim članom, da s svojo resničnostjo vstopijo v iskanje uresničljivega. Zato potrebujemo znanje, da bi mogli delati z družinskim sistemom in v družinskem sistemu. Stierlin (1987) govori o strokovnja- ku kot o režiserju in udeleženem opazo- valcu v terapevtskem sistemu. Sjef de Vries (1995) zastavlja socialnemu delavcu nalogo osebnega vodenja, ki implicira v cilj usmerjeno vodenje (delovni odnos, definicija problema, instrumentalna 396 SOCIALNO DELO Z DRUŽINOJ definicija problema), in osebni odnos, ki omogoča, kot pravi de Vries, angažirano neposredno komunikacijo. Socialno delo z družino pomeni vedno dvoje: delo na instrumentalni definiciji problema in na projektu rešitve — in podpora družini, da razišče in najde svoje posebne, družinske možnosti v rav- nanju. Za de Vriesa (1995; 1995) in Kem- plerja (1991) je pri tem osnovna tema ravnanje družine z avtonomijo in poveza- nostjo. To je nova, posebna strokovna ponudba družini: podpreti rešitve, ki zagotavljajo dovolj avtonomije in dovolj povezanosti njenim članom. Ravno zato upravičeno govorimo o socialnem delu z družino, ker je predmet skupnega dela tudi, da ra- ziščemo, kako definicija problema in iska- nje rešitve spremenijo pogoje avtonomije in povezanosti v družini. Torej potrebujemo znanje o družini, ki ima to posebno lastnost, da ga lahko delimo z družino. Strokovnjakovo videnje je vedno samo možen začetek razisko- vanja in dogovorov. l|f Če je zdaj družina tista, ki definira problem, je naloga socialnega delavca, da ustvari pogoje za to. Zato moramo imeti precizno strokovno znanje, da povabimo družino v proces dogovarjanja in skup- nega iskanja. Stierlinova »vsestranska pri- stranost« pomeni, da narišemo »zemlje- vid«, v katerem je zajeto mnenje matere, očeta, brata, sestre — pa tudi meje in možnosti njihovih vlog, pravil, komuni- kacijskih vzorcev. Pri tem pogovor o družinskem za večino ni običajen pogo- vor, temveč pogovor, ki se ga dobesedno učimo, tukaj in zdaj. Vrnimo se še enkrat de Vriesovem konceptu osebnega vodenja, ker nam omogoči, da vidimo dve vrsti ali dve ravni v socialnem delu z družino. Osebno vodenje v socialnem delu z družino vsebuje osebni in delovni odnos. Zavzeta neposredna komunikacija omo- goča oseben odnos, kjer je strokovnjak udeležen s svojimi izkustvi in osebnim odzivom; delovni odnos z namenom, da se reši problem. V de Vriesovem konceptu je zelo jasno rečeno, da je definicija problema skupaj z družino mogoča, če se po eni strani vzpostavlja in vzdržuje deloven od- nos za rešitev problema, po drugi strani pa oseben odnos udeleženega strokov- njaka, ki omogoča, da se raziščejo tudi tisti problemi, ki so nastali zaradi pomanj- kanja osebnih izkušenj v medosebnih od- nosih v družini in torej zahtevajo obliko- vanje novih osebnih izkušenj v družini in za družino. V cilj usmerjen odnos je konkretna, »tu in zdaj« osnova, cilj, ki osmišlja mobili- zacijo družinskih potencialov; vsem, dru- žini in strokovnjakom, pa tudi omogoča, da raziščejo, kaj je osebno uresničljivo za prispevek družini. Vsakokrat je najpomembnejše tisto, kar smo v družini oblikovali kot korak stran od »več istega«. Tolikokrat izrečena formulacija, da gre pri socialnem delu za iskanje novih rešitev za kompleksne so- cialne probleme družin, se mora vsako- krat potrditi. Oseben odnos, zavzeta ne- posredna komunikacija, osebno vodenje vnašajo nove možnosti ravnanja. Strokovnjak vsakokrat ve o sebi, o