41 udeležiti tekmovanja, pa mu en študent posodi dedovo kolo. No, gospod Feliks divje vozi in pripe lje na vodilno mesto. Ampak zmaga te sorte ga ne zanima. Ko zagleda jezero, ustavi, vsi zdrvijo mimo, on se gre pa kopat. Zmaga je, da je dedovo kolo zdržalo tako divjo vožnjo. No, mi reče knjižničarka po nastopu: A ste videli, kako so otroci navijali? A ste videli, kako so učiteljice držale pesti? Nisem videl, to zmeraj spregledam, ker moram gledati v liste. Eh. Ampak: konec jih ni razočaral. Zmaga, ki, po običajno človeško gledano, ni zmaga, jih ni razo- čarala. Začeli so komenti rati, da je lahko zmaga tudi kakšna drugačna zmaga. To- liko o odprtosti za literarne svetove. Pri malo bolj ču daških ježevcih in nilskih konjih pa, včasih kak tekstič preberem, se na smehnejo. Ampak mislim, da je take sorte branje bolj za tiho branje in za ponotranjen nasmeh. Alica v čudežni deželi, ki velja za kanon nonsens literature, je najljub ša knjiga predvsem odraslih bralcev. (Že res, da to velja za marsikatero zares dobro knji- go za otroke, ampak za Alico pa prav posebej.) Tudi vaše Ježevce si skoraj lažje predstavljam na nočnih omaricah odraslih bral cev. Imate že kakšne infor- macije o »rabi« knjige? Prav nobene. Je pa res, da na sploh bolj malo vem, kako se jim, knjigam, godi, če mi kdo posebej ne pove. Ali pa če mi otroci pri kakšnem branju dajo vedeti, da so kakšno knjigo že prebrali. Med zadovoljnimi eksistencami v knjigi – takimi, ki gredo na dopust, takimi, ki s pomočjo prijateljev srečno pripe- ljejo domov sebe in bi cikel, ali takimi, ki zmagajo v oddaji Vsak špas ima svoj kratek čas s stav kom »To je bil moj dan ljubezni« (to zadnje je fazan) – najdemo tudi enega nesrečnika, in to črička, ki bi kar pomendral cel svet okoli sebe ozi- roma pod seboj, od mravljice do slona. Ampak druge živali se, prav po urniku, izmenjujejo kot psihote rapevti, da ga držijo pokonci. Kako, zakaj se vam je pa ta pregovorni zna nilec veselja do življe- nja prikradel v knjigo? Je naključje, da v tem dobro hotnem nonsens svetu prav on ne vidi smisla? V Celovcu je vsak začetek avgusta kera- mičarski sejem. In pridejo kera mičarji iz Avstrije, Slovenije, Italije, Španije, Nem- čije, Litve, kaj vem, od kod še. Sem si že pred časom rekel, da si bom vsako leto kupil kakšen majhen keramični kipec. Tako sem si pred nekaj leti kupil črička, ki vpije na vsa usta. Čisto je stegnjen, lahko, da je ne znansko vesel, pa tako vpije, mogoče ga je pa groza. Takega sem ga doživel jaz: grotesknega v svoji mali grozi, ki je pravzaprav lahko groza kogar koli. Tega črička sem imel v mi- slih, ko sem črička postavil v zgodbice. Lepo pri li teraturi je pa to, da bralec vidi tisto, česar avtor ni imel v mislih. To so take mogoče naključne, mogoče pa nezave dne, ampak zanalaščne poteze, ki na redijo tekst lahko bolj sočen. Petra Vidali Večer, 24. september 2016, str. 4 Nataša Konc Lorenzutti: »LJUBEZEN DO BRANJA SE ROJEVA V DRUŽINI« Niko, štiriletno deklico, zanima, kdaj bo lahko ona glavna. Najbrž je to normalna otroška želja, sploh če nisi edinec in ni vse prilagojeno tebi. Ampak to seveda niso zgodbe o prikrajšanosti najmlaj- šega otroka v veliki družini, temveč o bogastvu, ki ga otroku daje takšno od- raščanje. Se strinjate? Seveda se strinjam. Je pa najmlajši otrok tudi za kaj prikrajšan, recimo za otroka, 42 mlajšega od sebe, torej za pričakova- nje, ki so ga starejši otroci vsi doživeli; verjetno tudi za mir, ker mora poslušati najstniške izpade. Nje govi starši niso več mladi. Ampak mnogo tega, kar so mladi starši nau čili prvega otroka, bo ta naučil mlajše. (Foto: Janko Rath) Narediti »dramo« iz vsakdanjega ži v- ljenja neprikrajšanih otrok se mi zdi v nekem smislu precej težje kot pisanje o njihovih »problemskih te žavah« (po- manjkanje, zanemarjanje, zlorabe …) ali ustvarjanje fantazij skih svetov. Vztrajate na tej težki poti, ker vam dru- ge niso blizu? Res mi zlorabe niso blizu. Prebrala sem precej mladinskih del s to tema tiko in nisem začutila vzgiba, da bi se tudi sama lotila tako bolečih mo