Svetniki — ljubitelji in ljubljenci živalij
(Po Fr. Lindenu priobčuje Jos. Volc.)
XVIII.
iveti Romedij puščavnik, živeč pričetkom petega stoletja na južnem l Tirolskem, bil je s svetim Vigilijem, tridenškim škofom, dober prijatelj. Zato ga je večkrat obiskal. V poznejših letih zavoljo starosti ni mogel več hoditi peš, zato si kupi konjiča. Nekod zopet sklene obiskati prijatelja, zato pošlje svojega sodruga Davida na pašnik, da mu privede konjiča. Pri-šeciši na mesto opazi David velikega medveda, ki se je ravno gostil s — puščavnikovim konjičem. Prestrašen se vrne David k Romediju ter mu pove, kaj se je zgodilo. Puščavnik mu de: »Vrni se, vzemi konjičevo uzdo, obrzdaj medveda in privedi ga sem!« David odide, in ko pride na pašnik, zaupajoč na božje ime in pokoren svojemu sv. učeniku, pobere uzdo, obrzda medveda ter ga privede k Romediju. Le-ta je rabil poslej na poti k Vigiliju medveda
h-3 139 s*-
mesto konjiča. Na celem potu, sosebno še v Tridentu, drlo je ljudstvo skupaj tor se čudilo nenavadnemu konju. Romedij je povedal Vigiliju, odkodi ima medveda, in oba sveta moža sta hvalila Boga za oblast nad divjimi zverinami, ki jo je podelil svojim služabnikom. Po končanem obisku se je svetnik z medvedom vrnil na svoj dom.
XIX.
0 sv. Gerazimu (-f- 475), ki je bil menih v Palestini, pripovedujejo naslednjo prigodbo: Ko se je nekoč sprehajal ob bregu Jordana, pride mu nasproti mogočen lev žalostno tuleč in držeč jedno nogo kvišku. Zadrl si mu jo bil namreč trn v šapo (taco), rana se je razbolela in ognojila, vsled česar jo žival trpela silne bolečine. Prišedši do meniha, pomoli mu lev s prosečim pogledom razboljeno nogo. StarSek kmalu opazi, kaj je nogi, vsede se in preišče rano. Potem potegne iz šape ostri trn, očedi rano, jo obveže in ho<5e dalje. Lev videč, da mu je opomagano, odslej ni zapustil več svojega dobrot-nika. Vsepovsodi mu je sledil kot zvest pes, tako da se je starček čudil toliki hvaležnosti. Vsak dan je toraj levu dajal hrane in tako pet let preživel v njegovi družbi. — Ko je Gerazim umrl in bil pokopan, slučajno leva ni bilo pri domu. čez čas se ¦vrne in išče svojega dobrotnika. Ko so mu drugi podali jedi, ni se-je dotaknil, marveč je neprenehoma divje tuled iskal svojega dobrot nika. Menihi so skušali s sladkanjem potolažiti leva, a ta je rjovel še strašneje ter z glasom, pogledom in vedenjem javljal svojo notranjo bol. Slednjič ga pelje opat na Gerazimov grob, ondi poklekne in jame jokati. Ko lev to opazi, bilo je, kot da ume, da počiva ondi v grobu njegov ljubljeni dobrotnik. Zlekne se po tleh, z mogočno glavo bije ob tla in tuli v divji boli. Ni šd več z groba; ondi je končal svoje življenje.