svojem znanju, mislih, izkušnjah, o svo- jem razumevanju in videnju situacije, o svoji udeležbi, o svojih čustvih. »Osebno« v de Vriesovem konceptu pomeni ravno to in samo to: To je izhodišče za plodno soočenje, in za to, za svoje človeško in strokovno ravnanje smo odgovorni. Avto- nomija in udeleženost socialnega delavca tudi omogočata tako dragoceno izkustvo o lastni kompetentnosti in osebnem do- stojanstvu. Instrumentalna definicija problema, osebno vodenje, metodična načela sis- temskega socialnega dela — vse to so in- strumenti stroke, ki v delovnem odnosu omogočijo, da se znova dobi in sprejme odgovornost za kompetentnost in osebno dostojanstvo. Že prvi visokostrokovni korak de- finiranja problema skupaj z družino določi delovni odnos, v katerem se bodo rešujevali problemi in ustvarile nove možnosti za spreminjanje onosov in rav- nanj. 397 GABI ČAČINOVIČ VOGRINČIČ Preidimo zdaj k drugemu vprašanju, ki smo si ga zastavili: kako definiramo so- cialni problem? Odgovor začenjam z Lussijevo de- finicijo socialnega problema. V definiciji razlikuje tri elemente. Prvi je pomanjkanje (Not) tistega, kar je razumno pričakovati, da človeku in dru- žini pripada. Drugi je stiska, obremenitev ^subjektive Belastung), ki jo povzroča po- manjkanje. Tretji element so težave pri reševanju pomanjkanja in stiske (io- sungsschwierigkeiteri). Socialnodelavsko definicijo proble- ma delamo na elementu težav pri iskanju rešitev za pomanjkanje in za stisko. Sem sodita odziv na stisko in definicija po- manjkanja, vendar iz zornega kota iskanja rešitev, v smeri pomoči za premagovanje težave. Človekovo ali družinsko ravnanje s stisko vpliva na iskanje rešitev, pra- viloma pa zunaj tega okvira ni predmet dela. Element »težave pri reševanju« pou- darjam, ker nam v socialnem delu po- maga vzdrževati jasnost v vsakokratni definiciji problema, ki ostaja najprej vsa- kokratna definicija zelo konkretnih težav pri iskanju rešitev, potem pa definicija uresničljivih rešitev. Spomnimo se na dvojno prevajanje, ki je nujno v socialnem delu: na preva- janje iz osebnega govora v strokovni in iz definicije problema in rešitve v akcijo. Kot vedno, skupaj z družino. Na poljubno dolgem seznamu mo- žnih socialnih problemov družin so brez- poselnost enega ali več članov družine, revščina, vzgojna nemoč staršev, preživ- ljanje posledic nesreče, kronična bolezen v družini, nasilje in zlorabe, alkoholizem, razveze in posebni problemi organizacije življenja v dopolnjenih družinah... Tako pomanjkanje lahko pomeni pomanjkanje sredstev za življenje, stanovanja, denarja za elektriko, delovnega mesta, pa tudi vzgojne moči, ljubezni, prijateljstva ali podpore v socialnem kontekstu. NEKATERI ELEMENTI SISTEMSKEGA NAUKA O SOCIALNEM DELU PETRA LUSSIJA Osrednje dejanje socialnega dela z druži- no je torej — povejmo to v Lussijevem je- ziku — instrumentalna definicija pro- blema. Potrebujemo metodološko znanje, da bi v instrumentalni definiciji pro- blema zajeli tako posameznike kakor družino. In potrebujemo teoretsko zna- nje o družini na eni strani, na drugi pa tudi znanje o posebnosti socialnih pro- blemov, ki bremenijo družine, in o dok- trini njihovega reševanja. Instrumentalna definicija poblema določa delne cilje, prvi korak, vsakemu udeleženemu v problemu daje nalogo. V instrumentalni definiciji problema je za- jeto tisto, kar je uresničljivo, je rezultat skupnega iskanja družine in