tivov. Pravkar pa sem končala delo, v katerem je osrednja oseba otrok, žrtev vojne. Vendar je na- menjeno odraslim. Zdi se, da živimo v svetu, v katerem se starši z otroki ali sploh ne ukvar jajo ali pa se z njimi ukvarjajo preti rano. Ti starši bi naredili vse, da bi bil nji- hov otrok srečen. Za kaj bi naredili vse starši male Nike? Ne bi rada izbrisala meje med literar nimi starši in seboj. Bo moral bralec kar sam ugotoviti, kakšni so Nikini. Predstavljam si, da starši zvečer Niki be rejo knjige, kot je tale. Dobre, lepe knjige, ki otroka zazibajo v spanec. Ne predstavljam pa si, da je veliko ta kšnih staršev. Večina odraslih najbrž bere tudi otrokom to, kar (če sploh) bere sama. Torej je najbrž treba reči, da je to »elit- na« literatura za otroke? Če se vam zdi elitna, sem počaščena. Prav zato, ker mislim, da je štiri- ali petleten otrok, ki so mu starši prebra li že vse kakovostne slikanice, zrel za knjigo, ki ima ob vsaki zgodbi ilustra cije in se lahko bere iz večera v večer, sem dobila zamisel zanjo. Se pa tudi jaz bojim, da mnogi starši niti sami ne berejo več in da zato njihovi mali otroci zaspijo ob risankah, veliki pa sploh ne zaspijo več pravočasno, ker jih še ponoči motijo draž ljaji svetov nega spleta. Svoje knjige predstavljate neposre dno otrokom. Je mogoče pritegniti z lite- raturo, k literaturi vse otroke ali pa so že v tem obdobju nekateri za li teraturo izgubljeni? V nižjih razredih je še mogoče s knjigo najti pot do njih, tudi če jim starši tega niso privzgojili. Šola tu lahko veliko naredi, ne pa vsega. Lju bezen do branja se rojeva v družini. Živo srečanje z otroki me ni še ni- koli razočaralo, tudi z mladostniki ne, sre čanje z njihovimi učitelji pa že kar ne kajkrat. Če so mentorji brez žara, če me vržejo med otroke, oni pa zadaj kle- petajo, me ima, da bi ustanovila bralno značko za učitelje, tekmova nje za delov- na mesta v pedagoškem poklicu. Bralno vzdušje na šoli ustvarja jo uči- telji in knjižničarji, ki so sami navdušeni 43 bralci. Hvala bogu je teh še vedno več kot tistih, ki si med obiski pisateljev iz- menjujejo recepte za puding. Analitiki pravijo, da imajo otroci, ki knjigo spoznajo pred tablico, vsaj mož- nost, da bodo bralci, tisti, ki zač nejo z »življenjem na dotik«, pa sploh nobene. Kakšne otroke srečujete vi? Koliko je še bralcev oziroma poten cialnih bral- cev? Mislim, da premalo. Delam namreč tudi v programu umetniške gimnazije dram- sko-gledališke smeri. Kar precej naših dijakov niti maturitetnih roma nov ne prebere več. Nekateri sploh ne znajo gladko brati. To je seveda (pri tistih, ki nimajo disleksije) znak, da ne berejo. Pri pouku (pri meni so to gle dališke vaje) jim je treba včasih pobrati telefone, ker je zelo veliko zasvojenih z neprestanim brskanjem, igranjem, plehko komuni- kacijo, odlepljeno od resničnosti. V tem vidim resno gro žnjo zdravemu razvoju. Enkrat sem v hotelski restavraciji opa- zovala mater s petletno deklico, ki je zraven, ko je večerjala, gledala risanko na tablici. Verjetno je gospa opazila moj zapre padeni pogled (imam izrazito mi- miko, zato se mi zlahka berejo misli) in rekla: »Joj, veste, brez tablice naša noče jesti.« Mogoče je mislila, da bom rekla: »Imate pa res težavnega otroka.« Knjiga te nikoli ne zasvoji na tak na- čin, da bi začel osebnostno nazado vati. V letošnji beri za večernico je bila še ena vaša knjiga, mladinski roman Lica kot češnje. Bi lahko rekli, da je to zgod- ba Nike, ko odraste? Nikakor ne. Vsak knjižni junak ima svoje izvirno življenje, drug značaj, drugo zgodbo, drug obraz. Sama sem jo brala kot zgodbo o tem, da se mladi ne morejo izogniti »pro- blemskosti«, da jih prej ali slej dohiti – v obliki travm staršev ali vrstnikov, s katerimi se zbližujejo. Povsod se najde kakšen okostnjak v omari, ne? Seveda. Kakšni ljudje pa bi sploh po- stali, če bi zrasli v idealnem svetu, kjer nam nikoli ne bi bilo hudo, kjer se nam nič pretresljivega ne bi zgodilo, kjer nas nikoli ne bi nihče prizadel in se nam ne bi zgodila nobena krivica? Vprašanje je, kdo je bolj pripravljen