strokovnja- ka. Instrumentalna definicija problema omogoča družini izredno dragoceno iz- kušnjo o lastni kompetentnosti in odgo- vornosti. Problemi družin so praviloma vse- obsegajoči, veliki, obremenjujoči, druži- na nam jih prenese skupaj z občutki nemoči, zato je tako pomembno najti prvi, konkreten korak, ki omogoči prvo dejanje, prvo spremembo. Načelo vsestranske koristnosti us- merja strokovnjaka v to, da razišče, kaj je v rešitvi koristno za posameznega ude- leženega v problemu. Načelo usmerja v pozitivno mišljenje, od problema k rešit- vam, k temu, kar v ameriški Hteraturi označujejo kot »strength prospective^, obljuba moči. Socialno-ekološko načelo prinaša dve maksimi: maksimo aktiviranja narav- ne socialne mreže in maksimo najmanj- šega možnega poseganja. Družina je ta naravna socialna mre- ža in praviloma je prva strokovna naloga, da maksimalno aktiviramo njeno moč. Ob tem pa tudi sorodnike, prijatelje, ljudi iz njenega socialnega konteksta. Maksima najmanjšega možnega poseganja nas opo- zarja na posebne, drugačne poti, na od- krivanje, motiviranje namesto ukrepanja in poučevanja. 398 SOCIALNO DELO Z DRUŽINO Pogajanje o rešitvi kot eksplicitno ponujena metoda dela se zdi Lussiju naj- pomembnejša možnost za mnoge težave. Pri nas jo le malo uporabljamo v social- nem delu, ker jo slabo obvladamo ozi- roma jo nadomestimo s prepričevanjem. Zlasti pri problemih v odnosih med starši in mladostniki omogoča pogajanje enim in drugim koristno novo izkušnjo za rav- nanje s problemi, izkušnjo, ki je dosti uporabnejša od tolikokrat preizkušene ja- love »kdo bo koga«. Socialni delavec vodi pogajanja po načelu interpozicije, ima vlogo posred- nika med vsemi člani družine, udeležen- imi v problemu, ki jih je pripeljal »za pogajalsko mizo«. Lussijeve vrste ravnanja (^Handlung- sarten) v socialnem delu — in tudi v so- cialnem delu z družino — opremijo socialnega delavca z jasnim odgovorom na vprašanje, kaj dela, oziroma, kaj vse dela. Lussi govori o šestih vrstah ravnanja v socialnem delu. To so svetovanje ozi- roma socialno svetovanje, interveniranje, pogajanje, zastopanje, nabava (Beschaf- fung in oskrba (Betreuung). Pa ne gre samo za to, da zna stro- kovnjak izbrati in uporabiti za socialno delo tipično ravnanje — pomembno je, da ga poimenuje skupaj z družino, da z njo izbere in odloči. Definicija svetovanja oziroma social- nega svetovanja morda najbolj tipično pokaže posebnost »socialnodelavske« po- moči v Lussijevem kontekstu. Svetovanje je usmerjeno v socialne situacije, na težave, ki jih imajo udeleženi v problemu, in ne na osebnosti. Pri tem gre vedno tudi za odkrivanje vedenja, ki bo funkcionalno v določenem socialnem sistemu. Situacija je naravna, običajna, znotraj obvladljivega in uresničljivega. V tem okviru ni mogoče govoriti o vseh »vrstah ravnanja«; navajam le neka- tere, da bi dopolnila vpogled v to, kaj in kako delamo, ko pomagamo pri reševanju socialnih problemov družin. Povejmo samo, da ima v Lussijevem konceptu med njimi pogajanje poseben pomen. Interveniranje je edina oblika dela, pri kateri socialni delavec prevzame sam odgovornost za ravnanje, ker gre za ogroženost ali grožnjo. Nabava nujnega — od kurjave do možnosti za šolanja, zapos- litev ali instruktur za otroka, ki mu doma sami ne morejo pomagati, pa v šoli potre- buje pomoč. Oskrba pomeni podporo družini pri urejanju vsakdanjega življenja v obdobju nemoči. EPILOG Sklep je namenjen utemeljitvi koncepta in plaidoyeju, s primeri socialnodelavske pomoči družini, da bi še enkrat pokazala podrobnosti nujnega strokovnega pre- mika v »tukaj in zdaj«, ki ga mora opraviti socialni delavec. Von Braunmuhlovo (1979) sporočilo staršem, da je naj- pomembnejši tisti čas, ki ga neposredno preživijo in ko neposredno živijo z otro- ki, velja tudi za socialno delo z družino: dragoceno novo izkustvo se zgodi vedno znova v soočenju za delo tukaj in zdaj. V vlogi katalizatorja (socialni de- lavec strukturira iskanje rešitev in spod- buja družino k aktivnem reševanju problema, razpravlja tudi o svojih idejah, izkušnjah, alternativah) in v vlogi ude- leženca (socialni delavec vzpostavlja de- lovni odnos s sporočanjem svoje osebne izkušnje o odnosih tu in zdaj v procesu pomoči), se strokovno ustvarjajo nove možnosti za delo v vsakokratni seda- njosti. Tu se oblikuje izkušnja, ki je za mnoge družine, ki pridejo po pomoč, popolnoma nova: da so kompetentni za svojo prihodnost in da jo začenjajo obli- kovati v sedanjosti. Pogosto v tem procesu vidim, da se ljudje v tej odgovor- nosti ne jemljejo resno. Socialni delavec lahko zahteva in mora zahtevati, da ljudje prevzamejo odgovornost za to, kar se v procesu dela dogaja. Najprej tako, da sam to izkušnjo omogoči, ker jemlje resno sebe irT svojo odgovornost strokovnjaka za delo. Socialni delavec je odgovoren ved- no le za strokovnost svojega dela, za svoj vedenje, svoje predloge, svoje doživljanje — stranke, družine, so in morajo ostati odgovorne za svoje življenje. Ne moremo 399 GABI ČAČINOVIČ VOGRINČIČ odkriti najboljših rešitev in ni naše, da prepričamo ali prisilimo družine, da se po njih ravnajo, smo pa odgovorni za to, da vzpostavimo proces dela, projekt, v katerem bomo lahko začeli skupaj z de- lom na filigranskem tkanju rešitev, spre- memb, za katere se bodo ljudje odločali s kompetentnostjo in dostojanstvom. Na enem od supervizijskih sestan- kov s skupino kolegov, ki delajo z druži- nami na nekem centru za socialno delo, so predstavili primer reševanja stikov med razvezanimi starši in njihovo hčerko, ki živi pri materi. Center se s primerom ukvarja že več kot leto. Scena je dobro znana pri našem delu: mati ovira stike, noben dogovor ni mogoč, oče zahteva svojo pravico po upravni poti, nabrale so se pritožbe, ustne obravnave, zahteva za predodelitev. Na skoraj obupano vprašanje, zakaj se pri tem delu vedno znova dogaja, da ljudje vidijo edino rešitev v iskanju pravice v pravnih možnostih, je moj prvi odgovor preprost: zato, ker ta možnost obstaja in prinaša nekaj, čeprav le Max- wellowemu demonu: nekdo drug pre- vzame odgovornost, nekdo drug je kompetenten; in koraki za ravnanje se zdijo jasni. Pomoč družini, ki jo v socialnem delu ponujamo, prinaša druge možnosti in druge alternative, ki ponujajo trdo delo. Tudi tokrat gre za naslednji korak v mučni življenjski situaciji, vendar ga mora vsakdo sam raziskati, razbrati uresničljivo. In ta socialnodelavski korak se ne more delati v praznem prostoru, temveč le v zelo konkretnem svetu dru- žine in v socialnem kontekstu. Doktrina dela ravno to omogoča: da resnično sku- paj z ljudmi »prinesemo« na sestanek od- nose, da evidentiramo in bolje vidimo, kako ravnamo drug z drugim in kam to pelje — kakšno prihodnost si odločamo. Oče in mati otroka ravnata, kot da nista edina družina, ki jo ima otrok: v pro- cesu pomoči se mora tudi zanju