na reševanje takšnih problemov, mladi iz urejenih družin ali tisti, ki so že nava- jeni na to, da je življenje »težka katego- rija«. V Jugoslaviji, moji deželi Gorana Vojnovića je sijajen od lomek, v katerem fant, ki se sooča z dejstvom, da je njegov oče vojni zlo činec, pa ki nima dobrih odnosov z mamo …, spozna, da je nje- gova punca, ki ji je bilo vse prizanešeno in je doslej »trpela« samo ob kakšni domnevno nepravični šolski oceni, bolj odločna kot on, ko je treba nare diti kak težek korak. Mislite, da res? Mislim, da res. Varno družinsko okolje mladega človeka okrepi, nego tovo pa naredi negotovega. Saj tudi rastlina ne more uspevati, če ni zasa jena v rodovitna tla. Vendar pa so tudi že iz zelo težkih razmer zrasli močni, odločni ljudje. Kaj- ti človek ima svobo dno voljo. Rastlina usahne, človek pa se lahko izkoplje in se presadi. Pred kratkim je v intervjuju Neven ka Koprivšek, direktorica Mladih levov in zavoda Bunker, rekla, da še nikoli ni opazila okoli sebe toliko de presivnih ljudi kot zdaj. Depresivni smo, ker si ne znamo predstavljati sebe, sveta, sebe v svetu v prihodno sti. Kakšno prihodnost vidite vi – kot umetnica in kot mama petih otrok, ki odraščajo v ta svet? Včasih se mi zašibijo kolena, ampak nikoli toliko, da bi se metala po tleh. Če samo pomislim, da so tukaj, pri nas, pred manj kot sto leti otroci stradali, da so jim pred očmi streljali starše, me je lahko strah samo, da bi se takšne grozote 44 ponovile. Ne pustim pa si na pihovati mi- sli s skrbjo, da za mlade ne bo dela in da si ne bodo mogli ustvari ti družin, ker ne bodo socialno varni. Trudim se verjeti, da se za delovne vedno najde delo, za pogum ne prostor pod soncem in da je ljubezen nad vsem tem. »Saj je življenje več kot jed in telo več kot obleka.« (Lk 12, 23) In seveda – kaj pišete zdaj, kakšna je vaša prihodnja knjiga? Omenila sem že delo za odrasle, ki sem ga skoraj končala. Zdaj moram najti za- ložnika. Drugače pa sem v prvi polovici šolskega leta zelo zapo slena v šoli, saj s četrtim letnikom pri pravljam veliko uprizoritev, v kateri združujem vse de- lavnice, ki jih v pro gramu izvajamo. Za ta projekt nosim krovno odgovornost. Izberem, pri pravim besedilo, ki je naj- večkrat po vezano z maturo (letos bo to Bartolov Alamut, pomagam si z dramsko pri redbo Dušana Jovanovića), z dijaki oblikujem govorno podobo, režiram, usklajujem delo z drugimi mentorji, ki na svojih delavnicah pripravljajo li kovni, gibalni, glasbeni koncept upri zoritve, kar potem vgrajujem v celoto. Do pre- miere, ki bo februarja, torej ne bom kaj dosti napisala, samo kakšno kratko zgod- bo za revije. Potem ko se v šoli spet uti- rim v normalen ritem, pa se lotim nove mladinske snovi. Motiv se mi že dolgo plete po glavi, a ga še ni komur ne izdam. Petra Vidali Večer, 24. september 2016, str. 5 Vinko Möderndorfer: »LE PESNIKI IMAJO VIZIJO. SLEDIMO JIM!« (Foto: Robert Balen) V mnogih pesmih in pesmičicah (de- minutiv seveda ne zmanjšuje vredno- sti pesmi, kajne?) so reference na vaše velike pesniške in druge pred nike – od Kajetana Koviča do Gre gorja Strniše, slednjemu ste blizu v pesmi Nekoč je živel kamen. Kako je torej to s predniki, sodobniki, vzor niki pri zrelem pesniku, kot ste? Tudi filmske reference imate, Fellinija iz Amarcorda v pesmi Drevesni ljudje … Največja inspiracija za pesnika so drugi pesniki. Tako pesniki besede kot pe- sniki filma, slikarstva in kar je še po- dobnih lepih umetnosti. Dobra pesem je neprestano v dialogu z vso pesniško tradicijo. Pesniki nadaljuje mo tam, kjer so drugi pesniki končali. Tradicija, če jo zna pesnik vkomponi rati v svoje pesnje- nje, naredi pesem bogatejšo. Pri bralcu sproža nove asociacije, odpira mnoga nova vrata. Pesmi, ki ne komunicirajo s skupnim pesniškim vesoljem, so najbrž manj zanimive. Ko pa ste že načeli to temo, mislim, da ima pesem Nekoč je živel kamen več skupnega s Prešernovo pe smijo Kam. Če je to sploh pomembno. Vse mogoče ljubezni so v Pesmih in pe- smičicah, tudi ljubezen do besed. Pri vas je silovita, in čeprav smo bolj vajeni