vzposta- viti ta stvarnost in omogočiti obema izkustvo, kaj zanju pomeni, če si upata bolje videti, kaj delata. Metodična načela sistemskega socialnega dela P. Lussija varno vodijo strokovne korake v socialnem kontekstu. Zapisi posameznih primerov dela z druži- nami kažejo vedno znova po eni strani na pomen osebnega vodenja in osebnega vzpostavljanja delovnega odnosa s tistimi, ki so kompetentni za svoje življenje in za življenje svojih otrok, po drugi strani pa, da so problemi družin rešljivi le v skup- nem projektu, ki se strukturira v okolju. Resničnost družine, ki »velja« za ljudi, je treba šele raziskati in odkriti, potem pa postaviti pogoje za učenje, kako ravnati. Vendar le, če smo vzpostavili socialnode- lavski delovni odnos oziroma odnos po- moči, ki pelje k njemu. I' V pričujoči raziskavi želim prispe- vati k trdnemu in prepoznavnemu social- nodelavskemu znanju socialnih delavk in delavcev, da bi mogli v reševanju kom- pleksnih problemov družin danes prispe- vati svoj poseben delež. Literatura G. Barnes (1994),/ustice, Love and Wisdom. Zagreb: Medicinska naklada. A. Bentovim, g. Barnes, A. Cookun(1982), Family Therapy (Vol 1, 2). London: Academic Press. P. Berger, T. LucKMANN (1980), Die gesellschaftiiche Konstruktion der Wircklictikeit Frank- furt/Main: Fischer Verlag. I. Boszormeny-Nagy, G. Spark (1981), Unsichtbare Bindungen. Stuttgart: Klett-Cotta. 400 SOCIALNO DELO Z DRUŽINO 401 E. von Braunmuhl (1979), Zeit fur Kinder. Frankfurt/Main: Fischer. S. B. Coleman (1990), Zen and the Art and Science of Being a Family Psychologist. V: W. F. Kaslow (ur.). Voices in Family Psychology. Newbury Park, California: Sage Publications. G. Čačinovič Vogrinčič (1992), Psihodinamski procesi v družinski skupini. Ljubljana: Advance. J. Haley (1978), Problem Solving Therapy. New York: Harper and Row. D. Kantor, W. Lehr (1975), Inside the Family. San Fransisco: Josey Bass. W. Kempler(1991), Within Families. Costa Mesa: The Kempler Institute. T. Lidz(1971), Familie und psychosoziale Entwicklung. Frankfurt/Main: Fischer. D. A Luepnitz(1988), The Family Interpreted. New York: Basic Books. F. Lussi (1991), Systemische Sozialarbeit Stuttgart-Bern: Haupt. M. S. Mahler, F. Pine, A. Bergmann (1975), The Psychological Birth of the Human Infant New York, Basic Books. W. Mertens (1974), Erziehung zur Konfliktfahigkeit. München: Ehrenwirth. S. MiNucHiN (1974), Families and Family Therapy. London: Tavistock. D. H. Olson (1990), The Triple Threat of Bridging Research, Theory, and Practice. V: - Voices in Family Psychology. Newsbury Park: Sage Publications. H. E. Richter (1972), Patient Familie. Reinbeck bei Hamburg: Rowohlt. V. Satir (1995), Družina za današnji čas. Ljubljana: Cankarjeva založba. M. Selvini Palazzoli, L. Boscolo, G. Cecchin, G. Prata (1981), Paradoxon und Gegenparadoxon. Stuttgart: Klett-Cotta. R. Skynner, J. Cleese(1994), Druiiiie in icaico preživeti v/3/7/2. Ljubljana: Tangram. H. Stierlin(1978), Delegation und Familie. Frankfurt/Main: Suhrkamp. B. Stritih, M. Mozina (1992), Avtopoeza: procesi samoorganiziranja in samopomoči. Socialno delo 31,1-2: 18-74. S. de Vries (1995), Glavni pojmi družinske terapije. V: V. Velikonja, J. Grgurevič, B. Žemva (ur.), Iz- kustvena družinska terapija. Ljubljana: Quatro. S. de Vries, R. Bouwkamp(1995), Psihosocialna družinska terapija. Logatec: Firis. I. D. Yalom(1989), Love's Executioner. London: Penguin Books.